Slovenske železnice so sporočile izjemno novico: 1. julija bodo za 16 odstokov podražili vozovnice, za dodatek za nakup na vlaku pa bomo morali odšteti dvakrat več: namesto 5 evrov kar 12! Uskladitev, pravijo, “odraža dolgoročno rast stroškov”. Kako prijetno, da se stroški vedno znajdejo na pravi strani računa – tisti, ki jih plača delavec na poti v službo. 

Posebej ganljiv je del o dodatku na vlaku. Na SŽ pojasnjujejo, da želijo s podražitvijo “zmanjšati število potnikov, ki na vlak vstopijo brez vozovnice”. Če ljudje nimajo denarja za vozovnico pred vstopom, jim bomo pač podražili tudi možnost, da jo kupijo med potovanjem. Tako se bo število “neplačnikov” zmanjšalo, ker bodo nekateri raje skočili skozi okno, kot plačali 12 evrov dodatka, ker ni imel časa kupiti vozovnice na postaji. 

Simpatično je tudi to, kako so se SŽ pohvalili, da niso šli po poti “visokih glob”, kot to počnejo v “številnih evropskih državah”, kot, da je edina alternativa podražitvi kaznovanje revščine s še višjo kaznijo. Med dražjimi vozovnicami in visokimi globami je v resnici še tretja pot, ki je ne omenjajo – javni prevoz kot javna dobrina, ki ga financiramo solidarno preko obdavčitve kapitala, ne pa iz žepov dnevnih migrantov.

Dodatno pri SŽ želijo “spodbuditi” tudi kolesarjenje. Ne tako, da bi kolesarjem omogočale lažji dostop na vlake, ampak bolj tako, da se zaradi podražitev celo pot odpeljejo s kolesom in na vlak sploh ne stopijo. Prevoz kolesa se namreč draži kar za 100 % – iz 1,5 na 3 evre. Kaznovani bodo torej prav tisti, ki se v službo, raje kot z avtom, odpeljejo z vlakom in nato pot nadaljujejo s kolesom. Kolesarji, ki so zaslužni za en avto manj na cesti, naj raje plačajo dvakrat več, da bo proračun lažje dihal.

Na srečo pa pavšalne vozovnice za celotno Slovenijo ostajajo nespremenjene. Torej tisti, ki si lahko privoščijo predplačati za celoletno karto, bodo nagrajeni s stabilnostjo cene, medtem ko bo občasni ali priložnostni potnik, pogosto tisti z manj denarja in manj predvidljivim urnikom, nosil breme podražitve.

SŽ nam še sporočajo, da je javni prevoz “med najugodnejšimi oblikami prevoza”, kar je gotovo res, če ga primerjamo z zasebnim helikopterjem. Vprašanje pa ostaja, zakaj se stroški energije, dela in vzdrževanja vedno znajdejo na vozovnici delavca, nikoli pa na dividendah ali na proračunskih prerazporeditvah, ki bi jih lahko preusmerili od avtocestnih projektov k javnemu prevozu. Ampak saj veste – kapitalizem nima alternative, samo več doplačil.

Fotografija: Slovenske železnice

The post POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED first appeared on Rdeča Pesa.

Janševa vlada je ta in prejšnji teden naredila zgodovinski korak v boju za pravičnost. Ne za delavce, ne za najemnike, ne za tiste, ki komaj plačajo položnice — temveč za tisto najbolj ogroženo skupino v slovenskem gospodarstvu: trgovce z naftnimi derivati.

Z novo uredbo se namreč zvišujejo najvišje dovoljene marže — in to za vsa goriva enako, na 0,1150 evra na liter. Za bencin je to 15-odstotna povišica, za dizel 17-odstotna, za kurilno olje pa kar 44-odstotna. Ker nič ne pove “skrbimo za ljudi” tako glasno kot 44-odstotno povišanje marže pri ogrevanju.

Uradna obrazložitev? “Predvidljivost cen za potrošnike in stabilnost oskrbe.” Ker nič ne zagotavlja predvidljivosti za potrošnika tako dobro kot to, da bo jutri plačal več kot danes. A vlada je bila kreativna. Ko so izračunali, da bi nova metodologija bencin podražila, so hitro znižali trošarino — in bencin je ostal pri 1,592 evra na liter. Problem rešen. Vsaj za bencin.

Za dizel in kurilno olje pa te sreče ni bilo. Trošarini sta že na zakonskem minimumu, tako da manevrskega prostora ni več. Zato bo dizel zdaj dražji za 3,3 centa, kurilno olje pa za 0,6 centa. Kdo kuri z naftnim kurilnim oljem? Večinoma starejši, ljudje na podeželju, tisti z nižjimi dohodki. Točno tisti, za katere vlada skrbi.

Seveda obstaja tehničen razlog: uredba posodablja obračunavanje biokomponent v dizlu in prilagaja stroške transporta. Biokomponente so dražje, zato mora to nekdo plačati — in ta nekdo smo, kot ponavadi, navadni ljudje.

Vladna regulacija cen naftnih derivatov je sicer načeloma dobra stvar — brez nje bi bile cene verjetno še višje. A ko vlada regulacijo “posodobi” tako, da ob tem zvišuje marže in potrošniku to prodaja kot skrb zanj, je to klasičen primer politike, ki skrbi predvsem za interese kapitala, ne ljudi.

Tisti, ki res potrebujejo pomoč pri stroških energije, bodo morali počakati. Trenutno je prednostna naloga poskrbeti, da bo poslovni model bencinskih servisov vzdržen.

Prioritete so le prioritete. Predvidljivost je zagotovljena. Veš točno, da boš plačal več.

The post SKRB ZA MALEGA ČLOVEKA V KAPITALIZMU = DRAŽJE GORIVO ZA LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.