Opomba: članek je bil objavljen v 44. številki revije Pravna praksa. V luči sodbe evropskega sodišča se mi je zdelo prav prikazati tudi nekoliko drugačen pogled, za katerega verjamem, da ne dobi toliko pozornosti javnosti.

Podatki o prometu na internetu niso namenjeni samo pregonu terorizma in hujših kaznivih dejanj, ampak so nekakšen spomin omrežja. Z njihovo pomočjo se zagotavlja stabilno delovanje omrežja in so nujni za odkrivanje različnih napak in motenj v njem, tako tistih »naključnih« kot tudi namerno povzročenih.

Začel bom s prispodobo vložišča v podjetju, skozi katerega vsak dan potujejo pisemske pošiljke. Tam v veliko evidenčno knjigo vpišejo vsako pismo in paket: pošiljatelja, naslovnika in vrsto pošiljke. Za tiste, ki so namenjene zaposlenim v podjetju, opravijo notranjo dostavo, kar pa potuje ven, predajo zunanji poštni službi. V obeh primerih po opravljeni dostavi vsak kurir v evidenčni knjigi označi uspešno dostavo in se posveti naslednji pošiljki na seznamu prispelih.

Tako so bili včasih videti podatki o prometu. Zapisani v velikih knjigah, ki so romale v arhivske prostore v kleteh različnih ustanov. Tam so ždele pozabljene, le sem in tja so lahko te knjige razkrile, da je nekdo nekoč prejel neko pismo ali nekomu nekaj sporočil. Zgodovinarjem to omogoči dodati kakšen pomemben drobec v mozaik dogajanja ob velikih dogodkih pretekle dobe, pri preiskovanju kriminala pa recimo pokaže, da je nekdo dejansko bil v stiku z nekom drugim in to morda kaj pomeni glede krivde nekoga. Podobno načelo skrbnega beleženja prenešenih sporočil uporabljajo tudi naprave v elektronskih omrežjih, torej tudi v internetu. Ne zaradi pregona kriminala, ampak predvsem zaradi naknadnega odkrivanja dogodkov ob napakah.

Elektronska sporočila so običajno sestavljena iz glave (včasih imenovane tudi ovojnica) in vsebine. Ovojnica ali glava vsebuje podatke o pošiljatelju, naslovniku, ter še nekaj pridruženih lastnosti (recimo kako naj sporočilo potuje). Ko sporočilo potuje do cilja, na vmesnih postajah na podlagi glave sporočila nastanejo prometni podatki, recimo: »Sporočilo vrste V, velikosti K je ob času T prišlo iz smeri A in bilo napoteno v smer B.« V primeru telefonskega klica si te prometne podatke dokaj jasno predstavljamo: vsebujejo podatke o klicoči telefonski številki, klicani številki, datumu in času klica, ter njegovo trajanje. Vendar se na internetu stvari zapletejo.

Elektronska komunikacija med računalniki je sestavljena iz kar sedmih različnih plasti (v praksi se uporabljajo štiri),[1] na vseh teh pa se ustvarjajo prometni podatki, in to na podlagi glave sporočila. Na nižjih plasteh iz prometnih podatkov ugotovimo, kateri napravi je bil dodeljen nek naslov IP, višje izvemo izvorni in ciljni naslov IP komunikacije, vrsto internetnega protokola, izvorna in ciljna vrata (angl. port), povsem na vrhu pa podatke, ki so vezani na aplikacijo, recimo elektronske naslove v primeru elektronske pošte, ali parametre spletne poizvedbe.

Kje se beležijo podatki o prometu

Tako rekoč povsod. Vsak usmerjevalnik prometa zabeleži, na kateri vmesnik je prejel komunikacijski paket in prek katerega ga je predal naprej (oziroma če ga ni, zakaj tega ni storil). Vsak upravitelj spletnega strežnika hrani dnevniške datoteke obiskov. V njih je datum in čas, naslov IP obiskovalca, zahtevana spletna stran in status poizvedbe (uspešna, neuspešna, preusmerjena, in tako naprej). Podobno je s poštnimi strežniki, ter s strežniki DNS, ki delujejo v ozadju in se jih večina uporabnikov niti ne zaveda, čeprav brez njih internet ne deluje, kot smo vajeni.

Vsako podjetje ali druga ustanova običajno namesti požarno pregrado, s katero zaščiti svoje lokalno omrežje. Na njej se zbirajo prometni podatki za vso komunikacijo, ki prek požarne pregrade potuje. Zabeležijo se izvorni in ciljni naslovi, lastnosti komunikacije in včasih še kaj več.

Tudi doma lahko vaš brezžični usmerjevalnik beleži prometne podatke, pa tega niti ne veste.

Operaterji beležijo prometne podatke na napravah svojega omrežja. Prek njih spremljajo prometne tokove in na njihovi osnovi upravljajo z omrežjem. Načrtujejo nadgradnje in odgovarjajo z zaščitnimi ukrepi v primeru napadov. To počnejo zato, ker so prometni podatki nujni za zagotavljanje zanesljivega delovanja omrežja. Brez njih je odkrivanje napak nemogoče, saj bi se ob problemu znašli v zmedi kot voznik avtobusa, ki je izgubil ves spomin in mu ni jasno, kje se nahaja, kako je sem prišel in kam bi moral peljati vse te ljudi.

Ena od dokaj tipičnih pritožb, ki jo operaterji redno prejemajo, je recimo: »Poslal sem pomembno elektronsko pošto poslovnim partnerjem, a je ti niso prejeli. Pravijo, da vso pošto od drugod prejemajo brez problema, torej ste vi krivi.« V takem primeru ponudnik pogleda v svoje »zbirke prometnih podatkov« (pravni termin) oziroma »log fajle«, dnevniške datoteke svojih strežnikov (strokovni termin). Tam vidi zapisano, kdaj je sporočilo prejel in kdaj ga je predal tujemu poštnemu strežniku. Kot pri tistem vložišču na začetku.

Zakonodaja

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1)[2] v 45. odstavku 3. člena opredeljuje podatke o prometu kot:

»katere koli podatke, obdelane za namen prenosa komunikacije po elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega zaračunavanja.«

Te nato v 151. členu razdeli na tiste, ki se »nanašajo na naročnike in uporabnike« in jih mora operater izbrisati ali anonimizirati, razen kadar gre za nekatere izjeme, med katerimi je tudi obvezna hramba podatkov (162. do 168. člen). Operaterji pa niso smeli hraniti vseh prometnih podatkov, ampak le nekaj kategorij, ki se (na hitro povzeto) nanašajo na možnost povezave naslova IP z naročnikom, podatke o elektronski pošti in o internetni telefoniji.

Ker teh operaterji ne smejo več hraniti, lahko sklenemo naslednje: po uspešno opravljeni komunikaciji ali najpozneje po poravnavi računa za storitev morajo operaterji tiste prometne podatke, ki se nanašajo na naročnike, izbrisati ali anonimizirati.

Hranijo lahko le tako anonimizirane, ali pa na drugi strani prometne podatke, ki se ne nanašajo na naročnike (recimo medstrežniška komunikacija). V praksi torej po roku kakšnega meseca dni običajno ni več mogoče identificirati naročnika.

Če to primerjamo z vložiščem, ki sem ga omenil na začetku, vidimo drugačen pristop. Namesto verne in natančne hrambe, moramo podatke izbrisati in opredeliti (ne predolg) rok njihove hrambe. Razlog je seveda v strahu pred zlorabami, ko bi lahko nekdo prišel do zbirke prometnih podatkov. Vendar ti, tako kot recimo kamere DARS-a, v praksi bolj kažejo na probleme in zastoje v prometu.

Zmeda zakonske regulacije

V primeru, ki smo ga obravnavali na odzivnem centru SI-CERT, je slovensko podjetje napadel heker s porazdeljenim napadom onemogočanja (angl. distributed denial-of-service – DDoS). Ciljal je njihovo spletno storitev, ki je osnova za poslovanje podjetja in jim s tem povzročil konkretno škodo. Kontaktiral je zaposlenega na podjetju in pojasnil, da bo z napadi prenehal, če mu plačajo 600 ameriških dolarjev odkupnine.

Seveda gre za kaznivo dejanje, vendar pa so podatki v preiskavi incidenta pokazali, da se napadalec zelo verjetno nahaja v Libanonu. V takem primeru je verjetnost uspeha kazenskega pregona blizu ničle, zato se je bolj smiselno pri odzivanju na incident posvetiti odpravi motnje in tehnikam preprečevanja uspešnih napadov v prihodnje. Operater ali ponudnik gostovanja v primeru takih napadov opravi pregled prometnih podatkov, da ugotovi, katere tehnike je napadalec uporabil, ali nadzira omrežje zlorabljenih računalnikov (botnet) in tako naprej. Nato lahko postavi obrambne pregrade in zaščiti svoje stranke.

V drugem primeru smo ob demontaži enega od botnetov storilcev iz tujine dobili obvestilo s seznamom nekaj tisoč naslovov IP, ki se nanašajo na uporabnike v Sloveniji pri različnih ponudnikih in so okuženi z računalniškim virusom, ki lahko povzroči resno škodo. Ne da bi se lastniki zavedali, se je računalnik prepustil storilčevemu nadzoru in sodeloval v omrežnih napadih. Podatki so segali od šest mesecev do dveh let nazaj in primerno bi bilo doseči čim več okuženih uporabnikov in jim posredovati navodila za odpravo zlonamerne kode na njihovih računalnikih. To lahko storijo le operaterji, če še hranijo pripadajoče podatke. Tudi v tej luči je treba ocenjevati sorazmernost in učinkovitost ukrepov kakršnekoli hrambe prometnih podatkov.

Dejstvo je, da večine varnostnih incidentov na omrežju ne preganja policija, ampak jih obravnavamo odzivni centri, ki smo kot nekakšni gasilci požarov na omrežju. Zato takih tem ni primerno presojati samo skozi prizmo Kazenskega zakonika (KZ-1) ali Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Delovanje operaterjev in ponudnikov storitev na internetu ima nekatere tehnične okvire, ki jih z zakonsko regulacijo lahko nekoliko spremenimo ali uredimo, ne moremo pa tu delati nekakšnih revolucij — če zakonodaja ne upošteva dovolj realnosti, bo pač neučinkovita in prej ovira kot karkoli drugega. Povedano drugače: če želite denimo zakonsko urediti hrambo zapisov o pretoku elektronske pošte, potem je dobro, da veste, kako sistem posredovanja elektronske pošte med strežniki in uporabniki deluje.

Tudi zato je že sama ureditev obvezne hrambe prometnih podatkov leta nazaj med operaterji sprožila negodovanje. Torej lahko zdaj pričakujemo, da bo zaradi odločbe Ustavnega sodišča sledilo olajšanje? Sam se bolj bojim tega, da smo korak bliže demonizaciji prometnih podatkov kar povprek, tudi takrat, kadar nam dejansko pomagajo pri vsakodnevnem delovanju v okolju, ki je prežeto z elektronskimi komunikacijami. Če gremo predaleč (in se zraven na področje ureditve še ne spoznamo), lahko namreč tudi poskusi zaščite zasebnosti posameznika škodijo njemu samemu, ko se znajde v vlogi žrtve prevare in pričakuje, da se bo storilca poiskalo in kaznovalo. Nenazadnje, kot je dejal Paul Vixie v pričanju pred Senatnim odborom za pravosodje ZDA:

»Naša demokratična zaveza vladavini prava ima zelo malo vpliva na internet v primerjavi s tem, kako ta vladavina prava deluje v resničnem svetu.«[3]

Umor v hotelu

Tožilec: »Gospodična, sta se osumljenec in žrtev v predverju hotela tisti večer srečala in skupaj odšla v sobo?«

Receptorka: »Hm. Se ne spomnim, morda zaradi tega, ker je bil osumljenec naš gost in je poravnal hotelski račun, zato sem morala po zakonu to pozabiti. Če bi mi prehodno povedali, da ga sumite, bi si zapomnila.«

Tožilec (frustrirano): »Pa saj nismo vnaprej vedeli, da jo namerava ubiti!«

[1] ISO/OSI referenčni model, <sl.wikipedia.org/wiki/ISO/OSI_referenčni_model> (26. 10. 2014).
[2] Ur. l. RS, št. 109/12 in nasl.
[3] Paul Vixie: Hearing on Taking Down Botnets: Public and Private Efforts to Disrupt and Dismantle Cybercriminal Networks, <cert.si/vix-botnets> (26. 10. 2014).

Pred enaindvajsetimi leti je Jeff Moss alias Dark Tangent v Las Vegasu naredil poslovilno zabavo za kanadskega prijatelja, ki je zaradi odhoda družine v tujino zapiral svoje BBS vozlišče. Prijatelj je žal moral na pot še preden se je začelo, a zabava za okoli 100 hekerjev je vseeeno stekla. Čeprav je bila mišljena kot enkratni dogodek, je eden od udeležencev Mossu po zaključku pisal in ga vprašal, kdaj bo naslednji DEF CON. Ostalo je zgodovina.

DEF CON nikakor ni običajna konferenca. Drugačna je že registracija nanjo, ki je možna samo na licu mesta in ob plačilu dvesto dolarjev v gotovini (letos 180). Nič vnaprej, nič kreditnih kartic ali Paypala. Prijava je anonimna in na značkah ni imen – vsak se lahko predstavlja kot želi in tako zlahka ohranja svoj omrežni jaz. Od sto hekerjev je udeležba zrasla na osem do deset tisoč ljudi. Tako se namreč reče navadnim udeležencem (human), za red in gladek potek pa skrbijo goons1, ki to veliko množico ljudi usmerjajo in skrbijo za varnost. To pa ob številu udeležencev ni majhna naloga.

Za registracijo se je pametno postaviti v vrsto pred pol osmo uro zjutraj prvi dan in tako le kakšno uro in pol čakati na registracijo. Če pa mislite preskočiti uvodna predavanja, je manjša vrsta popoldne. Ne mislite pa, da se boste brez značke izmuznili goonom in registrirali kasneje! Če imate nekaj smisla za uganke in šifriranje, si lahko brezplačno udeležbo priigrate z zmago v izzivu, ki je objavljen kakšen mesec prej na spletni strani.

Prvi dan je DEF CON 101 in je namenjen vsem, ki so na konferenco prišli prvič. Razložili vam bodo osnovna pravila, nekaj zgodovine konference in ves spremljevalni program. Sledi nekaj bolj osnovnih predavanji. Vseeno je dan zapolnjen, konča se s projekcijo kakšnega relevantnega dokumentarnega filma ali zabavo ob hotelskem bazenu. Sledijo trije polni dnevi s predavanji v kar petih stezah in ob bogatem spremljevalnem programu.

“Spremljevalni program” za opis različnega DEF CON dogajanja zveni popolnoma suhoparno in neustrezno. Na konferenco nekateri sploh ne pridejo poslušat predavanj, ampak zato, da se dokažejo s svojo ekipo v hekerskem Capture the Flag tekmovanju (zadnja leta se lahko preizkusite tudi v različici za socialni inženiring). V Lockpick Village se lahko naučite odklepanja klasičnih ključavnic, na BCCC tekmujete s svojo napravo v hlajenju piva, lahko pa prvi dan preživite na toksičnem žaru (Toxic BBQ), kamor prinesete svojo hrano in recepte. Zvečer lahko na hekerskih kareokah tudi zapojete. Vsega je ogromno, organizatorji pa svojo družbeno ozaveščenost nedvomno kažejo tudi z dogodki za otroke (prej DEF CON kidz, zdaj r00tz), srečanji istospolno usmerjenih udeležencev queercon in podporo za udeležence z okvarami sluha DEAF CON.

Sem in tja lahko skočite pogledat, ali se je zaradi trenutne nepazljivosti kakšno vaše geslo ujelo na Zidu za ovce (Wall of Sheep). Tam lovijo udeležence, ki so prišli na hekersko konferenco in so tako neuki, da iz svojih naprav po brezskrbno po odprtem brezžičnem omrežju pošiljajo gesla v čisti obliki. Večina ujetih gesel je poštnih, preko IMAP ali POP3 protokola. Organizatorji ponujajo tudi varnejše brezžično omrežje s samoregistracijo, zato se velja takoj registrirati nanj in pozabiti na odprto omrežje. Ker pa se “nikoli ne ve,” si pred odhodom uredite še kakšen lastni šifrirani VPN dostop, preko katerega boste usmerjali ves svoj promet.

Letošnja predavanja

Predavanj je res veliko. Potekajo na petih, včasih celo šestih stezah. Od tega, kaj boste izbrali od predavanj, bo odvisen tudi občutek o kvaliteti predstavljenega. To boste hitro ugotovili v pogovorih med odmori, ko boste primerjali slišano vsebino. Predavanja se običajno končajo petnajst minut pred naslednjim, kar pusti dovolj časa za masovne migracije ljudi po hodnikih od ene predavateljske dvorane do druge.

Tokrat smo lahko poslušali o posebnostih IPv6 hekanja, ter uporabi Microsoftove lupine Powershell za “penetracijske teste”. No, ali pa za hekanje v tuje računalnike, ne? Oblaki so bili na tapeti, ko je bil predstavljen način pridobivanja neomejenega prostora na Dropboxu: datoteko razdelite na majhne koščke, te pa shranite kot različne verzije iste datoteke in izkoristite neomejene možnosti sledenja različic. Potem naredite svoj vmesnik, ki upravlja s tako shranjenimi podatki. Seveda boste v težavah takoj, ko bo Dropbox uvedel omejitve in zaščito pri shranjevanju različic. Prepričan sem, da kmalu.

Že prvi dan smo z odra lahko slišali nekoliko zlobno pripombo, da s seboj ne nosite androidnih naprav, ker boste pwnani!2 Tako enostavno verjetno le ni, smo pa lahko vseeno slišali kar nekaj predavanj o takšnem ali drugačnem hekanju androida in pomanjkljivosti Googlove zaščite pri podtikanju zlonamernega programja v njegovo Play trgovino. Prikazan je bil tudi način vdora v Google Apps storitev z ukradenim android telefonom. Googlovi inženirji so sigurno sedeli med publiko.

Pomanjkljiva zaščita na popularnih spletnih mestih za poslušanje glasbe je izpostavila tiste ranljive, kjer lahko MP3 datoteke z manipulacijo spletnih zahtev zastonj shranite na svoj računalnik. Predavanje o izgradnji lastnega javascript botneta, kamor porazdelite svoje šifrirane datoteke se je končalo z zanimivim pogovorom o zanesljivosti in odpornosti takšnega botneta na izpade posameznih vozlišč. Letos je kar nekaj predavateljev tudi govorilo o reverznem inženiringu avtomobilskih sistemov, ki komponente povezujejo s CAM vodilom. Vsak prikaz konkretne izrabe varnostne luknje je pospremljen z vljudnim aplavzom publike, bolj zanimivi heki pa tudi s kakšnim vzklikom.

Dobro obiskano je bilo predavanje o DoS napadih, ki izkoriščajo slabosti IPv6 implementacije na različnih operacijskih sistemih in strežnike “zamrznejo” tudi brez podatkovnih poplav velikih botnetov. V drugem delu pa smo za kontrast lahko slišali izkušnje ponudnika CloudFlare ob letošnjih napadih na njegovo stranko Spamhaus, ki so dosegli pasovno širino kar 300 Gb/s. Napad je bil izveden preko odprtih rekurzivnih DNS strežnikov in predavatelj je opisal zamisel, da bi lahko za obrambo “rekurzivce” prepričali, da se napadejo medsebojno in se zato ne bi imeli več časa ukvarjati z napadom na originalno tarčo! Njihov pravnik ob tem presenetljivo ni rekel odločnega: “Ne!” vendar nadaljnjih podrobnosti v predstavitvi nismo slišali.

Predavanje o “mrcvarjenju podatkov” je pokazalo na nepredvidljive posledice kombiniranja javno dostopnih podatkov in je podalo protiutež “open data” inciativam, ki se verjetno ne zavedajo posledic na posameznikovo zasebnost.

Nekoliko napeto vzdušje pa je spremljalo ambasadorja ZDA, nekdanjega člana skupine za pogajanja o nuklearnem programu Severne Koreje. Potegnil je nekakšno paralelo med atomskim in kibernetskim orožjem, češ, zakaj tudi računalniški virusi ne bi bili predmet kakšne omejevalne mednarodne konvencije. Ni bilo sprejeto z navdušenjem, res pa so vprašanja iz publike kmalu začela vleči v smer NSA prisluškovanja.

Na DEF CON lahko obiščete tudi (recimo temu) podporna predavanja. “Kako razkriti ali prodati izrabo ranljivosti (exploit) in pri tem ne zaiti v težave” je opisovalo uzance ameriškega pravnega sistema, predvsem zakona CFAA (Computer Fraud and Abuse Act), drugje ste slišali o etičnih vprašanjih hekanja, lahko pa ste šli na delavnico o preprečevanju samomorilnosti, ki naj bi bila v delu hekerske skupnosti še kar prisotna. Med bolj bizarnimi pa bi omenil predavanje o zgodovini ukrepov vlade ZDA ob pojavu NLP (neznanih letečih predmetov) po drugi svetovni vojni. Misli te hitro odnesejo v Area 51 tam v bližini.

Streznitev

Enaindvajset je tista zaresna polnoletnost v ZDA, ko lahko alkoholno pijačo. DEF CON je lani z dvajsetlo obletnico obrnil nov list, ko je med glavnimi predavatelji daleč najbolj izstopal direktor NSA, general Keith B. Alexander. Takrat ni skoparil s komplimenti hekerski skupnosti in v majici EFF (Electronic Frontier Foundation) na oder povabil mlado CyFi, zmagovalko na DEF CON kidz tekmovanju, ter jo predstavil kot svetlo prihodnost ZDA. Čez kakšen dan je prvi guru informacijske varnosti Bruce Schneier pred publiko dejal: “Pa mu ja niste nasedli?!”

Vseeno je lani kazalo na pričetek sožitja s “feds”, zveznimi agenti, ki že od nekdaj v civilu hodijo na DEF CON. Letos je bilo v zraku jasno čutiti težo streznitve, ki jo je prineslo Snowdenovo razkritje programa PRISM. Pred konferenco je Jeff Moss objavil javni poziv vladnim uslužbencem, da naj se vzdržijo obiska. “Potrebujemo nekaj časa narazen,” je dejal. Tako je umanjkala tudi zabavna “Spot the Fed” aktivnost prepoznavanja agentov v civilu.

DEF CON je en in edini. Kako se bo razvijal v zrela leta, bomo videli, velik del njegove privlačnosti pa je njegov širši kontekst in številni dogodki v njem. Predavanja pa so ena boljših in so v celoti posneta, zato jih kar poiščite na Youtube.

Članek je bil objavljen v septemberski številki revije Monitor.