Ob bližajočem se prazniku delovnih žensk, 8. marcu, smo za vas pripravili cikel objav z analizo položaja žensk v kapitalizmu.

V prejšnjem delu smo se osredotočili na vprašanje vloge družine v kapitalizmu. Tokrat se posvečamo procesu ponovne patriarhalizacije ob vzpostavitvi kapitalizma v Sloveniji.

II. DEL: Dvojna izkoriščanost delovnih žensk

Kapitalistična produkcija in njena buržoazna ideologija praviloma umeščata žensko v družbi znotraj družine primarno v vlogo matere in gospodinje, so pa ženske v večji meri vključene tudi v sistem mezdnega izkoriščanja. Dvojna izkoriščanost žensk je na eni strani posledica zgodovinskih pridobitev ženskih bojev za vključitev na trg delovne sile (ženska se delno osvobodi ekonomske podrejenosti družini in možu, tako na Zahodu kot v državah realsocializma), na drugi strani pa delno še vedno ostaja v vlogi oskrbovalke in gospodinje, ko pride iz službe. 

Vedno večja vključenost žensk v proces družbene produkcije je značilna za čas od druge svetovne vojne dalje, ko so države realsocializmov (pri nas v Jugoslaviji) uveljavljale politike enake vključenosti žensk in moških v delovne procese, družina pa naj bi izgubila ekonomsko vlogo in postala prostor solidarnih odnosov (pri čemer ne pravimo, da patriarhalnega zatiranja v socialističnih državah ni več bilo).

S tranzicijo Slovenije v kapitalizem sta tako ženska kot moški postala izkoriščana mezdna delavca, družina pa je zaradi vedno večje privatizacije javne družbene skrbi (javne kuhinje, vrtci, pralnice) spet vedno bolj postajala prostor, v katerem ima ženska primarno vlogo matere in gospodinje. Jugoslovanski realsocializem je patriarhat in delitev na spolne vloge nameraval sistemsko odpraviti s podržavljanjem in podružbljanjem družbene reprodukcije in vzgoje, kot so množično ustanavljanje javnih vrtcev, menz, pralnic in šol. 

Vse obsežnejša privatizacija po obnovitvi kapitalizma pri nas je močno načela socialistične pridobitve. Poleg tega pa danes že tako okrnjene javne storitve, ki ženske še lahko razbremenijo domačega reproduktivnega dela, pestijo kadrovska podhranjenost, prekarizacija, podplačanost in feminizacija teh poklicev. 

Neoliberalna kapitalistična ekonomija je s selitvijo nekaterih delov proizvodnje, kjer so bile ženske nekoč zaposlene v sindikalno dobro organizirani proizvodnji, v periferne države, na domačem terenu obdržala del višje ovrednotene industrijske proizvodnje in storitveni sektor (informatika, zavarovalništvo, bančništvo). V njem so večinsko zaposleni moški ali ženske srednjega in višjega razreda. 

Ženske delavskega razreda se tako zaposlujejo v podplačanem javnem sektorju ali vedno bolj prekariziranem zasebnem sektorju, ki izvaja nekatere skrbstvne dejavnosti (negovalke, medicinske sestre, vzgojiteljice). Vedno pogosteje pa najbolj razvrednotena dela opravljajo migrantke, ki zapolnjujejo skrbstveno “luknjo”, ki jo v državah kapitalističnega centra povzroča krčenje socialne države kot posledica neoliberalne ekonomske deregulacije zadnjih 30 let. Vzpostavlja se razredno nasprotje med ženskami na dobro plačanih položajih, ki si lahko privoščijo čistilke, hišne pomočnice ali varuške in migrantskimi delavkami. 

The post PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU first appeared on Rdeča Pesa.