Antiavtoritarna platforma vabi na cikel dogodkov, na katerih bo skupaj z Rominjami naslavljala vprašanja, ki jih je odprl tragični dogodek v Novem mestu. Infokafane bodo potekale prihajajoče tri petke (28.11., 5.12. in 12.12.) ob 19. uri v (A)Infoshopu v AKC Metelkova mesto.

Dogodki bodo vključevali debato, dokumentarne posnetke in tkanje vezi za upor proti strukturnemu rasizmu nad Rominjami in proti povečanju represije in ekonomske nepravičnosti nad vsemi nami.

Za boljše vzdušje bo na dogodkih na voljo tudi hrana, kava, energijske pijače in še kaj.

Več o dogodkih na: https://anarhistka.org/nismo-vse-rominje-za-v-zapor/

Za poglobitev teme preberite članek: https://prelom.je/to-je-edini-nacin-da-nas-slisijo/

Kot brezposelna socialna delavka, ki je zapustila nevladno organizacijo, ker se nisem strinjala in se ne strinjam, da se javni denar za izvajanje programov v romski skupnosti lahko namenja tudi za prenovo kopalnice predsednice društva, sem s culo na rami morala sprejeti javno službo. Moja glavna profesionalna misija je tako postala integracija prebivalk romske skupnosti na robu Ljubljane v naš sodobni družbeni sistem, nekje opisan tudi kot “neskončen prostor mrgolečih psihotičnih, narcisoidnih in izkoriščanih kastrirano-depolitiziranih posameznic”. Ta, za amorfno gmoto nedelujoč družbeni sistem – ki pa vendarle funkcionira, da podpira peščico multimiljarderk –, teoretičarke zadnja leta tlačijo v zrcalne termine “neoliberalizem” in “nekrokapitalizem”. V ta vladajoči sistem sem sama zelo dobro integrirana – v moj vsakodnevni ritual spada molitev, da se mi ne pokvari pralni stroj in dosledno unovčevanje kuponov za popust pri nakupu hrane, saj drugače ne bom imela za najemnino. Strateško se izogibam morebitnim nasilnim napadom mladostnikov, dobro integriranih v utečen patriarhat, in se ‘zdravim’ za posledicami osemnajstletnega življenja v poveličevani celici našega naroda.

Selitev iz geta

Prva stvar, ki so mi jo prebivalke tako imenovanega segregiranega romskega naselja povedale, je bila, da bi se rade čimprej preselile. “Kamorkoli, samo, da gremo stran.” Ok, logično, tudi jaz ne bi rada živela v baraki brez tekoče vode, elektrike in sanitarij, kamor vdirajo podgane. Tudi si ne predstavljam, da bi živela s približno 80 sorodniki v razdalji petdesetih metrov, ne da bi postala odvisna od persena ali od do zdaj meni neznanih vznikov sadizma. Mogoče me manj straši spanje s podganami kot misel, da bi polovico našega bloka zasedli moji sorodniki.

In ko Mira, mati štirih otrok, pokliče že osemindvajseti oglas za stanovanje na drugem koncu Slovenije in doživi zavrnitev, zavzdihne: “Boljše bi bilo, če bi se pisala Podgana. Ko povem svoj priimek, ni šans, da bi nam ljudje oddali stanovanje.”

Ok, menjava strategije, pokličemo Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, saj je družina na čakalni listi na prvem mestu za dodelitev nujne bivalne enote. Gospod nas prijazno pozdravi, da z veseljem namenijo bivalno enoto družini, a doda, da na spisku pri družini vidi opombo “naselje X”. To pomeni, da mora neka organizacija družini garantirati vsakodnevno podporo, sicer zaradi “slabih izkušenj” z “družino” najem nujne bivalne enote ni mogoč.

Ok, kaj zdaj? Nobena organizacija ne nudi takšne podpore romskim družinam … Tista nevladna organizacija, ki naj bi tovrstno podporo v Mestni občini Ljubljana izvajala, se rajši ukvarja s pridobivanjem podpisov za liste prisotnosti na evropskih projektih za dodatna sredstva in z zgoraj omenjeno prenovo kopalnice. Gospod pojasni, da so leta 2021 imeli “slabo izkušnjo” z Mirinimi sorodniki. In ker je z njimi v sorodu in ima celo enak stalni naslov, predpostavljajo, da tudi ona “ni sposobna samostojnega bivanja oziroma da narava bivanja v bivalni enoti zanjo ni primerna”.

“Saj razumem, da niso vsi Romi, mislim sorodniki, enaki, ampak žal zaradi internih pravilnikov nujne bivalne enote, na podlagi priimka in naslova, družini ne moremo oddati niti začasno.” Gospod nam zaželi srečo ter nas napoti nazaj na najemniški trg. Upam le, da bi čim manj podgan prišlo k njim v barako in da nobena ne bo ugriznila njihove dveletne hčerke.

Zgleda da bo treba iti na upravno enoto in spremeniti priimek v “Podgana”.

Na sestanku z Uradom za narodnosti, s predstavniki Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za delo, družino, enake možnosti in socialne zadeve prosimo za pomoč, da bi se vseh, okoli 20 družin lahko izselilo iz barak in konfliktnega naselja, ali da jim vsaj uredijo števce za vodo, elektriko, kanalizacijo, če že ni politične volje, da bi se lahko izselili iz barak, kot hočejo prebivalke. Funkcionarke povedo, da naselje ni evidentirano kot romsko naselje, saj avtohtonost romske skupnosti tam ni ugotovljena, torej občini za ureditev romskih naselij ne pripadajo dodatna sredstva, tako da imajo zvezane roke. Denar za ureditev infrastrukture bi morala občina zagotoviti iz sredstev za urejanje prostora, kot to počne za ostale, kar pa se jim ne splača.

Vsaj nek odziv s strani pristojnih institucij poskusimo izsiliti z opisovanjem barak, ki jih zalivajo poplave in napadajo podgane, v katerih spijo eno- in dve-letni otroci. Niti na to ne trznejo. Zdi se mi, da si mislijo, da so “romski otroci tega itak navajeni, in navajene so njihove mame in njihove babice in prababice, tako da ne ‘rabim delat drame’. Če želijo kanalizacijo in števce za elektriko, naj si to stanovalke, ki so obenem lastnice ozemlja, kar same uredijo. Naj pokažejo malo odgovornosti in samoiniciative, saj imajo roke in noge.“

Predstavnice ministrstva iz stranke Levica in lokalnega strokovnega sveta socialnovarstvenega zavoda si sicer ogledajo naselje in barake, v katerih živijo družine. S prebivalci pokadijo en čik in sklenejo, da so na Dolenjskem razmere dosti hujše. Sicer pa ministrstvo, prvič v 30 letih, res redno sestankuje na temo ‘romske problematike’ in pripravljajo sveženj novih zakonov. Funkcionarje najbolj zmoti nedelujoča greznica, ki se razliva v veliko lužo na dvorišča barak in v kateri čofotajo otroci in goske. A le toliko, da prosijo, da čik pokadimo nekaj metrov stran od greznice. Impetigo, predvsem otroška, bakterijska nalezljiva kožna bolezen, je vendarle ozdravljiva, torej ni razloga za nacionalni preplah, pač nekaj tednov otroci ne bodo šli v šolo, saj itak ne bo razlike. Ko se s funkcionarji dogovarjamo, da bi naredili posvet o ‘integrirancih’, ker se stvari “nikamor ne premaknejo”, se nihče ne strinja, da morajo biti ključni akterji posveta ‘inegriranci in integriranke’. Klasika, vse o Romih, brez Romov. Dialoga z Romi ni na spregled. Mi pa čestitajo, češ da sem zadnji sestanek, kamor sem povabila vse prebivalce, vodila zelo suvereno in spoštljivo, “da ni bilo nobenih izgredov”. Verjetno so na tistem sestanku naredili kak selfie, ki je že na prvi strani kakšne ‘diseminacije’ evropskega projekta za socialno izključene, ki s fotko poveličuje univerzalnost pravic v EU in navidezno politično vključenost ranljivih skupin.

Šola

Ok, gremo naprej z integracijo. Da se že od mladih nog integriramo, je potreben reden obisk vrtca in šole. Pri tem je ključna vzpostavitev navad, da bomo lahko služili na trgu dela, sicer izobraževanje nima smisla. Zjutraj je treba vstati, se umiti in najesti, da potem sedimo in se učimo na pamet. Naučimo se, da je nekdo v družbi naš nadrejeni, ki ga je treba ubogati, ko nas razvršča med pametne, neumne in problematične – te kategorije se potem delijo še glede na kulturni, socialni in bančni kapital družine. Včasih si šolski delavci in delavke poenostavijo sistem razvrščanja, saj so Rominje odpaden material za kapitalizem. “Lahko maš z njimi več problemov kot koristi.” Ponekod to rešujejo tako, da romske otroke vse skupaj zbašejo kar v eno skupino.

Ok, iz šole pridemo domov, da se odpočijemo od razvrščanja in pripravimo na nov dan dela. Otroci iz naselja morajo v času počitka še zakuriti ogenj, znositi vodo v lavor in poslušati, kako bodo sosedje s traktorji zgladili njihovo barako v prah. Vsaj nekaj dela opravijo, da si zaslužijo šolsko malico in kosilo. Tako pač je, kdor ne dela, naj ne je. Obiskovanje šole je za otroke iz naselja obvezno – v času ko imajo pouk. V času plavalnega tečaja pa na primer lahko ostanejo doma, saj se podplačane učiteljice ne morejo poleg vreščečih otrok na bazenu ukvarjati tudi s pritožbami staršev glede romskih sošolk, ki “da so umazane, njihove podančice pa bodo okužile celo Ljubljano”. Tudi na gledališke predstave in izlete romskim učenkam in učencem ni treba iti, saj “vemo, da s težavo pridete eno uro prej v šolo ali pa vam starši ne zmorejo pripraviti seznama stvari za izlet”. Učiteljice so zelo razumevajoče. Sprejele so dejstvo, da otroci iz naselja pač ne prihajajo prav redno v šolo. “Problem nastane takrat, ko pridejo v šolo vsi.“

V času jutranjega spremljanja do kombija, ki vozi v šolo, ene učenke jamrajo, da ne marajo voznika kombija – tako zares ne.

“Ma dej, itak me hočete nahecat, ker se vam ne da v šolo … ajde, ajde, gremo!”

Čez tri mesece me tovarišica iz lokalne šole obvesti, da so ji deklice zaupale, da jih je voznik kombija Mile več let spolno nadlegoval. Kazal jim je fotografije golih deklet in jim govoril, da jih bo oplodil. V spisih odkrijem že več let stare zapise, da deklice pripovedujejo, da nočejo v kombi zaradi Mileta. »Nihče jih ni poslušal.« Tovarišica iz šole zažene halo, nasilje prijavi policiji, voznika zamenjajo. Čez nekaj mesecev prosim policijo za poročilo o preiskavi – nobenega odziva.

Nato grem, prekurjena po pol leta dela v tej borbi za indoktrinacijo preko šolskega sistema, na dopust. Ko pridem z dopusta, Mile spet vozi kombi. Nov voznik je na bolniški, pa je dobrosrčni Mile vskočil in rešil prevoz romskih otrok v šolo.

Spet naredimo halo, spet oddamo prijavo na policijo. Čez pol leta – ponovi vajo. Na sestanku z lokalno policijsko postajo izpostavim tri primere, pri katerih niso delovali v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini, niso naredili zapisnika o prijavi nasilja in niso pomagali žrtvam. Ženskam na begu pred nasiljem pogostokrat nihče ne pomaga. Komentirajo le evidentiranje nasilja.

“Če želite, da ste obveščeni o vsem nasilju v družinah v romski skupnosti, je najboljše, da pridete kar ž’vet’ na policijo, pa dežurite na telefonu, al’ pa lahko vas zapremo v kiblo z stolistnim zvezkom pa boste lahko zapisali vse prijave, ki jih dobimo.”

Aha, ne delujejo po zakonu v primeru prijav iz romskega naselja, ker je prijav preveč, kar interpretirajo, da je večina prijav lažnih?!

Policija in sanje, kaj bomo, ko bomo veliki

Še smo na poti v šolo. Z 8-letno Pijo se pogovarjam, kaj bi rada postala, ko odraste. “Policistka, da bom priprla mamo, ker krade sosedove buče za kosilo, in me skrbi, da je ne bodo kmetje zaradi tega zažgali.” Uuu, super, šolska indoktrinacija za trg dela deluje. Naslednja generacija Romov in Rominj bo zapolnila zapore s svojimi starši. Super rešitev, ker kadra v zaporih tako kot tudi v domovih za starejše akutno primanjkuje, privatizacija in širitev ter nadgradnja zaporov pa je logičen naslednji korak vodstva države po tem, ko bodo policiji podelili še večja pooblastila. Vse, da se priklonijo civilnemu in medijskemu pritisku, da se zaustavi romski kriminal ter da se povišajo sredstva za orožje na 20 odstotkov proračuna. Princip dvojne rabe je kot nalašč, da se oprema, ki se razvija za etnično čiščenje v Palestini, lahko preizkusi tudi za etnično čiščenje na domačih tleh. Denar vendarle želimo zadržati doma, avtomobilska industrija peša, treba je vlagati v varnost in odpornost.

Nekaj dni po uboju v Novem Mestu pridem s kolesom v romsko naselje, ravno istočasno z dvema voziloma policistov in njihovim policijskim kombijem. Povejo, da so iz uprave in da so prišli po Janija. Hitro obvestimo Janija, ta se odmakne v gozd, dokler ne izve, za kaj gre. Policija pravi, da naj pokličemo Janija nazaj, drugače “bodo prišli s helikopterjem, zdaj ko imajo več pooblastil”. “Fak, helikopter, to mora biti neki resnega.” Janijeva žena pokliče odvetnika – zaenkrat mu še pripada brezplačna pravna pomoč –, da on pokliče na policijsko upravo in vpraša, za kaj gre. Res ne bi radi, da gre spet v zapor. Ko je bil tam prvič, je moral takoj po odpustu na urgenco, saj mu pred tem na Povšetovi zaradi gužve niso uspeli zagotoviti zdravstvene oskrbe za slinavko in sladkorno. Janijeva mama pravi, da se je komaj izvlekel. Zaradi bolezni je izgubila tri otroke, zato je vidno v obupu in besu, ko vidi robokope, da izgovarjajo Janijevo ime. Janijev odvetnik v dobri uri izve, da gre le za pričanje na sodišču. Janiju je bilo poslano vabilo na zaslišanje, ki pa ga ni prevzel na pošti. Ob štirih otrocih in nedavnem požaru v baraki, ima pomembnejše delo. Ne ve, da je zaradi tega v prekršku. Sodnica je odredila pripor, če ne pride na zaslišanje.

Teden dni po točki preloma na Dolenjskem, po vse večji normalizaciji prepričanja, da potrebujemo policijski nadzor in povečanje števila izrečenih kazni, prvošolarke in prvošolarji na šolskem kombiju na poti v šolo jočejo in si manejo rdeče oči od zaspanosti. Ines mi razloži, da celo noč niso spali. Včeraj zvečer je pridrvelo 10 policijskih kibl in 30 specialcev, opremljenih v robokope. Vdrli so v njihovo barako ravno, ko je umivala hčerko. Nič niso povedali, zakaj so prišli. “Menda so iskali enega našega.”

Specialci, zamaskirani, s puškami, kot da je vojno stanje. Lahko bi v miru prišli narediti preiskavo podnevi in nam povedali, zakaj so prišli. En mlad specialec je med racijo, ko je odpiral marico, zakričal: “Hajl Hitler.”

“Zakaj si se spomnu na Hitlerja? A ker je Hitler zaplinu Cigane? A bi rad, da bi imeli take zakone, kot jih je imel Hitler?“

“Uro in pol so prečesavali vsak delček našega dela naselja. Sosedi je specialec z lučko posvetil skozi okno, ko je oblačila hčerkico za spanje. Od strahu sta zakričali in nato slišali od zunaj: ‘Tiho bodi, kurba’. Še kure so čisto prestrašili, kaj šele otroke. A smo ljudje, al’ nismo? Predvčerajšnjem so me ustavili na cesti, kar tako, redna kontrola. ‘Mrš, da te ne vidm,’ so mi še rekli, preden so me spustili naprej. In pol me bodo na roditeljskem sestanku spraševali, zakaj so otroci v šoli znervirani.”

Halo, ginekologinja?

Strategija “zapori namesto doma za ostarele” je ena rešitev za romsko ‘problematiko’ starejše generacije. Druga je ta, da Romom in Rominjam v zdravstvenih domovih ne bi dvigovali telefonov. Itak nočejo k zdravniku in navajeni so umirati 20 let pred Slovenkami in Slovenci. Bomo mi, slovenski prebivalci vsaj profitirali pri dolgotrajni oskrbi in izdatkih za zdravstveno zavarovalnico, če smo že na minusu zaradi denarne pomoči, ki jo vleče “99 odstotkov romskega prebivalstva”. Navidezno vsem dostopna zdravstvena oskrba je za ljudi z najmanj družbene, ekonomske in politične moči v praksi omejena. Socialna nepravičnost je množični morilec. Lina pride k meni, da skupaj pokličeva njeno ginekologinjo, saj je večkrat poskušala, pa se ji ni nihče javil. Kličeva, nihče se ne javi. Brskam po netu. Piše, da je treba poklicati v času uradnih ur in da pokličejo nazaj v roku enega dneva. Ok. Poskušava s klici še približno dve uri, saj bi radi z ambulanto govorili danes, ker jo zelo boli. Ko uspeva dobiti medicinsko sestro, Lina pove, da ima že dva meseca zelen izcedek, kontracepcijski vložek se ji je morda zagnojil, ima tudi močne bolečine. Ambulantna sestra Linine osebne ginekologinje ji svetuje, naj gre na urgenco, saj da je ambulanta namenjena le za ginekološko preventivo. Še enkrat pobrskam po spletni strani ambulante. Piše, da v primeru bolečin v spodnjem delu trebuha, lahko dobiš termin v najhitrejšem možnem času, in da se to obravnava kot nujno. Pokličeva še enkrat, tokrat mi Lina pomoli telefon, naj govorim jaz, saj bo meni, javni uslužbenki in še Slovenki po vrhu, verjetno vendarle verjela. Povem, da Lino že dva meseca boli spodnji del trebuha in ima gnojni izcedek, zato prosi za pregled pri svoji ginekologinji.

“Naj gre na ginekološki oddelek urgence, ki dela 24/7, naša ginekološka ambulanta je za preventivo.”

Ok, ponižno se zahvaliva, Lina gre domov, noče, da greva v dežju na drugi konec Ljubljane na urgenco, saj ve, da bi na pregled čakali nekaj ur, doma pa ima pet otrok. Nikoli več ne obišče ginekologinje, tudi čez nekaj mesecev, ko doživi spontani splav. Ko odhaja, se spomnim, da sem pred enim mesecem zaradi bolečin poklicala ginekologinjo, ki me je še isti dan pregledala.

8-letni Mitja mi potoži, da ga ful srbi rit, saj ima polno krast. Ugibamo, da ima tako kot njegov stric, ki je trenutno v priporu na Povšetovi, morda garje. Kličem v najbližji zdravstveni dom in prosim za termin na pediatrični kliniki. Ponižno poslušam petminutni govor zaposlene o Romih: “Vse dobijo, imajo vse pravice, ampak nobenih obveznosti.“

Vem, da bom, če poskušam razložiti, da gre za dečka, ki živi v počitniški prikolici brez tekoče vode in sanitarij, a je pa tudi najbolj simpatičen otrok na svetu, tvegala, da ostaneva brez pregleda. Mitja, ko zjutraj ob 7h v prikolico prinesem nogometno žogo, ki sem mu jo obljubila, ker sva rešila pol Cicidoja, z vzmetnice na tleh zakliče, hvala, nato pa napol zaspi nazaj. Ponavadi pove, da ga itak tako srbi celo noč, da ne spi prav veliko, garij pa se doma ne znebijo, ker nimajo vode. Naloge delava kar na ulicah Ljubljane, ko čakava mamo, ki prostovoljno dela v lokalnem društvu, saj so ga zaradi “problematičnosti” izpisali iz prvega razreda osnovne šole. Kljub temu, da je to protizakonito in protiustavno, že več kot leto dni čaka, da bo lahko obiskoval prvi razred. Predstavnice zavoda za šolstvo predlagajo, da se mu predpiše kakšno “zdravilo”, da bo lažje sodeloval pri pouku. Hvala bogu, da ne vedo, da ima garje, sicer bi mu verjetno še za nekaj dodatnih let prepovedali vstop v šolo.

Skratka, integracija v slovensko šolstvo ali zdravstvo je enostavna kot pasulj.

Menda je ena od stvari, ki je nadvse pomembna pri integraciji Romov in Rominj – kar mi ob nedeljski goveji juhi svetuje tudi moj fotr –, kontracepcija. S sosedom na vasi sta že predebatirala in se strinjata z ukrepi vlade glede mladoletnih mamic, pa tudi o tem, katere dodatne ukrepe bi še uvedla.

Vlasta je s starši živela v šotoru. Niso mogli več živeti v sobici zraven vseh konfliktov, zato so se starši odločili, da so rajši v gozdu, kot da so del prerekanj, zmerjanj in groženj. Starši je niso vzpodbujali, da bi hodila v šolo, ker v tem niso videli smisla, zaposlitve ji s tem priimkom tako ali tako ne bo nihče ponudil. V šotoru pa tudi ravno ne moreš delati domačih nalog, ne da bi ti vlaga in plesen uničili zvezke. Plus, tudi če nimaš ravno petic v šoli, lahko začutiš, kako te nekateri učitelji ponižujejo in prezirajo tvojo družino in zato izgubiš vse veselje do obiskovanja šole. Vlasta si je zato pri štirinajstih na družabnem omrežju poiskala isto starega fanta Jasmina. Prosila me je za tabletke. Ker se mi je zdelo, da je ne starši, ne zavod, ne policija ne bodo ustavili, da sta z Jasminom par, sem ji obljubila, da ji poiščem ginekologinjo. Ko sem ji hotela reči, “ej, ne moreš bit’ pri 14 pri fantu, vrni se domov, se pravi v šotor”, sem se ugriznila v jezik. Vlasta si je sama uredila pobeg iz življenja v šotoru na minus petih stopinjah v Jasminovo družino, ki zanjo dobro skrbi. Na obiskih pri njih vidim, da jo imajo njegovi starši radi, sprejeli so jo za svojo, jaz pa jo hočem pošiljati nazaj v šotor? Vlastini družini ne morem ponuditi stanovanja. Vlasti pa ne morem zagotoviti bivanja v rejniški družini ali stanovanjski skupini, kar bi bila dolžna narediti glede na svoja pooblastila, ki mi jih je podelila država, da skrbim za varstvo koristi otrok, saj vse kaže, da starši ne zmorejo poskrbeti zanjo. A rejniških družin ni, sploh ne takih, ki bi vzeli k sebi romske otroke, za stanovanjske skupine pa so večletne čakalne vrste. Predvsem pa velja pravilo, da se romskih otrok ne odvzema, saj naj bi bila “drugačna” skrb za otroke del njihove kulture. V glavnem, iščem kontracepcijske tabletke. Kličem eno ginekologinjo. “Žal ne sprejemamo novih pacientov.” Kličem drugo. “Ja, sprejemamo, ampak žal, če imate manj kot 15 let, ste lahko samo samoplačnik.” Kličem tretjo, v Kočevje. “Ja, sprejemamo, lahko pridete, ampak zraven naj pride mama, termin bo čez en mesec.“

Hvala lepa, zelo nepraktično in prepozno. Vlasta pravi, da ni panike, bo pa mamica, če slučajno zanosi. Šele čez en mesec izvem, da lahko mladoletne deklice kadarkoli pridejo v Leonišče v UKC Ljubljana, kjer jim nemudoma nudijo kontracepcijsko svetovanje. Med klicanjem številnih ginekologinj, me ni nihče napotil tja, da bi se izognila birokratskemu labirintu. Sodelavka me vpraša, kako je kaj z Vlasto. Povem ji, da ima fanta. “Ja, tipično, vsem Rominjam pri trinajstih zavre kri, tudi če živijo v rejništvu, ne mor’š jih več ustavit’. To je v njih, ta romska kri, najboljš’, da bi vse dobile injekcije.“

Kraje in konflikti

Ok. Če se vrnemo nazaj k Pijini mami. “Ampak, jebela cesta, kradete buče in krompir, žlebove in verjetno še kaj večjega! Ni čudno, da sosedi s traktorji grozijo, da vas bodo vse po vrsti zažgali. Videla sem več prispevkov o pritoževanju, da kradete pridelke in hrano v trgovini. Kako pričakujete, da se boste razumeli s sokrajani?“

O tem pripovedujem kolegici iz bližnjega naselja, ki pri kmetih kupuje zelenjavo. Povedali so ji, da kmetje medijem poročajo o krajah Romov in Rominj, ne poročajo pa, kako jim je letos denimo “celo njivo krompirja izkopal in ukradel sosed, ki je njihova glavna konkurenca v zelenjadarstvu”. Kolegica mislim, da ne laže – je 100-odstotna Slovenka in profesorica na faksu.

Ko ponosna povem, da sem v Sparu ukradla kardamom za 7 evrov, me moji ‘integriranci’ okarajo, kaj da delam, budala, bom dobila kartoteko. V Tediju in Lidlu kradejo le redki posamezniki iz skupnosti, in še oni, ker so revni. Jaz imam vendarle plačo in sem ‘gadžo’. “Zakaj, budalo, kradem?!” Nato skupaj računamo, koliko damo za stroške. Moja plača je 1150 evrov neto, plus dodatek za malico in vozovnico, 800 evrov dam za stanovanje, ostalo za hrano, bencin, popravila avta, obroke plačila zobozdravstvenih storitev in tako dalje. Stanka dobi približno 600 evrov denarne socialne pomoči in 120 evrov otroškega dodatka. Kako ti ne uspe preživeti čez mesec, če nimaš najemnine, stroškov elektrike, komunale? “Nimam hladilnika – moram skoraj vsak dan v trgovino, ne morem kupiti velikih embalaž. Nimam elektrike, ampak imam agregat, ki pije vsaj 10 evrov bencina na dan. Nimam pralnega stroja, zato moram enkrat na teden v pralnico – za to gre 80 evrov minimalno. Pa prevoz, a misliš, da je zastonj, če me kdo pelje? Do prve avtobusne postaje pa je 5 kilometrov, kako naj tovorim 15 kil perila?“

Niko, oče 3 otrok, ostro obsoja kraje svojih sosedov. Pove, da se strinja tudi z ukrepi, da se zaseže premoženje neznanega izvora, tudi za manjše kraje, če se bo imela policija čas ukvarjati z njimi. Strinja se z mojo idejo, da zakon velja za vse, in da se potemtakem zaseže premoženje neznanega izvora tudi direktorjem in direktoricam podjetij in političarkam in politikom. “Če njih sekirajo za te male kraje, naj poračunajo tudi s tistimi, ki kradejo milijone.” Niko pove, da mu iz zlobe sosedi-sorodniki večkrat podtaknejo kakšno ukradeno kosilnico ali kaj podobnega, da bi policija to našla pri njemu in ga spet strpala v čuzo. Dela kot varnostnik v lokalnem Mercatorju, da tiste, ki bi želeli krasti, takoj odstrani.

“Kot otrok sem bil deležen veliko nasilja. Oče me je pred policaji mlatil, ker nisem hotel v šolo. Policija je očeta in brate pretepala kot za šalo. Pojma nisem imel zakaj škifi brata tepejo, ker se vozi z avtomobilom. Ker ni imel izpita, so ga tako premlatili, da ni bil sposoben služiti vojaškega roka in je še danes invalid. Da bi to komu prijavili, nam še na pamet ni padlo. Nismo niti sanjali, da bi iskali pravico, da bi nas pri tem kdo poslušal. Oče in bratje so se kar naprej tepli, zaradi kraj, alkohola, bede, nasilja s strani policajev, sosedov. Šole ob tej domači norišnici nisem dokončal. Delal sem napake, pristal v zaporu. Tudi tam sem jih marsikdaj pokasiru. Moti me nepravičnost. Strah me je lastne jeze. Vem, da imam tako močan udarec, da lahko z enim udarcem človeka ubijem. Rad bi delal, želim se odseliti in zaživeti normalno s svojimi hčerkicami. A kdo mi bo dal stanovanje v najem? Kdo me bo zaposlil s kartoteko?“

Niko je v času “sezone konfliktov”, kot pravijo prebivalci naselja vsakoletnemu obdobju, ko z vso resnostjo obračunavajo med sabo, večkrat zjutraj v joku prišel do mene. Ob tem sem pomislila na prepoznavanje reakcijskega nasilja med prebivalci revnih getov temnopoltih v ZDA kot obrambnega mehanizma in strategije preživetja, zaradi česar je njihov modus operandi nenehna preža in poskus obvarovanja lastnega telesa. Niko me je prosil, če se lahko kam preselijo. Rotil me je, naj pokličem policijo, da bo bolj prisotna v naselju, saj so mu sosedje grozili, da bodo zažgali njegove otroke. Kar naprej izzivajo in mečejo kamne. Policija pride, a reče, da ne morejo nič narediti. Ne vedo, komu naj verjamejo. Tudi nasprotna stran se pritožuje. “Najboljše, da se ‘sami zmenite’.”

Niko cele noči ne spi, cele noči ga napadajo in zmerjajo. Skrbi ga, da ne bo mogel ustaviti svoje jeze.

“Žal, Niko … nimam vas kam preseliti. Vaša partnerka lahko gre sama z otroki v varno hišo, pa še to v bistvu verjetno ne. Skoraj nobena varna hiša ne sprejema več Rominj, ker, sej veste: ne držijo se dnevnega reda, njihovi otroci pokakajo prostore, ker ne znajo uporabljati wc-jev, nekajkrat so tudi izdale skrivne lokacije svojim družinam … Žal, Niko … vem … nimate kam … samo ignorirajte sosede, saj bodo enkrat nehali z grožnjami, zmerjanjem, izzivanjem …“

Romsko prebivalstvo nimamo kam preseliti, zato ga bo treba integrirati v četrtno skupnost. Pojdimo torej na sladoled do najbližje trgovine, saj so počitnice in ne razumem, zakaj ves čas čepijo doma. “Zakaj se ne sprehodite do parka ali po ulicah?”

Pot do sladoleda

Tri punce, stare 8, 13 in 14, ter jaz se odpravimo na sprehod v park in v trgovino po sladoled.

Incident številka 1: dva gospoda, stara nekaj čez 50 let, doma pred delavnico šravfata svoj pošteno prislužen tovornjak, ko se mi šetamo mimo in deklice nekaj vreščijo, moška pa jih začneta nagovarjati in omenjati masažo. Starejši deklici, Dunja in Tina, odgovarjata nazaj. Gospoda sta dobro vedela, da gre za deklice iz romskega naselja in da je povsem sprejemljivo, da jih neprimerno spolno nagovarjata. Niti malo ju ni zmotilo, da bi spremljajoča 30-letnica (jaz) lahko kaj komplicirala.

Incident številka 2: 8-letna Sara začne, ko hodimo po cesti, gledati v eno od hiš. Zunaj, pred njo je stari ata, star dobrih 80 let, pošten penzionist, ki zaliva rože. Zasika, “Kaj buliš, piz** ti materna?” Sara potiho zajeclja, da so ji všeč rože, da so zelo, zelo lepe. Dunja in Tina se začneta razburjati, kaj jih po krivem obtožuje, stari prdec … Hitro jih pomirim in gremo naprej.

Incident številka 3: ko vstopimo v trgovino, slišim dve penzionistki, na videz stari dobrih 60 let, kako rečeta druga drugi: “Pazi, prim’ si torbico.” Dunja in Tina seveda začneta odgovarjati upokojenkama, da sploh niso nič rekle niti nič naredile, pa jih že obtožujeta.

Kupimo sladoled in se hitro poberemo domov. Zdaj štekam, zakaj ne hodijo radi na sprehod. Incidenti so bili presenečenje le zame, deklice so na take odzive bližnje okolice že popolnoma navajene.

Videti je, da je prav okolica romskega naselja tista, ki ne prenese prvega koraka k močno želeni integraciji.

Ok, potem je edina šansa integracija skozi zapore. Sicer ni poceni, pa spet na plečih davkoplačevalk in davkoplačevalcev … a to je edini način, da bo mir na sončni stran Alp. V zaporih bodo Rominje in Romi lahko uporabni za kapitalizem. Mogoče bi lahko od njih nekateri le imeli več koristi kot stroškov, če bi sledili ameriškemu vzoru, kjer zaporniki prisilno oziroma za nekaj centov na uro delajo za korporacije, kot so Ikea, McDonald’s, Coca-Cola, IBM.

Vesna me prosi, da obiščem njenega moža na Dobu. Dialog tam je sledeč:

»Dober dan, gospod Miha, kako gre?«

“Povejte mi, kako je hčerka? Ženo slišim vsak teden, a hčerko ne morem, preveč mi je težko, da bi jo slišal. A je možno, da napišem prošnjo direktorju Doba, da moram zaradi skrbi za hčerko domov, žena ‘ma sladkorno in epileptične napade…? Rad bi šel nazaj k družini.“

“Ja, žal, gospod Miha, smo vam povedali, da ni šans za pogojno. Obtoženi ste napada na uradno osebo, tukaj piše, da ste posedovali drogo, se vozili brez izpita za avto in potem še porinili policista, to ni kar tako,” interpretira kazensko zakonodajo socialna delavka zapora.

“A mi lahko poveste, kaj je z mojo prošnjo za delovno terapijo na vrtu? Zmešalo se mi bo, ker sem cel dan v sobi. Lepo vas prosim, če lahko delam.“

“Joj, Miha, glede na to, kar sem slišala, da bi šel tako rad ven, domov, nas skrbi, da ni varno, če ste zunaj, da vas ne bo zamikal pobeg. Žal bomo morali prošnjo za delo zunaj zavrniti.”

“Joj, gospa Katja, pa menda se vam gospod Miha ne smili? Sam si je kriv. Mora dobro premisliti, da ne bo več posegal v kriminal in bo šel končno delat, ko odsedi to kazen.”

*

Vidim, da sem le amaterka, tile zaposleni so povsem predani farsi, da ima prestajanje kazni nekakšen smisel. Ko v šoli, zdravstvenem domu in centru za socialno delo razmišljam na glas, da bom dala odpoved, vsi mislijo, da je tako zaradi “nevarnosti” Rominj in Romov.

Redki razumejo, da se mi meša od vse nepravičnosti, ki jo nihče ne prepoznava. Od rasizma, ki ga nihče ne sliši prihajati iz lastnih ust. Od obtoževanj ljudi, da so Romi revni in neizobraženi zaradi njihovih individualnih lastnosti in ne zaradi večgeneracijskih travm in večstoletnega strukturnega nasilja vsaj od časov Marije Terezije do danes.

In dost imam vsega skupaj tudi zaradi slabih delovnih pogojev. Ker cele noči ne spim od doživete groze, ko sem nemi opazovalec borbe za preživetje, neprestane borbe, da bi Rominje dokazale, da so običajni ljudje. Da bi dokazale, da niso “tisti tipični umazani, lažnivi, kradljivi, zadrogirani Romi … ampak so ene izmed tistih nekaj redkih ‘dobrih Romov’.”

A kaj se jaz pritožujem, da težko spim? Kako spijo vse Vlaste in Pije, ki skozi razbito okno prikolice med zvoki kapljic dežja, ki močijo šolsko torbo, poslušajo skrbi staršev o tem, ali se bodo krajani spet maščevali za kraje, in kako je staro mamo Danajo lokalni diler ‘navleku’ na heroin, pa da očeta ne bo iz zapora vsaj do januarja 2028. Kako spi Mitja z garjami, a se zjutraj zbudi takoj, ko zasliši škripanje mojega kolesa in mi reče, da si za Miklavža želi stanovanje, ker jih zebe?

Opre!

“Ma, daj, kaka nepravičnost, Katja, ne zagovarjaj jih in naj se ti ne smilijo. Neki odgovornosti pa morajo tud’ sami pokazati. Itak jim dajemo preveč udobja in pravic.“

Ok, prav ‘maš, ne bom vsega opravičevala.

“Tomaž, sori, ampak zakaj hudiča si na gobec tistega kmeta? Vzel bi krompir pa šel, no.”

“Lej, sej ga nisem hotu, nis’m hotu niti krompirja, ampak ne morem več poslušati, kako me nekdo zmerja z golaznijo, mojo mamo zmerja z narkomanko, mojega očeta z degenerirancem. Rajš’ grem sedet, kot da to poslušam še kar naprej.”

“Sori, Brane, ampak zakaj so unga župana tud’ na gobec? Saj, vem, bonbončki pa to, sam’ sej so vedli, da bo sranje. Kaj če bi se mu res kaj zgodilo?”

“Veš … Obsojam nasilje nad nič krivimi ljudmi, a včasih je sranje nujno. Včasih je treba kakega funkcionarja preprosto na gobec. To je edini način, ki smo ga vajeni, da nas slišijo.“

Opre Roma. Na noge ljudje. Morda je to točka preloma, da se ustavimo. Pri izvajanju prisilne integracije vseh odpadnih v skupnost, ki je sama močno ranjena in ki pravzaprav te integracije sploh ne prenese. Kaj če bi za začetek poslušali odpor neslišanih? Morda pa v njem najdemo nekaj, kar nas, iz vse manj udobnega spanca v novih mutacijah kapitalizma tudi za izginjajoči srednji razred, obudi h gradnji drugačne skupnosti.

**

Članek je v izvirniku objavljen na portalu Mešanec.

Participativna ljubljanska avtonomna cona PLAC (na Linhartovi cesti 43) vabi v petek, 28.11. ob 19. uri na predavanje in diskusijo s predstavniki zadruge za stanovanjske projekte Mietshäuser Syndikat iz Nemčije.

Preberite več o Mietshäuser Syndikat in razvoju Berlina v zadnjih desetletjih v prispevku Domna Žalca na tej povezavi.

Prostor, ki v Ljubljani pripada umetnosti, se na prvi pogled zdi zadosten, saj se občina vztrajno hvali z zglednim številom kulturnih institucij, ki zasedajo »častno« mesto v samem jedru prestolnice. Vse prevečkrat pa so ti prostori izpostavljeni vdorom narave, splošni dotrajanosti, predolgim diskusijam o (ne)smiselnosti njihovih prenov ali podrejenosti domačim in evropskim razpisom, ki že tako redke prostore umetnosti namenjajo umetnikom, ki ustrezajo zakrnelim razpisnim pogojem, tematskim sklopom razpisov, duhu trenutnega časa ali se celo skladajo s političnimi nazori odločevalcev. Tako se umetnost zapira v neprodušne kletke, v katerih naj bi na razpisu ustrezno ovrednoteni umetniki gnetli in žvečili svoje koncepte, katerih izplen pa je javnosti predstavljen redko ali sploh nikoli. Z zapiranjem umetnosti v nerazumljive teoretske koncepte, ki jih financirajo za to namenjeni razpisi in iz katerih se prav zaradi nejasnosti konceptov, ki se bodo izluščili (ali pa ne) šele v teku samega ustvarjanja, se rojevajo prostori umetnosti, ki so lahko neljubi, nepravični, celo izkoriščevalski (Fotopub) in ki v že tako zoper slovensko umetnost nastrojeno javnost zasajajo dvome in jezo do »priskledniških« umetnikov. Prostori umetnosti, tudi samostojni in neinstitucionalizirani, v Ljubljani sicer obstajajo, a so vse prevečkrat zadržani s strani mestne občine, ki prostore varuje za naslednji večji razpis, v katerem bo Ljubljana prepoznana kot umetnikom prijazno in rezidenčno mesto. In četudi je na slovensko umetnost še posebej v zadnjem času padla temna senca, je treba vsakič znova izpostavljati, da to nikakor ni odraz naše umetnosti. Nasprotno so ravno umetniki tisti, ki so vse prevečkrat pahnjeni na rob socialnega dna in ki jim za njihovo ustvarjanje, ki mu ploska tudi slovenska javnost, ne pripada niti majhen atelje. Prav zato je smotrno naslavljati vprašanje, kje v času svojega ustvarjanja domujejo tako imenovani ustvarjalci kulturno-umetniških vsebin – pravzaprav živi pisatelji, slikarji, performerji, glasbeniki idr. In odpreti razpravo o prostorih teh prevečkrat nevidnih »snovalcev slovenske kulture«, ki se jih še od cankarjanskih časov dalje drži sloves, da morajo svoje mesto pod soncem iskati ponižno, tiho in po možnosti popolnoma nekritično do tistih, ki grejejo odločevalske stolčke.

Razprave o pogrešanih prostorih ni mogoče začeti, ne da bi se obregnili ob nenehno preganjanje umetnikov, kulturnikov iz njihovih težko izpogajanih domovanj; spomnimo se izgubljenih prostorov na Tobačni ter prisilne deložacije Rogovcev. Pomembna raziskava z naslovom Analiza prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi,(1) ki jo je leta 2020 izvedlo društvo Asociacija, kaže na to, da so prostori nevladnega kulturno-umetniškega sektorja dotrajani, premajhni in vse pogosteje tudi začasni. Društvo Asociacija razlog za začasnost prostorov vidi predvsem v neurejenih sistemskih in pogodbenih dogovorih, razlog za nenadne deložacije pa v prebujenih apetiti in pritiskih s strani gospodarstvenikov, ki prej zapuščene tovarne ali druga poslopja začenjajo videti kot priložnosti za nove investicije. Raziskava na koncu ponudi še primere dobre prakse, ki so navadno rojeni iz konsenza, tudi med gospodarstvom in kulturo (Bunker in Elektro Ljubljana), med javnimi ustanovami in nevladniki (Slovensko mladinsko gledališče, zavod Maska in Nova pošta) ali med državo, ministrstvom in občinami (Švicarija, Vodnikova domačija, Španski borci), a gre tudi v teh primerih za že uveljavljene institucije in ne za svobodne umetnike, ki še niso dosegli dovoljšnjega števila kritiško ovrednotenih projektov. Tako se za umetnike, ki bi si želeli ustvarjati kje drugje kot v lastni dnevni sobi, tu in tam najde ustrezen razpis, ki pa zaradi majhnega števila tovrstnih prostorov predvideva stroge razpisne pogoje. Eden takšnih je Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturno dejavnost,(2) ki ga bo tudi letos objavila Mestna občina Ljubljana. Še pred objavo razpisa občina navadno objavi razpis za ugotavljanje javnega interesa pri tovrstnih oddajah prostorov (letošnji razpis se je zaključil aprila 2022, prednostna lista za sklop 2 pa je bila objavljena avgusta 2022),(3) na katerega se morajo prijaviti tako tisti, ki prostor že imajo, a se jim bo iztekla pogodba (sklop 1), kot tudi tisti, ki bi želeli kandidirati za razpisane prostore (sklop 2). Po kakopak ugotovljenem interesu, ki ga glede na razpisane kriterije ugotovi komisija (letošnja predsednica komisije je bila Saša Ogrizek), občina javno objavi prednostno listo za ateljeje in za prostore (samo za sklop 2), k podpisu pogodbe pa umetnike povabi šele, ko se kakšen od prostorov tudi zares sprosti. Že hiter prelet razpisnih pogojev nam daje vedeti, da umetniški ateljeji niso namenjeni mladim, neuveljavljenim umetnikom, ki so se tudi po več let kalili na kateri od umetniških akademij in si zdaj želijo samostojnega ustvarjanja, še manj pa takim, ki ustrezne izobrazbe sploh nimajo, imajo pa delovno vnemo, talent in voljo. Prvi pogoj za pridobitev umetniškega ateljeja je namreč formalna izobrazba na področju likovne/vizualne umetnosti (zahtevana fotokopija diplome) ali status samozaposlenega v kulturi s poklicem slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik ali intermedijski umetnik (zahtevano dokazilo o vpisu v razvid). Prijavitelji logično ne smejo biti lastniki prostorov, v katerih bi lahko opravljali svojo dejavnost, zbrati pa morajo najmanj devetdeset točk po veljavnem kriteriju (nagrade, razstave, sodelovanja, rezidence, mednarodne štipendije, dela v javnih zbirkah ter pomen prijaviteljevega dela za kulturno ponudbo MOL). Umetniški atelje se nato ustrezno ovrednotenemu prosilcu odda za obdobje petih let, s tem da je prosilec dolžan plačevati obratovalne in druge stroške. Podobno sledi za nevladne organizacije ali posameznike s področja kulture, ki navadno kandidirajo za manjše prostore, pisarne ali druge produkcijske prostore. Kriteriji vključujejo ugotavljanje pomembnosti nevladne organizacije ali posameznika za ljubljanski kulturni prostor, pregled referenc prijavitelja za obdobje zadnjih treh let, veljaven status prijavitelja ter tudi sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali Pogodbo o sofinanciranju kulturnega projekta, ki jo je prijavitelj že imel ali pa jo še vedno ima. To nekako pomeni, da so do kandidature na razpisih tako za oddajo ateljejev kot za oddajo prostorov za nevladne organizacije ali posameznike upravičeni predvsem že uveljavljeni umetniki in že aktivne nevladne organizacije, ki pa so se na poti do uveljavitve očitno bili primorani znajti drugače. V Mestni občini Maribor denimo objavljajo podoben razpis, (4) s tem da je njihov razpis razdeljen na oddajo umetniških ateljejev za umetnike in oddajo umetniških ateljejev za mlade umetnike. Hvale vreden je tudi njihov nekoliko razširjen nabor upravičenih poklicev, ki jih morajo umetniki dokazati z dokazilom iz razvida samozaposlenih. Med drugimi lahko za mariborske ateljeje zaprosijo tudi montažerji, videasti, oblikovalci, scenografi in kostumografi. Res je, da ljubljanski razpis predvideva prostore tudi za nedefinirane ustvarjalce v kulturi, ki imajo pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali projekta (kar pomeni, da je predpogoj za prijavo tudi predhodna uspešnost na razpisu za financiranje programa oz. projekta), a bi bilo kljub temu smotrno posebej razčleniti tako točke razpisa kakor tudi prostore, ki bi bili primerni za specifične poklice v kulturi (scenograf in kostumograf sta dobra primera, saj oba navadno potrebujeta večje funduse, ki pa jih tovrstni razpisi ne predvidevajo).

Poleg omenjenega razpisa za umetniške ateljeje in druge prostore, ki so, kot smo videli, pravzaprav namenjeni že uveljavljenim umetnikom ali nevladnim organizacijam (s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bilo teh prostorov več ali če bi obstajal enak razpis tudi za mlade umetnike in tudi za specifične poklice v kulturi), je bil letos maja objavljen razpis še za oddajo umetniških ateljejev v MGLC Švicarija,(5) ki pa je skoraj na las podoben zgoraj omenjenemu razpisu. Prosilci morajo prav tako izkazati svojo popolno primernost, torej formalno izobrazbo ali status samozaposlenega v kulturi (spekter je sicer nekoliko bolj razširjen – slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik, avtor stripov, videast, intermedijski umetnik), atelje pa je naposled oddan za obdobje petih let. Za oddajo je bilo v času razpisa v ogromnih, sterilnih prostorih Švicerije na voljo le devet (!) umetniških ateljejev in dva kiparska ateljeja, ki pa so vsi povrh zopet namenjeni že uveljavljenim umetnikom. Leta 2019 je bil podoben razpis v Švicariji že objavljen, s tem da so takrat naslavljali le mlade umetnike, ki so jim bili prostori oddani za obdobje dveh let. Čeprav je tudi za takratne ateljeje za mlade umetnike, stare do 35 let, bilo treba izkazati ustrezne reference, je tak razpis rahlo svetlejša točka razpisov za mlade, a nič kaj bolj svetla za še neuveljavljene umetnike. Pri tako milo rečeno okrnjenih številkah ateljejev, ki so na voljo, se zdijo razpisni pogoji morda kot metoda logični, a kaj, ko se v praksi neredko zatakne že pri dokazovanju pogoja o statusu samozaposlenega v kulturi, za katerega je treba zaprositi birokratski aparat, čakati nekaj časa in dodatno zaprošati za oprostitev prispevkov, do česar pa so spet upravičeni le umetniki in kulturniki, ki s svojimi projekti izkazujejo večjo mero kakovosti – pri čemer pa tudi oni včasih potegnejo ta kratko. Če do plačila prispevkov mlad umetnik ali kulturnik ni upravičen, ker ne izkazuje zahtevanih pogojev, pomeni, da bo z dnem vpisa v razvid začel s plačevanjem prispevkov, ki lahko ob nerednih prihodkih, projektno-prekarnemu delu in nasploh »fleksibilni« naravi dela za posameznika predstavljajo veliko breme. Izplen vseh teh pogojev pa so torej umetniki, ki tudi po več let delajo brezplačno ali krepko pod svojo ceno, s čimer sledijo uveljavljeni mantri, da je vendarle največje plačilo umetniku pridobljena, četudi skromna referenca.

Seveda se problem pomanjkanja prostorov in zakrnelih razpisnih pogojev razteza tudi na ostala področja umetnosti. Kje ustvarjajo literati, književniki, glasbeniki in gledališčniki, ki delajo na svobodi? Kam se lahko zatečejo, če ne morejo vaditi doma, kje lahko najdejo stimulativno okolje, v katerem bi se zbirali pisci in pisatelji, ki bi med sabo lahko diskutirali o ustvarjalnih zagatah? Tudi takšnih prostorov in umetniških stičišč je v Ljubljani premalo, saj se vse prevečkrat prostor ustvarjanja tovrstnih umetnikov enači z njihovim domom. Zanimivo prakso je bilo zaslediti leta 2018, ko je zavod Divja misel v Vodnikovi domačiji sicer vzpostavil Sobo za pisanje (6) – tako rekoč tudi edino svetlo točko prostorov za pisatelje. Soba za pisanje ne predvideva posebnih pogojev, je pa navadno razpoložljiva v dopoldanskem času oziroma po dogovoru. Seveda se tu in tam na področju pisanja pojavi še kakšna rezidenca, kot je bila denimo tista iz leta 2016, ki jo je objavilo Društvo slovenskih pisateljev (Pisateljski atelje Danete Zajca),(7) a so tudi tovrstne pisateljske rezidence žal redki statistični osamelci.

In če se za konec dotaknemo še področij uprizoritvene umetnosti, glasbe ali celo filma, pridemo do zaključka, da za tovrstne poklice subvencionirani, poceni ali na uporabo dodeljeni prostori skorajda ne obstajajo. Svobodni uprizoritveni umetniki se zaradi tega lahko zatečejo k različnim kulturnim društvom, ljubiteljski gledališčniki pa k članstvu v Šentjakobskem gledališču ali Glejevem in Momentovem ŠtudentTeatru, s čimer pa še vedno ni izpolnjen pogoj za razvoj neodvisne gledališke scene, ki ne bi bila del nikakršnega programa in bi jo lahko soustvarjali prav vsi. Zbirnih točk za take ustvarjalce žal ni veliko, čeprav bi bilo tovrstno stičišče različnih umetnikov, ki bi lahko ustvarjali, se medsebojno nadgrajevali in ustvarjeno predstavili širši javnosti, nujno za razvejano kulturo, ki konec koncev pritiče prestolnici. In medtem ko se Mestna občina Ljubljana trka po prsih z obljubami o prostorih kulture in umetnosti, so rezultati teh obljub eno samo razočaranje. Prostori kulture in umetnosti so prevečkrat elitni, sterilni, odtrgani iz mesta in premaknjeni nekam na obrobje. Stičišča so nam obljubljali že davno – najprej s Cankarjevim domom, ki v dopoldanskih urah večkrat odmeva od osamljenosti, in kasneje še s Cukrarno, s katero se podobno dogaja že zdaj. Na obzorju je že moč slutiti, da ne bo nič drugače niti z novim Centrom Rog, kjer bodo o beraških umetnikih in kulturnikih, ki si (ali pa ne) zaslužijo streho nad glavo, pisarniški stol ali čopič, zopet odločale birokratske zagonetke.

(1) http://www.asociacija.si/si/wp-content/uploads/2020/02/Analiza-prostorov-poklicnih-nevladnih-organizacij-v-kulturi-FIN.pdf

(2) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost/

(3) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost-objava-prednostnih-list/

(4) https://maribor.si/javni_razpisi/javni-razpis-za-oddajo-umetniskih-ateljejev-in-ateljejev-za-mlade-umetnike-v-brezplacno-uporabo-za-umetniske-dejavnosti-jr-kul-ap22/

(5) http://www.mglc-lj.si/files/data/s%CC%8Cvicarija_razpis_2022_import.pdf

(6) https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/soba-za-pisanje-v-vodnikovi-domaciji-postala-priljubljen-prostor-za-ustvarjanje-in-delo/

(7) https://drustvo-dsp.si/razpis-umetniska-rezidenca-v-ljubljani-slovenija-2017/

V Galeriji Kresija se nocoj odpira razstava Društva arhitektov ljubljana Pozor! Vroča točka!, ki bo na ogled do 13. novembra. Razstava, ki je del serije Vizije so, je posebna, saj se osredotoča na pojav vročinskih otokov v mestih – zlasti v Ljubljani – ter na raziskovanje vplivov podnebnih sprememb na urbano okolje. »Vročina« ni zgolj vremenski pojav, temveč kompleksen urbanistični izziv, ki neposredno vpliva na zdravje prebivalcev, kakovost bivanja in tudi na gospodarske razmere v mestih. Razstava je zasnovana diskurzivno, s poudarkom na pogovorih in akcijah, kar pomeni pomemben odmik od tradicionalnih, statičnih predstavitev.

Glavni cilj razstave ni le izpostaviti problematiko vročinskih otokov, temveč tudi ustvariti zbirko znanja, ki bo služila kot temelj za nadaljnje raziskave in konkretne akcije. V Ljubljani – in za Ljubljano – je zbranih že veliko informacij in izkušenj, ki so jih oblikovale različne institucije, izobraževalne ustanove, združenja, skupine in posamezniki (npr. Ministrstvo za naravne vire in prostor, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Mestna občina Ljubljana, Inštitut za politike prostora, ZRC SAZU, Prostorož, člani Mreže za prostor in drugi), ki opozarjajo na problem in se aktivno ukvarjajo z vprašanjem segrevanja mesta. Poudarek razstave ni zgolj na arhitekturnih rešitvah, temveč na celostnem pristopu, ki povezuje različna področja – od urbanizma, ekonomije in sociologije do medicine.

Projekt se je začel v začetku oktobra, mesecu prostora, z namestitvijo opozorilnih znakov POZOR! VROČA TOČKA! na javnih površinah v mestu. Lokacije so izbrali v središču mesta, kjer je veliko peš in kolesarskega prometa, površine pa se zaradi urbanih ureditev in pomanjkanja sence močno pregrevajo. Čeprav se zaradi ugodnih vplivov širše okolice – bližine reke, gozda, parka – ne nahajajo v območjih najizrazitejših toplotnih otokov, so v vročih poletnih dneh očitno vroče točke, kjer se vročini ni mogoče izogniti. Projekt opozarja na naraščajoče tveganje pregrevanja mest ob podnebnih spremembah in hkrati spodbuja prebivalce, da s pravilnim ravnanjem – kot je npr. zasaditev drevesa – prispevajo k prijetnejšemu in hladnejšemu bivalnemu okolju.

Jedro razstave predstavlja arhiv, ki zbira raziskave, podatke in izkušnje o segrevanju mest. Arhiv se bo v času trajanja razstave sproti dopolnjeval, da lahko k skupnemu znanju prispeva vsak – od strokovnjaka do prebivalca, ki svoje mesto občuti iz prve roke. Tako nastaja skupen vir informacij, ki povezuje različna znanja in odpira prostor za prihodnje raziskave ter konkretne rešitve.

Ob razstavi bodo potekali pogovori, namenjeni iskanju rešitev za hlajenje mesta. V ospredju so štiri teme: zelene površine in vloga dreves pri izboljšanju kakovosti bivanja, voda kot naravni regulator mikroklime, trajnostni materiali in gradnja ter infrastrukturne rešitve, vse pospremljene s primeri dobrih praks. Pogovori ne ponujajo enoznačnih odgovorov, ampak vabijo k odprti debati in soustvarjanju rešitev skupaj s strokovnjaki in prebivalci.

S projektom sajenja dreves razstava prehaja v akcijo: začeli bodo s skupnim, simbolnim sajenjem na javni mestni površini in v sodelovanju z MOL uresničili pobudo meščanov mestu za zasaditev dodatnega drevesa v Severnem parku v Ljubljani. Hkrati obiskovalce vabijo, da se pri akciji sajenja dreves aktivno pridružijo. V Galeriji Kresija bodo lahko “posvojili” sadiko, jo posadili, saditev pa dokumentirali in svoj prispevek vpisali v skupni zemljevid novih zelenih površin. Drevesa niso le simbolični, temveč konkretni posegi, ki postopno spreminjajo mikroklimo in dokazujejo, da lahko k hlajenju mesta prispeva vsak.

Na spletu bo vzpostavljen interaktivni zemljevid Ljubljane s karto toplotnih otokov, vročih točk in novih dreves, ki združuje uradne meritve, prostorske informacije in prispevke prebivalcev. Zemljevid bo omogočal vpogled v to, kje so težave največje, kje so nujno potrebni ukrepi in kje so se že začele spremembe. S tem postaja dolgoročno orodje za ozaveščanje, načrtovanje in spodbujanje sodelovanja.

Urbani toplotni otoki so le eden izmed izzivov podnebnih sprememb, a prav zaradi neposrednega vpliva na naše vsakdanje življenje zahtevajo posebno pozornost. Zato jih postavljajo v središče razstave kot izhodišče za razpravo, skupno akcijo ter povezovanje različnih znanj in ljudi.

***

SKUPNA AKCIJA SAJENJA DREVES:

petek, 24.10.2025 ob 17. uri na severnem robu Severnega parka v Ljubljani
zbirno mesto: pred Galerijo Kresija ob 16. uri

DEBATNI VEČERI “POZOR! VROČA TOČKA!” V GALERIJI KRESIJA
torek, 28.10.2025 ob 17:00 – Zeleno načrtovanje mest
četrtek 30.10. 2025 ob 17:00 – Modra infrastruktura
torek 4.11. 2025 ob 17:00 – Trajnostni materiali in gradnja
četrtek 6.11.2025 ob 17:00 – Infrastrukturne rešitve

***

Za vse dodatne informacije in pojasnila lahko kontaktirate DAL na: drustvo.arhitektov.lj@siol.net

Avtorji razstave: Apolonija Šuštaršič, Kaja Lipnik Vehovar, Jure Henigsman, Blaž Budja

Projekt bo v celoti dostopen na spletni strani www.vizijeso.com

Petega aprila 1986 je imela skupina Laibach koncert v zadružnem domu na Humu v Goriških brdih. London, Dunaj, Budimpešto, Beograd, lokacije svojih prejšnjih in prihodnjih koncertov, je avantgardna in za režim odklonska skupina zamenjala za dvorano med vinogradi in redko poseljenimi vasmi. Humski zadružni dom je bil širše znan kot prostor najboljših petkovih zabav, diskov, ki so do danes ostali v zavesti lokalne skupnosti. Grafit „vsak patk disko“ ob bližnji cesti je pričal o vplivu te lokacije v skupnosti.

Pred kratkim je občina škarpo obnovila, nekdo pa je kmalu zatem obnovil tudi grafit. Skoraj štirideset let po legendarnem obdobju zadružnega doma na Humu in Laibachovega koncerta njegova vloga v družbi ni pozabljena.

Morda je bil zadružni dom na Humu izjemen po tem, da mu je uspelo z Laibachovim koncertom združiti odročno, lokalno in centralno, mednarodno, a je hkrati enak vsem drugim zadružnim domovom, ki so bili jedro kulture, druženja in zabave v bolj ali manj odročnih krajih po Sloveniji. Več kot 330 zadružnih domov, zgrajenih po vsej republiki, je vzpostavilo javno infrastrukturo, ki je živa še danes.

Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Eden od namenov gradnje zadružnih domov je bil omogočiti vzpostavitev družbenega in kulturnega jedra skupnosti, ki so bile oddaljene od urbanih središč. Projekt gradnje se je začel leta 1947 z zveznim dekretom, ki je predvideval gradnjo več kot 500 domov po Sloveniji. Mreža zadružnih domov ni bila zasnovana le kot temeljni kamen agrarne reforme, s katero naj bi okrepili prehransko oskrbo porušene Jugoslavije, ampak tudi kot podporna infrastruktura, ki naj bi izboljšala kakovost življenja v odročnih delih države. Z zadružnimi domovi so prišli v odročna naselja knjižnice, koncerti, kino, izobraževanje, druženje, trgovine in hkrati elektrika – pa prve sodobne sanitarije in druge tehnične izboljšave. Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Izbiro lokacij, tipskih načrtov in načina izvedbe ter izvedbo samo so opravile skupnosti, od spodaj. Gradnji so se pridružile še druge organizirane skupine, kot so bile Antifašistična zveza žena, mladinci in drugi. S prostovoljnimi urami so podpirali gradnjo tudi industrijski delavci in delavke v mestih. Projekt gradnje domov je tako zemljepisno in družbeno zajel tako rekoč vso tedanjo republiko.

V več kot sedemdesetih letih delovanja zadružnih domov se je projekt izkazal za uspešnega in potrebnega. Velika večina zadružnih domov še deluje, čeprav se danes pogosteje imenujejo kulturni ali vaški domovi. Njihova vloga v agrarni reformi je že v nekaj letih povsem odpadla, ohranilo in okrepilo pa se je njihovo mesto središča kulture, druženja in ustvarjanja.

V vsem tem času je veliko vasi, kjer stojijo zadružni domovi, ostalo odročnih in težje dostopnih. Nekateri kraji so z leti pridobili osrednejšo vlogo, posebno, če so postali središča novonastalih občin ali pa se je njihova obrobna lega spremenila z rastjo mest in so postali del predmestja ali mesta samega. Prav takšna je zgodba zadružnih domov v Ljubljani.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti.

Junija vsako leto poteka v Savljah v Ljubljani tako imenovano posavsko štehvanje – tradicionalna etnološka prireditev ljubljanskega Posavja. Štehvanje je glavna točka vaškega praznika, ko fantje na neosedlanih konjih z jeklenimi kiji poskušajo razbiti leseni sod, postavljen visoko na drogu. Kdor hitreje zbije sod na tla, je zmagovalec. Prireditev je registrirana kot nesnovna kulturna dediščina in jo pripravlja Kmečka strojna skupnost Savlje-Kleče, ki ima sedež v prosvetnem domu (kakor se imenuje zadružni dom v Savljah) in to stavbo z dvoriščem uporablja za organizacijo prireditve in lokacijo spremljajočih dogodkov.

Savlje in Kleče so ob začetku gradnje zadružnih domov imele izrazito vaške značilnosti, podobno kot Zadvor, Bizovik, Polje, Zadobrova, Zalog, Gunclje, Črna vas, Črnuče in ostala manjša vaška naselja tik ob Ljubljani. Danes so neločljiv del Ljubljane kot predmestja, ki morda le še v zasnovi poselitve ohranjajo vaške značilnosti. Kljub temu se je kmetijstvo ohranilo – morda celo bolj kot v kakšnih odročnejših krajih – a se je preusmerilo v preskrbo za prebivalce mesta in okolice.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti. Prostori se oddajajo društvom, trgovinam in knjižnicam, občasno gostijo šole in vrtce ob prenovi lastnih objektov, v dvoranah pa poteka kulturni program ali športne aktivnosti. Prostore upravljajo večinoma krajevne skupnosti, ki se lahko zaradi poznavanja okolice dobro odzivajo na potrebe in želje.

Zadružni oziroma Prosvetni dom Savlje-Kleče izrazito kaže pomembnost tega, da ima lokalna skupnost možnost lastnega oblikovanja dejavnosti in s tem odzivanja na živost ter prisotnost raznolikih interesov in različnih skupnosti. Številni zadružni domovi so prostori lokalnih ljubiteljskih gledališč, zborov in drugih kulturnih dejavnosti. Le redki pa lahko podpirajo nesnovno etnološko dediščino z dolgo tradicijo. Z ohranjanjem kmetijskega gospodarstva v Savljah in Klečah se vzdržuje tudi plast običajev, ki so drugod izgubljeni. Skupnost je tista, ki s svojim delovanjem ohranja običaje, a hkrati člani skupnosti potrebujejo materialne, prostorske možnosti, ki dopuščajo druženje, izvajanje aktivnosti, priprav, hranjenje orodja in opreme za izvedbo prireditev. Zadružni domovi so kot javna infrastruktura, kot notranji javni prostori tisti, ki omogočajo ali vsaj olajšajo skupnostim, da se same vzpostavljajo, posameznikom in posameznicam pa, da skupnosti vzpostavljajo okoli enakih interesov ali potreb.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi.

Kraja Hum in Savlje-Kleče nimata veliko skupnih imenovalcev, razen tega, da v obeh stoji zadružni dom. Hum je bistveno bolj odročen, na zahodnem robu države, sredi vinogradov, Savlje in Kleče so enostavno dostopne, del glavnega mesta države, a hkrati tudi sredi njiv. Zadružna domova sta v danih trenutkih in v vseh teh letih kot javna infrastruktura opolnomočila skupnosti in posameznike ter posameznice, da so lahko v sebi krepili ali odkrivali in razvijali svoje interese in identiteto ali pa medse vabili zunanje skupnosti – tuje in bližnje. Ključno v obeh primerih je, da je skupnost sama upravljala (in skrbela za) javni prostor zadružnih domov in sama ustvarjala ter izvajala programe, prek katerih se je vzpostavljala, krepila in na novo odkrivala.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi. Zato morajo ostati široko odprti in javni, saj se bodo le tako lahko postavljali po robu naraščajočemu zapiranju v miselne okove algoritmov in izmišljenih resnic.

Delavska koalicija, v kateri je združenih 25 sindikatov in delavskih organizacij, zbira podpise za referendum proti pokojninski reformi. Ker želi reforma vso breme novega načina polnjenja pokojninske blagajne preložiti na pleča delavcev in delavk ter bistveno (in za večino na slabše) spreminja izračun bodočih pokojnin, smo v uredništvu PreLoma prepričani, da se moramo o tako daljnosežnih spremembah izreči vsi državljani in državljanke Slovenije na referendumu. Za razpis zakonodajnega referenduma je do 11. novembra potrebno zbrati 40.000 overjenih podpisov.

Svoj podpis lahko oddate prek spleta z digitalnim potrdilom (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) ali fizično brez čakanja na katerikoli upravni enoti ali krajevnem uradu po Sloveniji, ne le v uradnih urah, ampak v vsem delovnem času. V Ljubljani so upravne enote odprte vsak delovnik (v ponedeljek in torek od 8. do 15. ure, v sredo od 8. do 18. ure, v četrtek od 8. do 15. ure in v petek od 8. do 13. ure), v upravni enotah pa so pobudi za referendum namenjena tudi posebna okenca, zato za oddajo podpisa ni potrebna vnaprejšnja najava ali čakanje v vrsti. Odpiralni čas upravnih enot in krajevnih uradov v drugih, manjših krajih, najdete na tej povezavi. Zbiranje podpor poteka pod šifro 1106 ter geslom zakona STOP POKOJNINSKI REFORMI!

Ključne spremembe, ki jih nova reforma uvaja, so: da se bomo upokojevali šele pri 62 ali celo 67 letih (če ne izpolnimo 40 let delovne dobe); da se bodo pokojnine izračunavale iz daljšega referenčnega obdobja, ki sega čez vso delovno dobo (40 let minus 5 najslabših, namesto dosedanjih 24 najboljših let); da se bodo pokojnine postopoma vedno slabše usklajevale z rastjo plač (danes 60 % rast plač /40 % inflacija, v prehodnem obdobju 50/50, do leta 2045 pa le še 20/80); da bi delodajalci tudi z novo reformo v pokojninsko blagajno še naprej prispevali skoraj pol manj prispevkov (8,85%) kot delavci (15,5%); da se bo postopno zvišal odmerni odstotek pokojnine od izračunane povprečne prejete plače (v 35 letih) s trenutnih 63,5% na 70% do leta 2035. Državni zbor je pokojninsko reformo potrdil 17. septembra.

Znameniti Podhod Ajdovščina, ki je bil v svojih najboljših časih poln življenja, lepih trgovin in živahnega utripa pod mestom, danes žalostno sameva: zapuščen, temačen in zanemarjen. Prebivalci se mu izogibajo, po večini vanj sploh ne zahajajo, ker lahko spust v podzemlje povzroči nelagodje. Iz leta v leto se položaj slabša. Pa vendar luč v podzemlje prinašajo ustvarjalci neodvisne kulture; podzemno mesto prebujajo z umetniškimi pobudami, ki spodbujajo k razmisleku o začasni rabi mestnih prostorov.

Na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste se pred nami odpre javni prostor, ki je bil v zgodovini Ljubljane pomembno stičišče poti: Trg Ajdovščina, ki sta ga 18 let po osvojeni prvi nagradi na nagradnem natečaju iz leta 1970 realizirala diplomanta Ravnikarjeve šole Majda Dobravec Lajovic (1931–2020) in Janez Lajovic (1932–2024). Ureditev sta zastavila tako, da omogoča poglede proti Ljubljanskemu gradu, ki ostajajo dandanes nespremenjeni. Pogled v podzemlje pa je vse prej kot bleščeč. Gospodarski, družbeni in urbanistični posegi so ta predel popolnoma osiromašili.

Danes nas v tem pomembnem odprtem mestnem križišču pričakajo še vedno delujoče, nekdaj legendarne tekoče stopnice in stopnišči, ki nas pripeljeta v Podhod Ajdovščina. Ta je bil zgrajen že leta 1976 z zelo praktičnim namenom – omogočal naj bi predvsem varen prehod tedaj zelo prometne Titove, zdaj Slovenske ceste. Za naše čase je skoraj nepredstavljivo, da se je bilo v zlati dobi podhoda zabavneje spustiti v podzemlje, ki je v vseh letnih časih ponujalo zavetje pred vročino, pred dežjem in pred vetrom, kot pa čakati v prometni gneči pred semaforjem. V podzemlju so se bohotili številne legendarne trgovine, na primer Alpina in Peko, pa lokali in servisne dejavnosti: čevljar, cvetličar, obvezno ključavničarstvo; lahko si si kupil šolske potrebščine in šel celo na malico in sladoled. In kakšno je stanje danes? Sprememba prometa, ki je prinesla pravo olajšanje za vso Ljubljano, je temeljito prispevala k propadu podzemlja v mestnem središču. Postalo je nezanimivo za kupce in za prodajalce; ti so izpraznili prodajalne in se preselili v dobičkonosni BTC. Danes je večina trgovin in razstavnih prostorov zaprta, med njimi jih je nekaj povsem zapuščenih. Edini, ki še nasmejano poslujeta v podzemlju, sta kitajski trgovini M & Z in Star. Že leta se obljublja prenova oziroma popolna prenovitev in preureditev v minipleks mestnega kina, ki naj bi bil dodatna lokacija Javnega zavoda Kinodvor.

Videti pa je, da je gradnja minipleksa veliko bolj kompleksno arhitekturno delo, kot bi mislili, in da bo na razširjeni program Kinodvora, ki bo po besedah direktorice Metke Dariš novo medgeneracijsko kulturno središče in bo dal središču mesta popolnoma novo dimenzijo srečevanja, treba počakati vsaj še do leta 2027. Kinodvor, katerega soustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, je imel lani več kot 140.000 obiskovalcev in nujno potrebuje dodatne zmogljivosti, saj poleg rednega kinematografskega programa gosti tudi 13 filmskih festivalov, med njimi FeKK, LIFFE, Animateko, ki nujno potrebujejo še druge dvorane in festivalsko pisarno. »Kino za svoje nemoteno delo potrebuje predvsem temo in tišino,« dodaja Metka Dariš in se strinja, da je prostor v podzemlju za to najprimernejši. Da kina še ni, so bila kriva epidemija in določena nesoglasja glede uporabnosti projekta, težave pa naj bi bile tudi pri požarnih poteh in podobnih strokovnih zahtevah. Projekt je zdaj v fazi priprave izvedbene dokumentacije, temu bo sledila izvedba postopka javnega naročila za izvedbo gradnje. Gradnja naj bi se začela leta 2026, končala pa predvidoma leto kasneje.

V tem vmesnem času so se pobude za oživitev prostora lotili kar sami prebivalci mesta, umetnice in umetniki v okviru Produkcije Hupa. Ta je ljubljansko občino, ki je lastnica prostorov v podhodu, zaprosila za dovoljenje za začasno rabo prostorov, v katere se bo v prihodnosti naselil novi minipleks. Opustošeni, zapuščeni podzemni prostori so umetnice in umetnike spodbudili k razmišljanju, da je lahko prav njihova izložba odličen medij za vzpostavitev družbenega komentarja vloge vizualne umetnosti v javnem prostoru. Ker so se izložbe danes preselile na splet in ker klasični model izložbe v mestu izginja, saj so zavladale franšizne prodajalne hitre mode ter izrinile manjše trgovine domačih ponudnikov, so se odločili, da se bodo s projektom Izložba lotili oživitve podhoda s preobrazbo praznih izložbenih oken. Tako odpirajo prostor refleksije o sodobnem načinu komuniciranja, estetskih vrednotah in vlogi mestnega okolja kot prostora srečevanja umetnosti in vsakdanjega življenja. Lani jim je sredstva za umetniški projekt odobrila Mestna občina Ljubljana, letos pa ministrstvo za kulturo in tako je lani v podzemlju zaživel cikel razstav štirih umetnikov: Neže Knez, Ive Tratnik, Jasona Vodenice in Ines Šimunić. Letošnje vitrine zaznamujejo akademska kiparka Tejka Pezdirc, japonska ilustratorka Akiko Sato, vsestranska vizualna umetnica Inti Šraj in akademska likovna umetnica ter fotografinja Ajda Zupan. Pri zamisli Izložbe Produkcija Hupa poudarja, da želi ozaveščati mimoidoče z nujnim razmislekom o zgodovini in prihodnosti izložbenih prostorov. Opozarja, da se njene zamisli napajajo tudi iz zgodovine, saj so bili v velemestih, kot so Pariz, London, New York, Chicago, San Francisco, Rim, Firence, Milano, Tokio, že od nekdaj znani magični vnosi ustvarjalnosti, ki so snubili kupce z nenavadnimi izložbami, kjer so se odigravali celo magični miniaturni gledališki prizori.

V zgodovini oživljanja izložb se med najustvarjalnejše zagotovo uvršča The Vanishing Lady (Izginevajoča dama), ki jo je leta 1898 ustvaril Charles Morton za veleblagovnico v Sacramentu in jo je Lyman Frank Baum leta 1900 pohvalil v knjigi o izložbah, preden je izšel njegov roman Čarovnik iz Oza. Znamenite so tudi preobrazbe izložb legendarne londonske veleblagovnice Selfridges veletrgovca Harryja Gordona Selfridgea, ki se je lotil neizprosno inovativnega trženja in ga do popolnosti izrazil v trgovini na Oxford Streetu. Selfridge, po rodu iz Amerike, je poskušal izpodbiti prepričanje, da je potrošništvo izključno ameriški fenomen. Nakupovanje je skušal spremeniti v zabavno pustolovščino in obliko prostega časa, namesto v opravilo, ter trgovski center preoblikoval v družbeno in kulturno znamenitost, ki je ženskam ponujala prostor, kjer so se lahko počutile udobno in kjer so si legitimno privoščile nakupovanje. Leta 1909, po prvem preletu Rokavskega preliva, so v trgovini Selfridges razstavili enokrilnik Louisa Blériota z imenom Blériot XI in v štirih dneh si ga je ogledalo 150.000 ljudi. Selfridgeeve izložbe so med prvo svetovno vojno prikazovale najnovejše novice s fronte. Newyorška veleblagovnica Bonwit Teller prav tako ni hotela zaostajati za evropskimi in si je leta 1929 pridobila sloves trgovine z najbolj norimi izložbami na Manhattnu. Najela je Salvadorja Dalíja, da bi ustvaril najbolj ekstravagantni izložbi, in ko je elegantni, delirantni Katalonec uresničil svoje divje zamisli ter ležal na postelji iz žarečega oglja pod »odsekano glavo in divjimi kopiti velikega somnambulnega bivola, izčrpanega od tisočletnega spanja«, so se zbrale dame, ki so menile, da sta Dalíjevi izložbi preveč ekstremni in da je treba takšne ekscese cenzurirati. V izložbe so med drugimi znanimi umetniki umetnine postavljali tudi Andy Warhol, Robert Rauschenberg in James Rosenquist. Skupina umetnikov Produkcija Hupa pri projektu Izložbe v Podhodu Ajdovščina uporabi model reprodukcije trženjske logike, vendar ga preoblikuje in nadgradi, saj ga uporabi kot kritični razmislek v javnem prostoru.

Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi preostalih praznih izložb in prostorov v podhodu ponudila neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte.

Po različnih poskusih revitalizacije podzemlja Podhoda Ajdovščina bo morda prav Produkciji Hupa z idejo o dostopnosti umetnosti širši javnosti in s spodbujanjem novih načinov dojemanja umetnosti uspelo prijazno oživiti duhove mestnega podzemlja, dokler se tja končno ne naseli kino. Želja Produkcije Hupa je, da omogoči dostop do umetnosti tudi tistim, ki morda niso redni obiskovalci galerij ali muzejev, in da jim ponudi novo doživetje srečanja z umetnostjo v drugačnem kontekstu. Z umetniškimi deli v izložbah, ki raziskujejo univerzalne teme, kot so mitologija, telesnost, intimnost in prostor, bo centralno mestno podzemlje morda dobilo nov obraz mestne identitete, zagotovo pa bo to vsaj svež način začasne rabe mestnih prostorov – model urejanja, po katerem bi se lahko zgledovalo vse mesto. K rešitvi sedanjih razmer v Podhodu Ajdovščina bi najbrž lahko precej prispevala predvsem Mestna občina Ljubljana, če bi se lotila odkupa preostalih praznih izložb in prostorov, ki so zdaj v zasebni lasti in v katerih ne bo kina. Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko prav MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi ponudil neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte. Tako bi poleg kina občinstvo imelo možnost spremljati tudi neodvisno umetniško produkcijo, umetniki pa bi imeli prostor in bi dobili priložnost, da s svojim ustvarjanjem dosežejo širše občinstvo.

Stanovati v Ljubljani je naslov odlične zgodovinske raziskave Andreja Studna iz leta 1995, v kateri je avtor preučil stanovanjske razmere Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so bili kakovostne modernistične soseske iz časa socializma, dobro zasnovan javni prostor in delujoča socialna država še vedno dovolj robustna družbena mreža za veliko večino prebivalstva, je bilo branje Studnove knjige vpogled v zelo drugačno, do skrajnosti razslojeno mesto preteklosti, v katerem so soobstajala osemsobna stanovanja za majhne in premožne družine ter majhne enosobne enote brez osnovne komunalne opreme za velike delavske družine. Danes se knjiga Stanovati v Ljubljani spet bere kot navodilo, kako stanovati v Ljubljani – in to v 21. stoletju. Z nekaj posodobitvami: v posameznih sobah se ne stiskajo delavske družine, ampak ducat samskih delavcev, ki z najemnino dobršen del zaslužka vračajo delodajalcu. Kletne sobe preplačujejo študenti, če imajo srečo, da sploh najdejo namestitev. Vila bloke pa naseljujejo tranzicijski nasledniki jare gospode s konca 19. stoletja.

Zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih je stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino.

Kako se je mesto iz vzornega primera premišljene gradnje humanih sosesk z veliko zelenja, peš dostopnim javnim servisom in kakovostno zasnovanimi stanovanji za vse v samo nekaj desetletjih spremenilo v učbeniški primer mesta, kjer prostor in družbo na kose trga brezobzirna gentrifikacija? »Naj mi povedo, koga smo od tam izselili zaradi kratkoročnega oddajanja v najem.« Tako je pred kratkim ljubljanski župan odgovoril na očitek stanovalcev Savskega naselja o gentrifikaciji njihove soseske. Odgovor je seveda jasen: mestna občina ni deložirala nikogar. Obenem pa je enako jasno, da je ravno zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino. Po vladajoči doktrini, ki upravljanje skupnega prostora razume povsem podjetniško, imamo od vedno višjih cen nepremičnin koristi vsi meščani mesta, ki naj bi bili nekakšni mali delničarji občine.

Urejanje prostora, ustvarjanje možnosti za zidavo in določanje bodoče podobe mesta namreč ni samo vprašanje komunalne opremljenosti ali turistične privlačnosti nekega naselja. Arhitektura in urbanizem vedno pomenita upravljanje človeških teles in umov, pa čeprav tega ne delata s kirurškimi instrumenti in terapevtskim kavčem, ampak z lesom, opeko in betonom. Preurejanje arhitekture in javnega prostora pomeni preurejanje družbenih razmerij. Kdor določa položaj novih ulic, obliko novih stanovanjskih objektov, komunalno opremo, parkirna mesta, otroška igrišča, poslovne cone, nakupovalna središča in vzdrževanje stanovanjskega fonda, upravlja tudi razmere, zaradi katerih je mesto bolj ali manj prijazno za prebivanje. Danes je Ljubljana izjemno prijetno, prijazno in cenovno ugodno mesto za tiste meščane, ki imajo stanovanje v lasti in v njem prebivajo, zraven pa morda še eno, ki ga oddajajo turistom. Vstopni stroški za ljubljanski start-up so kakšnih 200.000 evrov, če želite biti bolj pri vrhu družbene piramide, pa tej vsoti dodajte še vsaj 300 tisočakov. To so »delničarji mesta«, ki imajo od občinskih in državnih odločitev iz preteklih desetletij največje dividende. Hkrati pa je slovenska prestolnica postala bistveno bolj trdosrčno mesto za vse, ki stanovanj niso pravočasno odkupili (ali pa jih, če govorimo o stanovalcih denacionaliziranih stanovanj, niso mogli odkupiti), ki so vmes šele odrasli in jim družinsko zaledje z dedovanjem ali finančno pomočjo stanovanja ni omogočilo ali pa so jih življenjske okoliščine postavile v neugoden položaj in jih s tem prikrajšale za možnost spodobnega bivalnega okolja. To so »mali delničarji« mesta, ki so bili iztisnjeni iz kolektivne nepremičninske špekulacije in pogosto tudi iz mesta samega. Če vrednost stanovanj v nekem mestu naglo narašča, to vedno pomeni, da za to nekdo mastno plačuje. Morda so zmagovalci glasnejši in bolj vidni, poraženci pa so, čeprav so poniknili v kleti ali v oddaljene občine, od koder se morajo voziti v Ljubljano, številnejši.

Ljubljana je mesto s kroničnim stanovanjskim problemom. Zato smo se nanj verjetno že kar preveč navadili. Kaj se zgodi, če akutna kriza traja desetletja? Ljudje se navadijo na karkoli, in kot je rekel znani arhitekt Rem Koolhaas, ljudje lahko tudi bivajo kjerkoli. V to so številni prebivalci prestolnice danes prisiljeni. Stanovanjska kriza ni zato nič manj akutna, bivalne razmere pa nič boljše. Vendar ima Ljubljana tudi izkušnjo povojnih desetletij, ki so bila v dolgi zgodovini stanovanjske stiske izjemno pomemben in prostorsko ambiciozno zasnovan odklon. To je bilo edino obdobje, ko stanovanjskih razmer nista proaktivno urejali samo občina (takrat občine) in država, ampak jih je tudi gospodarstvo, in načrtovali so jih na načine, na katere so prav tako reševali druge razvojne težave zaradi hitre urbanizacije in moderne družbe. Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja.

Danes razvojni program mesta Ljubljane pišejo kar okoljske in družbene stiske same, saj so se v preteklih desetletjih zaradi popolne pasivnosti občine in države močno nakopičile. Pri tem ne gre za nikakršen prekucniški program, samo za ščepec zdrave pameti: dostopen in učinkovit (bodimo še bolj utopični: zastonj!) javni potniški promet; velikopotezna gradnja dostopnih javnih najemnih stanovanj in sistematična podpora stanovanjski samoorganizaciji, torej stanovanjskim zadrugam; preprečitev ograjenih sosesk; brzdanje zasebnih nepremičninskih špekulantov in kultiviranje zasebnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati v zagotavljanje dolgoročnih najemnih naložb; sistemska protipotresna in energetska prenova ter boljše upravljanje modernističnih sosesk; ponovna vzpostavitev učinkovitih četrtnih središč; zgoščevanje mesta ne samo s tržnimi naložbami, ampak z javnimi stanovanjskimi gradnjami, vsem dostopnimi prostori za ustvarjalnost in novimi javnimi zelenimi površinami; zagotavljanje varnih in spodobnih prostorov za brezdomce, odvisnike in druge marginalizirane skupine prebivalcev, ki so v zadnjih letih izgubili številne prostore, četudi zasilne. Dostopnost bivanja v Ljubljani je nekoč iz razmeroma majhnega mesta ustvarjala živo kulturno, družbeno zrelo in solidarno okolje. Danes pa je merilo uspeha občine to, da iz ljubljanskih stanovanjskih sosesk ni nikogar deložirala, kar gotovo priča tudi o povsem spremenjeni samorefleksiji nalog, ki naj bi jih občina opravljala, in ciljne publike, ki naj bi ji bila odgovorna. Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Če bi iz vseh ljubljanskih pogovorov izvzeli temo nepremičnin, najemnin, posojil, Airbnbja, stanodajalskih in najemniških izkušenj, bi se nam morda zdelo, da je družabno življenje v mestu zamrlo. Vseprisotna nacionalna obsesija z nepremičninami je morda najočitnejši dokaz, kakšna bi Ljubljana, če bi bil stanovanjski problem bolje reševan, lahko postala in koliko časa in energije bi lahko namesto trudu za zagotavljanje vsaj minimalnih bivalnih razmer namenili zabavnejšim, ustvarjalnejšim in bolj sodobnosti vrednim razvojnim izzivov. Če od stanovanj nisi deležen dividend, ampak osnovne varnosti in toplote, ki sta še vedno pogoj osebne avtonomije, je to dovolj za nov prerod mesta, ki je bilo nekoč, ne tako davno, zanimivo, ustvarjalno in solidarno.

Odvetnik Andrej Razdrih opozori, da današnji izraz Ilirski bloki ni pravilen, kajti pravi izraz je Ilirjanski bloki, kakor so stari prebivalci Spodnje Šiške poimenovali območje stanovanjskih kvadrantov, ki se raztezata med Celovško in Medvedovo cesto ter Rusko in Malgajevo ulico. Kako je nastalo to ime? Znameniti slovenski letalski konstruktor, športnik in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek je iskal primeren prostor za prvo ljubljansko nogometno igrišče nogometnega kluba Ilirija. Vedel je, v kakšnih finančnih težavah se je znašel lastnik Cekinovega gradu in Pivovarne Union Josip Kozler, zato mu je ponudil 900 kron na leto za najem travnika, ki je segal vse od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Tako je Ilirija tu postavila prvo nogometno igrišče, denar je zbralo članstvo kluba s prispevki, igrišče pa so uporabljali vse od leta 1919 do leta 1934, ko se je končala zgodba takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva. Na mestu nekdanjega igrišča so vse od leta 1936 gradili stanovanjske bloke. Te stari Ljubljančani še vedno imenujejo “ilirjanski”, po klubu, ki je nekoč domoval na tem mestu.

Ilirjanski bloki so se gradili postopoma, med njimi so nastajale tako imenovane škrbine. Stanovanjske enote so po videzu različne, saj so bile zgrajene v različnih obdobjih, gradili pa so jih tudi raznorazni investitorji. Eden izmed bolj znanih investitorjev je bil Maks Klodič, vitez Sabladolski, ki se je po diplomi iz gradbeništva na dunajski Tehniški visoki šoli posvetil gradnji železniških prog. Ni gradil le na Celovški cesti, sodeloval je pri gradnji bohinjske, belokranjske (proga Novo mesto–Metlika–Karlovec) in turske železniške proge ter povezave Gorice s Trbižem. Načrtoval in projektiral je železniške zveze Dubica–Ogulin–Sušak, Kočevje–Vrbovsko–Moravice. Bil je glavni zagovornik železniške povezave Slovenije z morjem in gospodarsko smotrne dopolnitve celotne slovenske železniške mreže, tudi reševanja ljubljanskega železniškega vozlišča, ter generalni direktor Kraljevih jugoslovanskih železnic. Po navadi so investitorji stanovali v enem izmed stanovanj, druga so oddajali. V enem izmed stanovanj na Celovški cesti je živel tudi Maks Klodič z družino vse do konca druge svetovne vojne.

Upokojeni ekonomski tehnik Jakob Hribar, ki ga je mama povila prav leta 1938 v še svežem stanovanju na Celovški cesti, se spominja gospoda Rituperja, ki je bil investitor bloka na Malgajevi 6 – klicali so ga “Amerikanec”, ker je živel in delal v rudnikih po Ameriki – pa investitorja Rešiča, trgovca z lesom, italijanskega državljana, poročenega s Slovenko, ki so ga leta 1945 usmrtili v Šentvidu. Malgajevo 4 je zidal Anton Mihevc, ki se je z družino izselil v Ameriko. Dramaturg Blaž Lukan, ki se je na Celovško preselil pred 20 leti, omenja še investitorje s priimki Pehani, Lukman, Bonač in se spominja gospe Pehani, ki je imela največje stanovanje in se je zjutraj v kopalnem plašču sprehodila po časopis. Na podstrešju je odkril ogromno skrinjo, polno lepih knjig, s prvimi izdajami pesniških zbirk izpred vojne – največ je bilo nemških. S podstrešja je Jakob Hribar, ko je bil otrok, skupaj z drugimi prebivalci opazoval, kako se je iz tovarne Rašica v Gameljnah valil gost dim, in vsi so vpili: »Joj, to je pa grozno!«

Bloki so se tedaj gradili z opeko, na najsodobnejši način, zato še danes izvirna zazidava omogoča najboljšo mogočo mikroklimo. Gradili so najsodobnejša stanovanja za srednji razred z visokimi stropi, velikimi dvojnimi okni, tedaj modernim teracem v ložah, kopalnicah, kuhinjah, na stopniščih, v drugih stanovanjskih prostorih je bil hrastov parket. Stanovanja so bila enosobna, dvosobna, trisobna in štirisobna. Štirisobna so imela po dve kopalnici. Veliko stanovalcev je imelo gospodinjske pomočnice, ki so prihajale s podeželja in stanovale z družinami, po navadi v kabinetih oziroma sobicah, namenjenih prav njim. Številni prebivalci in sogovorniki se še vedno spominjajo izvirnih velikih štedilnikov na drva, kaminov in visokih lončenih peči. Dr. Špela Vintar se z izjemno nostalgijo spominja izvirnega stanovanja iz leta 1938 z bakelitnimi stikali in prosto stoječo litoželezno kadjo. Andrej Razdrih se spominja velikanske pločevinaste peči v kopalnici, ki je ogrevala vodo le enkrat na teden, po navadi v soboto, da so se namočili v kadi, saj so morali biti zelo varčni. Spominja se tudi velikih pralnic v kleti, v nekaterih hišah še dandanes vidimo mogočne kotle, v katerih se je kuhalo perilo. Sušili so ga navadno po balkonih ali na dvorišču v notranjosti kvadranta. Na dvorišču še vedno stojijo betonski stebri z železnimi drogovi, na katerih so stepali preproge. Upokojenki Katja Dragoš in Tatjana Bukovec se spominjata dvometrskega zidu, ki je ločeval stanovalce Malgajeve 2 in 4 od vrtičkov. Andrej Razdrih pa, kako so, ko so bili otroci, vsako poletje rabutali češnje in kako so vanje jezni stanovalci metali vrečke, napolnjene z vodo.

Vsepovsod se je širil vonj po pivu, iz tovarne Torbica, torbarstva Okršlar (kasneje tovarna TOKO) na mestu današnje Jesenkove 1 in 3, je dišalo po usnju in slišalo se je močno tolčenje usnja. Blaž Lukan je v načrtih iz zemljiške knjige odkril, da je bil še po vojni na dvorišču kozji hlev. Vsi se z radostjo spominjajo kostanjevega drevoreda, ki se je raztezal ob Celovški cesti in metal senco v poletni vročini. Pripovedujejo, kako so doma zamesili kruh, oblikovali štruce in jih nesli peč v pekarno na Medvedovo. Kako je bila na Malgajevi mlekarna, kjer si dobil mleko in jogurt na litre, če si prinesel svojo embalažo, in kako jih je ob petih zjutraj budil ropot steklenic, ko so jih prelagali in raztovarjali po hišah. Nekoč je bila tam trgovina dveh sester Korenki z mešanim blagom, nasledil jo je Kekec trgovskega podjetja Grmada, ki je v Šiški imel tudi trgovini Mojca in Tinkara. V vseh omenjenih trgovinah si nakupoval tako, da si sam prinesel embalažo, vanjo pa so ti potem naložili, kar si želel, npr. moko, riž, zelenjavo itd. Domačini še dandanes Mercatorjevo trgovino na vogalu imenujejo Kekec. Jakob Hribar se spominja, kako so jih starši pošiljali z večjim kozarcem v pivovarno po pivsko peno, saj je bila bogata z vitaminom B in odlična za rast otrok. Drugi se spominjajo, kako so po Celovški cesti topotale konjske vprege in kako je škripal tramvaj. Igrišče prvotnih stanovalcev Ilirjanskih blokov je segalo vse do zapornic, današnjega podhoda, pa globoko v Tivoli, kamor je prihajal cirkus in z njim sladkorna pena. Katja Razdrih se spominja, kako so se otroci igrali tako, da so poskakali na vozove s konjsko vprego in se peljali do zapornic. Upokojenka Breda Južina z Medvedove se spominja, kako so lahko prečkali vrt diagonalno, da so prišli na Rusko, kako so hodili v kino na Medvedovi, ki se je najprej imenoval Kino Sava, potem Kino Šiška in kasneje Kino Mojca. V sklopu Celovške je bil vedno tudi frizerski salon, najprej Frizer Fon, potem so to prevzele Brivnice in česalnice. Pa zlatar Zupančič na mestu, kjer je danes skladišče za trgovino Mercator, ter trgovina s čevlji Peko, kjer je danes pralnica.

Notranji dvorišči sta si bili v obeh kvadrantih po zasnovi izjemno podobni vse do leta 1961, na obeh so se razprostirali vrtički za vsakega stanovalca, med njimi so bile peščene potke. Ko se je Jakob Hribar leta 1961 vrnil s služenja vojaškega roka, nekdanjega dvorišča ni več prepoznal. Po naročilu ene izmed pomembnih stanovalk, prvoborke, sestre sive eminence slovenske politike Ivana Mačka Matije, so ga spremenili v park. Imela je razsvetljeno zamisel, da se namesto vrtičkov, ki so pomenili zaplankanost, omejenost in utesnjenost, ustvari notranji park brez mej, park svobode, kakor ga lahko občudujemo še danes v kvadrantu med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško.

Tako kot danes, ko te kvadrante naseljujejo zanimivi prebivalci iz različnih vetrov, je bilo prebivalstvo na tem območju vedno mešano in pestro. Na vogalu Medvedove in Ruske je živel pisatelj Tone Seliškar, na Celovški skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk, na Malgajevi znameniti kardiolog, profesor Anton Jagodic, vrhovni sodnik Lojze Perica, tudi sestra Staneta Dolanca. Na vogalu Ruske in Jesenkove je bila prosvetna hiša, v katero so naselili prosvetne delavce, po vojni so nekatera prazna stanovanja dobile partizanske družine. Na Medvedovi sta stanovali Pavla Mencej, ki je imela partizansko knjigarno, in Marjana Draksler, partizanka, zavedna Slovenka in ena od ustanoviteljic Slovenske protifašistične ženske zveze. Na Celovški je živel tudi Tomaž Pengov, če omenim le nekatere izmed številnih.

Prebivalci kvadranta med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško so se zadnja leta aktivirali in začeli skupne delovne akcije, na katerih se zbirajo in urejajo notranje dvorišče, lani poleti so pripravili celo predvajanje filma. Ko so se nekega dne v notranjem parku znašli zapičeni geometrski količki, so zagnali medsosedski alarm in z odvetniki oddrveli na MOL. Grožnja z zamislijo o pozidavi parka je vsekakor združila prebivalce v skupnostno akcijo, da bi obdržali prvotno idealno stanje svobodnega parka.

Ilirjanski bloki so zgrajeni skorajda idealno za mestno življenje: niso v samem središču mesta, umaknjeni so od mestnega vrveža, hkrati pa je mesto tik pred njihovimi vrati. Karejska gradnja je oblikovana tako, da razporeditev vseh stanovanj, ki so primernih gabaritov za bivanje, omogoča poglede na obe strani: na ulico in tudi na svobodni park. Poleg tega je njihova višina človeku primerna: v štirih nadstropjih se na vhod nabere prav toliko prebivalcev, da med sabo lahko komunicirajo. Lahko bi bil način te gradnje, ki je značilna za celotno Evropo, zgled za bodoče mestne arhitekturne stvaritve in opomin, da v sodobnem svetu še vedno lahko idealno deluje zgradba, ki so jo smiselno zasnovali pred drugo svetovno vojno.

Fondovi bloki so eden največjih in najpomembnejših primerov modernistične arhitekture v Ljubljani. Kompleks devetih stanovanjskih blokov v ljubljanski četrti Bežigrad je bil zgrajen med letoma 1931 in 1938 po načrtih arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja. Arhitekturno so bloki znani po funkcionalističnih značilnostih, preprostih geometrijskih oblikah in poudarku na funkcionalnosti in učinkovitosti. Kompleks sestavljajo večje stanovanjske stavbe, razporejene okoli osrednjega dvorišča, pri čemer ima vsako stanovanje naravno osvetlitev in možnost naravnega prezračevanja. V zborniku Naš Bežigrad so gradnjo opisali kot “120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje”. Fondovi bloki so simbolizirali napredek in modernost ter bili široko slavljeni kot primer, kako socializem lahko zadovolji potrebe ljudstva. Danes so vpisani tudi v register stavbne kulturne dediščine.

Zgodovinsko gledano je bila gradnja Fondovih blokov del širšega prizadevanja Kraljevine Jugoslavije za zagotavljanje dostopnih stanovanj v času med vojnama, ko je zaradi priseljevanja s podeželja Ljubljano pestila stanovanjska stiska. Kompleks je takrat financiral železničarski Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani, po katerem naselje nosi ime še danes. Stanovanja so bila po gradnji v upravi in lasti železničarske stanovanjske zadruge. Z najemnino, ki so jo plačevali takratni stanovalci, pa je železničarski fond gradil nove stavbe.

Še en pomemben atribut naselja in današnji gradnji povsem tujo humanost zadruge ponazarja skupnostni zeleni prostor, namenjen vrtičkom, druženju in poletnemu hlajenju, ki pripada blokom in se razteza ob Koroški ulici, med bloki in Plečnikovim stadionom. Vrtovi so bili kot del kompleksa načrtovani že v prvotnem gradbenem načrtu. Po vojni so stanovanja postala državna last, zeleni prostor ob Koroški ulici pa je skupnosti prebivalcev kontinuirano omogočal oddih, druženje in pridelavo lastnih vrtnin – to funkcijo ima še danes. Vendar se vedno, ko imajo ljudje zadovoljene potrebe in jim nič ne manjka, najde kdo, ki bi jim na vsak način rad kaj odvzel samo zato, da bi jim lahko kasneje nazaj prodal netrajnosten nadomestek.

Po razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije in tranziciji v nov družbeni red je z Jazbinškovim zakonom večina stanovanj postala last takratnih stanovalcev, kot “lastnik” odprtih površin naselja, ki bi morale biti opredeljene kot grajeno javno dobro (grajeno javno dobro ne more biti predmet pravnega prometa), pa je bila v zemljiško knjigo vpisana Mestna občina Ljubljana (MOL). Sosednji Plečnikov stadion je na začetku tisočletja odkupil igralniški mogotec Joc Pečečnik. Njegovi načrti obnove vključujejo tudi spremembo okolice stadiona in razširitev v tako imenovani Bežigrajski športni park (v nadaljevanju: BŠP). Leta 2008 je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj za urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove Plečnikovega stadiona: “Štirje domači in štirje mednarodni arhitekturni biroji s preverjenimi referencami so bili povabljeni, da na osnovi programskih izhodišč, urbanističnih in konservatorskih smernic izdelajo urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove in dozidave stadiona, ki naj upošteva kompozicijo spomenika in značaj Plečnikove arhitekture. Izbrana rešitev bo služila kot obvezna strokovna podlaga za pripravo OPPN. Investitor se bo s svojimi programi prilagodil izbrani zasnovi prenove. V pripravi projektne dokumentacije bo moral izbrani projektant upoštevati projektne pogoje. V primeru realizacije projekta bo FIFA podelila poseben certifikat za izgradnjo stadiona v izjemnem arhitekturnozgodovinskem okolju kot primer dobre prakse.”

Težava, ki se je pojavila na tej točki, je, da je MOL kot svoj delež v družbo BŠP vložil parcelo, na kateri so skupnostni vrtovi naselja Fond. To je sprožilo 15 let sodnih bojev za lastništvo parcele, ki so se letos končali z odločbo višjega sodišča. Kot so 6. marca 2023 zapisali na spletnem portalu N1, je “s to odločitvijo sodišča sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča postal pravnomočen, etažni lastniki v Fondu pa s[m]o tudi pravno formalno postali lastniki skupnih zemljišč v naselju”. Enako odločitev je sicer pred časom sprejelo že prvostopenjsko sodišče, vendar se je predmet zaradi pritožb nasprotne strani nadaljeval na višjem sodišču. Karmen Stariha, predstavnica prebivalcev Fondovih blokov, je za N1 povedala: “Za nas odločitev sodišča pomeni tudi potrditev upravičenosti in pravilnosti naših skoraj 15-letnih prizadevanj za ohranitev svoje lastnine in kakovosti bivanja v naselju. Pričakujemo, da to pomeni zaključek projekta Bežigrajski športni park in za nas razbremenitev vseh pritiskov, ki smo jih bili deležni v vsem času, ko smo se zavzemali za svoje legitimne pravice.” Odločitev višjega sodišča pa ne pomeni zmage zgolj za stanovalce naselja Fond, temveč tudi za vse tiste meščane, ki si želijo in prizadevajo ohraniti Plečnikov stadion v njegovi avtorski zasnovi. Pri projektu BŠP namreč ne gre le za obnovitev stadiona, temveč za preobrazbo tega v športni park.

Stanovalci Fondovih blokov na svoji spletni strani navajajo tudi štiri najpogostejše zmote o projektu BŠP. Prva je, “da BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona, kar ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.”

Kljub nezadovoljstvu Joca Pečečnika in Zorana Jankovića pritožba na sklep v okviru rednih pravnih sredstev ni več mogoča. Župan MOL se je na sodbo odzval z napovedjo pobude za revizijo postopka, Pečečnik pa igra na karto neustavnosti sodbe. Razsodba sodišča je nedvomno pomembna zmaga za prebivalce, županov odziv pa je žalosten odsev časa, v katerem živimo, ko se mestno vodstvo in javne službe, ki bi morale skrbeti predvsem za javno korist, postavijo na stran kazinojskih milijonarjev, da krajanom iztrgajo še tisto malo skupnostnega, kar jim je ostalo. To dejstvo ob spominu na Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je delavcem in delavkam skušal zagotoviti dostopna stanovanja, kaže bridek kontrast. Naselje Fond je živeči spomenik časom socialne varnosti, njegovi prebivalci pa so dokaz pomena skupnosti za regeneracijo in ohranitev sosesk in vpliva nanju, s tem pa tudi na soustvarjanje mesta, ki bi moralo skrbeti predvsem za potrebe vseh svojih prebivalcev in ne zgolj za potrebe kapitala sedmega najbogatejšega Slovenca in njemu podobnih.

Vabimo vas, da se nam pridružite v ponedeljek, 20. oktobra 2025, ob 18.45 na javni tribuni in okrogli mizi z naslovom Strategija za zeleno mesto: kreativne prakse in vključevanje javnosti za izboljšanje kakovosti bivanja na primeru Stare Šiške in pred tem ob 17.30 na predstavitvi projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka. Dogodek bo potekal v prostorih OŠ Spodnja Šiška (Gasilska cesta 17, Ljubljana).

Septembra 2024 sta Zavod Co-kreate in DUO Stara Šiška v sklopu Svetovnega dneva brez avtomobila izvedla prvi dogodek Superblok Stara Šiška, namenjen raziskovanju možnosti za umirjanje prometa na Medvedovi cesti.

Letos projekt nadaljujemo s podporo Mreže za prostor v okviru pobude Mesto srečanja Stara Šiška, kjer raziskujemo, kako lahko intenzivna ozelenitev, umetniške intervencije in skupnostni projekti prispevajo k bolj živim in povezanim mestnim soseskam.

Na preizkušnji so bili različni pristopi – od zasaditve zelenih površin in talnega murala, ki označuje skupnostni prostor za druženje, do zvočne instalacije, ki spodbuja razmislek o kakovosti urbanega okolja.

Na dogodku bomo skupaj s Šiškarji in Šiškaricami, strokovnjaki, oblikovalci, predstavniki občine in lokalne skupnosti razpravljali o možnostih za uvedbo koncepta superbloka v Ljubljani ter o tem, kako s kreativnimi praksami in sodelovanjem prebivalcev oblikovati bolj trajnostne, dostopne in prijetne mestne prostore.

Program dogodka:
17.30 – Predstavitev projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka
18.30 – Pavza
18.45 – Okrogla miza in javna tribuna Strategija za zeleno mesto

Pridružite se razpravi o prihodnosti naših mestnih sosesk – o prostorih, kjer lahko živimo, dihamo in se srečujemo.

Dobimo se 20. oktobra v Stari Šiški!

Od petka do ponedeljka skrito pred očmi javnosti in za policijskimi zaporami na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani poteka parlamentarno zasedanje zveze NATO. Proti zasedanju je v soboto potekal tudi samoorganizirani protest “proti vojni, za življenje in prihodnost”. Protestnice in protestniki so poudarili, da nasprotujejo militarizaciji družbe in povečevanju izdatkov za oboroževanje, ki “jo narekujejo imperialistični interesi zahodnih držav, Slovenija pa jih pokorno izpolnjuje”. Fotoreportažo z dogodka je pripravil Črt Piksi.

Več o poteku in kontekstu protesta lahko preberete na: https://anarhistka.org/nato-okupator-ven-iz-ljubljane/

Kakšne so ideje za ureditev delov Ljubljane po konceptu t. i. superbloka? Po tem konceptu bi lahko uredili parlamentarno četrt.

Superblok je urbanistična ureditev, ki prinaša manj motornega prometa in več površin, prijaznejših za prebivalce.

Pri tem več ulic v mestu združijo v enotno območje (ang. block). Motorni promet je omejen na zunanje ulice oziroma obod superbloka, znotraj pa je prepovedan ali pa je določen poseben prometni režim, na primer samo možnost dostopa za stanovalce in dostavo.

Notranji deli tako postanejo namenjeni pešcem, kolesarjem, zelenim površinam, igriščem za otroke in podobno. Prednosti superblokov so zmanjševanje hrupa in onesnaženja, spodbujanje trajnostne mobilnosti, več javnega prostora za prebivalce in s tem dvig kakovosti življenja v mestu.

Po superblokih je najbolj znana Barcelona. Potem ko so pred desetletjem v več mestnih četrtih ulice združili v superbloke in preusmerili promet, so se poti, ki so jih ljudje opravili peš, povečale za 10 odstotkov, kolesarjenje pa za 30 odstotkov.

Kakšni so načrti v Ljubljani?

Sporazum o pridružitvi projektu “Superblock” je leta 2023 v Barceloni podpisala tudi Mestna občina Ljubljana.

V prestolnici sicer superbloki že obstajajo, prav tako pa se porajajo pobude meščanov za nove ureditve po tem konceptu.

Ideja občine je, da bi v superblok preuredili tako imenovano parlamentarno četrt v središču prestolnice. Ta bi predvidoma zajemala Gosposvetsko, Slovensko, Šubičevo in Prešernovo cesto. Medtem ko po Slovenski cesti trenutno lahko vozijo zgolj avtobusi, taksiji, stanovalci in dostava, pa je na ostalih omenjenih ulicah, pa tudi na ulicah znotraj tega območja, motorni promet za zdaj neomejen.

Kot so nam odgovorili z občine, variantne predloge ureditve območja parlamentarne četrti še preučujejo. Ker je projekt še v začetni fazi, nimajo terminskega plana. “Cilj je, da se prepreči tranzit vozil, ki prek ulic znotraj tega območja iščejo druge poti, ko je na okoliških cestah povečan promet, s čimer se izboljša kakovost življenja za tamkajšnje prebivalce, pešce, kolesarje in druge uporabnike prostora,” so zapisali.

V Ljubljani superbloki že obstajajo

Kot pojasnjuje direktor Inštituta za politike prostora IPoP, arhitekt in urbanist Marko Peterlin, koncept superblokov tudi za Ljubljano ni nekaj novega. Pri nas ga imenujemo območje prijaznega prometa.

“Imamo dobre primere iz preteklosti. Tradicionalne soseske so bile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja organizirane na isti način. Fužine, Štepanjsko naselje in Šišenska soseska 6 funkcionirajo po konceptu superbloka, saj se promet ustavlja na obodu naselja, tranzitni promet skozi naselje pa je omejen ali preprečen,” opisuje Peterlin.

Ukinitev parkirišč za obiskovalce

Kaj Peterlin meni o vzpostavitvi superbloka v parlamentarni četrti v središču Ljubljane? “To je območje, na katerem živi dokaj malo ljudi, tako da učinek za prebivalce ne bi bil tako velik, saj na tem območju ni izrazito veliko tranzitnega prometa,” pravi. Dodaja, da bi bila na tem območju ključna ukinitev parkirišč za tiste, ki ne živijo na tem območju, saj precej zdajšnjega prometa predstavljajo tisti, ki krožijo po teh ulicah in iščejo parkirno mesto.

Po njegovem mnenju bi imeli superbloki večjo dodano vrednost v delih mesta, kjer živi več ljudi. “Je pa na območju (parlamentarne četrti) to razmeroma preprosto narediti, potrebna je zgolj odločitev občine,” dodaja.

Pomemben del vzpostavitve superblokov v Barceloni je bila tudi zasaditev notranjih delov z drevesi in drugim zelenjem. “V Ljubljani je to manjši problem, saj je precej zelena. Je pa prednost take ureditve tudi oživitev lokalnega gospodarstva. Na območju, kjer je več pešcev, postanejo manjši lokali in trgovine bolj rentabilni,” pravi.

V Šiški je že nastal superblok za en dan

Pri preurejanju prometnega režima je ključno, poudarja Peterlin, da odločevalci vključijo prebivalce in jim pojasnijo prednosti, ki bi jih prinesla sprememba.

Koncept superbloka pa v Ljubljani nastaja tudi “od spodaj navzgor”.

Na območju stare Šiške (spodnja Šiška na vzhodni strani Celovške ceste, med pivovarno Union in Drenikovo ulico) so prejšnjo nedeljo za en dan vzpostavili “superblok”. Že drugič – podobno so storili ob lanskem tednu mobilnosti – so del Medvedove ceste zaprli za motorni promet.

“Lani smo dogodek poimenovali Superblok Stara Šiška, letos pa Mesto srečanja Stara Šiška. Po principih superbloka želimo doseči zmanjšanje tranzitnega prometa ter razširjen in ozelenjen javni prostor v soseski,” je pojasnila Sanja Simić iz Zavoda Co-kreate, ki je dogodek organiziral v sodelovanju z Mrežo za prostor in DUO Stara Šiška.

Na tem območju je po njenih besedah vse manj zelenega prostora, ki so ga ob novih gradnjah zanemarjali.

“V naši četrti še nisem videla toliko otrok na kupu, na skirojih, na kolesih … Prebivalci, sosedje, so bili zelo veseli,” Simić opisuje nedeljski dogodek, katerega cilj je bil, “da prebivalci začutijo ta prostor, ki pripada vsem nam”.

Želijo si, da zapora ne bi trajala le en dan v letu. V prihodnje bodo pripravili delavnico, na kateri bodo spregovorili o pobudi, da bi prometni režim v tem delu Šiške trajno spremenili po konceptu superbloka.

Prispevek je bil v izvirniku objavljen na N1info.si. Poobjavili smo ga z dovoljenjem avtorice in urednice.

Prebivalci in prebivalke Savskega naselja, organizirano v Civilno iniciativo Savsko naselje, so včeraj popoldne ob podpori Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC izvedli protestni shod, ki je potekal na prehodu za pešce na Linhartovi cesti. Mestno občino Ljubljana in župana Zorana Jankovića so z njim opozorili na čedalje bolj nevzdržne bivanjske razmere v naselju in na nevključevanje prebivalcev v načrte prenove soseske. Savčani in Savčanke so kot glavne razloge za protest navedli: pomanjkanje parkirišč in osnovnih storitev, prometno preobremenjenost, zanemarjeno infrastrukturo, zmanjševanje zelenih površin in otroških igrišč ter netrasnparentnost občine pri načrtovanju prihodnosti območja z več tisoč prebivalci.

“Procesi gentrifikacije vedno bolj marginalizirajo same prebivalce mesta, ki nimajo besede pri načrtovanju in spremembah, ki bodo na njihova življenja vplivala v prihodnjih desetletjih. PLAC je, kot del Severnega Savskega naselja, tarča pritiskov oblasti, ki ignorirajo našo pravico do prostora in soodločanja o prihodnosti zemljišča, na katerem stoji naša skupnost. Zato stojimo ob strani prebivalcem Savskega naselja pri njihovem boju za pravico do prostora, v katerem živijo,” je ob protestu zapisal PLAC.

Ko je leta 1989 padel zid, se je Berlin znašel v stanju, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Bil je zlom, a hkrati rojstvo. Mesto, razsekano na dvoje, se je naenkrat znašlo v praznini, saj so se stare strukture sesule, nove pa še niso obstajale. Vzhodni Berlin je postal nekakšen urbani terrain vague, območje brez jasnega lastnika, brez jasnega pomena. Stanovanja so se praznila, stroji v tovarnah so utihnili, zapuščeni kompleksi pa so ležali ob reki Spree kot naplavine propadle težke industrije sovjetskega bloka.

V tem vakuumu se je začelo tisto, kar so nekateri poimenovali »poletje anarhije«, obdobje, v katerem je bilo na Mainzerstraße v Friedrichshainu hkrati zasedenih dvanajst stavb, območje okoli Oranienburger Tora pa je bilo preplavljeno z improviziranimi bari in klubi. Berlin je postal eksperimentalni laboratorij. V mesto brez reda so vstopili ljudje, ki so v zahodnem Berlinu pogosto čutili utesnjenost zaradi potrošniške in finančne rutine. Umetniki, študenti, boemi in iskalci novih svoboščin so se selili čez mejo, saj so v vzhodnem delu našli nekaj, česar na Zahodu ni bilo več: prostor, ki so ga lahko napolnili z lastno vizijo.

Prvi val: kultura upora in njena apropriacija

Med najznamenitejšimi simboli tega časa je bila stavba Tacheles na Oranienburger Straße. Gre za nekdanjo veleblagovnico, zgrajeno v slogu zgodnje modernistične arhitekture, poškodovano v vojni, delno porušeno, a nikoli docela obnovljeno. Na zunaj je bila videti kot ogromen mestni okostnjak: razbita okna, fasada, na kateri so se plastili grafiti in transparenti, dvorišče, ki je bilo hkrati galerija in smetišče. V notranjosti pa so se hodniki širili v improvizirane ateljeje, delavnice, koncertne in kinodvorane. Kaotično, a smiselno, predvsem pa polno zagona in zamisli. Eno od dvorišč je celo gostilo zapuščeno lovsko letalo MiG-21, staro letečo sovjetsko kovinsko pošast, ki je postala umetniška instalacija. Tacheles ni bil le skvot; postal je ikona tistega Berlina, ki iz ruševin ni gradil institucij, ampak vizije; prostora anarhične svobode, neposredne, dostopne, brezmejne umetnosti. A kaj kmalu je postal tudi žrtev svoje ikoničnosti.

Nemška država in berlinski uradniki so začeli postopno »urejati« dediščino preteklosti. Številne stavbe lastniško niso bile prazne, saj so lastniki »izginili« med drugo svetovno vojno ali so se izselili, njihovi dediči pa so v devetdesetih letih začeli uveljavljati lastniške pravice. Skvoti so se znašli pod pritiskom in pred vprašanjem, ali se umakniti ali najti nov način preživetja. Iz tega je nastala ena izmed bolj tragičnih zgodb. Tacheles je v devetdesetih letih utelešal anarhično svobodo vzhodnega Berlina, danes je grotesken spomenik neoliberalizaciji mesta.

Po deložaciji in nepričakovano medlem odporu umetnikov leta 2012 so investitorji stavbo ohranili, a jo preoblikovali tako, da deluje kot parodija svoje preteklosti. Grafite, razbite stene, zapise iz uporniških let so pustili kot dekoracijo. Krvavi madeži razreza urbane zgodovine so postali vizualni okras, estetizirani dokaz »avtentičnosti« mesta, ki ga zdaj trži kapital. Ostanke zidov in skelete prostorov so preoblikovali v nekaj, kar spominja na Frankensteinovo pošast, ki jo je skupaj sešil lepotni kirurg. Ruševina je oblečena v nove, bleščeče materiale; DIY-galerije in ateljeje so nadomestile pisarne, »posh« trgovine in restavracije ter luksuzna stanovanja. Kar je bilo nekoč neposredni izraz vzpona svobodnega duha, je danes berlinski kič, simulacija ravno te »ustvarjalne« svobode, zapakirana v estetiko, ki jo je mogoče prodajati turistom in vlagateljem. Se sliši znano? Wink, wink, Rog …

Drugi val: trajnostne alternative

Tacheles je zgolj primer, resda najpovednejši, tega, kako lahko upor, anarhična svoboda in čista ustvarjalnost na pogorišču starega ustvarijo novo urbano vizijo, a hkrati tudi učbeniški opomin, kako krhka je ta svoboda. To je bila lekcija: spontani izbruhi ustvarjalnosti so lahko siloviti, a brez dolgoročnih mehanizmov varovanja jih kapital prej ali slej prežveči in prebavi.

Iz te lekcije je izšel naslednji val delovanja, pri katerem ne gre zgolj za trenutni upor, ampak za dolgotrajnejše modele, zmožne preživetja onkraj logike tržne apropriacije. Na tej točki postane očitno, zakaj je bil potreben globalni okvir za razmislek o mestih in njihovem razvoju. Leta 2016 je bil na konferenci Habitat III v Quitu sprejet dokument New Urban Agenda, ki ni ostal le pri lepih sloganih o »pametnih« in »zelenih« mestih, temveč je jasno določil, da so za trajnost potrebne tri povezane dimenzije: gospodarska, družbena in ekološka. Agenda je poudarila, da mesta ne morejo biti zgolj motorji rasti in potrošnje, ampak morajo zagotavljati dostopne prostore, javne dobrine, pravične postopke odločanja ter spoštovati okoljske meje.

A trajnost se meri na časovni lestvici desetletij in ravno s tem trči ob logiko sodobnega mesta, ki deluje pri hitrih obratih: s projekti, ki se zaključijo v enem mandatu, investicijami, ki morajo prinesti donos v nekaj letih, življenjskim slogom, ki se menjava z vsakim algoritmom. Nezdružljivost teh dveh časovnih dimenzij nazadnje pritisne na posameznika: da se vozi s kolesom, da ločuje odpadke, da nakupuje »odgovorneje«. Toda te trenutne in vsakodnevne mikroodločitve ne spremenijo dejstva, da živi v predmestju, vsak dan preživi več ur na cesti in nakupuje v nakupovalnih središčih, vpetih v globalne verige izkoriščanja. To je prepletena mreža življenjskih slogov, ki so v svojem jedru nevzdržni in iz katere se posameznik težko iztrga. Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Prvi val v Berlinu je bil torej zgrajen na anarhični energiji in spontanosti, drugi val pa temelji na dediščini prvega in zavestnih poskusih, da se oblikujejo trajnostni modeli. In ravno v Berlinu danes najdemo paradigmatične primere vseh treh dimenzij trajnosti (ekonomske, družbene in ekološke).

Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Ekonomska trajnost – Mietshäuser Syndikat

Eden ključnih primerov ekonomske trajnosti in boja proti tržnemu špekuliranju je Mietshäuser Syndikat, ki se je oblikoval v Freiburgu konec osemdesetih let in se od tam razširil v Berlin ter po vsej Nemčiji. Danes povezuje že več kot 140 hiš in projektov, s čimer se uvršča v sam vrh evropskih rešitev, kar zadeva alternativno lastništvo. Njegova posebnost je dvojna struktura lastništva: vsaka hiša je organizirana kot društvo (Hausverein), ki je neposredni lastnik nepremičnine, hkrati pa je solastnik tudi krovna organizacija. S tem se vzpostavi poseben varovalni mehanizem: nepremičnina se nikoli ne more prodati na prostem trgu brez soglasja mreže. Ta mehanizem učinkovito preprečuje privatizacijo in dolgoročno varuje hiše pred špekulacijo.

Model pa ni zgolj pravni ščit, temveč tudi finančni eksperiment solidarnosti. Nakupi nepremičnin se financirajo s kombinacijo malih posojil (t. i. Direktkredite), ki jih zagotavljajo posamezniki, prijatelji, podporniki, ter dodatnih bančnih posojil. Ker so posojila pogosto brez obresti ali z minimalnimi obrestmi, hiše niso obremenjene z visokimi stroški. Ko so dolgovi odplačani, se najemnine znižajo na stroškovno raven, presežki pa se stekajo v solidarnostni sklad. Ta financira nove projekte in omogoča, da že vključene hiše solidarno podpirajo tiste, ki šele vstopajo v mrežo. Tako posamezna hiša ni izoliran projekt, temveč del širše infrastrukture vzajemnosti, ki zagotavlja finančno stabilnost in pravno varstvo.

Pomen modela pa presega samo lastništvo in financiranje. Mietshäuser Syndikat je postal primer, kako lahko pobude, organizirane od spodaj navzgor, v katerih se skupnosti stanovalcev želijo iztrgati logiki trga, uspešno sodelujejo s strukturami, ki delujejo od zgoraj navzdol, in tako uporabljajo mestne subvencije, ugodne regulacije in v nekaterih primerih tudi javna zemljišča. S tem model ponuja nekaj, česar na kapitalističnem stanovanjskem trgu skorajda ni: dolgoročno varnost pred izrinjanjem in možnost stabilnega, dostopnega bivanja, ki se meri v desetletjih, ne v investicijskih ciklih.

S tem je Mietshäuser Syndikat eden redkih primerov, v katerih ekonomska trajnost ni obravnavana kot abstrakten cilj, ampak kot operativni okvir s kombinacijo pravnih in finančnih instrumentov, ki dejansko omogočajo življenje onkraj logike špekulacije.

Družbena trajnost – Haus der Statistik

Kompleks nekdanje administrativne stavbe v središču Berlina je bil po dolgotrajnem propadanju predviden za rušenje in komercialni razvoj, a leta 2015 se je okoli stavbe oblikovala koalicija umetnic, arhitektov, aktivistov in lokalnih prebivalcev ter z javnimi kampanjami in političnim pritiskom dosegla, da se je mesto odreklo načrtom za prodajo.

Prelomni trenutek je bil leta 2015, ko so umetniki, aktivisti in lokalne pobude na fasado obesili transparent »Hier entscheiden die Nutzerinnen!« (»Tukaj odločajo uporabnice!«, op. a.). S tem preprostim, a močnim dejanjem so se spremenila pravila igre: prazna stavba se je iz simbola sovjetske birokracije preobrazila v polje političnega boja za skupni prostor. Od spodaj organizirani pritisk je mestne oblasti prisilil v dialog, to pa je pripeljalo do oblikovanja inovativnega zavezništva med civilno družbo, nevladnimi organizacijami, arhitekti in mestom. Leta 2017 je objekt odkupila zvezna vlada in ga namenila skupnostno usmerjenemu razvoju, s čimer se je odprla pot za enega najvelikopoteznejših modelnih projektov v Berlinu.

Haus der Statistik danes obsega več kot 50.000 kvadratnih metrov, ki jih postopoma preoblikujejo v hibridno urbano infrastrukturo, kjer se prepletajo umetnost, kultura, socialne dejavnosti, izobraževanje in stanovanja. Posebnost projekta je koproduktivni model upravljanja, ki ga soustvarja pet glavnih partnerjev: mestna uprava, stanovanjska družba WBM, nepremičninska družba BIM, civilnodružbena zadruga ZUsammenKUNFT Berlin eG ter umetniško-aktivistična pobuda »Initiative Haus der Statistik«. To pomeni, da lokalna skupnost ni zgolj končni uporabnik, temveč enakovreden udeleženec v fazi načrtovanja in odločanja.

Že v zgodnji fazi prenove so začeli izvajati tako imenovane pionirske rabe, ki so omogočile, da se prostori uporabljajo za skupnostne kuhinje, gledališke predstave, delavnice za begunce, vrtne projekte, koncerte in druga srečanja. Ti začasni programi so se izkazali za več kot vmesno rešitev, saj delujejo kot laboratorij, v katerem se preizkušajo nove oblike skupne rabe prostora, ki se nato lahko institucionalizirajo v dolgoročnih programih.

Vizija Haus der Statistik je v svojem jedru usmerjena v zagotavljanje družbene pravičnosti z ustvarjanjem dostopnih in vključujočih prostorov, namenjenih raznolikim skupnostim. S tem se hkrati ohranja kulturna raznolikost, saj projekt dejavno odpira prostor umetniški in ustvarjalni produkciji, obenem pa ima tudi stanovanjsko komponento: predvidena je gradnja približno 290 cenovno dostopnih stanovanj. V projekt je vgrajena še ekološka plat, saj k obnovi stavb in novi gradnji sodijo energetsko učinkoviti sistemi, krožna raba materialov in prehod na obnovljive vire energije.

Haus der Statistik je tako postal več kot gradbeni projekt: je politična izjava in hkrati družbeni eksperiment, ki kaže, da lahko zapuščeni objekti v mestnem središču postanejo skupna dobrina, če se oblikujejo modeli, ki povezujejo javne institucije in civilno družbo. Gre za enega redkih primerov, pri katerih sta solidarnost in participacija premagali komercializacijo, zato ne preseneča, da je postal referenčna točka v evropskih razpravah o prihodnosti trajnostnega urbanega razvoja.

Ekološka trajnost – Floating University

Mietshäuser Syndikat torej odgovarja na vprašanje ekonomske pravičnosti, Haus der Statistik na vprašanje družbene vključenosti, Floating University pa je eksperimentalni laboratorij ekološke trajnosti. Projekt je bil vzpostavljen leta 2018 po zasnovi kolektiva Raumlabor Berlin v zaraščenem deževnem bazenu (Regenwasserrückhaltebecken) v Kreuzbergu, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih kot del tehnične infrastrukture za odvodnjavanje Tempelhofskega letališča. Prav ta nenavadna lokacija, hibrid med naravo in industrijsko infrastrukturo, je postala poligon za razmislek o novih oblikah urbanega sobivanja z ekosistemi.

Arhitektura projekta Floating University je zavestno začasna in modularna. Strukture so zgrajene iz lesa, recikliranih materialov in improviziranih konstrukcij, ki se dvigajo nad vodo. Kompleks sestavljajo laboratoriji, učilnice na prostem, kuhinja, gledališče in platforme za opazovanje okolja. Toda njegova vrednost ni v estetiki, temveč v tem, da prostor deluje kot pedagoški eksperiment. Tu se srečujejo študenti arhitekture, umetniki, znanstveniki in lokalni prebivalci, da bi raziskovali kroženje vode, čiščenje zraka, kompostiranje in ustvarjanje energetskih zank.

Ekološki eksperiment Floating University temelji na logiki learning from the swamp: močvirnati teren postane učitelj, ki kaže, da so človeške strukture neposredno odvisne od naravnih razmer. Ni sterilen urbani prostor, ampak je prizorišče, na katerem rastline, živali, voda in ljudje ustvarjajo prepleten sistem. Univerza je torej več kot teoretski forum, je živi laboratorij, v katerem se preizkuša, kako lahko urbani metabolizem deluje z omejenimi viri in pod vplivom podnebnih sprememb.

Posebna vrednost projekta Floating University je v njegovi mednarodni in pedagoški razsežnosti. V sodelovanju z univerzami iz Berlina in tujine se v projekt vključujejo študenti, ki se učijo paradigmatskih premikov v urbanizmu: od dojemanja mesta kot fiksne, betonske strukture do pojmovanja mesta kot ekosistema, ki diha, se spreminja in uči. V tem pogledu Floating University ni le prostorski eksperiment, temveč tudi konceptualno dejanje, ki pokaže, da ekološka trajnost v urbanem kontekstu ni zgolj stvar dodatkov (več dreves, več kolesarskih stez), ampak spremembe logike gradnje in rabe prostora.

Vsi trije berlinski primeri dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Vsi ti trije berlinski primeri – Mietshäuser Syndikat, Haus der Statistik in Floating University – pokažejo, da trajnostni urbani razvoj ni enodimenzionalen pojem, ampak preplet ekonomskih, družbenih in ekoloških rešitev. Vsi trije so nastali v prelomnih trenutkih, ko je prostor izgubil svojo vnaprej določeno funkcijo in se odprl kot priložnost za eksperiment. Dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Pri tem se postavlja vprašanje prenosa teh rešitev v druga mesta, kjer so zgodovinske, družbene in prostorske razmere drugačne. Berlin je specifičen zaradi svoje razklane zgodovine, praznih prostorov po padcu zidu in močne tradicije urbanih gibanj. Ljubljana je drugačna: manjša, bolj homogena, a zato nič manj ujetnica tržnih pritiskov in kratkoročnih političnih interesov.

Prav zato bo v drugem delu prispevka v središču PLAC, ljubljanski skupnostni prostor, v katerem se prepletajo vprašanja ekonomije, družbene vključenosti in ekologije. Berlin ponuja lekcije o tem, kako lahko mesto postane laboratorij trajnostnih praks, v Ljubljani se postavlja vprašanje, kako te lekcije prevesti v kontekst mesta, za katero bi lahko rekli, da je – po Jamesu Joyceu – vedno znova »pet let v zaostanku«.

Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah, zgrajenih med letoma 1960 in 1990. Zaradi izjemnih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti so nekatere od njih prepoznane kot značilna območja Ljubljane in pomembni gradniki njene identitete.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del nove države, Socialistične federativne republike Jugoslavije, z novo družbenopolitično ureditvijo, samoupravnim socializmom, ki je temeljil na družbeni lastnini in socialni enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.

Med prednostnimi nalogami socialnega programa mlade države sta bili obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje stanovanjskih razmer. Za povojno stanovanjsko gradnjo so bili značilni v pravilno geometrijsko mrežo razpostavljeni prostostoječi tipizirani dvo- do štirinadstropni dolgi bloki, grajeni v funkcionalističnem slogu, določenem z univerzalnimi rešitvami in tehnološkim racionalizmom. Uniformna, socialno in poklicno homogena delavska naselja so bila deležna vedno hujših kritik, v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in na mednarodni ravni. Zato so načrtovalci začeli razvijati nove koncepte organizacije stanovanjske gradnje v prenovljeni različici modernizma, pri čemer so upoštevali regionalni, zgodovinski in družbeni kontekst.

Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje.

Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za čim širšo populacijo. Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje. Financiranje je bilo urejeno sistemsko, z načrtnim zbiranjem sredstev v obliki obveznega stanovanjskega prispevka od osebnega dohodka zaposlenih.

V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja. Že leta 1955 je bila na Ljubljanski šoli za arhitekturo v Ravnikarjevem seminarju izdelana študija geografsko pogojenega krakastega razvoja Ljubljane, ki je predlagala obzidavo glavnih mestnih vpadnic z visokimi nizi stanovanjskih objektov, med kraki pa ohranila dolge kline nepozidanih zelenih površin vse do mestnega središča.

Sočasno so po skandinavskih zgledih razvijali tudi koncept idealne soseske, sociološke in fizične grupacije, ki omogoča boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Za osnovo so uporabili model soseske: stanovanjskega naselja s 5000 prebivalci, načrtovanega po meri človeka, z ulicami in potmi za pešce, z osnovno šolo v središču, kakršno je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka. Soseska, zasnovana kot samostojna avtonomna ozemeljska enota, je bila razdeljena na manjše stanovanjske četrti. Da bi spodbudili raznolikost v sestavi prebivalstva, so v model soseske vključili različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Znotraj soseske so bile predvidene vse za vsakdanje bivanje prebivalcev bistvene funkcije: socialni, izobraževalni, kulturni in storitveni programi, kot so šole, kulturne ustanove, trgovine, pošta, banka, vrtec … Posebno skrbno so bile oblikovane prostorne odprte skupne površine soseske, poudarek je bil na zagotavljanju optimalnih pešpoti in velikih zelenih površin. Središče soseske je bilo poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identifikacijsko točko naselja. Bilo je na zunanjem robu soseske, ob glavni cesti; v bližini je bila postaja mestnega avtobusa. Prometne poti so bile popolnoma ločene od površin za pešce; tranzitni motorni promet znotraj soseske ni bil mogoč, avtomobilski promet pa je bil omejen na ceste na obodu območja. Nastal je model zaokrožene avtonomne celote, v kateri so posamezni objekti med seboj povezani z različno oblikovanimi javnimi (zelenimi) površinami, bistvenimi za zdravo bivalno okolje in estetsko vrednost soseske, ki hkrati spodbujajo tudi družabne stike med prebivalci.

Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (1966), ki je upošteval krakasti model razvoja mesta, kot temeljno organizacijsko načelo urbanistične politike pa je opredelil sosesko. Leta 1965 je bila izpeljana tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg in spodbudila prvo udejanjenje koncepta soseske. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih sosesk vse do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Soseske so bile grajene po načelu uporabe zadnjih dosežkov gradbene tehnologije: v kombinaciji na mestu litega betona, različnih sistemov montažne gradnje in rabe prefabriciranih betonskih elementov, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi funkcionalno in ekonomsko sprejemljivo gradnjo. Arhitekti so razvijali različne napredne tehnične rešitve in zasnovo objektov načrtovali skladno z izbranimi načeli gradnje, gradbenih postopkov in uporabljenih materialov. Standardizirana stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim več ljudi, so bila zasnovana gospodarno, sledeč takrat veljavnim prostorskim predpisom. Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja. Zunanji prostor, vsaj v obliki balkona ali lože, je postal sestavni del vsakega stanovanja. Z veliko pozornostjo so reševali funkcionalne težave, povezane z osvetlitvijo, hrupom in zasebnostjo. Stanovanja so bila sodobno opremljena, v skladu z najnovejšo tehnologijo. Urejene so bile od motornega prometa ločene obsežne parkovne površine, zasajene z visokodebelnim drevjem in opremljene z otroškimi igrišči ter z ozelenjenimi zemeljskimi brežinami razdeljene na intimnejše sklope.

Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja.

Prva realizirana samostojna urbanistična stanovanjska soseska v Ljubljani, izvedena po načelih idealne soseske, je bila Šišenska soseska ŠS-6 (1964–1972) za 10.000 prebivalcev ob Celovški cesti. Pahljačasta zasnova soseske je določena z višinsko hierarhično strukturirano pozidavo, mrežo poti in elementi tradicionalnega mesta, kot so ulice in trgi, in je že pomenila pomemben odklon od funkcionalističnega urbanizma. Zgrajena je bila stanovanjska soseska Koseze (1968–1974), kjer živi 3000 ljudi, zanjo so značilni terasasti bloki, ki združujejo prednosti stanovanjskega bloka in enodružinske hiše. Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev (1967–1972). Jasno berljiv tloris je oblikovan z uporabo ulice – simbola mestnosti in prostora srečevanja kot osnovnega gradnika zasnove naselja in z veliko osrednjo parkovno površino, umeščeno v središče soseske. Primer kompleksne zasnove je soseska BS 3 za Bežigradom (1971–1981), kjer sta urbanizem in arhitektura neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, uporabi različnih tipov stanovanjskih objektov in oblikovanju skupnega zunanjega prostora in prometnega omrežja. V neposredni bližini mestnega jedra je bila zgrajena soseska VS-1, Trnovski bloki (1972–1983) za 3000 prebivalcev. Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, s katero se je hkrati zaključila kontinuiteta gradnje stanovanjskih sosesk v Sloveniji, pa je soseska Fužine (1978–1986), največja stanovanjska soseska v Ljubljani, kjer živi okoli 13.500 ljudi. V primerjavi s prvimi izvedbami sosesk je območje gosteje pozidano z višjimi stanovanjskimi stavbami. Vmesni prostor zapolnjujejo javni programi (šole, vrtci, domovi za starejše …) in stavbe z družbenimi vsebinami. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Notranjost naselja, prepletena s pešpotmi ter odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, v sklopu katerih so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo, je rezervirana za pešce.

Za vse omenjene soseske so značilni močna, izrazita in jasna urbanistična in arhitekturna zasnova z dobro vpetostjo v okoliški prostor in kakovostne bivalne razmere. So v bližini zelenih rekreacijskih površin, imajo vso sodobno infrastrukturo, zaradi lege ob mestnih vpadnicah imajo dobre prometne povezave s središčem mesta in širšo okolico ter dobro dostopnost javnega prometa. Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je začel prehod v novo družbenoekonomsko ureditev, ki temelji na zasebni lastnini. Organizirana stanovanjska gradnja velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile v socialistični družbi simbol sodobnosti in so bile namenjene izboljševanju življenjskih razmer za vse, se je s tem končala.

Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Po prehodu iz socialističnega gospodarstva v kapitalistično ureditev se je spremenilo tudi prostorsko načrtovanje. Njegovi prednostni nalogi sta ‘gospodarnejša raba’ prostora in večja izkoriščenost prostih/opuščenih zemljišč znotraj mestnega tkiva. Zato novejša večstanovanjska naselja niso več celostno načrtovana, pogosto so usmerjena le v zapolnjevanje ‘prostorskih vrzeli’. Poleg tega je urejanje stanovanjske problematike v Sloveniji od osamosvojitve večidel prepuščeno prostemu trgu. Na trgu stanovanjske gradnje so se pojavili zasebni investitorji, večstanovanjsko gradnjo – razen nekaj primerov, kjer so gradnjo prevzeli javni stanovanjski skladi – obvladuje finančni kapital. To pomeni, da je gradnja stanovanj v prvi vrsti sredstvo za izredno donosno plemenitenje kapitala. Ker so zemljišča za gradnjo draga, prodajajo pa se kvadratni metri stanovanj, so parcele v celoti podkletene s podzemnimi garažami, nad terenom pa maksimalno pozidane. Razmiki med objekti so zato minimalni – razdalje med stavbami so premajhne, da bi stanovalcem omogočale zasebnost. Čeprav so kakovostne, z visokodebelnim drevjem zasajene zunanje površine znotraj naselij prepoznane kot bistvene za zagotavljanje kakovostnega življenjskega okolja, jih v novih večstanovanjskih naseljih tako rekoč ni (in jih zaradi podkletenosti celotnih parcel niti ni mogoče urediti). Zunanje bivalne površine, ki so urejene na strehah podzemnih garaž, so pogosto zagotovljene le v minimalnem zahtevanem obsegu, oblikovane in opremljene pa neprivlačno za uporabo in druženje stanovalcev ter ograjene, kar močno prispeva k segregaciji in individualizaciji družbe.

V tokratnem intervjuju se pogovarjamo z Anjo Lazar, strokovno sodelavko Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in članico zadruge Zadrugator. Pogovor se osredotoča na projekt Sosedstvo za odporne soseske in demokratizacijo javne stanovanjske preskrbe, pri katerem IŠSP skupaj s stanovalci Novega Brda med drugim osmišlja prostor skupnostnega paviljona v soseski z javnimi najemnimi stanovanji Novo Brdo. Leta 2025 je projekt prejel manjša sredstva Mreže za prostor. V intervjuju je sodeloval tudi stanovalec, eden od predstavnikov Skupnosti stanovalcev soseske Novo Brdo (SSSNB), in predstavil svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu in pri oblikovanju skupnostnih prostorov v soseski.

Kakšna je vloga Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) v slovenskem prostoru in posebej na področju javnih stanovanjskih politik in preskrbe?

Anja Lazar (AL): Na inštitutu se ukvarjamo z raziskovanjem stanovanjske preskrbe, saj menimo, da je za dobro razumevanje tega področja in sprejemanje ustreznih ukrepov nujno imeti kakovostne podatke in jasen vpogled v stanje. A raziskovanje ni naš cilj samo po sebi, trudimo se, da ima tudi akcijski učinek. Na podlagi ugotovitev pripravljamo predloge politik na stanovanjskem področju, hkrati pa skušamo prispevati tudi k razvoju konkretnih praks v prostoru. Naše delo torej poteka na dveh ravneh: raziskovanje in zagovorništvo za boljše stanovanjske politike ter udejanjanje konkretnih praks, kjer je to mogoče.

Kaj pravzaprav pomeni »odporna soseska« in zakaj je ta koncept danes tako pomemben?

AL: »Odporna soseska« ne pomeni le odpornosti v smislu ekološke trajnosti, temveč je zelo pomemben družbeni vidik. Raziskave kažejo, da je v času vročinskih valov ali drugih kriz odločilno, kako socialno vključen je posameznik in kakšno podporo ima v svojem okolju. Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

Pri tem nista nepomembna fizični prostor in infrastruktura, ki lahko spodbujata povezovanje. V soseski Novo Brdo smo denimo prepoznali, da nekateri skupnostni prostori že obstajajo. Niso idealni, a ponujajo temelj, na katerem je mogoče graditi. Prepričani smo, da bi bilo mogoče narediti še veliko več za to, da se ljudje spoznajo, povežejo in se organizirajo na podlagi potreb, ki jih sami prepoznavajo v soseski.

Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

V soseski Novo Brdo je lastnik stanovanj Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, stanovalci pa so najemniki brez pravice upravljanja. Kako ste si zamislili organizacijo stanovalcev znotraj stanovanjskega sklada MOL? Ali vidite možnosti za vzpostavitev trajnostnih struktur soodločanja?

AL: V soseski Novo Brdo so stanovanja republiškega in mestnega stanovanjskega sklada. Najemniki imajo s skladom podpisane pogodbe, vendar skorajda ni formalnih mehanizmov, ki bi jim omogočali, da se v posameznem bloku organizirajo in odločajo o skupnih vprašanjih. Na primer, v stanovanjskih blokih republiškega sklada bi se lahko organizirali za rabo skupnostnih prostorov, ki so umeščeni v pritličje vsakega bloka. Ti bi lahko živeli kot skupnostna dnevna soba, ki bi ponudila razširitev razmeroma majhnega bivalnega prostora v individualnih stanovanjih in priložnost za druženje s sosedi. Te skupnostne prostore javni najemniki dejansko odplačujejo z najemnino, a jih ne morejo uporabljati, ker jih je lastnik zaprl in zaklenil, še preden so zaživeli in bi lahko zanje oblikovali pravila rabe.

Naše razmišljanje je šlo v smeri, kako stanovalcem omogočiti povezovanje in soodločanje, najprej na ravni bloka, nato širše v soseski, pa tudi znotraj samih stanovanjskih skladov. Šele tako bi lahko postali sogovorniki pri oblikovanju stanovanjskih politik, ki neposredno vplivajo na njihov položaj. Za zdaj nimamo združenja najemnikov javnih stanovanj, ki bi jih zastopalo, to pomeni, da njihov glas pogosto sploh ne pride do tistih, ki odločajo in pišejo zakone. A že na primeru stanovalcev na Novem Brdu vidimo, da imajo veliko zamisli in predlogov, ki bi lahko izboljšali njihov položaj, stanovanjske bivalne razmere in skupnostno življenje, in da so se v zvezi z njimi pripravljeni angažirati.

Sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da javni najemniki v resnici nimajo nobene formalne možnosti vključevanja v strukture upravljanja ali nadzora stanovanjskih skladov. Če primerjamo: v domovih za starejše ali v socialnovarstvenih zavodih imajo stanovalci svoje predstavnike vključene v svete zavodov. Pri javnih najemnih stanovanjih pa takega mehanizma sploh ni, kar se mi zdi zelo nedemokratično.

Mislim, da bi bilo smiselno vzpostaviti vsaj osnovni okvir za soupravljanje. Na primer, da se vsi, ki živijo v nekem bloku, enkrat na leto sestanejo, se pogovorijo o tem, kaj deluje, kaj ne, rešijo nesoglasja in izrazijo potrebe. Na takšnem srečanju bi moral biti prisoten tudi predstavnik sklada kot lastnika, saj ta odloča o številnih stvareh, ki neposredno vplivajo na življenje stanovalcev.

Trenutno smo res še na začetku. Najprej je treba to temo sploh načeti, preučiti tuje zglede, se pogovarjati in iskati mogoče rešitve za demokratizacijo stanovanjskih odnosov. Zdaj se pripravlja nov nacionalni stanovanjski program za prihodnje desetletje in prav bi bilo, da bi bilo vprašanje vključevanja stanovalcev ena od njegovih ključnih tem. Če želimo, da bodo soseske bolje delovale in da bodo skupnostno naravnane, moramo narediti ta korak naprej.

Na Novem Brdu že obstaja skupnostni paviljon in več dodatnih skupnih prostorov v posameznih blokih. Katere vsebine in dejavnosti pa boste z novim projektom dodali, da bi ti prostori postali pravo središče povezovanja skupnosti?

AL: Za začetek smo se odločili, da se bomo ukvarjali predvsem s skupnostnim paviljonom, ki je sicer v upravljanju Službe za lokalno samoupravo MOL. Ta ga daje v uporabo različnim javnim zavodom in nevladnim organizacijam za izvajanje programov, ki jih sofinancira MOL (npr. Mali ulici, Mladim zmajem, Kraljem ulice), ter v najem drugim zainteresiranim za različne prireditve, na primer praznovanje rojstnih dni.

Naš namen ni bil, da bi za te prostore vnaprej pripravili natančno določen program, temveč smo želeli odpreti prostor za pobude in skupno odzivanje nanje. Vseeno pa smo prepoznali nekaj konkretnih stvari, ki manjkajo in bi lahko bistveno prispevale k ustvarjanju skupnosti.

Ena prvih je skupna kuhinja, bodisi stalna bodisi mobilna, kjer bi lahko ljudje preživljali čas ob hrani. Čeprav so bile zanjo v paviljonu že predvidene inštalacije, ni bila nikoli nameščena. V tujini pa prav kuhinja pogosto velja za osnovni del dobro delujočih skupnostnih prostorov.

Druga pomembna stvar so knjige. Povezali smo se s Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. V uporabo smo dobili opremo in knjižne police. Tako je v poletnih mesecih ob paviljonu zaživel knjižni kotiček, ki je stanovalce vabil k listanju knjig in medsosedskemu spoznavanju. Knjige so pogosto dober povod za pogovor in tudi način, kako v skupne prostore pritegniti nove ljudi.

Omeniti velja še skupnostne grede. Stanovalci so sami izrazili željo, da bi v bližini paviljona uredili visoke grede, kjer bi lahko skupaj gojili zelišča, jagodičevje ali celo zelenjavo. To bi imelo dvojno funkcijo. Bilo bi prijetno in poučno, hkrati pa bi bila to priložnost, da se stanovalci srečajo in povežejo. V soseski se zdaj največ družijo otroci in mladostniki, odrasli pa precej manj. Skupna obdelava vrtnih gred bi lahko bila način, kako se odrasli bolj vključijo in ustvarijo nove vezi.

Kako pa nameravate stanovalce vključiti v samo načrtovanje in izvajanje aktivnosti? In kako boste spodbujali tiste, ki so v soseski manj dejavni?

AL: Najprej je ključno dobro obveščanje. Do ljudi poskušamo priti prek različnih komunikacijskih kanalov: spleta, obvestil v blokih, osebnih stikov. Pomembno je tudi, da smo redno prisotni v soseski in da sproti prilagajamo aktivnosti glede na to, kaj se izkaže za uspešno.

Junija smo prvič pripravili Brdovanje, ki smo ga zastavili kot praznovanje soseske. S precej truda in promocije lahko rečemo, da je za prvič dobro uspelo. Prireditev smo med drugim izkoristili tudi za zbiranje pobud stanovalcev in ugotavljanje, kdo bi bil pripravljen kaj prispevati za uresničitev teh pobud. A za zdaj se veliko stvari dogaja precej neformalno, z neposrednim vključevanjem in sprotnim prilagajanjem.

V prihodnjih mesecih želimo vzpostaviti redni termin, v katerem bo postal paviljon odprt prostor za srečevanje stanovalcev in bo med drugim ponudil priložnost za izvedbo skupnih dejavnosti in za razmislek ter oblikovanje predlogov za bolj vključujočo javno stanovanjsko preskrbo.

Pogovoru se pridruži stanovalec Novega Brda in pove nekaj o dosedanjih izkušnjah s samoorganiziranjem stanovalcev:

V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski.

Težava je, da je stanovalce težko dolgoročno aktivirati. Ko je soseska Novo Brdo pred štirimi leti zaživela, smo stanovalci hitro zaznali prve težave, oblikovali predloge za izboljšave in zamisli za dogajanje ter ustanovili skupnost stanovalcev. A ker se marsikaj z odgovornimi (lastnikom JSS MOL in upravnikom Zarja) ni reševalo tako hitro, kot smo pričakovali, je zanimanje postopoma upadlo. Soseska je postala nekoliko apatična in ljudi je danes težje spodbuditi k sodelovanju, ker (na podlagi izkušenj) težko verjamejo, da lahko kaj spremenimo.

Že takrat smo naredili anketo med vsemi stanovalci, da bi preverili interese. Izkazalo se je, da je bilo volje in energije na začetku veliko. Sčasoma se je to začelo spreminjati in začele so se kazati tudi napetosti v medsosedskih odnosih. Takšne stvari se težko sanirajo, če se na začetku ne postavijo jasni okviri.

Javni stanovanjski sklad MOL je bil sprva zelo zainteresiran in smo imeli skupne sestanke, kjer smo predstavili seznam več kot 50 predlogov in težav (od banalnih, kot je delovanje garažnih vrat, do zahtevnejših, kot je vlaga v kletnih prostorih, ki še do danes ni odpravljena, čeprav imamo z njo ogromne težave). A kmalu smo dobili odgovor, da imajo kadrovske primanjkljaje, zato se je marsikaj ustavilo. Ostale so predvsem tekoče težave, ki se ponavljajo iz leta v leto – hrup in zbiranje mladih ponoči, nespoštovanje hišnega reda ipd. Rešitev je pogosto preložena na policijo, saj je to uradna pot, čeprav menimo, da bi veliko lahko naredil tudi JSS MOL, ki ima vse potrebne vzvode in mehanizme za to.

Občutek imam, da lastnik in stanovalci premalo zaznavajo, da gre za skupni prostor, kjer veljajo pravila. Zato je pomembno, da gradimo skupnost. V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski. Posamezne težave pa vsak stanovalec rešuje sam neposredno z lastnikom ali upravnikom.

Res pa je, da sestanki pogosto postanejo prostor za izražanje nezadovoljstva in dolgih seznamov težav, kar zmanjša produktivnost. A razlog za to je predvsem počasno reševanje težav z lastnikom in upravnikom. Poleg tega pogosto naletimo na številne ovire pri uresničevanju pobud, tudi pri projektih, za katere je financiranje zagotovljeno. To ustvarja občutek, da se trud vedno znova zaleti v zid. Pa vendar moram poudariti, da stvari počasi premikamo naprej, saj nam lastnik in drugi deležniki čedalje pogosteje prisluhnejo in prepoznavajo naše konkretne potrebe in predloge rešitev, za katere verjamemo, da lahko pripomorejo k boljši soseski. Zato pa so potrebni tudi novi formati: skupnostne razprave o javni najemniški politiki, redne čajanke za sosede, stvari, kot je Knjižnica pod krošnjami, ki se je že izkazala za zelo pozitivno. Namen je ustvariti prostore za srečevanje, pogovor in reševanje nesoglasij, še preden se vključijo uradni organi. Tako lahko odbor postane resnično orodje skupnosti in dober povezovalni člen med stanovalci in lastnikom.

Ni pa povsod tako. V Avstriji, na primer, arhitekti, ki zgradijo sosesko, s stanovalci sodelujejo še desetletja po gradnji, da skupaj sproti rešujejo konkretne težave.

AL:

Točno to. Stanovalcem se dejavno omogoča soustvarjanje stanovanjskih sosesk, spodbujajo jih k temu. Bolj vključujoče načrtovanje, oblikovanje in upravljanje prostora in stanovanjske preskrbe prispeva k temu, da ljudje z bivalnim okoljem in sostanovalci čutijo večjo povezanost in izražajo zanje večjo skrb.

Naše občine vlagajo v raznovrstne mladinske, otroške in socialne programe ter projekte, ki seveda prispevajo h kakovosti bivanja. Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, pa je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna.

Drugače kot na Dunaju pri nas investitorji izginejo, ko je gradnja končana. Tako so bili na primer prostori za skupnost zgrajeni, a prave vizije zanje ni bilo, nihče ni razmislil, kako bodo zaživeli. Čeprav se o teh prostorih govori kot o skupnostnih in naj bi bili zatorej namenjeni potrebam skupnosti, stanovalci nimajo dovolj besede, ko pride do odločanja o njihovi opremi, načinu organiziranja, programu.

Na koncu je lažje zakleniti vrata kot pa se ukvarjati z vprašanji in zamislimi stanovalcev. Ni dovolj le zgraditi skupnostno infrastrukturo, treba je tudi ustvariti mehanizme, ki bodo omogočili in podprli njeno delovanje.

Stanovalec:

Sedaj imamo že nekaj organizacij, ki uporabljajo skupnostni paviljon in ustvarjajo programe v soseski. Ampak trajalo je eno leto od vselitve, da je skupnostni prostor sploh postal dostopen, ker ni bil vzpostavljen sistem ključev in najema. Šele kasneje so ga odprli in danes se najema za rojstnodnevne zabave, jogo, bralne krožke itd. Pritlični skupnostni prostori v stanovanjskih blokih republiškega stanovanjskega sklada pa, kot že rečeno, še vedno samevajo pod ključem.

Za rojstne dneve prostor deluje, ker je cenejši kot drugje. A ko gre za redne dejavnosti (vadbe, srečanja, zajtrke), zmanjka sredstev. Idealno bi bilo imeti manjši sklad, iz katerega bi se krili stroški za tovrstne pobude.

Kateri so naslednji koraki pri tem projektu? Če prav razumem, ste ga prijavili na razpis prek »idejnega zajtrka« (projekt Mreže za prostor, ki financira manjše idejne projekte članic mreže). Boste naslednjič poskusili z vzpostavitvijo kuhinje?

AL:

V prihodnje bomo razmišljali predvsem o tem, kako demokratizirati javno stanovanjsko preskrbo. To je ključna tema, ki jo bomo raziskali, pregledali bomo tuje zglede in v posvete o različnih možnostih vključili javne najemnike in druge deležnike.

Kuhinja kot srce vsakega skupnostnega prostora pa je naslednja konkretna akcija v prostoru, ki se je bomo lotili, a vsi posegi in dejavnosti v paviljonu morajo biti usklajeni s Službo za lokalno samoupravo MOL, ki prostor upravlja, ta služba jih mora tudi odobriti.

Zadnje mesece smo osvojili knjižnico pod krošnjami kot skupni prostor, zdaj pa razmišljamo o spletni platformi, kjer bi stanovalci našli informacije in lahko prijavili pobude za uporabo prostora. Veliko zamisli nastaja sproti: predlogi za čajanko, plesni večeri, telovadba starejših gospa itd. To so drobne, a pomembne pobude. S preprostimi pravili in minimalno podporo bi jih lahko hitro uresničili.

Stanovalec:

Imeli smo tudi sestanek s četrtno skupnostjo in občinskimi službami, kjer smo predstavili konkretne rešitve, ki bi jih lahko izpeljali sami. A birokracija je toga, uradniki se težko odzovejo na sprotne pobude. Za zdaj je na primer najem prostora odvisen od fizično oddanega obrazca z lastnoročnim podpisom, namesto da bi zadevo uredili elektronsko.

Težava je, da se skupnostni prostori razumejo kot upravni objekti, ne kot živi deli soseske. Če bi jih dojemali kot skupnostne dobrine, bi bili stanovalci vanje pripravljeni vlagati čas, znanje in sredstva. Namesto zaupanja prevladujeta strah in rigidnost. Mi pa želimo pokazati, da so mogoči bolj odprti in na zaupanju utemeljeni modeli upravljanja.

Torej vidite projekt kot pilotnega v okviru MOL, nekaj, kar bi se lahko preneslo tudi v druge soseske?

Stanovalec:

Tako je. Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji. Do marca velikih premikov ne bo, saj je obdobje prekratko, bomo pa naredili prve korake. Glavni cilj je uveljaviti participacijo javnih najemnikov. Področje, ki je pri nas skoraj nerazvito.

Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji.

Projekt se bo zaključil z javnim posvetom o demokratizaciji javne stanovanjske preskrbe. Kaj pričakujete?

Stanovalec:

Želimo ustvariti prostor, kjer bodo odločevalci slišali glas javnih najemnikov. Predstavili bomo svoje izkušnje z Novega Brda in tuje primere, ki dokazujejo, da participacija deluje. Namen je pokazati, da lahko s pravim okvirom ustvarimo veliko več kot zgolj zidove, ustvarimo lahko skupnosti.

Ko je bil pripravljen osnutek novele stanovanjskega zakona, smo bili med redkimi, morda celo edini javni najemniki, ki smo se dejavno vključili. Pripravili smo devet strani pripomb in jih predstavili na javni tribuni v organizaciji Stanovanjskega bloka, jih poslali na ministrstvo, nato pa imeli tam sestanek, na katerem so nam povedali, katere rešitve lahko vključijo. Obljubili so, da bodo nekatere upoštevali v podzakonskih aktih.

Ena ključnih pripomb se je nanašala na formulo za izračun najemnine. Po predlagani metodologiji bi se nam najemnine skoraj podvojile, predvsem zato, ker je inflacija v formuli večkrat upoštevana in ker so bila napačno postavljena merila za obračunavanje starih in novih stanovanj ter amortizacijske dobe, ta se je s 60 let skrajšala na 30. Takšne spremembe so neutemeljene in vnašajo tržno logiko v javno stanovanjsko preskrbo, ki naj bi bila neprofitna.

Pri tem naj povem, da so se najemnine od leta 2021, ko smo se vselili v to sosesko, do danes, torej v zgolj štirih letih, v povprečju zvišale že za več kot 53 odstotkov – na primer za dvoinpolsobno stanovanje s prvotnih 280 evrov na 430 evrov – na podlagi vmesne spremembe zakonodaje oziroma pravilnika za obračun vrednosti točke. To je ogromno povečanje. Če primerjam s prijatelji v Berlinu, kjer za podobno stanovanje plačujejo 350 evrov, je jasno, da naš sistem ne deluje.

Seveda razumemo, da mora biti javna stanovanjska preskrba tudi ekonomsko vzdržna, a pri teh cenah se investicija povrne v 20 letih. Postavlja se vprašanje, kam gre denar po tem. O tem bi morali začeti razpravljati.

Pri urbanistični širitvi Ljubljane proti severu je bila ena glavnih potez dodana leta 1967 z odprtjem poslovno-trgovskega kompleksa Astra Commerce, zgrajenega po načrtih arhitekta Savina Severja (1927–2003), velikana slovenske povojne arhitekture. Druga poteza decentralizacije mesta pa je bila v celoti uresničena leta 1978, ko so na drugi strani Titove (danes Dunajske) ceste zgradili multifunkcionalni kompleks Plava laguna. Na internem natečaju je bila izbrana rešitev arhitekta Jožeta Usenika, ki je v duhu modernistične odprte zasnove projektiral celotno ureditev območja: Astro in Plavo laguno je povezal s tedaj legendarnim Linhartovim podhodom. Zamisel za stanovanjsko-poslovni kompleks Plava laguna je bila za tisti čas zelo sodobna, v skladu s svetovnimi smernicami: zanikati dediščino in tradicijo starega mesta in zgraditi ultra sodobni novum. Plava laguna naj bi postala živahno mesto pod mestom s pisano infrastrukturo, s trgovinami in servisnimi storitvami, pošto, cvetličarno, slaščičarno, menzo, banko, knjigarno, neštetimi modnimi in živilskimi trgovinami, tržnico, zelenicami in fontanami.

Program soseske Plava laguna se je do popolnosti izpeljal in dolgo je tudi zelo dobro deloval: za ta predel so bili značilni pisana atmosfera in pestro vrvenje, na ploščadi in v podzemlju. Bežigrad je tako v zlatih časih dobil svoje središče z udobno, napredno, domala luksuzno zastavljeno socialistično sosesko, ki se je postavljala z najimenitnejšim stanovanjskim blokom v značilni modri barvi, kipečim v nebo v desetih nadstropjih in s petimi vhodi. Arhitekt se je odločil za modro barvo bloka, saj je menil, da se bo najlepše zlila z barvo Kamniško-Savinjskih Alp, ki se nizajo v ozadju, na severu. Območje je tako dobilo tudi eksotično ime: Plava laguna, zapeljivo in osvežilno ime za sodoben koncept soseske, ki naj bi bila čim manj vpadljiva in čim bolj prijazna do okolja, v katero naj bi se prelivala. Med načrtovanjem projekta so arhitekti sodelovali celo z društvom distrofikov, da bi zasnovali prostore, ki bi bili preprosto dostopni invalidom. Sam kompleks naj bi ponujal razgiban prostor z različnimi ambienti, ki so prav nalašč po meri pešca in invalida.

Modri blok ima še danes razgiban in pester nabor stanovanj in ponuja vse od najmanjših garsonjer do 160 kvadratnih metrov velikih stanovanj. Velika okna, balkoni in zgornje terase še vedno ponujajo lepe poglede na mesto in na gorovje ter omogočajo kakovostno bivalno kulturo v mestu. Lepa stanovanja so v zlatih sedemdesetih letih pokupili zdravniki, politiki, inženirji, gospodarstveniki in kulturniki. Leta 1980 so poskrbeli še za popestritev kulturnega dogajanja in odprli Kino Bežigrad; ta se še vedno vztrajno bori s prinašanjem filmske kulture v zapuščeno sosesko. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Podhod Plave lagune je postal mesto duhov. Zanemarjene tekoče stopnice so že zdavnaj zastale. Nekoč osvežujoče fontane so izgubile funkcijo. Simpatična tržnica je propadla. Servisne dejavnosti, trgovine, lokali drug za drugim zapirajo prostore in se selijo drugam. Le malokdo trdoživo vztraja v zanemarjeni temi.

Podzemlje privabi le še redkokoga. Svetli izjemi sta do invalidov prijazno podjetje Birografika Bori, ki v osrčju Ljubljane ponuja zeleno tiskarno z visoko okoljsko ozaveščenostjo in spodbuja k odgovornemu upravljanju gozdov, ter Cvetličarna Iris, ki na tej lokaciji vztraja že od leta 1976 in katere lastnica Nataša Grmek razmišlja, kako bi prirejala branje poezije, manjše koncerte in podobno, kar bi povezovalo skupnost in sosesko.

Danes si je v Plavi laguni težko predstavljati nekdanji sproščeni vrvež, pravo oazo v mestu, kjer so se pred blokom igrali, kolesarili in kotalkali otroci in kjer je zraven kina imel trgovino z galanterijo celo poslovnež Viktor Knavs, oče Melanie Trump. Celotna Plava laguna bi nujno potrebovala prenovo: strehe zamakajo, vsepovsod je zaznati razpoke, tlaki so razriti in uničeni. Petrolovi uslužbenci mirne vesti parkirajo na ploščadi, ki ni bila nikoli namenjena parkiranju. Vse investicijske in gradbene poteze se zdaj seveda nagibajo proti 90.000 kvadratnim metrom Emonike.

Poslovno-stanovanjski kompleks Plava laguna, ki je bil – povsem drugače kot Emonika – grajen v duhu kakovostne in trajnostne zasnove, bi si med velikimi potezami za ureditev mesta, razpadanjem celotnega kompleksa in čakanjem na prenovo še kako zaslužil razmislek o pobudi za začasno rešitev in ureditev. Dobro bi bilo, če bi se pri tem povezali stanovalci in uporabniki, med njimi v prvi vrsti korporacija Petrol, Birografika in MOL, ter se zavzeli za družbeno odgovorno akcijo in prispevali k revitalizaciji celotne soseske, preden jo bo pobrisal še Pingvin (okrepčevalnica na Linhartovi).

Leta 2017 je ljubljanska občina prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala natečaj za prenovo stadiona ŽAK v Šiški. Natečajna komisija je izbrala rešitev za 14,2 milijona evrov brez DDV, kar je približno toliko, kot je občina pred tem ocenila, da bo znašala vrednost naložbe. Glede na pričakovano ceno je bilo mogoče predvidevati, da bodo dotrajani stadion le obnovili, morda zgradili dvorano. A že takrat so bili predvideni bolj ali manj enaki bistveni deli atletskega centra kot danes, ko je znano, da bodo zgradili glavni stadion, atletsko dvorano s skupnimi prostori, ogrevalno dvorano in dvorano za mete, pomožni stadion s podzemno parkirno hišo, zunanje športne površine za trening metov, javne zunanje površine ter parkirne prostore, poleg tega pa bodo uredili še prometno in komunalno infrastrukturo (rekonstrukcija Magistrove ulice in Goriške ceste ter gradnja podhoda pod železniško progo). Glavni atletski in nogometni stadion bo imel 4700 pokritih sedežev, dvorana 1600, pomožni stadion pa 300. Na občini obljubljajo, da bo to eden najsodobnejših atletskih centrov v Evropi, ki bo primeren za velika mednarodna tekmovanja.

Velika razlika v ceni

A če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov (brez DDV), ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona. Strokovnjaki iz arhitekturne stroke so nam povedali, da tolikšna podražitev nikakor ni običajna, do nje pa so še posebej kritični v Piratski stranki, v kateri opozarjajo tudi na netransparentno obveščanje javnosti.

Če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov, ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona.

Mestni svetnik Piratske stranke Jasmin Feratović se sprašuje o ustreznosti proračunskega načrtovanja in o (ne)transparentnosti. Opozarja, da je občina projekt začela z nizko ceno, potem pa postopoma iz leta v leto zanj zagotavljala vse več denarja, dokler vrednost ni zrasla do ogromnega stroška (primerljivega s stroški gradnje dvorane in stadiona v Stožicah), namesto da bi občankam in občanom že na začetku povedali, kakšna bo cena, in podrobno razložili, kaj je vzrok za takšne podražitve. Prebivalke in prebivalci namreč nimajo niti časa, niti volje, niti znanja za brskanje po gorah dokumentacije, napisane v suhoparnem strokovnem jeziku.

Nazadnje so bili nekateri občinski svetniki presenečeni, ko so pred sejo mestnega sveta na mizo dobili predlog dopolnila k rebalansu proračuna, v katerem je župan popravil ocenjeno vrednost projekta s 108,7 milijona evrov na 135,8 milijona. »Znesek se je povečal z danes na jutri. Do zadnje podražitve je prišlo, ker je gradbinec vztrajal pri višjem znesku,« pravi Feratović in razloži, da je bilo že v 108,7 milijona evrov vključeno vse od odkupa potrebnih zemljišč do gradnje celotne infrastrukture. Zato ne verjame trditvi občine, da sploh ni šlo za podražitev, ampak le za nakup dodatnih zemljišč in gradnjo infrastrukture. Ko so decembra lani odpirali ponudbe, je bila sicer najnižja ponudba družbe CBE, vredna dobrih 120 milijonov evrov. Nazadnje je posel dobilo podjetje Makro 5 gradnje, ki je bilo sprva pripravljeno graditi za dobrih 136 milijonov. Gre za podjetje, ki redno sodeluje z ljubljansko občino in je zgradilo tudi sporni bazen Ilirija.

Feratović se sicer strinja z gradnjo objekta, ki bi športnikom zagotovil vse, kar potrebujejo za nemoteno vadbo, a je prepričan, da bi bilo to mogoče tudi s precej manj denarja. »Kakšnih 50, 60 milijonov evrov bi bilo dovolj za vse, kar atleti potrebujejo.« Obnovo stadiona ŽAK oziroma gradnjo novega primerja z gradnjo drugih večjih objektov v Ljubljani, saj pravi, da se projekti brez potrebe dražijo zaradi luksuznih podrobnosti, kot je na primer ogromen nadstrešek nad bazenom Ilirija. Za ponazoritev, kakšne so izkušenj iz tujine, je navedel nekaj referenčnih primerov, za katere ima podatke: neprimerno večji stadion (s 54.000 sedišči) Slaska v Chorzowu na Poljskem je stal 160 milijonov evrov, večfazna prenova mestnega stadiona v Ostravi na Češkem (s 15.000 sedišči) 37 milijonov, prenova atletskega stadiona v Banski Bistrici na Slovaškem (s 7000 sedišči) 14 milijonov.

Njegovim besedam o pretiranih stroških pritrjuje arhitekt Arne Vehovar. »Glede na to, kar se vidi iz natečajnih rešitev, ne gre za posebno zapletene rešitve, da bi morale biti zelo drage. Ne gre za nič izjemnega,« pravi. Po njegovem mnenju je nenavadna že zelo nizko ocenjena začetna vrednost naložbe iz leta 2017, prav tako cena rešitve (obe sta znašali dobrih 14 milijonov evrov), ki je bila izbrana na natečaju. Med prijavljenimi rešitvami se mu zdi najrealnejša tista s ceno 52,7 milijona evrov (brez DDV), ki jo je postavil eden od ponudnikov, a ta na natečaju ni osvojil nobene od treh nagrad. »Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake,« pravi Vehovar. Meni, da bi bila realna cena ob upoštevanju vseh podražitev v zadnjih letih lahko približno 70 milijonov evrov (brez DDV).

»Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake.« – Arne Vehovar, arhitekt

ZAPS ne vidi nenavadnosti

Rešitev je na natečaju izbrala ocenjevalna komisija, ki sta jo imenovala ZAPS in naročnik, torej ljubljanska občina. ZAPS je imenoval tri člane in namestnika predsednika, občina pa štiri in predsednika, to je bil tedanji podžupan Janez Koželj. Izbrali so rešitev skupine arhitektov iz Srbije v sodelovanju s Kristijanom Čukom oziroma njegovim birojem Fin Ars iz Zagorja.

V ZAPS pri razvoju projekta ne vidijo nenavadnosti. Pojasnjujejo, da je bila prvotna ocena naložbe v višini približno 14 milijonov evrov navedena kot orientacijska vrednost v eni od začetnih faz oziroma v času natečaja. »Stroški izvedbe se s časom bistveno spremenijo zaradi različnih dejavnikov, kot so inflacija, spremembe zakonodaje, zvišanje cen materialov in delovne sile ter dodatne zahteve, ki se pojavijo med projektiranjem,« pravijo.

Takšen razvoj projekta, kakršen je potekal pri atletskem centru v Spodnji Šiški, so pričakovali, sicer pa na splošno ugotavljajo, da se od leta 2015 stroški izvedbe v povprečju povečajo za približno 80 odstotkov glede na prvotno ocenjeno investicijo natečajnika. Pravijo, da bi se pri stadionu ŽAK 14 milijonov evrov (brez stroška zemljišč in infrastrukture) iz leta 2017 do danes zaradi podražitev dela in materialov povzpelo na 20 do 25 milijonov evrov. »Zdaj ocenjenih 135 milijonov evrov je predvsem posledica razširitve projekta v večnamenski športni kompleks z višjimi standardi in večjimi kapacitetami. Cena vključuje tudi stroške odkupa nepremičnin in vlaganja v okolico,« pravijo.

Toda že na renderjih in v obrazložitvi, objavljeni ob razglasitvi rezultatov natečaja, vidimo in beremo, da so bili predvideni stadion, pomožni stadion, dvorana (pa ogrevalna dvorana) in center za mete, ki bodo tudi glede na zadnjo fazo projekta bistveni deli novega atletskega centra. Podobno je z večnamenskostjo objekta. Na enem od renderjev je večnamenskost dvorane na primer predstavljena v podobi kolesarjev, ki tekmujejo na kolesarski stezi. Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino, vendar odgovora v zakonsko predpisanem roku sedem delovnih dni nismo prejeli.

Občina: Ni šlo za podražitev

Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino in odgovore prejeli precej po zakonsko določenem roku. Na občini pravijo, da so »osnovne stavbne mase« (stadion, atletska dvorana, ogrevalna dvorana, dvorana za mete) res vidne že v natečajni rešitvi, a da se je po zaključku natečaja »projekt vsebinsko, funkcionalno in tehnično bistveno razširil, kar vpliva na končno investicijsko vrednost«. Navedli so ključne razloge za razliko v ceni: bistvena nadgradnja idejne zasnove (upoštevali so tudi zahteve pristojnih športnih zvez, strokovnih organov in investitorja); vsebinske dopolnitve (VIP-prostori, prostori za kontrolo dopinga, prostori za masažo, garderobe, funkcionalne zahteve za ogrevalno dvorano in več drugih spremljajočih funkcij; prilagoditev objekta za organizacijo mednarodnih atletskih in nogometnih tekem skupaj s kategorizacijo NZS za prvo nogometno ligo; prilagoditev objekta glede na zahteve poti uporabnika, tekmovalca, obiskovalca, delegata, novinarskih ekip ipd.; povečanje prostorskih kapacitet, torej večje dimenzije, več nadstropij, več opreme in napeljav); kompleksnejša gradnja zaradi ovalne zasnove; naraščanje cen gradbenih materialov.

Pirate je zmotila zadnja podražitev, na občini pa trdijo, da sploh ni šlo za podražitev in da ne drži, da gradbinec ni želel ponuditi nižje cene, to pa so podkrepili tudi z izpisom poteka pogajanj. Šlo naj bi za vključevanje vseh spremljajočih storitev, potrebnih za izvedbo investicije. Skupna vrednost projekta naj bi po vsem tem znašala 137,8 milijona evrov (89,2 milijona brez DDV): od tega bo za izvedbo gradbenih in obrtniških del ter zunanjo ureditev namenjenih 108,9 milijona evrov, preostalo pa za spremljajoče storitve, kot so dokumentacija, inženiring, gradnja infrastrukture in cest ter že opravljeni nakupi nepremičnin na območju gradnje.

Še vedno se krešejo mnenja, ali je bilo res treba tako povečati projekt, jasno pa je: četudi sprejmemo vse utemeljitve občine in ne podvomimo o nobenem podatku, ki ga navaja, je 89,2 milijona evrov vendarle skoraj 20 milijonov več, kot je arhitekt Arne Vehovar ocenil, da bi bila realna cena gradnje takšnega objekta.

Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru s strokovnjaki_njami o načrtovani sežigalnici v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je v začetku avgusta 2025 objavilo javni razpis za izbiro koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov v republiki Sloveniji. Razpis izhaja iz Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je stopila v veljavo v začetku meseca maja. Država se je torej brez nas odločila, da bomo gorljive frakcije mehansko obdelanih odpadkov sežigali. Najverjetnejši scenarij je, da bomo dobili dve novi sežigalnici: večjo v Ljubljani in manjšo v Mariboru; ob že obstoječi v Celju. Kljub navdušenju ljubljanskega župana bi bila to po mnenju zdravnikov ob dejstvu, da je Ljubljana že danes eno od mest z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi, zelo napačna odločitev.

Ob tem se odpira mnogo vprašanj, ki jih v procesu odločanja država kljub zahtevam iz 24. člena Evropske direktive 2010/75EU ni ustrezno skomunicirala z javnostjo. V civilni iniciativi Ljubljana odprto mesto – LOM in pri časopisu PreLom smo se odločili, da poskusimo to narediti namesto nje. Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani. Na njem bomo z vabljenimi strokovnjaki skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

– Kakšni so načini in možnosti za zmanjševanja količine odpadkov in izboljšanje stopnje njihove reciklaže ter ali se je s temi ukrepi mogoče izogniti sežigu ali vsaj bistveno zmanjšati njegov obseg?
– Katere so najboljše tehnologije sežiganja, kakšni so njihovi okoljski in zdravstveni vplivi in kakšne so izkušnje in realni podatki o onesnaževanju obstoječih sežigalnic doma in v tujini?
– Kako prostorsko umestiti sežigalnico? Kako na to odločitev vplivajo klimatološki, meteorološki , okoljski, gradbeno tehnični in ekonomski parametri?
– Kako bi moral potekati transparenten, participatoren in soglasen proces odločanja o tako pomembnih temah?

Udeležbo so zaenkrat potrdili: izr. prof. dr. Miran Brvar, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. Damir Josipovič, Jaka Kranjc, izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič, prof. dr. Griša Močnik in Aljoša Petek. Povabili smo tudi predstavnike z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Drage sosede in sosedi, prebivalke in prebivalci Stare Šiške, vabimo vas, da se nam v nedeljo, 21. septembra 2025, pridružite pri organizaciji četrtnega festivala Mesto srečanja Stara Šiška.

V sklopu Evropskega tedna mobilnosti bomo Medvedovo cesto (od Frankopanske do Žibertove) med 10. in 19. uro spremenili v živahno javno površino – naše mesto srečanja.

Skupaj bomo za en dan ustvarili vizijo zelene mestne četrti: trajnostnega, prijaznega in ustvarjalnega okolja.

Pripravili bomo pester program z začasno ozelenitvijo, ustvarjanjem talnega kolaža, delavnico merjenja kakovosti zraka, zvočno inštalacijo, ulično prodajo, glasbenim koncertom skupine Oholo! in še več.

Če bi se radi pridružili organizaciji dogodka, pišite na sanja.simic@siol.net.

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta: izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Na omenjenem dogodku nas je prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, ki so se kopičile leta in leta. Hkrati pa nam je župan to predstavil kot ekološki korak direktno v raj! S sežigalnico naj bi namreč avtomatsko podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter celo pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, »prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami«. Kakšno blagostanje nas čaka!

No, škoda, da se oblastniki sprenevedajo, da običajni smrtniki ne znamo prepoznati oblastniške mentalitete, ki nam oriše pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata! Ta strategija še kako sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja. Županove izjave tako niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.

Izkazalo se je, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja s trditvami, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani. Ne glede na to, ali ne ve ali nas zavaja, je to za župana prestolnice nedopustno, še posebej, če nam reklamira razne sežigalnice in podobne projekte. Zato da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajamo nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest: Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3 odstotka toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77 odstotkov), kmetijstvom (10 odstotkov) in industrijskimi procesi (8 odstotkov).

Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije, ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44 odstotkov (z 240 megaton v letu 1990 na 135 megaton v 2019), pa so se emisije ogljikovega dioksida, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283 odstotkov. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 megaton ogljikovega dioksida v EU-28, kar znaša 5 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti. Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni (npr. sežig plastike) kot biogeni ogljikov dioksid (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij ogljikovega dioksida.

Kar ena tretjina emisij ogljikovega dioksida, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov.

Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij ogljikovega dioksida iz povprečnega EU električnega omrežja (275 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala že skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinskoturbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro.

Gremo h konkretnemu primeru: Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5 odstotkov električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda Politico ugotavlja: »Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije. To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70 % pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«

Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije ogljikovega dioksida. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti. Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati, kot jih sortirati za reciklažo. Torej Danska zapira sežigalnice, mi, ker smo pametnejši, jih odpiramo. Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena.

Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji.

To še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Kdo bi si mislil?! Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglasili za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.

Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke. Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.

Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:

»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice.

V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). /…/ Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje  (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem. /…/ Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«

Ljubljanski župan pa očitno o zdravju ve več kot zdravniki, zato je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani samozavestno označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.

Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel v Ljubljani, v katerem je pisalo sledeče: »Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb /…/ Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«

Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Komljenović je pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti vsi alarmi, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ljubljanski župan, ki je kakopak daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, je sicer prebivalstvo ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. A ob tem ni pojasnil, kdo je ta »mi«, ki bi ustvarjal dobiček na račun naših odpadkov. Navsezadnje, pravila, ki veljajo za nas, navadne smrtnike, očitno ne veljajo med lokalnimi veljaki, kajti kot je Janković nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem »verjame na besedo« in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov (kje so ob vsem tem področne inšpekcije in sodišča, pa je drugo vprašanje!).

Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Vse se je začelo leta 2002, po obisku načrtovalcev ljubljanske železniške postaje v mestu Lille v francoski Flandriji (Lille ima milijon in pol prebivalcev in je važno križišče železniških prog iz francoskih velemest, Londona, Amsterdama in Bruslja).

»Lepo bi bilo imeti takšno železniško postajo v Ljubljani!«

Ideja je bila rojena. Izveden je bil mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana (PCL) in našel se je partner za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva – Emonika. Slovenske železnice so v partnerstvo vložile zemljišča, ki so v Emoniki predstavljala 22-odstotni delež, madžarski partner TriGranit pa naj bi financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil železniško in avtobusno postajo (dogovor iz leta 2007). Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu družbene pogodbe za 19 milijonov prodale večino svojega deleža v Emoniki (zemljišča!!!) madžarskemu partnerju in ohranile le še 3 odstotke svojega deleža v družbi. Kasneje je bilo sprejetih več sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje PCL, večinoma na pobudo in v korist madžarskega partnerja. Kljub temu je TriGranit (kasneje Granit Polus) leta 2014 na arbitrarno sodišče na Dunaju vložil zahtevek za razveljavitev družbene pogodbe in odstopil od projekta.

V Slovenskih železnicah so s projektom Emonika želeli nadaljevati. Našli so dva nova potencialna partnerja: romunski Prime Kapital in južnoafriški konzorcij Mas Real Estate. A Madžari, večinski lastniki zemljišč na območju PCL, zemljišč niso hoteli prodati in pogajanja z novima interesentoma so propadla.

Leta 2018 sta se državni instituciji Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Slovenske železnice odločili, da bosta v soglasju z državo in MOL sami financirali in zgradili železniško in avtobusno postajo (ocena investicije: 50 do 60 milijonov evrov) ter infrastrukturni del (ocenjen na 20 do 30 milijonov evrov).

Konec leta 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v imenu vlade RS z družbo v posredni lasti madžarske banke OTP Mendota Invest (ki je nadomestila Granit Polus), s Slovenskimi železnicami in Mestno občino Ljubljana (MOL) podpisal memorandum o vlaganju v Emoniko: Mendota Invest bo financirala komercialni del Emonike (ocena investicije: 250 milijonov evrov), Potniški center Ljubljana (PCL) (ocena investicije: 137 milijonov evrov) bo financirala država. Memorandum predvideva, da bo madžarska Mendota od Slovenskih železnic odkupila še preostali delež v družbi (zemljišča!!!) za 3 milijone evrov.

Madžarska družba bo tako postala edini lastnik1 strateško najpomembnejšega zemljišča v Ljubljani, preko katerega potekajo vse mednarodne in regionalne železniške proge!!!

Poglobitev tirov ali obvoznica za tovorni železniški promet

Decembra 2020 sta se vlada in MOL odločili, da se bo železniško vozlišče poglobilo. Čeprav stroka ni prisostvovala pri odločitvi, se bo nova železniška postaja gradila tako, da bo mogoče železniške tire za tovorni promet izvesti skozi klet postaje kar 20 metrov globoko pod zemljo. Ljubljanski podžupan, arhitekt Koželj nasprotuje ideji, da bi se poglabljalo proge v dveh nivojih: 20 metrov pod zemljo tovorna železnica in nad njo, 10 metrov pod zemljo potniška proga. Hkrati pa sprejema varianto s poglobitvijo samo proge za tovorni promet (v tem primeru potniški promet ostane na nivoju terena). Na tako rešitev se projektira tudi novo železniško postajo:

»Ves čas sem bil v stiku z nemškimi inženirji Vössing in Verpro, ki sta sodelovala pri izdelavi študije variant ljubljanskega železniškega vozlišča. Že ob prvih pregledih se je jasno pokazalo, da bi bilo poglabljanje vseh tirov, torej poleg tovornih tudi potniških prog nove železniške postaje, s čimer naj bi se sprostila obsežna zemljišča za gradnjo med centrom in Bežigradom, težko izvedljivo in razmišljanje o tem je skoraj povsem utopično. Progo za tovorni promet bo pač treba poglobiti, druge možnosti pravzaprav nimamo. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni. Vendar na končno odločitev o tem ne moremo čakati še eno desetletje, medtem pa bo mesto še naprej brez normalne železniške in avtobusne postaje.« (januar 2021)

Mnenje generalnega sekretarja Slovenskih železnic Dušana Mesa pa je, da je za tovorni promet nujno potrebno zgraditi obvozno progo, hkrati pa je treba urediti tudi učinkovite potniške povezave z okolico Ljubljane s hitrimi »shuttle« linijami. Potreben je celovit pristop k ureditvi celotnega železniškega vozlišča.

Prekletstvo evropskega denarja

Konec decembra 2020 smo iz sredstev javnega obveščanja prejeli prvo sporočilo o novem dolgoročnem proračunu Evropske unije skupaj s sredstvi za okrevanje po pandemiji. Slovenija bi iz tega paketa lahko prejela dobrih 8 milijard evrov. O porabi razvojnega denarja v Sloveniji diskusij ni bilo. Osnutki dokumentov o razporeditvi sredstev so imeli oznako tajnosti. Nacionalni načrt, ki ga je sprejela vlada, ni bil dovolj ambiciozen, da bi Slovenija upravičila prejem vseh njej namenjenih sredstev. Vlada in mesto sta imela možnost pridobiti sredstva za financiranje celotnega projekta rešitve železniškega vozlišča (LŽV), kar bi bilo za prestolnico naše države primarnega pomena. V nacionalni načrt pa je bila, kljub temu, da enotna strategija za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča ni sprejeta, vključena posodobitev primorske proge od Brezovice do Ljubljane.

Posodobitev železnice s protihrupnimi ograjami od Brezovice do Ljubljane, ki vodi skozi park Tivoli in se bo po etapah nadaljevala vse do Divače, sva avtorja ocenila kot najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU: »Predstavniki vlade in mesta imajo kratek spomin. Samo štiri mesece je minilo od vladno-občinske odločitve, da se železniško vozlišče poglobi, v program evropskih sredstev pa so umestili nadgradnjo železniškega odseka Ljubljana–Brezovica–Borovnica, ki jo bo treba ob poglobitvi železniških tirov rušiti.«

Kot kaže, je logika v ozadju teh odločitev sledeča: evropski denar je, treba ga je porabiti. Pa čeprav za stihijske posege, ki mestu škodujejo in bodo še dolgo negativno vplivala na njegov nadaljnji razvoj.

»Najprej posodobitev, potem poglobitev«

Še septembra 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec povedal, da je kljub skoraj 68 milijonov evrov vredni posodobitvi odseka železniške proge med Ljubljano in Brezovico, ki je trenutno v teku, poglobitev proge v središču mesta še vedno v državnih načrtih. Prav tako tudi Tivolski lok.

Že decembra 2021 pa se je država odrekla izvedbi Tivolskega loka – petletno projektiranje se je izkazalo za sizifovo delo. V državni Viziji 2050+ bo Tivolski lok nadomeščen z zahodno obvoznico med Dolgim mostom in Vižmarjami.

Stihijsko in nepremišljeno planiranje po posameznih odsekih in brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter jasne vizije želenega razvoja (kamor spadata tudi nadgradnja primorske železnice in odprodaja državnih zemljišč madžarskemu Trigranitu, sedaj Mendoti Invest) pa se nadaljuje.

Projekt Emonike

Decembra 2021 je podjetje Mendota opustilo idejo o gradnji ogromnega nakupovalno-zabaviščnega centra nad železniškimi tiri. V projektu Emonika je ostala poslovna stolpnica (hotel) na vogalu Dunajske ceste in Trga OF, z objektom vzdolž Masarykove ceste (južna Emonika), ter stanovanjski kompleks na vogalu Dunajske in Vilharjeve (severna Emonika). Projekt Emonike, z izjemo lokacije, nima več nikakršne povezave s PCL in železnico.

Dokler ne bo realizirana kakšna od možnih rešitev za umik železniškega tovornega prometa iz mesta, bo le-ta – predvidenih je 450 vlakov dnevno – potekal po mestnem parterju skozi novo železniško postajo. Zato je potrebna izvedba dodatnih štirih železniških tirov, ki bodo stisnjeni med severno in južno Emoniko. Načrtovane so tudi širitev obstoječega podvoza na Dunajski cesti, gradnja novega megalomanskega podvoza na Šmartinski cesti ter izvedba podvoza na Parmovi ulici. Priprava projektov za predvidene posege je že v polnem teku.

Potniški center Ljubljana (PCL)

Novembra 2021 je bil v Dnevniku predstavljen nov projekt nove železniške postaje, ki se kljub temu, da odstopa od izbrane natečajne rešitve iz leta 2008 in od veljavnega zazidalnega načrta, pripravlja brez javnega natečaja. Rešitev PCL je opisal podžupan Koželj:

»Treba je zgraditi most nad tiri, kjer lahko v udobni postajni dvorani potniki počakajo vlak, do katerega se po tekočih stopnicah ali z dvigalom spustijo na peron. Na drugo stran pa je ta most povezan s centralno avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti, kjer lahko prestopijo na avtobus ali se odpeljejo s taksijem. Pri tem so ves čas na suhem in toplem v spodobnem kulturnem okolju. /…/ Čakalnica predstavlja vezni člen med potniki, ki na etažo vstopajo z železniške postaje, in tistimi, ki dostopajo z nivoja mestnega parterja. Je sodobni ‘gate’ (kot “izhod” na letališču (op.p.)), na katerem potniki v ogrevanem prostoru udobno čakajo na javno prevozno sredstvo.«

Kako pa bo urejena povezava novega PCL z mestnim avtobusnim prometom LPP? Do najbližjih obstoječih postajališč na Bavarskem dvoru ali pri Gospodarskem razstavišču je približno deset minut hoje! Potnikom bi veliko bolj ustrezala lokacija na Masarykovi cesti pred železniško postajo, kjer pa bi bilo treba urediti novo postajo ljubljanskega potniškega prometa LPP. Rešitve povezav novega PCL z LPP javnosti še vedno niso predstavljene.

Glede prometne ureditve okolice PCL je še vedno aktualen Fabianijev obroč, ki je predviden po Masarykovi cesti ob železniški postaji, nanj pa pritekajo skoraj vse mednarodne in regionalne avtobusne linije. Dovoz na avtobusno postajo na Vilharjevi cesti bo potekal po pentlji skozi Dunajski podvoz, nato po Vilharjevi cesti, odvoz pa po Vilharjevi cesti in skozi Šmartinski podvoz na Masarykovo cesto.

Državni prostorski načrt in občinski prostorski načrt

Ministrstvo in direkcija za infrastrukturo (DRSI) sta objavili zgoraj navedeno Vizijo 2050+ za ljubljansko železniško vozlišče in PCL, s katero se je vlada seznanila 18. novembra lani. V pripravi so osnutki za Državni prostorski načrt (DPN) za nadgradnjo obstoječih železniških prog. Za tovorni promet in hitro progo se načrtuje zahodna obvoznica, ki bo s predorom pod Rožnikom povezala primorsko in gorenjsko progo.

Kljub temu, da se že projektirajo izvedbeni načrti za PCL in posodobitve posameznih segmentov prog, je DRSI šele letos začela s pripravo strokovnih podlag za Državni prostorski načrt (DPN – pravna podlaga za izdelavo projektov). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog LŽV bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovitne zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. Danes odločitve o poteku tirov še ni, opravljene niso niti študije za varstvo pred hrupom in zdravju škodljivimi emisijami železniškega in cestnega prometa.

Tudi v strateškem delu veljavnega občinskega prostorskega načrta MOL (OPN MOL) je napovedana izvedba navezave zahodne obvoznice za tovorni in hitri železniški promet na gorenjsko železnico. Zahodno od Rožnika je predviden odcep kraka proge proti vzhodu, ki skozi mestno središče poteka v predoru v enem ali dveh nivojih ter se nadaljuje do tovorne postaje Moste ter naprej do Zaloga.

V prostorskem aktu je zapisano tudi, da severna obvoznica ni sprejemljiva, da pa je potek prog za hitro železnico in tovorni promet skozi mesto mogoče spremeniti. Vitalni interesi mesta so nemoten urbani razvoj in povezovanje z železniškimi progami na pet delov »razrezane« celote, varstvo pred hrupom in varstvo pred zdravju škodljivimi emisijami (ki so že danes v Ljubljani drugi najpomembnejši vzrok prezgodnje smrti občanov). Tovorni železniški promet mora potekati izven gosto poseljenih mestnih območij!

Predlog celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča

Arhitekta in urbanista Peter Kerševan in Milan Kovač se že leta poglobljeno posvečava problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in Potniškega centra Ljubljana. Leta 2018 sva svoja raziskovanja in razmišljanja javnosti predstavila v brošuri Drugi tir Koper–Divača – kako naprej? : ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč, leta 2021 pa v brošuri Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla. Svoja spoznanja sva strnila v Predlogu celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča.

Ker velja, da severne obvozne železniške proge zaradi goste poseljenosti območja, dolžine trase, vodovarstvenega območja itd. ni več mogoče realizirati, sva za obvoznico za železniški tovorni promet predlagala izvedbo južno-vzhodne trase med Dolgim mostom in Zalogom. Trasa je predlagana po že degradiranem območju vzporedno z južno avtocestno obvoznico, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Za ureditev potniškega železniškega prometa pa predlagava poglobitev železnice na območju PCL. Taka ureditev bi omogočila združitev severne in južne Ljubljane in nemoten urbanističen razvoj mesta v smeri vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti ne bi bila (več) potrebna. Danes z železnico na pet delov razkosano mesto bi postalo spet povezano.

Gorenjska železnica bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena skladno s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 ter modernizirana tako, da bi ustrezala mednarodnim standardom za InterCity omrežje. Kamniška železnica bi se izven avtocestnega obroča navezala na gorenjsko železnico, znotraj avtocestnega obroča pa poglobila po sedanji trasi do PCL, z mestom bi povezovala športni center Stožice in letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica bi se priključila na obvoznico. Primorska železnica za potniški promet bi se lahko priključila na južno-vzhodno obvoznico ali pa bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena po obstoječi trasi do PCL.

Celostna rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje. Železniška postaja ne bi potrebovala ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki bi v območje postaje vstopali skozi obstoječ 178 let star spomeniško zavarovan objekt, ponos mesta, ki se uvršča med najstarejše ohranjene objekte železniških postaj v Evropi.

Velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč. Dostop do avtobusne postaje bi moral biti s Fabianijevega obroča na nivoju terena. To bi omogočalo direkten prestop potnikov z avtobusne na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije bi bil urejen na Masarykovi cesti.

Kaj pa sedaj?

Država in MOL bi morala napeti vse sile, da bi bila strategija rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča čimprej dorečena (letnici 2030 oz. 2050 so za problematiko, ki bi morala biti že davno rešena, postavljene v nedopustno oddaljeno prihodnost), potem pa morajo vsi nadaljnji projekti strogo slediti zastavljenemu cilju. Trenutno smo priča popolnoma neodgovornemu in neusklajenemu planiranju po posameznih odsekih: projektira in izvaja se železniška in cestna infrastruktura na območju PCL, pripravljajo se načrti za gradnjo železniške in avtobusne postaje, v soglasju z ZVKDS je bila izvedena sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega železniškega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil in širil nadvoz na Dunajski cesti, gradil se bo megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z LPP … Bodo vse te realizacije začasne? Če je odgovor pritrdilen, smo priča skrajno negospodarnemu ravnanju z javnim denarjem. Če pa je odgovor negativen, bodo hudo omejevale in usmerjale nadaljnje rešitve.

Vse aktivnosti potekajo brez Državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse poteka brez sodelovanja javnosti. Dogajanja na območju PCL so brez zakonske podlage nezakonita, po mnenju podžupana Janeza Koželja pa »preuranjena«: »O poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, niti o severni niti o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov.”«

Ali bo železniški tovorni promet – 450 vlakov dnevno – potekal skozi Potniški center Ljubljana in s škodljivimi emisijami povzročal bolezni in smrt sedanjim in bodočim generacijam prebivalcev, ali se bo centru mesta izognil po južno-vzhodni obvozni progi? O tako pomembnih temah mora odločati javnost na referendumu.

»Še je čas za referendum,« pravi gospod Janez Koželj. Upava, da to ni debela laž in zavajanje občanov.

Članek je bil prvotno spisan in objavljen konec leta 2022. Uredila ga je Kaja Lipnik Vehovar.

Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Uredništvo PreLoma se pridružuje vabilu na protest to sredo, 6. avgusta, ob 17. uri na Trgu republike v Ljubjani, kjer se bomo zbrali pod geslom “Gaza strada, kaj dela vlada?!”.

Vlada RS, kljub samohvali, za ustavitev genocida v Gazi, pobijanja, okupacije in apartheida na celotnem s strani Izraela nezakonito zasedenem palestinskem ozemlju dela veliko premalo in veliko prepozno.

PRIDITE NA PROTEST, PRINESITE LONEC IN ŽLICO, da skupaj spodbudimo vlado, da korak v pravo smer postane koračnica in da Vlada RS sprejme spodaj naštete ukrepe! Informacijo o protestu prosimo razširite po vseh vaših kanalih.

Pozdravljamo sklep vlade o uvedbi vojaškega embarga na uvoz, izvoz in tranzit izraelskega orožja, saj predstavlja pomemben korak v pravo smer in stopnjuje mednarodni pritisk na Izrael. Pri tem sicer ostaja veliko nejasnosti o njegovem dejanskem izvajanju, še vedno pa tudi ne vemo, ali se bo vlada končno odpovedala načrtovani nabavi 31,5 mio € izraelskega orožja do leta 2026.

Vlada pravi, da bodo v prihodnjih tednih sledili NOVI DODATNI UKREPI, pri tem pa ji želimo pomagati s POZIVOM, da:

– zagotovi DOSLEDNO IZVAJANJE CELOVITEGA VOJAŠKEGA EMBARGA, da se tudi v praksi prepreči izvoz, uvoz in tranzit vojaške opreme in drugega blaga z dvojno rabo v in iz Izraela;

– ustavi vsakovrstno gospodarsko, kulturno, znanstveno in športno sodelovanje z Izraelom;

– nemudoma PREGLEDA VSA NAROČILA, POGODBE IN SPORAZUME JAVNIH INSTITUCIJ, da se prepreči, da bi z njimi Slovenija ali njeni organi prispevali k izraelskim kršitvam mednarodnega prava in k nezakoniti okupaciji palestinskega ozemlja, le-to priznavali ali normalizirali;

– zagotovi, da bo slovensko pravosodno ministrstvo omogočilo neodvisen PREGON MEDNARODNIH HUDODELSTEV na podlagi univerzalne jurisdikcije;

– UKINE IZJEME OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA IZRAELSKE DRŽAVLJANE_KE, ki so NEZAKONITI NASELJENCI na okupiranem palestinskem ozemlju;

– UVEDE IZJEMO OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA PALESTINCE_KE;

– OMOGOČI DOPOLNILNE POTI za varen prihod Palestincev in Palestink iz Gaze in za združitev družin s sorodniki, ki se nahajajo na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju;

– naj postane ČLANICA HAAŠKE SKUPINE, ki je zavezana k implementaciji pravnih in diplomatskih ukrepov proti izraelski kršitvi mednarodnega prava;

– v Gazo pošlje LADJO TRIGLAV S HUMANITARNO POMOČJO, zdravniško ekipo, zdravili in otroško hrano;

– SPROŽI POBUDO za aktiviranje resolucije Generalne skupščine Združenih narodov Združeni za mir (UNGA 377), ki bi ji tako lahko omogočila nujno ukrepanje za mir, ko je ukrepanje v Varnostnem svetu ZN onemogočeno;

– se PRIDRUŽI TOŽBI JUŽNE AFRIKE proti Izraelu.

Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)

Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.

Pa ne že spet!

Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.

Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.

Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.

Srce se mu ustavi.

Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.

Sam sem in majhen sem.

Ampak … Če dobro pomislim …

Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.

Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.

To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.

Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.

Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.

Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!

Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:

Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.

Zgodbe še ni konec, šele začela se je.

Turizem nenehno potrebuje nove premisleke in si izmišlja nove koncepte. Kar je še pred desetletjem veljalo kot smiselno, dobro in vznemirljivo, danes ni več aktualno. Čeprav so strokovnjaki v epidemiji napovedovali vsaj triletno okrevanje panoge, bo najverjetneje v Ljubljani že letos turistični obisk skoraj dosegel tistega iz 2019. Zdi se, da več ko se globalno govori o trajnostnem turizmu in zelenih destinacijah, slabša je kakovost vode in zraka, večji hrup in manjša biodiverziteta.

V Strategiji razvoja 2021–2027 turistične destinacije Ljubljana in Ljubljanske regije je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost (1). Že naslov županovega predgovora v strategiji je_ »Trajnost, marljivost in inovativnost, to je Ljubljana«, v nadaljevanju pa poudarja, da je vizija Mestne občine Ljubljana (MOL) trajnostni razvoj, v katerem je v ospredju sožitje med skrbjo za naravo in urbanim življenjem. Direktorica Turizma Ljubljana v svojem nagovoru nadaljuje, da pri njihovem delu ostaja ključna skrb za _trajnost, saj se tudi s to strategijo mesto zavezuje k trajnostnemu modelu načrtovanja in implementiranja. V strategiji so vključeni podatki, ki kažejo, da je od leta 2014 do 2019 v občini zabeležena 14-odstotna rast nočitev, uspeh pa je pripisan izboljšanemu vodenju destinacije, splošnemu trendu rasti tržišča in ciljani promociji na mednarodnih trgih, zlasti zaradi številnih nagrad na področjih trajnosti in digitalizacije. V posebnem poglavju Trajnost je izpostavljeno, da je Ljubljana ena vodilnih destinacij na svetu na področju trajnostnega turizma in življenjskega sloga, v nadaljevanju pa so zapisana nekatera dejstva, ki kažejo, da situacija ni najlepša. Kot grožnjo netrajnostnemu delovanju se v strategiji izpostavlja »porast kakovostno nereguliranih zasebnih namestitev«, obenem pa je izpostavljeno, da sta kljub po njihovih besedah visokemu porastu nočitev in obiskov turistična ponudba in povpraševanje še vedno na nizki ravni, kar omogoča prostor za nadaljnjo rast. Obenem kot problematiko opredeljujejo, da se je ob določenih dnevih pojavila slabša kakovost zraka in visoka koncentracija prometa ter da turizem deloma vpliva na oba indikatorja. Turisti so v anketi zadovoljstva kot težavo izpostavili prenatrpanost, prebivalci pa višje cene kot posledico turizma. Izsledke so na Turizmu Ljubljana primerjali z raziskavo trajnostnega razvoja turizma 2016 in vse ocenjene vrednosti pozitivnih vplivov turizma v vseh kategorijah so v zadnjem merjenju nižje kot leta 2016. Večkrat je v strategiji omenjena trajnost povsem brez argumentacije, kot na primer: »Pristna trajnost. V Ljubljani obstaja visoka stopnja skladnosti med vizijo mestne uprave in meščani, ki si želijo Ljubljano pozicionirati kot vodilno destinacijo trajnostnega razvoja v svetu. Tako lokalni prebivalci kot podjetja se držijo načel trajnosti, kar se vidi na vsakem koraku. Ljubljana pomeni trajnost. Ljubljana pomeni trajnost!«

No, pa poglejmo, kaj pomeni trajnost. Pojem se je začel uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na paradoks teorije in prakse gospodarske rasti v svetu z omejenimi viri, desetletje kasneje pa je bilo opredelitev trajnosti že več kot sto. Danes je prevladujoča opredelitev Brutlandove komisije, ki ni izšla iz ur okoljevarstvenih gibanj, ampak je ravno nasprotno, politični kompromis med rastjo in okoljsko vzdržnostjo: »Trajnostni razvoj je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.«(2) Zato ni čudno, da kljub več kot trem desetletjem populariziranja termina trajnostnega razvoja rezultati niso vidni. Slovenci s trenutnim standardom za zadovoljitev svojih potreb na leto potrošimo trikrat več virov, kot bi jih smeli. Nezadostna opredelitev, kaj potrebe so in ali trajnostna usmeritev zahteva tudi določena odrekanja ugodnostim življenjskega stila, ter nejasna opredeljenost časovnih intervalov, kdaj se morajo spremembe zgoditi, so samo najbolj očitni problemi dominantnih trajnostnih konceptov. Zato se tako kot v številnih drugih panogah tudi v turističnem sektorju trajnost večinoma tolmači predvsem v smeri učinkovitosti namesto zadostnosti.

V aktualni turistični strategiji Ljubljane je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost. A več ko se govori o trajnostnem turizmu, slabša je kakovost vode in zraka, večji je hrup in manjša biodiverziteta. Največji turistični ogljični odtis povzroča tip transporta turistov na in z destinacije ter način bivanja gostov. In tukaj ljubljanski turizem povsem odpove. Dostopni podatki kažejo, da polovica vseh turistov k nam pripotuje z letalom, v ponudbi Turizma Ljubljana pa ima zgolj 4,5 odstotka nastanitev pridobljene eko certifikate. Številne trajnostne turistične nagrade MOL-a so torej le odlična marketinška poteza za privabljanje še večjega števila gostov v že tako prenatrpano mesto, z resnično okoljsko skrbjo pa nimajo prav nič skupnega.

Največji okoljski pritisk povzroča način prihoda in odhoda turistov na destinacijo, saj je transport krivec za največje emisije turističnega gospodarstva, pomembna pa sta tudi dolžina in način bivanja gostov. Trajnostne destinacije se zato osredotočajo na bližnje goste in iščejo različne načine, da jih nagrajujejo za uporabo javnega prevoza. Edini dostopen vir podatkov za Ljubljano o načinu prihodov na destinacijo je anketa med turisti, ki jo je Statistični urad izvedel leta 2019 (3). Podatki kažejo izjemno netrajnostno transportno sliko. V poletju 2019 jih je v Ljubljano kar 47,5 odstotka priletelo z letalom, nadaljnjih 44,9 % odstotka pa je prispelo z avtomobilom, kombijem ali motorjem. Zgolj 7,6 odstotka prihodov v prestolnico je bilo bolj trajnostno mobilnih, torej so turisti prispeli z avtobusi ali vlaki. Postojna je edina slovenska občina, ki je analizirala ogljični odtis turistov, in izračuni kažejo, da čeprav v Postojno pride le 7 odstotkov obiskovalcev z letalom, ti prispevajo kar 55 odstotkov vsega turističnega ogljičnega odtisa (4). Ugotovili so tudi, da domači gosti prispevajo kar 18-krat manj emisij kot tuji obiskovalci, Ljubljana je imela poleti 2022 zgolj 5,4 odstotka domačih gostov ter v enakem obdobju med tujimi gosti 14,4 odstotka turistov z drugih kontinentov (5). MOL mora torej v želji biti resnično trajnostna destinacija izračunati svoj turistični ogljični odtis, glede na strukturo gostov in načinov njihovega transporta pa bi bila najverjetneje ogljična slika slabša od postojnske.

Trajnostne destinacije težijo k obvladovanju števila gostov in podaljševanju njihovega časa bivanja. S tem se zmanjšuje transportni pritisk na destinacijo in številčna preobremenjenost turističnih točk. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je Ljubljano obiskalo 725.304 gostov, čas bivanja pa je bil kratek, v povprečju 2,1 noči (6). Barcelona je ena izmed turistično najbolj obremenjenih evropskih destinacij, kjer se aktivno iščejo načini, kako zmanjševati število turistov, ne le zaradi upora prebivalcev, ampak tudi z namenom omejevanja okoljske škode. Leta 2019 je Barcelono obiskalo 8,520.417 turistov, v Ljubljano pa je v istem letu prispelo 1,424.378 gostov (7, 8). Da je turistični pritisk na Ljubljano najverjetneje prevelik, priča enostaven izračun, da je Barcelono leta 2019 obiskalo 5,3-krat več gostov, kot je prebivalcev, Ljubljano pa zgolj malenkost manj, 4,9-krat več turistov. Dodaten problem ljubljanskega turizma so netrajnostne namestitve. Na spletnem mestu Turizma Ljubljana je obiskovalcem predstavljenih 155 različnih nastanitev (hotelov, hostlov, penzionov in gostišč, apartmajev in sob, kampov in glampingov ter turističnih kmetij), med katerimi lahko naredimo izbor tistih, ki imajo mednarodne eko certifikate (9). Med vsemi ponujenimi namestitvami je v ljubljanski regiji zgolj sedem oziroma 4,5 odstotka eko certificiranih namestitvenih objektov. V regiji imamo samo še tri trajnostne nastanitve, med njimi eno turistično kmetijo in dva apartmaja. Najnovejša petzvezdična hotela v Ljubljani, s skupno 519 sobami, v svojih spletnih predstavitvah ne izpostavljata nobene okoljske aktivnosti, izpostavljata pa nadstandardne kvadrature in številne luksuzne storitve z vprašljivim ogljičnim odtisom. Občina se rada pohvali, da imamo najvišji delež ločevanja odpadkov na ravni gospodinjstev v Evropski uniji, Statistični urad pa ima zbrane podatke, da se je v Ljubljani leta 2021 v smetnjakih nabralo za 414 kilogramov smeti na prebivalca, kar je 49 kilogramov več kot slovensko povprečje (10). Seveda presežka količine odpadkov ne moremo zgolj pripisati intenzivni turistitifikaciji, saj so v mestu tudi številne druge dejavnosti, ki prispevajo k večji količini odpadkov. Medsebojna primerjava občin pa pokaže, da imajo vse pomembnejše turistične občine v Sloveniji (Bled, Bohinj, Kobarid, Brda, Tolmin in Piran) nadpovprečno število kilogramov smeti na prebivalca – izjema je le Kranjska Gora.

Ljubljana je prejemnica naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, nosilka znaka Slovenia Green Platinum, že osemkrat se je uvrstila med TOP 100 Sustainable Destination (100 najtrajnejših destinacij) in prejela nagrado WTM Responsible Tourism Award 2017 (za odgovoren turizem); v 2021 je bila nagrajena z Green Destinations Story Awards, po izboru Lonely Planet je bila uvrščena na seznam osmih najbolj trajnostnih mest na svetu in v okviru izbora Evropska prestolnica pametnega turizma je prejela nagrado na področju trajnostnega turizma (11). Dejstvo je, da ima Ljubljana naravne danosti, ki jih ima redko katera svetovna prestolnica, gozdne površine na dosegu roke praktično kjer koli v mestu in skorajda idealne pogoje za kolesarjenje, zato število nagrad navkljub slabi kakovosti zraka in onesnaženosti reke ne preseneča. Vseeno pa se zdi, da so ta priznanja bolj kot kar koli drugega marketinška poteza turistične panoge za privabljanje še več in več obiskovalcev, saj se najvišje nagrade podeljujejo navkljub temu, da destinacija ne rešuje ključnih problemov turistične dejavnosti, torej netrajnostnega transporta prihodov in odhodov ter netrajnostnih namestitev, ki prispevajo levji delež ogljičnih izpustov.

Spoštovana gospa predsednica,

zahvaljujemo se vam za mnoga jasno izražena stališča glede genocida v Gazi.

Želimo pa vas tudi opomniti na zahteve, ki smo vam jih poslali ob protestu Nikoli več je zdaj! 5. junija 2025 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Tudi vi se na naš poziv žal niste odzvali. V njem smo pozvali najvišje predstavnike oblasti Republike Slovenije h konkretnim ukrepom proti Izraelu – verjamemo, da vam je podobne ukrepe na vajinem srečanju predlagala tudi gospa Francesca Albanese.

Povsem očitno je, da Izrael v Palestini izvaja zločine, vojne zločine, zločine proti človeštvu, etnično čiščenje. Kot se je lani že izreklo Meddržavno sodišče, je velika verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Da gre za genocid, ste izrekli tudi sami.

Kljub temu da se o tem množično javno izrekajo protestniki s celega sveta, da to v svojih tekstih in javnih nastopih že dolgo poudarjajo pomembni svetovni intelektualci in mednarodni pravniki, je to dejstvo treba nenehno ponavljati v upanju, da se bo tisti del svetovne politike, ki ni neposredno vpleten v finančne koristi vojn, predramil iz svoje otopelosti, se odrekel konformizmu in preračunljivosti ter končno začel ukrepati. A samo načelne obsodbe izraelskih grozodejstev v Palestini žal nimajo prav nobenega vpliva na zaustavitev njihovega genocidnega ravnanja.

Če parafraziramo gospo Albanese – ni pomembna velikost, pomembna sta pogum in odločnost. Slovenija, polnopravna članica Evropske unije in Združenih narodov, je kot sopodpisnica mnogih mednarodnih sporazumov, ob očitnem kršenju mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic, o katerih se izrekajo tudi mednarodna sodišča, dolžna ukrepati. Pomisleki glede posledic za gospodarstvo in mednarodni ugled so namreč v trenutni situaciji v svetu povsem neumestni.

Prosimo vas, da storite vse, kar lahko, da se globalni val obsodbe zločinov in političnih sprememb, potrebnih za njihovo preprečitev, začne odmevno – upamo, da tudi učinkovito – odvijati.

Pozivamo vas, da nemudoma zahtevate, da Vlada RS  začne izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz njenih mednarodnih pravnih zavez in h katerim jo zavezujejo tudi odločbe Meddržavnega sodišča.

Pozivamo vas, da pokličete / kontaktirate ameriškega predsednika in mu jasno sporočite ogorčenje zaradi njegove brezpogojne podpore zločinskemu vodstvu Izraela, ravnanja njegove države v Iranu, ravnanja njegove države v Varnostnem svetu Združenih narodov, uvedbi sankcij proti sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča, med njimi tudi slovenski sodnici, gospe Beti Hohler, uvedbi sankcij proti posebni poročevalki Združenih narodov, gospe Francesci Albanese, ter predvsem zaradi njegovega načrtnega spodkopavanja mednarodnega in nacionalnega pravnega reda in demokracije.

Osupljivo in skrajno grozljivo je dejstvo, da v 21. stoletju država, ki se ima za najpomembnejšo varuhinjo svetovne demokracije – morda tudi zato, ker je sama utemeljena na genocidu nad staroselci – odkrito in brezkompromisno podpira idejo o izgonu celotnega nekaj milijonskega ljudstva iz njegove domovine.

Pozivamo vas, da se nemudoma povežete s predsedniki vseh držav članic Organizacije Združenih narodov in jih pozovete k skupnemu delovanju za zaustavitev genocida v Gazi. Pozivamo vas, da se skupaj povežete v koalicijo, ki bo oblikovala koherentno svetovno mirovno politiko, s katero si bo prizadevala za spoštovanje mednarodnega prava in zahtevala takojšnjo korenito reformo Organizacije združenih narodov. Le tako bo lahko svetovna skupnost aktivno preprečevala spopade in vojne, kršenje človekovih pravic in dosledno uveljavljanje pravil mednarodnega prava.

In ne nazadnje, želimo izraziti tudi nestrinjanje z vašo zaskrbljenostjo za ugled Slovenije v svetu zaradi predlaganih referendumov o zvišanju obrambnih izdatkov in nadaljnjem članstvu v organizaciji NATO. Prepričani smo, da smo državljani in državljanke Evrope, s tem tudi Slovenije, zaradi brezsramnega izsiljevanja, ki ga nad nami izvajata kapital in politika, povezana z orožarsko industrijo, absolutno upravičeni do široke javne razprave o teh temah.

Le takšna razprava bo namreč dokaz trdnosti in smiselnosti demokracije, še posebej, če bo politika, katere del ste tudi vi, sposobna mnenje državljank in državljanov dosledno vključiti v svoje ravnanje. Ne glede na to, da so mnogi razlogi, ki so privedli do pobud za referenduma, neiskreni, se priložnosti za vzpostavitev višjih standardov neposredne deliberativne demokracije ob tako pomembnih vprašanjih nikakor ne bi smeli sramovati. Nasprotno, omenjenim vprašanjem je treba nameniti – z vso odgovornostjo in tenkočutnostjo ter strokovno utemeljenostjo – ves prostor in čas, kot si naša neodtujljiva življenja ter z njimi naše pravice, svoboščine in dolžnosti tudi zaslužijo.

V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino:

Irena Androjna Mencinger
Urška Breznik
Marko Hren
Marjana Lavrič
Ana Ličina
Sonja Lokar
Eva Marn
Aleksandra Milinković
Draga Potočnjak
Nada Pretnar
Katarina Rotar
Iztok Šori
Katja Utroša
Arne Vehovar
Barbara Vodopivec
Ira Zorko

Na razvoj Potniškega centra Ljubljana (PCL) in Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) je vplivala že prodaja obsežnega, strateško najpomembnejšega zemljišča v Sloveniji, preko katerega potekajo vse narodne in mednarodne železniške proge, madžarsko-kanadskemu podjetju TriGranit. Leta 2007 je bilo ustanovljeno javno-zasebno partnerstvo Emonika med Slovenskimi železnicami, ki so v družbo vložile zemljišča (to je bil 22-odstotni delež) in TriGranitom, ki naj bi na lokaciji ob glavni železniški postaji v Ljubljani financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil nujno potrebno javno prometno infrastrukturo – novo železniško in avtobusno postajo. Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu pogodbe madžarskemu partnerju prodale večino svojega deleža v Emoniki – zemljišča s stavbnimi pravicami vred! Od leta 2020 je ta partner družba Mendota Invest v lasti madžarske banke OTP, saj je TriGranit leta 2014 izstopil iz javno-zasebnega partnerstva Emonika.

Madžarska družba je tako za borih 23 milijonov evrov dobila v last zemljišča med Dunajsko cesto, Vilharjevo cesto in Trgom Osvobodilne fronte, na katerih se gradi Emonika z 90.000 m² večnamenskih površin.

Gradnjo PCL, h kateremu sodita nova avtobusna in železniška postaja, pa zdaj financira Republika Slovenija z lastnimi sredstvi in sredstvi Evropske unije. Kdo je zakrivil to kravjo kupčijo, v kateri je Slovenija poleg strateško najpomembnejših zemljišč izgubila še 137 milijonov evrov, na kolikor je bila ob prodaji zemljišč TriGranitu ocenjena gradnja železniške in avtobusne postaje, se ne ve.

Ljubljano je železnica Dunaj–Trst s svetom povezala leta 1849. Trasa proge je potekala po robu mesta, a že ob koncu 19. stoletja se je mesto začelo širiti čez železniške tire. Strokovnjaki se že od leta 1919 ukvarjajo z iskanjem rešitve za ljubljansko železniško vprašanje, saj železnica na sedanji trasi ovira skladen razvoj mesta. Po stoletnem razglabljanju sta se država in občina novembra 2020 končno dogovorili, kot je želel župan Zoran Janković že leta 2018: da se železnica poglobi, »ker bi s tem razbremenili mesto tranzicijskih kompozicij vlakov in pridobili površine za pešce in arhitekturo«. A vse je pokvarila ta nesrečna pandemija koronavirusne bolezni. EU je pripravila obsežen finančni sveženj za okrevanje in odpornost za naložbene projekte, ki naj bi blažili gospodarske in socialne posledice pandemije ter z načrtovanimi ukrepi podpirali dolgoročno trajnostno rast in zeleni prehod. Sloveniji je bil namenjen sveženj v vrednosti dobrih desetih milijard evrov. Ker Slovenske železnice niso imele pripravljenega nobenega drugega projekta, so kot podporo »zelenim ciljem Slovenije« iz naftalina potegnile projekt za posodobitev železnice od Pivovarne Union do Brezovice, s tem pa povozile komaj nekaj mesecev star dogovor o poglobitvi proge.

Tedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je 9. septembra 2021 povedal: »Najprej posodobitev, nato poglobitev.« Ni pa razložil, kako bi bilo mogoče tovorne vlakovne kompozicije z ravni terena na obrobju Ljubljane speljati devet metrov globoko v kletno etažo, kjer bi potekala poglobljena tovorna proga skozi mestno središče. Generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes in takratni ljubljanski podžupan, urbanist Janez Koželj, sta se zavzemala za obvoznico tovornega prometa okoli Ljubljane. Predlagana pomoč EU, s katero bi bilo mogoče financirati ne samo študijo, temveč tudi gradnjo obvoznice, vladnih pogajalcev ni zanimala. Sprejeta so bila nepovratna sredstva, za povratna sredstva pa ni bilo večjega zanimanja, ker naj bi se bilo po mnenju takratnega ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo Zvoneta Černača bolje zadolžiti kje drugje (kjer ni strogega finančnega nadzora, op. a.).

Podžupan Koželj je povedal, da so današnje razmere povsem drugačne od povojnega stanja, ko se je leta 1947 začela graditi nikoli končana severno–zahodna železniška obvoznica, in da realizacija obvoznice – ki so jo predlagali tudi nemški strokovnjaki leta 2009 – ni več izvedljiva. Dodal je še, da bi bila predlagana alternativna poglobitev v eni ali dveh etažah skozi središče Ljubljane za ljubljansko občino boljša rešitev. Predlagani referendum, na katerem bi Ljubljančani odločali o poteku tovornega železniškega prometa ali po južno–vzhodni obvoznici ali skozi središče Ljubljane, je Koželj zavrnil. Občani po njegovem mnenju menda niso sposobni odločati o tako pomembni zadevi.

Namesto rešitve stoletnega problema, kako speljati železnico mimo mestnega središča, ki se je pojavil že v času, ko tovorna železnica še ni bila del problema, se je s posodabljanjem proge Dolgi most–Pivovarna Union leta 2022 začela tragedija naše prestolnice. Projekt PCL nam je bil predstavljen kot začasna rešitev. Županovim obljubam, da bodo novozgrajeni objekti kompleksa Emonike in PCL zgrajeni na globokih pilotih in bodo tako omogočali poglobitev železnice enkrat v megleni prihodnosti, ko/če bo poglobitev proge postala aktualna, ni mogoče verjeti. Kopanje kletnih etaž za poglobitev prog do globine 20 metrov pod terenom po dokončanju projektov PCL in Emonike je absurdna zamisel.

Madžarski investitorji so se nas usmilili in opustili vsaj gradnjo mostovne povezave nad železniškimi tiri. Tako sta sedaj v gradnji severna in južna Emonika, ki bosta omejevali bodoči razvoj železnic – bosta pa vsebovali vse, kar nam že ponujata BTC in bližnja okolica. Zemljišča ob železnici, ob Vilharjevi cesti, so bila prodana slovaškemu podjetju Corwin, ki ob Vilharjevi cesti že gradi poslovni kompleks Vilharija. Istemu podjetju so bila marca 2022 prodana tudi zemljišča ob Masarykovi cesti, kjer je parkirišče. Tako so zapravili prostor, kjer bi lahko bilo osrednje postajališče mestnega prometa. Kupnina ni znana.

Večina avtobusov prihaja v Ljubljano po Fabianijevem obroču – po Masarykovi cesti, ki se tangencialno dotika železniške postaje. Ker je s prodajo zemljišč ob Masarykovi cesti zmanjkalo prostora za avtobusno postajo ob Fabianijevem obroču, so ji namenili prostor ob Vilharjevi cesti. Avtobusno postajo so s cestno pentljo skozi podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti povezali s Fabianijevim obročem. Komunalna ureditev PCL je ocenjena na 80 milijonov evrov, projekt avtobusne postaje, ki ga je decembra 2021 pripravil biro Bevk Perović arhitekti, pa na 68 milijonov evrov.

A glej ga šmenta, izkazalo se je, da je načrtovanih peronov za avtobuse premalo. Ker avtobusne postaje, ukleščene med Emoniko in Vilharijo, ni mogoče širiti, so jo poimenovali »Severni avtobusni terminal«, manjkajočih 15 peronov pa so kot »Južni avtobusni terminal« namestili ob Masarykovo cesto. Po napovedih se bo avtobusni promet do leta 2050 povečal za 50 odstotkov. In ker ne bo mogoče širiti ne enega ne drugega terminala, bomo v prihodnosti dobili še tretji avtobusni terminal. Le kdo ve kje?!

Napovedi o intenzivnosti tovornega železniškega prometa so kapljale počasi: po zadnjih podatkih kar neverjetnih 450 vlakov na dan z do 750 metrov dolgimi kompozicijami. To pomeni, da bo vsake tri minute skozi središče Ljubljane peljala nova vlakovna kompozicija, ki bo ogrožala zdravje in življenje občanov s hrupom in tresljaji. Te bo blažila protihrupna zaščita na vsaki strani tirov železniških vpadnic. Nekoč je bila Ljubljana s srednjeveškimi obzidji razdeljena v tri mesta. Glede na razvoj dogodkov, ki smo jim priča, pa bo v bližnji prihodnosti z visokimi protihrupnimi ograjami razrezana na pet segmentov – getov –, ki se bodo razvijali vsak po svoje, med seboj pa bodo bolj ali manj povezani s podhodi in nadhodi. Posodobitev Primorske železnice in njena nadgradnja s protihrupno ograjo je končana – sedaj so zelene površine Tivolija in Rožnika od mestnega središča tudi vizualno odrezane.

Za kompozicije 750 metrov dolgih vlakov so nujni povečani radiji železniških tirov, poleg tega pa tudi sedanje število tirov na območju ni bilo zadostno za takšno obremenitev. Potrebna je bila rekonstrukcija železniškega nadvoza nad Dunajsko cesto, ki se že izvaja in bo zaradi nje nujna tudi bolj strma klančina pri izvozu na Vilharjevo cesto, »kar pa naj ne bi bil problem za avtobuse«. Ocenjena vrednost rekonstrukcije (razširitve) nadvoza je bila 40,64 milijona evrov. Še večji finančni zalogaj bo predvidena popolna rekonstrukcija z občutno razširitvijo Šmartinskega podvoza, ki jo načrtuje ljubljanska občina. Decembra 2021 je bila opuščena zamisel o izvedbi “tivolskega loka”, ki bi pomenil neposredno povezavo Primorske in Gorenjske železnice. Projektirali so ga kar šest let. Nadomestila naj bi ga zahodna obvoznica – po letu 2050. Tovorni vlaki, ki bodo prihajali iz Kopra in bodo namenjeni na Gorenjsko, bodo morali – kot sedaj – kar dvakrat skozi PCL: iz Primorske v Zalog in nazaj proti Gorenjski.

Leta 1980 obnovljeno ljubljansko postajno poslopje je staro 175 let in je drugo najstarejše postajno poslopje v prvotni funkciji na svetu; štiri leta starejše je le v Leipzigu. Zaščiteno je kot kulturni spomenik in nanj smo meščani zelo ponosni. Vendar zaradi poteka tirnic tovornega in potniškega prometa, predvsem pa zaradi načrtovane gradnje novega postajnega poslopja visoko nad tiri, v prihodnosti njegov izvorni namen ne bo ohranjen. Od oktobra 2022 je načrtovana rekonstrukcija stavbe v hotel, slišimo pa tudi, da bodo poslopje, ker ne bo imelo nobene funkcije v zvezi s postajo, kar podrli.

Masarykova in Vilharjeva cesta bosta osem metrov nad tiri povezani z jekleno mostno konstrukcijo novega postajnega poslopja, dostopnega s tekočimi stopnicami in dvigali, preko katerega bodo urejeni dostopi na perone na ravni terena (za zdaj), omogočal pa bo tudi prestope potnikov z južne in severne avtobusne postaje ter železniške postaje.

Gradnja »najlepšega potniškega centra v Evropi« bo stala kar 244 milijonov evrov – od tega bo 180 milijonov evropskih sredstev. Kljub temu je še vedno nerešen problem prestopanja iz PCL na ljubljanski potniški promet (LPP).

Avtobusne postaje ostajajo še naprej daleč od glavnega postajnega poslopja – »a bo lažje v večernih urah, ko se bo LPP-promet lahko preuredil«, nas tolažijo snovalci.

»Vse možnosti so še odprte, nič ni določenega. Niti severna niti južna obvozna proga, niti celotna niti delna poglobitev tirov,« je 6. oktobra 2022 v Dnevniku zapisal nekdanji podžupan Janez Koželj. »Država pospešeno umešča rešitve, kako speljati tire mimo centra in mimo glavnega mesta. To pomeni zahodni in južni železniški obvoz,« pa je še 2. aprila letos za Delo povedal generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes. A za to je prepozno. Odločitve glede razvoja najpomembnejšega projekta v Ljubljani za dolga desetletja – mogoče celo za stoletje – so padle. Nihče pa ni vprašal občanov in občank, kaj si mislimo o vsem tem, češ da se odloča v skladu z denarjem, ki prihaja večinoma iz skladov evropske skupnosti in ga je treba porabiti. Žal pristojne oblasti niso niti obravnavale predloga, ki sva ga pripravila s Petrom Kerševanom o južno–vzhodni obvoznici za tovorni promet, poglobitvi potniških tirov skozi PCL s povezavo severne in južne Ljubljane v enem nivoju in pripadajoči urbanistični rešitvi Ljubljane. Kar bi lahko bilo, pa ni in ne bo.

Slabo premišljena in prenagljena/impulzivna odločitev ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca in celotne takratne vlade iz leta 2020 za »posodobitev« železnice od Dolgega mostu do Pivovarne Union bo dolgoročno usodno vplivala na nadaljnje investicije v železniško infrastrukturo in urbanistični razvoj Ljubljane.

Kdo ve, koliko let že železniška in avtobusna postaja kazita podobo najlepšega mesta na svetu. In kdo ve, koliko let je veljalo, da je bila Ljubljana poleg Tirane edina evropska prestolnica brez pokritega olimpijskega bazena. A svet se spreminja, razvoj gre naprej in tudi Ljubljana čisti svoje črne packe na sicer idilični podobi. Le nekaj več kot 60 milijonov evrov in prijateljstvo srbskih samodržcev ter kapitala je zadostovalo, da je na robu Tivolija zraslo nekaj izjemno svetlečega se in prav gotovo nadvse potrebnega.

Le borih 23 milijonov evrov in prijateljstvo madžarskega samodržca ter kapitala je zadostovalo, da je madžarska multinacionalka blagohotno sprejela ogromno zemljišče na elitni lokaciji, kjer rase nekaj še večjega, še svetlejšega ter še bolj nujnega in sodobnega – potniški center Emonika.

Ne le to. Ljubljana je dobila tudi nekaj, kar je za sodobnost še nepredstavljivo – časovno kapsulo.

Čez desetletja, morda stoletja bodo zanamci stopili vanjo, pred njimi se bodo vrtele slike vse od leta 1849, ko je bila postaja zgrajena. Podoba se bo do leta 2025 spreminjala tako malenkostno, da bodo komaj zaznali spremembo. Potem se bo kapsula zatresla, hokuspokus, bum tresk in pred očmi opazovalca časa se bo pojavilo nekaj, kar bo v primerjavi s tistim, kar je gledal pred tem, spominjalo na čudež. Pred očmi mu bodo zrasli hoteli, trgovinsko središče, poslovni prostori, svetleči se napisi največjih svetovnih multinacionalk … Navdušen bo nad doživetjem in ne bo mu žal niti evra, dinarja, forinta ali katerekoli valute, ki bo takrat še v obtoku, da si bo lahko ogledal ta neznanski preskok v razvoju človeških idej, tehnologije in estetike. Ampak nekatere stvari mu ne bodo šle v račun.

Ljubljana niti takrat ne bo velemesto, saj Ljubljana nikoli ne bo velemesto, zato se mu bo zdelo nenavadno, da pred seboj vidi kar dva terminala avtobusne postaje. Enega na južni in drugega na severni strani, vmes pa železniške tire in vse tiste svetleče se stavbe, ki bi prav lahko stale tudi v čislanem Dubaju. Le zakaj niso tistih nekaj deset parkirnih mest za avtobuse združili v en prostor, se bo naivno vprašal obiskovalec. V časovni kapsuli odgovora ne bo dobil in tudi ne bo se prav dolgo zadržal ob vprašanju, saj se bo hitro premikal naprej po časovni premici in že občudoval nove razvojne dosežke. Zato bomo z opombo, ki vse logično pojasni, vskočili mi.

Če bi parkirna mesta za avtobuse združili v enem prostoru, bi bilo to sila negospodarno, saj bi potem zmanjkalo prostora za celovito, sodobno in nujno potrebno poslovno središče. To bi lahko usodno vplivalo na prodajo poslovnih prostorov, kar bi utegnilo uničiti načrte o dobičku slovaškega ali madžarskega ali kateregakoli že podjetja, ki je za neznano ceno odkupilo nekaj malega zemljišča poleg železniških tirov. Tako je povsem jasno in razumljivo, da je bilo avtobusno postajo treba razdeliti na dva dela. Resda bodo morali potnice in potniki zaradi tega malo več pešačiti, potrebovali bodo tudi nekaj več časa in iznajdljivosti za prestop na mestni potniški promet, čez nekaj let pa bo treba nekje (nihče ne ve, kje) zgraditi še tretji terminal, saj se bo avtobusni promet povečeval. Ampak kaj je vse to v primerjavi z večmilijonsko, morda celo stomilijonsko izgubo, ki bi jo pretrpel investitor v poslovni center, če bi Emoniko zgradili po meri potnic in potnikov? Tako bo obiskovalec časovne kapsule, če bo kaj pozornosti posvetil naši opombi, tej logični razlagi, le razumevajoče prikimal in pomirjen korakal naprej v prihodnost.

Še bolj bo pomirjen, ko bo izvedel, da bo v zameno za 244 milijonov evrov, ki jih bo madžarski investitor za projekt celotne Emonike večinoma dobil iz evropskih sredstev (le zakaj bi brez potrebe trošil svoj denar), poskrbljeno tudi za to, da bodo celo spomeniki postali moderni, saj bodo stare zamenjali novi. Poslopje, ki je bilo vse do leta 2025 v funkciji železniške postaje in ima status kulturnega spomenika, bodo obnovili, da bo postalo hotel. Tako bo tista stara podrtija brez dodane ekonomske vrednosti postala precej bolj sodobna in privlačna stavba za obiskovalce z vseh vetrov, kot naročena za selfije in objave na TikToku. Zraven moramo v kontekst kulturne dediščine dodati še nakupovalno središče, ki jih v Ljubljani resnično primanjkuje, saj razen BTC-ja, Rudnika, Aleje in še nekaj manjših nakupovalnih površin skorajda ni mogoče najti mesta, kjer bi človek lahko zapravil denar za dobrine, ki jih potrebuje, in za tiste, ki jih ne … Če vse to seštejemo, dobimo precej večji, precej sodobnejši in privlačnejši spomenik. To ne bo le kos betona, ki ga bodo hodili gledat neki piflarji, ampak prostor na 90.000 kvadratnih metrih s svojo funkcijo: potovanja, kupovanja in poslovanja. To pa je nekaj, čemur bodo čez leta, desetletja in stoletja, ko bodo ljudje vstopali v časovno kapsulo v Emoniki, rekli kulturna dediščina.

Ko bo obiskovalec končal pot po časovni kapsuli, se bo (še posebej, če bo Ljubljančan) lahko le zahvalil vizionarstvu in dobrohotnosti madžarskega investitorja in lokalnih oblasti, ki bodo z roko v roki poskrbeli za tisto, za kar živijo veliki voditelji vse od Beograda do Budimpešte in Ljubljane – za razvoj, razvoj in razvoj!

Novinar Televizije Slovenija Klemen Košak je razkril enormne zneske, ki so jih zaposleni na Mestni občini Ljubljana zapravili za reprezentanco: v zadnjih petih letih skupno kar 2,6 milijona evrov, samo lani pa 700 tisoč evrov. S tem MOL večkratno presega porabo drugih slovenskih mestnih občin za ta namen, saj jih je vseh 11 skupaj v lanskem letu porabilo skoraj pol manj: 450 tisoč evrov. Zaposleni na ljubljanski občini so kar za osemkrat presegli tudi lanske stroške za reprezentanco Državnega zbora Republike Slovenije.

Več v prispevku Televizije Slovenija na tej povezavi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki

Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.

Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega dela starega mestnega jedra, iz njegove znamenite tržnice, »iztrgal srce« in mu s tem ukradel tudi »dušo«, njegov »elan vital«, ki se skriva v večplastnem, pisanem in živahnem fenomenu te posebne, javne, odprte tržnice.

Nadaljujmo strokovno: pri t. i. prenovi tržnice, katere ključni del v njeni sredici, na območju nekdanjega samostana, predvideva ogromno podzemno garažo, gre za velik anahronizem, za poskus promocije že davno preživelega koncepta, ki se v času svetovnih metakriz, nujnosti vzdržnega razvoja, zelenega prehoda, odzivov na podnebne spremembe, trajnostne mobilnosti, participacije – v odprti, sodobni, demokratični družbi nikakor ne bi smel zgoditi! Garaža v ta prostor ne sodi po nobenem od strokovnih ali življenjskih meril kakovostne presoje: po prometnem, urbanističnem, arhitekturnem, dediščinskem, arheološkem, geološkem, hidrološkem, gradbeno-tehničnem, socialnem, pietetnem, simbolnem, duhovnem, agrikulturnem id.

Oglejmo si pobliže ta napovedani poseg, ki bi bil za izjemne okoliške stavbe in ljudi med njimi katastrofalen in ireverzibilen!

Urbicid je izraz, ki opisuje namerno uničevanje ali »ubijanje mesta«, z neposrednimi ali posrednimi sredstvi. Izraz so sprva uporabljali urbanisti in arhitekti za opis praks prestrukturiranja mest v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Za uničevanje materialnega in duhovnega bogastva ter življenja v mestu se sicer uporabljajo različna sredstva (bombardiranje, neustrezni urbani posegi, prenaseljenost ob preveliki gostoti, onesnaževanje z nečistimi tehnologijami in druga).

Kratka zgodovina povsem preživelega projekta

Leta 2009 je bila izdana posebna številka mednarodne revije za teorijo arhitekture Arhitektov bilten z naslovom Gradbišče Ljubljana. V njej se nas je kar nekaj avtorjev ukvarjalo z grožnjo načrtovane garaže pod osrednjo ljubljansko tržnico, pa tudi z drugimi bolj ali manj spornimi gradbeno-arhitekturnimi temami v prestolnici.

Sam sem svoj prispevek naslovil Ljubljana; Potemkinova vas? Turbo urbanizem in arhitektura na primeru Ljubljane in njene tržnice in v njem na celovit način prikazal razloge, zakaj je gradnja garaže pod tržnico v vseh pogledih nelegitimna: strokovno, družbeno, ekološko in etično.

Zgodba se je začela že nekaj let prej, leta 2006, takoj po volitvah, ko je župan s svojo ekipo napovedal projekt garaže pod tržnico. Takrat je bila ustanovljena civilna iniciativa »Tržnice ne damo«, ki smo se ji pridružili generacijsko, strokovno in človeško zelo različni zaskrbljeni prebivalci mesta.

Že takrat pa je bilo kritičnemu strokovnemu pogledu kristalno jasno, da gre za zastaran projekt iz nekih povsem drugih časov, ko je bila modernizacija Evrope po vojni imperativ in je odmev generičnega modernizma s svojim mobilizacijskim potencialom, ki je ignoriral stara mesta, dediščino in tradicijo, na naši celini s svojimi posegi naredil več škode kot med vojno Luftwaffe, kot se je z obžalovanjem, a duhovito izrazil nobelovec Josif Brodski.

Po opravljeni temeljiti kritiki moderne, smo soočeni s povsem drugačnimi preizkušnjami. Goli »progresizem«, ki je zagovarjal prostorski napredek za vsako ceno, je že vsaj od sedemdesetih let (»meje rasti«), jasneje od devetdesetih (Agenda 21 in načela trajnostnega razvoja) in še posebej danes popoln anahronizem. Preživel je predvsem v manj demokratičnih okoljih, kjer neodvisna strokovnost in transparentna participacija javnosti nista spoštovani. Takšna družbena okolja (ljubljanska demokratura je značilen primer) niso ozavestila spremenjene paradigme, ki izhaja iz skupne zavesti, da živimo v časih resnih metakriz (ekološke, energetske, etične, socialne, vojne, migrantske …), ki jih je treba reševati s povsem drugimi, vzdržnimi, sonaravnimi, kulturnimi, regenerativnimi, odprtimi pristopi. Tako usklajeni in senzibilizirani odnosi na strokovnih poljih in znotraj participativne demokracije vodijo v varovanje in razvoj javnega dobra (in javnih prostorov), ne pa v špekulativne, tendenciozne zagovore partikularnih interesov.

Izvotljeni smisel in namerna slepota: hiter pregled projekta po temah

Stroka ne nasprotuje resnični prenovi tržnice, ki bi vključevala (pre)ureditev programov, talnih površin (npr. z označenimi tlorisi samostana in drugih stavb), urbane opreme ter podzemnega muzeja na območju srednjeveških vzhodnih vrat in barbakana (npr. po predlogu arhitektov Kovača in Kerševana), a garaža v to kategorijo seveda ne spada. Programsko prenovo (ki jo na MOL absurdno navajajo kot enega izmed glavnih razlogov za garažo) bi lahko že davno začeli, saj imajo upravljanje tržnice v svojih rokah. Tudi ostali smiselni vidiki prenove bi že lahko potekali, a mestna oblast trmasto in slepo, kljub prevladujočim odklonilnim stališčem vpletenih strok in javnosti, vztraja pri tem skrajno agresivnem projektu, ki je sporen prav z vseh zornih kotov.

V urbanistično-prometnem smislu je povsem jasno, da garaža v srednjeveško mestno jedro ne sodi! V duhu trajnostne mobilnosti se mora sodobni individualizirani promet ustaviti na zunanjih ali morebiti notranjih prometnih obročih (P + R, »park and ride«), od tam pa naj za dostop v mesto prevladujejo dober javni promet, kolesarjenje in pešačenje. Prav zaradi oblikovanja javnih mestnih prostorov v merilu človeka so bila dela Jožeta Plečnika leta 2021 razglašena za Unescovo, izjemno, univerzalno dediščino človeštva! Na Vodnikovem trgu pa bi »drzni snovalci prenove« promet z uvoznimi (30-metrskimi!?) klančinami pripeljali na peščeve površine tik pred Plečnikove arkade ob Zmajski most. Ali je komu mar, da bi njegova arhitektura zaradi takega posega zelo verjetno ne le na tržnici, temveč v celoti izgubila status svetovne dediščine?

V »arhitekturnem« smislu gre za najhujši možni kontrast: za vdor v najžlahtnejši in najvitalnejši del mestnega jedra z najbolj banalno, zgolj utilitarno podzemno strukturo, ki nima nobene dodane vrednosti. Med izjemno stavbno dediščino, v prostor torej, do katerega je treba pristopati skrajno spoštljivo in z veliko mero občutljivosti: med Plečnikove tržnice, stolnico, semenišče, župnišče, srednjeveške meščanske stavbe in Mahrovo hišo naj bi se v mehko sredico nekdanjega frančiškanskega samostana z njegovim križnim hodnikom, na območje najstarejših ljubljanskih pokopališč, med mnoge v grobnice pokopane žlahtne meščane umestil ogromen betonski kolos, namenjen avtomobilom. Ta bi pregreval prostor, tudi drevesa na raščenem terenu bi padla, »učinek vroče točke« bi se še povečal, hkrati pa bi ustvaril veliki jez za zaledne vode,  ki mu ne bi uspelo zadržati ali ponikati meteornih voda. Čeprav se ve, da MOL že ves ta čas, kljub večinskemu nasprotovanju stroke in prebivalcev, vodi (netransparentne) postopke s svojo sporno agendo, so pri zavarovanju tega prostora zatajili skoraj vsi odločevalci, od kulturnega in prostorskega ministrstva do Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki jim v letih, ko je bila grožnja za poseg več kot očitna, ni uspelo doseči temeljitega zavarovanja tega izjemnega kompleksa.

Pomensko, ontološko je morda najmočnejši razlog, ki poleg zaščite vrhunske dediščine govori proti garaži pod tržnico, pietetne in etične narave. Ugrez betonskega kolosa v sredico nekdanjega samostanskega kompleksa ne bi bil le brezobziren potop v zgodovino, temveč bi se dotaknil zelo občutljivega, najstarejšega odnosa v človeški družbi: odnosa do umrlih, pokopanih prednikov. Na tem vprašanju se kulture vzpostavijo ali padejo, pa zato ni treba v prazgodovino ali do antične Antigone, ampak sežejo te etične dileme tudi v sodobni čas. Od župana bi sicer težko pričakovali ozaveščen, kaj šele kulturen odnos do pokojnih na ljubljanskem teritoriju (ve se, da pokojnikom, »ki mu niso pogodu«, ne dopusti pokopa na ozemlju MOL-a!?), kljub vsemu pa se pri tej temi čudimo odsotnosti večje ozaveščenosti pri vseh vrstah notranjih in zunanjih sodelavcev.

Socialni, ekološki, agrikulturni vidik: ne nazadnje se dotaknimo še tistega manj materialnega vidika tržnice, ki pa predstavlja najbolj vitalni, regionalni in lokalni del utripa starega mestnega jedra, torej življenja na njej sami! Vrnimo se k temeljem agri-kulture, torej k prvi med kulturami, ki nam vsem omogoča, da na tem planetu sploh preživimo. Tržnica, zasnovana po zgledu antične Agore in Stoe (ki ju je Plečnik tako izvirno in vrhunsko reinterpretiral), je prostor srečevanja in izmenjave dobrin – živilskih in tudi kulturnih, človeških nasploh. Prebivalci Ljubljane že dobro stoletje udejanjajo živo tradicijo »romanja na tržnico« (še posebej ob sobotah), kjer lahko izbirajo ne le doma pridelane, izbrane izdelke z regionalnih kmetij, temveč se srečajo z branjevkami, prijatelji ali naključnimi obiskovalci ali turisti. Kljub županovim pritiskom večina domačih prodajalcev (a ne posrednikov) nasprotuje garaži pod tržnico, zavedajoč se, da bi večletna »ugasnitev« delovanja na tej lokaciji pregnala ne le njih, temveč verjetno onemogočila tudi ponovno oživitev danes povsem žive tradicije (saj lahko predvidimo umik kupcev v nakupovalna središča).

Postavimo enačbo: na eni strani katastrofalen ogljični odtis garažnega objekta (z vsemi zelo verjetnimi hudimi posledicami za objekte kulturne dediščine vred), na drugi pa kritični čas t. i. zelenega prehoda, Novega evropskega Bauhausa, načel regenerativnega razvoja itd. Večje nasprotje si je težko zamisliti, celo v našem mestu; namesto da bi že pred leti zakopali tam, kjer bi se res lahko zgodile strukturne spremembe, torej pri poglobitvi železnice, ki bi ponovno povezala središče Ljubljane z njenim severom in zahodom, hočejo kopati tam, kjer je najmanj primerno, v sami sredici mesta.

Hkrati pa iz MOL skoraj perverzno zvenijo izjave, s katerimi se mesto še vedno prodaja kot »zelena prestolnica Evrope«, saj počne številne skoraj diametralno nasprotne reči: izpeljala je velike, nestrokovne goloseke na Rožniku – v zadnjem letu celo na erozijsko občutljivih strminah Grajskega griča, še vedno nam grozi skrajno invazivni poseg »prenove« Plečnikovega stadiona, v Tivoliju se je zgodila urbanistično, arhitekturno in materialno izjemno sporna megastruktura Ilirije in pod sabo pokopala Bloudkovo diskretno zasnovo kopališča. Vrh vsega se je pri potniškem središču Ljubljane pred kratkim začela graditi urbanistično slabo zasnovana in arhitekturno generično oblikovana, zgolj komercialna Emonika. Še slabše pa kaže s šibko, necelovito premišljenimi in načrtovanimi »novimi« železniškimi povezavami skozi mesto in okoli njega. Ali kot je že pred leti zatrdil prijatelj; kjer ni vizije, vladajo provizije! Morda danes velja še bolj v drugo smer: kjer vladajo provizije, ne more biti prave vizije (razvoja)!

Vsa zagotovila MOL-ove »stroke«, da do poškodb na objektih ter težav z vodami (ki proti Ljubljanici pritiskajo z Grajskega griča in okolice) nikakor ne more priti, so seveda bolj »pobožne želje« oz. tendenciozno zavajanje. Geo- in hidromehanik z dolgoletnimi bogatimi izkušnjami (tudi v tujini) zatrjuje, da na tako težek teren za gradnjo, kot je na tej lokaciji, v življenju še ni naletel. Resne poškodbe na semeniščnem objektu, ki v knjižnici premore tudi vrhunske Quaglieve freske, pa tudi na Plečnikovih arkadah ob Ljubljanici, so se pokazale že med gradnjo Mesarskega mostu.

Takšna vrsta posega se v razviti Evropi danes ne bi mogla zgoditi, vse »primerjave«, ki se skušajo uporabiti za njen zagovor, pa so skoraj povsem neprimerljive z večplastno in kompleksno naravo Vodnikovega trga in deplasirane – tako po lokacijah, bogastvu dediščine, razlogih za poglobitev, tehničnih okoliščinah gradnje, socialni dinamiki v prostor. Dve primerljivi garaži (čeprav v manj občutljivem kontekstu) so pred nekaj leti sicer začeli graditi v Novem Sadu, a sta obe na okoliških objektih povzročili resne razpoke, prodiranje vode itd., pa še končani nista. Medtem politika v mestu, ki je bilo s porušenim nadstreškom in žrtvami jeseni povod za velike študentske proteste v Srbiji, napoveduje še garažo pod osrednjo (Ribjo) tržnico (!?), prebivalci pa so se že povezali v civilno iniciativo, da bi jo ubranili!

Predstavniki stroke, ki tak poseg zagovarjajo, odražajo po eni strani zelo šibko in plitko kulturno zavest, po drugi strani pa naivno prepričanje, da je mogoče v tako občutljivem kontekstu vse natančno predvideti, zadostiti bistvenim lastnostim zgradb in pravilom stroke ter se pri tem še izogniti hujšim posledicam invazivnega posega.

Boljša možnost: garaža pod grajskim hribom

Resni strokovnjaki se zavedamo, da za garažo pod tržnico obstaja nesorazmerno boljša možnost: garaža pod grajskim hribom (primerljiva bi bila s tisto v Salzburgu)! Zasnova zanjo je bila pripravljena in predstavljena že pred nekaj leti, v tekmi primerjalnih kategorij pa tisto pod tržnico prekaša tako rekoč v vseh parametrih, saj:

• ne bi posegla v izjemno kulturno dediščino okoli Vodnikovega trga;
• s klančinami ne bi posegla v odprti prostor za pešce pred Plečnikovimi arkadami (se pravi, v Unescovo dediščino);
• bi tržnica nemoteno (ali le z minimalnimi zastoji v primeru prenove tlakov in drugih potrebnih posegov) delovala še naprej;
• je geologija grajskega griča za poseg ugodna;
• med gradnjo mehanizacija ne bi povzročila hudih težav s hrupom, vibracijami, prašenjem;
• garaža v hribu ne bi posegla v lastniška razmerja;
• bi bistveno bolj celovito in radialno napajala celotno srednjeveško mestno jedro;
• bi ponujala občutno več parkirnih mest in bi bila ekonomsko nesorazmerno cenejša od predlagane, za katero so ocene za parkirno mesto že zrasle v vrtoglave višine!

Ljudje in strokovnjaki jasnega uvida in dobre volje se zaradi vsega napisanega še vedno entuziastično borimo za prave rešitve in za-upamo, da bodo – kot v primerljivi bitki »med Davidom in Goljatom« – navsezadnje zmagale pravica, resnica in lepota!

Preteklo soboto, 14. junija, smo na Osrednji ljubljanski tržnici pod Plečnikovimi arkadami pripravili javno tribuno, na kateri so obiskovalci, branjevke, strokovnjaki in druge uporabnice predstavili svoje izkušnje s tržnico in poglede na prenovo, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana (MOL) in vključuje tudi gradnjo podzemne garažne hiše.

Klara Stanič: »Podrobno sledim, kaj se dogaja. Redno obiskujem tržnico, ker stanujem blizu in ker sem prepričana, da je bolje, da gre denar prodajalcem na tržnici kot trgovskim verigam. Rada bi poudarila, da v medijih doslej še ni bila posebej omenjena finančna konstrukcija prenove tržnice in gradnje garažne hiše, ki naj bi ju plačali davkoplačevalci. Branjevkam, branjevcem naj bi s tem dali parkirna mesta, ampak nihče ne pove, za koliko denarja in kako naj bi se vse skupaj financiralo ter amortiziralo. V zvezi s tem smo zaprosili za informacije javnega značaja, ampak smo z MOL dobili odgovor, da nam teh podatkov ne morejo dati, ker sta prenova in gradnja razporejeni na različne postavke. Že zdaj je treba opozoriti, da bo to ogromen zalogaj. Prejšnji teden smo dobili informacijo, da naj bi celotna investicija znašala 61,3 milijona evrov, vendar ni jasno, na podlagi česa je bil izračunan takšen znesek. Jasno pa je, da bo s tem projektom fizično na tržnici in tudi finančno v proračunu nastala velika luknja. Izvedeti moramo, kako in kdaj bo MOL to luknjo zapolnil.«

Martina Lipnik: »Osrednja ljubljanska tržnica je izjemna kulturna dediščina, ki bi bila po teh načrtih, kot kaže, uničena. Prva stopnja arheoloških raziskav bi lahko trajala leto ali dve, kar pomeni, da bo v tem času vse stalo. Glede na vse nejasnosti bodo gradbeni projekti v tem času obstali v zraku, kljub temu pa se že pridobiva gradbeno dovoljenje. Tudi presoja vplivov na svetovno kulturno dediščino pod varstvom Unesca, kar Plečnikove tržnice so, še ni bila opravljena. MOL je raje pridobila pravno mnenje, da Unescovo varstvo nima veljave pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dokumentacija je tako izjemno pomanjkljiva in drugačna niti ne more biti. Tudi poročilo o vplivih na okolje, na katero se sklicuje soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je pomanjkljivo. Težava bo nastala, če bo gradbeno dovoljenje na ministrstvu za okolje in prostor dejansko izdano, saj tega za nazaj potem ne bo mogoče več spreminjati. Obravnava na ministrstvu je pretekli teden potekala, kot da gre za običajen objekt brez vpliva na okolje, kar je škandalozno. S tem posegom se bo namreč spremenila hidrogeologija območja. Da bi ugotovili morebitne vplive, bi morali namestiti pet pezometrov za meritve zemeljnih in vodnih razmer pod zemljo. Na izsledke bi bilo treba počakati vsaj eno leto, medtem pa se sploh ne bi smelo projektirati.«

Milan Kovač: »Dve tretjini življenja se že ukvarjam z arheološko dediščino. S kolegom Petrom Kerševanom sva se s prenovo tržnice začela ukvarjati že leta 2008 in tudi oblikovala zamisel za prenovo, ki bi vključevala arheološki muzej (Kovačev in Kerševanov idejni projekt podrobneje predstavljamo na tej povezavi). Dediščina na Osrednji ljubljanski tržnici ni izjemna le v slovenskem prostoru, ampak na evropski ravni. Zelo pomembno je, da se ta dediščina ne uniči, tako kot se je kolišče ali Chopinov podhod, ki pričata o simptomatskem uničevanju ljubljanske dediščine. Na mestu tržnice so frančiškani dobili prostor za samostan že za časa življenja Frančiška Asiškega, tri desetletja kasneje je samostan na tem mestu tudi prvič dokumentiran. Tukaj je bilo glavno ljubljansko pokopališče, kjer so frančiškani pokopavali svoje brate, pokopani pa so tudi umrli iz mestnega špitala, saj so že v 12. stoletju frančiškani dobili dovoljenje, da pri cerkvi in samostanu v grobnice pokopljejo tudi laike. Na sredi tržnice je tako 19 grobnic najpomembnejših družin takratne Kranjske – dokumentacija kaže, da je tam pokopanih 280 ljudi. Ti so plačali veliko denarja, da so dobili jamstvo za večno oskrbo svojih duš. Po odhodu frančiškanov je to ostalo nedorečeno vse do danes. V dogovoru z MOL je že bilo uničeno dvojno obzidje pri Mahrovi hiši, kaj vse se bo še uničilo, ostaja nedorečeno. MOL predlaga na primer zagatne stene zunaj varovanega območja, kar pa bo vplivalo tudi na cerkev Marijinega vnebovzetja. Vprašanje je, kako se bodo izkopavanja sploh izvajala, saj je v načrtu, da bodo odstranili drevesa, postavili ploščo, zabili pilote, pod to ploščo pa nato odstranjevali kleti in grobnice samostana. To je skrajno nenavadno, s tem je res vse postavljeno na glavo. Da bi ljudje s približno 100 stojnic pravočasno pripeljali blago iz načrtovane garaže na površino in nazaj, bi potrebovali kar 35 dvigal. To je tudi teoretično popolnoma nemogoče izpeljati, a se v to nihče na MOL ni poglobil. Prav tako ne v to, da garaže sploh niso potrebne. Potrebni so le minimalni posegi. Poseg, ki je zdaj načrtovan, pa bo brez dvoma uničujoč. Kaj pomeni gradnja pod zemeljskim površjem na tržnici, kažejo že Mesarski most in prostori pod njim, kjer v dilatacijo ob vsakem nalivu teče voda, ki povzroča, da se konstrukcija pogreza in nastajajo razpoke. Pa je tam samo ena etaža, v garažni hiši so načrtovane tri.«

Marko Mitja Feguš: »Pozabljamo, da je bila Mahrova hiša za tri milijone evrov že ponujena Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) s skritim namenom, da se cvinger prebije. Že od takrat je jasno, da je pri tržnici za ljubljanskega župana pomemben samo posel, ne prihodnost tržnice in ne ljudje, ki jo uporabljajo in v mestu živijo. To smo takrat preprečili s preselitvijo AGRFT v nekdanje prostore Fakultete za kemijo. Ne bodimo naivni, ne pogovarjamo se o prenovi, gre za posel. Vloga za gradbeno dovoljenje za ta projekt je nedopustna, neustavna in proti vsem normam. Plečnikove arkade so nekoč že bile popravljene, a izkazalo se je, da plošča ne zdrži nadtlaka deževnice, saj je bilo naročilo iz leta 1937 izvedeno popolnoma diletantsko. Če se bo na tem območju spet zgodil kakršenkoli izkop, bo vse vzel hudič – nadtlak bo vrgel v zrak del Plečnikovih tržnic.«

Vito Rus: »Vprašati se moramo, koliko je Ljubljana zadolžena. V Šiški je mestna oblast pod Jankovićevim vodstvom naredila katastrofo. Kakšen Bellevue?! Naj najprej plača za Stožice! A ne smemo biti naivni, ’levi’ in ’desni’ igrajo, da so sprti, vendar delujejo z roko v roki, vsaj, ko gre za posle. Že 33 let doživljamo te katastrofe, odkar so nam ukradli družbeno lastnino.«

Marinka Kurelič: »Ravno na tem mestu smo imeli pred 18 leti in pol prvo tiskovno konferenco iniciative Tržnice ne damo. V teh letih smo veliko naredili, čeprav očitno ne dovolj, pa tržnica še vedno stoji. Edini prostor v središču mesta je, kjer lahko kupujemo domače pridelke: zvečer so na polju, zjutraj že na stojnicah. Tržnica je tudi eden redkih prostorov za spontano srečevanje. Vrvež ob sobotah je prekrasen, to je res doživetje, kar dela ta prostor edinstven na svetu! Vse skupaj dopolnjuje še neprecenljiva dediščina: Plečnikove arkade, prekrasna stavba semenišča z baročno knjižnico in freskami, ki jih ni mogoče restavrirati, ker ni več materialov za to, stolnica, nad vsem tem grad in zraven Ljubljanica! Že ko je Zoran Janković prvič kandidiral, je imel tržnico v svojem programu, in od takrat se organiziramo. Njemu in kapitalski mafiji je v interesu, da se ta prostor uniči. Ni jim mar mnenje neodvisnih strokovnjakov, da je tukaj najslabša zemljina, posebej občutljiv prostor zaradi voda z Grajskega griča, zaradi česar je vsak izkop zelo tvegan. Kjerkoli na tem območju kopljejo, sosednje stavbe razpokajo: Vila Urbana, Kapitelj, Fabianijev most. Odkar na Kongresnem trgu stoji garaža – tudi tam se je organizirala iniciativa proti njej, a žal ni vztrajala – Uršulinska cerkev doživlja degradacijo, pospešeno propadanje, zaradi česar se bo nekega dne samo še sesula. Vse stavbe v okolici garaže so ob dežju poplavljene. Spodnje stavbe ob Ljubljanici – na primer Filharmonija – so že razpokane in lezejo proti Ljubljanici; vsak lahko vidi fuge in dilatacije, postopno visenje. Glede na to, da na Kongresnem trgu zemljina ni tako občutljiva, kot je na tržnici, lahko predvidimo, da bo tukaj škoda še večja. Janković želi izsiliti garažo. Ukinil je promet čez Tromostovje, ne da bi poskrbel za nadomestne poti, zaradi česar reševalna vozila nimajo dostopa do starejših ljudi, manjše trgovinice pa umirajo. Janković uživa v trpinčenju ljudi. Ne smemo dovoliti, da nam uniči kulturne spomenike, ki jih moramo ohraniti za zanamce.«

Knjižničarka iz samostanske knjižnice: »Freska, ki je v semenišču, je posebna zaradi vsebine – znanost, umetnost sta prepleteni z vrednotami vere, ljubezni in resnice. Pomembna je tudi glede na kakovost, ker še ni bila restavrirana, razen razpok po potresu. Nikjer na svetu po našem vedenju ne obstajajo freske iz tega obdobja, ki bi bile tako živih barv. Vsi, ki vstopijo, s turisti vred, ostrmijo. Popolnoma neodgovorno bi bilo to izpostaviti porušenju in podtalnici.«

Aleksander Ostan: »Načrti MOL za prenovo so bili že takrat pred dvema desetletjema zastareli, zdaj pa je to že popolna karikatura. Takšni posegi so se drugod po Evropi delali po drugi svetovni vojni, ko je bila v ospredju ponovna zgraditev porušene Evrope. Redki primeri se še dogajajo, ampak nikjer na taki ravni. Kar je najbolj sporno, pa je odnos do pokojnikov – pieteta. Tudi promet se že tri desetletja drugod po Evropi razvija v smeri trajnostne mobilnosti, s katero se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Popolnoma zgrešeno bi bilo, da bi v staro mestno jedro vabili avtomobilski promet. Posledica bo izjemno velik ogljični odtis. Vseh drugih srednje- in dolgoročnih posledic ob takšnem posegu pa sploh ni mogoče oceniti, vse je lahko zgolj špekulacija. Tudi stroka je tako postala plen pritiskov MOL. Obstaja pa veliko bolj smiselna alternativa garaži pod tržnico, in to že 30 let – garažna hiša pod Grajskim gričem. Če že potrebujemo garažno hišo, kar bi morala biti stvar široke javne razprave, bi z garažno hišo pod gričem pridobili neprimerno več parkirnih mest, tudi tehnološko bi bila veliko lažje izvedljiva. Jasno je, da bo načrt MOL, če bo uresničen, pomenil ustavitev tržnice za zelo dolgo: vse skupaj bi trajalo desetletje, če se ne bi vmes zgodila finančna luknja in bi vse obstalo – kot se je na primer zgodilo s športnim parkom v Stožicah. Za tem projektom očitno stojijo veliko močnejši zasebni interesi, če ga MOL kljub vsem strokovnim in drugim argumentom še vedno potiska naprej.«
(Aleksander Ostan je svoj pogled na prenovo tržnice podrobneje predstavil v članku na tej povezavi.)

Milan Kovač: »Glede projekta podzemne garažne hiše pod gradom sem povprašal občino v Salzburgu: tam je eno parkirno mesto stalo približno 17.500 evrov, kasnejša pa 22.500 evrov. Do zdaj so bili samo za projektiranje garažne hiše pod ljubljansko tržnico in dozidave Mahrove hiše porabljeni štirje milijoni in 300 tisoč evrov – za ta denar bi v Salzburgu postavili 200 parkirnih mest. A nič od tega zaradi županovega agresivnega nastopa ne gre skozi. Na javni razpravi sem bil priča, kako je strahotno nadrl prodajalko, ki si je upala izraziti mnenje, potem pa nikogar več sploh ni pustil k besedi. Prodajalci si zato ne upajo nič reči, saj se bojijo županovega maščevanja. Najti moramo možnost za anonimno izražanje mnenj in glasovanje, ki bi pod resnim nadzorom javnosti predstavilo dejansko mnenje uporabnikov tržnice.«

Sanja Simić: »Zelo smo se trudili na javno tribuno povabiti tudi branjevce in branjevke, a zaradi strahu si ne upajo javno nastopati. Straši jih tudi raven razprave, s katero se vračamo 20 let v preteklost, hočejo predvsem vedeti, kaj naj pričakujejo v prihodnosti. Veseli pa so, da so našli sogovornike. Žal mi je, da si tisti, ki so prišli, niso upali govoriti. A so nam v pogovorih odkrito povedali, da nasprotujejo garaži, da ne potrebujejo hladilnic, da se bojijo, da bo demontaža tržnice trajala dolgo in se ne bodo nikoli vrnili. Potrebujejo nove senčnike, tlake, pitnike, osnovno izboljšanje razmer. Zanje in za nas je tržnica mesto srečevanja – zadnji tak prostor srečevanja v Ljubljani, kjer se združujemo starejši in mlajši. Ljudje večinoma prihajajo peš, s kolesom, javnim prometom.«
(Nekaj pogovorov z branjevci in branjevkami lahko preberete na tej povezavi.)

Sanja Fidler: »Ena največjih vrednosti tržnice je, da je dostopna, ljudska, da lahko pride sem prodajat branjevka s tremi korenčki, če želi. Ne želim si kakršnekoli prenove, tudi garaže ne, ker te prenove tržnice vizualno spreminjajo v pokopališča – večina rešitev po Sloveniji in drugod je neznosna, obupna. Toda največja težava je, da česarkoli se mestna oblast dotakne, kar ’obnavlja’, postane potem manj dostopno za ljudi. Na MOL sem že pisala, kako bodo zagotovili enako dostopnost tudi po prenovi. Dileme ni, da se bo za male kmete uporaba tržnice podražila in da nekateri ne bodo mogli ostati. Naša tržnica je izjemna, ekološka tržnica – evropski dragulj! Njen namen je, da je nekoliko kaotična, živahna, ljudska. Zakaj bi jo spreminjali v črno-bel supermarket na prostem?! Hladilnica že obstaja, a uporabljajo jo preprodajalci, ne proizvajalci. Toda naša izkušnja je, da župan vse, v kar se zagrize, na koncu tudi iztisne. Zato se moramo organizirati, informirati čim več meščanov in meščank ter skupaj to preprečiti.«

Klara Stanič: »Za tržnico ni potrebna neka nova vizija, včasih si je preprosto treba prizadevati za ohranitev tistega, kar imamo. Lahko se polepša, vzdržuje, posodobitev pa ni nujno dobra. Poglejte, kam nas je brezglava modernizacija pripeljala: nekoč je bilo ’centrašev’ 42 tisoč, zdaj jih je le še 24 tisoč. Številna stanovanja se oddajajo na spletnih platformah, stanovanjske hiše se spreminjajo v hotele. Po drugi strani bomo v okolici središča Ljubljane kmalu dobili še več ljudi zaradi Emonike, novih stanovanj, ki bodo zrasla pri Pivovarni Union, in drugih projektov. Kam bodo vsi ti hodili, če bo tržnica zaprta?«

Arne Vehovar: »Projekt gradnje garažne hiše pod tržnico je že zelo daleč, v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja, vsa ostala potrebna soglasja institucij že ima. Ministrstvo za okolje in prostor si zakonodajo razlaga po svoje. Občutek imam, da ljudje na ministrstvu ne želijo dati dovoljenja, a ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, dovoljenje morajo izdati. Ustna obravnava pretekli torek je bila po osmih urah prerekanj prekinjena in se bo nadaljevala jeseni. Pragmatično bi bilo vzpostaviti dialog z ministrstvom in glede na splošno razpoloženje nasprotovanja projektu pomagati oblikovati pravno interpretacijo, ki bi vodila v zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če bi se to zgodilo, projektant ne more začeti pripravljalnih del. Tako pridobimo čas do naslednjih volitev, po katerih glavni investitor mogoče ne bo več na položaju ali pa se bo spremenila sestava mestnega sveta in bo ta uvidel, da je projekt nesmiseln.«

Iva Badar: »Pred leti so mediji na predvolilnem soočenju kandidate za ljubljanskega župana vprašali, kaj počnejo za konec tedna. Le eden je odgovoril, da se sprehodi čez tržnico in po središču mesta, vsi drugi – tudi sedanji župan – so odgovorili, da komaj čakajo na petek, da lahko gredo iz mesta. Na naslednjih volitvah moramo izvoliti človeka, ki bo imel mesto rad.«

Kaja Lipnik Vehovar: »Služba za odnose z javnostmi na MOL ni v službi mesta in ljudi, ampak župana in sedanjega mestnega sveta. Temu se je treba upreti z organiziranim obveščanjem ljudi. MOL je ravno te dni odprla svojo anketo, ki sicer ljudi ne sprašuje po mnenju o gradnji tržnice, a lahko to vnesemo pod okvirček ’drugo’ ter tako izrazimo svoje mnenje. To lahko tudi javno beležimo in zbiramo, da bo postopek bolj transparenten.«
(Prispevek Kaje Lipnik Vehovar o propagandni akciji MOL, ki se nanaša na projekt prenove tržnice, lahko preberete na tej povezavi.)

Martina Lipnik: »Treba je pritisniti, da bo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja postal javen. Ministrstvo moramo zasuti z vprašanji, zakaj se ljudje ne morejo udeležiti javne razprave, in zahtevati snemanje obravnave.«

Marko Mitja Feguš: »Vložiti moramo tudi ovadbi na Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo proti osebi, ki vodi postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in proti županu.«

Foto: Matjaž Rušt

Koalicija sindikatov in delavskih organizacij ostro zavrača predlog pokojninske reforme, ki ga je vlada nedavno poslala v parlamentarno obravnavo. Pri tem je poudarila, da je reforma spisana izrazito v škodo delavcev, še posebej tistih najranljivejših, zato je poslanske skupine maja pozvala k vložitvi treh dopolnil. Ker ne poslanske skupine ne vlada njihovih dopolnil niso pripravljeni sprejeti, se obeta zakonodajni referendum.

Predstavniki in predstavnice delavstva so ob tem prepričani, da v državi ni sindikata, ki ne bi podpiral njihovih zahtev, in da bodo zbrali potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma ter na njem tudi zavrnili škodljivo pokojninsko reformo. Čeprav so bile njihove zahteve po dopolnilih naslovljene na poslanske skupine, jih je na sestanek povabil minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. “Ker po sestanku ocenjujemo, da ne poslanci, ne ministri vladne koalicije niso naredili resnih korakov k odpravi škodljivih delov reforme in poskrbeli za pravičnejšo delitev bremena, bomo pričeli z aktivnostmi za sprožitev zakonodajnega referenduma,” so zapisali v sporočilu za javnost. Ob tem so presenečeni nad pasivno držo poslanskih skupin: “Najmanj nenavadno se nam zdi, da poslanke in poslanci o tako ključni reformi nimajo nobenega samostojnega mnenja, ki bi v čemerkoli odstopalo od vladne linije.” Vladi očitajo, da reforma sploh ni potrebna, saj je pokojninska blagajna stabilna, in da je to le izgovor za varčevanje na plečih delavcev in delavk: »Delodajalci bodo še naprej v sistem vplačevali pol manj kot delavci, država pa ne bo namenila nobenih dodatnih sredstev, pač pa bo z reformo (znova) varčevala.« Kritike letijo tudi način priprave reforme “za zaprtimi vrati”, saj “sindikatom in javnosti ni bilo na voljo tako rekoč nič časa za razpravo in odzivanje”, podprta pa ni bila s projekcijami in izračuni novih pokojnin.

Na očitke, da je reforma izrazito protidelavsko naravnana in da se je sprejemala na izključujoč način, so se odzvali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. “Podpiramo vsakršno prizadevanje za izboljšanje položaja delavcev in širšo javno razpravo o pokojninski reformi, k čemur smo zadnji dve leti tudi aktivno prispevali. Pokojninska reforma je navsezadnje rezultat pogajanj s socialnimi partnerji in pred tem številnih usklajevanj z različnimi deležniki,” so zapisali in dodali: “Članstvo sindikatov, ki v Sloveniji predstavlja delavstvo, je sodelovalo v pol leta trajajočih pogajanjih o prav vseh delih reforme. Pred tem je razprava o reformi potekala od prve predstavitve izhodišč julija 2023. Reforma je bila tudi večkrat v zadnjih dveh letih obravnavana s številnimi upokojenskimi organizacijami in vsemi drugimi zainteresiranimi deležniki. Vlada ni nikogar izločala iz razprav in ničesar ni skrivala. Teza, da sindikalne centrale, ki sodelujejo v socialnem dialogu, ne predstavljajo delavstva, postavlja pod vprašaj celoten socialni dialog med vlado, sindikati in delodajalci.”

Tri poglavitne spremembe pokojninske reforme, ki jih zahteva delavska koalicija, so:

1. Umik zvišanja upokojitvene starosti, ki je eden od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na 62 oziroma 67 let – kot predvideva 17. člen predloga zakona. »Ukrep postavlja na laž predlagateljevo trditev, da je ’40 let dela dovolj’, saj bodo delavci, ki so na primer začeli delati pri 20 letih, morali do izpolnitve pogoja delati 42 let. Splošno zvišanje upokojitvene starosti je diskriminatorno, saj ne upošteva delovnih razmer v različnih poklicih, ki izrazito vplivajo na način staranja in tudi umrljivost delavcev«.

2. Umik podaljševanja referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove s 24 let na 40 (–5) let – kot predvideva 20. člen predloga zakona. »Daljšanje pomeni znižanje pokojninskih prejemkov«, to pa bi med drugimi izrazito prizadelo delavce, ki so bili dlje časa v prekarnih delovnih razmerjih. Zaradi podaljševanja referenčnega obdobja naj bi se pokojninska osnova nekaterim znižala tudi za deset odstotkov in več, v povprečju pa za štiri odstotke. Kar naj bi tudi “izpodbilo učinke predlaganega zvišanja odmernega odstotka”, ukrepa, s katerim ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti utemeljuje svojo trditev, da je reforma prvi v zgodovini, ki v ospredje postavlja “dostojne pokojnine.”

3. Umik novega načina usklajevanja pokojnin z rastjo plač in inflacijo, ki se trenutno izvaja v razmerju 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti cen (inflacija), po novem predlogu pa bi se postopno spremenilo v razmerje 20 odstotkov rasti plač in 80 odstotkov rasti cen. »Ukrep gre izrazito v škodo delavcem, saj so plače v zadnjih 25 letih rasle v povprečju 1,5-krat hitreje kot življenjski stroški. To pomeni, da bo upokojenec ob upokojitvi prejemal 70 odstotkov plače, po 20 letih pa zgolj še 53 odstotkov plače,« je izračunala delavska koalicija in dodala, da bi ta ukrep prizadel tudi že zdaj upokojene ljudi.

Široko delavsko koalicijo trenutno sestavlja 25 sindikatov in drugih delavskih civilnodružbenih organizacij: Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije, Glosa – sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Sindikat državnih organov Slovenije, Zasuk – sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Cedra – Center za družbeno raziskovanje, Študentsko društvo Iskra, Sindikat Mladi Plus, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Konferenca sindikatov zavarovalništva Slovenije, Sindikat delavcev statističnega urada, Sindikat Lidl, Delavska svetovalnica, Ljudska iniciativa Velenje, Zavod Solidar, Sindikat Radia Študent, Sindikat carinikov Slovenije, Sindikat poštnih delavcev Slovenije, Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, Mirovni inštitut, Iniciativa Glas ljudstva, Iniciativa Mestni zbor Maribor in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije.

Novosti glede kampanje in zbiranja podpisov za referendum lahko spremljate na spletni strani koalicije.

LJUDSKA FRONTA – VOJNI KONTRA!

Pridružite se nam na protestu v torek, 24. junija ob 17. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Evropska unija je pred kratkim sprejela proračun, ki za 800 milijard viša izdatke za oboroževanje. S tem se nikakor ne bo gradilo miru in varnosti, temveč zgolj krepilo vojaško gospodarstvo in militarizem, ki postavljata dobičke pred človeška življenja.

V Sloveniji se soočamo z razpadom javnih zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev, javnega šolstva in vrtcev, oskrbe starejših, stanovanjsko krizo, vse slabšimi življenjskimi pogoji za delavstvo in študentstvo ter vse bolj prisotno revščino. Vlada opravičuje višanje vojaških izdatkov in militarizacijo z izgovorom, da se preprosto moramo oborožiti in da nam varnost zagotavlja članstvo v zvezi NATO. To članstvo nas kvečjemu ogroža, istočasno pa nas stane socialne države! Slovenija mora izstopiti iz te morilske zveze.

Frančiškani so prišli v Ljubljano leta 1233, le nekaj let po smrti sv. Frančiška leta 1226. Naselili so se na območju današnje tržnice ob vzhodnem mestnem obzidju, prvič omenjenem leta 1243.

Arheološke ostaline iz srednjega in novega veka na območju vzhodnega mestnega obzidja od Gradu z obrambnim jarkom, Kloštrskimi mestnimi vrati, dvižnim mostom, trdnjavo barbakan in dvojnim obzidjem do Vodnega stolpa ob Ljubljanici ter ostaline cerkve Marijinega vnebovzetja z grobnico Turjaških, pokopališče s kostnico in obokane kleti nekdanjega frančiškanskega samostana, ki jih je občasno uporabljala tudi bolnišnica, so izredno dobro ohranjeni. Iz arhivske dokumentacije pa je razvidno, da je na območju nekdanjega frančiškanskega samostana med drugim še 19 neodkritih grobnic fevdalnih družin in mestnih veljakov z 280 pokopanimi.

Vse to je popisano v sodobnih arhivih mesta Ljubljane in arhivih, ki jih hrani frančiškanski samostan na Prešernovem trgu, dostopno vsem – tudi Mestni občini Ljubljana (MOL) in projektantom garaž pod tržnico. S kolegom Kerševanom sva se zgrozila nad predvideno gradnjo kanalizacije, ki naj bi potekala skozi najpomembnejše arheološko najdišče iz srednjega in novega veka v Ljubljani. Najin idejni projekt prenove osrednje tržnice je nastal z namenom javnosti predstaviti možnost prenove tržnega prostora tako, da se ohrani bogata arheološka zapuščina.

Na podlagi srednjeveške dokumentacije (ki so jo kasnejša arheološka izkopavanja potrdila) sva izdelala idejni projekt zaščite trdnjave – barbakana – in srednjeveškega muzeja z vhodom iz Mahrove hiše. Že 19. decembra 2009 sva ga predstavila MOL, Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), Mestnemu muzeju (MGML) in izbranemu projektantu prenove. Župan Zoran Janković je projekt odobril in predlagal dopolnitev predloga s povezavo z žičnico na grad.

Po predstavitvi idejnega projekta MOL, ZVKDS in Mestnemu muzeju ter po pozitivnem odzivu župana Jankovića sva sledila arheološkim izkopavanjem, prilagajala projekt stanju na terenu in dopolnjevala zasnovo s povezavo z žičnico in gradom. Bila sva presenečena, ko sva v časopisih zasledila, da najin idejni projekt nadaljuje Kombinat arhitekti, d. o. o., še bolj pa po obisku na MOL, kjer sva ugotovila, da gre za plagiat. Na ponovno zahtevo po pregledu dokumentacije nama MOL ogleda ni dovolila, nekaj mesecev kasneje pa sva prejela od civilne pobude Tržnice ne damo nov projekt Kombinata, d. o. o., z nekaterimi spremembami. Srednjeveški muzej je v Kombinatovem projektu dobil novo ime Arheološki center Ljubljane. Od takrat ni nobenih informacij, kaj namerava MOL z arheološko dediščino na Vodnikovem in Krekovem trgu. Zadnji načrti, ki so bili predstavljeni javnosti, arheološke dediščine sploh ne obravnavajo.

Prodajalci garaže ne potrebujejo

Zaradi specifičnosti delovanja tržnice je pred projektiranjem prenove tržnice potrebna podrobna analiza delovanja in potreb pridelovalcev s podeželja, prekupčevalcev s sadjem in zelenjavo ter prišlekov s Ponte Rossa v Trstu, ki širijo svoje dejavnosti na naši tradicionalni tržnici.

Garaže prodajalci ne potrebujejo. Tisti iz bližnje okolice pridelke s kombiji pripeljejo do stojnic, jih razložijo na stojnice in odpeljejo vozila domov, ker jih čez dan potrebujejo doma. Popoldne, ob zaključku prodajnega dneva, se vrnejo s kombiji do stojnice, naložijo neprodane pridelke in odpadke, ki jih uporabijo kot krmo za živali, ter počistijo okolico stojnice. Potrošniki želimo na tržnici sveže pridelke. Prodajalci pripominjajo, da so z dosedanjim načinom zadovoljni, in dodajajo, da za shranjevanje v podzemnih prostorih za številne stojnice, ki bi potrebovale transport sočasno zjutraj in popoldne, število načrtovanih dvigal nikakor ne zadostuje. Opozarjajo tudi, da tržnica obratuje v dopoldanskem času, sočasno kot v aktualnem projektu predvideni administrativni oddelki MOL v Mahrovi hiši, kar bi povzročilo prometni infarkt in nedovoljen vpliv na skupna področja z živilskimi pridelki.

Parkirna mesta za obiskovalce tržnice niso potrebna, saj ti v veliki večini prihajajo peš iz bližnjega okoliša. Redke stranke, ki kupujejo cele platoje paradižnikov, pa se lahko odpeljejo v BTC, kjer je velikokoličinska prodaja sadja in zelenjave cenejša, parkirna mesta pa zagotovljena. Poleg tega je v neposredni bližini tržnice podzemna garaža pod trgovskim centrom Spar, ki ni polno zasedena niti ob sobotah, ko meščani množično prihajajo na tržnico.

Prenova tržnice je potrebna

Prenova tržnice pa je vsekakor potrebna. Potrebni so prenova in dopolnilo hladilnic, prostor za ravnanje z odpadki, skladišča za embalažo, skladišča za demontirane stojnice, grelce in drugo tehnično opremo, prenova sedanjih dvigal in gradnja novih … Vse to je mogoče namestiti v kletnih prostorih Mahrove hiše. V atriju Mahrove hiše pa urediti pokrito tržnico.

Tudi prekupčevalci s sadjem in zelenjavo podzemne garaže ne potrebujejo, potrebujejo pa skladišče in hladilnice ter garderobe.

Prodajalci, ki so se s tržaškega Ponte Rossa preselili na ljubljansko tržnico, ne spadajo na tradicionalno glavno ljubljansko tržnico. Mestne oblasti bi morale najti drugo lokacijo za to vrsto dejavnost.

Sanitarije so že bile zgrajene leta 2010 v sklopu Mesarskega mosta in dopolnjujejo Plečnikovo ureditev ob Zmajskem mostu.

Dozidava Mahrove hiše in uporaba kleti frančiškanskega samostana

Mahrova hiša, zgodovinska znamenitost Ljubljane, ki je delno zgrajena na zasutem obrambnem jarku, se naslanja na obzidje in ni nikoli posegala na prostor onkraj obzidja.

Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) je v kulturnovarstvenih pogojih odredil, da se Mahrova hiša lahko dozida le na območju cvingerja – med obema mestnima obzidjema. Nerazumljivo je, da je ZVKDS na svoj odlok kasneje pozabil in z izdanim pozitivnim mnenjem k projektu dovolil dozidavo Mahrove hiše prek srednjeveškega obzidja, kar bo estetsko in okoljevarstveno negativno vplivalo tudi na Plečnikove arkade na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Marca 2012 so arheologi odkrili nedotaknjene kletne oboke samostanskih prostorov. Po potresu so odstranili ruševine; kletni prostori so ostali nepoškodovani, napolnili so jih le z ostanki potresnih ruševin Liceja. Frančiškani so bili posestniki vinogradov, pričakovati je, da je imel samostan tudi vinske kleti, zato velike obokane kleti ne presenečajo. Po najinem predlogu se očiščene samostanske kleti na omejenem območju lahko vključijo v obnovo tržnice.

Uvoz v podzemlje vpliva na Plečnikovo dediščino

K projektu obnove, ki ga zagovarja MOL, sodi uvoz v garažo med Plečnikovimi arkadami in Mahrovo hišo pri Zmajskem mostu. Varovane Plečnikove arkade bi bile tako estetsko, pa tudi okoljevarstveno ogrožene s tresljaji in z obremenitvami z izpušnimi plini številnih obiskovalcev upravne zgradbe v Mahrovi hiši – če bi bila izpeljana dozidava. Izničen bi bil Plečnikov ambient med arkadami in Mahrovo hišo do Zmajskega mosta. Poleg tega bi bil oviran površinski dostop do stojnic na trgu.

Spomenik solataricam na tržnici

Dejavnost solataric iz predmestij Krakovo in Trnovo, ki so mesto stoletja oskrbovale z zelenjavo, cvetjem in sadjem, tako da so to vsakodnevno s cizami dovažale na tržnico, je zamrla. Že maja 2010 sva MOL predlagala spomenik solataricam ob izlivu Gradaščice. Mestna občina je predlog odobrila, a se do danes ni zgodilo nič. Kot alternativo spomeniku solataricam ob izlivu Gradaščice predlagam lokacijo na prenovljeni tržnici.

Zapisano tudi v imenu Petra Kerševana, soavtorja vse do leta 2023.

Foto: Matjaž Rušt

Ilustracije: Peter Kerševan, Milan Kovač

Objavljamo nekaj pogovorov s prodajalci, branjevkami in njihovimi kupci, ki so se odvili med obiskovanjem Osrednje ljubljanske tržnice v preteklih tednih. Večina na odprti tržnici na Vodnikovem trgu je izrecno proti garaži. V sklopu prenove bi radi videli zgolj obnovo tlakov, več vodnih pip, boljša stranišča in nove senčnike.

Sobota, okrog enajstih:

Nakupovalka (na Vodnikovem trgu kupuje češnje neposredno pri pridelovalcu): Dober dan. Kako ste?

Pridelovalec: Dobro. Pa vi?

Nakupovalka: Dobro, hvala. Vas lahko nekaj vprašam? Kaj si mislite o prenovi tržnice?

Pridelovalec: Kot bi mi iztaknili oko. Tržnica je duša Ljubljane.

Sobota, okrog poldneva:

Prodajalka (v pokriti tržnici): Dober dan.

Nakupovalka: Dober dan. Vas lahko nekaj vprašam? A ste seznanjeni s predvidenimi načrti za prenovo tržnice?

Prodajalka: Ja, so nam predstavili.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o njih?

Prodajalka: Mislim, da bo zame to dobro, ker bo prišlo več ljudi in bom lahko več prodala, saj bodo imeli kje parkirati.

Nakupovalka: Kaj pa če nihče ne bo prišel, ker bodo tisti, ki so proti, blokirali vhod v garažo? A ne mislite, da je škodljivo vleči avtomobilski promet v središče mesta?

Prodajalka: Pa … nisem o tem premišljevala. Mogoče res ne.

Torek, okrog enih:

Nakupovalka (se ustavi pri ljubljanski solatarici, ki dvakrat na teden prinaša svojo robo na tržnico): A ste seznanjeni z načrti za prenovo tržnice?

Solatarica: Sem seznanjena. Proti sem. Mali prodajalci sploh ne potrebujemo garaže, hladilnic, nič od tega. Če se bo to zgodilo, nas ne bo več, ker se nam ne bo izplačalo.

Naslednja sobota, okrog enih:

Dva gospoda kupujeta sir v pokriti tržnici in se pogovarjata. Nakupovalka čaka v vrsti. Eden od gospodov opazi nakupovalko in reče drugemu: “Daj pohiti, gospa čaka”.

Nakupovalka: Nič hudega. Vas lahko nekaj vprašam?

Gospod 1: Ja, ni problema.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o prenovi tržnice?

Gospod 1: S tem se ne obremenjujem.

Gospod 2: Jaz pa sem proti. On nima hrbtenice.

Nakupovalka (se v smehu obrne proti prodajalki): A vidite, da prihajamo tudi zato, da se pogovarjamo, ne samo, da nakupujemo.

V Ljubljani ta čas poteka izjemno intenzivna propagandna akcija “Naj živi tržnica”, ki jo izvaja Mestna občina Ljubljana (MOL), naročnica in investitorka projekta Prenove osrednje ljubljanske tržnice. Vse od vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) novembra lani akcija poteka v javnem prostoru na osrednji tržnici, kjer so s tematskimi plakati oblepljene kovinske zaščitne ograje kostanjevega drevoreda ob Plečnikovih arkadah na Vodnikovem trgu, v tisku, na televiziji in na spletnih družbenih omrežjih. Namenjena je predvsem preoblikovanju močno prisotnega negativnega mnenja dela javnosti o načrtovani prenovi. MOL projekt predstavlja kot “nujno prenovo”, ki bi prodajalcem s posodobitvami in dopolnitvami osnovne infrastrukture omogočala “boljše delovne razmere za zagotavljanje sveže in kakovostne ponudbe za obiskovalce tržnice”. A poglavitni del projekta, ki se mu župan nikakor ne more ali ne želi odpovedati, je sporen in pri znatnem delu splošne in strokovne javnosti zelo kritiziran ter zavračan načrt za gradnjo štirietažne podzemne garažne hiše (za približno 250 osebnih avtomobilov in 30 dostavnih vozil) pod odprto tržnico na Vodnikovem trgu.

Na MOL obljubljajo: “Na tržnici je prometni kaos. To bomo spremenili. Z načrtovano prenovo tržnice bomo vzpostavili kakovosten javni prostor, prometno obremenitev mesta občutno zmanjšali, skrajšali prometne poti ter vsakodnevno vožnjo z večjimi dostavnimi vozili.” (naj živi tržnica) V tretji in četrti podzemni etaži so predvidena parkirna mesta za prebivalce ožjega mestnega središča, v drugi pa parkirna mesta, namenjena obiskovalcem tržnice. Prva etaža garažne hiše naj bi bila namenjena parkirnim mestom za dostavna vozila prodajalcev in prostorom za dostavo in odvoz blaga, pri čemer bi bilo treba blago s tovornimi vozički s samo dvema dvigaloma pretovarjati iz kletne etaže na parter (in obratno). Predvideni postopek je zapleten in vprašljivo funkcionalen: pred začetkom in po izteku delovnega dne na tržnici bi bili vsi prodajalci v ozkem časovnem okviru vezani le na dve tovorni dvigali, kar je jamstvo za zmedo in kaos.

Zamisel za garažno hišo pod osrednjo ljubljansko tržnico se je sicer porodila že v času Jugoslavije. Leta 1985 je bil razpisan in izpeljan javni natečaj za Vodnikov trg in garažo pod njim, potem pa je bila zamisel za garaže pod tržnico pozabljena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila sprejeta strategija urejanja prometa v mestnem središču skupaj z umestitvijo tunelske garažne hiše v hrib pod Ljubljanskim gradom, ki bi učinkovito rešila problem individualnega, predvsem mirujočega avtomobilskega prometa v ljubljanskem srednjeveškem jedru. Leta 1997 so se začele priprave za izvedbo garažne hiše v Grajskem griču. Žal se je z menjavo oblasti leta 1998 projekt popolnoma ustavil. Leta 2006 pa je novoizvoljeni župan Zoran Janković ponovno obudil zamisel o podzemni garažni hiši pod Vodnikovim trgom in pristala je celo med prednostnimi projekti nove mestne oblasti. Že naslednje leto je bila javnost seznanjena z idejnimi nastavki “prenove” osrednje tržnice in gradnjo podzemne garažne hiše z več kot 600 parkirnimi mesti, ki naj bi bila namenjena novemu Hotelu Kresija in ne mestni tržnici! Ozaveščeni prebivalci, ki so zbrali skoraj 10.000 podpisov proti takšni preureditvi, civilnodružbene pobude, nevladne organizacije in strokovnjaki z različnih področij so takoj začeli opozarjati, da umeščanje podzemne garaže v ta prostor ni primerno. Leta 2010 je tudi Nacionalni svet za kulturo podal mnenje, da bi izvedba načrtovanih posegov ogrozila kulturno dediščino na Vodnikovem trgu.

Takrat so bila na tem trgu že opravljena arheološka izkopavanja, ki so potrdila predvidevanja, da je ob nekdanjih vzhodnih, Kloštrskih vratih v srednjeveškem mestnem obzidju izjemno bogato arheološko najdišče. Našli so ostanke obrambnega sistema srednjeveške Ljubljane z mostom in barbakanom, temelje dvižnega mostu Kloštrskih vrat, okrogli stolp ob Ljubljanici, ostaline gotske cerkve in minoritskega (frančiškanskega) samostana s cerkvijo iz 13. stoletja. Na tem območju je bilo od 13. do konca 18. stoletja ljubljansko pokopališče; najdeni so bili tudi posmrtni ostanki in bronasta posoda, kanopa, s shranjenim srcem plemiča kneza Ferdinanda II. Auersperga (1655–1706). Najdbe so pokazale, da gre za izjemen prostor kulturne dediščine in leta 2012 je ministrstvo za kulturo arheološko najdišče na Vodnikovem trgu začasno razglasilo za kulturni spomenik državnega pomena. MOL je vložila zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti razglasitve, saj naj bi bil odlok ministrstva po njenem mnenju “grobo posegal v ustavno in zakonsko varovane pravice MOL, ker ji onemogoča izvedbo načrtovanega projekta”. Nato je leta 2013 ljubljanski mestni svet sprejel Odlok o razglasitvi arheološkega najdišča na Vodnikovem, Ciril-Metodovem in Krekovem trgu za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih.

Gradnja podzemne garaže, katere predvideni obseg se je med 18-letnim razvojem projekta sicer že bistveno zmanjšal, bi za velik del pod tlakom (in-situ) ohranjene bogate srednjeveške arheološke dediščine še vedno pomenila poguben poseg. Dokončno uničenje našega skupnega bogastva mnogoplastnega kulturnega prostora z banalno gradnjo nepotrebne in za prostor škodljive podzemne garažne hiše v neposredni bližini dveh velikih parkirnih hiš, ki v ničimer ne prispeva k posodobitvi in dopolnitvi osnovne infrastrukture za tržnico, nikakor ne bi smelo biti dopuščeno. Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih. Reševanje težav dostopnosti in mirujočega prometa v mestnem središču z gradnjo novih parkirnih zmogljivosti ni skladno s sodobnimi prometnimi strategijami niti s sodobnimi trendi razvoja mobilnosti v naprednih mestih, ki na prvo mesto postavljajo javni in kolesarski promet ter urejanje za pešačenje privlačnega javnega prostora.

V času intenzivnih podnebnih sprememb in čezmernega segrevanja urbanih prostorov bi bila gradnja garažne hiše v mestnem središču škodljiva tudi zaradi uničevanja mikroklimatskih razmer in zmanjševanja površin raščenega terena v odprtem javnem prostoru. Pozidava celotnih parcel zaradi umikanja mirujočega prometa pod zemljo v Ljubljani postaja prevladujoča praksa, ki omogoča čezmerno izrabo parcel nad terenom in ima – zaradi učinka vročih točk in dodatnega pregrevanja mesta ter nezmožnosti zadrževanja in ponikanja meteornih voda – izrazito negativen učinek na lokalno podnebje. Predvidena rešitev bi sicer nadomestila sedanja drevesa z novimi, a ta bi bila mlada, z majhnimi krošnjami, zaradi plitkega in omejenega rastišča nad betonsko streho podzemne garaže pa bi rasla v bistveno slabših razmerah kot zdaj rastoča. Zaradi tega ne bi zadovoljivo opravljala svoje vloge vitalne infrastrukture, ki ima izjemen pomen pri zagotavljanju kakovostnejših življenjskih razmer v urbanem prostoru: s senčenjem površin in s tem zniževanjem temperature okolice v poletnih mesecih ter z zmanjševanjem onesnaženosti zraka in obremenjevanja komunalne infrastrukture, ki odvaja meteorno vodo. Gradnja bi zaradi obsežnih gradbenih del z globokimi posegi v teren pomenila tudi izredno obremenitev okolja z vibracijami. Negativnih učinkov vibracij na okoliške kulturne spomenike (semenišče, župnišče, Plečnikove tržnice in stolnica) po javno razpoložljivih podatkih, ki so navedeni v projektni dokumentaciji, ni mogoče izključiti niti ni mogoče vnaprej predvideti obsega škode. Neodvisna strokovna ocena nevarnosti nastanka poškodb teh objektov pa ni izdelana.

Tveganjem je izpostavljena tudi Plečnikova ureditev tržnice, kulturni spomenik državnega pomena, ki je bil leta 2021 v sklopu izbora Plečnikovih del uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Celotno območje, ki ga obravnava projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice, je v vplivnem območju svetovne dediščine, zato bi bilo treba v proces odločanja o primernosti projekta pred kakršnimikoli dokončnimi odločitvami vključiti tudi mednarodno strokovno skupnost (Unesco) in po njenih pravilih pripraviti presojo vplivov na dediščino (angl. Heritage Impact Assessment – HIA). V sklopu presoje bi morale biti obdelane različne variantne rešitve (prenova tržnice brez gradnje garaže, prenova tržnice in garažna hiša pod Grajskim gričem, prenova tržnice z garažo pod Vodnikovim trgom itd.). A predpisani postopek ni bil izpeljan in dokončna ocena tveganja za Plečnikovo dediščino še ni znana. Če Unescova komisija prepozna nevarnost, da lahko spomenik oziroma spomeniško območje zaradi načrtovanih posegov v prostor izgubi značilnosti, ki opredeljujejo njegovo izjemno univerzalno vrednost, ga lahko prestavi na seznam ogrožene svetovne dediščine, v skrajnem primeru pa ga lahko s seznama svetovne dediščine celo izbriše. Za Plečnikovo delo je značilno na človeka osredotočeno humano oblikovanje urbanega okolja, Plečnikove intervencije pa so bile v prostor umeščene z izjemnim posluhom za mestni, naravni in kulturni kontekst, ki je že obstajal. Čeprav nas akcija MOL prepričuje, da “v Mestni občini Ljubljana mesto že ves čas urejamo v Plečnikovem duhu, s čimer vzdržujemo in spoštujemo njegova dela in tradicijo”, prenova ljubljanske tržnice z gradnjo podzemne garaže s predvidenim uvozom na območju za pešce na prvo mesto postavlja avtomobil in tako ni skladna s Plečnikovo vizijo urejanja mesta.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Ljubljana je 14. oktobra 2024 po dveh negativnih mnenjih in številnih zahtevah po dopolnitvi dokumentacije projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice v tretjem poskusu vendarle izdal pozitivno kulturnovarstveno mnenje. Isti zavod, ki z množico strokovnih utemeljitev zlahka zavrne projekt namestitve tako rekoč neopaznega, kvadratni meter in pol velikega steklenega nadstreška nad vhodna vrata v večstanovanjsko stavbo na območju naselbinske dediščine, je dal zeleno luč za projekt, katerega dokumentacija je nezadovoljivo obdelana, ki potencialno ogroža množico spomenikov državnega pomena in pomeni dokončno uničenje znatnega dela srednjeveške arheološke dediščine! Slovenska ustava v 5. in 73. členu zavezuje državo in lokalne skupnosti k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Pri projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice je glavni investitor in naročnik MOL – lokalna skupnost, državni Zavod za varovanje kulturne dediščine pa je k projektu, nedvomno uničujočemu za kulturno dediščino, dal pozitivno mnenje.

Od novembra 2024 je na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) za projekt ‘prenove’ tržnice tekel integralni postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Do 11. decembra 2024 je potekala javna razgrnitev projekta. Takrat je imela zainteresirana javnost vpogled v projektno dokumentacijo in možnost k projektu podati pripombe. Zainteresirana javnost (pravne in fizične osebe, civilne pobude z zadostno podporo javnosti in nevladne organizacije) z izkazanim pravnim interesom se je lahko tudi priglasila v integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Pristojno ministrstvo je prejelo več kot 100 pripomb k projektnim rešitvam in skoraj 100 zahtev po sodelovanju v postopku!

Stališča MNVP do prejetih pripomb javnosti še niso znana, o zavrnitvi možnosti sodelovanja v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci pa so bili obveščeni zavrnjeni priglasitelji, med njimi tudi nevladne organizacije z delovanjem v javnem interesu na področjih urejanja prostora in/ali kulture (ki zajema tudi kulturno dediščino). Razlog? V Gradbenem zakonu (GZ-1) je v 3. členu določeno, da se med zainteresirano javnost, ki ima pri okoljskem odločanju pravni interes, uvrščajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave skladno z zakoni o varovanju okolja in varstva narave.

Okolje je izjemno širok pojem. Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) navaja: »Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.« Zajema torej vse od narave in naravnih habitatov, rastlinskih in živalskih vrst, naravnih danosti, kakovosti zraka, vode, prisotnosti in odsotnosti hrupa do grajenega okolja (kamor spada tudi kulturna dediščina). Grajeno okolje je produkt prostorskega načrtovanja, torej urejanja prostora, kakovostno urejanje prostora pa je bistveno za kakovost (urbanega) okolja. Kljub temu je delovanje nevladnih organizacij s področja varstva okolja zelo ozko opredeljeno v Pravilniku o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov delovanja nevladne organizacije za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja (Url RS 104/2024). Usmerjeno je predvsem v onesnaževanje: zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, trajnostno ravnanje z odpadki, varstvo zraka, voda in tal pred izpusti onesnaževal, preprečevanje industrijskega onesnaževanja …

Za projekte, ki zaradi velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti lahko pomembno vplivajo na okolje, je treba opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Presojo vplivov na okolje, pri kateri »se ugotavljajo, opišejo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja«, je bilo treba izpeljati tudi za projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice.

Za vse posege v prostor, še posebej pa za posege v intenzivno urbanizirano okolje, bogato s kulturnimi spomeniki in dediščino, bi moralo predvsem za nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora in kulture (kulturne dediščine) veljati, da imajo po zakonu izkazan pravni interes in možnost sodelovanja kot stranski udeleženci v integralnih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja. A po črkobralski interpretaciji pomanjkljivih določb gradbenega zakona pristojno ministrstvo nevladnim organizacijam na področjih urejanja prostora in kulture ne priznava statusa upravičene zainteresirane javnosti, zato ne morejo pridobiti vloge stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V vlogi stranskih udeležencev v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot zagovorniki narave nastopajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, grajeno okolje (kulturna krajina, javni prostor, kulturna dediščina ipd.) pa svojih braniteljev iz vrst strokovne zainteresirane javnosti nima.

Glede na vse očitnejšo zlorabo oblasti, ki je zaradi lastnih komercialnih interesov pripravljena žrtvovati našo skupno kulturno dediščino, je prišel čas, da se civilna družba začne povezano in organizirano upirati takšni samovolji.