Izrael je že prekršil dogovor o premirju, ki je bilo sklenjeno v sredo zvečer ob posredovanju Katarja, ZDA in Egipta. Od srede do danes je v izraelskih napadih umrlo več kot sto Palestink in Palestincev. Ironija premirja je tudi ta, da je sporazum o premirju skoraj identičen, kot ta, ki ga je pred šestimi meseci predlagal Hamas, Izrael pa zavrnil. Brez dvoma je prekinitev izraelskega obstreljevanja in uničevanja tega, kar je od Gaze še ostalo, nujna, pa vendar je t.i. začasno premirje potrebno jemati z rezervo. Zakaj? 

Spomnimo se podobnega premirja novembra 2023, ki ga Izrael formalno sicer potrdil, a ga v praksi ni izvajal in še naprej obstreljeval palestinske bolnišnice in šole in pobijal civiliste. Povsem razumljivo je, da Hamas premirju ne zaupa. Hkrati se s premirjem ne strinjajo vidni člani izraelske vlade, saj si še naprej želijo nemotenega etničnega čiščenja z namenom širjenja izraelskih naselbin, kot to vseskozi počnejo na Zahodnem bregu, ki zaradi grozot v Gazi pogosto ostaja spregledan. 

Zakaj, še preden dogovor stopi v veljavo, lahko sklepamo, da bo Izrael z napadi in etničnim čiščenjem nadaljeval? Ena izmed točk dogovora namreč govori o tem, da je Izrael še zmeraj upravičen do napada, če se počuti ogroženega. Kar v praksi pomeni nadaljevanje obstoječega stanja. Izrael namreč vseskozi igra vlogo žrtve in opravičuje svoja genocidna dejanja prav iz tega naslova. 

Dogovor o premirju določa šesttedensko začetno fazo premirja in vključuje postopen umik izraelskih sil iz Gaze ter izpustitev talcev, ki jih zadržuje Hamas, v zameno za palestinske zapornike, ki jih zadržuje Izrael. V izraelskih zaporih je še zmeraj približno 11.000 Palestincev in Palestink, vključno z mladoletniki in otroci. Izrael jih v skladu s premirjem in v zameno za talce namerava izpustiti 1000 (naj samo omenimo, da je polovica vseh zapornikov bila zaprta od oktobra 2023). Izvedba premirja naj bi potekala v treh fazah. Tudi če pride do prekinitve ognja, se bo z blokado Gaze genocid nadaljeval. Že sama blokada je dejanje genocida, tudi po mednarodnem pravu, ki tovrstne blokade opredeljuje kot vojno dejanje. To pomeni, da premirja ni mogoče doseči brez odprave zadušljivega obleganja in prekinitve več desetletne izraelske blokade Gaze, ki je nehumana in nezakonita.

Ne samo, da se bo izraelska okupacija Gaze nadaljevala – sporazum o premirju bo Izraelu dovolil nadaljnjo vojaško prisotnost v Gazi in s tem še dodatno okrepil okupacijo. Ta vključuje tudi pomemben pas zemlje ob meji Gaze z Egiptom, skupaj s koridorjem Netzarim. Gre za okupacijsko območje, ki ga je Izrael zgradil za razdelitev Gaze na severni in južni del. Izrael bo nadaljeval z okupacijo tudi nad razširjenim “varovalnim območjem”, ki je zgrajeno na ruševinah porušenih palestinskih domov in razseljenih družin ob vzhodni in severni meji Gaze z Izraelom ter globoko posega na majhno ozemlje Gaze. S tem Gaza postaja vse manjše taborišče. 

Čeprav bi se prebivalci severne Gaze lahko vrnili nazaj na svoje domove, bi ob tem veljale nejasno določene »varnostne ureditve«. To bi se lahko izkazalo za smrtonosno za razseljene Palestince, ki se želijo vrniti na svoje domove, tako kot novembra 2023, ko je prvi dan »premirja« izraelska vojska začela streljati na stotine Palestincev, ki so se poskušali vrniti na svoje domove na severu Gaze.

Prekinitev ognja bi sicer lahko ustavila najhujše prelivanje krvi, ne bo pa končala trpljenja v Gazi. Razkrila bo popolno uničenje, ki ga je Izrael povzročil na okupiranem območju območju. Po poročilu Združenih narodov bi Gaza za svojo obnovo potrebovala kar 350 let, če bi ostala pod izraelsko blokado. Že samo čiščenje ruševin v Gazi lahko trajalo petnajst let, da sploh ne omenjamo na tisoče ton neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki bi lahko povzročile še več novih smrtnih žrtev. 

Prekinitev ognja (sploh ker je so v pobudo vključene tudi ZDA) bi oprala krvave madeže iz rok ameriške administracije, ki je tako pod Bidenom, kot bo to še naprej počela pod Trumpom, financirala izraelski vojni stroj brez vsakršnih sankcij in posledic za odgovorne.  

Največja skrb premirja je torej vrnitev v status quo. Nazaj v palestinsko »normalnost«, v kateri je na 356 kvadratnih kilometrih zaprtih dva milijona ljudi, ki so neprestano vojaško oblegani in nadzorovani, brez da bi se lahko svobodno gibali. S premirjem ne bomo zadovoljni dokler ne bodo odpravljeni temeljni vzroki, ki so vseskozi podlaga za izraelsko početje: sistem apartheida in okupacije. Naj premirje ne bo uspavalo ali razlog za slavljenje –  naš boj za svobodno Palestino se nadaljuje!

The post PREMIRJE NI DOVOLJ! first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.

»Sedaj vam dajemo možnost, da zapustite to ozemlje in se izselite drugam«, so bile besede Itmarja Ben-Gvira, izraelskega ministra za nacionalno varnost, ki je na enem izmed nedavnih shodov izraelskih sionističnih organizacij pozval Palestince, da se povsem in za vselej umaknejo, češ da je »spodbujanje izseljevanja« palestinskih prebivalcev na tem ozemlju »najboljša in najbolj etična« rešitev konflikta.

Ministrica za socialno enakost in izboljšanje položaja žensk May Golan pa je še dodala, da je »odvzem ozemlja je Arabcem tisto, kar jih najbolj boli, nove izraelske naselbine v Gazi bodo okrepile varnost Izraela.« Že lansko leto smo v medijih lahko zasledili velikopotezne gradbene načrte nekaterih izraelskih nepremičninskih firm, ki so prikazovali makete »nove Gaze« z modernistično arhitekturo ob obali, kamor bi se lahko naselile premožne izraelske družine. V zadnjih tednih pa je ideja o izraelski poselitvi Gaze vse bolj v ospredju.

Okrog 200 družin potencialnih izraelskih naseljencev na obrobju Gaze je tekom konference že postavilo šotore s ciljem postaviti stalne in trajne naselbine v porušeni Gazi. Novi potencialni prebivalci Gaze se dobivajo na shodih in javno govorijo, da bodo zavzeli in naselili Gazo in s tem »uresničili zgodovinske sanje« države Izrael. Gre za eno najbolj brutalnih in krutih epizod etničnega čiščenja v Gazi. Izraelske obrambne sile so v zadnjem tednu po pozivu, da se naj prebivalstvo na severu Gaze evakuira, zbrale na stotine palestinskih moških, jih ločile od žensk in otrok ter jih postrelile. Severna Gaza praktično ne obstaja več – izraelski vojaki pa želijo ozemlje povsem očistiti Palestincev. Bolnišnice v Gazi so brez zdravil, medicinskih pripomočkov in aparatov, Združeni narodi pa poročajo o tem, da Izrael še naprej blokira humanitarne konvoje.

Gre za že drugi shod (prvi je bil januarja v Jeruzalemu) na pobudo sionističnih organizacij v letošnjem letu, kamor je v obeh primerih svojo delegacijo poslala stranka Likud. V obeh primerih je bila osrednja tema gradnja novih izraelskih naselbin. Sionistična organizacija Nachala, ki je tudi soorganizatorica konference in je ena najvidnejših sionističnih organizacij tudi na Zahodnem bregu, je za navzoče celo pripravila delavnice o tem, kako zgraditi naselbine »iz nič«. Omenjena organizacija ima sicer že izkušnje z ustanavljanjem nelegalnih izraelskih naselbin, saj je na Zahodnem bregu ustanovila nezakonito postojanko Evyatar, ki jo je izraelska vlada kasneje legalizirala, vanjo pa se je od poletja naselilo več izraelskih mladih družin.

Besede ministra Ben-Gvira, da tega ne bi smeli storiti »na silo« in da bi morali Palestincem povedati, da jim Izrael »daje možnost«, da odidejo v druge države, se sliši naravnost smešno. Palestince v primeru, da ostanejo v svojih domovih (ki so v tem trenutku po večini kupi kamenja in betona), v vsakem primeru čaka nasilje, zato je poziv k nenasilnem etničnem čiščenju povsem absurden in zgolj uprizoritev za oči javnosti.

Vodja Nachale Daniela Weiss je pozvala k etničnemu čiščenju Gaze z izjavo, da je palestinsko prebivalstvo »izgubilo pravico«, da tam živi. »Sedmi oktober je spremenil zgodovino, zaradi brutalnega pokola so Arabci izgubili pravico biti tukaj; ne bodo ostali tukaj, odšli bodo v različne države, prepričali bomo svet«, je izjavila Weiss, sicer veteranka kampanje za gradnjo izraelskih nelegalnih naselbin.

Neverjetno je, da se gradnja novih izraelskih naselbin v Gazi opravičuje z argumentom »varnosti in obrambe pred terorizmom«. Neverjetno se zdi, da je Izrael brez vsakršnih posledic v enem letu na Gazo odvrgel več kot 85.000 ton bomb, kar je več razstreliva, kot ga je bilo odvrženega v času druge svetovne vojne na območja Dresdna, Hamburga, Hirošime, Nagasakija in Tokija skupaj!

In neverjetno je, da mediji na Zahodu še zmeraj govorijo o pravici Izraela do samoobrambe, medtem ko ta očitno izvaja genocid, ki ga lahko spremljamo v živo. Genocid v Gazi je sprožil množične proteste milijonov ljudi in delavcev po vsem svetu – za te je nujno, da se bolj kot kadarkoli prej nadaljujejo in še dodatno izvajajo pritisk na mednarodno javnost pod hegemonijo ZDA. Organiziranje delovnih ljudi za osvoboditev Palestine naj hkrati postane organiziranje za zlom svetovnega imperializma.

The post »ODVZEM OZEMLJA ARABCEM, JE TISTO, KAR JIH NAJBOLJ BOLI« first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo dopoldne se je naša ekipa sprehodila po mariborskih ulicah. Mimoidoče smo povprašali, kakšno je njihovo stališče glede dogajanja v Palestini. Zanimalo nas je, kje po njihovem ležijo vzroki za trenutno stanje, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, kaj bi morala narediti Slovenija in kaj lahko naredimo običajni ljudje. V podcastu objavljamo odgovore vseh, ki so se bili pripravljeni ustaviti in podati izjavo.

Ob tej grozljivi obletnici si poglejmo nekaj zgovornih številk, ki se tičejo obdobja zadnjega leta, objavili pa so jih na Al Jazeeri. 

GAZA V ZADNJEM LETU

• 41 909 Palestink in Palestincev v Gazi je v zadnjem letu ubila izraelska vojska. 

• 16 756 od tega je otrok.

• 17 000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. 

• 10 otrok na dan izgubi eno ali dve nogi, amputacije se večinoma opravljajo brez anestezije.

• 97 303 ljudi v je ranjenih. 

• 10 000 ljudi je še vedno pod ruševinami, reševanje le teh poteka z golimi rokami.

• 75% ljudi v se je zaradi pomanjkanja ustrezne higiene okužilo z nalezljivimi boleznimi

• 75 000 ton eksploziva je bilo v zadnjem letu odvrženega na Gazo.

• 114 bolnišnic in klinik je prenehalo delovati.

• 96 % oseb v Gazi strada. 

ZAHODNI BREG V ZADNJEM LETU

• 1423-krat so naseljenc napadli palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.

• 120 000 kosov strelnega orožja je izraelska vlada razdelila naseljencem na Zahodnem bregu.

• 4555 Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu je Izrael  izgnal iz svojih domov. 

• 1768 palestinskih zgradb so izraelske sile porušile, zasegle ali zapečatile

• 744 Palestink in Palestincev je bilo ubitih na Zahodnem bregu.

• 164 od tega je otrok. 

• 6250 oseb je bilo ranjenih. 

PALESTINA V ZADNJEM LETU

• 10 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih.

• 250 od tega je otrok.

• 80 je žensk.

• 30 % pridržanih je v zaporu brez kakršne koli obtožbe ali sojenja. 

Izrael se več kot očitno ne namerava ustaviti pri teh številkah. Z nedavnimi terorističnimi napadi in kopensko invazijo na Libanon zgolj nadaljuje sledenje svojim ekspanzionističnim ciljem. Pri vsem tem uživa podporo kolektivnega Zahoda pod vodstvom Združenih držav Amerike. Orožje še naprej prihaja v izraelske luke in letališča, še zmeraj apardheidovska država ni podvržena nobeni obliki mednarodnih pravnih, ekonomskih ali političnih sankcij. 

Kot je dejala ena izmed sogovornic: “Za vsako vojno je zadaj politika, vojni zaslužkarji in denar. Politiki govorijo eno, delajo pa drugo. Nam, navadnim ljudem ostanejo edino takšne izjave in protesti. Ampak na trenutek kaos in žarišča bi se morali ljudje ne glede na vero, mejo ali narodnost organizirati in protestirati.”

The post PESIN SOK Z MARIBORSKIH ULIC: ZA GENOCID SO ODGOVORNI VOJAŠKI ZASLUŽKARJI IN POLITIKA first appeared on Rdeča Pesa.