Kaj je v preteklosti pomenila solidarnost s palestinskim ljudstvom in kako se je kazala jugoslovanska politična podpora palestinskemu boju za svobodo? Kaj pomeni svoboda za Palestinke in Palestince? Kako je literatura lahko sredstvo upora? O tem in še marsičem je bilo govora včeraj na pogovoru ob predstaviti revije Borec v Mariboru. Aktualni Borec je posvečen palestinskim pričevanjem, poeziji upora, mednarodnim apelom, pogovorom in analizi stanja v Palestini.

Pogovor je povezovala Urška Breznik, njeni sogovorniki pa so bili farmacevtka in humanitarna delavka iz Gaze Wafa Kanaan, mladi raziskovalec in asistent na FF UL Žiga Smolič, kulturna antropologinja Maja Lamberger Khatib in novinarka Kristina Božič. 

Normalizacija genocida

V medijih se je genocid normaliziral, poroča se takrat, ko se zgodi nekaj še posebej groznega ali pa ko Izraelu nekaj uspe, je izpostavila Kristina Božič. Prepričana je, da se zdaj zgolj nadaljuje poročanje, ki je omogočilo okupacijo. Odmeven primer je bil rešitev štirih talcev na račun več kot 270 ubitih Palestink in Palestincev. “Najprej so vsi poročali o teh štirih talcih, potem pa so se, vsaj nekateri, popravili in dodali smrtne žrtve na palestinski strani,” je dejala. 

Mediji so se sicer zaradi genocida morali odzvati, brali smo lahko tudi avtorje, ki so pisali o obstoju modernega kolonializma in dosledno uporabljali ustrezne besede kot sta genocid in apartheid za opisovanje dogajanja, meni Božič. A večinoma je šlo za mnenjske tekste in nič kaj več. 

Pri samem poročanju ima veliko vlogo tudi dejstvo, da tuji novinarji ne smejo ali pa zaradi nevarnosti niti nočejo  v Gazo, palestinske pa ubijajo. Izrael je med drugim prepovedal Al Jazeeri oddajanje z izraelskega ozemlja, podobno so poskusili tudi za Associated Press, a so zahtevo umaknili, ko so ugotovili, da gre za ameriški medij. 

Realnost medijskega poročanja so na lastni koži lahko začutila tudi študentska gibanja po svetu, ki so na terenu doživela eno, v medijih pa se je poročalo drugo. 

Vsa odporniška gibanja označena za teroristična

Na vprašanje, zakaj se Hamas v medijih še vedno predstavlja kot teroristična organizacija, je Božič odgovorila, da so v medijih padli standardi glede poimenovanja terorizma. Novinarji zato le ponavljajo besede politikov Zahoda brez refleksije. Kot teroristično organizacijo ga bodo nehali poimenovati, ko bo zmagal oziroma uspel to, za kar si prizadeva – torej da bi ga upoštevali kot enakovrednega političnega akterja. Govorci so opozorili, da so bila vsa odporniška gibanja označena za teroristična, tudi jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Božič je opozorila,  da center moči vedno enači skrajno desnico s skrajno levico in oboje označuje za terorizem. 

Ne le Hamas, Izraelu je uspelo kot teroristične označiti vse organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in so natančno in z dokaznimi gradivi dokumentirale dogajanje v Palestini, je dopolnila Maja Lamberger Khatib. Ta označitev ima tudi posledice, mnogim je bilo zaradi tega odvzet vir financiranja. 

O posledicah označevanja organizacij za teroristične je spregovoril tudi Žiga Smolič. Spomnil je na Jemen, ki je v času Trumpove vlade izgubil dostop do humanitarne pomoči, kar je terjalo ogromno človeških življenj. Za dojemanje terorizma in arabskega sveta kot terorističnega je odgovorna tudi hollywoodska produkcija, ki slednjega tako prikazuje v svojih filmih.

Maja Lamberger je opozorila, da Palestinci v trenutnem segmentu narodnoosvobodilnega boja enotno podpirajo Hamas. Kar ne pomeni, da so ga enotno podpirali pred tem in da ga bodo po tem. Ljudje se namreč zavedajo, da so Hamas politiki, ki jim ni vredno brezpogojno zaupati. 

Na vprašanje, zakaj se arabske države bolj odločno ne postavijo na stran Palestine, je Kristina Božič odgovorila, da niso arabske države nič bolj ali manj dolžne pomagati kot katerekoli druge države. Arabske države od Palestine ne bi imele nobenega finančnega interesa, zato se ne vključijo v boj. Lamberger je dejala, da se Arabci med sabo dojemajo kot bratje, zato Palestinci od njih upravičeno pričakujejo večjo podporo. Pri tem je težava, da so mnoge arabske države tako ali drugače odvisne od Izraela. “Izrael lahko Jordaniji samo zapre vodo in bo kaos,” je ponazorila Lamberger. 

Jugoslavija podpirala narodnoosvobodilna gibanja

Smolič je pokomentiral gesto priznanja Palestine. Pred to simbolično gesto bi morala Slovenija izvesti dejanske akcije za končanje okupacije, apartheida, genocida, zagotavljanje humanitarne pomoči in drugih aktivnosti, šele potem bi bilo na mestu priznanje. 

O odnosu Jugoslavije do Palestine je povedal, da je ta delovala pod vplivom Sovjetske zveze do spora z Informbirojem, zato je sodelovala pri zalaganju Izraela z orožjem. Palestine pa zaradi razdrobljenosti, ki je bila posledica nakbe, ni prepoznala kot enakovrednega sogovornika, ampak zgolj v okviru begunskega vprašanja. Leta 1967 je Jugoslavija prekinila odnose z Izraelom, po beseda Smoliča je šlo tukaj predvsem za osebno iniciativo Josipa Broza Tita. Po tem je spremenila svoj odnos do Palestine, ugotovila je, da gre v resnici za nerešeno nacionalno vprašanje. Jugoslavija je podpirala vsa narodnoosvobodilna gibanja po svetu, ne le palestinskega. Organizirali so zbiralne akcije za gradnjo šol, izvajali tabore, študentom omogočili študij v Jugoslaviji.

Ko je Jugoslavija začela sodelovati s Palestino, je bilo izrednega pomena to, da je sprejela palestinske študentke in študente in jim omogočila študij. Kot je dopolnil Smolič, so bili Palestinci največja etnična skupina med tujimi študenti pri nas, bilo jih je kar 40 odstotkov. Bili so tudi zelo politični aktivni in organizirani, bili so glas Palestine v svetu. veliko jih je delovalo v študentskih zveza PLO-ja.  A težava je bila, da se študentje potem pozneje niso mogli vrniti nazaj v svojo domovino. Maja Lamberger je povedala, da je bila, kot trdijo tukaj živeči Palestinci, jugoslovanska družba v 70-ih bolj senzibilna do njihovega vprašanja, kot je danes. 

Kristina Božič je izpostavila nedavni primer, ko so se akademiki iz Gaze povezali in različnim univerzam po svetu poslali poziv, da naj palestinskim študentkam in študentom omogočijo študij, profesorjem pa zagotovijo zaposlitve. 

Izpostavila je še, da tudi, če oblasti v državah ne pomagajo Palestini, se je pa vzpostavilo solidarnostno povezovanje med ljudmi, ki se borijo za svobodo in radikalno enakopravnost. Opozorila je tudi, da Fatah igra umazano igro na Zahodnem bregu, saj je dejansko podizvajalec izraelske politike. Palestinci so se navadili, da vse, kar se jim ponudi, je verjetno past in je že vnaprej pogojeno.

Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo

Na to, da se Palestincem ves čas nastavlja pogojevani sporazum, je opozarjal že palestinski literat in politik Gasanu Kanafaniju (1936 -1972), je dodala Maja Lamberger. Opozorila je na njegovo razlago, zakaj kot deluje politično. Ne moreš biti nepolitičen, ko se rodiš v takšno politično situacijo, ki globoko definira tvoje življenje, je dejal Kanafani. Kot je povedala Lamberger, je brutalno iskreno pisal o svojih izkušnjah. “Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo,” je njegov odmeven citat, vezan na njegovo revolucionarno pisanje. Kanafani je bil intelektualec, ki je razumel svojo odgovornost, ki jo ima zaradi sposobnosti izražanja in jasne artikulacije. Bolj kot življenje samo je bilo zanj pomembno dostojanstvo in človekove pravice. O razlogih za oborožen odpor je Kanafani razložil, da je to edina možnost, da Palestina dobi minutko pozornosti v medijih. Ti namreč ne poročajo, dokler ne pride do incidentov. 

Skozi nastanek palestinske literature je Kanafani pomembno pripomogel k zbujanju narodne zavesti palestinskega naroda. Med drugim je pisal tudi o samoorganizacij žensk na področju boja, ki so bodisi sodelovale pri kraji letal ali pa podtikanju bomb v sedemdesetih. Lamberger je spomnila, da je vloga žensk v palestinskem osvobodilnem gibanju izjemnega pomena. Ne le, da so sodelovale v bojih, kot izjemno pomembna se je izkazala tudi njihova socialna solidarnostna mreža, s katero pomagajo najbolj ogroženim. 

Lamberger je opozorila še na kulturni boj, ki je bil prav tako zelo pomemben. In sicer je Amerika financirala določene pomembne časnike in tako pripomogla k dodatnemu zatiranju Palestincev skozi literaturo. 

Kaj pa pričakujete od nas?

O konkretni izkušnji Gaze kot jo je doživela sama in kot jo danes doživlja njena družina, ki še živi tam, je uvodoma sicer spregovorila Wafa Kanaan. O tem bomo v naslednjih dneh objavili poseben prispevek, zaenkrat naj za zaključek zadostuje njen odgovor na vprašanje, zakaj se Palestinke in Palestinci ne predajo in kako ohranjajo upanje. Pojasnila je, da upanje za svobodo brsti in se ohranja skozi več generacij, ki živijo pod okupacijo in trpijo izraelsko nasilje. “Kaj pa pričakujete od nas, seveda se ne bomo predali. Imamo pravico do obstoja. Dovolj imamo tega, da moramo to vedno znova razlagati in upravičevati. Glasni bomo, dokler ne bomo dosegli svobode,” je še dejala in dodala, da druge možnosti nimajo. 

Če Palestinke in Palestinci ne morejo obupati, ne smemo obupati tudi mi. Ohranjanje obstoječih in vzpostavljanje novih solidarnostnih praks je izjemnega pomena, prav tako postavljanje jasnih zahtev do oblasti in institucij. A pri tem je pomembno, kot je opozorila Maja Lamberger, da se pri takšnih in drugačnih sporazumih spremlja in nadzoruje, da so zahteve dejansko izpolnjene. Načini boja in učinkovita podpora Palestini na državni kot tudi osebni ravni so mogoči in so v preteklosti že obstajali. Mariborska univerza se še ni opredelila do genocida v Gazi, zato bi morali pritisniti tudi na lokalno univerzo, da se izjasni in sprejme ukrepe. Sledili bi pa lahko tudi jugoslovanskem vzoru in bi Palestinkam in Palestincem pri nas omogočili študij, možnost zdravljenja preko vzpostavljanja solidarnostnih praks na področjih izobraževanja, kulture, zdravstva in oskrbe. 

The post IDEJA SVOBODE V PALESTINI: PRIZNANJE JE SIMBOLIČNO, TREBA SE JE UKVARJATI Z OKUPACIJO  first appeared on Rdeča Pesa.

Kaj je reproduktivno delo in zakaj ga v večji meri še vedno opravljajo ženske? Kako se razvoj privatne lastnine povezuje z nastankom patriarhata? Zakaj kapitalizem še poglablja patriarhat? O tem in še marsičem je govorila naša članica Jerneja v podcastu Radia Maribor Mladi mladim. Vabljeni k poslušanju.

The post RDEČA PESA V MEDIJIH O REPRODUKTIVNEM DELU first appeared on Rdeča Pesa.

Uporabi svoj glas. EU, poženi! Močna EU za vse. Pogum za Evropo. To je le nekaj sloganov s katerimi institucije Evropske unije in lokalne politične stranke prepričujejo ljudi naj se udeležijo volitev za Evropski parlament, ki bodo potekale 9. junija. Pri tem uživajo požrtvovalno pomoč vseh osrednjih medijev, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj poudaril “zgodovinskost” tokratnih volitev in kdo bo že vnaprej za vse krize na evropskih tleh, jasneje obtožil ter obsodil tisto večino prebivalk in prebivalcev, ki se nedeljskega glasovanja ne bodo udeležili.

Kampanja, ki jo vodijo zgoraj navedeni akterji, je v tokratni izdaji presegla vse prejšnje. QR kode preko katerih izveš kakšne svobode ti prinaša EU, dramatični in drago sponzorirani posnetki ljudi, ki so si za “železno zaveso” prizadevali za ponovno uvedbo kapitalističnega izkoriščanja in imperialnih odnosov med državami, pozivi slavnih iz sveta glasbe, filma, gledališča in športa, ki nas prepričujejo kako zelo pomembne so evropske vrednote in evropski način življenja. Če temu dodamo še soočenja, ki so v prvi vrsti namenjena vprašanjem s polja kulturnega boja, osebnim lastnostim kandidatk in kandidatov ter vsiljevanju konsenza o nujnosti ter nespremenljivosti tovrstnega evropskega povezovanja, je mera več kot polna.

EU se skozi stališča vseh kandidatnih list slika kot civilizacijski dosežek in najvišja stopnja institucionalizirane solidarnosti, kar je je svet videl. Seveda nekatere od kandidatk in kandidatov sramežljivo kritizirajo nekatere, največkrat popolnoma obrobne vidike EU, nihče od njih pa ne postavlja pod vprašaj njenih temeljev.

EU je že že v osnovi zgrajena v interesu kapitala in v nasprotju z potrebami delovnih ljudi. Ustanovni dokumenti in poznejša zakonodajna določila vsebujejo pravila, ki izrecno prepovedujejo izvajanje ekonomskih politik, ki bi šle onkraj okvirjev kapitalističnega reda. Ta status quo še dodatno utruje izrazito nedemokratična urejenost institucij EU. Tiste, ki imajo največjo moč odločanja (Evropska komisija, Evropski svet, Evropska centralna banka) so po svoji sestavi popolnoma nasprotne že principom liberalne predstavniške demokracije, kaj šele, da bi bile zares pod nadzorom delovnih ljudi. Njihova sestava je plod salonskih dogovorov med vladajočimi, niihova politika pa zmerom v skladu z interesi kapitala. Evropski parlament, ki je po načinu volitev in delovanja še najmanj v neskladju z demokracijo, pa ima daleč najmanjšo politično moč med vsemi naštetimi. 

EU je izrazito hierarhična združba držav. Za visokoletečimi besedami o solidarnosti, povezovanju in celo prijateljstvu se skrivajo odnosi izkoriščanja med centrom in periferijo.  S slabo domiselnimi slogani se poskuša medijsko prikriti naraščajoče neenakosti in zmeraj večje razsežnosti okoljske krize.

Štiri svobode, ki jih bruseljski birokrati postavljajo na oltar povojnega evropskega povezovanja – prost pretok kapitala, blaga, storitev in delovne sile, so povsem v skladu s splošnim ciklom gibanja kapitala, so notranje nasprotna in omejujejo dejansko svobodo delovnih ljudi. Prost delovne sile, ki znotraj meja EU poteka v skladu s potrebami kapitala in nekaterih držav, je na drugi strani nujno zamejen z dolgimi cevmi, bodečimi žicami in tisoči umrlih beguncev v Sredozemskem morju. 

Vojne, ki divjajo po svetu, ponujajo še enega v predolgi vrsti dokazov, da EU ni zagotovilo za mir in varnost, temveč prav obratno. Predstavniki EU so vojni hujskači in zastopniki vedno obsežnejših vlaganj v orožje. Države članice brezskrbno nadaljujejo z zalaganjem Izraela z orožjem, medtem ko ta v Palestini izvaja genocid v katerem so do sedaj umorili najmanj 37 tisoč Palestink in Palestincev. Nemčija je tako zgolj v letu 2023 v Izrael izvozila orožje in vojaško opremo v vrednosti 327 milijonov evrov, od 7. oktobra 2023 naprej pa je njihova zvezna vlada izdala več kot 200 novih dovoljenj za izvoz orožja apardheidovskemu režimu.

Če si želimo družbene ureditve, ki bo zasnovana glede na potrebe delovnih ljudi in v skladu z naravnimi omejitvami, je potrebno pogledati onkraj EU. Izstop iz evropske monetarne unije (evrocone) je lahko prvi korak na tej poti, ki omogoči predpogoje za izpeljavo ekonomskih in družbenih reform, ki niso v skladu z zapovedmi vladajočih razredov po Evropi. Zavračanje EU kot kapitalističnega projekta, ki služi za doseganje in ohranjanje prevlade bogatejših držav nad preostankom, pa ne pomeni zavračanja sodelovanja med delovnimi ljudmi Evrope in širše. Nasprotno. Odpoved temu družbeno škodljivemu načinu povezovanja nam šele daje možnost, da v polnosti razvijemo prakse delavske solidarnosti in pomoči med ljudmi sveta. Socializem znotraj omejitev EU ni mogoč. Prej, ko bo to priznanje prevladalo znotraj naprednih delavskih, okoljskih, mirovniških in študentskih organizacij širom Evrope, večja bo možnost, da si socialistično Evropo tudi priborimo.

The post KAJ JE NAROBE Z EU? first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko ladja Borkum natovorjena z orožjem nadaljuje plovbo proti Luki Koper, so se pred vhodom v pristanišče zbrali protestniki. Zahtevali so da naj vlada nemudoma razkrije kakšno orožje je na ladji in komu je namenjeno ter da se obveže, da ne bo dovolila transporta ali izvoza vojaškega orožja in opreme v Izrael, ki v Palestini izvaja genocid. Prav tako so ponovili zahtevo po uvedbi sankcij izraelskemu režimu apardheida in priznanju Palestine kot samostojne države. Na protestu je bila tudi ekipa Rdeče pese. Poglejmo, kaj so nam o razlogih za svoj prihod na protest povedale nekatere udeleženke in udeleženci.

“Na protest sem prišla, ker sem proti orožju in temu, da se skozi Luko Koper prevaža orožje, sem proti Natu. Tudi na referendumu pred 20. leti sem glasovala proti Natu. Mislim, da orožje ne rešuje ničesar. Bogatijo le bogati, vsi ostali smo pa reveži in umiramo v nesmiselnih vojnah,” je povedala ena izmed lokalnih protestnic. Na vprašanje, kako se ji zdi reagiranje slovenske vlade, je odgovorila: “Zelo sem razočarana. Vlada cinca, vsi so podrepniki in nimajo jajc, da bi povedali svoje. Zdaj so se zmigali s tem, da bodo priznali Palestino, ampak s temi njihovimi pogoji se smešijo pred celim svetom.” Sogovornica je prepričana, da bi vlada, če bi ji bilo res mar za ljudi, lahko obdavčila kapital, regulirala banke, namesto za orožje bi lahko denar namenila javnim stanovanjem, šolstvu in zdravstvu.”

“Sem sem prišel, ker je situacija glede genocida v Gazi neznosna. Sodelovanja Slovenije in Luke Koper pri tej situaciji ne bomo kar tako požrli. Kot lokalni prebivalci dobro vemo, da ne glede na to barko, za katero ni jasno, če ima res orožje za Izrael ali ne, se v Luki Koper neprestano raztovarja orožje. Vsak Koprčan je v Luki Koper na lastne oči že lahko videl orožje in vojake,” je povedal protestnik z Obale. Kot lokalni prebivalec si želi, da bi se upoštevala mirovna pogodba iz leta 1947, ko je bilo zapisano, da sta Luka Koper in Trst demilitarizirana in denuklearizirana območja. Sogovornik je še opozoril na množično prisotnost policije: “To, da leti helikopter in je tukaj toliko policajev pomeni, da nas opazijo in da je naše mnenje, če že ni upoštevano, vsaj vzeto na znanje. Tudi dokaz, da so tej barki v Španiji zaradi protestov odklonili vplutje, je dokaz, da se da marsikaj narediti z močjo ljudstva.”

Kaj je na ladji Borkum še vedno ni znano, slovenska vlada pa se raje, kot da bi preverila, sklicuje na navedbe španske vlade. Po eni strani tako govorijo o priznanju Palestine, pri čemer gre zgolj za simbolno dejanje, ki ne bo spremenilo ničesar, po drugi strani pa ne naredi nikakršnih konkretnih dejanj in dovoljuje vplutje ladji z orožjem, za katero obstaja možnost, da se bo uporabilo za genocid.

The post RDEČA PESA NA PROTESTU “NE TOVOROM OROŽJA ZA GENOCID” first appeared on Rdeča Pesa.

Vlada je pred prazniki sprejela novo vojaško in obrambno strategijo. Obe predvidevata nadaljnje in pospešeno podrejanje slovenske vojaške politike interesom vodilnih članic Nata. Ta usmeritev ni ne nova ne presenetljiva, presenetljivo je kvečjemu to, da jo je sprejela vlada, v kateri je tudi Levica, ki se menda zavzema za izstop iz Nata. Kolikor vemo, Levica ob tem ni protestirala. Presenetljivo je tudi to, da vojaška strategija dopušča ponovno uvedbo selektivne ali splošne vojaške obveznosti, čeprav so vladne stranke v koalicijski pogodbi obljubile, da naborništva ne bo. »Zaveze do Nata« so pač pred »zavezami do volivcev«!

Ob tej priložnosti objavljamo daljši komentar Marka Kržana. Komentar bo (v nemščini) objavljen v časopisu Volksstimme, glasilu Komunistične stranke Avstrije ( KPÖ).

Vojaške strateške cilje bomo dosegli z ustrezno vojaško držo, s čimer bomo izvajali odvračanje in zadrževali varnostne grožnje ter se spoprijemali z njimi čim bliže njihovega nastanka in čim dlje od naše države ter zunanjih meja Evropske unije in Nata. – Ne, to ni strategija neokolonialne velesile, ki si jemlje pravico do preventivnih udarov od Vzhodne Evrope preko Srednjega vzhoda do Podsaharske Afrike. To je strategija Republike Slovenije, državice z 2 milijonoma prebivalcev, ki naj bi po ustavi »pri zagotavljanju varnosti izhajala predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, oziroma njene žepne vojske s 7.000 pripadniki, katere naloga je po zakonu »obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države«.

To protislovje bi bilo smešno, če ne bi imelo resnih posledic: vsako leto milijarda evrov za vojsko, od tega 200 milijonov evrov za uvoženo opremo in oborožitev. Zneska bosta naraščala hitreje kot družbeni proizvod in se zažirala v sredstva, ki bi jih lahko namenili za družbene potrebe. Če bo Slovenija čez šest let res dosegla minimalne zahteve Nata (2 % BDP-ja), bo za vojsko primerjalno gledano porabljala vsaj trikrat več kot danes nevtralna Avstrija (0,6 % BDP-ja). In če bo slovenski politični razred ocenil, da z denarjem v vojsko ne privabi dovolj kadra, sledi tudi ponovna uvedba vojaške obveznosti.

Usmeritev ni nova: je nadaljevanje politike, ki jo slovenski politični razred vodi že 30 let. In tudi ni izvirna, saj podobno politiko vodijo vse (nove) članice Nata in EU-ja. Bistvo te politike je preurejanje vse družbe po meri (mednarodnega) kapitala in podreditev države interesom Nata in EU-ja, natančneje njunih vodilnih članic. V tem procesu je tudi slovenski politični razred postal njihov podizvajalec, zato je logično, da je iz vojske naredil podizvajalko Nata. To se kaže v zadnjih nakupih oborožitve: 2 transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije, 6 helikopterjev za Natove večnacionalne specialne sile. Kaže se v nameri, da bo vsaj 50 % vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva vedno v stalni pripravljenosti. To potrjuje tudi dejstvo, da se je Slovenska vojska umaknila iz mirovnih operacij OZN-a, hkrati pa je primerjalno gledano ena največjih »dobaviteljic« kadra za operacije Nata.

Toda interesi slovenske družbe (delovnih ljudi v najširšem pomenu) ne sovpadajo z interesi vodilnih članic EU-ja in Nata, še manj z interesi njihovih vladajočih razredov, ki diktirajo njuno »agendo«! Evropska unija ni družba enakovrednih držav, ampak povezava zahodnoevropskega centra z južno ter vzhodno periferijo, torej z območjema, kjer je stopnja izkoriščanja višja kot v centru, življenje pa slabše. Dokler je tako, nismo »v istem čolnu«. Ohranjanje privilegiranega položaja ZDA in drugih imperialističnih držav v svetu je mogoče v interesu njihovih vladajočih razredov, morda tudi v interesu tamkajšnjega srednjega razreda, ni pa v interesu delovnih ljudi, še najmanj delovnih ljudi evropske periferije. Zato je treba (vojaško) politiko teh držav uskladiti z interesi tamkajšnjih družb. Dovolj je kopiranja natovskih strategij! Potrebna je strategija, ki bo temeljila na dejanski vojaški ogroženosti naših družb in resničnih interesih naših ljudi.

Za začetek moramo opustiti predznanstveno pojmovanje vojne, na katerem temeljijo sedanje strategije. Vojna ni naravni pojav, ki se kot potresni valovi ali nalezljive bolezni neselektivno širi iz žarišč. Državljanske vojne po razpadu SFRJ ali ZSSR niso »okužile« nobene tretje države, tudi niso preskakovale iz Karabaha v Gruzijo ali iz Pridnestrja v Ukrajino. Še v izraelsko-palestinsko vojno se ni že 40 let neposredno vpletla nobena arabska država, tokrat se drži ob strani celo Fatah na Zahodnem bregu. Pojmovanje vojne kot potresa ali epidemije torej ne pojasnjuje ničesar. Je zgolj prikladen izgovor za imperialistično politiko držav, kot so ZDA: če je vsaka neskladnost z ameriškim »rules based order« potencialno žarišče vojne, ki se lahko razširi na območje ameriških »zaveznikov« ali ogrozi ameriške nacionalne interese, je »preemptive strike« videti kot razumna strategija. Vojna seveda vpliva na druge države, tja se zatekajo begunci in izseljenci, toda to niso vojaške grožnje, zato odzivanje nanje z vojaškimi sredstvi ni rešitev. Praviloma se sprevrže v humanitarno katastrofo, neredko celo v zločin. To velja praktično za vse ameriške »humanitarne intervencije«. 

Razumna strategija lahko temelji le na znanstvenem spoznanju, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi (von Clausewitz). In sicer politike, ki sta jo neka država oziroma razred vodila že dolgo pred vojno (Lenin). Če se hočemo izogniti vojni ali se vsaj pripraviti nanjo, moramo pravilno predvideti, kakšna bi vojna lahko bila, za to pa moramo analizirati politiko celotnega sistema držav, iz katerega bi lahko izšla. Poglejmo torej, zelo shematično, politični razvoj na »varnostnih območjih«, ki so v slovenski natovski strategiji izpostavljena kot varnostne grožnje in kot območja predvidenega vojaškega delovanja.

»Bližnji in Srednji vzhod ter Severna in Podsaharska Afrika.« Glavna lastnost tamkajšnjega sistema držav je neokolonializem. Te države so se sicer politično osamosvojile, ekonomsko pa so ostale periferne in odvisne. V nekaterih, recimo v Siriji in Libiji, so narodnoosvobodilna in socialistična gibanja ter režimi dosegli precejšnjo stopnjo družbenoekonomskega razvoja in politične samostojnosti. Toda politika ZDA, VB, Francije, Italije in tudi neposredno Nata in EU-ja je (ob sodelovanju domačih »podizvajalskih« razredov) v zadnjih desetletjih vse te države spravila na kolena, tamkajšnje družbe pa v bedo in (vsaj) latentno državljansko vojno, katere najhujši simptom je terorizem. Nobena tamkajšnja država niti razred ne vodi politike, ki bi bila v nasprotju z interesi delovnih ljudi v Sloveniji ali kateri koli članici Nata. Celo če bi jo, nobena nima sredstev za vojno proti nam. Nasprotno, vodilne članice Nata in Izrael, ki je nastal po volji imperialistov iz nekdanje priseljenske kolonije na arabskem ozemlju, nenehno ogrožajo tamkajšnje države in se pogosto vojskujejo proti njim. Zaradi sodelovanja v tej politiki naše družbe ne bodo nič varnejše, kvečjemu bodo postale tarča povračilnih napadov.

»Zahodni Balkan«, s čimer sta najbrž mišljeni Srbija in Republika Srbska. Odločilna procesa v tamkajšnjem sistemu držav sta bila obnova perifernega kapitalizma in vzpostavitev (etno)nacionalnih buržoaznih držav na pogorišču večnarodne, socialistične, neuvrščene Jugoslavije. Proces je zajel vse nekdanje realsocialistične države v Evropi, specifika Balkana pa je bila, da je zaradi narodnostno premešanega prebivalstva potekal v obliki državljanske vojne. Ker ohranjanje perifernega kapitalizma, katerega garanta sta Nato in EU, povzroča revščino in brezperspektivnost, ki sta gojišči etnonacionalistične ideologije in politike, se ohranja tudi tveganje, da se ta politika prevesi v vojno. Toda ne Srbija, kaj šele bosanski Srbi, nimajo sredstev, da bi napadli Slovenijo. Tudi njihovi vladajoči razredi Slovenije ne ogrožajo, kaj šele, da bi jo ogrožali delovni ljudje. Edina vojna, ki nam grozi z Zahodnega Balkana, je morebitna nova Natova vojna proti Srbiji ali bosanskim Srbom. Namesto, da se oborožujemo za sodelovanje v vojni proti ljudem, ki nas ne ogrožajo, bi si morali prizadevati za spremembo politike EU-ja in Nata, ki nista in ne bosta prinesli niti trajnega miru, kaj šele blaginje. Majhne članice resnega vpliva sicer nimajo, vsekakor pa bi bila njihova politika bolj verodostojna, če bi se eksplicitno odrekle vojni in odpovedale ekonomskim koristim za svoje vladajoče razrede.

»Širše območje Ukrajine« je prav tako zajel proces obnove kapitalizma in graditve nacionalnih držav na razbitinah Sovjetske zveze. »Prozahodna« frakcija ukrajinskega političnega razreda je težila k temu, da bi bila Ukrajina narodnostno, jezikovno in ideološko homogena (ukrajinizacija) in da bi se uvrstila v imperialistični tabor (Nato, EU). ZDA in »zaveznice« so vodile politiko ekonomskega, političnega in vojaškega podrejanja Vzhodne Evrope, kar je za Ukrajino pomenilo priključevanje Natu, za Rusijo obkoljevanje z Natom. Velik del ukrajinskega političnega razreda in prebivalstva je tej notranji in zunanji politiki nasprotoval, vse bolj jima je nasprotoval tudi ruski politični razred. Rusija se je sicer močno integrirala v svetovni sistem kot izrazito periferno gospodarstvo, ki je zlasti Nemčijo oskrbovalo s poceni energenti in surovinami, svetovna finančna središča pa z izvozom dobičkov. Toda če je bila Rusija od napoleonskih vojn do 2. svetovne vojne jeziček na tehtnici v medimperialističnih vojnah, sodobni kolektivni imperializem ruske politične in vojaške moči ne potrebuje oziroma jo ima za oviro svojemu »rules based order«. ZDA so že s širitvijo Nata, z odpovedjo večine pogodb o jedrskem orožju in izgradnjo protiraketnega ščita hudo oslabile Rusijo, s širitvijo v Ukrajino bi jo še bistveno bolj. Ruska politična birokracija, ki jo je kolektivni Zahod obsodil na to, da postane »odvečni razred«, je do leta 2008 proti tej politiki le protestirala. Leta 2008 v Gruziji (Južni Osetiji) je nanjo prvič vojaško reagirala. Leta 2014, po državnem prevratu v Kijevu, jo je s priključitvijo Krima poskusila že prehiteti. Takrat je nastopil še en moment: ljudske vstaje v Donbasu in »protiteroristična operacija« kijevskih oblasti. V državljanski vojni v Ukrajini je ruski politični razred iz nacionalističnih ozirov (buržoazne nacionalne države se imajo pač za zaščitnice svojih »rojakov«) preprečil poraz »ljudskih republik«, vendar ju je hkrati podredil svojemu režimu. Ker so bile politike štirih dejavnikov (ukrajinskih oblasti in »separatistov«, Rusije in zahodnih velesil) tako nasprotne in brezkompromisne, je postala nova, širša vojna skoraj neizbežna in kompleksna: je hkrati nacionalistična vojna Ukrajine proti separatistom, nacionalistična vojna Rusije proti Ukrajini in posredna imperialistična vojna Zahoda proti Rusiji.

Čeprav je Rusija februarja 2022 prva udarila, je strateško konservativna: hoče »staro«, tj. nevtralno in vsaj delno »prorusko«, Ukrajino ter ozemlja, ki jih obvladuje od leta 2014 ali jih bo še zasedla. Hoče tudi status quo v Belorusiji, Pridnestrju in Zakavkazju. Logika te politike in vojne ne kaže, da hoče doseči več. Ne ogroža Evrope vsepovprek ali Slovenije. V to politiko ni treba privoliti, toda ni ji treba nasprotovati z vojno. Po drugi strani vojni cilj ukrajinskih oblasti, da jezikovno večinsko ruska Doneck in Lugansk ter narodnostno večinsko ruski Krim s silo vrnejo v ukrajinizirano državo, ki bo članica Nata, ne more biti cilj naše politike. Ni potreben za našo varnost, prinaša pa nadaljevanje vojne in najbrž tudi povojne represalije ter izseljevanje kot leta 1995 hrvaška operacija Oluja proti upornim Srbom. Tudi politika ZDA in zaveznic je prispevala k vojni, zdaj pa onemogoča celo pogajanja o premirju. Njihov vojni cilj je »strateški poraz« Rusije, da bi jo spravile s poti pred obračunom s Kitajsko. Tudi to ni potrebno za našo varnost. In prinaša nadaljevanje, morda stopnjevanje vojne.

S tem pa pridemo do bistva: premoč zahodnih držav, zaradi katere so lahko celo epoho živele na tuj račun, usiha. Industrijska se je že iztekla, tehnološka se izteka, načeta je tudi finančna. Njihovim vladajočim razredom bodo ostala le vojaška sredstva. Obeta se nova doba imperialističnih vojn, v katerih bodo obrobne države žrtve ali pa koristni idioti. Slovenci smo bili že prevečkrat eno in drugo: v 1. svetovni vojni koristni idioti avstro-ogrskega in nemškega imperializma, v 2. svetovni vojni žrtve nemškega in italijanskega imperializma. Dilema naše (vojaške) politike je torej jasna: Ali naj se oborožujemo za sodelovanje v imperialističnih vojnah ali pa storimo vse, da se jim izognemo? – Slovenski politični razred se je odločil za prvo. Toda izkazano protiimperialistično in protivojno razpoloženje našega prebivalstva nam daje upati, da njegova odločitev ne bo uresničena.

The post GOSTUJOČE PERO: Vojaška politika v novi dobi imperialističnih vojn  first appeared on Rdeča Pesa.

Pet dni je že od začetka zasedbe predavalnice 1 na Fakulteti za družbene vede. V četrtek smo se na FDV-ju z udeleženci pogovarjali o razlogih za zasedbo, njihovih zahtevah in vlogi univerze v naši družbi. Vabljeni k poslušanju svežega Pesinega soka z zasedbe!

The post SVEŽI PESIN SOK Z ZASEDBE! first appeared on Rdeča Pesa.

Če si se kdaj spraševal/-a, kdo financira Rdečo peso, te naj razočaramo, da nihče. Delujemo popolnoma na prostovoljni bazi. Ne le, da za naše delo nismo plačani, sami si krijemo tudi potne stroške, tehnično opremo in kavo, ki jo spijemo na snemanjih in ob pisanju. Zato bomo zelo veseli, če nas boš podprl/-a z donacijo!

Skeniraj QR kodo ali pa klikni tukaj.

Časti nam kavo, mi bomo pa še naprej skrbeli za redno objavljanje naprednih vsebin.

The post ČASTI NAM KAVO! first appeared on Rdeča Pesa.