V Argentini pravkar poteka stavka transportnih delavk in delavcev ter zaposlenih v javnem sektorju. Prvi so zaustavili ladijski promet v najpomembnejših pristaniščih, prekinili železniške povezave in na tla prikovali na stotine letal, ki bi morala poleteti iz argentinskih letališč. Drugi so prekinili pouk, predavanja in izvajanje komunalnih storitev. 

S stavko, najmočnejšim orožjem delavskega gibanja, želijo zaustaviti privatizacijo javnega prometa, električnega in vodnega omrežja, preprečiti množična odpuščanja na področju javnih storitev in se izboriti za dvig plač. Njihove zahteve tako presegajo goli ekonomizem in delavskemu boju vračajo napredno politično vsebino, ki je nujna za njegov dolgoročni uspeh. 

V prekinitvi dela in množičnih uličnih demonstracijah, ki stavko spremljajo sodeluje sto tisoče delavk in delavcev. Delavstvo, za razliko od pasivne strankarske opozicije, s tem korakom vrača udarec libertarskemu režimu argentinskega predsednika Javierja Mileja in celotnemu kapitalističnemu razredu v državi in širše. 

Vsebino njihovega upora najbolje opiše izjava enega izmed letaliških delavcev, ki sodeluje v stavki. “Ne borimo se zgolj za sektorske, parcialne zahteve. Borimo se za javno šolstvo, zdravstvo, za pravice upokojencev, za ohranitev vseh stvari, ki jih želi oblast uničiti”. Iz njihovega boja in njegove politične vsebine bi se lahko učili tudi mnogi sindikati pri nas. 

En svet, en boj!

The post DELAVSTVO V ARGENTINI VRAČA UDAREC  first appeared on Rdeča Pesa.

Nadaljujemo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete četrti del, v katerem je govora o položaju invalidskih upokojenk in upokojencev.

Vlada ugotavlja, da od vseh upokojencev prav invalidski živijo najslabše. Stopnje tveganja revščine so pri tej populaciji najvišje. A predlogov, ki bi popravili gmotni položaj invalidskih upokojencev, v besedilu ne najdemo. Vlada predlaga spremembe sistema poklicne rehabilitacije, pa pisari o prilagajanju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja.

Edino, kar lahko zasledimo, je predlog tako imenovanega enotnega izvedenskega organa, ki bi povezoval Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ideja ni nič novega niti na sebi slabega, se pa upravičeno lahko vprašamo, kakšni točno naj bi bili učinki uvedbe tovrstnega organa? Izvedencev, ki bi želeli delati v javnem sektorju, je vse manj in manj, odnosi in ocene komisij do delavcev pa so pogosto usmerjeni v golo vračanje na delo, ne glede na zdravstveno stanje delavca. Predlog enotnega izvedenskega organa obstoječih težav sistema ne naslavlja ter tako – in to v najboljšem primeru – združuje dve težavi v eno enotno težavo. 

Ob tem ne pozabimo, da je prav ministrstvo za delo odločilo, da bodo centri za socialno delo opravljali vlogo vstopne točke za osebno asistenco, tako da se človek vpraša, v čem naj bi bil ta izvedenski organ enoten. Skrbi predvsem omenjanje poklicne rehabilitacije, ki ga zasledimo v tekstu. Eno je namreč zdravljenje človeka, drugo pa predpostavka, da se lahko človeka  z dovolj zgodnjo obravnavo – v državi, kjer se na kak zdravniški pregled čaka po več mesecev ali celo let – enostavno vpreže nazaj v delovni proces. In to brez upoštevanja njegovega delovnega mesta, osebnih okoliščin in socialnega položaja.

V tem kontekstu bo pomembno predvsem, kaj bo vlada predlagala na področju “absentizma”in bolniških odsotnosti, in takrat bo jasno tudi, v kateri smeri bo šla sprememba invalidskega zavarovanja. Dejstvo je, da je področje invalidov razpršeno na prafaktorje in da ima redko kdo sploh pregled nad pravicami iz področja invalidske zakonodaje. Nadomestila in invalidnine so sramotno nizke, ocene invalidskih komisij pa milorečeno sporne in za ljudi usodne.

Več o zgrešeni pokojninski politiki naslednjo sredo.

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 4. DEL: INVALIDSKO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

Poletna turistična sezona je na vrhuncu. Vroči dopustniški dnevi, natrpane plaže, povečan obseg prometa – vse to lahko spremljamo že od druge polovice meseca julija. Rekordi padajo, ponudba je vse večja, izbrana storitev pa čedalje dražja (po nekaterih podatkih si okoli trideset odstotkov evropskega prebivalstva ne more privoščiti enotedenskih počitnic). Navedli smo zgolj nekaj značilnosti turizma, kot ga poznamo danes – turizma po kapitalistično.

Turizem je v kapitalizmu izključno tržna dejavnost. Ob stalni odvisnosti od vremena in letnega časa zato v turističnih krajih prevladujejo nestandardne oblike zaposlovanja oziroma oblike dela brez pogodbe, med katerimi je najpogostejše sezonsko delo. Posamezne turistične dejavnosti so v večini primerov usmerjene le v določen del leta, kar v obliki slabših pogojev dela v prvi vrsti občutijo turistični delavci. V času izven turistične sezone so pogosto pahnjeni v negotov ekonomski položaj, z ostalimi oblikami dela pa se v svojem kraju le težko preživljajo, saj je ena od poglavitnih značilnosti turizma izrazito enosmeren, enostranski razvoj področij, na katerih je razširjen – razvoj po meri kapitala.

Še ena od pojavnih oblik takšnega razvoja je proces spreminjanja mest za ljudi v mesta kapitala, pri čemer imajo menjalne vrednosti prostorov in površin prednost pred njihovo uporabno vrednostjo. Mestni predeli z bivalno namembnostjo se spreminjajo v turistična naselja, ki ob vse večji nedostopnosti skupni rabi kot stranke obravnavajo celo lokalne prebivalce.

Turizem ni brez vpliva na podnebno in okoljsko problematiko. Znano je, da steber novodobnega turizma, letalski promet, v današnjem času ustvari približno štirikrat več emisij ogljikovega dioksida kot leta 1960. Turizma, kot ga poznamo, pravzaprav ni mogoče razogljičiti, saj je v največji meri odvisen od uporabe prometnih sredstev, ki po nekaterih podatkih prispevajo devetinštirideset odstotkov skupnega ogljičnega odtisa turizma (sledijo produkcija blag, potrebnih za turistično dejavnost, različne storitve, poraba energije itn.). Turizem je danes eden glavnih onesnaževalcev planeta (ladje za križarjenje družbe Carnival Corporation so, denimo, ob evropskih obalah izpustile 10x več žveplovega oksida kot vsi avtomobili v Evropi). Omeniti velja tudi uničevanje vodnih ekosistemov, ki je v veliki meri povezano s hotelsko oziroma letoviško dejavnostjo ob morjih, jezerih in rekah.     

V prihodnosti si moramo prizadevati za nove, resnično trajnostne oblike turizma, pri čemer ne bomo posegali v kakovost življenja lokalnih prebivalcev. Za učinkovit javni potniški promet, ki lahko koristi tako prebivalcem kot tudi obiskovalcev in za dostopna stanovanja ter varne zaposlitve. Za podružbljena letovišča, zgrajena z vizijo uporabnosti, ne dobička. Za turizem, kjer bomo od tujega kraja odnesli predvsem pristnost, ne prestiža. 

The post TURIZEM PO KAPITALISTIČNO first appeared on Rdeča Pesa.

Mladi v Sloveniji se od staršev odselijo pri povprečno 29,1 letih, kažejo najnovejši podatki Statističnega urada republike Slovenije. Pri višji starosti so se odselili le v šestih državah EU-ja. Najvišja povprečna starost ob odselitvi je bila na Hrvaškem, kjer je znašala 31,8 leta, najnižja pa na Finskem, kjer je znašala 21,4 leta. V Sloveniji je lani s starši živelo 60,4 odstotka mladih v starosti od 18 do 34 let, kar je za odstotek več kot leta 2022. 

Med najemniki je večji delež mladih kot drugih starostnih skupin, ugotavljajo na državni statistiki. Prav tako imajo mladi povprečno nižje plače od vseh zaposlenih, in sicer oktobra lani so imeli nižjo za 27,9 %.

Eden od pomembnih razlogov, zakaj se mladi tako pozno odselijo, je ta, da so najemnine absurdno visoke. Po hitrem pregledu na portalu nepremičnine.net lahko vidimo, da lahko v Ljubljani za enosobno stanovanje odštejemo 600 evrov ali več, kar nekaj ponudb celo presega 1000 evrov. Najemnine so visoke tudi v ostalih krajih Slovenije. Za predstavo, kaj to pomeni – v letu 2022 je povprečna mesečna plača mladih znašala 1051 evrov neto. Mladi so bolj podvrženi nestalnim oblikam zaposlitve, zato ni nujno niti to, da bodo vsak mesec prejeli redno plačo. 

Ob tem pa je po podatkih Elektra Ljubljana v Ljubljani prazno vsako enajsto stanovanje, kar je 11.400 stanovanj, so poročali na TV Slovenija. Na ministrstvu za solidarno prihodnost sicer obljubljajo večji zagonu stanovanjske gradnje, kar je vsekakor pomembno, a je zastavljen cilj daleč od tega, da bi zadostil potrebam. Več o tem je za nas napisal Jasmin Feratović v prispevku Gostujoče pero: Zavajajoče obljube o novih stanovanjih.https://rdecapesa.com/gostujoce-pero-zavajajoce-obljube-o-novih-stanovanjih/

Za stanovanjsko krizo je odgovorna privatizacija stanovanj, ki so bila prej družbena. Stanovanje mora spet postati osnovna celica bivanja, ne pa tržni produkt. A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji… 

The post ZAKAJ SE MLADI TAKO POZNO ODSELIJO OD STARŠEV? first appeared on Rdeča Pesa.