Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.