V času razkosanja Kraljevine Jugoslavije in okupacije slovenskega ozemlja s strani nacifašističnih sil se je leta 1941 porodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Rodila se je iz potrebe, iz volje in iz obupa, a tudi iz jasnega političnega razumevanja, da svobode ne bo brez boja. OF ni bila le obrambna reakcija proti okupatorju, temveč zavestna, politična in organizirana vstaja, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije segla po orožju in zgradila odpor, ki ga je bilo stežka najti v takšni obliki v celotni okupirani Evropi.

Partizanski boj ni bil ločen od revolucije – bil je njen konkretni izraz. Odločitev, da se ne čaka na rešitev od zunaj, temveč da si ljudstvo samo izbori svobodo, je bila hkrati odločitev za drugačno družbo. Boj proti okupatorju je bil neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu. Bil je boj za delavsko oblast, za družbeno lastnino in za konec izkoriščanja.

Komu služi zgodovinski revizionizem?

Zgodovinski revizionizem, ki ga v zadnjih desetletjih vsiljujejo različni politični krogi, služi tako konservatiivni desnici kot liberalni sredini. Čeprav se morda zdita ideološko nasprotna, imata skupen imenovalec: globok strah pred socialistično revolucijo. Konservativci poveličujejo kolaboracijo z okupatorjem kot “protikomunistični odpor”, liberalci pa se trudijo partizanstvo oklestiti njegovega revolucionarnega značaja in ga prikazati kot nacionalno obrambno, a ideološko prazno reakcijo. Tako eni kot drugi si prizadevajo, da bi množični boj delovnega ljudstva prikazali kot manipulacijo peščice komunistov.

Ta revizionizem ni zgolj zgodovinska napačnost, temveč aktivna politična praksa, ki poskuša izbrisati možnost radikalne družbene alternative. Ko partizanski boj ločijo od njegovega socialističnega značaja, ločujejo tudi sedanjo družbo od možnosti novega kolektivnega upora.

Ena najpogostejših liberalnih praks je torej “normalizacija” partizanskega boja – prikazovanje partizanov kot navadnih ljudi, ki so se po spletu okoliščin znašli v vojni vihri in se odločili upreti zgolj zato, ker “sovražijo naciste”. Tako poslušamo trditve, da “partizani niso bili komunisti”, da “so se borili za narod, ne za revolucijo”, in da je bila “vojaška zmaga zlorabljena za politične cilje”. A te trditve temeljijo na zavestnem ločevanju narodnoosvobodilnega boja od njegovega dejanskega vsebinskega jedra.

Čeprav desnica odkrito napada partizane, jih označuje za “zločince” in “totalitarce”, liberalna sredina uporablja mehkejše, a nič manj nevarne prijeme. Prikazujejo se kot razsodni in uravnoteženi, kot glasniki ničkolikokrat opevane sprave, a v resnici izvajajo škodljiv zgodovinski revizionizem: revolucijo reducirajo na “nujno zlo”, nekaj, kar bi naj “zasenčilo” pravi pomen upora. Za liberalce ni sporna diktatura kapitala, sporna je le diktatura proletariata.

In prav zato želijo iz zgodovine iztrgati bistvo – dejstvo, da je bil boj proti okupatorju tudi boj proti kapitalistični reprodukciji neenakosti. Desnica in liberalci sta si v tem pogledu popolnoma enotni: revolucija je bila korak predaleč.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil boj za svobodo in socializem. Bil je izraz kolektivne volje tisoče kmetov, delavcev, dijakov, učiteljev, ki so v fašizmu prepoznali najskrajnejšo obliko razrednega nasilja in so mu odgovorili z organiziranim odporom. Osvobodilna fronta je bila edinstven primer povezovanja množic okoli jasnega cilja: svobodna, socialistična Slovenija.

Danes, ko se kapitalizem pogreza v vedno nove krize, ko se rojevajo nove oblike fašistoidnega nasilja in ko se socialistične ideje znova prebujajo, je še toliko bolj pomembno, da se ne odpovemo dediščini OF. Ne kot sentimentalnemu spominu, temveč kot politični izkušnji za prihodnost. 

The post Živela OF, živela socialistična revolucija! first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

V medijskih povzetkih leta 2024 so še posebej izstopale tri teme: vojna, neenakost in z njo povezano povečevanje bogastva milijonarjev in milijarderjev ter naraščanje revščine. O teh temah smo veliko pisali tudi na Rdeči pesi. Prevladujoči mediji so stanje preteklega leta v veliki meri analizirali v skladu s pogledi voditeljev držav imperialističnega centra, dali glas podjetnikom in lastnikom kapitala, ki so tako ali tako že nosilci moči v družbi, medtem ko smo o delavskih bojih slišali bore malo ali nič.

Zgodbe delavskih bojev in delavskega organiziranja le poredko najdejo svoj prostor v osrednjih medijih. To lahko daje vtis (pa čeprav naša vsakdanja življenja dokazujejo nasprotno), da je razredni boj mrtev, da je delavski razred neorganiziran in poražen. Kljub temu, da je članstvo v sindikatih in sindikalno organiziranje globalno gledano v upadu, pa številni delavski boji po svetu dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da je kapitalizem v krizi in nakazujejo zaostrovanje delavskih bojev.

Izbruhi vedno bolj ekstremnih gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih so poglobili parazitizem in brezobzirnost finančne oligarhije, katere ogromno bogastvo je vse  bolj ločeno od proizvodnje. Vladajoči razred se je na krize odzval tako, da je poskrbel za reševanje bank in podjetij, kar smo nazadnje najbolj očitno opazili v prvem letu pandemije COVID-19. Pandemija je razkrila brezbrižnost kapitalističnih vlad do življenj delovnih ljudi, saj so ponovno dale prednost dobičkom podjetij pred javnim zdravjem. 

Medtem ko mediji s promocijo podjetništva in »inovacij« vzpodbujajo nadaljnje bogatenje superbogatih, je realnost za široko množico svetovnega prebivalstva precej drugačna: naraščajoči življenjski stroški, stagnacija plač in razgradnja ter propadanje javnih storitev. Po podatkih Svetovne banke skoraj 700 milijonov ljudi (ali 8,5 odstotka svetovnega prebivalstva) živi v skrajni revščini, ki je opredeljena kot dohodek, nižji od 2,15 dolarja na dan. Približno 3,5 milijarde ljudi (44 odstotkov človeštva) pa živi z manj kot 6,85 dolarja na dan.

Vse bolj majavi temelji obstoječega reda in zaostrovanje stisk običajnih ljudi pa so privedli do zaostrovanja razrednega boja. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2023 več kot 450.000 delavcev vključenih v daljše prekinitve dela, kar je 280-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom in vrnitev na raven pred pandemijo. Te stavke so zajemale različne panoge in poklice od delavcev in delavk v avtomobilski industriji, hollywoodskih pisateljev in pisateljic, medicinskih sester do učiteljic in učiteljev. Krepitev razrednega boja se je nadaljevala tudi leta 2024, ko so stavkali delavci v letalski industriji Boeing, akademski delavci in delavke, telekomunikacijski delavci ter delavci in delavke v podjetjih Amazon in Starbucks. Ministrstvo za delo ZDA je poročalo o podvojitvi števila prošenj za sindikalno zastopanje, in sicer s 1638 v proračunskem letu 2021 na 3286 v proračunskem letu 2024.

V preteklem letu so delavke in delavci v Argentini, Gvineji in Nigeriji sprožili močne splošne stavke, da bi se uprli varčevalnim ukrepom, ki so ogrozili njihovo preživetje in jih pahnili v revščino. Tudi v Keniji je na milijone mladih demonstriralo proti varčevalnim ukrepom, temu pa je sledil stavkovni val, ki je zajel delavce in delavke v številnih panogah. Na Severnem Irskem je potekala največja stavka v več kot pol stoletja, ko je 225.000 delavcev javnega sektorja zahtevalo boljše plače in delovne pogoje. V Grčiji in Italiji so delavci v množičnih protestih proti privatizaciji, zniževanju plač in zmanjševanju socialne zaščite zaustavili glavne gospodarske sektorje. Ne pozabimo na bojkote pošiljk orožja, ki so jih prav tako izvedli pristaniški delavci in s tem preprečili dostavo orožja za izvajanje genocida nad Palestinkami in Palestinci.

Obsežne stavke so se zvrstile tudi po vsej Aziji, med drugim v Južni Koreji pri prevoznikih in zaposlenih v Samsungu in na Šrilanki pri železniških delavcih. V Mehiki so se delavci v jeklarstvu in avtomobilski industriji uprli nizkim plačam in pogojem, ki so jih uvedle nadnacionalne korporacije. Tem so se z organizacijo stavk zoperstavili tudi rudniški delavci v Čilu in brazilski pristaniški delavci. V Nemčiji so stavke v podjetjih Lufthansa in Volkswagen razkrile vse večje nezadovoljstvo delavcev, ki so se pričeli povezovati z okoljskimi aktivisti.

Kljub temu, da delavske stavke niso povsod dosegle želenega učinka in so pogosto padle zaradi sindikalne birokracije same, je naraščanje števila stavk in organiziranje stavk mimo sindikalnih birokratov dokaz, da je delavski boj še kako živ. Pokazale so, da obstaja potreba po novih delavskih organizacijah in odborih, ki jih nadzorujejo delavci sami. Pogoji za to pa izhajajo iz globalnega kapitalizma: od imperialističnih vojn, neenakosti do podnebnega zloma – vse to prispeva k organiziranju in boju milijonov delavcev in delavk po svetu. V Rdeči pesi pa si bomo prizadevali, da bomo o njih še naprej in še bolj pogosto poročali. 

The post KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA  first appeared on Rdeča Pesa.