Reading view

There are new articles available, click to refresh the page.

I love the smell of autopoiesis in the morning

I belatedly joined the 3D printer club and got myself a brand new Bambu P1S. (Days before the next-gen P2S was released it turns out, but I got the P1S on sale so I don’t feel so bad.)

I have wooden floors.

So I’ve been printing printer foot adaptors to make the optional rubber anti-vibration feet (which I also bought) more effective.

Here’s the 3D model for the adaptors. You open it in the app, select your printer and filament, and it prints directly.

Here are the adaptors printing on my insta.

I am very very into this as a concept: using the printer to print parts of itself. It is a glimpse of the old vision of 3D printers as bootstrapping machines. The old vision and maybe the future too.

(Bootstrapping (Wikipedia) in the self-starting sense, i.e. "analogous to one who would lift himself by his own bootstraps," which is where booting/rebooting/etc for computers comes from.)

For instance RepRap:

a free desktop 3D printer capable of printing plastic objects. Since many parts of RepRap are made from plastic and RepRap prints those parts, RepRap self-replicates by making a kit of itself - a kit that anyone can assemble given time and materials. It also means that - if you’ve got a RepRap - you can print lots of useful stuff, and you can print another RepRap for a friend…

RepRap started in 2005. Remember the heady days of maker culture? People really felt like we were on a path to decentralising and democratising manufacturing; putting the means of production in the hands of everyone.

I believe the RepRap project is now dormant.

But it harks back to an older idea, being John von Neumann’s concept of a universal constructor:

the self-replicating machine consists of three parts: a “description” of (‘blueprint’ or program for) itself, a universal constructor mechanism that can read any description and construct the machine (sans description) encoded in that description, and a universal copy machine that can make copies of any description.

Autopoiesis, right? A system that creates and maintains itself. Life!

In 1980 Robert Freitas took the universal constructor idea for a Nasa study and came up with the self-replicating interstellar probe, still the most rapid architecture for reaching every star system in the Milky Way (due to its exponential growth). On reaching a new star system, REPRO would build mines and factories etc in the local asteroid belt or whatever to make >1 copies of itself, which would then travel onward to multiple other star systems, rinse and repeat.

BTW:

As previously discussed, given the effectiveness of the Von Neumann probe approach, I feel that it’s likely that our own civilisation is merely a stepping stone (as previously discussed, 2022) in someone else’s exploration of the galaxy.

So when I’m printing parts for my new printer using my new printer, I am not just taking a shortcut around ordering accessories off Amazon.

Nor am I just being part of a nascent democratic mode of production.

But rather:

I am participating in the first inch of the first step to develop the tools and technologies that will one day be used to build the very first ancestral self-replicating von Neumann probe and so light the fuse on the human exploration of our home galaxy.

In a microscopic way anyhow. The feeling is there, a faint shimmer, the glint of distant stars in the deep dark. And the printer foot adaptors are handy too. Bright orange!

Cyborgs vs rooms, two visions for the future of computing

Loosely I can see two visions for the future of how we interact with computers: cyborgs and rooms.

The first is where the industry is going today; I’m more interested in the latter.

Cyborgs

Near-term, cyborgs means wearables.

The original definition of cyborg by Clynes and Kline in 1960 was of a human adapting its body to fit a new environment (as previously discussed).

Apple AirPods are cyborg enhancements: transparency mode helps you hear better.

Meta AI glasses augment you with better memory and the knowledge of the internet – you mutter your questions and the answer is returned in audio, side-loaded into your working memory. Cognitively this feels just like thinking hard to remember something.

I can see a future being built out where I have a smart watch that gives me a sense of direction, a smart ring for biofeedback, smart earphones and glasses for perfect recall and anticipation… Andy Clark’s Natural Born Cyborgs (2003) lays out why this is perfectly impedance-matched to how our brains work already.

Long term? I’ve joked before about a transcranial magnetic stimulation helmet that would walk my legs to work and this is the cyborg direction of travel: nootropics, CRISPR gene therapy, body modification and slicing open your fingertips to insert magnets for an electric field sixth sense.

But you can see the cyborg paradigm in action with hardware startups today trying to make the AI-native form factor of the future: lapel pins, lanyards, rings, Neuralink and other brain-computer interfaces…

When tech companies think about the Third Device - the mythical device that comes after the PC and the smartphone - this is what they reach for: the future of the personal computer is to turn the person into the computer.

Rooms

Contrast augmented users with augmented environments. Notably:

  • Dynamicland (2018) – Bret Victor’s vision of "a computer that is a place," a programmable room
  • Put-that-there (1980) – MIT research into room-scale, multimodal (voice and gesture) conversational computing
  • Project Cybersyn (1971) – Stafford Beer’s room-sized cybernetic brain for the economy of Chile
  • SAGE (as previously discussed) (1958–) – the pinnacle of computing before the PC, group computing out of the Cold War.

And innumerable other HCI projects…

The vision of room-scale computing has always had factions.

Is it ubiquitous computing (ubicomp), in which computing power is embedded in everything around us, culminating in smart dust? It is ambient computing, which also supposes that computing will be invisible? Or calm computing, which is more of a design stance that computing must mesh appropriately with our cognitive systems instead of chasing attention?

So there’s no good word for this paradigm, which is why I call it simply room-scale, which is the scale that I can act as a user.

I would put smart speakers in the room-scale/augmented environments bucket: Amazon Alexa, Google Home, all the various smart home systems like Matter, and really the whole internet of things movement – ultimately it’s a Star Trek Holodeck/"Computer…" way of seeing the future of computer interaction.

And robotics too. Roomba, humanoid robots that do our washing up, and tabletop paper robots that act as avatars for your mates, all part of this room-scale paradigm.


Rather than “cyborg”, I like sci-fi author Becky Chambers’ concept of somaforming (as previously discussed), the same concept but gentler.

Somaforming vs terraforming, changing ourselves to adapt to a new environment, or changing the environment to adapt to us.


Both cyborgs and rooms are decent North Stars for our collective computing futures, you know?

Both can be done in good ways and ugly ways. Both can make equal use of AI.

Personally I’m more interested in room-scale computing and where that goes. Multi-actor and multi-modal. We live in the real world and together with other people, that’s where computing should be too. Computers you can walk into… and walk away from.

So it’s an interesting question: while everyone else is building glasses, AR, and AI-enabled cyborg prosthetics that hang round your neck, what should we build irl, for the rooms where we live and work? What are the core enabling technologies?

It has been overlooked I think.


More posts tagged: glimpses-of-our-cyborg-future (15).

Auto-detected kinda similar posts:

Parables involving gross bodily functions

When I was at uni I went with some friends into a cellar with a druid to experience his home-made 6 foot tall light-strobing monolith, what I now know was a type of Dreammachine, which was a pair of stacked out-of-sync strobing lights so bright that it makes the receptors in your eyes produce concentric circles of moving colour even with your eyelids tight shut.

His performance of changing and interconnected strobe frequencies, which he had composed specially for my friend’s birthday, was exciting but also pretty overwhelming and long story short it made me puke.


Another story.

When I was a teenager there was a guy in our circle who - and I don’t know how this came up and apologies in advance for the image - when we were discussing what your poo might feel like, because truthfully you don’t know right, it’s there at the bottom of the water in the loo and you see it and can imagine the feeling it of but you don’t know with the actual sensory accuracy of your hands - he said he did know, and when we asked he continued that he had wondered once, so he had reached into the loo and picked one up, it’s just washing your hands after that’s all, he said.

And we were all vocally disgusted but actually I have always admired him, then and today decades later (I remember exactly where we were standing outside in the garden when he told us) for his clarity of purpose and also with jealousy of his secret knowledge. Anyway he is a successful Hollywood producer now.


Here’s some advice that has never left me since I read it: "When stumped by a life choice, choose “enlargement” over happiness" (as previously discussed).

I feel like sometimes I don’t do some enlarging things, big or small, because it never occurs to me because it would involve something vaguely uncomfortable. Not gross necessarily, but uncomfortable like going into a room that I don’t feel like I belong in, or doing something publicly I don’t know to do with automatic unpleasant embarrassment included. An assumed micro-unhappiness.

I’m pretty good at challenging myself when the potential discomfort is visible to me, but the non-obvious ones are insidious.

It’s important to recognise these invisible discomforts because maybe actually they don’t matter, and they’re inhibiting me from doing things.

I’m talking about the opposite of a velleity.

David Chapman’s concept of velleity, as discussed by DRMacIver, which is where I learnt about it:

A “velleity” is a wish so weak that it does not occur to you to act on it. These are desires you instantly dismiss because they do not match your picture of what you think you want.

(But you should identify them and pursue them! That’s the point!)

So these anti-velleities, micro-discomforts, when unrecognised they act as blinkers so I don’t even think of the possibilities I am denying myself.

The future Hollywood producer was able to see past that.

Wise beyond his years!

Not all enlargements matter, of course. Gotta kiss a lot of frogs.

And what else is life for, if not puking in a druid’s cellar on a friend’s birthday? Answer me that.

The Campaign for Vertical Television

TV networks should have an extra channel that shows exclusively portrait mode content.

i.e. BBC Vertical.

Also: Netflix Vertical, National Geographic Vertical, ESPN Vertical, etc.

Why?

  • Because there’s demand
  • To discover how to make good portrait-mode content
  • To promote new consumer electronics
  • To counter slop.

Good for phones and big black bars down the sides on regular TVs, at least until they ship new ones that hand differently.

Strategic play init.


Why don’t networks have vertical channels already?

They should.

It’s how most people consume most video, judging by how I see people watching on the train.

Sometimes I do see people watching in landscape on the train, it’s true. But it’s always something massively popular like live football or Love Island. Anything less, people avoid regular horizontal TV. (I’ll come back to why that is.)

I think there’s an assumption from the commissioners at traditional TV that portrait mode = short form = story mode. So they look down on it and that’s why they don’t produce any long-form vertical content.

That was the mistaken assumption also made by Quibi (Wikipedia) which launched in April 2020 with a ton of traditional content partners and investor backing of $1.75bn. It flamed out by the end of the year.

The premise was portrait mode, mobile-first TV and ALSO in 10 minute segments.

Too much. To me their approach over-determined the format. (Also I feel like it had misaligned incentives: the only way Quibi would have worked long-term is if viewers habitually opened the Quibi app first and what, content partners are going to cannibalise their existing audiences by pointing them at this upstart rival brand?)

The core premise - that portrait mode TV should be a thing - is good.

But forget the “10 minute segments” constraint. Forget story mode.


So why do people avoid watching horizontally?

Well, it’s so distancing to watch footie or regular telly on a horizontal phone, you feel so far away. It’s un-engaging.

But more than that, it’s uncomfortable…

My dumb explanation of portrait mode dominance is that phones are easier to hold that way, and physically uncomfortable to hold in landscape – increasingly so as they get bigger (compensating for that feeling of being far away). It’s just the shape of our hands and our wrists and the way our necks attach to our heads.

And the only screen-filling content available when you have your phone vertical is story mode content.

But that doesn’t intrinsically mean that it’s the best we can do.


It wouldn’t be enough to take regular TV and cut the sides. Vertical formats will be different.

This is the kind of content that you’d want on BBC Vertical:

  • long-form drama
  • long-form video podcasts
  • news
  • live sport

Live sport in particular. The age of blockbuster MCU-style movies is over. Spoilers are on the socials instantly, there are no surprises in cinematic universes anymore; the real time spent is in the fandoms. You can get an AI to churn out wilder special effects than anything Hollywood can do. Or see it on the news. Who cares about a superhero thumping another superhero.

But live sport? Genuine surprise, genuine drama, genuine “appointments to view” and social shared experiences.

But vertical live sport will need to be shot differently. Different zoom, different angles.

Ditto drama. While vertical drama is not shorter necessarily, it is more first person.

e.g. what the kids are watching:

I walked into a room of tweens watching YouTube on the big screen in the dark at a party yesterday and that’s how I learnt about NEN FAM.

The NEN FAM YouTube channel has over 3m subscribers and a ton of vids over 7m views, which is more than a lot of popular TV shows.

(Sidenote: But no Wikipedia page. Wikipedia is stuck with topics which are notable for millennials and older, right? This is a sign that it has ossified?)

afaict NEN FAM is a bunch of 16 kids in Utah who live in the same house and they get up to hi-jinx like sneaking out at midnight but telling their parents first (YouTube, 1 hour) and hanging out at a playground, all filmed like a super vapid Blair Witch Project. It’s v wholesome.

Join me next week for another instalment of Matt Encounters Modern Culture

Anyway formats will be different is what I’m saying.


So NEN FAM and its like is the future of entertainment, given what kids do today is what mainstream culture is tomorrow.

Honestly I think the only reasons that NEN FAM is not vertical-first are

  • The YouTube algo pushes against that
  • Big screens remain obstinately horizontal.

But how would you do vertical Pride & Prejudice?

omg can you even imagine?

House of Cards with its breaking the 3rd wall and mix in characters carrying the phone pov-style. It would be amazing.

All of this needs to be figured out. Producers, directors, writers, actors, camera crew, lighting – this won’t happen automatically. There needs to be distribution (i.e. the new channels I propose) and the pump needs to be primed so everyone involved has room to learn.


None of this will happen without vertical big screens in the front room.

And this is where there’s opportunity.

Samsung, Sony, LG, all the new Chinese consumer electronics manufacturers: every single one of them is looking for the trigger for a refresh super cycle.

So here’s my proposal:

The consumer electronics companies should get together and start an industry consortium, say the Campaign for Vertical Television or something.

C4VTV would include a fund that they all chip in to.

Then any broadcast or streaming TV network can apply for grants to launch and commission content for their new channels.

It’s a long-term play, sure.

But it has a way better chance of shifting consumer behaviour (and the products we buy) than - to take an example - that push for home 3D a decade ago. At least this pump-priming push is in line with a consumer behaviour shift which is already underway.


The imperative here is that vertical video is getting locked in today, and a lot of it is super poisonous.

Story mode is so often engagement farming, attention mining capitalist slop.

And we’ve seen this week two new apps which are AI-video-only TikTok competitors: Sora from OpenAI and Vibes by Meta AI.

Look I love AI slop as previously discussed.

But what is being trained with these apps is not video quality or internal physics model consistency. They’re already good at that. What they’re pointing the AI machine at is learning how to get a stranglehold on your attention.

The antidote? Good old fashioned content from good old fashion program makers.

But: vertical.


Not just television btw.

Samsung – when you establish the Campaign for Vertical Television, or whatever we call it, can you also throw some money at Zoom and Google Meet to get them to go portrait-mode too?

Honestly on those calls we’re talking serious business things and building relationship. I want big faces. Nobody needs to devote two thirds of screen real estate to shoulders.


Auto-detected kinda similar posts:

I like AI slop and I cannot lie

I looked in my home directory in my desktop Mac, which I don’t very often (I run a tidy operation here), and I found a file I didn’t recognise called out.html.

Here is out.html.

For the benefit of the tape: it is a half-baked GeoCities-style homepage complete with favourite poems, broken characters, and a "This page is best viewed with Netscape Navigator 4.0 or higher!" message in the footer.

The creation date of the file is March of this year.

I don’t know how it got there.

Maybe my computer is haunted?


I have a vague memory of trying out local large language models for HTML generation, probably using the llm command-line tool.

out.html is pretty clearly made with AI (the HTML comments, if you View Source, are all very LLM-voice).

But it’s… bad. ChatGPT or Claude in 2025 would never make a fake GeoCities page this bad.

So what I suspect has happened is that I downloaded a model to run on my desktop Mac, prompted it to save its output into my home directory (lazily), then because the model was local it was really slow… then got distracted and forgot about it while it whirred away in a window in the background, only finding the output 6 months down the line.


UPDATE. This is exactly what happened! I just realised I can search my command history and here is what I typed:

llm -m gemma3:27b ‘Build a single page HTML+CSS+JavaScript UI which looks like an old school GeoCities page with poetry and fave books/celebs, and tons and tons of content. Use HTML+CSS really imaginatively because we do not have images. Respond with only the HTML so it can be run immediately’ > out.html

And that will have taken a whole bunch of time so I must have tabbed elsewhere and not even looked at the result.


Because I had forgotten all about it, it was as if I had discovered a file made by someone else. Other footprints on the deserted beach.

I love it.

I try to remain sensitive to New Feelings.

e.g…

The sense of height and scale in VR is a New Feeling: "What do we do now the gamut of interaction can include vertigo and awe? It’s like suddenly being given an extra colour."

And voice: way back I was asked to nominate for Designs of the Year 2016 and one my nominations was Amazon Echo – it was new! Here’s part of my nomination statement:

we’re now moving into a Post PC world: Our photos, social networks, and taxi services live not in physical devices but in the cloud. Computing surrounds us. But how will we interact with it?

So the New Feeling wasn’t voice per se, but that the location of computing/the internet had transitioned from being contained to containing us, and that felt new.

(That year I also nominated Moth Generator and Unmade, both detailed in dezeen.)

I got a New Feeling when I found out.html just now.


Stumbling across littered AI slop, randomly in my workspace!

I love it, I love it.

It’s like having a cat that leaves dead birds in the hall.

Going from living in a house in which nothing changes when nobody is in the house to a house which has a cat and you might walk back into… anything… is going from 0 to 1 with “aliveness.” It’s not much but it’s different.

Suddenly my computer feels more… inhabited??… haunted maybe, but in a good way.


Three references about computers being inhabited:

  1. Every page on my blog has multiplayer cursors and cursor chat because every webpage deserves to be a place (2024) – and once you realise that a webpage can show passers-by then all other webpages feel obstinately lonely.
  2. Little Computer People (1985), the Commodore 64 game that revealed that your computer was really a tiny inhabited house, and I was obsessed at the time. LCP has been excellently written up by Jay Springett (2024).
  3. I wrote about Gordon Brander’s concept for Geists (2022). Geists are/were little bots that meander over your notes directory, "finding connections between notes, remixing notes, issuing oracular provocations and gnomic utterances."

And let’s not forget Steve Jobs’ unrealised vision for Mister Macintosh: "a mysterious little man who lives inside each Macintosh. He pops up every once in a while, when you least expect it, and then winks at you and disappears again."


After encountering out.html I realise that I have an Old Feeling which is totally unrecognised, and the old feeling, which has always been there it turns out, is that being in my personal computer is lonely.

I would love a little geist that runs a local LLM and wanders around my filesystem at night, perpetually out of sight.

I would know its presence only by the slop it left behind, slop as ectoplasm from where the ghost has been,

a collage of smiles cut out of photos from 2013 and dropped in a mysterious jpg,

some doggerel inspired by a note left in a text file in a rarely-visited dusty folder,

if I hit Back one to many times in my web browser it should start hallucinating whole new internets that have never been.


More posts tagged: ghosts (7).

Auto-detected kinda similar posts:

Filtered for bird calls and catnip

1.

With less human noise to compete with, the birds are able to have ‘deeper conversations,’ says biologist (2020):

Researchers studying birdsong in the San Francisco Bay found the sparrows’ mating calls became quieter, more complex, and just generally “sexier” now that they don’t have to compete with the sounds of cars and cellphones, says study co-author Elizabeth Derryberry.

A side-effect of the pandemic:

Without cars, mating calls travel twice the distance, and also more information can be transmitted.

Does this analogy work? It’s the one they give: "As the party winds down and people go home, you get quieter again, right? You don’t keep yelling, and you maybe have your sort of deeper conversations at that point."

I would love to see a follow-up study? For a brief period, long-form discursive song was favoured. So was there a generation of famous sparrow rhetoricians, like the orators of Ancient Greece? Do they look back on the early 2020s as the golden age of sparrow Homer?

PREVIOUSLY:

Just pandemic things (2023).

2.

Parrots taught to video call each other become less lonely, finds research (The Guardian, 2023): "In total the birds made 147 deliberate calls to each other during the study."

Some would sing, some would play around and go upside down, others would want to show another bird their toys.

More at the FT: Scientists pioneer ‘animal internet’ with dog phones and touchscreens for parrots (paywall-busting link).

26 birds involved … would use the system up to three hours a day, with each call lasting up to five minutes.

Why? Because pet parrots:

typically live alone in their owners’ homes though their counterparts in the wild typically socialise within large flocks.

Flocks.

You know, although the 1:1 parrot-phone is interesting, I wonder whether a zoom conference call would be more appropriate? Or, better, an always-on smart speaker that is a window to a virtual forest, collapsing geography.

Another project, mentioned in that same article:

Ilyena Hirskyj-Douglas, who heads the university’s Animal-Computer Interaction Group, started by developing a DogPhone that enables animals to contact their owners when they are left alone.

Ref.

Birds of a Feather Video-Flock Together: Design and Evaluation of an Agency-Based Parrot-to-Parrot Video-Calling System for Interspecies Ethical Enrichment, CHI ‘23: Proceedings of the 2023 CHI Conference on Human Factors in Computing Systems.

3.

Empty cities, virtual forests… this bird sings across time.

Lubman first became intrigued by reports of a curious echo from the Mayan pyramid of Kukulkan at Chichen Itza, in Mexico’s Yucatan region. The odd “chirped” echo resounds from the pyramid’s staircases in response to hand claps of people standing near its base. To hear for himself, Lubman packed up his recording gear and traveled to Chichen Itza last January.

After studying the staircases and analyzing his recordings and sonograms of the echoes, Lubman came back convinced that this was no architectural freak. In his paper, Lubman argued that the design of the staircases was deliberate and that the echo is an ancient recording, coded in stone, of the call of the Maya’s sacred bird, the quetzal.

omg too sublime, I am a sucker for avian archaeoacoustics

PREVIOUSLY:

Microdosing cathedrals and the synthetic acoustic environment of the ancient world (2022).

4.

You will NEVER GUESS what I found out about CATNIP this week.

You know when cats go crazy about catnip and start rubbing their faces all over it?

Yeah well catnip is a mosquito repellent. So it’s evolutionary behaviour to avoid mosquito-borne parasites.

Catnip, Nepeta cataria, contains nepetalactol:

Rubbing behavior transfers nepetalactol onto the faces and heads of respondents where it repels the mosquito, Aedes albopictus. Thus, self-anointing behavior helps to protect cats against mosquito bites.

Not quite the same but:

Tonic water contains quinine which is used to treat malaria and gin & tonic was invented by the East India Company to keep its colonising army safe in India.

Bet the covid vaccine would have been more popular if it also got you drunk. A lesson for next time around.

Ref.

Uenoyama, R., Miyazaki, T., Hurst, J. L., Beynon, R. J., Adachi, M., Murooka, T., Onoda, I., Miyazawa, Y., Katayama, R., Yamashita, T., Kaneko, S., Nishikawa, T., & Miyazaki, M. (2021). The characteristic response of domestic cats to plant iridoids allows them to gain chemical defense against mosquitoes. Science advances, 7(4), eabd9135.


More posts tagged: filtered-for (118).

Get your Claude Code muzak here

I suggested last week that Claude Code needs elevator music

Like, in the 3 minutes while you’re waiting for your coding agent to write your code, and meanwhile you’re gazing out the window and contemplating the mysteries of life, or your gas bill, maybe some gentle muzak could pass the time?

WELL.

Mike Davidson a.k.a. Mike Industries only went and built it.

Get Claude Muzak here (GitHub):

Elevator music for your Claude Code tasks! Automatically plays background music while Claude is working, because coding is better with a soundtrack.

Easy to install. Includes three pitch-perfect elevator music MP3s to get you started.

Wild. Wonderful.


Although:

Boris Smus adds a wrinkle: "I do my Claude codes at least two at a time. Is there polyphonic elevator music?"

YES PLEASE.

btw I’ve heard this a few times, Claude Code experts do indeed task up multiple claudes in parallel. Either working on different parts of the same app, or entirely different projects.

I would love to see what a custom UI to manage multiple claudes even looks like. Just, zero downtime, giving go-ahead permissions to one instance, pulling the throttle on another, instructing yet another…

I have a buddy who builds UI for traders at a global bank. The way he describes it, the traders are no longer doing individual stock trades. Instead they have a whole bunch of algorithms written by the quants running high-frequency trading on the market.

And the traders’ job is to sit there taking in the various signals and numbers, I imagine like Ozymandius bathing in the screens, "just me and the world," and instinctively steer the ship by ramping different HFT algorithms up and down.

The UI is to facilitate this fugue state crossed with a airplane pilot console situation.

One day driving our claude swarms will work like this.


So polyphonic Claude Codes?

Imagine that each claude instance plays just one track each and they come together…

I’m imagining Steve Reich’s Music for 18 Claudes.

Or to put it another way, something like video game music which is layered and looped and adaptive and I have discussed before (2020). In Red Dead Redemption,

the music reacts in real-time to the player’s actions … a more foreboding sound is required during moments of suspense. All of these loops have to segue into each other as events evolve on screen.

So the experience of playing RDR is that you’re galloping along at sunset in this beautiful American south-west landscape, and you notice the music quietly weave in an ominous new refrain… so you look out for what’s about to happen before it happens.

I want my polyphonic Claude Codes to intensify the minor key rhythms as the code tests fail and fail and fail again, before it is even escalated to me, drumbeats over the horizon, the distant rumble of thunder, approaching…


Also mentioned in that post:

Matthew Irvine Brown’s project Music for Shuffle (2011) which he composed for the wonderful belt-clip-mounted iPod Shuffle:

music specifically for shuffle mode – making use of randomness to make something more than the sum of its parts.

18 tracks sub 10 seconds each that can be played continuously in any order.

Like… Anthropic and OpenAI and Google, they must have arts programs, right? Are they commissioning for projects like this? Because they should.

The Phase Change

Last week I ran my first 10k.

It wasn't a race or anything. I left that evening planning to run a 5k, and then three miles later thought "what if I kept going?"1

I've been running for just over two years now. My goal was to run a mile, then three, then three at a pace faster than a power-walk. I wish I could say that I then found joy in running, but really I was just mad at myself for being so bad at it. Spite has always been my brightest muse.

Looking back, the thing I find most fascinating is what progress looked like. I couldn't tell you if I was physically progressing steadily, but for sure mental progress moved in discrete jumps. For a long time a 5k was me pushing myself, then suddenly a "phase change" happens and it becomes something I can just do on a run. Sometime in the future the 10k will feel the same way.

I've noticed this in a lot of other places. For every skill I know, my sense of myself follows a phase change. In every programming language I've ever learned, I lurch from "bad" to "okay" to "good". There's no "20% bad / 80% normal" in between. Pedagogical experts say that learning is about steadily building a mental model of the topic. It really feels like knowledge grows continuously, and then it suddenly becomes a model.

Now, for all the time I spend writing about software history and software theory and stuff, my actually job boils down to teaching formal methods. So I now have two questions about phase changes.

The first is "can we make phase changes happen faster?" I don't know if this is even possible! I've found lots of ways to teach concepts faster, cover more ground in less time, so that people know the material more quickly. But it doesn't seem to speed up that very first phase change from "this is foreign" to "this is normal". Maybe we can't really do that until we've spent enough effort on understanding.

So the second may be more productive: "can we motivate people to keep going until the phase change?" This is a lot easier to tackle! For example, removing frustration makes a huge difference. Getting a proper pair of running shoes made running so much less unpleasant, and made me more willing to keep putting in the hours. For teaching tech topics like formal methods, this often takes the form of better tooling and troubleshooting info.

We can also reduce the effort of investing time. This is also why I prefer to pair on writing specifications with clients and not just write specs for them. It's more work for them than fobbing it all off on me, but a whole lot less work than writing the spec by themselves, so they'll put in time and gradually develop skills on their own.

Question two seems much more fruitful than question one but also so much less interesting! Speeding up the phase change feels like the kind of dream that empires are built on. I know I'm going to keep obsessing over it, even if that leads nowhere.


  1. For non-running Americans: 5km is about 3.1 miles, and 10km is 6.2. 

Three ways formally verified code can go wrong in practice

New Logic for Programmers Release!

v0.12 is now available! This should be the last major content release. The next few months are going to be technical review, copyediting and polishing, with a hopeful 1.0 release in March. Full release notes here.

Cover of the boooooook

Three ways formally verified code can go wrong in practice

I run this small project called Let's Prove Leftpad, where people submit formally verified proofs of the eponymous meme. Recently I read Breaking “provably correct” Leftpad, which argued that most (if not all) of the provably correct leftpads have bugs! The lean proof, for example, should render leftpad('-', 9, אֳֽ֑) as ---------אֳֽ֑, but actually does ------אֳֽ֑.

You can read the article for a good explanation of why this goes wrong (Unicode). The actual problem is that correct can mean two different things, and this leads to confusion about how much formal methods can actually guarantee us. So I see this as a great opportunity to talk about the nature of proof, correctness, and how "correct" code can still have bugs.

What we talk about when we talk about correctness

In most of the real world, correct means "no bugs". Except "bugs" isn't a very clear category. A bug is anything that causes someone to say "this isn't working right, there's a bug." Being too slow is a bug, a typo is a bug, etc. "correct" is a little fuzzy.

In formal methods, "correct" has a very specific and precise meaning: the code conforms to a specification (or "spec"). The spec is a higher-level description of what is supposed the code's properties, usually something we can't just directly implement. Let's look at the most popular kind of proven specification:

-- Haskell
inc :: Int -> Int
inc x = x + 1

The type signature Int -> Int is a specification! It corresponds to the logical statement all x in Int: inc(x) in Int. The Haskell type checker can automatically verify this for us. It cannot, however, verify properties like all x in Int: inc(x) > x. Formal verification is concerned with verifying arbitrary properties beyond what is (easily) automatically verifiable. Most often, this takes the form of proof. A human manually writes a proof that the code conforms to its specification, and the prover checks that the proof is correct.

Even if we have a proof of "correctness", though, there's a few different ways the code can still have bugs.

1. The proof is invalid

For some reason the proof doesn't actually show the code matches the specification. This is pretty common in pencil-and-paper verification, where the proof is checked by someone saying "yep looks good to me". It's much rarer when doing formal verification but it can still happen in a couple of specific cases:

  1. The theorem prover itself has a bug (in the code or introduced in the compiled binary) that makes it accept an incorrect proof. This is something people are really concerned about but it's so much rarer than every other way verified code goes wrong, so is only included for completeness.

  2. For convenience, most provers and FM languages have an "just accept this statement is true" feature. This helps you work on the big picture proof and fill in the details later. If you leave in a shortcut, and the compiler is configured to allow code-with-proof-assumptions to compile, then you can compile incorrect code that "passes the proof checker". You really should know better, though.

2. The properties are wrong

The horrible bug you had wasn't covered in the specification/came from some other module/etc

Galois

This code is provably correct:

inc :: Int -> Int
inc x = x-1

The only specification I've given is the type signature Int -> Int. At no point did I put the property inc(x) > x in my specification, so it doesn't matter that it doesn't hold, the code is still "correct".

This is what "went wrong" with the leftpad proofs. They do not prove the property "leftpad(c, n, s) will take up either n spaces on the screen or however many characters s takes up (if more than n)". They prove the weaker property "len(leftpad(c, n, s)) == max(n, len(s)), for however you want to define len(string)". The second is a rough proxy for the first that works in most cases, but if someone really needs the former property they are liable to experience a bug.

Why don't we prove the stronger property? Sometimes it's because the code is meant to be used one way and people want to use it another way. This can lead to accusations that the developer is "misusing the provably correct code" but this should more often be seen as the verification expert failing to educate devs on was actually "proven".

Sometimes it's because the property is too hard to prove. "Outputs are visually aligned" is a proof about Unicode inputs, and the core Unicode specification is 1,243 pages long.

Sometimes it's because the property we want is too hard to express. How do you mathematically represent "people will perceive the output as being visually aligned"? Is it OS and font dependent? These two lines are exactly five characters but not visually aligned:

|||||

MMMMM

Or maybe they are aligned for you! I don't know, lots of people read email in a monospace font. "We can't express the property" comes up a lot when dealing with human/business concepts as opposed to mathematical/computational ones.

Finally, there's just the possibility of a brain fart. All of the proofs in Nearly All Binary Searches and Mergesorts are Broken are like this. They (informally) proved the correctness of binary search with unbound integers, forgetting that many programming languages use machine integers, where a large enough sum can overflow.

3. The assumptions are wrong

This is arguably the most important and most subtle source of bugs. Most properties we prove aren't "X is always true". They are "assuming Y is true, X is also true". Then if Y is not true, the proof no longer guarantees X. A good example of this is binary sort search, which only correctly finds elements assuming the input list is sorted. If the list is not sorted, it will not work correctly.

Formal verification adds two more wrinkles. One: sometimes we need assumptions to make the property valid, but we can also add them to make the proof easier. So the code can be bug-free even if the assumptions used to verify it no longer hold! Even if a leftpad implements visual alignment for all Unicode glyphs, it will be a lot easier to prove visual alignment for just ASCII strings and padding.

Two: we need make a lot of environmental assumptions that are outside our control. Does the algorithm return output or use the stack? Need to assume that there's sufficient memory to store stuff. Does it use any variables? Need to assume nothing is concurrently modifying them. Does it use an external service? Need to assume the vendor doesn't change the API or response formats. You need to assume the compiler worked correctly, the hardware isn't faulty, and the OS doesn't mess with things, etc. Any of these could change well after the code is proven and deployed, meaning formal verification can't be a one-and-done thing.

You don't actually have to assume most of these, but each assumption drop makes the proof harder and the properties you can prove more restricted. Remember, the code might still be bug-free even if the environmental assumptions change, so there's a tradeoff in time spent proving vs doing other useful work.

Another common source of "assumptions" is when verified code depends on unverified code. The Rust compiler can prove that safe code doesn't have a memory bug assuming unsafe code does not have one either, but depends on the human to confirm that assumption. Liquid Haskell is verifiable but can also call regular Haskell libraries, which are unverified. We need to assume that code is correct (in the "conforms to spec") sense, and if it's not, our proof can be "correct" and still cause bugs.


These boundaries are fuzzy. I wrote that the "binary search" bug happened because they proved the wrong property, but you can just as well argue that it was a broken assumption (that integers could not overflow). What really matters is having a clear understanding of what "this code is proven correct" actually tells you. Where can you use it safely? When should you worry? How do you communicate all of this to your teammates?

Good lord it's already Friday

We finally stopped touching ourselves.

By: Boy Boy

💾

Go to https://piavpn.com/boyboy to get 83% off from our sponsor Private Internet Access with 4 months free!

Go to our Patreon for more spicy content https://www.patreon.com/Boy_Boy

Follow us on twitter: https://twitter.com/BoyBoy_Official

Thanks to Ostonox for the amazing edit: https://twitter.com/ostonox

Wat heeft Zeus gedaan, de afgelopen maan?

Wat heeft Zeus gedaan, de afgelopen maan?

We kijken even naar wat er is gebeurd tijdens de zomermaanden!

Het is zomer, wat kun je anders doen dan je in een kelder verstoppen voor de hitte en een hoop code schrijven? Dat is in ieder geval gebeurd! De highlights zijn:

Zeus Profile Images

Zeus heeft nu profielfotos!

Er is een centrale site om je profielfoto in te stellen: https://zpi.zeus.gent/

Je foto zal (langzaam maar zeker) zichtbaar zijn in meerdere Zeus-applicaties. Op dit moment kun je je foto al aanschouwen in ZAUTH en EVENTS. We zijn ook van plan om Tap hier naar over te schakelen, dus als je graag je oude Tapfoto wilt gebruiken, is nu het moment om deze over te zetten!

Documentatie

We zijn aan het werken aan Zeus-documentatie! Omdat nieuwe bestuursleden tijdens de eerste vergadering heel wat nieuwe dingen moeten onthouden (en voor de oudere die iets vergeten zijn) zijn we bezig met informatie te verzamelen in 1 centraal punt over hoe Zeus werkt. Ook informatie over sysadmin zaken en over dingen in de kelder zullen hier verzameld worden. Een WIP versie is hier te vinden. PRs, comments en bedenkingen zijn altijd welkom.

Omdat we toch geen docs kunnen schrijven zonder code te schrijven hebben we ook vlug onze eigen SSG geschreven.

EVENTS

Ons eigen event-management platform heeft een hele reeks updates gekregen. Het is bedoeld voor bestuur om events efficienter te plannen, te zorgen dat announcements op tijd worden gemaakt, en heeft een aantal andere superleuke features zoals automatisch powerpoints maken!

Keldermuzieksoftware

Rond muziek werden er ook leuke dingen gedaan: veel informatie over het huidig nummer is nu beschikbaar via onze MQTT broker, je kunt stemmen op nummers (in de kelder) via ZODOM en informatie krijgen over nummers via GUITAR. Ook hebben we nu terug een versterker! Hoezee!

Ledstrip

Er werd gesleuteld aan de ledstrip: er is nu een muziek progress bar en er werden verbeteringen aangebracht in de besturingscode.

Tap

Tap heeft enkele UX verbeteringen gekregen.

Bestuur

Op vlak van bestuurzaken, zullen we binnenkort (9 september) samenzitten om de events van dit semester te plannen en ons voor te bereiden op de start van het academiejaar!

Ook staan we in contact met Pelicano die graag samen met ons hun eigen urenloop willen organiseren. De details (en of het mogelijk is) zijn we nog aan het bekijken, maar in ieder geval binnenkort meer nieuws hierover!

We hebben ook onze eerste sponsor van dit jaar! De details liggen nog niet vast, maar we zullen samen een event organiseren.

We krijgen vaak de vraag van een bedrijf (of andere instantie) of we een job willen verspreiden onder onze leden. Aangezien we geen fan zijn van dat zomaar in ~general to posten, hebben we het ~jobs kanaal gemaakt, zodat dit voor iedereen opt-in is. Bedrijven die ons sponsoren kunnen hier ook enkele jobs plaatsen (maar dit zal steeds door ons gaan).

Hopelijk was het al een fijne zomer voor iedereen!

Pompeii Changed How I Think About The Roman Empire - Smarter Every Day 310

💾

You can try AnyDesk for free. It's good. https://anydesk.com/smarter
http://www.patreon.com/smartereveryday
Get Email Updates: https://www.smartereveryday.com/email

A big thank you to our guide, Ciro. We paid full price for the tour, and are grateful he and his father Gaetano agreed to let me film and share a bit of what we learned. (The video was approved by Gaetano before releasing.) There is FAR more to see at Pompeii than I show in this video. We were very happy with our experience and found Ciro to be very professional and patient with our questions. You can book your own personal tour of Pompeii with Ciro or Gaetano at their website. https://www.pompeiitourguide.com/

Click here if you're interested in subscribing: http://bit.ly/Subscribe2SED
⇊ Click below for more links! ⇊
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
GET SMARTER SECTION
https://en.wikipedia.org/wiki/Pompeii

An interesting BBC video of a discovery made at Pompeii.
https://www.youtube.com/watch?v=wPMmQ3kNCgE

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Smarter Every Day on Patreon
http://www.patreon.com/smartereveryday

Ambiance, audio and musicy things by: Gordon McGladdery
https://www.ashellinthepit.com/
http://ashellinthepit.bandcamp.com/

If you feel like this video was worth your time and added value to your life, please SHARE THE VIDEO!

If you REALLY liked it and feel that this video has added value to your life, please consider supporting financially by becoming a Patron. http://www.patreon.com/smartereveryday

Warm Regards,

Destin

I'm so Sick of this Lazy Excuse ...

💾

Want to restore the planet’s ecosystems and see your impact in monthly videos? The first 100 people to join Planet Wild with my code BIKES10 will get the first month for free at: https://planetwild.com/r/notjustbikes/join
If you want to get to know them better first, check out their project using chainsaw detectors to protect one of Europe’s last ancient forests: https://planetwild.com/r/notjustbikes/m31

Watch this video ad-free and sponsor-free on Nebula: https://nebula.tv/videos/notjustbikes-the-laziest-excuse-for-bad-cities

Patreon: https://patreon.com/notjustbikes
Mastodon: @notjustbikes@notjustbikes.com
NJB Live (my live-streaming channel): https://youtube.com/@njblive

---
Relevant Videos

The Dumbest Excuse for Bad Cities
https://nebula.tv/videos/notjustbikes-the-dumbest-excuse-for-bad-cities
https://www.youtube.com/watch?v=REni8Oi1QJQ

Why Canadians Can't Bike in the Winter (but Finnish people can)
https://nebula.tv/videos/not-just-bikes-why-canadians-can-t-bike-in-the-winter-but-finnish-people-can
https://www.youtube.com/watch?v=Uhx-26GfCBU

Are Taiwan's Roads Still a "Living Hell"?
https://nebula.tv/videos/notjustbikes-are-taiwans-roads-still-a-living-hell
https://www.youtube.com/watch?v=ZdDYVjDwgwA

They Tore Down a Highway and Made it a River (and traffic got better)
https://nebula.tv/videos/notjustbikes-they-tore-down-a-highway-and-made-it-a-river
https://www.youtube.com/watch?v=wqGxqxePihE

---
References & Further Reading
Fresno: A City Reborn - rare 1968 documentary by Victor Gruen Associates
https://www.youtube.com/watch?v=bdTS_LLJvcw

Fulton Mall
https://www.flickr.com/photos/81918828@N00/albums/72157603574663279/
https://www.pediment.com/blogs/news/the-original-fresno-county-courthouse
https://www.kvpr.org/community/2014-09-02/fulton-mall-at-50-when-things-dont-go-according-to-plan
https://www.kvpr.org/government-politics/2014-02-11/is-it-terrible-or-a-treasure-fresnos-fulton-mall-debate-heats-up
By Bryan Harley - Own work {Bryan Harley,own work}, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=91790930
By Michelle Baxter - Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=21664245
By David Prasad - https://www.flickr.com/photos/33671002@N00/6191573398/, CC BY-SA 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=124016206
By David Prasad - https://www.flickr.com/photos/33671002@N00/6189802045/, CC BY-SA 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=123750104
https://esotericsurvey.blogspot.com/2024/01/fulton-mall-update-2024.html

Beaufort scale
https://en.wikipedia.org/wiki/Beaufort_scale

NK Tegenwindfietsen
https://nl.wikipedia.org/wiki/NK_Tegenwindfietsen

The Dutch headwind cycling championships are amazing (Tom Scott)
https://www.youtube.com/watch?v=VMinwf-kRlA

Cycling to work in 90 large American cities: new evidence on the role of bike paths and lanes
https://www.saferoutespartnership.org/sites/default/files/pdf/Lib_of_Res/SS_ST_Rutgers_impactbikepaths_bikecommutingbehavior_042012%20-%20Copy.pdf

Weather is not significantly correlated with destination-specific transport-related physical activity among adults: A large-scale temporally matched analysis
https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5551438/

Weather and daily mobility in international perspective: A crosscomparison of Dutch, Norwegian and Swedish city regions
https://www.diva-portal.org/smash/get/diva2%3A1343725/FULLTEXT01.pdf

Modelling the impact of weather conditions on active transportation travel behaviour
https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1361920911001143

Promotional Umbrella SENZ wind tunnel test
https://youtu.be/EZyfUq4lt-k

Some clips of winter cycling provided by CycleYYZ
https://www.youtube.com/channel/UCHinhHYjd7k_K7d2lEmC73w

As usual, the YouTube Description is not nearly long enough for all of the references. You can find the full list on Nebula or at this link:
https://notjustbikes.com/references/badweather.txt

The vast majority of the content in this video was filmed on location by Not Just Bikes, with some images licensed from Getty Images and other sources.

No generative AI or AI voices were used in the making of this video.

---
Chapters
0:00 Intro
1:19 Copenhagen (Strøget)
2:41 Fresno (Fulton)
3:53 The weather didn't make the difference
5:09 The wind in the Netherlands
6:08 Sunnyvale, California
7:13 The weather isn't a predictor of cycling
8:12 It sucks to film in bad weather
9:54 Fewer people cycle when it's raining (surprised pikachu)
11:05 You're not made of sugar (so quit your bitching)
12:25 It's not all the same everywhere
13:15 Infrastructure matters even more in bad weather
15:00 It builds character (suck it up)
15:58 Winter cycling
17:51 Ughh ... another requisite rant about ignorant Canadians 😫
19:59 You get used to it
21:41 Good urbanism in hot weather
24:31 The worst way to design for the heat
26:19 Concluding thoughts
27:41 Outro and Planet Wild

This Train Just Keeps Getting Worse 😢 (VIA Rail "The Ocean")

💾

The Canadian VIA Rail Train Skyline Car Forward View Crossing South Saskatchewan River
Trip Clips (YouTube)
https://www.youtube.com/watch?v=zpJdKfNKDSQ

Rail project to reduce heavy truck traffic
https://www.cbc.ca/news/canada/nova-scotia/halifax-rail-project-to-cut-truck-traffic-now-under-construction-1.6855003

Explosive Demolition To The London Ontario VIA Rail "CN" Train Station
https://archive.org/details/videoplayback-2021-05-07-t-135853.747

As usual, the YouTube Description is not nearly long enough for all of the references. You can find the full list on Nebula or at this link:
https://notjustbikes.com/references/viarailtheocean.txt

The vast majority of the content in this video was filmed on location by Not Just Bikes, with some images licensed from Getty Images and other sources.

No generative AI or AI voices were used in the making of this video.

---
Chapters
0:00 Intro
2:20 The second-best train in Canada
3:16 Forgettable Halifax
4:19 Lunenburg
5:07 Halifax train station
5:45 From six to three days per week
6:50 The CN era
9:22 Boarding "The Ocean"
10:20 The Budd Company
11:09 Our sleeper rooms
12:24 "The Ocean Limited" in 1965
13:32 Departure
15:04 Lunch
16:23 Chronic underfunding
16:55 Renaissance cars
20:14 Dinner
20:32 Other sleeping options
21:31 Seating cars
22:01 Station stops
22:41 The missing Park car
24:30 Sleeping
25:08 Terrible, terrible tracks
28:06 Breakfast
28:42 Arriving in Montréal
29:04 Booking this train
29:56 The future of "The Ocean"
31:15 Our continued travels
31:48 Supporting this channel & Nebula

Practical ChatGPT for Academics: Deep Research, Code & LaTeX — Live Demo

Description: A 2.5 hour live-demo seminar on practical, high-impact use of ChatGPT in academia: effective prompting and voice tactics, verified Deep Research, programmatic problem-solving (live code — digital filter design), figure creation from text/screenshots, and LaTeX outputs (Beamer slides & posters in Overleaf). Hands-on participation optional.

Detailed description: This seminar provides a comprehensive introduction to using ChatGPT as a versatile academic assistant for the entire research workflow. Participants will see, step by step, how to use ChatGPT to perform structured literature reviews, locate relevant open-source repositories, and organize research findings efficiently. The emphasis is on verifiable, citation-based outputs and critical interaction with the model rather than passive use. Real-world examples will show how Deep Research mode can complement traditional search engines and databases when used responsibly.

A major part of the seminar focuses on practical code generation and execution. Attendees will observe how ChatGPT can design, implement, and run small-scale analytical projects directly inside the chat interface, including numerical simulations and data visualizations. The demonstration will include a digital filter design example, highlighting verification strategies, interpretation of results, and common pitfalls. This section will also touch on multimodal features such as generating figures from text or screenshots, showing how image understanding and textual reasoning combine to support reproducible research workflows.

Finally, the seminar will demonstrate how ChatGPT can support academic writing and dissemination. Participants will learn how to automatically produce Beamer presentations and scientific posters directly from LaTeX papers in Overleaf, ensuring consistency between research outputs and presentations. The session concludes with a short bonus demo of text-driven 3D scene generation to illustrate creative applications of language-to-visual synthesis. Throughout the event, best practices for prompting, critical review, and AI literacy will be emphasized to ensure reliable and ethical use of generative models in research and education.

Date and time: 22. October 2025  from 16.00 - 18.30

Language: English

Level: Intermediate

Location: Virtual (Zoom) - link will only be available to registered participants

Target audience: Researchers, graduate and undergraduate students, lecturers, and technical staff in academia who want to integrate ChatGPT effectively into research, coding, writing, and presentation workflows.

Max. number of participants: 300

Prerequisites (optional): 

•    Overleaf account; 
•    ChatGPT (Plus/Team/Pro)

Workflow: Live Zoom session with screen-shared demonstrations. The seminar begins with prompting and voice tactics, followed by Deep Research for literature and repository discovery, live Python code execution (digital filter example), figure generation from text or screenshots, and creation of Beamer presentations and posters in Overleaf. Concludes with a short bonus demo (text-described 3D scene) and Q&A.

Learning outcomes:

 • Effective prompting and voice/dictation for complex academic tasks.
• Verified literature and code-repository search.
• Using ChatGPT’s built-in code execution for analysis and visualization.
• Generating publication-quality figures from text or screenshots.
• Creating Beamer presentations and posters from LaTeX papers in Overleaf.
• Minimizing hallucinations and improving response reliability.

 

Organizator:

 

Lecturers:

Assoc. prof. dr. Janez Perš

Associate professor at the Faculty of Electrical Engineering, University of Ljubljana, and a member of the Laboratory for Machine Intelligence (LMI). His research and teaching span computer vision, machine intelligence, and embedded systems, with a strong focus on applying artificial intelligence to real-world problems such as autonomous vehicles, robotics, and precision agriculture. He has been an early and active adopter of AI-assisted tools in research, teaching, and academic communication, exploring how systems like ChatGPT can augment productivity, creativity, and critical thinking in academic contexts.

janez.pers@fe.uni-lj.si 

 

as. dr. Janez Križaj
Dr. Križaj is a postdoctoral researcher at the Laboratory for Machine Intelligence, Faculty of Electrical Engineering, University of Ljubljana. His research focuses on computer vision, biometrics, and deep learning.
janez.krizaj@fe.uni-lj.si 

Delavnica: Osnove globokega učenja

Kratek opis: Ta tečaj nudi praktičen uvod v globoko učenje, zmogljivo tehniko umetne inteligence, ki se uporablja v panogah, kot so zdravstvo, maloprodaja in avtomobilizem. Študenti se bodo naučili trenirati modele globokega učenja z uporabo orodij, kot je PyTorch, s poudarkom na ključnih konceptih, kot so konvolucijske nevronske mreže (CNN), povečevanje podatkov in prenos učenja. Skozi praktične vaje bodo udeleženci pridobili izkušnje pri gradnji modelov za klasifikacijo slik, obdelavo naravnega jezika ipd. Ob koncu tečaja boste pridobili veščine za reševanje projektov globokega učenja s sodobnimi okviri in pristopi.

Podrobnejši opis: Ta tečaj ponuja obsežen uvod v poglobljeno učenje, ključno tehnologijo, ki spodbuja napredek v panogah, kot so zdravstvo, maloprodaja in avtomobilizem. Globoko učenje uporablja večplastne nevronske mreže za reševanje kompleksnih nalog, kot so prepoznavanje slik, prevajanje jezikov in obdelava govora. Cilj tečaja je opremiti študente s temeljnimi veščinami, potrebnimi za usposabljanje in uvajanje modelov globokega učenja z uporabo sodobnih orodij, kot je PyTorch. S praktičnimi aplikacijami, ki segajo od zaznavanja predmetov do prilagojenih izkušenj, se boste naučili, kako uporabiti umetno inteligenco za težave v resničnem svetu.

Skozi tečaj boste raziskovali pomembne koncepte globokega učenja, kot so konvolucijske nevronske mreže (CNN), povečanje podatkov in prenos učenja. Te tehnike so bistvene za izboljšanje natančnosti in učinkovitosti modela, zlasti pri delu z velikimi, zapletenimi nabori podatkov. Kurikulum zajema tudi uporabo vnaprej pripravljenih modelov, ki omogočajo hitrejše usposabljanje modelov z izkoriščanjem obstoječega znanja. Poleg tega boste raziskali napredne teme, kot so ponavljajoče se nevronske mreže (RNN) in obdelava naravnega jezika (NLP), ki so ključne za zaporedne podatkovne naloge in besedilne aplikacije.

Ob koncu tečaja boste svoje znanje uporabili v končnem projektu, kjer boste s tehnikami računalniškega vida zgradili model klasifikacije objektov. Izboljšali boste delovanje modela z učenjem prenosa in povečanjem podatkov ter pridobili dragocene izkušnje pri optimizaciji modelov z omejenimi podatki. Tečaj vas bo vodil tudi skozi nastavitev lastnega razvojnega okolja AI in vas tako pripravil na samostojno izvajanje projektov globokega učenja. Ne glede na to, ali ste začetnik pri umetni inteligenci ali želite razširiti svoje spretnosti, ta tečaj zagotavlja trdno osnovo za vse, ki jih zanima hitro razvijajoče se področje globokega učenja.

Ob koncu delavnice lahko udeleženci pridobijo uradni certifikat Deep Learning Institute pri NVIDIA.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Opis poteka izobraževanja: Delavnica poteka na daljavo preko brskalnika na oblačni infrastrukturi AWS.

Priporočeno predznanje: Razumevanje osnovnih konceptov programiranja v Python 3, kot so funkcije, zanke, slovarji in polja; poznavanje podatkovnih struktur Panda; in razumevanje, kako izračunati regresijsko črto.

Ciljna publika: Študenti računalništva, inženirji, raziskovalci, razvijalci ter vsi, ki želijo razumeti, kako ta tehnologija deluje.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Naučite se osnovnih tehnik in orodij, potrebnih za usposabljanje modela globokega učenja
  •  Pridobite izkušnje s pogostimi podatkovnimi tipi globokega učenja in arhitekturami modelov
  • Izboljšajte nabore podatkov z razširitvijo podatkov, da izboljšate natančnost modela
  • Izkoristite prenos učenja med modeli za doseganje učinkovitih rezultatov z manj podatkov in računanja
  • Zgradite samozavest, da se lotite lastnega projekta s sodobnim ogrodjem poglobljenega učenja

 

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: MS Teams

Organizator: UM FERI, NVIDIA


Predavatelji:

Ime: Domen Verber
Opis: Domen Verber je docent na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mariboru (UM FERI) ter ambasador NVIDIA Deep Learning Institute za Univerzo v Mariboru in njihov specialist za umetno inteligenco in HPC. S problematiko HPC in umetne inteligence se ukvarja že več kot 25 let.
  domen.verber@um.si, deep.learning@um.si

 

 

Ime: Jani Dugonik 
Opis: Jani Dugonik je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Ukvarja se z raziskavami na področjih obdelave naravnega jezika, evolucijskih algoritmov in umetne inteligence ter kibernetske in informacijske varnosti..
  jani.dugonik@um.si

 


Seminar: Usage of GIT with Gitlab, Github and Bitbucket

SLO: Seminar bo potekal virtualno. Predstavitev bo potekala 1h, po predstavitvi bo predavatelj na voljo za vprašanja. Upravljanje izvorne kode (SCM) z Gitom nudi podporo za različice z razvejanjem in združevanjem v skupnem razvoju. Git kot porazdeljeni SCM je običajno povezan z osrednjim strežnikom Git, ki ponuja spletno funkcionalnost za pregled virov, povlečenje zahtev in integracijo z drugimi storitvami, kot sta stalna integracija (CI) in dokumentacija kode. Na tem seminarju si bomo ogledali razvojni proces Git ter priljubljene strežnike in integrirane storitve (CI, Read the docs). Kako upravljati z različicamin velikih datotek v okolju HPC, skupaj s kodo in dokumentacijo, bomo razpravljali s praktičnega vidika in izvora podatkov.

ENG: The seminar will be held virtually. The presentation will last 1 hour, after the presentation the lecturer will be available for questions. Source code management (SCM) with Git provides support for versioning with branching and merging in a collaborative work. Git as distributed SCM is usually connected to a central Git server that provides web functionality for source review, pull requests and integration with other services such as continuous integration (CI) and code documentation. In this seminar we will take a look into Git development process and popular servers and integrated services (CI, Read the docs). How to Git version large files in HPC environment along with code and documentation will be discussed from practical and data provenance viewpoint.

 

Date and time: 23. 10. 2025  od 15.00 - 16.30

Language: According to applications

Organiser:

Lecturer:

Name: Leon Kos
  Izr. prof. dr. Leon Kos je docent na ULFS in je usposobljen za več tem, povezanih s HPC. Je kvalificirani trener iz programa HLRS za usposabljanje in je bil ključni razvijalec PRACE MOOC Managing Big Data with R in Hadoop. Bil je vodja PRACE poletja HPC treningov v letih 2014, 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019. Je tudi slovenski nosilec več državnih in mednarodnih projektov.
E-mail: leon.kos@fs.uni-lj.si

Delavnica: Vsebniki na superračunalnikih

Opis: Raziskovalci se pogosto spopadajo z velikimi računskimi izzivi, na primer pri analizi velikih podatkov, fizikalnih simulacijah, računski kemiji, računski biologiji, napovedovanju vremena, simulacijah dinamike tekočin ipd. Za reševanje mnogih problemov je pogosto na voljo ustrezna programska oprema, ki pa jo je potrebno prilagoditi za izvajanje na izbranem superračunalniku.

Na delavnici si bomo ogledali več načinov nalaganja programske opreme: v domačo mapo, preko okoljskih modulov in vsebnikov. Spoznali se bomo s konceptom virtualnih strojev in vsebnikov ter osvetlili razlike med zasnovo vsebnikov Docker in Apptainer. Naučili se bomo uporabiti že pripravljene vsebnike in na praktičnih primerih spoznali, kako zgraditi enostaven vsebnik Apptainer ter ga zagnati v superračunalniškem okolju. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako v vsebnik vključiti podporo za grafične pospeševalnike in procesiranje na več vozliščih.

Delavnica bo praktično usmerjena, vaje bomo izvajali na modernem sistemu HPC.

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 11. 11. 2025 od 10:00 - 15:00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM (povezava bo na voljo samo registriranim udeležencem)

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Priporočeno predznanje: 

  • opravljena delavnica Osnove superračunalništva,
  • razumevanje zgradbe računalniške gruče,
  • delo preko odjemalca SSH (ukazna vrstica, prenašanje datotek),
  • osnovno poznavanje vmesne programske opreme Slurm,
  • osnovno znanje operacijskega sistema Linux in lupine Bash
  • osnovno poznavanje programskega jezika Python

 

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • poznavanje vmesne programske opreme Slurm
  • razumevanje okoljskih modulov in vsebnikov
  • uporaba obstoječih vsebnikov Docker in Apptainer
  • gradnja lastnih vsebnikov Apptainer za izvajanje izbranih programov na superračunalniški gruči
  • raba različnih računskih virov v okoljskih modulih in vsebnikih (procesorska jedra, grafični pospeševalniki, vozlišča)

 

Organizator:

FRI logo

Predavatelja:

Ime: Davor Sluga
Opis: https://fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/davor-sluga 
E-mail: davor.sluga@fri.uni-lj.si
Ime: Ratko Pilipović
Opis: https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/ratko-pilipovic
E-mail: ratko.pilipovic@fri.uni-lj.si

 


Dnevi SLING

Dnevi slovenskega superračunalniškega omrežja (Dnevi SLING) so ključni dogodek, na katerem predstavljamo najnovejše dosežke na področju superračunalništva, delovanje kompetenčnega centra ter primere dobre prakse uporabe HPC infrastrukture v raziskovalnem in industrijskem okolju. Letos bo dogodek potekal od 19. do 21. novembra v okviru Arnesove konference Mreža znanja v hotelu Four Points by Sheraton Ljubljana Mons.

Poleg bogatega programa s področja superračunalništva bodo vključeni tudi novi tematski sklopi, kot so umetna inteligenca, Tovarna UI, povezovanje superračunalništva in odprte znanosti ter številne druge aktualne teme.

Več informacij, program in prijava bodo v kratkem objavljeni na spletni strani Mreže znanja.

Workshop: CuPY - calculating on GPUs made easy

Description: Scientific computing increasingly relies on GPU acceleration to handle large datasets and complex numerical tasks. While traditional CPU-based workflows remain essential, modern research benefits greatly from learning how to harness GPUs in an accessible way through Python. CuPY provides a NumPy-like interface that enables users to offload array computations to the GPU with minimal code changes.

On Day 1, we will cover the motivation for GPU computing, discuss what GPUs are best suited for, and set up a self-contained environment. Participants will learn to use conda/mamba for environment management, install and configure a GPU-ready CuPY setup, and verify its functionality.  On Day 2, we will focus on the CuPY library itself. We will explore its syntax and functionality, emphasizing similarities and differences with NumPy. Through a series of simple examples, and culminating in a more involved case study, participants will gain the skills to confidently integrate GPU acceleration into their Python workflows.

Difficulty: Beginner

Date & Time:

Day 1: 26. 11. 2025  from 13.00 to 17.00

Day 2: 27. 11. 2025 from 13.00 to 17.00

Language: English

Prerequisite knowledge: Basic knowledge of Linux, the Terminal and some Python

Target audience: The workshop is intended for beginners and others interested in using GPUs with python.

Virtual location: ZOOM (only registered participants will see ZOOM link)

Workflow: The training is live over zoom, in the afternoon. The workshop will combine lecture and practical parts, where your own laptop suffices is needed to gain access to the ARNES gpu cluster.

 

Organizer:

Univerza v Ljubljani v leto 2024 ...

Lecturer: 

Name: Luka Leskovec
Description: Scientist and educationalist involved in theoretical physics and supercomputing
E-mail: luka.leskovec@fmf.uni-lj.si

NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE

“Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazen glas,
vse smrklje in frklje in froci,
vsi svetlih in črnih in kodravih las.
Vsi naši. Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni,
so taki kot kdo izmed nas.”

(Tone Pavček, “Vsi naši otroci”)

V sklopu Tedna otroka in v znak solidarnosti danes v več slovenskih krajih poteka branje imen otrok ubitih v Gazi. Po uradnih podatkih naj bi v zadnjih dveh letih genocida bilo ubitih 20 000 otrok, v resnici pa je številka verjetno višja. Ob takšnem številu žrtev težko vidimo, da je za vsako številko ubit otrok – brat, sestra, nečak, vnukinja. Da se na to ne bi pozabilo, so v različnih krajih po Sloveniji brali imena otrok, ki so umrli v dveh letih kot posledica izraelskega bombardiranja in uničevanja Gaze ter njenih prebivalk in prebivalcev.. V Ljubljani bodo imena brali več ur, kar pa se ne bo niti približalo imenom vseh žrtev. Če bi želeli prebrati vsa imena, bi potrebovali celih trideset ur branja.

Naj bo to opomnik, da navidezno premirje, ki so ga na Trumpovo pobudo sklenili pred kratkim pravzaprav pomeni le, da Izrael lahko genocih izvaja malce počasneje. Dokler ta kolonialna tvorba ne bo uničena, bodo sionistični skrajneži še naprej ubijali otroke in ostale nedolžne žrtve.

The post NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE first appeared on Rdeča Pesa.

VSI NA PROTEST V VIDEM – POKAŽIMO IZRAELU RDEČI KARTON!

V nam bližnjem Vidmu se bo v torek odvila tekma evropskih kvalifikacij za prihodnje svetovno prvenstvo v nogometu med Italijo in Izraelom. Gre za tekmo do katere sploh ne bi smelo priti – zavržno je, da je Izraelu med izvajanjem genocida še vedno dovoljeno nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.

Pri tem se jasno kaže konformizem in dvojna merila mednarodnih športnih organizacij. FIFA in UEFA sta na primer Rusijo izključili iz vseh nogometnih tekmovanj štiri dni po prvem napadu na Ukrajino, na drugi strani pa se šele dve leti po začetku genocida v Gazi pričenjajo pogovori o morebitni izključitvi Izraela. Spomnimo tudi na sprenevedanje obeh organizacij ob smrti več kot 400 palestinskih nogometašev, med njimi tudi lokalne nogometne legende Suleimana Al-Obeida.

Tudi v tem primeru se je pokazalo, da na državne in druge institucije ne gre računati, ampak da se moramo za končanje genocida organizirati prav sami. Kot redno poročamo je prav Italija med najsvetlejšimi primeri takšnega odpora “od spodaj”- tako bo tudi v Vidmo v torek ob 17:30 organiziran velik protest.

Prejšnje leto, ko je Italija z Izraelom v Vidmu igrala tekmo Lige narodov, se je na protestu zbralo okrog 3000 ljudi. Letos jih organizatorji pričakujejo še bistveno več – najverjetneje bo število protestnikov pred stadionom, ki sprejme 6000 ljudi, preseglo število gledalcev na njem.

Italijanska vlada je zato odobrila prisotnost agentov izraelske obveščevalne službe Mosad, ki naj bi varovali izraelske nogometaše. Odločitev je v lokalni skupnosti in širše v Italiji dvignila veliko prahu ter še dodatno podžgala ljudi, da rečejo konec hlapčevskemu odnosu do Izraela.

Podprimo jih tudi mi, Videm ni daleč! Organizirajmo se za konec genocida, pokažimo Izraelu rdeči karton.

The post VSI NA PROTEST V VIDEM – POKAŽIMO IZRAELU RDEČI KARTON! first appeared on Rdeča Pesa.

ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI

Z današnjim dnem v Delavski koaliciji pričenjamo z zbiranjem 40.000 overjenih podpisov proti nedavno sprejeti varčevalni pokojninski reformi. Zbrani podpisi bodo omogočili razpis referenduma, na katerem bomo ljudje odločali, ali škodljivo reformo želimo ali ne.

Že tako ali tako so vse do danes sprejete pokojninske reforme v kapitalistični Sloveniji počasi poslabševale položaj upokojencev in upokojenk. Zaradi daljšanja referenčnega obdobja, nižanja odmernih odstotkov in zaradi vse večje odvisnosti pokojnin od inflacije namesto od rasti plač, živi skoraj 100.000 upokojencev pod pragom tveganja revščine. Kot za Radio Študent zapiše Anže Dolinar: “[…] je lani kar 23 tisoč starejših od 65 let potrebovalo materialno pomoč v hrani. To so ljudje, ki so stali v vrstah za moko, riž, mleko in testenine.”

Trenutna reforma pa bo položaj delavk in delavcev, bodočih upokojencev in upokojenk še poslabšala! 

Če nočeš delati dolgo v svojo starost in prejemati penzije, ki bo komaj pokrila življenjske stroške, oddaj svoj podpis!

40.000 overjenih podpisov bomo zbirali med 8. 10. in 11. 11. 2025 po vsej Sloveniji.

Možnosti oddaje overjenih podpisov:

Digitalna oddaja podpisa

Enostavno, v 1 minuti digitalno (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) oddaj overjen podpis.

Fizična oddaja podpisa

Brez čakanja na katerikoli upravni enoti po Sloveniji, tudi ob četrtkih! Na UE je posebno okence namenjeno podpisovanju.

Večje upravne enote so odprte v urah:

PON: 9:00 – 15:00

TOR: 8:00 – 15:00

SRE: 8:00 – 18:00

ČET: 8:00 – 15:00

PET: 8:00 – 14:00

Aktiviste, delavce, študentke – člane in članice Delavske koalicije boste lahko večino dni srečali pred upravnimi enotami po Sloveniji. Pomagali vam bodo pri oddaji podpisa.

Tudi vaša pomoč je dobrodošla! Pri zbiranju podpisov potrebujemo čim več prostovoljcev, ki bi nekaj ur svojega časa namenili za delavsko stvar in pred upravnimi enotami vabili mimoidoče k oddaji podpisa. Prav tako vas vabimo, da razširite vest o kampanji med svoje prijatelje, sorodnike in sodelavce.

Več nas bo, močnejši bomo!

The post ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI first appeared on Rdeča Pesa.

DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ?

Dve leti je od 7. oktobra 2023, ko je palestinsko odporniško gibanje Hamas kot odgovor na desetletja trajajoče nasilno zatiranje Palestincev, napadlo Izrael. Dogodek je med mednarodno politično elito sprožil val zgražanja, obsodb napada in solidarnosti z državo Izrael. Že nekaj ur po tem je Izrael odgovoril z brutalnim napadom na Gazo. Ta je kmalu prerasel v genocid nepojmljivih razsežnosti, ki traja še danes. To ni konflikt ali vojna, ampak nezakonita okupacija, apartheid, etnično čiščenje. Zdi se, da to vemo že čisto vsi, razen vrlih medijev, ki še vedno pišejo o konfliktu, vojni, dveh enakovrednih straneh in krivca vidijo v ljudeh, ki se upirajo imperialističnemu ustroju. 

Al Jazeera poroča, da je v dveh letih izraelska vojska umorila kar 67 000 Palestincev, tisoče jih je še vedno pod ruševinami. Povprečno v Gazi umre en otrok na uro. Vsaj 169 000 Palestincev v Gazi je huje ranjenih. 4000 otrok v Gazi je zaradi napadov izgubilo eno ali več okončin. Izrael je poškodoval 125 bolnišnic in umoril 1722 zdravstvenih delavcev. Ubitih je bilo vsaj 300 medijskih delavcev. Vsaj 459 ljudi je umrlo zaradi stradanja, od tega 154 otrok. Vsaj en otrok od štirih trpi zaradi akutnega pomanjkanja hranil. Več kot 19 000 ljudi je bilo ranjenih med tem ko so šli iskati hrano, vsaj 2600 jih je med iskanjem humanitarne pomoči ubila izraelska vojska. Uničili so tudi skoraj vse domove in ključno infrastrukturo v Gazi. Izrael med tem ugrablja, zapira, pretepa in ubija tudi ljudi na Zahodnem bregu, naseljenci ruvajo oljke in uničujejo hiše. 

V medijih trenutno odmeva Trumpov “mirovni načrt”, a ta nas ne sme zavesti. Prvič, ker je tisti, ki je vse dogovore o miru do sedaj prelomil, bil prav Izrael, ne Hamas. Drugič, ker gre le še za en poskus, da Palestincem odreče pravico do samoodločbe in utrdi ameriško-izraelski nadzor nad Gazo. Načrt zahteva popolno razpustitev Hamasa – osvobodilna organizacija se je sicer že strinjala, da ne bo vladala Gazi, toda razpustitev odporniškega gibanja je nekaj drugega. V realnosti je stanje takšno: “najbolj demokratični državi na svetu”, ZDA in Izrael,  si na vse kriplje prizadevata, da bi imeli popoln nadzor nad tem, kdo lahko vlada v drugi državi in kako lahko vlada. Pri čemer zatirani ne bi smeli migniti s prstom. Ne pozabimo, da je Trump v eni izmed svojih bizarnih objav želel Gazo spremeniti v letovišče. In da prav Trump in ZDA omogočata genocid.

Protesti, stavke in mednarodne flotilje so zato KLJUČNEGA POMENA. Konec koncev si lahko pišemo zasluge vsaj za to, da se politiki pogovarjajo o miru, saj si želijo na vse kriplje ustaviti val upora, ki se dviga v svetu. Na kratko: BOJIJO SE NAS. BOJIJO SE MOČI LJUDSTVA. In to je dober znak. Nekaj delamo prav. 

Proti Gazi že plujejo nove ladje s humanitarno pomočjo in z okoli 300 aktivisti. Po svetu še vedno potekajo množični protesti. Sindikat Di Base USB je najavil, da lahko v kratkem pričakujemo dan skupnega boja vseh pristaniških sindikatov, ki so se podpisali pod skupno izjavo za končanje genocida. Med njimi so tudi slovenski žerjavisti. Sindikati so v izjavi zapisali, da zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida, odprtje humanitarnih koridorjev, pristanišča brez orožja za vse vojne in zaustavitev ponovnega oboroževanja EU ter preusmeritev ogromnih sredstev v osnovne storitve za vse prebivalstvo. 

Izraelska genocidna vojska med tem postopno izpušča nezakonito priprte aktiviste, ki so v Gazo želeli dostaviti humanitarno pomoč. Na prostosti so predvsem aktivisti iz Evrope in Združenih držav Amerike. Mnogi, predvsem tisti, s temnejšo poltjo, so še vedno zaprti.

Eden od vodilnih mednarodne flotilje, Thiago Avila, je v ponedeljek iz zapora v puščavi Negev napisal pismo: “Mnoge med nami so fizično napadli, grozijo nam s psmi, ne pustijo nas spati, psihično nas zlorabljajo. O tem ne poročam zato, da bi se pritoževal, ampak da se svet zave, da če to počnejo s humanitarnimi delavci, si lahko predstavljate, kaj počnejo s Palestinci.” 11 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih, od tega 400 otrok. Takšno ravnanje z zaporniki je v Negevu nekaj povsem običajnega!

Izrael za Palestince nima legalne jurisdikcije, kar pomeni, da jih lahko zapirajo brez sojenja. Da ne smemo pozabiti na Gazo, je izpostavila tudi Greta Thunberg, po tem ko je bila izpuščena. 

Palestinke in Palestinci nimajo izbire, vsak dan se morajo vstati in najti upanje in energijo za boj. Zato NE OBUPAJ. Agresija izraelske vojske naj te MOTIVIRA, da narediš VSE, KAR JE V TVOJI MOČI, da kot družba enkrat za vselej končamo z apartheidom, kolonializmom in genocidom. 

V Sloveniji se za Palestino trenutno izvaja več različnih akcij. Izpostavljamo jih zgolj nekaj. Če veš še ti za kakšno, jo zapiši spodaj v komentar. 

  1. PIŠI POLITIKOM in od vlade zahtevaj, da v Združenih narodih zahteva zamrznitev članstva Izraela (povezava). Zapiši to, kar čutiš in kar si želiš. (povezava)
  2. PODPIŠI PETICIJO ZA VARNE IN ZAKONITE POTI PALESTINSKIM BEGUNCEM. Slovenska vlada ima možnost, da reševanje življenj postavi pred birokracijo in beguncem omogoči varno pot v Slovenijo, še posebej, če so tukaj že njihovi sorodniki. (povezava)
  3. BOJKOTIRAJ IZDELKE, ki prihajajo iz Izraela. Mnoge multinacionalke so zaradi sistematičnega bojkota že izkusile finančno škodo. V komentarju je nekaj uporabnih povezav, ki ti bodo olajšale bojkot. (povezava )
  4. ORGANIZIRAJ SE V SVOJEM OKOLJU. Ali ima podjetje, za katero delaš, kakšne povezave z izraelskimi podjetji? Združi se s sodelavci in zahtevaj takojšnjo prekinitev sodelovanja z Izraelom in podjetji, ki podpirajo genocid. 
  5. SPREMLJAJ POTOVANJE MEDNARODNIH LADIJ IN OD VLAD ZAHTEVAJ IZPUSTITEV HUMANITARCEV. 
  6. DELI TO OBJAVO in spodbudi prijatelje, sorodnike in sodelavke, da ukrepajo za SVOBODNO PALESTINO. 

The post DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ? first appeared on Rdeča Pesa.

[KOMENTAR] »Evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa

Okoljska škoda ogroža »evropski način življenja«, pravi poročilo Evropske agencije za okolje (povezavo do njega najdete v komentarju pod objavo). A resnica je pravzaprav obratna: tako imenovani »evropski način življenja« je tisti, ki uničuje okolje. Zato je ideja, da moramo varovati okolje, da bi rešili »evropski način življenja«, precej nenavadna in protislovna.

»Evropski način življenja« se nanaša na življenjske sloge, ki so se razmahnili v obdobju po drugi svetovni vojni. Fordizem je množično proizvajal potrošno blago, keynesianizem – in pozneje neoliberalno gospodarstvo dolga in nepremičninskih balonov – pa je ustvaril ogromno množico potrošnikov. Eden od namenov takšnega gospodarstva je bil tudi pomiriti nezadovoljne revne množice, ki bi sicer lahko podprle revolucionarne sile. Kasneje se je »evropski način življenja« uveljavil kot norma, ki so jo uporabljali za blatenje alternativnih gibanj, ki so si prizadevala za izstop iz začaranega kroga mezdnega dela in potrošništva.

A »evropski način življenja« ni tako razširjen, kot si morda kdo misli. Mnogi Evropejci, zlasti v vzhodni in južni Evropi, v njem ne sodelujejo, ker so revni in pogosto živijo bolj tradicionalna kmečka oziroma vaška življenja. Podobno velja za slabo plačane delavce, Evropejce z migrantskim ozadjem in prebivalce podeželja zahodne Evrope. Za te skupine je »evropski način življenja« predvsem življenje velikega mesta in srednjega razreda drugod – in morda nekaj, čemur si želijo približati.

Kakorkoli že: življenja južnih in vzhodnih Evropejcev, ljudi s podeželja, delavcev in migrantov ne ustrezajo »evropskemu načinu življenja« – in zato so pogosto obsojana. A težava s tem belim, mestnim in srednjerazrednim standardom ni le v stigmi, ki jo proizvaja. Temeljna protislovnost je v tem, da »evropski način življenja« v veliki meri omogoča prav revščina tistih, ki so označeni kot »manjvredni«. Ni bogatega in udobnega življenja brez (dotoka) poceni hrane, poceni delovne sile in poceni surovin iz obrobnih območij in od ljudi na robu družbe. Z drugimi besedami: »evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa – v Evropi in zunaj nje. Poleg tega pa urbane srednje razrede drži v dolgovih in izčrpane od dela ter skrbi za svoj družbeni status.

Če bi ta standard zlomili in bi se obrobne regije in ljudje izvili iz izkoriščanja, bi življenja teh regij in ljudi lahko nudila primer počasnejšega, bolj družabnega in na drugačen način produktivnega življenja. Evropski urbani srednji razredi že zdaj zavidajo in romantizirajo podeželska, periferna življenja, ko dopustujejo v Grčiji, Sardiniji ali Dalmaciji, ali pa družabnost migrantskih skupnosti, ko so povabljeni na veliko poroko.

Toda obenem se trdno oklepajo kariere, potrošništva in napihnjenih cen nepremičnin – vsega tistega, kar jih same dela preobremenjene, migrante, delavce in ljudi na obrobju pa ohranja revne in prav tako izžete, a brez vsakršnega družbenega prestiža. Prav ta razdeljen in neenak način življenja uničuje planet, na katerem živimo, in spodjeda samega sebe.

Ne gre torej za to, da bi morali rešiti »evropski način življenja«, temveč za to, da ga moramo spremeniti. Ne samo, da bi ohranili planet, ki nam omogoča življenje, temveč da bi ustvarili dobro življenje za vse. 

Brali ste pesin prevod komentarja, ki ga je napisal @Bue Rübner Hansen, ki je med drugim gostoval na lanski Mednarodni poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Povezava do posnetka njegovega predavanja je dostopen spodaj.

Europe’s environment and climate: knowledge for resilience, prosperity and sustainability | Europe’s environment 2025 (EEA) /

Environmental damage is putting European way of life at risk, says report | Climate crisis | The Guardian

Bue Rübner Hansen: In/equality beyond fact and norm – towards strategic research

The post [KOMENTAR] »Evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa first appeared on Rdeča Pesa.

SKUPAJ DO 6.000

Veseli smo, da naše vsebine dosegajo vse večje število ljudi. Še naprej se bomo trudili odpirati tematike, ki ne najdejo prostora v mainstream medijih in bomo ojačevalec vseh bojev delovnih ljudi za svet urejen v skladu z družbenimi potrebami in ne privatnimi interesi peščice najbogatejših. Ažurno in analitično bomo še naprej spremljali prizadevanja za osvoboditev Palestine, boj delovnih ljudi zoper pokojninsko reformo, napore za izboljšanje javnega potniškega prometa in osvetljevali splošne trende ekološke, družbene in politične krize sodobnega kapitalizma. 

Tega pa ne zmoremo sami. Pri tem potrebujemo vašo pomoč, drage sledilke in sledilci. Ker želimo čim prej doseči nov mejnik v številu sledilk in sledilcev na Facebooku (6.000) in s tem vsebine Rdeče pese približati novim ljudem, vas prijazno pozivamo, da nam pri tem priskočite na pomoč. Pojdite na našo stran na Facebooku in s klikom v desnem robu (tri pike) ter izbiro možnosti “Povabi prijatelje” povabite k všečkanju Rdeče pese vaše prijatelje in prijateljice. Prav tako bomo hvaležni, če boste objavo delili. Mi pa bomo poskrbeli, da odločitve ne boste obžalovali. 

Več nas je, prej bomo na cilju

The post SKUPAJ DO 6.000 first appeared on Rdeča Pesa.

ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA?

Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

23 ladij s humanitarno pomočjo še vedno pluje proti Gazi, ostale je izraelska vojska že ustavila, posadko pa ugrabila. Na čelu je ladja Mikeno, ki je že zaplula v palestinske teritorialne vode. Ljudje v Berlinu, Milanu, Rimu, Barceloni, Bruslju, Istanbulu, Londonu, Trstu, Mexicu Cityju, Bogoti, Buenos Airesu, Madridu so se odpravili na ulice v podporo Palestini in globalni mirovniški misiji Global Sumud Flotila. V Italiji so za petek napovedali generalno stavko. 

Več kot 500 aktivistk in aktivistov iz več kot 40 različnih držav se je pred tedni odpravilo proti Gazi, da bi odprli humanitarni koridor. Na ladji prevažajo zgolj osnovne življenjske potrebščine kot so medicinski pripomočki, hrana, nadomestilo za hrano za dojenčke itd. 

Italijanska in španska vlada sta najprej poslali vojaške ladje podpore, a sta svojo podporo umaknili, ko so ladje dosegle kritično točko. Argument – ne želijo biti v konfliktu z Izraelom.  Umik pomoči pomeni zgolj prikaz, kako zelo strahopetna je politična elita in da dejanski pogum za konkretne spremembe tiči v običajnih ljudeh. Uči nas, da zgodovino pišemo mi, delovni ljudje. 

Zanimivo je tudi, da politična elita, ki se tako rada sklicuje na mednarodno pravo, ni po dveh letih genocida naredila nič zares konkretnega. Še to kar so morda naredili, je bila gesta, v katero so bili prisiljeni zaradi pritiska nas, običajnih ljudi na ulicah. Na primer Robert Golob pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar imata zelo rada ganljive govore v podporo Gazi. Golob tu in tam sprejme kak ukrep, ki pa ga potem v praksi ne upa izvesti. Na eni od ladij je tudi slovenski državljan in če bi slovenska politična elita resno mislila, ko so jo polna usta sočutij, bi poslala vojaško ladjo v OBRAMBO. 

Ker če je kaj OBRAMBA, je to ta misija. 

Vsi, ki plujejo proti Gazi, so imeli pred potovanjem več dni treninga nenasilnega ukrepanja. Naučeni so, kako morajo ostati mirni, da izraelski genocidni vojski ne dajo niti najmanjšega razloga, da jih vse umori. Prevažajo zgolj humanitarno pomoč, njihov cilj je ustaviti genocid v Gazi in okupacijo Palestine. 

Ne glede na to, kaj se zgodi v naslednjih urah, nas globalna mirovniška misija uči, da če se zbere kritična masa, je to preveč še za “najbolj moralno genocidno vojsko na svetu”. In če njim ne uspe, nas mora iti naslednjič še več. Biti moramo še bolj odločni in ne smemo obupati. Zakaj? Ker so v Palestini ljudje, ki ne morejo obupati in ki se vsak trenutek borijo za preživetje. 

Palestina ni zgolj boj Palestincev za nacionalnost. Ne, je boj za humanost. Je boj vseh nas za preživetje, za našo prihodnost. In zato se splača tvegati življenje. Če ne bomo ukrepali mi, običajni ljudje, ne bo ukrepal nihče. 

Kaj lahko narediš?

  1. Spremljaj ladje, ki se približujejo Gazi. 
  2. Zahtevaj izpustitev nelegalno ugrabljenih članov posadke.
  3. Piši in kliči vlade ugrabljenih aktivistov in zahtevaj, naj ukrepajo. 
  4. Organiziraj se v svojem okolju. Protestiraj! Stavkaj!

The post VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO! first appeared on Rdeča Pesa.

NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

MakeIT Autumn 2025

NO SLIDES, JUST CODE
Od no-code rešitev do umetne inteligence, od zmogljivostnega tuninga do grafov – MakeIT Autumn prinaša sveže ideje in navdih za vse Oracle navdušence.

Kaj vse bo na dogodku?
Zoran Tica bo predstavil orodje D.O.M.E. za enostavnejše in zanesljivejše upravljanje namestitev v Oracle okolju.

Lucas Hirschegger bo v live demo slogu pokazal, kako v Oracle APEX hitro zgraditi aplikacijo – od »no-code« do kompleksnih rešitev.

Urh Srečnik bo razkril kako lahko AI olajša postopke optimizacije podatkovnih zbirk in kako mu pri tem lahko pomaga podatkovna zbirka sama ter APPM?

Žiga Vaupot bo pokazal, kako grafovne podatkovne strukture in generativna AI skupaj prinašajo boljše in razložljive analize podatkov.

Dogodek je brezplačen, a je število mest omejeno. Potekal bo v slovenščini.

09:00 – 09:10

Uvodni pozdrav

Žiga Vaupot

Oracle ACE Pro @SmartQ
09:10 – 09:55

D.O.M.E. – Deployment Organization Made Easy

Zoran Tica

Oracle ACE PRO @The Right Thing Solutions
09:55 – 10:40

Oracle APEX – od “no-code” do “full power” brez prezentacije, samo z demo-jem

Lucas Hirschegger

Oracle ACE Accociate
10:40 – 11:00

Odmor

11:00 – 11:45

AI & Database Performance Tuning

Urh Srečnik

Oracle ACE Associate @Abakus
11:45 – 12:30

Grafi – most med podatki in generativno umetno inteligenco

Žiga Vaupot

Oracle ACE Pro @SmartQ
12:30 – 14:00

Kosilo

The post MakeIT Autumn 2025 first appeared on Računalniški muzej.

Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Kubernetes Slovenia Meetup Autumn 2025

Jesensko srečanje  Kubernetes Slovenia bo gostovalo v Računalniškem muzeju v sredo, 15. oktobra, od 17. ure dalje.
Vsi predavatelji pa bodo v živo na prizorišču.

🚀 Program:
17.00 – 17.15 – Zbiranje in dobrodošlica
17:15 – 18:00 – Grafana stack za k8s, Jernej Porenta, 3fs
18:00 – 19:00Lightning talks (po 15 min):
– Application Gateway za kontejnerje, Blaz Balon, Adacta
– GKE native k8s backup v primerjavi z Velero, Nikola Krupež,
– Leanpay Kubernetes @ home – Aleksander Arun Bahl, GlobaID
– Prosto mesto za vaš lightning talk!
19:00 – 20:00 – Mreženje in druženje – ostanite na hrani in pijači ter odličnih pogovorih z navdušenci nad Kubernetes.

✨ Dodatne informacije: Predstavitve bodo v angleščini. Dostopen bo tudi prenos preko spleta.
Število mest je omejeno –  zagotovite si brezplačno vstopnico na povezavi dogodka.

Parkiranje je na voljo pred Kinom Šiška. Enostaven dostop z avtobusom (avtobusna postaja Kino Šiška), kolesom itd.
Opomba: Če pridete z električnim kolesom ali električnim skuterjem, ga ne morete parkirati v muzeju, možna pa je izposoja ključavnice.

 

The post Kubernetes Slovenia Meetup Autumn 2025 first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje № 28: 1. MOSS – Mini Open Source Symposium By Kiberpipa / Cyberpipe Public event Science & Tech Ljubljana

Zadruga Na prostem v sodelovanju s Kiberpipo organizira 1. MOSS (Mini Open Source Symposium) – kratko srečanje odprtokodne skupnosti, namenjeno predstavitvi in povezovanju.

V 1 uri in pol se bo zvrstilo 6 kratkih, a zanimivih predstavitev:

  • Uvodni pozdrav (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)
  • 1 leto Zadruge Na prostem (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)
  • Zagovorniške aktivnosti Mreže NVO-VID na področju odprte kode (mag. Simon Delakorda)
  • 2 leti delovanja Kiberpipe (Matija Šuklje / Hook)
  • Opazovanje DC-EDIC (Leon Anžel / Testman)
  • Prevajanje odprtokodnih projektov (Andrej Vernekar)
  • Osvobajanje osnovnih in srednjih šol – AlekSIS (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)

Po predstavitvah bo sledilo splošno minglanje ob soku, kasneje se pa druženje prestavi na pivo v Kino Šiška.

Vir slike: Sulvia CC0 Public Domain

The post c| srečanje № 28: 1. MOSS – Mini Open Source Symposium By Kiberpipa / Cyberpipe Public event Science & Tech Ljubljana first appeared on Računalniški muzej.

Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Kapo in Bundo v muzeju

Dva mala pujsa sta se pozibavala … No, prišla sta po bogastvo v Računalniški muzej. Ker pa jima je bilo tako strašno všeč, sta ostala in se bosta prvič preizkusila v vlogi vodičev po muzeju. Malo imata treme, sta se pa naučila vse, da bosta lahko mladim na simpatičen način predstavila bogastvo znanja, ki se skriva v muzejski zbirki. Prav za ta ogled sta opravila še strokovni izpit za vodstvo, tako da bo zagotovo nepozabno!

Voden ogled razstave je primeren za otroke od 5 let naprej. Vstopnina za otroke je 7,50 €, starš ali spremljevalec pa gre z njimi zastonj, ker jih bodo pazili oni, pa tudi Kapo in Bundo. Prijava ni potrebna.

V sodelovanju s festivalom Tinta.

The post Kapo in Bundo v muzeju first appeared on Računalniški muzej.

Embedded meetup Security on IoT devices

Gašper Korinšek bo predstavil pristope, ki jih Visionect uporablja za reševanje varnostnih težav na napravah za rezervacijo sob Joan z vidika vdelane programske opreme.

Osvetlili bomo vprašanja, kot so: Kakšni so ukrepi za preprečevanje ekstrakcije in/ali vbrizgavanja vdelane programske opreme? Kako zavarujemo nadgradnje vdelane programske opreme in komunikacijo s strežnikom na ravni protokola in povezljivosti? Kaj so AES, TLS in WPA Enterprise ter kako se uporabljajo v praksi na vgrajenem sistemu?

Po predavanju bo sledila skupinska razprava in druženje ob prigrizkih in pijači. Vabljeni vsi, ki vas zanima tehnologija!

The post Embedded meetup Security on IoT devices first appeared on Računalniški muzej.

Vabilo na javno tribuno v Stari Šiški: 20. oktobra ob 18.45

Vabimo vas, da se nam pridružite v ponedeljek, 20. oktobra 2025, ob 18.45 na javni tribuni in okrogli mizi z naslovom Strategija za zeleno mesto: kreativne prakse in vključevanje javnosti za izboljšanje kakovosti bivanja na primeru Stare Šiške in pred tem ob 17.30 na predstavitvi projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka. Dogodek bo potekal v prostorih OŠ Spodnja Šiška (Gasilska cesta 17, Ljubljana).

Septembra 2024 sta Zavod Co-kreate in DUO Stara Šiška v sklopu Svetovnega dneva brez avtomobila izvedla prvi dogodek Superblok Stara Šiška, namenjen raziskovanju možnosti za umirjanje prometa na Medvedovi cesti.

Letos projekt nadaljujemo s podporo Mreže za prostor v okviru pobude Mesto srečanja Stara Šiška, kjer raziskujemo, kako lahko intenzivna ozelenitev, umetniške intervencije in skupnostni projekti prispevajo k bolj živim in povezanim mestnim soseskam.

Na preizkušnji so bili različni pristopi – od zasaditve zelenih površin in talnega murala, ki označuje skupnostni prostor za druženje, do zvočne instalacije, ki spodbuja razmislek o kakovosti urbanega okolja.

Na dogodku bomo skupaj s Šiškarji in Šiškaricami, strokovnjaki, oblikovalci, predstavniki občine in lokalne skupnosti razpravljali o možnostih za uvedbo koncepta superbloka v Ljubljani ter o tem, kako s kreativnimi praksami in sodelovanjem prebivalcev oblikovati bolj trajnostne, dostopne in prijetne mestne prostore.

Program dogodka:
17.30 – Predstavitev projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka
18.30 – Pavza
18.45 – Okrogla miza in javna tribuna Strategija za zeleno mesto

Pridružite se razpravi o prihodnosti naših mestnih sosesk – o prostorih, kjer lahko živimo, dihamo in se srečujemo.

Dobimo se 20. oktobra v Stari Šiški!

Foto: Protestni shod proti NATO srečanju v Ljubljani

Od petka do ponedeljka skrito pred očmi javnosti in za policijskimi zaporami na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani poteka parlamentarno zasedanje zveze NATO. Proti zasedanju je v soboto potekal tudi samoorganizirani protest “proti vojni, za življenje in prihodnost”. Protestnice in protestniki so poudarili, da nasprotujejo militarizaciji družbe in povečevanju izdatkov za oboroževanje, ki “jo narekujejo imperialistični interesi zahodnih držav, Slovenija pa jih pokorno izpolnjuje”. Fotoreportažo z dogodka je pripravil Črt Piksi.

Več o poteku in kontekstu protesta lahko preberete na: https://anarhistka.org/nato-okupator-ven-iz-ljubljane/

Bo središče Ljubljane dobilo svoj prvi superblok?

Kakšne so ideje za ureditev delov Ljubljane po konceptu t. i. superbloka? Po tem konceptu bi lahko uredili parlamentarno četrt.

Superblok je urbanistična ureditev, ki prinaša manj motornega prometa in več površin, prijaznejših za prebivalce.

Pri tem več ulic v mestu združijo v enotno območje (ang. block). Motorni promet je omejen na zunanje ulice oziroma obod superbloka, znotraj pa je prepovedan ali pa je določen poseben prometni režim, na primer samo možnost dostopa za stanovalce in dostavo.

Notranji deli tako postanejo namenjeni pešcem, kolesarjem, zelenim površinam, igriščem za otroke in podobno. Prednosti superblokov so zmanjševanje hrupa in onesnaženja, spodbujanje trajnostne mobilnosti, več javnega prostora za prebivalce in s tem dvig kakovosti življenja v mestu.

Po superblokih je najbolj znana Barcelona. Potem ko so pred desetletjem v več mestnih četrtih ulice združili v superbloke in preusmerili promet, so se poti, ki so jih ljudje opravili peš, povečale za 10 odstotkov, kolesarjenje pa za 30 odstotkov.

Kakšni so načrti v Ljubljani?

Sporazum o pridružitvi projektu “Superblock” je leta 2023 v Barceloni podpisala tudi Mestna občina Ljubljana.

V prestolnici sicer superbloki že obstajajo, prav tako pa se porajajo pobude meščanov za nove ureditve po tem konceptu.

Ideja občine je, da bi v superblok preuredili tako imenovano parlamentarno četrt v središču prestolnice. Ta bi predvidoma zajemala Gosposvetsko, Slovensko, Šubičevo in Prešernovo cesto. Medtem ko po Slovenski cesti trenutno lahko vozijo zgolj avtobusi, taksiji, stanovalci in dostava, pa je na ostalih omenjenih ulicah, pa tudi na ulicah znotraj tega območja, motorni promet za zdaj neomejen.

Kot so nam odgovorili z občine, variantne predloge ureditve območja parlamentarne četrti še preučujejo. Ker je projekt še v začetni fazi, nimajo terminskega plana. “Cilj je, da se prepreči tranzit vozil, ki prek ulic znotraj tega območja iščejo druge poti, ko je na okoliških cestah povečan promet, s čimer se izboljša kakovost življenja za tamkajšnje prebivalce, pešce, kolesarje in druge uporabnike prostora,” so zapisali.

V Ljubljani superbloki že obstajajo

Kot pojasnjuje direktor Inštituta za politike prostora IPoP, arhitekt in urbanist Marko Peterlin, koncept superblokov tudi za Ljubljano ni nekaj novega. Pri nas ga imenujemo območje prijaznega prometa.

“Imamo dobre primere iz preteklosti. Tradicionalne soseske so bile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja organizirane na isti način. Fužine, Štepanjsko naselje in Šišenska soseska 6 funkcionirajo po konceptu superbloka, saj se promet ustavlja na obodu naselja, tranzitni promet skozi naselje pa je omejen ali preprečen,” opisuje Peterlin.

Ukinitev parkirišč za obiskovalce

Kaj Peterlin meni o vzpostavitvi superbloka v parlamentarni četrti v središču Ljubljane? “To je območje, na katerem živi dokaj malo ljudi, tako da učinek za prebivalce ne bi bil tako velik, saj na tem območju ni izrazito veliko tranzitnega prometa,” pravi. Dodaja, da bi bila na tem območju ključna ukinitev parkirišč za tiste, ki ne živijo na tem območju, saj precej zdajšnjega prometa predstavljajo tisti, ki krožijo po teh ulicah in iščejo parkirno mesto.

Po njegovem mnenju bi imeli superbloki večjo dodano vrednost v delih mesta, kjer živi več ljudi. “Je pa na območju (parlamentarne četrti) to razmeroma preprosto narediti, potrebna je zgolj odločitev občine,” dodaja.

Pomemben del vzpostavitve superblokov v Barceloni je bila tudi zasaditev notranjih delov z drevesi in drugim zelenjem. “V Ljubljani je to manjši problem, saj je precej zelena. Je pa prednost take ureditve tudi oživitev lokalnega gospodarstva. Na območju, kjer je več pešcev, postanejo manjši lokali in trgovine bolj rentabilni,” pravi.

V Šiški je že nastal superblok za en dan

Pri preurejanju prometnega režima je ključno, poudarja Peterlin, da odločevalci vključijo prebivalce in jim pojasnijo prednosti, ki bi jih prinesla sprememba.

Koncept superbloka pa v Ljubljani nastaja tudi “od spodaj navzgor”.

Na območju stare Šiške (spodnja Šiška na vzhodni strani Celovške ceste, med pivovarno Union in Drenikovo ulico) so prejšnjo nedeljo za en dan vzpostavili “superblok”. Že drugič – podobno so storili ob lanskem tednu mobilnosti – so del Medvedove ceste zaprli za motorni promet.

“Lani smo dogodek poimenovali Superblok Stara Šiška, letos pa Mesto srečanja Stara Šiška. Po principih superbloka želimo doseči zmanjšanje tranzitnega prometa ter razširjen in ozelenjen javni prostor v soseski,” je pojasnila Sanja Simić iz Zavoda Co-kreate, ki je dogodek organiziral v sodelovanju z Mrežo za prostor in DUO Stara Šiška.

Na tem območju je po njenih besedah vse manj zelenega prostora, ki so ga ob novih gradnjah zanemarjali.

“V naši četrti še nisem videla toliko otrok na kupu, na skirojih, na kolesih … Prebivalci, sosedje, so bili zelo veseli,” Simić opisuje nedeljski dogodek, katerega cilj je bil, “da prebivalci začutijo ta prostor, ki pripada vsem nam”.

Želijo si, da zapora ne bi trajala le en dan v letu. V prihodnje bodo pripravili delavnico, na kateri bodo spregovorili o pobudi, da bi prometni režim v tem delu Šiške trajno spremenili po konceptu superbloka.

 

Prispevek je bil v izvirniku objavljen na N1info.si. Poobjavili smo ga z dovoljenjem avtorice in urednice.

Protestni shod Savčank in Savčanov

Prebivalci in prebivalke Savskega naselja, organizirano v Civilno iniciativo Savsko naselje, so včeraj popoldne ob podpori Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC izvedli protestni shod, ki je potekal na prehodu za pešce na Linhartovi cesti. Mestno občino Ljubljana in župana Zorana Jankovića so z njim opozorili na čedalje bolj nevzdržne bivanjske razmere v naselju in na nevključevanje prebivalcev v načrte prenove soseske. Savčani in Savčanke so kot glavne razloge za protest navedli: pomanjkanje parkirišč in osnovnih storitev, prometno preobremenjenost, zanemarjeno infrastrukturo, zmanjševanje zelenih površin in otroških igrišč ter netrasnparentnost občine pri načrtovanju prihodnosti območja z več tisoč prebivalci.

“Procesi gentrifikacije vedno bolj marginalizirajo same prebivalce mesta, ki nimajo besede pri načrtovanju in spremembah, ki bodo na njihova življenja vplivala v prihodnjih desetletjih. PLAC je, kot del Severnega Savskega naselja, tarča pritiskov oblasti, ki ignorirajo našo pravico do prostora in soodločanja o prihodnosti zemljišča, na katerem stoji naša skupnost. Zato stojimo ob strani prebivalcem Savskega naselja pri njihovem boju za pravico do prostora, v katerem živijo,” je ob protestu zapisal PLAC.

Ko trajnost ni le slogan 1: lekcije iz Berlina

Ko je leta 1989 padel zid, se je Berlin znašel v stanju, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Bil je zlom, a hkrati rojstvo. Mesto, razsekano na dvoje, se je naenkrat znašlo v praznini, saj so se stare strukture sesule, nove pa še niso obstajale. Vzhodni Berlin je postal nekakšen urbani terrain vague, območje brez jasnega lastnika, brez jasnega pomena. Stanovanja so se praznila, stroji v tovarnah so utihnili, zapuščeni kompleksi pa so ležali ob reki Spree kot naplavine propadle težke industrije sovjetskega bloka.

V tem vakuumu se je začelo tisto, kar so nekateri poimenovali »poletje anarhije«, obdobje, v katerem je bilo na Mainzerstraße v Friedrichshainu hkrati zasedenih dvanajst stavb, območje okoli Oranienburger Tora pa je bilo preplavljeno z improviziranimi bari in klubi. Berlin je postal eksperimentalni laboratorij. V mesto brez reda so vstopili ljudje, ki so v zahodnem Berlinu pogosto čutili utesnjenost zaradi potrošniške in finančne rutine. Umetniki, študenti, boemi in iskalci novih svoboščin so se selili čez mejo, saj so v vzhodnem delu našli nekaj, česar na Zahodu ni bilo več: prostor, ki so ga lahko napolnili z lastno vizijo.

Prvi val: kultura upora in njena apropriacija

Med najznamenitejšimi simboli tega časa je bila stavba Tacheles na Oranienburger Straße. Gre za nekdanjo veleblagovnico, zgrajeno v slogu zgodnje modernistične arhitekture, poškodovano v vojni, delno porušeno, a nikoli docela obnovljeno. Na zunaj je bila videti kot ogromen mestni okostnjak: razbita okna, fasada, na kateri so se plastili grafiti in transparenti, dvorišče, ki je bilo hkrati galerija in smetišče. V notranjosti pa so se hodniki širili v improvizirane ateljeje, delavnice, koncertne in kinodvorane. Kaotično, a smiselno, predvsem pa polno zagona in zamisli. Eno od dvorišč je celo gostilo zapuščeno lovsko letalo MiG-21, staro letečo sovjetsko kovinsko pošast, ki je postala umetniška instalacija. Tacheles ni bil le skvot; postal je ikona tistega Berlina, ki iz ruševin ni gradil institucij, ampak vizije; prostora anarhične svobode, neposredne, dostopne, brezmejne umetnosti. A kaj kmalu je postal tudi žrtev svoje ikoničnosti.

Nemška država in berlinski uradniki so začeli postopno »urejati« dediščino preteklosti. Številne stavbe lastniško niso bile prazne, saj so lastniki »izginili« med drugo svetovno vojno ali so se izselili, njihovi dediči pa so v devetdesetih letih začeli uveljavljati lastniške pravice. Skvoti so se znašli pod pritiskom in pred vprašanjem, ali se umakniti ali najti nov način preživetja. Iz tega je nastala ena izmed bolj tragičnih zgodb. Tacheles je v devetdesetih letih utelešal anarhično svobodo vzhodnega Berlina, danes je grotesken spomenik neoliberalizaciji mesta.

Prenovljeni Tacheles, med zgodovinskimi sledmi in novo urbano estetiko. Foto: Domen Žalac

Po deložaciji in nepričakovano medlem odporu umetnikov leta 2012 so investitorji stavbo ohranili, a jo preoblikovali tako, da deluje kot parodija svoje preteklosti. Grafite, razbite stene, zapise iz uporniških let so pustili kot dekoracijo. Krvavi madeži razreza urbane zgodovine so postali vizualni okras, estetizirani dokaz »avtentičnosti« mesta, ki ga zdaj trži kapital. Ostanke zidov in skelete prostorov so preoblikovali v nekaj, kar spominja na Frankensteinovo pošast, ki jo je skupaj sešil lepotni kirurg. Ruševina je oblečena v nove, bleščeče materiale; DIY-galerije in ateljeje so nadomestile pisarne, »posh« trgovine in restavracije ter luksuzna stanovanja. Kar je bilo nekoč neposredni izraz vzpona svobodnega duha, je danes berlinski kič, simulacija ravno te »ustvarjalne« svobode, zapakirana v estetiko, ki jo je mogoče prodajati turistom in vlagateljem. Se sliši znano? Wink, wink, Rog …

Drugi val: trajnostne alternative

Tacheles je zgolj primer, resda najpovednejši, tega, kako lahko upor, anarhična svoboda in čista ustvarjalnost na pogorišču starega ustvarijo novo urbano vizijo, a hkrati tudi učbeniški opomin, kako krhka je ta svoboda. To je bila lekcija: spontani izbruhi ustvarjalnosti so lahko siloviti, a brez dolgoročnih mehanizmov varovanja jih kapital prej ali slej prežveči in prebavi.

Iz te lekcije je izšel naslednji val delovanja, pri katerem ne gre zgolj za trenutni upor, ampak za dolgotrajnejše modele, zmožne preživetja onkraj logike tržne apropriacije. Na tej točki postane očitno, zakaj je bil potreben globalni okvir za razmislek o mestih in njihovem razvoju. Leta 2016 je bil na konferenci Habitat III v Quitu sprejet dokument New Urban Agenda, ki ni ostal le pri lepih sloganih o »pametnih« in »zelenih« mestih, temveč je jasno določil, da so za trajnost potrebne tri povezane dimenzije: gospodarska, družbena in ekološka. Agenda je poudarila, da mesta ne morejo biti zgolj motorji rasti in potrošnje, ampak morajo zagotavljati dostopne prostore, javne dobrine, pravične postopke odločanja ter spoštovati okoljske meje.

A trajnost se meri na časovni lestvici desetletij in ravno s tem trči ob logiko sodobnega mesta, ki deluje pri hitrih obratih: s projekti, ki se zaključijo v enem mandatu, investicijami, ki morajo prinesti donos v nekaj letih, življenjskim slogom, ki se menjava z vsakim algoritmom. Nezdružljivost teh dveh časovnih dimenzij nazadnje pritisne na posameznika: da se vozi s kolesom, da ločuje odpadke, da nakupuje »odgovorneje«. Toda te trenutne in vsakodnevne mikroodločitve ne spremenijo dejstva, da živi v predmestju, vsak dan preživi več ur na cesti in nakupuje v nakupovalnih središčih, vpetih v globalne verige izkoriščanja. To je prepletena mreža življenjskih slogov, ki so v svojem jedru nevzdržni in iz katere se posameznik težko iztrga. Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Prvi val v Berlinu je bil torej zgrajen na anarhični energiji in spontanosti, drugi val pa temelji na dediščini prvega in zavestnih poskusih, da se oblikujejo trajnostni modeli. In ravno v Berlinu danes najdemo paradigmatične primere vseh treh dimenzij trajnosti (ekonomske, družbene in ekološke).

Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Ekonomska trajnost – Mietshäuser Syndikat

Eden ključnih primerov ekonomske trajnosti in boja proti tržnemu špekuliranju je Mietshäuser Syndikat, ki se je oblikoval v Freiburgu konec osemdesetih let in se od tam razširil v Berlin ter po vsej Nemčiji. Danes povezuje že več kot 140 hiš in projektov, s čimer se uvršča v sam vrh evropskih rešitev, kar zadeva alternativno lastništvo. Njegova posebnost je dvojna struktura lastništva: vsaka hiša je organizirana kot društvo (Hausverein), ki je neposredni lastnik nepremičnine, hkrati pa je solastnik tudi krovna organizacija. S tem se vzpostavi poseben varovalni mehanizem: nepremičnina se nikoli ne more prodati na prostem trgu brez soglasja mreže. Ta mehanizem učinkovito preprečuje privatizacijo in dolgoročno varuje hiše pred špekulacijo.

Model pa ni zgolj pravni ščit, temveč tudi finančni eksperiment solidarnosti. Nakupi nepremičnin se financirajo s kombinacijo malih posojil (t. i. Direktkredite), ki jih zagotavljajo posamezniki, prijatelji, podporniki, ter dodatnih bančnih posojil. Ker so posojila pogosto brez obresti ali z minimalnimi obrestmi, hiše niso obremenjene z visokimi stroški. Ko so dolgovi odplačani, se najemnine znižajo na stroškovno raven, presežki pa se stekajo v solidarnostni sklad. Ta financira nove projekte in omogoča, da že vključene hiše solidarno podpirajo tiste, ki šele vstopajo v mrežo. Tako posamezna hiša ni izoliran projekt, temveč del širše infrastrukture vzajemnosti, ki zagotavlja finančno stabilnost in pravno varstvo.

Pomen modela pa presega samo lastništvo in financiranje. Mietshäuser Syndikat je postal primer, kako lahko pobude, organizirane od spodaj navzgor, v katerih se skupnosti stanovalcev želijo iztrgati logiki trga, uspešno sodelujejo s strukturami, ki delujejo od zgoraj navzdol, in tako uporabljajo mestne subvencije, ugodne regulacije in v nekaterih primerih tudi javna zemljišča. S tem model ponuja nekaj, česar na kapitalističnem stanovanjskem trgu skorajda ni: dolgoročno varnost pred izrinjanjem in možnost stabilnega, dostopnega bivanja, ki se meri v desetletjih, ne v investicijskih ciklih.

S tem je Mietshäuser Syndikat eden redkih primerov, v katerih ekonomska trajnost ni obravnavana kot abstrakten cilj, ampak kot operativni okvir s kombinacijo pravnih in finančnih instrumentov, ki dejansko omogočajo življenje onkraj logike špekulacije.

Družbena trajnost – Haus der Statistik

Kompleks nekdanje administrativne stavbe v središču Berlina je bil po dolgotrajnem propadanju predviden za rušenje in komercialni razvoj, a leta 2015 se je okoli stavbe oblikovala koalicija umetnic, arhitektov, aktivistov in lokalnih prebivalcev ter z javnimi kampanjami in političnim pritiskom dosegla, da se je mesto odreklo načrtom za prodajo.

Prelomni trenutek je bil leta 2015, ko so umetniki, aktivisti in lokalne pobude na fasado obesili transparent »Hier entscheiden die Nutzerinnen!« (»Tukaj odločajo uporabnice!«, op. a.). S tem preprostim, a močnim dejanjem so se spremenila pravila igre: prazna stavba se je iz simbola sovjetske birokracije preobrazila v polje političnega boja za skupni prostor. Od spodaj organizirani pritisk je mestne oblasti prisilil v dialog, to pa je pripeljalo do oblikovanja inovativnega zavezništva med civilno družbo, nevladnimi organizacijami, arhitekti in mestom. Leta 2017 je objekt odkupila zvezna vlada in ga namenila skupnostno usmerjenemu razvoju, s čimer se je odprla pot za enega najvelikopoteznejših modelnih projektov v Berlinu.

Haus der Statistik danes obsega več kot 50.000 kvadratnih metrov, ki jih postopoma preoblikujejo v hibridno urbano infrastrukturo, kjer se prepletajo umetnost, kultura, socialne dejavnosti, izobraževanje in stanovanja. Posebnost projekta je koproduktivni model upravljanja, ki ga soustvarja pet glavnih partnerjev: mestna uprava, stanovanjska družba WBM, nepremičninska družba BIM, civilnodružbena zadruga ZUsammenKUNFT Berlin eG ter umetniško-aktivistična pobuda »Initiative Haus der Statistik«. To pomeni, da lokalna skupnost ni zgolj končni uporabnik, temveč enakovreden udeleženec v fazi načrtovanja in odločanja.

Haus der Statistik z napisom STOP WARS. Foto: Domen Žalac

Že v zgodnji fazi prenove so začeli izvajati tako imenovane pionirske rabe, ki so omogočile, da se prostori uporabljajo za skupnostne kuhinje, gledališke predstave, delavnice za begunce, vrtne projekte, koncerte in druga srečanja. Ti začasni programi so se izkazali za več kot vmesno rešitev, saj delujejo kot laboratorij, v katerem se preizkušajo nove oblike skupne rabe prostora, ki se nato lahko institucionalizirajo v dolgoročnih programih.

Vizija Haus der Statistik je v svojem jedru usmerjena v zagotavljanje družbene pravičnosti z ustvarjanjem dostopnih in vključujočih prostorov, namenjenih raznolikim skupnostim. S tem se hkrati ohranja kulturna raznolikost, saj projekt dejavno odpira prostor umetniški in ustvarjalni produkciji, obenem pa ima tudi stanovanjsko komponento: predvidena je gradnja približno 290 cenovno dostopnih stanovanj. V projekt je vgrajena še ekološka plat, saj k obnovi stavb in novi gradnji sodijo energetsko učinkoviti sistemi, krožna raba materialov in prehod na obnovljive vire energije.

Haus der Statistik je tako postal več kot gradbeni projekt: je politična izjava in hkrati družbeni eksperiment, ki kaže, da lahko zapuščeni objekti v mestnem središču postanejo skupna dobrina, če se oblikujejo modeli, ki povezujejo javne institucije in civilno družbo. Gre za enega redkih primerov, pri katerih sta solidarnost in participacija premagali komercializacijo, zato ne preseneča, da je postal referenčna točka v evropskih razpravah o prihodnosti trajnostnega urbanega razvoja.

Ekološka trajnost – Floating University

Mietshäuser Syndikat torej odgovarja na vprašanje ekonomske pravičnosti, Haus der Statistik na vprašanje družbene vključenosti, Floating University pa je eksperimentalni laboratorij ekološke trajnosti. Projekt je bil vzpostavljen leta 2018 po zasnovi kolektiva Raumlabor Berlin v zaraščenem deževnem bazenu (Regenwasserrückhaltebecken) v Kreuzbergu, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih kot del tehnične infrastrukture za odvodnjavanje Tempelhofskega letališča. Prav ta nenavadna lokacija, hibrid med naravo in industrijsko infrastrukturo, je postala poligon za razmislek o novih oblikah urbanega sobivanja z ekosistemi.

Arhitektura projekta Floating University je zavestno začasna in modularna. Strukture so zgrajene iz lesa, recikliranih materialov in improviziranih konstrukcij, ki se dvigajo nad vodo. Kompleks sestavljajo laboratoriji, učilnice na prostem, kuhinja, gledališče in platforme za opazovanje okolja. Toda njegova vrednost ni v estetiki, temveč v tem, da prostor deluje kot pedagoški eksperiment. Tu se srečujejo študenti arhitekture, umetniki, znanstveniki in lokalni prebivalci, da bi raziskovali kroženje vode, čiščenje zraka, kompostiranje in ustvarjanje energetskih zank.

Floating University, eksperimentalni kampus v deževnem bazenu. Foto: Domen Žalac

Ekološki eksperiment Floating University temelji na logiki learning from the swamp: močvirnati teren postane učitelj, ki kaže, da so človeške strukture neposredno odvisne od naravnih razmer. Ni sterilen urbani prostor, ampak je prizorišče, na katerem rastline, živali, voda in ljudje ustvarjajo prepleten sistem. Univerza je torej več kot teoretski forum, je živi laboratorij, v katerem se preizkuša, kako lahko urbani metabolizem deluje z omejenimi viri in pod vplivom podnebnih sprememb.

Posebna vrednost projekta Floating University je v njegovi mednarodni in pedagoški razsežnosti. V sodelovanju z univerzami iz Berlina in tujine se v projekt vključujejo študenti, ki se učijo paradigmatskih premikov v urbanizmu: od dojemanja mesta kot fiksne, betonske strukture do pojmovanja mesta kot ekosistema, ki diha, se spreminja in uči. V tem pogledu Floating University ni le prostorski eksperiment, temveč tudi konceptualno dejanje, ki pokaže, da ekološka trajnost v urbanem kontekstu ni zgolj stvar dodatkov (več dreves, več kolesarskih stez), ampak spremembe logike gradnje in rabe prostora.

Vsi trije berlinski primeri dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Vsi ti trije berlinski primeri – Mietshäuser Syndikat, Haus der Statistik in Floating University – pokažejo, da trajnostni urbani razvoj ni enodimenzionalen pojem, ampak preplet ekonomskih, družbenih in ekoloških rešitev. Vsi trije so nastali v prelomnih trenutkih, ko je prostor izgubil svojo vnaprej določeno funkcijo in se odprl kot priložnost za eksperiment. Dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Pri tem se postavlja vprašanje prenosa teh rešitev v druga mesta, kjer so zgodovinske, družbene in prostorske razmere drugačne. Berlin je specifičen zaradi svoje razklane zgodovine, praznih prostorov po padcu zidu in močne tradicije urbanih gibanj. Ljubljana je drugačna: manjša, bolj homogena, a zato nič manj ujetnica tržnih pritiskov in kratkoročnih političnih interesov.

Prav zato bo v drugem delu prispevka v središču PLAC, ljubljanski skupnostni prostor, v katerem se prepletajo vprašanja ekonomije, družbene vključenosti in ekologije. Berlin ponuja lekcije o tem, kako lahko mesto postane laboratorij trajnostnih praks, v Ljubljani se postavlja vprašanje, kako te lekcije prevesti v kontekst mesta, za katero bi lahko rekli, da je – po Jamesu Joyceu – vedno znova »pet let v zaostanku«.

Geneza ljubljanskih socialističnih sosesk

Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah, zgrajenih med letoma 1960 in 1990. Zaradi izjemnih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti so nekatere od njih prepoznane kot značilna območja Ljubljane in pomembni gradniki njene identitete.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del nove države, Socialistične federativne republike Jugoslavije, z novo družbenopolitično ureditvijo, samoupravnim socializmom, ki je temeljil na družbeni lastnini in socialni enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.

Med prednostnimi nalogami socialnega programa mlade države sta bili obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje stanovanjskih razmer. Za povojno stanovanjsko gradnjo so bili značilni v pravilno geometrijsko mrežo razpostavljeni prostostoječi tipizirani dvo- do štirinadstropni dolgi bloki, grajeni v funkcionalističnem slogu, določenem z univerzalnimi rešitvami in tehnološkim racionalizmom. Uniformna, socialno in poklicno homogena delavska naselja so bila deležna vedno hujših kritik, v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in na mednarodni ravni. Zato so načrtovalci začeli razvijati nove koncepte organizacije stanovanjske gradnje v prenovljeni različici modernizma, pri čemer so upoštevali regionalni, zgodovinski in družbeni kontekst.

Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje.

Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za čim širšo populacijo. Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje. Financiranje je bilo urejeno sistemsko, z načrtnim zbiranjem sredstev v obliki obveznega stanovanjskega prispevka od osebnega dohodka zaposlenih.

V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja. Že leta 1955 je bila na Ljubljanski šoli za arhitekturo v Ravnikarjevem seminarju izdelana študija geografsko pogojenega krakastega razvoja Ljubljane, ki je predlagala obzidavo glavnih mestnih vpadnic z visokimi nizi stanovanjskih objektov, med kraki pa ohranila dolge kline nepozidanih zelenih površin vse do mestnega središča.

Terasasti bloki in zelene površine soseske Koseze, zgrajene med letoma 1968 in 1974. Foto: Kaja Lipnik Vehovar

Sočasno so po skandinavskih zgledih razvijali tudi koncept idealne soseske, sociološke in fizične grupacije, ki omogoča boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Za osnovo so uporabili model soseske: stanovanjskega naselja s 5000 prebivalci, načrtovanega po meri človeka, z ulicami in potmi za pešce, z osnovno šolo v središču, kakršno je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka. Soseska, zasnovana kot samostojna avtonomna ozemeljska enota, je bila razdeljena na manjše stanovanjske četrti. Da bi spodbudili raznolikost v sestavi prebivalstva, so v model soseske vključili različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Znotraj soseske so bile predvidene vse za vsakdanje bivanje prebivalcev bistvene funkcije: socialni, izobraževalni, kulturni in storitveni programi, kot so šole, kulturne ustanove, trgovine, pošta, banka, vrtec … Posebno skrbno so bile oblikovane prostorne odprte skupne površine soseske, poudarek je bil na zagotavljanju optimalnih pešpoti in velikih zelenih površin. Središče soseske je bilo poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identifikacijsko točko naselja. Bilo je na zunanjem robu soseske, ob glavni cesti; v bližini je bila postaja mestnega avtobusa. Prometne poti so bile popolnoma ločene od površin za pešce; tranzitni motorni promet znotraj soseske ni bil mogoč, avtomobilski promet pa je bil omejen na ceste na obodu območja. Nastal je model zaokrožene avtonomne celote, v kateri so posamezni objekti med seboj povezani z različno oblikovanimi javnimi (zelenimi) površinami, bistvenimi za zdravo bivalno okolje in estetsko vrednost soseske, ki hkrati spodbujajo tudi družabne stike med prebivalci.

Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (1966), ki je upošteval krakasti model razvoja mesta, kot temeljno organizacijsko načelo urbanistične politike pa je opredelil sosesko. Leta 1965 je bila izpeljana tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg in spodbudila prvo udejanjenje koncepta soseske. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih sosesk vse do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev, zgrajena med leti 1967 in 1972. Foto: Kaja Lipnik Vehovar

Soseske so bile grajene po načelu uporabe zadnjih dosežkov gradbene tehnologije: v kombinaciji na mestu litega betona, različnih sistemov montažne gradnje in rabe prefabriciranih betonskih elementov, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi funkcionalno in ekonomsko sprejemljivo gradnjo. Arhitekti so razvijali različne napredne tehnične rešitve in zasnovo objektov načrtovali skladno z izbranimi načeli gradnje, gradbenih postopkov in uporabljenih materialov. Standardizirana stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim več ljudi, so bila zasnovana gospodarno, sledeč takrat veljavnim prostorskim predpisom. Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja. Zunanji prostor, vsaj v obliki balkona ali lože, je postal sestavni del vsakega stanovanja. Z veliko pozornostjo so reševali funkcionalne težave, povezane z osvetlitvijo, hrupom in zasebnostjo. Stanovanja so bila sodobno opremljena, v skladu z najnovejšo tehnologijo. Urejene so bile od motornega prometa ločene obsežne parkovne površine, zasajene z visokodebelnim drevjem in opremljene z otroškimi igrišči ter z ozelenjenimi zemeljskimi brežinami razdeljene na intimnejše sklope.

Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja.

Prva realizirana samostojna urbanistična stanovanjska soseska v Ljubljani, izvedena po načelih idealne soseske, je bila Šišenska soseska ŠS-6 (1964–1972) za 10.000 prebivalcev ob Celovški cesti. Pahljačasta zasnova soseske je določena z višinsko hierarhično strukturirano pozidavo, mrežo poti in elementi tradicionalnega mesta, kot so ulice in trgi, in je že pomenila pomemben odklon od funkcionalističnega urbanizma. Zgrajena je bila stanovanjska soseska Koseze (1968–1974), kjer živi 3000 ljudi, zanjo so značilni terasasti bloki, ki združujejo prednosti stanovanjskega bloka in enodružinske hiše. Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev (1967–1972). Jasno berljiv tloris je oblikovan z uporabo ulice – simbola mestnosti in prostora srečevanja kot osnovnega gradnika zasnove naselja in z veliko osrednjo parkovno površino, umeščeno v središče soseske. Primer kompleksne zasnove je soseska BS 3 za Bežigradom (1971–1981), kjer sta urbanizem in arhitektura neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, uporabi različnih tipov stanovanjskih objektov in oblikovanju skupnega zunanjega prostora in prometnega omrežja. V neposredni bližini mestnega jedra je bila zgrajena soseska VS-1, Trnovski bloki (1972–1983) za 3000 prebivalcev. Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, s katero se je hkrati zaključila kontinuiteta gradnje stanovanjskih sosesk v Sloveniji, pa je soseska Fužine (1978–1986), največja stanovanjska soseska v Ljubljani, kjer živi okoli 13.500 ljudi. V primerjavi s prvimi izvedbami sosesk je območje gosteje pozidano z višjimi stanovanjskimi stavbami. Vmesni prostor zapolnjujejo javni programi (šole, vrtci, domovi za starejše …) in stavbe z družbenimi vsebinami. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Notranjost naselja, prepletena s pešpotmi ter odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, v sklopu katerih so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo, je rezervirana za pešce.

Soseska VS-1, Trnovski bloki, je bila zgrajena med letoma 1972 in 1983 v neposredni bližini središča mesta. Foto: Kaja Lipnik Vehovar

Za vse omenjene soseske so značilni močna, izrazita in jasna urbanistična in arhitekturna zasnova z dobro vpetostjo v okoliški prostor in kakovostne bivalne razmere. So v bližini zelenih rekreacijskih površin, imajo vso sodobno infrastrukturo, zaradi lege ob mestnih vpadnicah imajo dobre prometne povezave s središčem mesta in širšo okolico ter dobro dostopnost javnega prometa. Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je začel prehod v novo družbenoekonomsko ureditev, ki temelji na zasebni lastnini. Organizirana stanovanjska gradnja velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile v socialistični družbi simbol sodobnosti in so bile namenjene izboljševanju življenjskih razmer za vse, se je s tem končala.

Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Po prehodu iz socialističnega gospodarstva v kapitalistično ureditev se je spremenilo tudi prostorsko načrtovanje. Njegovi prednostni nalogi sta ‘gospodarnejša raba’ prostora in večja izkoriščenost prostih/opuščenih zemljišč znotraj mestnega tkiva. Zato novejša večstanovanjska naselja niso več celostno načrtovana, pogosto so usmerjena le v zapolnjevanje ‘prostorskih vrzeli’. Poleg tega je urejanje stanovanjske problematike v Sloveniji od osamosvojitve večidel prepuščeno prostemu trgu. Na trgu stanovanjske gradnje so se pojavili zasebni investitorji, večstanovanjsko gradnjo – razen nekaj primerov, kjer so gradnjo prevzeli javni stanovanjski skladi – obvladuje finančni kapital. To pomeni, da je gradnja stanovanj v prvi vrsti sredstvo za izredno donosno plemenitenje kapitala. Ker so zemljišča za gradnjo draga, prodajajo pa se kvadratni metri stanovanj, so parcele v celoti podkletene s podzemnimi garažami, nad terenom pa maksimalno pozidane. Razmiki med objekti so zato minimalni – razdalje med stavbami so premajhne, da bi stanovalcem omogočale zasebnost. Čeprav so kakovostne, z visokodebelnim drevjem zasajene zunanje površine znotraj naselij prepoznane kot bistvene za zagotavljanje kakovostnega življenjskega okolja, jih v novih večstanovanjskih naseljih tako rekoč ni (in jih zaradi podkletenosti celotnih parcel niti ni mogoče urediti). Zunanje bivalne površine, ki so urejene na strehah podzemnih garaž, so pogosto zagotovljene le v minimalnem zahtevanem obsegu, oblikovane in opremljene pa neprivlačno za uporabo in druženje stanovalcev ter ograjene, kar močno prispeva k segregaciji in individualizaciji družbe.

Novo Brdo: Sosedstvo za odporne soseske

V tokratnem intervjuju se pogovarjamo z Anjo Lazar, strokovno sodelavko Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in članico zadruge Zadrugator. Pogovor se osredotoča na projekt Sosedstvo za odporne soseske in demokratizacijo javne stanovanjske preskrbe, pri katerem IŠSP skupaj s stanovalci Novega Brda med drugim osmišlja prostor skupnostnega paviljona v soseski z javnimi najemnimi stanovanji Novo Brdo. Leta 2025 je projekt prejel manjša sredstva Mreže za prostor. V intervjuju je sodeloval tudi stanovalec, eden od predstavnikov Skupnosti stanovalcev soseske Novo Brdo (SSSNB), in predstavil svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu in pri oblikovanju skupnostnih prostorov v soseski.

Kakšna je vloga Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) v slovenskem prostoru in posebej na področju javnih stanovanjskih politik in preskrbe?

Anja Lazar (AL): Na inštitutu se ukvarjamo z raziskovanjem stanovanjske preskrbe, saj menimo, da je za dobro razumevanje tega področja in sprejemanje ustreznih ukrepov nujno imeti kakovostne podatke in jasen vpogled v stanje. A raziskovanje ni naš cilj samo po sebi, trudimo se, da ima tudi akcijski učinek. Na podlagi ugotovitev pripravljamo predloge politik na stanovanjskem področju, hkrati pa skušamo prispevati tudi k razvoju konkretnih praks v prostoru. Naše delo torej poteka na dveh ravneh: raziskovanje in zagovorništvo za boljše stanovanjske politike ter udejanjanje konkretnih praks, kjer je to mogoče.

Kaj pravzaprav pomeni »odporna soseska« in zakaj je ta koncept danes tako pomemben?

AL: »Odporna soseska« ne pomeni le odpornosti v smislu ekološke trajnosti, temveč je zelo pomemben družbeni vidik. Raziskave kažejo, da je v času vročinskih valov ali drugih kriz odločilno, kako socialno vključen je posameznik in kakšno podporo ima v svojem okolju. Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

Pri tem nista nepomembna fizični prostor in infrastruktura, ki lahko spodbujata povezovanje. V soseski Novo Brdo smo denimo prepoznali, da nekateri skupnostni prostori že obstajajo. Niso idealni, a ponujajo temelj, na katerem je mogoče graditi. Prepričani smo, da bi bilo mogoče narediti še veliko več za to, da se ljudje spoznajo, povežejo in se organizirajo na podlagi potreb, ki jih sami prepoznavajo v soseski.

Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

V soseski Novo Brdo je lastnik stanovanj Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, stanovalci pa so najemniki brez pravice upravljanja. Kako ste si zamislili organizacijo stanovalcev znotraj stanovanjskega sklada MOL? Ali vidite možnosti za vzpostavitev trajnostnih struktur soodločanja?

AL: V soseski Novo Brdo so stanovanja republiškega in mestnega stanovanjskega sklada. Najemniki imajo s skladom podpisane pogodbe, vendar skorajda ni formalnih mehanizmov, ki bi jim omogočali, da se v posameznem bloku organizirajo in odločajo o skupnih vprašanjih. Na primer, v stanovanjskih blokih republiškega sklada bi se lahko organizirali za rabo skupnostnih prostorov, ki so umeščeni v pritličje vsakega bloka. Ti bi lahko živeli kot skupnostna dnevna soba, ki bi ponudila razširitev razmeroma majhnega bivalnega prostora v individualnih stanovanjih in priložnost za druženje s sosedi. Te skupnostne prostore javni najemniki dejansko odplačujejo z najemnino, a jih ne morejo uporabljati, ker jih je lastnik zaprl in zaklenil, še preden so zaživeli in bi lahko zanje oblikovali pravila rabe.

Naše razmišljanje je šlo v smeri, kako stanovalcem omogočiti povezovanje in soodločanje, najprej na ravni bloka, nato širše v soseski, pa tudi znotraj samih stanovanjskih skladov. Šele tako bi lahko postali sogovorniki pri oblikovanju stanovanjskih politik, ki neposredno vplivajo na njihov položaj. Za zdaj nimamo združenja najemnikov javnih stanovanj, ki bi jih zastopalo, to pomeni, da njihov glas pogosto sploh ne pride do tistih, ki odločajo in pišejo zakone. A že na primeru stanovalcev na Novem Brdu vidimo, da imajo veliko zamisli in predlogov, ki bi lahko izboljšali njihov položaj, stanovanjske bivalne razmere in skupnostno življenje, in da so se v zvezi z njimi pripravljeni angažirati.

Sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da javni najemniki v resnici nimajo nobene formalne možnosti vključevanja v strukture upravljanja ali nadzora stanovanjskih skladov. Če primerjamo: v domovih za starejše ali v socialnovarstvenih zavodih imajo stanovalci svoje predstavnike vključene v svete zavodov. Pri javnih najemnih stanovanjih pa takega mehanizma sploh ni, kar se mi zdi zelo nedemokratično.

Mislim, da bi bilo smiselno vzpostaviti vsaj osnovni okvir za soupravljanje. Na primer, da se vsi, ki živijo v nekem bloku, enkrat na leto sestanejo, se pogovorijo o tem, kaj deluje, kaj ne, rešijo nesoglasja in izrazijo potrebe. Na takšnem srečanju bi moral biti prisoten tudi predstavnik sklada kot lastnika, saj ta odloča o številnih stvareh, ki neposredno vplivajo na življenje stanovalcev.

Trenutno smo res še na začetku. Najprej je treba to temo sploh načeti, preučiti tuje zglede, se pogovarjati in iskati mogoče rešitve za demokratizacijo stanovanjskih odnosov. Zdaj se pripravlja nov nacionalni stanovanjski program za prihodnje desetletje in prav bi bilo, da bi bilo vprašanje vključevanja stanovalcev ena od njegovih ključnih tem. Če želimo, da bodo soseske bolje delovale in da bodo skupnostno naravnane, moramo narediti ta korak naprej.

Skupnostni paviljon v soseski Novo Brdo. Foto: Črt Piksi

Na Novem Brdu že obstaja skupnostni paviljon in več dodatnih skupnih prostorov v posameznih blokih. Katere vsebine in dejavnosti pa boste z novim projektom dodali, da bi ti prostori postali pravo središče povezovanja skupnosti?

AL: Za začetek smo se odločili, da se bomo ukvarjali predvsem s skupnostnim paviljonom, ki je sicer v upravljanju Službe za lokalno samoupravo MOL. Ta ga daje v uporabo različnim javnim zavodom in nevladnim organizacijam za izvajanje programov, ki jih sofinancira MOL (npr. Mali ulici, Mladim zmajem, Kraljem ulice), ter v najem drugim zainteresiranim za različne prireditve, na primer praznovanje rojstnih dni.

Naš namen ni bil, da bi za te prostore vnaprej pripravili natančno določen program, temveč smo želeli odpreti prostor za pobude in skupno odzivanje nanje. Vseeno pa smo prepoznali nekaj konkretnih stvari, ki manjkajo in bi lahko bistveno prispevale k ustvarjanju skupnosti.

Ena prvih je skupna kuhinja, bodisi stalna bodisi mobilna, kjer bi lahko ljudje preživljali čas ob hrani. Čeprav so bile zanjo v paviljonu že predvidene inštalacije, ni bila nikoli nameščena. V tujini pa prav kuhinja pogosto velja za osnovni del dobro delujočih skupnostnih prostorov.

Druga pomembna stvar so knjige. Povezali smo se s Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. V uporabo smo dobili opremo in knjižne police. Tako je v poletnih mesecih ob paviljonu zaživel knjižni kotiček, ki je stanovalce vabil k listanju knjig in medsosedskemu spoznavanju. Knjige so pogosto dober povod za pogovor in tudi način, kako v skupne prostore pritegniti nove ljudi.

Omeniti velja še skupnostne grede. Stanovalci so sami izrazili željo, da bi v bližini paviljona uredili visoke grede, kjer bi lahko skupaj gojili zelišča, jagodičevje ali celo zelenjavo. To bi imelo dvojno funkcijo. Bilo bi prijetno in poučno, hkrati pa bi bila to priložnost, da se stanovalci srečajo in povežejo. V soseski se zdaj največ družijo otroci in mladostniki, odrasli pa precej manj. Skupna obdelava vrtnih gred bi lahko bila način, kako se odrasli bolj vključijo in ustvarijo nove vezi.

Kako pa nameravate stanovalce vključiti v samo načrtovanje in izvajanje aktivnosti? In kako boste spodbujali tiste, ki so v soseski manj dejavni?

AL: Najprej je ključno dobro obveščanje. Do ljudi poskušamo priti prek različnih komunikacijskih kanalov: spleta, obvestil v blokih, osebnih stikov. Pomembno je tudi, da smo redno prisotni v soseski in da sproti prilagajamo aktivnosti glede na to, kaj se izkaže za uspešno.

Junija smo prvič pripravili Brdovanje, ki smo ga zastavili kot praznovanje soseske. S precej truda in promocije lahko rečemo, da je za prvič dobro uspelo. Prireditev smo med drugim izkoristili tudi za zbiranje pobud stanovalcev in ugotavljanje, kdo bi bil pripravljen kaj prispevati za uresničitev teh pobud. A za zdaj se veliko stvari dogaja precej neformalno, z neposrednim vključevanjem in sprotnim prilagajanjem.

V prihodnjih mesecih želimo vzpostaviti redni termin, v katerem bo postal paviljon odprt prostor za srečevanje stanovalcev in bo med drugim ponudil priložnost za izvedbo skupnih dejavnosti in za razmislek ter oblikovanje predlogov za bolj vključujočo javno stanovanjsko preskrbo.

Pogovoru se pridruži stanovalec Novega Brda in pove nekaj o dosedanjih izkušnjah s samoorganiziranjem stanovalcev:

V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski.

Težava je, da je stanovalce težko dolgoročno aktivirati. Ko je soseska Novo Brdo pred štirimi leti zaživela, smo stanovalci hitro zaznali prve težave, oblikovali predloge za izboljšave in zamisli za dogajanje ter ustanovili skupnost stanovalcev. A ker se marsikaj z odgovornimi (lastnikom JSS MOL in upravnikom Zarja) ni reševalo tako hitro, kot smo pričakovali, je zanimanje postopoma upadlo. Soseska je postala nekoliko apatična in ljudi je danes težje spodbuditi k sodelovanju, ker (na podlagi izkušenj) težko verjamejo, da lahko kaj spremenimo.

Že takrat smo naredili anketo med vsemi stanovalci, da bi preverili interese. Izkazalo se je, da je bilo volje in energije na začetku veliko. Sčasoma se je to začelo spreminjati in začele so se kazati tudi napetosti v medsosedskih odnosih. Takšne stvari se težko sanirajo, če se na začetku ne postavijo jasni okviri.

Javni stanovanjski sklad MOL je bil sprva zelo zainteresiran in smo imeli skupne sestanke, kjer smo predstavili seznam več kot 50 predlogov in težav (od banalnih, kot je delovanje garažnih vrat, do zahtevnejših, kot je vlaga v kletnih prostorih, ki še do danes ni odpravljena, čeprav imamo z njo ogromne težave). A kmalu smo dobili odgovor, da imajo kadrovske primanjkljaje, zato se je marsikaj ustavilo. Ostale so predvsem tekoče težave, ki se ponavljajo iz leta v leto – hrup in zbiranje mladih ponoči, nespoštovanje hišnega reda ipd. Rešitev je pogosto preložena na policijo, saj je to uradna pot, čeprav menimo, da bi veliko lahko naredil tudi JSS MOL, ki ima vse potrebne vzvode in mehanizme za to.

Občutek imam, da lastnik in stanovalci premalo zaznavajo, da gre za skupni prostor, kjer veljajo pravila. Zato je pomembno, da gradimo skupnost. V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski. Posamezne težave pa vsak stanovalec rešuje sam neposredno z lastnikom ali upravnikom.

Res pa je, da sestanki pogosto postanejo prostor za izražanje nezadovoljstva in dolgih seznamov težav, kar zmanjša produktivnost. A razlog za to je predvsem počasno reševanje težav z lastnikom in upravnikom. Poleg tega pogosto naletimo na številne ovire pri uresničevanju pobud, tudi pri projektih, za katere je financiranje zagotovljeno. To ustvarja občutek, da se trud vedno znova zaleti v zid. Pa vendar moram poudariti, da stvari počasi premikamo naprej, saj nam lastnik in drugi deležniki čedalje pogosteje prisluhnejo in prepoznavajo naše konkretne potrebe in predloge rešitev, za katere verjamemo, da lahko pripomorejo k boljši soseski. Zato pa so potrebni tudi novi formati: skupnostne razprave o javni najemniški politiki, redne čajanke za sosede, stvari, kot je Knjižnica pod krošnjami, ki se je že izkazala za zelo pozitivno. Namen je ustvariti prostore za srečevanje, pogovor in reševanje nesoglasij, še preden se vključijo uradni organi. Tako lahko odbor postane resnično orodje skupnosti in dober povezovalni člen med stanovalci in lastnikom.

Foto: Matjaž Rušt

Ni pa povsod tako. V Avstriji, na primer, arhitekti, ki zgradijo sosesko, s stanovalci sodelujejo še desetletja po gradnji, da skupaj sproti rešujejo konkretne težave.

AL:

Točno to. Stanovalcem se dejavno omogoča soustvarjanje stanovanjskih sosesk, spodbujajo jih k temu. Bolj vključujoče načrtovanje, oblikovanje in upravljanje prostora in stanovanjske preskrbe prispeva k temu, da ljudje z bivalnim okoljem in sostanovalci čutijo večjo povezanost in izražajo zanje večjo skrb.

Naše občine vlagajo v raznovrstne mladinske, otroške in socialne programe ter projekte, ki seveda prispevajo h kakovosti bivanja. Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, pa je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna.

Drugače kot na Dunaju pri nas investitorji izginejo, ko je gradnja končana. Tako so bili na primer prostori za skupnost zgrajeni, a prave vizije zanje ni bilo, nihče ni razmislil, kako bodo zaživeli. Čeprav se o teh prostorih govori kot o skupnostnih in naj bi bili zatorej namenjeni potrebam skupnosti, stanovalci nimajo dovolj besede, ko pride do odločanja o njihovi opremi, načinu organiziranja, programu.

Na koncu je lažje zakleniti vrata kot pa se ukvarjati z vprašanji in zamislimi stanovalcev. Ni dovolj le zgraditi skupnostno infrastrukturo, treba je tudi ustvariti mehanizme, ki bodo omogočili in podprli njeno delovanje.

Stanovalec:

Sedaj imamo že nekaj organizacij, ki uporabljajo skupnostni paviljon in ustvarjajo programe v soseski. Ampak trajalo je eno leto od vselitve, da je skupnostni prostor sploh postal dostopen, ker ni bil vzpostavljen sistem ključev in najema. Šele kasneje so ga odprli in danes se najema za rojstnodnevne zabave, jogo, bralne krožke itd. Pritlični skupnostni prostori v stanovanjskih blokih republiškega stanovanjskega sklada pa, kot že rečeno, še vedno samevajo pod ključem.

Za rojstne dneve prostor deluje, ker je cenejši kot drugje. A ko gre za redne dejavnosti (vadbe, srečanja, zajtrke), zmanjka sredstev. Idealno bi bilo imeti manjši sklad, iz katerega bi se krili stroški za tovrstne pobude.

“Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna,” pravi Anja Lazar z Inštituta za študije stanovanj in prostora. Foto: Črt Piksi

Kateri so naslednji koraki pri tem projektu? Če prav razumem, ste ga prijavili na razpis prek »idejnega zajtrka« (projekt Mreže za prostor, ki financira manjše idejne projekte članic mreže). Boste naslednjič poskusili z vzpostavitvijo kuhinje?

AL:

V prihodnje bomo razmišljali predvsem o tem, kako demokratizirati javno stanovanjsko preskrbo. To je ključna tema, ki jo bomo raziskali, pregledali bomo tuje zglede in v posvete o različnih možnostih vključili javne najemnike in druge deležnike.

Kuhinja kot srce vsakega skupnostnega prostora pa je naslednja konkretna akcija v prostoru, ki se je bomo lotili, a vsi posegi in dejavnosti v paviljonu morajo biti usklajeni s Službo za lokalno samoupravo MOL, ki prostor upravlja, ta služba jih mora tudi odobriti.

Zadnje mesece smo osvojili knjižnico pod krošnjami kot skupni prostor, zdaj pa razmišljamo o spletni platformi, kjer bi stanovalci našli informacije in lahko prijavili pobude za uporabo prostora. Veliko zamisli nastaja sproti: predlogi za čajanko, plesni večeri, telovadba starejših gospa itd. To so drobne, a pomembne pobude. S preprostimi pravili in minimalno podporo bi jih lahko hitro uresničili.

Stanovalec:

Imeli smo tudi sestanek s četrtno skupnostjo in občinskimi službami, kjer smo predstavili konkretne rešitve, ki bi jih lahko izpeljali sami. A birokracija je toga, uradniki se težko odzovejo na sprotne pobude. Za zdaj je na primer najem prostora odvisen od fizično oddanega obrazca z lastnoročnim podpisom, namesto da bi zadevo uredili elektronsko.

Težava je, da se skupnostni prostori razumejo kot upravni objekti, ne kot živi deli soseske. Če bi jih dojemali kot skupnostne dobrine, bi bili stanovalci vanje pripravljeni vlagati čas, znanje in sredstva. Namesto zaupanja prevladujeta strah in rigidnost. Mi pa želimo pokazati, da so mogoči bolj odprti in na zaupanju utemeljeni modeli upravljanja.

Torej vidite projekt kot pilotnega v okviru MOL, nekaj, kar bi se lahko preneslo tudi v druge soseske?

Stanovalec:

Tako je. Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji. Do marca velikih premikov ne bo, saj je obdobje prekratko, bomo pa naredili prve korake. Glavni cilj je uveljaviti participacijo javnih najemnikov. Področje, ki je pri nas skoraj nerazvito.

Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji.

Projekt se bo zaključil z javnim posvetom o demokratizaciji javne stanovanjske preskrbe. Kaj pričakujete?

Stanovalec:

Želimo ustvariti prostor, kjer bodo odločevalci slišali glas javnih najemnikov. Predstavili bomo svoje izkušnje z Novega Brda in tuje primere, ki dokazujejo, da participacija deluje. Namen je pokazati, da lahko s pravim okvirom ustvarimo veliko več kot zgolj zidove, ustvarimo lahko skupnosti.

Ko je bil pripravljen osnutek novele stanovanjskega zakona, smo bili med redkimi, morda celo edini javni najemniki, ki smo se dejavno vključili. Pripravili smo devet strani pripomb in jih predstavili na javni tribuni v organizaciji Stanovanjskega bloka, jih poslali na ministrstvo, nato pa imeli tam sestanek, na katerem so nam povedali, katere rešitve lahko vključijo. Obljubili so, da bodo nekatere upoštevali v podzakonskih aktih.

Ena ključnih pripomb se je nanašala na formulo za izračun najemnine. Po predlagani metodologiji bi se nam najemnine skoraj podvojile, predvsem zato, ker je inflacija v formuli večkrat upoštevana in ker so bila napačno postavljena merila za obračunavanje starih in novih stanovanj ter amortizacijske dobe, ta se je s 60 let skrajšala na 30. Takšne spremembe so neutemeljene in vnašajo tržno logiko v javno stanovanjsko preskrbo, ki naj bi bila neprofitna.

Pri tem naj povem, da so se najemnine od leta 2021, ko smo se vselili v to sosesko, do danes, torej v zgolj štirih letih, v povprečju zvišale že za več kot 53 odstotkov – na primer za dvoinpolsobno stanovanje s prvotnih 280 evrov na 430 evrov – na podlagi vmesne spremembe zakonodaje oziroma pravilnika za obračun vrednosti točke. To je ogromno povečanje. Če primerjam s prijatelji v Berlinu, kjer za podobno stanovanje plačujejo 350 evrov, je jasno, da naš sistem ne deluje.

Seveda razumemo, da mora biti javna stanovanjska preskrba tudi ekonomsko vzdržna, a pri teh cenah se investicija povrne v 20 letih. Postavlja se vprašanje, kam gre denar po tem. O tem bi morali začeti razpravljati.

Plava laguna – čakajoča na osvežitev

Pri urbanistični širitvi Ljubljane proti severu je bila ena glavnih potez dodana leta 1967 z odprtjem poslovno-trgovskega kompleksa Astra Commerce, zgrajenega po načrtih arhitekta Savina Severja (1927–2003), velikana slovenske povojne arhitekture. Druga poteza decentralizacije mesta pa je bila v celoti uresničena leta 1978, ko so na drugi strani Titove (danes Dunajske) ceste zgradili multifunkcionalni kompleks Plava laguna. Na internem natečaju je bila izbrana rešitev arhitekta Jožeta Usenika, ki je v duhu modernistične odprte zasnove projektiral celotno ureditev območja: Astro in Plavo laguno je povezal s tedaj legendarnim Linhartovim podhodom. Zamisel za stanovanjsko-poslovni kompleks Plava laguna je bila za tisti čas zelo sodobna, v skladu s svetovnimi smernicami: zanikati dediščino in tradicijo starega mesta in zgraditi ultra sodobni novum. Plava laguna naj bi postala živahno mesto pod mestom s pisano infrastrukturo, s trgovinami in servisnimi storitvami, pošto, cvetličarno, slaščičarno, menzo, banko, knjigarno, neštetimi modnimi in živilskimi trgovinami, tržnico, zelenicami in fontanami.

Program soseske Plava laguna se je do popolnosti izpeljal in dolgo je tudi zelo dobro deloval: za ta predel so bili značilni pisana atmosfera in pestro vrvenje, na ploščadi in v podzemlju. Bežigrad je tako v zlatih časih dobil svoje središče z udobno, napredno, domala luksuzno zastavljeno socialistično sosesko, ki se je postavljala z najimenitnejšim stanovanjskim blokom v značilni modri barvi, kipečim v nebo v desetih nadstropjih in s petimi vhodi. Arhitekt se je odločil za modro barvo bloka, saj je menil, da se bo najlepše zlila z barvo Kamniško-Savinjskih Alp, ki se nizajo v ozadju, na severu. Območje je tako dobilo tudi eksotično ime: Plava laguna, zapeljivo in osvežilno ime za sodoben koncept soseske, ki naj bi bila čim manj vpadljiva in čim bolj prijazna do okolja, v katero naj bi se prelivala. Med načrtovanjem projekta so arhitekti sodelovali celo z društvom distrofikov, da bi zasnovali prostore, ki bi bili preprosto dostopni invalidom. Sam kompleks naj bi ponujal razgiban prostor z različnimi ambienti, ki so prav nalašč po meri pešca in invalida.

Foto: Matjaž Rušt

Modri blok ima še danes razgiban in pester nabor stanovanj in ponuja vse od najmanjših garsonjer do 160 kvadratnih metrov velikih stanovanj. Velika okna, balkoni in zgornje terase še vedno ponujajo lepe poglede na mesto in na gorovje ter omogočajo kakovostno bivalno kulturo v mestu. Lepa stanovanja so v zlatih sedemdesetih letih pokupili zdravniki, politiki, inženirji, gospodarstveniki in kulturniki. Leta 1980 so poskrbeli še za popestritev kulturnega dogajanja in odprli Kino Bežigrad; ta se še vedno vztrajno bori s prinašanjem filmske kulture v zapuščeno sosesko. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Podhod Plave lagune je postal mesto duhov. Zanemarjene tekoče stopnice so že zdavnaj zastale. Nekoč osvežujoče fontane so izgubile funkcijo. Simpatična tržnica je propadla. Servisne dejavnosti, trgovine, lokali drug za drugim zapirajo prostore in se selijo drugam. Le malokdo trdoživo vztraja v zanemarjeni temi.

Foto: Matjaž Rušt

Podzemlje privabi le še redkokoga. Svetli izjemi sta do invalidov prijazno podjetje Birografika Bori, ki v osrčju Ljubljane ponuja zeleno tiskarno z visoko okoljsko ozaveščenostjo in spodbuja k odgovornemu upravljanju gozdov, ter Cvetličarna Iris, ki na tej lokaciji vztraja že od leta 1976 in katere lastnica Nataša Grmek razmišlja, kako bi prirejala branje poezije, manjše koncerte in podobno, kar bi povezovalo skupnost in sosesko.

Danes si je v Plavi laguni težko predstavljati nekdanji sproščeni vrvež, pravo oazo v mestu, kjer so se pred blokom igrali, kolesarili in kotalkali otroci in kjer je zraven kina imel trgovino z galanterijo celo poslovnež Viktor Knavs, oče Melanie Trump. Celotna Plava laguna bi nujno potrebovala prenovo: strehe zamakajo, vsepovsod je zaznati razpoke, tlaki so razriti in uničeni. Petrolovi uslužbenci mirne vesti parkirajo na ploščadi, ki ni bila nikoli namenjena parkiranju. Vse investicijske in gradbene poteze se zdaj seveda nagibajo proti 90.000 kvadratnim metrom Emonike.

Foto: Matjaž Rušt

Poslovno-stanovanjski kompleks Plava laguna, ki je bil – povsem drugače kot Emonika – grajen v duhu kakovostne in trajnostne zasnove, bi si med velikimi potezami za ureditev mesta, razpadanjem celotnega kompleksa in čakanjem na prenovo še kako zaslužil razmislek o pobudi za začasno rešitev in ureditev. Dobro bi bilo, če bi se pri tem povezali stanovalci in uporabniki, med njimi v prvi vrsti korporacija Petrol, Birografika in MOL, ter se zavzeli za družbeno odgovorno akcijo in prispevali k revitalizaciji celotne soseske, preden jo bo pobrisal še Pingvin (okrepčevalnica na Linhartovi).

Je gradnja novega centra ŽAK preplačana?

Leta 2017 je ljubljanska občina prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala natečaj za prenovo stadiona ŽAK v Šiški. Natečajna komisija je izbrala rešitev za 14,2 milijona evrov brez DDV, kar je približno toliko, kot je občina pred tem ocenila, da bo znašala vrednost naložbe. Glede na pričakovano ceno je bilo mogoče predvidevati, da bodo dotrajani stadion le obnovili, morda zgradili dvorano. A že takrat so bili predvideni bolj ali manj enaki bistveni deli atletskega centra kot danes, ko je znano, da bodo zgradili glavni stadion, atletsko dvorano s skupnimi prostori, ogrevalno dvorano in dvorano za mete, pomožni stadion s podzemno parkirno hišo, zunanje športne površine za trening metov, javne zunanje površine ter parkirne prostore, poleg tega pa bodo uredili še prometno in komunalno infrastrukturo (rekonstrukcija Magistrove ulice in Goriške ceste ter gradnja podhoda pod železniško progo). Glavni atletski in nogometni stadion bo imel 4700 pokritih sedežev, dvorana 1600, pomožni stadion pa 300. Na občini obljubljajo, da bo to eden najsodobnejših atletskih centrov v Evropi, ki bo primeren za velika mednarodna tekmovanja.

Velika razlika v ceni

A če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov (brez DDV), ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona. Strokovnjaki iz arhitekturne stroke so nam povedali, da tolikšna podražitev nikakor ni običajna, do nje pa so še posebej kritični v Piratski stranki, v kateri opozarjajo tudi na netransparentno obveščanje javnosti.

Če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov, ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona.

Mestni svetnik Piratske stranke Jasmin Feratović se sprašuje o ustreznosti proračunskega načrtovanja in o (ne)transparentnosti. Opozarja, da je občina projekt začela z nizko ceno, potem pa postopoma iz leta v leto zanj zagotavljala vse več denarja, dokler vrednost ni zrasla do ogromnega stroška (primerljivega s stroški gradnje dvorane in stadiona v Stožicah), namesto da bi občankam in občanom že na začetku povedali, kakšna bo cena, in podrobno razložili, kaj je vzrok za takšne podražitve. Prebivalke in prebivalci namreč nimajo niti časa, niti volje, niti znanja za brskanje po gorah dokumentacije, napisane v suhoparnem strokovnem jeziku.

Nazadnje so bili nekateri občinski svetniki presenečeni, ko so pred sejo mestnega sveta na mizo dobili predlog dopolnila k rebalansu proračuna, v katerem je župan popravil ocenjeno vrednost projekta s 108,7 milijona evrov na 135,8 milijona. »Znesek se je povečal z danes na jutri. Do zadnje podražitve je prišlo, ker je gradbinec vztrajal pri višjem znesku,« pravi Feratović in razloži, da je bilo že v 108,7 milijona evrov vključeno vse od odkupa potrebnih zemljišč do gradnje celotne infrastrukture. Zato ne verjame trditvi občine, da sploh ni šlo za podražitev, ampak le za nakup dodatnih zemljišč in gradnjo infrastrukture. Ko so decembra lani odpirali ponudbe, je bila sicer najnižja ponudba družbe CBE, vredna dobrih 120 milijonov evrov. Nazadnje je posel dobilo podjetje Makro 5 gradnje, ki je bilo sprva pripravljeno graditi za dobrih 136 milijonov. Gre za podjetje, ki redno sodeluje z ljubljansko občino in je zgradilo tudi sporni bazen Ilirija.

Foto: Matjaž Rušt

Feratović se sicer strinja z gradnjo objekta, ki bi športnikom zagotovil vse, kar potrebujejo za nemoteno vadbo, a je prepričan, da bi bilo to mogoče tudi s precej manj denarja. »Kakšnih 50, 60 milijonov evrov bi bilo dovolj za vse, kar atleti potrebujejo.« Obnovo stadiona ŽAK oziroma gradnjo novega primerja z gradnjo drugih večjih objektov v Ljubljani, saj pravi, da se projekti brez potrebe dražijo zaradi luksuznih podrobnosti, kot je na primer ogromen nadstrešek nad bazenom Ilirija. Za ponazoritev, kakšne so izkušenj iz tujine, je navedel nekaj referenčnih primerov, za katere ima podatke: neprimerno večji stadion (s 54.000 sedišči) Slaska v Chorzowu na Poljskem je stal 160 milijonov evrov, večfazna prenova mestnega stadiona v Ostravi na Češkem (s 15.000 sedišči) 37 milijonov, prenova atletskega stadiona v Banski Bistrici na Slovaškem (s 7000 sedišči) 14 milijonov.

Njegovim besedam o pretiranih stroških pritrjuje arhitekt Arne Vehovar. »Glede na to, kar se vidi iz natečajnih rešitev, ne gre za posebno zapletene rešitve, da bi morale biti zelo drage. Ne gre za nič izjemnega,« pravi. Po njegovem mnenju je nenavadna že zelo nizko ocenjena začetna vrednost naložbe iz leta 2017, prav tako cena rešitve (obe sta znašali dobrih 14 milijonov evrov), ki je bila izbrana na natečaju. Med prijavljenimi rešitvami se mu zdi najrealnejša tista s ceno 52,7 milijona evrov (brez DDV), ki jo je postavil eden od ponudnikov, a ta na natečaju ni osvojil nobene od treh nagrad. »Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake,« pravi Vehovar. Meni, da bi bila realna cena ob upoštevanju vseh podražitev v zadnjih letih lahko približno 70 milijonov evrov (brez DDV).

»Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake.« – Arne Vehovar, arhitekt

ZAPS ne vidi nenavadnosti

Rešitev je na natečaju izbrala ocenjevalna komisija, ki sta jo imenovala ZAPS in naročnik, torej ljubljanska občina. ZAPS je imenoval tri člane in namestnika predsednika, občina pa štiri in predsednika, to je bil tedanji podžupan Janez Koželj. Izbrali so rešitev skupine arhitektov iz Srbije v sodelovanju s Kristijanom Čukom oziroma njegovim birojem Fin Ars iz Zagorja.

V ZAPS pri razvoju projekta ne vidijo nenavadnosti. Pojasnjujejo, da je bila prvotna ocena naložbe v višini približno 14 milijonov evrov navedena kot orientacijska vrednost v eni od začetnih faz oziroma v času natečaja. »Stroški izvedbe se s časom bistveno spremenijo zaradi različnih dejavnikov, kot so inflacija, spremembe zakonodaje, zvišanje cen materialov in delovne sile ter dodatne zahteve, ki se pojavijo med projektiranjem,« pravijo.

Takšen razvoj projekta, kakršen je potekal pri atletskem centru v Spodnji Šiški, so pričakovali, sicer pa na splošno ugotavljajo, da se od leta 2015 stroški izvedbe v povprečju povečajo za približno 80 odstotkov glede na prvotno ocenjeno investicijo natečajnika. Pravijo, da bi se pri stadionu ŽAK 14 milijonov evrov (brez stroška zemljišč in infrastrukture) iz leta 2017 do danes zaradi podražitev dela in materialov povzpelo na 20 do 25 milijonov evrov. »Zdaj ocenjenih 135 milijonov evrov je predvsem posledica razširitve projekta v večnamenski športni kompleks z višjimi standardi in večjimi kapacitetami. Cena vključuje tudi stroške odkupa nepremičnin in vlaganja v okolico,« pravijo.

Toda že na renderjih in v obrazložitvi, objavljeni ob razglasitvi rezultatov natečaja, vidimo in beremo, da so bili predvideni stadion, pomožni stadion, dvorana (pa ogrevalna dvorana) in center za mete, ki bodo tudi glede na zadnjo fazo projekta bistveni deli novega atletskega centra. Podobno je z večnamenskostjo objekta. Na enem od renderjev je večnamenskost dvorane na primer predstavljena v podobi kolesarjev, ki tekmujejo na kolesarski stezi. Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino, vendar odgovora v zakonsko predpisanem roku sedem delovnih dni nismo prejeli.

Foto: Matjaž Rušt

Občina: Ni šlo za podražitev

Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino in odgovore prejeli precej po zakonsko določenem roku. Na občini pravijo, da so »osnovne stavbne mase« (stadion, atletska dvorana, ogrevalna dvorana, dvorana za mete) res vidne že v natečajni rešitvi, a da se je po zaključku natečaja »projekt vsebinsko, funkcionalno in tehnično bistveno razširil, kar vpliva na končno investicijsko vrednost«. Navedli so ključne razloge za razliko v ceni: bistvena nadgradnja idejne zasnove (upoštevali so tudi zahteve pristojnih športnih zvez, strokovnih organov in investitorja); vsebinske dopolnitve (VIP-prostori, prostori za kontrolo dopinga, prostori za masažo, garderobe, funkcionalne zahteve za ogrevalno dvorano in več drugih spremljajočih funkcij; prilagoditev objekta za organizacijo mednarodnih atletskih in nogometnih tekem skupaj s kategorizacijo NZS za prvo nogometno ligo; prilagoditev objekta glede na zahteve poti uporabnika, tekmovalca, obiskovalca, delegata, novinarskih ekip ipd.; povečanje prostorskih kapacitet, torej večje dimenzije, več nadstropij, več opreme in napeljav); kompleksnejša gradnja zaradi ovalne zasnove; naraščanje cen gradbenih materialov.

Pirate je zmotila zadnja podražitev, na občini pa trdijo, da sploh ni šlo za podražitev in da ne drži, da gradbinec ni želel ponuditi nižje cene, to pa so podkrepili tudi z izpisom poteka pogajanj. Šlo naj bi za vključevanje vseh spremljajočih storitev, potrebnih za izvedbo investicije. Skupna vrednost projekta naj bi po vsem tem znašala 137,8 milijona evrov (89,2 milijona brez DDV): od tega bo za izvedbo gradbenih in obrtniških del ter zunanjo ureditev namenjenih 108,9 milijona evrov, preostalo pa za spremljajoče storitve, kot so dokumentacija, inženiring, gradnja infrastrukture in cest ter že opravljeni nakupi nepremičnin na območju gradnje.

Še vedno se krešejo mnenja, ali je bilo res treba tako povečati projekt, jasno pa je: četudi sprejmemo vse utemeljitve občine in ne podvomimo o nobenem podatku, ki ga navaja, je 89,2 milijona evrov vendarle skoraj 20 milijonov več, kot je arhitekt Arne Vehovar ocenil, da bi bila realna cena gradnje takšnega objekta.

Vabilo na javni pogovor o sežigalnici

Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru s strokovnjaki_njami o načrtovani sežigalnici v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je v začetku avgusta 2025 objavilo javni razpis za izbiro koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov v republiki Sloveniji. Razpis izhaja iz Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je stopila v veljavo v začetku meseca maja. Država se je torej brez nas odločila, da bomo gorljive frakcije mehansko obdelanih odpadkov sežigali. Najverjetnejši scenarij je, da bomo dobili dve novi sežigalnici: večjo v Ljubljani in manjšo v Mariboru; ob že obstoječi v Celju. Kljub navdušenju ljubljanskega župana bi bila to po mnenju zdravnikov ob dejstvu, da je Ljubljana že danes eno od mest z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi, zelo napačna odločitev.

Ob tem se odpira mnogo vprašanj, ki jih v procesu odločanja država kljub zahtevam iz 24. člena Evropske direktive 2010/75EU ni ustrezno skomunicirala z javnostjo. V civilni iniciativi Ljubljana odprto mesto – LOM in pri časopisu PreLom smo se odločili, da poskusimo to narediti namesto nje. Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani. Na njem bomo z vabljenimi strokovnjaki skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

– Kakšni so načini in možnosti za zmanjševanja količine odpadkov in izboljšanje stopnje njihove reciklaže ter ali se je s temi ukrepi mogoče izogniti sežigu ali vsaj bistveno zmanjšati njegov obseg?
– Katere so najboljše tehnologije sežiganja, kakšni so njihovi okoljski in zdravstveni vplivi in kakšne so izkušnje in realni podatki o onesnaževanju obstoječih sežigalnic doma in v tujini?
– Kako prostorsko umestiti sežigalnico? Kako na to odločitev vplivajo klimatološki, meteorološki , okoljski, gradbeno tehnični in ekonomski parametri?
– Kako bi moral potekati transparenten, participatoren in soglasen proces odločanja o tako pomembnih temah?

Udeležbo so zaenkrat potrdili: izr. prof. dr. Miran Brvar, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. Damir Josipovič, Jaka Kranjc, izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič, prof. dr. Griša Močnik in Aljoša Petek. Povabili smo tudi predstavnike z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Mesto srečanja Stara Šiška

Drage sosede in sosedi, prebivalke in prebivalci Stare Šiške, vabimo vas, da se nam v nedeljo, 21. septembra 2025, pridružite pri organizaciji četrtnega festivala Mesto srečanja Stara Šiška.

V sklopu Evropskega tedna mobilnosti bomo Medvedovo cesto (od Frankopanske do Žibertove) med 10. in 19. uro spremenili v živahno javno površino – naše mesto srečanja.

Skupaj bomo za en dan ustvarili vizijo zelene mestne četrti: trajnostnega, prijaznega in ustvarjalnega okolja.

Pripravili bomo pester program z začasno ozelenitvijo, ustvarjanjem talnega kolaža, delavnico merjenja kakovosti zraka, zvočno inštalacijo, ulično prodajo, glasbenim koncertom skupine Oholo! in še več.

Če bi se radi pridružili organizaciji dogodka, pišite na sanja.simic@siol.net.

Sežigalnica – lažna dilema upravljanja z odpadki

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta: izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Na omenjenem dogodku nas je prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, ki so se kopičile leta in leta. Hkrati pa nam je župan to predstavil kot ekološki korak direktno v raj! S sežigalnico naj bi namreč avtomatsko podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter celo pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, »prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami«. Kakšno blagostanje nas čaka!

No, škoda, da se oblastniki sprenevedajo, da običajni smrtniki ne znamo prepoznati oblastniške mentalitete, ki nam oriše pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata! Ta strategija še kako sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja. Županove izjave tako niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.

Izkazalo se je, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja s trditvami, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani. Ne glede na to, ali ne ve ali nas zavaja, je to za župana prestolnice nedopustno, še posebej, če nam reklamira razne sežigalnice in podobne projekte. Zato da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajamo nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest: Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3 odstotka toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77 odstotkov), kmetijstvom (10 odstotkov) in industrijskimi procesi (8 odstotkov).

Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije, ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44 odstotkov (z 240 megaton v letu 1990 na 135 megaton v 2019), pa so se emisije ogljikovega dioksida, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283 odstotkov. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 megaton ogljikovega dioksida v EU-28, kar znaša 5 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti. Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni (npr. sežig plastike) kot biogeni ogljikov dioksid (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij ogljikovega dioksida.

Kar ena tretjina emisij ogljikovega dioksida, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov.

Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij ogljikovega dioksida iz povprečnega EU električnega omrežja (275 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala že skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinskoturbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro.

Gremo h konkretnemu primeru: Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5 odstotkov električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda Politico ugotavlja: »Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije. To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70 % pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«

Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije ogljikovega dioksida. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti. Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati, kot jih sortirati za reciklažo. Torej Danska zapira sežigalnice, mi, ker smo pametnejši, jih odpiramo. Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena.

Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji.

To še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Kdo bi si mislil?! Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglasili za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.

Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke. Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.

Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:

»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice.

V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). /…/ Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje  (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem. /…/ Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«

Ljubljanski župan pa očitno o zdravju ve več kot zdravniki, zato je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani samozavestno označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.

Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel v Ljubljani, v katerem je pisalo sledeče: »Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb /…/ Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«

Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Komljenović je pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti vsi alarmi, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ljubljanski župan, ki je kakopak daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, je sicer prebivalstvo ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. A ob tem ni pojasnil, kdo je ta »mi«, ki bi ustvarjal dobiček na račun naših odpadkov. Navsezadnje, pravila, ki veljajo za nas, navadne smrtnike, očitno ne veljajo med lokalnimi veljaki, kajti kot je Janković nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem »verjame na besedo« in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov (kje so ob vsem tem področne inšpekcije in sodišča, pa je drugo vprašanje!).

Anonimno testiranje na SPO

V sodelovanju z Društvom Stigma bomo za osebe, ki imajo izkušnjo uporabe drog, organizirali testiranje na HIV, virusne hepatitise in SPO. Testiranje je brezplačno in anonimno.


Hvala Društvu Stigma in projektu Expand za tole priložnost! Več info na letaku.

The post Anonimno testiranje na SPO appeared first on DrogArt.

In memoriam – Lucas Alexander White

Lucas…

Kakšna zgodba, kakšen lajf in kakšen človek! Neverjetna so bila tvoja pota, Lucas. Le te si sklenil mnogo prezgodaj. Tvoja želja po tem, da si prepoznan, da narediš vtis, se je izpolnila, saj si svoj pečat pustil na vseh nas. Ob naših besedah te verjetno ne moremo prekašati, saj si bil mojster besednih zvez, zato bi verjetno tudi svoj odhod pospremil na humoren, morda rahlo hudomušen način. Morda bi rekel: »da so bile tvoje poti res filmske – tako nepredvidljive, da bi jih še Spielberg z veseljem režiral« 🙂

Poskrbel pa si, da so imeli tvoji prizori svoje »vau« momente. Bil si z nami 9 let – 9 let polnih spominov, ko si nas vedno znova učil potrpežljivosti, vztrajnosti, razmišljanja izven okvirja. Vsi smo te poznali, ker si bil dober človek – prijazen, nasmejan, poln humorja in razgledan. Življenje pogosto ni bilo prijazno do tebe, a vedno znova, kljub padcem, si se trudil biti boljši človek – biti nekdo, ki se ga ljudje zapomnijo. In to ti je res uspelo. Hvala Lucas!

Ker pa si imel z vsakim od nas svojevrsten odnos, ti tudi vsak posebej namenja nekaj besed:

Anja M.: »Lucas, si oseba, ki je ne bom nikoli pozabila. Tako naenkrat in z veliko zgodbo si vstopil v moje življenje, kar me je, priznam, presunilo do dna srca. Spremljala sem te lepih, težkih, ganljivih 9 let. Ob tebi sem zaznavala dvojnost – veliko željo po boljšem življenju in hkrati utrujenost od življenja samega in tega, da se ti preprosto ne da več toliko boriti. Res sem te razumela. Morda kdaj preveč. Vem, da si to vedel in čutila sem tvojo hvaležnost. Naučil si me veliko stvari in nikoli ne bom pozabila najinih poti – tako raznolikih, o katerih bi lahko skupaj napisala knjigo. Upam, da si si oddahnil, kjerkoli že si ter da s svojim humorjem, znanjem in pristnim odnosom do ljudi, razveseljuješ vse tam zadaj za mavrico«.

Anja D.: »Lucas, sploh ne vem, kje naj začnem, ko pa se je vse tako hitro končalo.
Ampak, hvala ti. Hvala za vse tvoje zgodbe. Hvala za vse tvoje ideje. Hvala za vse, kar si me naučil. Hvala za vsakič, ko si poslušal. Hvala za tvojo energijo. Hvala za krajšanje časa na infotočki. Hvala za vse.
Registrske se kar zbiram, bom jaz dokončala najin nabor. Za stranišča v Tivoliju se bomo pa tudi potrudili. Pa čakalna vrsta za Sagrado Familio je zdaj krajša.
Pogrešala te bom«.

Minka: »Dragi Lucas. Še zmeraj slišim tvoje besede in tvoj smeh. Bil si res edinstven. Zvezda do konca in naprej. Zvezda, ki ne bo nikoli ugasnila in poskrbeli bomo, da bo tako. V meni si pustil velik pečat in vedno si mi bil inspiracija, kako lahko živiš življenje kljub tvoji težki zgodbi. Brez skrbi, pustil si ogromen, večen pečat. Naj ti bo lepo, kjer si in ne dvomim, da je tudi ona stran zate polna dogodivščin in lumparij«.

Luna: »Dragi Lucas. Ni besed, ki bi opisale praznino, ki jo čutim ob tvoji izgubi. Čutim pa hvaležnost, saj je ta praznina posledica vseh spominov in občutkov, s katerimi si me napolnil v devetih letih najinega poznanstva. Ko si stopil skozi vrata naše organizacije, se je tvoja energija vedno razlezla vse do moje pisarne. Imel si neverjetno moč, da si me razvedril – s svojimi pisanimi outfiti, trači, vedno nedelujočimi slušalkami, (pre)močnimi kavami, filmskimi predlogi, svojim smehom, sočutjem in zanimanjem za vse prisotne v prostoru. Vedno si znal s svojo popolno pozornostjo osebi dati občutek, da je za tisti trenutek edina na svetu. Izjemno hvaležna sem za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj in čutim, da sem imela res velik privilegij, da te poznam in da sem del tvoje zgodbe.
Pogrešala bom tvojo razigranost, simpatično kaotičnost, razgledanost, humor, predvsem pa neskončno tople objeme.
V meni še vedno odmevata tvoj glas in smeh, in rada si predstavljam, da te bom s tem živim spominom vedno nosila blizu sebe. Počivaj v miru«.

Maša: »Med vso žalostjo ob tvojem odhodu čutim veliko hvaležnosti, da sem te lahko spoznala in bila priča tvoji zgodbi. Šele ob zaključku sem začutila, koliko sem te zares nosila v srcu. Hvala, da si nam dovolil biti tvoja luka za prevetritev neviht. Z ljubeznijo, Maša«.

Špela: »Dragi Lucas! Iščem besede in razmišljam, kako lepo so tebi tekle same od sebe – vsakič, ko sva se srečala, sva se vsaj malo zaklepetala in vedno si imel kakšno zanimivo temo. Slišim te, tvoj glas, tvoj smeh, tvoj način, kako si me vsakič pozorno vprašal: »Kako so otroci?«. Bil si prijazen, duhovit, pameten, odprt, zanimiv… in res te občudujem, kako si se boril in ohranjal optimizem. Spominjala se te bom z nasmehom, ker je bil to tvoj prepoznavni znak. Vesela sem, da sem te poznala«.

Ana: »V enih drugih časih bi ti meni poslal članek, jaz bi ga pregledala (in navdušeno) objavila… Tokrat pošiljam nekaj zbranih misli jaz tebi, žal brez možnosti tvojega pregleda in komentarja. Poigravam se s skupnimi spomini, s kilometri, ki smo jih naredili skupaj, s tvojimi zgodbami, o katerih sem še doma razmišljala, in z unimi, ki so me nasmejale do solz. Ja, Lucas, res si znal izvabiti iz človeka vsa čustva. Upam, da boš/si zdaj končno začutil mir, ki si ga zaslužiš«. 

Simon: “Dragi Lucas, zelo bom pogrešal najine debate o serijah, filmih in raznoraznih tračih iz zakulisja igralcev, igralk in drugih znanih osebnosti. Res si bil odličen sogovornik — od tebe sem vedno izvedel kakšen dober trač ali idejo za dobro serijo. Kljub temu, da sem bil kdaj v naglici ali kako drugače zaseden, so me tvoja energija, pozornost in smeh vedno prepričali, da sva vseeno kakšno rekla. 🙂
Še vedno ne morem verjeti, da te ni več med nami. Tako kot moja se je tudi tvoja pot z DrogArtom začela istega leta. Ne glede na vse izzive, s katerimi si se soočal, si se vedno znova vračal na DrogArt — na kavč v naši info točki, kjer smo klepetali in se smejali. Zdaj pa te kar ni več… Vedi pa, da boš za vedno ostal z nami.”

Lucas, spočij si!

The post In memoriam – Lucas Alexander White appeared first on DrogArt.

Obvestilo o spremembi urnika info točke DrogArt v Ljubljani

Od 15. septembra bo ob ponedeljkih Info točka delovala spremenjeno: na voljo bo le storitev anonimnega testiranja psihoaktivnih snovi, in sicer nespremenjeno od 10h do 18h

Ostale dni ostaja urnik info točke nespremenjen, obiščete nas lahko od torka do petka od 10h do 16h.

Vabljeni na našo novo lokacijo v Spodnji Šiški na naslovu:

Jezerska ulica 1, 1000 Ljubljana

Veselimo se vašega obiska in skupnih trenutkov v novih prostorih!

Ekipa DrogArt

The post Obvestilo o spremembi urnika info točke DrogArt v Ljubljani appeared first on DrogArt.

4-BMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani

Aktivne snovi

3-CMC (okvirno 93 %)

Dodaten opis

Analiza Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je pokazala, da vzorec v obliki belih kristalov, kupljen kot 4-MMC v Ljubljani, dejansko vsebuje sintetični katinon 4-BMC (4-Bromometilkatinon, brefedron).

O snovi 4-BMC je na voljo omejeno število informacij. Povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot so povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, bolečine v prsih, vznemirjenost, psihoze, agresija, halucinacije in nespečnost. Sintetični katinoni s halogenim elementom (npr. 4-BMC, 4-CMC) kažejo večjo citotoksičnost in nevrotoksičnost.

Sintetični katinoni lahko negativno vplivajo na socialno-ekonomski položaj, družinske odnose, delo ali šolanje ter povečajo ranljivost uporabnikov. Do danes ni bilo potrjenih primerov akutnih zastrupitev ali smrtnih primerov zaradi 4-BMC.Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbral DrogArt v Ljubljani.

Datum testa

10.10.2025

Zmanjševanje tveganj

  • V letošnjem in lanskem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC) in mefedron. Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.
  • Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-BMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-BMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-BMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.

The post 4-BMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

10.10.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
  • 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
  • Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
  • Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
  • Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Soda bikarbona prodana kot kokain v Kopru

Aktivne snovi

Soda bikarbona

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen kot kokain v Kopru, vsebuje sodo bikarbono.

Soda bikarbona je še posebej problematična pri intravenozni uporabi kokaina, kjer zaradi svoje alkalnosti lahko povzroči nekrozo tkiva, razjede in/ali luščenje na mestu vbrizga.

 

Datum testa

3.10.2025

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

  • Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
  • Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
  • Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
  • Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
  • Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Soda bikarbona prodana kot kokain v Kopru appeared first on DrogArt.

4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

26.9.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
  • 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
  • Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
  • Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
  • Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Red Bull (MDMA)

Aktivne snovi

MDMA (156 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

19.9.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
  • Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
  • Delaj redne premore med plesom.
  • Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
  • Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
  • Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
  • Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
  • Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
  • Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Red Bull (MDMA) appeared first on DrogArt.

4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru

Aktivne snovi

4-CMC (90%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

19.9.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
  • 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
  • Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
  • Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
  • Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

5.9.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
  • 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
  • Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
  • Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
  • Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

My Brand (MDMA)

Aktivne snovi

MDMA (169 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

5.9.2025

Zmanjševanje tveganj

  • Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
  • Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
  • Delaj redne premore med plesom.
  • Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
  • Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
  • Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
  • Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
  • Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
  • Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post My Brand (MDMA) appeared first on DrogArt.

Nekoč je bil robots.txt

Vsako spletišče je imelo v korenskem direktoriju datoteko robots.txt, v kateri so bila navodila za pajke, ki se plazijo po internetu. V njej smo lahko na primer Googlove robotke prijazno prosili, naj posameznih podstrani ne indeksirajo, in začuda so se tega vsi držali. V svetu, kjer ni nihče upošteval do not track, se je robots.txt tri desetletja zanašal na dejstvo, da so pajki mož beseda. Toda robots.txt počasi, a zanesljivo izgublja svojo vlogo. Google je v dokumentaciji svoje storitve Google NotebookLM potihoma zapisal, da ne bo upoštevala robots.txt. V utemeljitve piše, da ne gre za klasične pajke, temveč spletne agente, ki delujejo po navodilih uporabnika, ki jih v nekem trenutku sproži. Podobno bo verjetno kmalu veljajo tudi za druge spletne agente. Razmerje med pajki in uporabniki bilo v zgodnjih letih interneta 14:1, kar je bilo znosno. Danes je to razmerje več tisoč. ClaudeBot ima to razmerje 70.900:1. A robots.txt, ki se je rodil 1. februarja 1994, ni umrl danes, temveč že prej. Izumil ga je Martijn Koster, čigar strežnik je počepnil pod okvarjenim pajkom Websnarf. Tedanji internet je bil majhna in povezana skupnost, v kateri se je verjelo na besedo. RobotsNotWanted.txt, kot se je datoteka imenovala spočetka, se je zato zanašala na pajke, da bodo razumeli namig, da niso dobrodošli. In so ga. Google, Yahoo, AltaVista in Lycos so stran zapustili, če so v robots.txt našli ustrezna navodila. Prvi žebelj v krsto mu je zabil Internet Archive, ki je leta 2017 prenehal spoštovati robots.txt. Trdil je, da so nameni in naloge internetnega arhiva pomembnejši in bolj plemeniti od želja skrbnikov strani. Plaz se ni več ustavil, internet pa se je fragmentiral. Cloudflare jih blokira, nekatere strani omogočajo dostop prek plačljivih API, druge so podpisale ekskluzivne pogodbe o dostopu za posamezne agente. OpenAI ni nikoli spoštoval robots.txt, njegovo razmerje pa je 1.700:1. Danes je robots.txt le relikt preteklosti, čeprav je - že globoko v svoji irelevantnosti - dobil celo RFC. [st.slika 75875]

ChatGPT bo dobil tudi erotični način

ChatGPT, ki preverja starost uporabnikov, bo kmalu polnoletnim uporabnikom ponudil več razposajenosti kot doslej. Spočetka je bil ChatGPT že precej sproščen, a so se po nekaterih hudih zgodbah in samomorih mladoletnih uporabnikov letos odločili, da močno zaostrijo dovoljene načine interakcije. Decembra, ko bo zelo jasno, koliko je kdo star, bodo začeli odrasle uporabnike obravnavati bolj odraslo, je dejal Sam Altman. Trenutna verzija je omejena zaradi možnosti, da bi vplivala na duševno zdravje in predvsem poslabšala težave pri ljudeh, ki trpijo zaradi različnih bolezni. To pa je za uporabnike, ki nimajo nobenih težav, pomenilo dolgočasnejšo izkušnjo, je dejal Altman. Z novimi orodji bo ChatGPT laže ugotovil, kdo je ogrožena skupina, preostalim pa bo ponudil polnejšo izkušnjo. Ta bo vključevala tudi erotične vsebine, je dodal. Prvikrat so jo ponudili že februarja, a so potem marca z novo nadgradnjo to možnost ukinili. Povod za nadgradnjo je bila prevelika ustrežljivost ChatGPT-ja, zaradi katere so se uporabniki pritožili, da izkušnja že preveč osladna, predvsem pa neuporabna. Strinjal se je tudi z največjimi neumnostmi in jih vzpodbujal. Avgusta je izšel GPT-5, ki je bil precej bolj hladen, kar so storili zanalašč. OpenAI je ustanovil tudi strokovni svet za dobrobit uporabnikov, v katerem so strokovnjaki za različna področja, tudi psihologijo, duševno zdravje in umetno inteligenco. Medtem pa vsi skupaj čakamo na ključni odgovor - kako bo ChatGPT preverjal starost uporabnikov.[st.slika 75874]

Nvidia DGX Spark je osebni superračunalnik

Nvidia je začela prodajati svoj DGX Spark, ki ga imenujejo tudi osebni superračunalnik za umetno inteligenco. Nekoliko manj izumetničeno moremo govoriti o majhnem namiznem ohišju, v katerem se tare procesorske in grafične moči, s čimer bo zmogel poganjati velike jezikovne modele, ki imajo do 200 milijard parametrov. DGX Spark stane 4000 dolarjev, podobne so tudi cene izdelkov posameznih proizvajalcev (npr. Acer Veriton GN100). V DGX Sparku je toliko računske moči, ki smo jo še pred leti dobili le v superračunalniških beštijah. V poldrugi kilogram težki škatli, ki potrebuje 240 W in meri 15 x 15 x 5 centrimetrov, se skriva čip Nvidia GB10 Grace Blackwell, 128GB pomnilnika LPDDR5x, 4 TB velik NVMe SSD. Poganja ga procesor MediaTek z 20 jedri ARMv9.2. Za povezljivost so dodani priključek USB-C, Wi-Fi 7 in HDMI. Za vse skupaj skrbi Nvidijina distribucija Linuxa (DGX OS), ki temelji na Ubuntuju. Kot v dobrih starih časih grafičnih kartic se obetajo variante različnih proizvajalcev. Svoje verzije so predstavili Acer, Asus, Dell, Gigabyte, HP, Lenovo in MSI. Z njimi bodo lahko razvijalci na področju umetne inteligence delali z večjimi modeli, kot jih podpirajo običajne delovne postaje, ne da bi morali iskati superračunalnike. Na njem na primer tečejo modeli Flux.1 za ustvarjanje slik, Cosmos Reason za prepoznavanje in Qwen3. [st.slika 75873]

Na voljo je Ubuntu 25.10

Konec minulega tedna nas je razveselila nova inačica najbolj priljubljene distribucije Linuxa. Ubuntu 25.10 "Questing Quokka" je zadnja inačica pred novo dlje podprto verzijo (26.04 LTS), zato jo upravičeno štejemo kot nekakšno vmesno različico. A to ne pomeni, da je brez novosti. Poganja jo jedro Linux 6.17, med novostmi pa najdemo še GNOME 49 z Waylandom, paket orodij za programiranje (OpenJDK 25, Python 3.14 RC3, Golang 1.25, GCC 15), Rust 1.85, .NET 10 in izboljšane visoki kontrast, branje in navigacija s tipkovnico. Novi privzeti program za ogled slik je Loupe, emulator terminala pa je Ptyxis. Sudo-rs je sedaj privzeta izvedba ukaza sudo, Chrony je odjemalec za NTP. Dodali so podporo za NVIDIA Dynamic Boost, ki podpira suspend-resume v Nvidijinih gonilnikih in se ne obesi več ob zbujanju; podprti so tudi novi Intelovi grafični čipi. Verzija bo podprta do julija 2026, zato je splošno priporočilo namestiti 24.04 LTS ali počakati na 26.04 LTS. Devet mesecev je namreč res malo. [st.slika 75872]

4chan oglobljen z 20.000 funti

Spletna stran 4chan je prvo spletišče, ki ga je britanski regulator Ofcom oglobil zaradi nespoštovanja zakona o varnosti na spletu (Online Safety Act). Medtem ko je 4chanov odvetnik Preston Bryne že avgusta potrdil, da mora 4chan plačati 20.000 funtov, je Ofcom uradno izjavo podal šele včeraj. Poleg tega so izrekli še 100 funtov dnevne kazni, ki se bo seštevala, dokler 4chan ne izpolni zakonskih zahtev. Ofcom od 4chan zahteva, da se odzove na zahtevi po izročitvi podatkov, ki sta po Ofcomovem mnenju docela rutinski. Prva zahteva se nanaša na oceno tveganj, ki jih spletna stran predstavlja s svojimi vsebinami, druga pa na oceno prihodkov po svetu. Oboje morajo strani po zakonu o varnosti na spletu redno posredovati regulatornim organom. Če bo 4chan vztrajal pri molku, lahko v skrajnem primeru tudi prepovedo delovanje strani v Veliki Britaniji. Prav tako lahko izrečejo precej večjo globo, in sicer do 20 milijonov funtov, kar predstavlja deset odstotkov globalnih prihodkov upravljavca. Odgovornim osebam pa grozi kazenski pregon z zaporno kaznijo. 4chan vztraja, da Ofcom nima pristojnosti "nadzorovati interneta". Trdijo, da je internet ameriška iznajdba, Ofcom pa da krši pravico do svobode izražanja. Trdijo, da so ocene o tveganosti 4chana po OSA neustavne. Zato 4chan pričakuje, da jih bo pred pregonom zaščitilo ameriško sodišče. Ofcom nadzoruje tudi druge strani. Nekateri ponudniki so zato onemogočili dostop iz Velike Britanije: Krakenfiles, Nippydrive, Nippyshare, Nippyspace. Nippybox in Yolobit še preiskujejo. 1Fichier.com in Gofile.io pa sta obljubila spremembe delovanja. [st.slika 75871]

Nadgradnja prek interneta ustavila jeepe

Pa se je zgodilo, da je proizvajalec vozil z brezžično nadgradnjo pomotoma onesposobil povsem delujoča vozila, ki so med tednom obstala. V petek konec dneva so vozila Jeep Wrangler 4xe prejela posodobitev (over the air update), ki ni opravila svoje naloge. Namesto tega so vozniki le nemočno zrli v avtomobile, ki se niso več zagnali. Jeepov predstavnik za stike z javnostjo je na forumu(!) lastnike vozil pozval, naj nikar ne izvedejo nadgradnje, če se temu še lahko izognejo. Simptomi so bili precej filmski. Številni lastniki jeepov so poročali, da so njihovi avtomobili med vožnjo nenadoma izgubili moč in se ustavili, nato pa jih ni bilo mogoče več spraviti v tek. To se je dogajalo tudi na avtocestah, ker je lahko precej nevarno. Nadgradnja bi morala izboljšati delovanje vozila in uvesti dodatne funkcionalnosti, a se to ni zgodilo. Stellantis se je, podobno kot CrowdStrike, naučil, da se kritične posodobitve ne izdajajo ob petkih popoldne. Kdor je nesrečno nadgradnjo namestil, se je lahko rešil tako, da je vozil izključno v bencinskem režimu. Včeraj je potem Jeep izdal tudi popravek.[st.slika 75870]

Kako so spletne stavnice vedele, kdo bo dobil Nobelovo nagrado

Na spletišču Polymarket je moč staviti na najrazličnejše dogodke, denimo na novega ameriškega predsednika in minuli teden tudi na imena prejemnikov Nobelovih nagrad. V množici je kolektivna pamet, a v petek je nekdo na Polymarketu vedel več kot preostanek sveta. Več ur pred razglasitvijo prejemnice Nobelove nagrade za mir je bilo na Polymarketu vse jasno, nekdo pa je zaslužil več deset tisoč dolarjev. Nov uporabnik z vzdevkom 6741 je zaslužil dobrih 50.000 dolarjev. Dneve pred razglasitvijo je s slabimi desetimi odstotki verjetnosti vodila Julija Navalna, vdova ruskega opozicijskega voditelja. Verjetnost zmage za kasnejšo nagrajenko Marío Corina Machado so ocenjevali na pet odstotkov. Okrog 2. ure zjutraj pa so sprva 6741 in kasneje še drugi uporabniki začeli množično staviti nanjo, verjetnost se je povečala na dobrih 70 odstotkov. Nagrajenka je bila o izboru obveščena šele ob 10.50, javnost pa ob 11.00. Prvikrat v zgodovini Nobelovih nagrad se je zgodilo, da so stavnice tako zgodaj in tako občutno spremenile verjetnosti, in to v pravo smer. Norveški Nobelov odbor je napovedal preiskavo, ali so informacije ušle. Polymarket se na vprašanja medijev ni odzval. Stran, ki je zaslovela z napovedjo zmage aktualnega ameriškega predsednika, je vredna okrog osem milijard dolarjev. Newyorška borza je napovedala dvomilijardno investicijo vanj, ameriški državljani pa uradno na Polymarketu ne smejo staviti. [st.slika 75869]

Qualcomm bo prijazno pohrustal italijanski Arduino

Proizvajalec procesorjev in modemov za pametne telefone Qualcomm je sporočil, da bodo kupili italijanskega proizvajalca mikrokrmilnikov in programske opreme Arduino. Prevzem bo dokončan prihodnje leto, če bo Qualcomm dobil soglasja vseh relevantnih regulatorjev, kamor sodita zlasti ZDA in EU. Arduino, ki ima več kot 33 milijonov uporabnikov svojih izdelkov, bo ostal samostojna znamka, so obljubili v Qualcommu. Še naprej bo ostal svojemu poslanstvu razvoja odprtih mikrokrmilnikov in programskih orodij zanje. Še vedno bodo nudili podporo za obstoječe izdelke, hkrati pa bodo uporabniki dobili dostop do Qualcommovih tehnologij, so dodali. Ekosistem se bo torej močno razširil. Cene za nakup niso razkrili. Poznamo pa že prvi rezultat združitve. Arduino Uno Q bo imel Qualcommov računalnik s procesorjem QRB2210. Tega gradi štirijedrni čip ARM Cortex A53, ki mu družbo dela Adreno 702. Omogoča povezljivost perk Wi-Fi in Bluetootha, hkrati pa ima mikrokrmilnik, ki deluje v realnem času. [st.slika 75868]

Kitajska dodatno omejuje izvoz redkih zemelj

Kitajska je še dodatno zaostrila pravila za izvoz elementov, ki jih uvrščamo med redke zemlje. Na seznam elementov, za katere veljajo izvozne omejitve, so dodali še holmij, erbij, tulij, evropij in iterbij. Doslej so bili na seznamu samarij, gadolinij, terbij, disprozij, lutecij, skandin in itrij. Prav tako so določili dodatne sektorje, kamor bo izvoz močno reguliran. Mednje uvrščajo industrijo polprevodnikov in seveda vojaško industrijo. Podjetja v teh sektorjih bodo potrebovala kitajske licence za nadaljnjo prodajo svojih izdelkov, če bodo v njih kitajske redke zemlje. Za pridobitev licenc bo treba podrobno pojasniti, čemu služijo izdelki. Ni povsem jasno, kako nameravajo v Pekingu doseči spoštovanje teh pravil, dasiravno je verjetno najučinkovitejši način ustavitev nadaljnjega izvoza. Kitajska ostaja daleč največji proizvajalec redkih zemelj, saj imajo več kot 90-odstotni tržni delež, za nekatere izmed 17 elementov celo 100-odstotnega. Nahajališča so tudi drugod na Zemlji, a so zaradi okoljskih pomislekov in cene pridobivanja ostali rudniki večinoma nedelujoči. V ZDA je tak primer odprti kop Mountain Pass, ki je šel nekajkrat v stečaj. V ZDA in EU že vse od prejšnjih omejitev izvoza mrzlično iščejo alternativne dobavitelje redkih zemelj, ki pa jih ni na pretek. Položaj je danes dodatno zaostril ameriški predsednik, ki je napovedal preklic dogovorjenega sestanka s kitajskim predsednikom in ponovno uvedbo visokih carin na kitajsko blago. Preboja v pogajanjih še vedno ni. Kitajska medtem vztraja, da imajo redke zemlje dvojno, dvojaško in civilno rabo, zato je omejitev izvoza vprašanje nacionalne varnosti. [st.slika 75866]

EU začenja preiskavo zaščite mladoletnikov na platformah Snapchat, YouTube, Apple App Store in Google Play

Evropska komisija je danes začela preiskavo platform Snapchat, YouTube, Apple App Store in Google Play, v kateri bodo preverjali spoštovanje smernic o zaščiti mladoletnih uporabnikov, ki jih predpisuje akt o digitalnih storitvah (DSA). Komisija bo v prvi fazi preiskave od podjetij zahtevala informacije o delovanju njihovih sistemov za preverjanje starosti uporabnikov. Zanimalo jo bo tudi, kako platforme preprečujejo dostop do nezakonitih izdelkov, kamor sodijo tudi droge in škodljive vsebine. Komisija si prizadeva zagotoviti fizično in duševno varnost otrok in mladostnikov pri uporabi spleta. Ključna vstopna točka v splet so digitalne platforme, ki imajo zakonsko obveznost zagotoviti varnost zanje v svojih storitvah. Zato na primer od Snapchata zahtevajo informacije, kako preprečujejo uporabo mlajšim od 13 let, kar imajo zapisano v svojih pogojih uporabe. YouTube bo moral razkriti delovanje svojega sistem za preverjanje starosti in podrobnosti o algoritmih za priporočanje posnetkov. Applova in Googlova tržnica pa bosta morali pojasniti, kako mladoletnim onemogočata prenos škodljivih aplikacij, kamor na primer sodijo spletne igralnice, orodja za ustvarjanje nesporazumnih spolnih vsebin (nudify apps) in podobno. Vse štiri platforme so po evropski zakonodaji velike spletne platforme (VLOP), saj imajo v EU več kot 45 milijonov uporabnikov. Zato zanje veljajo strožja pravila in več obveznosti za varovanje zdravja uporabnikov. Zahteva po dodatnih informacijah je prvi korak pred formalno uvedbo preiskave, ki bo sledila, če bo Komisija ocenila, da obstaja sum nespoštovanja zakonodaje. Podobni preiskavi že tečeta proti Meti in TikToku.[st.slika 75867]

The Ascent to Sandia Crest

The Rotary Club will take immediate action on the Ellis ranch loop project. The Rotarians reached this decision at their weekly luncheon, held yesterday at the Albarado hotel.

The club's plan is not merely to give Albuquerque a good, short road to the Ellis ranch... They embrace the building of a seventy-mile scenic loop. 1

Many Western cities are defined, in part, by their mountains. Those moving from town to town often comment on the disorientation, the disruption, caused by a change in the city's relation to the peaks. If you have ever lived in a place with the mountains on the west, and then a place with the mountains on the east, you will know what I mean. We get used to living in the shadows of mountains.

One of the appeals of mountains, perhaps the source of their mysticism, is inaccessibility. Despite their close proximity to Albuquerque, steep slopes and difficult terrain kept the Sandias a world apart from the city, even to this day. Yet we have always been driven to climb, to ascent to the summit.

Humans climb mountains not only as a matter of individual achievement, but also as a matter of infrastructure. Whether the inaccessibility of mountain peaks is a good thing or a bad thing depends on the observer; and even the most challenging mountain ascents are sometimes developed to the scale of an industrial tourism operation.

And somewhere, in between, are the Sandias. Not technically part of the Rocky Mountains but roughly aligned with them, the Sandias lack a clear peak. Instead, the range is an elongated ridge, making up the entire eastern boundary of the city of Albuquerque and extending some distance further north into the Sandia Pueblo. The highest point is at 10,679', relatively modest for the mountain states---but still one of the most prominent in New Mexico, moreso even than the higher-elevation Mt. Taylor and Wheeler Peak.

Today, the Sandias are a major site for recreation. Tourists reach the upper parts of the mountain by one of two means: Sandia Crest Scenic Highway, which climbs the gentler eastern slope of the mountain to the crest itself; or the Sandia Peak Aerial Tramway, which makes a daring ascent from the edge of the city up the western side. Either provides access to an extensive network of trails, as do numerous points in the foothills and along the scenic highway.

Like bagging any peak, these access routes were hard-won. Their present contours---engineering achievements, twists and turns, scars on the landscape---reflect over one hundred years of ambition and conflict. Some of Albuquerque's most prominent figures left their marks on the mountain, as did everyday Burqueños, President Richard M. Nixon, and the slow grind of state and federal bureaucracy. The lay of the land today tells a story about the changing relationship of the city with the mountains, and more broadly of the American public with the wilderness.

It also explains why so many older documents and maps refer to the highway to the crest as a "loop," when it does no such thing. Here's the clickbait headline: Where does the Sandia Loop Highway go? The answer will surprise you.


Exploration of the Sandias by Spanish expeditions were motivated in large part by rumors of great mineral wealth. Certainly there are minerals in the mountains, and the Pueblo people had told the Spanish expeditions coming up the valley of gold and other precious metals, both in the mountains and in the plains beyond them. With the full perspective of history, it seems that these reports were less grounded in fact and more in a well-founded desire to get the Spanish to move on elsewhere. Supposedly several mines were established, but they left little mark on the landscape and their locations are now forgotten.

The Sandias, while rich in scenery, were not rich in gold. For centuries, they remained mostly undeveloped, besides Pueblo settlements in areas such as Tijeras canyon which were later abandoned in large part due to the increasing encroachment of settlers. Just a small number of people, mostly hunters, called the mountains their home. A few mining operations made their way into the mountains during the 19th century, perhaps repeating the mistakes of the Spanish several hundred years before.

It was these mining camps that brought the Ellis family to Albuquerque. They had run a ranch in the eastern plains of New Mexico, but were driven into the city by lack of water. Patriarch George Ellis found work for a fruit distributor, delivering produce to the mining camps in the mountains. Perhaps missing their days out in the country, George took his time as he traveled the canyons and ridges between camps. His wanderings were rewarded when he found Las Huertas Canyon, a narrow slot with a creek, protection from the wind, and what George Ellis himself called "extraordinary beauty."

The Ellis family moved into the canyon as early as 1893, but in 1905 George Ellis filed a land patent for what was, as an outcome of the Treaty of Guadalupe Hidalgo, frontier up for the taking. Ellis Ranch, as it was called, was indeed extraordinary: one of the most pleasant places in the mountains. But, then, the Ellis family were rather extraordinary as well. Life on the mountainside at 7,600 feet wasn't easy, but they kept cattle, chickens, and a modest farm.

Charlotte Ellis, George's daughter, had not yet a year of education at UNM when they moved out of town and up the slopes on the east side of the ridge. Still, she built a notable career as an amateur botanist. It is because of her efforts that Ellis ranch is often described in terms of its plant life---Charlotte collected specimens of hundreds of plant species, some of them new discoveries, and the ranch is said to have contained examples of every flowering plant known to exist in the mountains.

Plants were not Charlotte's only interest, though. She was apparently a skier, in a time well before skiing was known as a recreational pastime. A photo taken in 1896 shows her in a snow-covered landscape, facing away from the camera. She's looking down the slope, wearing a full dress and a pair of wooden skis. Her pose suggests a certain resolve, the kind you would need to spend the winter high above the nearest towns. It is often captioned as the first photograph of a person skiing in New Mexico. It may be the first photo of a woman skiing at all.

It also foreshadows the tremendous impact that skiing would have on the mountains and on Albuquerque. We don't know exactly what she was thinking, but what we do know about her suggests that she viewed the mountains much as we do today: for their beauty, their diversity, and for their thrill.

George Ellis had perhaps filed his land patent just in time. The Forest Service had existed for some years but was reorganized under its current name, and as part of the Department of the Interior, in 1905. The forests of the Sandia Mountains have a complicated legal history owing to the interaction of Spanish and Mexican land grants with the Treaty of Guadalupe Hidalgo at the conclusion of the Mexican-American war. You could say that the matter of the forest's legal ownership was not entirely settled until 2004.

None of that stopped President Roosevelt declaring the Sandias part of the Manzano Forest Reserves in 1906. Shortly after, the Forest Reserves became a National Forest and a ranger station was under construction near Tijeras. Paul Ellis, the son of the family, was soon hired on as one of the national forest's first staff; the Ellis Ranch one of the few private parcels within the federal boundaries.


The Forest Service has always served multiple purposes: "Land of Many Uses," as Forest Service signs still proclaim. Principle concerns of the forest service included lumber, cattle and sheep grazing, mining, and hunting. These uses were already widespread at the dawn of the modern Forest Service, so in practice, much of the role of early Forest Rangers was to bring forest users under control. Extensive regulations and rules were backed by a small set of rangers of the "Stetson era," rugged types not unlike the Ellises.

What we don't always picture as a part of that era was recreation. The "crunchy granola" brand of wilderness recreation most widely promoted today is indeed a more modern phenomenon, but forests have been viewed as recreational assets since the dawn of forest management---the form of that recreation has just changed, largely in response to new concepts of environmental stewardship that emphasize preservation over "improvement."

In 1913, George Ellis passed away. After a small ceremony, he was buried in a cemetery established next to his ranch. With George gone, the rest of the Ellis family began to scatter, moving into towns, closer to work. This left the question of the ranch.

By the time of George's death, Ellis Ranch had already become renowned for hospitality. The newspapers of the day recounted some of Albuquerque's finest taking vacations at the Ellis Ranch, a trip that was something of an adventure in the 1900s. It took a few hours, in fine conditions, to make the way up a rough trail to the Ellis homestead. One local businessman, known to newspaper readers as "the bee man," took some pride in having gotten a Ford automobile to within a mile of the site. Even so, the journey was well-agreed to be worthwhile. Las Huertas canyon was beautiful, and the Ellises known to offer fresh produce, spring water, and mountain air---a commodity in increasingly high demand as tuberculosis swept the country.

The reputation of the Ellis ranch for taking visitors explains the Albuquerque Tribune's matter-of-fact statement that the Ellis ranch would likely become a tourist resort, despite the lack of known buyers. At that time, the Forest Service was already in an infrastructure-building mood. La Madera, then one of the larger settlements in the east mountains, had telephone service and the Forest Service was extending the line to the ranch.

Shortly after, the buyers emerged, Raymond Stamm (uncle of the Stamm of Bradbury Stamm Construction) and Jack Sheehan of Albuquerque.

These young men propose to fit up the ranch as a mountain resort, the house being splendidly adapted to a mountain club house, with fine fishing, hunting, and camping facilities all about. 2

One challenge for this ambitious pair was, of course, the road: for the ranch to be the resort they imagined it needed an easier means of access. It was estimated that this effort would only require a few hundred dollars, reworking about three miles of trail between the ranch and a better road to Tijeras.

Even by 1913, an improved road to Ellis Ranch was a recurring theme in the newspapers. George Ellis, before his death, had estimated $500 to improve the road between the ranch and Placitas to passable condition. After his death, the estimate on this longer segment reached the thousands.

Some of the problem was, of course, hubris: the Albuquerque boosters of the day could look at three miles of faint road climbing up and down cabins and call it a few days of work. When these projects went underway, they always took longer and cost more than expected. To be fair, though, they were also fighting a living foe. Thunderstorm downpours and winter snow repeatedly washed out the road in the steeper sections. Reading of road improvement efforts, you get repeated deja vu. They are, in fact, announcing plans to fix the same section of road over and over again---it having always washed out the previous year.

The Stamm-Sheehan resort seems to have been popular, even as the road stayed rough. In September of 1914, the faculty of UNM held what we might now call an "offsite" there. Indeed, during 1914 and 1915 it seemed that practically everybody who was anybody was vacationing at Ellis Ranch. All the while, though, they were still struggling to get there... a situation that the Rotarians resolved to correct.


The road to Ellis Ranch has been known by many names and promoted by many people. The Rotary Club was a powerful force in the Albuquerque of 1916, though, and their proposal seems to have set the pattern for those that followed. The Ellis Ranch Loop Road, as they called it, would span 70 miles from Albuquerque to Albuquerque. The route went through the Tijeras pass, turned north to San Antonito 3 and passed Ellis Ranch on the way to La Madera and then Placitas. From there, it went nearly to Bernalillo, meeting the Santa Fe-Albuquerque road that would soon become part of Route 66---until 1937, at least.

A big argument for the loop, besides the fact that it makes the Ellis summer resort more easily accessible, is its scenery.

At the time of the Rotary Club proposal, the region's road map was in some ways familiar, and in some ways rather different. Many of the today's routes were already known but their condition was widely variable. The trip from Albuquerque to Tijeras, which would become the ultimate Route 66 alignment, was already in place. It was shorter in 1913, though, not extending much further east, and far from a highway. There was a rough road north to San Antonito, and there had once been a road further north from there to La Madera, but by 1916 it had been closed where it entered a private land grant.

This is probably the biggest difference from our modern road network: the route through Tijeras Canyon was not used for much other than access to Tijeras, and for much of the era covered in this article the preferred way to negotiate the Sandias and Manzanos was to go around them entirely. This is a good part of the reason for Route 66's original north-south alignment through the Rio Grande Valley, one that added significant mileage but avoided the mountain pass that was slow going in good weather and could be outright impassable in winter.

Similarly, from the north, there was an existing road from Bernalillo through Placitas and into the East Mountains. It was, in fact, the main route used by many of the residents there. It was not an easy route, though, long and prone to washouts.

And while these roads came close to forming a loop, they didn't. A section of about four miles was missing, right in the middle. Ellis Ranch was, of course, somewhere in that in-between.

So, the Rotary Club project was mostly the improvement of existing roads, along with the construction of new road in a couple of areas required to complete the loop around the Sandia range. The Rotarians estimated the cost at $5,000, and the Forest Service offered to pitch in.

Now, we must consider that $5,000 was a significant amount of money in 1916, something around $150,000 today. This inflation calculation probably underestimates the ask, because extensive investment in highway construction was not yet the pillar of American culture that it is today. Still, public enthusiasm for the project was high, and by the end of 1916 Bernalillo County had enacted a tax assessment to to support the road. The state legislature joined on, and with the Forest Service's share the project was fully funded. Construction seems to have began in earnest in 1917, on improvements to the road through Tijeras Pass.

Efforts on the loop road coincided, of course, with work to develop Ellis Ranch as a summer resort. Starting in 1917, regular newspaper ads appear for vacation cabin rentals at Ellis Ranch, with instructions to telephone Hugh Cooper. This High Cooper was Hugh Cooper Jr., son of the Hugh Cooper who was pastor of the First Presbyterian Church. Much like George Ellis, Rev. Cooper was a well-known figure around Albuquerque. Given that he officiated the wedding of at least one of Ellis's children, he was presumably friendly with the Ellises as well. The newspapers are not exactly clear on how it came to happen, but Rev. Cooper Sr would soon become much more involved in the ranch: in 1923, he and his sister went in together to buy it.

"We hope to keep this beauty spot of nature, so near our city, from falling into the hands of sports, who will advertise dance pavilions and entertainments of a sordid nature. If our plans mature we hope to make it a place where parents can go with their children and find recreation of an exalted character." 4

Rev. Cooper's motivations were, he assured the newspaper, godly rather than pecuniary. The phrase "exalted recreation" was singled out for the headline and is certainly one to remember as you explore the Sandias. Cooper was not, though, immune to the sort of boosterism that so animated the Rotary Club.

"We hope, with the help of the good people of Albuquerque, to make the famous Ellis Ranch a second Estes park."


The 1910s and '20s were boom years in Albuquerque, with a confluence of the railroad shops, the sawmill, and tuberculosis bringing new residents at a fast clip. The population more than doubled from 1900 to 1920, and with the newcomers came urban development. Subdivisions went under construction west of New Town, a skyscraper rose, and car ownership proliferated. The same period, for many of the same reasons, saw the genesis of American tourism. Trains brought visitors from out of town, and cars brought visitors and residents alike out into the surroundings. Boosters, from the city council to the chamber of commerce to a half dozen clubs, all had plans to make the best of it.

There was, to be sure, a certain aspect of keeping up with the joneses. Colorado was building a strong reputation as a tourist destination, and Denver as a beautiful and prosperous city. Arizona and Nevada had not yet gained populous cities, and west Texas was no less sparse than it is now. For the businessmen of Albuquerque, Colorado was the competition... and Colorado was building summer resorts.

The concept of the "summer resort" is mostly forgotten today, but in the 1920s there was little air conditioning and cities were gaining a reputation as crowded and polluted. The spread of Tuberculosis had brought particular attention to "clean, fresh air," and nothing was quite as clean and fresh as a summer day in the mountains. Estes Park, a town in the northern Colorado rockies, had multiple fine hotels by 1910 and attracted the tourism to match.

Further, in 1910, Denver's own boosters (groups like the Real Estate Exchange and the Denver Motor Club) began to acquire land for the Denver Mountain Parks. The beautiful Genesee Park was under construction in 1920, with a lodge and campground. Daniel Park had opened as a scenic drive (or "Auto View"). Plans for Mount Blue Sky Scenic Byway, the highest paved road in North America, had been finalized and announced to great fanfare.

To the modern conservationist it seems odd that these plans were so focused on roads, but the automobile was new and exciting and in the West had almost singlehandedly popularized the idea of "wilderness recreation." The mountains were no longer a destination only for the hardiest adventurers, they were also for city dwellers, out for a drive and a picnic. The ideal of natural preservation was a long, winding road with regular scenic pullouts. If the road could access a summer resort, all the better. Denver was doing it, and so Albuquerque would too.

Behind the scenes, the wheels of government had been turning. The Forest Service approved construction through the mountains in 1919, which would "make accessible some of the most beautiful mountain scenery in the state, in addition to bringing within easy reach sites for summer homes and temporary camping places." At this point in its history, the Forest Service routinely leased space for the construction of private homes, and a small number were established in the national forest as the road progressed inwards.

Bernalillo County had raised $12,500, the Forest Service committed $25,000, and the state was lobbied for another $12,500. A Forest Service engineer, speaking to the County Commission, noted that the road would provide access to 30 million board feet of lumber. The Forest Service said that construction could be finished by the end of the summer, and in September, the section from Placitas to Ellis Ranch opened to drivers. The road from Ellis Ranch to San Antonito had been surveyed, but work had not yet started.


We should consider again how this historic project relates to the modern roads, because there is a surprise. Today, the primary access from Albuquerque to the eastern slopes of the Sandias is via I-40 to Tijeras, and then NM-14 north through Cedar Crest and to then to San Antonito. There, NM-536 branches to the west, becoming Sandia Crest Scenic Highway.

NM-536 turns into Sandia Crest Scenic Highway, which is actually not a numbered highway at all, at a 90-degree turn by the Balsam Glade picnic area. From the picnic area, a much smaller, rougher dirt road descends to the north: NM-165. Today, NM-165 is a rugged and adventurous route to Placitas, impassable in winter and unfriendly to passenger vehicles.

And yet, in the summer of 1919, it was this route that was made a "first class road" to Ellis Ranch. The former site of Ellis Ranch now has a surprisingly well-paved parking lot off of the dirt NM-165, signed as "Las Huertas Canyon," and a trail continues up the creek through much of what was the summer resort. It took about an hour and a half, the Journal reported, to drive from Albuquerque to Ellis Ranch by this route around the north side. The travel time probably isn't all that much faster today, given the slow going on the dirt road.

In 1920, Bernalillo County ran into some trouble on the project funding. The county's plan to fund much of the project through bonds on the tax assessment was, it turns out, in violation of state law. For accounting reasons, the total sum of the bonds would have to be much lower. The county was effectively out of the project, at least as far as money was concerned.

The Forest Service worked according to its own plans. Construction started on a forest road, what is now NM-536, that would later be home to Tinkertown. In summer of 1922, it reached Sulphur Spring, the first of many recreation sites on its long trip up. Progress was brisk: the newspaper reported that 2.5 miles had been completed, then a few more, then eight. The forest road seems to have gone by different names at different times, and perhaps just depending on who was talking, but as 1922 came to a close the Forest Service named it for the canyon that it followed from San Antonito: Tejano Road.

Tejano Road ended about where the bottom of the ski area is found today, some four miles short of Ellis Ranch. Much of the Ellis Ranch Loop was complete, but it wasn't a loop. Plans had been completed for the final stretch, but it was unclear who would pay for the work---and when. The Journal printed an appeals to finish the project, several times mentioning the importance of a "sky line road."

The sky line road was something of a fad in those days. California and Oregon both had them, and plans were underway in many other parts of the west. A skyline road was what we might now call a scenic byway, but with a particular emphasis on views. Many followed a ridge, right down the center, so that drivers could get a view down both sides. Extensive earth-moving and forestry were sometimes involved, modifying the environment to create these views.

The West had a lead on the idea: it wasn't until 1925 that planning started on the most famous, Skyline Drive of Shenandoah National Park. The 100-mile highway was viewed as a wilderness adventure, but was about as far from our modern conception of wilderness as possible. Extensive clearing, of both trees and residents, were required to manicure its vistas. It was seen as one of the finest examples of American recreation, a model to be followed.


In July of 1923, the Ellis Ranch Loop was considered complete except for the four-mile segment between Tejano Road and Ellis Ranch Road and, oddly enough, the reworking of the road from Placitas to Ellis Ranch---the very one that had been completed in 1922. Road construction in the mountains was a fight against both funding and nature. The road seems to have been minimally improved, to keep the fast schedule and tight budget. During winter, snowfall and then snowmelt would wash parts of the road out. Throughout the 1920s and 1930s, the road was constantly being repaired and reworked. This probably explains why NM-165, once the principle route up the Sandias, is now so minimally maintained: the state and the Forest Service gave up.

During 1924, the Forest Service closed two miles of the gap and had the other two underway. In a turn of luck for the Albuquerque boosters, the Forest Service also offered to pick up work on the road to Placitas. The entire Ellis Ranch Loop project had become a Forest Service initiative, and they did what they set out to do.

In September 24th of 1924, an Albuquerque man named Arthur Ford set out through Tijeras Canyon with a friend, Mrs. Karskadon. They left Albuquerque at 10 am, finding that the new section connecting Ellis Ranch was not, officially, open; Ford was little discouraged and simply moved the barriers aside. At 11:45 they reached Ellis Ranch. After lunch, they continued northwards, to Placitas, through Bernalillo, and back into town. Ford's odometer measured the trip at 68 miles. The Ellis Ranch Loop was complete.

Imagine a circle approximately 20 miles in diameter.

Then imagine that this circle encloses some of the most beautiful mountain, valley, and mesa scenery in the world.

The city has always existed in tension with the mountains. The Ellis Family, who most famously opened the mountain to visitors, also oversaw a sort of closure to nature. George Ellis was the last person to see a Grizzly Bear in the Sandias. He came across the bear in 1905; he shot it.

From 1916 to 1924, Albuquerque business leaders admired the mountains for their beauty but lamented their inaccessibility. The Sandias could attract visitors from around the nation, they argued, if only you could get to them. Charlotte Ellis would hoof it on foot and on skis, but, then, she was Charlotte.

Then imagine that this circle is bounded by a highway that is traversible every day in the year.

Imagine, within the 70-mile circumference of this circle, near its eastern rim, a cluster of summer houses, supplied with water, light, and other necessaries. Imagine, at various spots within the circle, fine picnic and camping grounds, where people from the hot city may go for a day's outing.

We have always been driven to climb. As soon as it was possible to drive the full loop, to reach Ellis Ranch on and easy road, to take in the "Million Dollar Playground" of the Sandias, the Kiwanis Club formed a committee of business leaders and Forest Service representatives to consider the future of Sandia development.

It was "not only practicable, but highly necessary," they said, to take the next logical step. Ellis Ranch, at 7,500 feet, was only halfway from the city to the crest. A road all the way to the top---from Ellis Ranch to the crest---would complete their vision of the Sandias. "An effort will be made to have work begun as soon as possible."

You may think you are dreaming. And perhaps you are. But some day you will wake up and find the dream come true. 5

The Forest Service cleared six miles of steep, tight switchbacks, from the Balsam Glade area just above Ellis Ranch to the crest itself, over 10,500 feet. The New Mexico Highway Department, bolstered by the completion of Route 66, laid a gravel roadbed. Automobiles had become more common, driving a more popular pastime. It didn't take the adventurous Arthur Ford and Mrs. Karskadon to inaugurate the crest spur. On October 10th, 1927, Highway Department officials at the crest counted 110 cars.

Albuquerque had summited the mountain---but the greatest controversy was still to come.

  1. Albuquerque Journal, 1916-08-04 p 6

  2. Albuquerque Tribune, 1916-03-23 p 3

  3. The names of the towns at this location are a bit confusing historically, so I am simply using San Antonito to refer to the spot that is currently occupied by Sandia Park and San Antonito. Sandia Park appears to be a renaming of a town that was originally called San Antonio (i.e. the big one), likely due to the presence of another San Antonio, New Mexico in Socorro County.

  4. Albuquerque Journal, 1923-08-11 p 10

  5. Albuquerque Journal, 1923-07-22 p 3

T-carrier

Few aspects of commercial telecommunications have quite the allure of the T-carrier. Well, to me, at least, but then I have very specific interests.

T-carrier has this odd, enduring influence on discussion of internet connections. I remember that for years, some video game installers (perhaps those using Gamespy?) used to ask what kind of internet service you had, with T1 as the "highest" option. The Steam Hardware Survey included T1 among the options for a long time. This was odd, in a lot of ways. It set T1 as sort of the "gold standard" in the minds of gamers, but residential internet service over T1 would have been very rare. Besides, even by the standards of the 2000s T1 service was actually pretty slow.

Still, T1 involved a healthy life as an important "common denominator" in internet connectivity. As a regulated telephone service, it was expensive, but available pretty much anywhere. It also provided a very high standard for reliability and latency, beyond many of the last-mile media we use today.

Telephone Carriers

We think of telephone calls as being carried over a pair of wires. In the early days of the telephone system, it wasn't all that far off to imagine a phone call as a single long circuit of two wires that extended all the way from your telephone to the phone you had called. This was the most naive and straightforward version of circuit switching: connections were established by creating a circuit.

The era of this extremely literal form of circuit switching did not last as long as you might think. First, we have to remember that two-wire telephone circuits don't actually work that well. Low install cost and convenience means that they are the norm between a telephone exchange and its local callers, but for long-distance carriage over the phone network, you get far better results by splitting the "talk" and "listen" sides into two separate pairs. This is called a four-wire telephone circuit, and while you will rarely see four-wire service at a customer's premises, almost all connectivity between telephone exchanges (and even in the internals of the telephone exchange itself) has been four-wire since the dawn of long-distance service.

Four-wire circuits only exacerbated an obvious scaling problem: in the long distance network, you have connections called a toll leads between two exchanges. In a very simple case, two towns might have a toll lead between them. For simple four-wire telephone lines, that toll lead needs four wires for each channel. If it has four wires, only one phone call can take place between the towns at a time. If it has eight wires, two telephone calls. This got very expensive very fast, considering that even heavily-built four-crossarm open wire routes might only have a capacity for eight simultaneous calls.

For obvious reasons, research in the telephone industry focused heavily on ways to combine more calls onto fewer wires. Some simple electrical techniques could be used, like phantoms that combined two underlying pairs into a single additional "phantom" pair for a 50% increase in capacity. You could extend this technique to create more channels, with a noticeable loss in quality.

By the 1920s, the Bell System relied on a technique that we would later call frequency division multiplexing (FDM). By modulating a phone call onto a higher-frequency carrier, you can put it over the same wires as other phone calls modulated onto different frequencies. The devices that actually did this combined multiple channels onto a single line, so they were known as channel banks. The actual formats they used over the wire, since they originally consisted of modulation onto a carrier, came to be known themselves as carriers. AT&T identified the carriers they developed with simple sequential letters. In the 1940s, the state of the art was up to J- and K-carrier, which allowed 16 channels on a four-wire circuit (over open wire and multipair cable, respectively). A four-crossarm open-wire circuit, with sixteen pairs, could support 256 unidirectional circuits for 128 channels---or simultaneous phone calls.

FDM carriers reached their apex with the coaxial-cable based L-carrier and and microwave radio TH and TD carriers 1, which combined channels into groups, groups into supergroups, and supergroups into mastergroups for total capacities that reached into thousands of channels. Such huge FDM groups required very large bandwidths, though, which could not be achieved over copper pairs.

In the 1950s, rapidly developing digital electronics lead to the development of digital carriers. These carriers relied on a technique called Pulse-Code Modulation or PCM. PCM has sort of an odd name due to the history; it dates so far back into the history of digital communications that it was named before the terminology was well-established. "Pulse-code modulation" really just means "quantizing an analog signal to numbers and sending the numbers," which is now intuitive and obvious, but was an exciting new development of the 1940s.

PCM had a lot of potential for carrying phone calls, because the relaxed needs of voice transmission meant that calls could be digitized to fairly low-rate streams (8kHz by 8 bits) and engineers could see that there was a huge variety of possible techniques for combining and transporting digital signals. The best thing, though, was that digital signals could reliably be transmitted as exact copies rather than analog recreations. That meant that PCM telephone calls could pass through a complex network, with many mux/demux steps, without the reduction in quality that analog FDM carriers caused.

Even better, analog channel banks were large systems with a lot of sensitive analog components. They were expensive to build, required controlled environments, and were still subject to drift that required regular maintenance by technicians. Digital technology involved far fewer sensitive analog components, promising cheaper equipment with less maintenance. Digital was clearly the future.

The question, though, was how to best carry these digital signals over the wiring that made up much of the telephone system: copper pairs. In the late 1950s, Bell Laboratories developed T-carrier as the answer.

T-Carrier

T-carrier is a specification for transporting a stream of bits over copper pairs. The plural here is important: because T-carrier supported multiple channels, it was developed as a trunk technology, used for communication between telephone exchanges rather than between a telephone exchange and a customer. So, like other carriers used for trunks, T-carrier was four-wire, requiring two pairs to carry bidirectional signals.

T-carrier operates at 1.544Mbps, and that's about all you can say about it. The logical protocol used over T-carrier, the actual application of those bits, is determined by a separate protocol called the digital signal or DS. You can roughly think of this as a layer model, with DS running on top of T.

Here, we need to address the elephant in the room: the numbers. The numbers follow a convention used throughout AT&T-developed digital standards that is most clearly illustrated with DS. A DS0, by analogy to DS raised to the zeroeth power, is one single telephone channel expressed as a PCM digital signal. Since a telephone call is conveyed as 8-bit samples at 8kHz, a DS0 is 64kbps of data.

A DS1 is a combination of 24 DS0s, for 1.544Mbps.

A DS2 is a combination of 4 DS1s, for 96 channels or 6.312Mbps.

A DS3 is a combination of 7 DS2s, for 672 channels or 44.736Mbps.

Each level of the DS hierarchy is a TDM combination of several instances of the level below. The numbers are kind of odd, though, right? 24, 4, 7, it has the upsetting feeling of a gallon being four quarts each of which is two pints.

The DS system was developed in close parallel with the carriers actually used to convey the signal, so the short explanation for this odd scheme is that a DS1 is the number of DS0s that fit onto a T1 line, and a DS2 is the number of DS1s that fit onto a T2 line. The numbers are thus parallel: DS1 over T1, DS2 over T2, DS3 over T3. The distinction between T and DS is thus not always that important, and the terms do get used interchangeably.

But still, why 24?

Well, it's said that the number of channels on a T1 was just determined empirically. The 64kbps rate of a DS0 was fixed by the 8b x 8kHz digital format. A test T1 installation was built using a typical in-place copper telephone cable, and the number of channels was increased until it no longer functioned reliably. 24 channels was the magic number, the most achieved without unacceptable errors.

T-Carrier Infrastructure

T1 was designed for operation over a "typical" telephone cable trunk. In the 1950s, this meant a twisted-pair telephone cable installed in 6,600 foot sections with a loading coil at the junction of each section. A loading coil was essentially a big inductor hooked up to a telephone line at regular intervals to compensate for the capacitance of the line---long telephone cables, even four-wire, needed loading coils at regular intervals or the higher frequencies of speech would be lost. Loading coils also had disadvantages, though, in that they imposed a pretty sharp maximum frequency cutoff on the line. High-speed digital signaling needed to operate at those high frequencies, so T1 was designed to fit into existing long cables by replacing the loading coils with repeaters.

That means that T1 required a repeater very 6,600 feet. This repeaters were fairly small devices, often enclosed in pressurized cans to keep water out. 6,600 feet might sound pretty frequent, but because of the loading coil (and splice box) requirements trunk lines usually had underground vaults or equipment cabinets at that interval anyway.

Over time, the 6,600 foot interval became increasingly inconvenient. This was especially true as end-users started to order T1 service, requiring that T1 be supported on local loops that were often longer than 6,600 feet. Rather than installing new repeaters out in the field, it became a widespread practice to deliver T1 over a version of DSL called HDSL. HDSL is older and slower than the newer ADSL and VDSL protocols, and requires four wires, but it was fast enough to carry a DS1 signal and could cover a much longer span than traditional T-carrier. HDSL used the voice frequency band and thus could not coexist with voice calls like ADSL or VDSL, but this had the upside that it "fully controlled" the telephone line and could use measures like continuous monitoring (using a mark signal when there was no traffic) to maintain high reliability.

For the era of internet-over-T1, then, it was far more likely that a given customer actually had an HDSL connection that was converted to T1 at the customer premises by a device called a "smart jack." This pattern of the telco providing a regulated T1 service over a different media of their choice, and converting it at the customer premises, is still common today. T1s ordered later on may have actually been delivered via fiber with a similar on-premises media converter, depending on what was most convenient to the telco.

T1 is typically carried over telephone cable with 8P8C modular connectors, much like Ethernet. It requires two pairs, much like the two-line telephone wiring commonly installed in buildings. However, like most digital carriers, T-carrier is more particular about the wiring than conventional telephone. T1 wiring must be twisted-pair, and it is polarity sensitive.

DS1 Protocol

The DS1 protocol defines the carriage of 24 64kbps channels over a T1 interface. This basically amounts to TDM-muxing the 24 channels by looping over them sending one byte at a time, but there are a surprising number of nuances and details.

Early versions of DS1 only actually carried 7 bits for each sample, which was sufficient for a telephone call when companding was used to recover some of the dynamic range. The eighth bit was used for framing. T-carrier is a completely synchronous system, requiring that all of the equipment on the line have perfectly synchronized "frame clocks" to understand what bits belong to which logical channels. The framing mechanism provided a synchronization signal to achieve this perfect coordination. Later improvements in the framing protocol allowed for the use of all eight bits in some or even all of the samples. This gets to be a complicated and tangled story with many caveats, so I am going to leave it out here or this article would get a lot longer and probably contain a bunch more mistakes.

The various combinations of technologies and conventions used at different points get confusing. If you are curious, look into "robbed bit signaling," an artifact of the transition of where framing and control signals in T1 were placed that was, for some reason, a pet topic of one of my college professors. I think we spent more time on robbed-bit signaling than we did on all of MPLS, which is way cooler. Anyway, the point of this is to understand the protocol overhead involved: T1 operates at 1.544Mbps, but at least one 8-bit "sample" must be used for framing purposes, leaving 1.536Mbps of actual payload. The payload may be further reduced by other framing/signaling overhead, depending on exactly how the channel bank is configured. Most of these issue are specific to carrying telephone calls (and their related signaling); "internet service" T1 lines typically used a maximally-efficient configuration.

The Internet

So far we have pretty much only talked about telephone calls, because that's what T-carrier was developed for. By the 1980s, though, the computer industry was producing a lot of new applications for high-speed digital connections. T1 was widely available, and in many cases a tariffed/regulated service, so it was one of the most widely available high-speed data connections. Especially in the very early days of the internet, was often the only option.

Into the 1990s, T1 was one of the dominant options for commercial internet access. It was rarely seen in homes, though, as it was quite expensive. Keep in mind that, from the perspective of the phone company, a T1 line was basically 24 phone lines. They charged accordingly.

To obtain internet service, you would order internet service either from the telco itself or from an independent provider that then ordered a connection from your premises to their point of presence on an open access basis. In this case you were effectively paying two bills, one to the telco for the T1 line and the other to the independent provider for internet connectivity... but the total was still often more affordable than the telco's high rates for internet services.

Because of the popularity of T1 for internet access, routers with T1 interfaces were readily available. Well, really, the wide variety of media used for data connections before Ethernet became such a common standard means that many routers of the era took interchangeable modules, and T1 was one of the modules you could get for them.

In implementation, a T1 line was basically a fast serial line from your equipment to your ISP's equipment. What actually ran over that serial line was up to the ISP, and there were multiple options. The most classical would be frame relay, an X.25-derived protocol mostly associated with ISDN. PPP was also a fairly common option, as with consumer DSL, and more exotic protocols existed for specialized purposes or ISPs that were just a little weird.

When the internet was new, 1.5Mbps T1 was really very fast---the NSFNET backbone was lauded for its speed when it went online as an all-T1 network in 1991. Of course, today, a 1.5Mbps "backbone" internet connection is pretty laughable. Even as the '90s progressed, 1.5Mbps started to feel tight.

One of the things I find odd about the role of T1 in the history of internet access is that the era when a T1 was "blazing fast" was really pretty short. By 2000, when online gaming for example was taking off, both DSL and cable offered significantly better downstream speeds than T1. However, the nature of T1 as a circuit-switched, telephone-engineered TDM protocol made it very reliable and low-latency, properties that most faster internet media performed poorly on (early DSL notoriously so). Multiplayer gaming would likely have been a better experience on T1 than on a DSL connection offering multiples of the theoretical bandwidth.

A faster T1

Of course, there were options to speed up T-carrier. The most obvious is to combine multiple T1 connections, which was indeed a common practice. Later T1 interfaces were often supplied in multiple for that reason. MLPPP is a variant of the PPP protocol intended for combining the bandwidth of multiple links, referred to in the telephone industry as bonding.

But there were also higher levels in the hierarchy. Remember DS2 and DS3? Well, in practice, T2 wasn't really used. It was far more common to bond multiple T1 connections to reach the equivalent speed of a T2. 44.736Mbps T3 did find use, though. The catch is that T3 required specialized cabling (coaxial pairs!) and had a fairly short range, so it was usually not practical between a telephone exchange and a business.

Fortunately, by the time these larger bandwidths were in demand, fiber optic technology had become well-established. The telephone industry primarily used SONET, a fiber media over which Synchronous Digital Hierarchy (SDH) channels were carried. SONET comes in formats identified by OC (Optical Carrier) numbers in a way very similar to T-carrier numbers. An OC-1 is 51.840Mbps, already faster than T3/DS3. So, in practice, DS3 service was pretty much always provided by a media converter from an OC-1 SONET ring. As bandwidth demands further increased, businesses were much more likely to directly order SONET service rather than T-carrier. SONET was available into the multiple Gbps and enjoyed a long life as a popular internet carrier.

Of course, as the internet proliferated, so too did the stack of network media designed specifically for opportunistic packet-switching computer networks. Chief among them was Ethernet. These protocols have now overtaken traditional telephony protocols in most internet applications, so SONET as well is now mostly out of the picture. On the upside, Ethernet networks are generally more cost-effective on a bandwidth basis and allow you to obtain much faster service than you would be able to afford over the telephone network. On the downside, Ethernet networks have no circuit switching or traffic engineering, and so they do not provide the quality of service that the telephone network did. This means more jitter and less predictability of the available bandwidth, an enduring challenge for real-time media applications.

Miscellaneous

One of the confusing things about T1 to modern readers is its interaction with ISDN. ISDN was a later development that introduced a lot more standardization to digital communications over the telephone network, but it incorporated and reused existing digital technology including T-carrier. In the world of ISDN, a "DS0" or single telephone channel is called a basic rate interface (BRI), while the 24-channel T1 bandwidth is called a primary rate interface (PRI). Many T1 connections in the 1990s were actually ISDN PRIs.

The difference between the two is in the fine details: many of the details related to framing and control signals that were, shall we say, "loosey-goosey" with T-carrier are completely standardized under ISDN. An ISDN PRI always consists of 23 bearer channels ("payload" channels) and one control channel, and the framing is always the same. Since there is a dedicated control channel, there's no need to do weird things with the bits in the bearer channels, and so the overhead is standard across all ISDN PRIs.

In practice, the difference between T1 and ISDN PRI was usually just a matter of configuring your router's interface appropriately. Because of the curious details of the regulation and tariff processes, one was sometimes cheaper than the other, and in general the choice of whether to use a "T1" or a "PRI" was often somewhat arbitrary. It's even possible to use some T1 channels in the traditional way and others as ISDN.

While T1 is now mostly forgotten, some parts of its design live on. DSL and T1 have always had a relationship, DSL having originally been developed as basically a "better T-carrier" for ISDN use. In the modern world, DSL pretty much always refers to either ADSL or VDSL, newer protocols designed for consumer service that can coexist with a voice line and provide very high speeds. Many aspects of how DSL works have their roots in T-carrier, including the common use of protocols like ATM (now rare) or PPP (fading out) to encapsulate IP over DSL.

Okay, I realize this article has been sort of dry and factual, but I thought it'd be interesting to share a bit about T-carrier. I think it's something that people my age vaguely remember as important but have never thought about that much. I, personally, am probably just a bit too old to have had much real interaction with T-carrier. When I worked for an MSP for a bit in high school I saw a few customers that still had HDSL-based T1 service, and when I later interned at General Electric we had an OC-3 SONET connection that was in the process of being turned down. Just really catching the trail end... and yet for years later the Steam Hardware Survey was still asking if I had a T1.

Why did T1 get stuck so long in the very specific context of video games? I assume because video game developers frequently had T-carrier connections to their offices and knew that its guaranteed bandwidth provided very good performance for video games. The poor latency of ADSL meant that, despite a theoretical bandwidth several times larger, it was not really a better choice for the specific application of multiplayer games. So the "T1 is god tier" thing hung around for longer than you would have otherwise expected.

  1. I actually don't know why the microwave carriers have multi-letter names starting in T. Something to look into. This convention is older than T-carrier and presumably started with TDX, the experimental microwave carrier that went into use in the late 1940s. I think the naming convention for carriers changed around the mid-century, as T1 is often said to stand for "transmission system one" which is consistent with later AT&T naming conventions but inconsistent with A-carrier through L-carrier, where the letters didn't stand for anything in particular. On the other hand, it is entirely possible that "T" was just the next letter in the sequence, and it standing for "transmission" was a later invention. You will also see people assert that the "T" stands for "trunk," perhaps evidence that the meaning is made up.

the video lunchbox

An opening note: would you believe that I have been at this for five years, now? If I planned ahead better, I would have done this on the five-year anniversary, but I missed it. Computers Are Bad is now five years and four months old.

When I originally launched CAB, it was my second attempt at keeping up a blog. The first, which I had called 12 Bit Word, went nowhere and I stopped keeping it up. One of the reasons, I figured, is that I had put too much effort into it. CAB was a very low-effort affair, which was perhaps best exemplified by the website itself. It was monospace and 80 characters wide, a decision that I found funny (in a shitposty way) and generated constant complaints. To be fair, if you didn't like the font, it was "user error:" I only ever specified "monospace" and I can't be blamed that certain platforms default to Courier. But there were problems beyond the appearance; the tool that generated the website was extremely rough and made new features frustrating to implement.

Over the years, I have not invested much (or really any) effort in promoting CAB or even making it presentable. I figured my readership, interested in vintage computing, would probably put up with it anyway. That is at least partially true, and I am not going to put any more effort into promotion, but some things have changed. Over time I have broadened my topics quite a bit, and I now regularly write about things that I would have dropped as "off topic" three or four years ago. Similarly, my readership has broadened, and probably to a set of people that find 80 characters of monospace text less charming.

I think I've also changed my mind in some ways about what is "special" about CAB. One of the things that I really value about it, that I don't think comes across to readers well, is the extent to which it is what I call artisanal internet. It's like something you'd get at the farmer's market. What I mean by this is that CAB is a website generated by a static site generator that I wrote, and a newsletter sent by a mailing list system that I wrote, and you access them by connecting directly to a VM that I administer, on a VM cluster that I administer, on hardware that I own, in a rack that I lease in a data center in downtown Albuquerque, New Mexico. This is a very old-fashioned way of doing things, now, and one of the ironies is that it is a very expensive way of doing things. It would be radically cheaper and easier to use wordpress.com, and it would probably go down less often and definitely go down for reasons that are my fault less often. But I figure people listen to me in part because I don't use wordpress.com, because I have weird and often impractical opinions about how to best contribute to internet culture.

I spent a week on a cruise ship just recently, and took advantage of the great deal of time I had to look at the sea to also get some work done. Strategically, I decided, I want to keep the things that are important to me (doing everything myself) and move on from the things that are not so important (the website looking, objectively, bad). So this is all a long-winded announcement that I am launching, with this post, a complete rewrite of the site generator and partial rewrite of the mailing list manager.

This comes with several benefits to you. First, computer.rip is now much more readable and, arguably, better looking. Second, it should be generally less buggy (although to be fair I had eliminated most of the problems with the old generator through sheer brute force over the years). Perhaps most importantly, the emails sent to the mailing list are no longer the unrendered Markdown files.

I originally didn't use markup of any kind, so it was natural to just email out the plaintext files. But then I wanted links, and then I wanted pictures, leading me to implement Markdown in generating the webpages... but I just kept emailing out the plaintext files. I strongly considered switching to HTML emails as a solution and mostly finished the effort, but in the end I didn't like it. HTML email is a massive pain in the ass and, I think, distasteful. Instead, I modified a Markdown renderer to create human-readable plaintext output. Things like links and images will still be a little weird in the plaintext emails, but vastly better than they were before.

I expect some problems to surface when I put this all live. It is quite possible that RSS readers will consider the most recent ten posts to all be new again due to a change in how the article IDs are generated. I tried to avoid that happening but, look, I'm only going to put so much time into testing and I've found RSS readers to be surprisingly inconsistent. If anything else goes weird, please let me know.


There has long been a certain connection between the computer industry and the art of animation. The computer, with a frame-oriented raster video output, is intrinsically an animation machine. Animation itself is an exacting, time-consuming process that has always relied on technology to expand the frontier of the possible. Walt Disney, before he was a business magnate, was a technical innovator in animation. He made great advances in cel animation techniques during the 1930s, propelling the Disney Company to fame not only by artistic achievement but also by reducing the cost and time involved in creating feature-length animated films.

Most readers will be familiar with the case of Pixar, a technical division of Lucasfilm that operated primarily as a computer company before its 1986 spinoff under computer executive Steve Jobs---who led the company through a series of creative successes that overshadowed the company's technical work until it was known to most only as a film studio.

Animation is hard. There are several techniques, but most ultimately come down to an animator using experience, judgment, and trial and error to get a series of individually composed frames to combine into fluid motion. Disney worked primarily in cel animation: each element of each frame was hand-drawn, but on independent transparent sheets. Each frame was created by overlaying the sheets like layers in a modern image editor. The use of separate cels made composition and corrections easier, by allowing the animator to move and redraw single elements of the final image, but it still took a great deal of experience to produce a reasonable result.

The biggest challenge was in anticipating how motion would appear. From the era of Disney's first work, problems like registration (consistent positioning of non-moving objects) had been greatly simplified by the use of clear cels and alignment pegs on the animator's desk that held cels in exact registration for tracing. But some things in an animation are supposed to move, I would say that's what makes it animation. There was no simple jig for ensuring that motion would come out smoothly, especially for complex movements like a walking or gesturing character. The animator could flip two cels back and forth, but that was about as good as they could get without dedicating the animation to film.

For much of the mid-century, a typical animation workflow looked like this: a key animator would draw out the key frames in final or near-final quality, establishing the most important moments in the animation, the positions and poses of the characters. The key animator or an assistant would then complete a series of rough pencil sketches for the frames that would need to go in between. These sketches were sent to the photography department for a "pencil test."

In the photography department, a rostrum camera was used: a cinema camera, often 16mm, permanently mounted on an adjustable stand that pointed it down at a flat desk. The rostrom camera looked a bit like a photographic enlarger and worked much the same way, but backwards: the photographer laid out the cels or sketches on the desk, adjusted the position and focus of the camera for the desired framing, and then exposed one frame. This process was repeated, over and over and over, a simple economy that explains the common use of a low 12 FPS frame rate in animation.

Once the pencil test had been photographed, the film went to the lab where it was developed, and then returned to the animation studio where the production team could watch it played on a cinema projector in a viewing room. Ideally, any problems would be identified during this first viewing before the key frames and pencil sketches were sent to the small army of assistant animators. These workers would refine the cels and redraw the pencil sketches in part by tracing, creating the "in between" frames of the final animation. Any needed changes were costly, even when caught at the earliest stage, as it usually took a full day for the photography department to return a new a pencil test (making the pencil test very much analogous to the dailies used in film). What separated the most skilled animators from amateurs, then, was often their ability to visualize the movement of their individual frames by imagination. They wanted to get it right the first time.


Graphics posed a challenge to computers for similar reasons. Even a very basic drawing involves a huge number of line segments, which a computer will need to process individually during rendering. Add properties such as color, consider the practicalities of rasterizing, and then make it all move: just the number of simple arithmetic problems involved in computer graphics becomes enormous. It is not a coincidence that we picture all early computer systems as text-only, although it is a bit unfair. Graphical output is older than many realize, originating with vector-mode CRT displays in the 1950s. Still, early computer graphics were very slow. Vector-mode displays were often paired with high-end scientific computers and you could still watch them draw in real time. Early graphics-intensive computer applications like CAD used specialized ASICs for drawing and yet provided nothing like the interactivity we expect from computers today.

The complexity of computer graphics ran head-first against an intense desire for more capable graphical computers, driven most prominently by the CAD industry. Aerospace and other advanced engineering fields were undergoing huge advancements during the second half of the 20th century. World War II had seen adoption of the jet engine, for example, machines which were extremely powerful but involved complex mathematics and a multitude of 3D parts that made them difficult for a human to reason over. The new field of computer-aided design promised a revolutionary leap in engineering capability, but ironically, the computers were quite bad at drawing. In the first decades, CAD output was still being sent to traditional draftsmen for final drawings. The computers were not only slow, but unskilled at the art of drafting: limitations on the number and complexity of the shapes that computers could render limited them to only very basic drawings, without the extensive annotations that would be needed for manufacturing.

During the 1980s, the "workstation" began to replace the mainframe in engineering applications. Today, "workstation" mostly just identifies PCs that are usually extra big and always extra expensive. Historically, workstations were a different class of machines from PCs that often employed fundamentally different architectures. Many workstations were RISC, an architecture selected for better mathematical performance. They frequently ran UNIX or a derivative, and featured the first examples of what we now call a GPU. Some things don't change: they were also very big, and very expensive.

It was the heady days of the space program and the Concorde, then, that brought us modern computer graphics. The intertied requirements for scientific computing, numerical simulation, and computer graphics that emerged from Cold War aerospace and weapons programs forged a strong bond between high-end computing and graphics. One could perhaps say that the nexus between AI and GPUs today is an extension of this era, although I think it's a bit of a stretch given the text-heavy applications. The echoes of the dawn of computer graphics are much quieter today, but still around. They persist, for example, in the heavy emphasis on computer visualization seen throughout scientific computing but especially in defense-related fields. They persist also in the names of the companies born in that era, names like Silicon Graphics and Mentor Graphics.


The development of video technology, basically the combination of preexisting television technology with new video tape recorders, lead to a lot of optimizations in film. Video was simply not of good enough quality to displace film for editing and distribution, but it was fast and inexpensive. For example, beginning in the 1960s filmmakers began to adopt a system called "video assist." A video camera was coupled to the film camera, either side-by-side with matched lenses or even sharing the same lens via a beam splitter. By running a video tape recorder during filming, the crew could generate something like an "instant daily" and play the tape back on an on-set TV. For the first time, a director could film a scene and then immediately rewatch it. Video assist was a huge step forward, especially in the television industry where it furthered the marriage of film techniques and television techniques for the production of television dramas.

It certainly seems that there should be a similar optimization for animation. It's not easy, though. Video technology was all designed around sequences of frames in a continuous analog signal, not individual images stored discretely. With the practicalities of video cameras and video recorders, it was surprisingly difficult to capture single frames and then play them back to back.

In the 1970s, animators Bruce Lyon and John Lamb developed the Lyon-Lamb Video Animation System (VAS). The original version of the VAS was a large workstation that replaced a rostrum camera with a video camera, monitor, and a custom video tape recorder. Much like the film rostrum camera, the VAS allowed an operator to capture a single frame at a time by composing it on the desk. Unlike the traditional method, the resulting animation could be played back immediately on the included monitor.

The VAS was a major innovation in cel animation, and netted both an Academy Award and an Emmy for technical achievement. While it's difficult to say for sure, it seems like a large portion of the cel-animated features of the '80s had used the VAS for pencil tests. The system was particularly well-suited to rotoscoping, overlaying animation on live-action images. Through a combination of analog mixing techniques and keying, the VAS could directly overlay an animator's work on the video, radically accelerating the process. To demonstrate the capability, John Lamb created a rotoscoped music video for the Tom Waits song "The One That Got Away." The resulting video, titled "Tom Waits for No One," was probably the first rotoscoped music video as well as the first production created with the video rotoscope process. As these landmarks often do, it languished in obscurity until it was quietly uploaded to YouTube in 2006.

The VAS was not without its limitations. It was large, and it was expensive. Even later generations of the system, greatly miniaturized through the use of computerized controls and more modern tape recorders, came in at over $30,000 for a complete system. And the VAS was designed around the traditional rostrom camera workflow, intended for a dedicated operator working at a desk. For many smaller studios the system was out of reach, and for forms of animation that were not amenable to top-down photography on a desk, the VAS wasn't feasible.


There are some forms of animation that are 3D---truly 3D. Disney had produced pseudo-3D scenes by mounting cels under a camera on multiple glass planes, for example, but it was obviously possible to do so in a more complete form by the use of animated sculptures or puppets. Practical challenges seem to have left this kind of animation mostly unexplored until the rise of its greatest producer, Will Vinton.

Vinton grew up in McMinnville, Oregon, but left to study at UC Berkeley. His time in Berkeley left him not only with an architecture degree (although he had studied filmmaking as well), but also a friendship with Bob Gardiner. Gardiner had a prolific and unfortunately short artistic career, in which he embraced many novel media including the hologram. Among his inventions, though, was a novel form of animation using clay: Gardiner was fascinated with sculpting and posing clay figures, and demonstrated the animation potential to Vinton. Vinton, in turn, developed a method of using his student film camera to photograph the clay scenes frame by frame.

Their first full project together, Closed Mondays, took the Academy Award for Best Animated Short Film in 1975. It was notable not only for the moving clay sculptures, but for its camerawork. Vinton had realized that in clay animation, where scenes are composed in real 3D space, the camera can be moved from frame to frame just like the figures. Not long after this project, Vinton and Gardiner split up. Gardiner seems to have been a prolific artist in that way where he could never stick to one thing for very long, and Vinton had a mind towards making a business out of this new animation technology. It was Vinton who christened it Claymation, then a trademark of his new studio.

Vinton returned to his home state and opened Will Vinton Studios in Portland. Vinton Studios released a series of successful animated shorts in the '70s, and picked up work on numerous other projects, contributing for example to the "Wizard of Oz" film sequel "Return to Oz" and the Disney film "Captain EO." By far Vinton Studios most famous contributions to our culture, though, are their advertising projects. Will Vinton Studios brought us the California Raisins, the Noid, and walking, talking M&M's.

Will Vinton Studios struggled with producing claymation at commercial scale. Shooting with film cameras, it took hours to see the result. Claymation scenes were more difficult to rework than cel animation, setting an even larger penalty for reshoots. Most radically, claymation scenes had to be shot on sets, with camera and light rigging. Reshooting sections without continuity errors was as challenging as animating those sections in the first place.

To reduce rework, they used pencil tests: quicker, lower-effort versions of scenes shot to test the lighting, motion, and sound synchronization before photography with a film camera. Their pencil tests were apparently captured on a crude system of customized VCRs, allowing the animator to see the previous frame on a monitor as they composed the next, and then to play back the whole sequence. It was better than working from film, but it was still slow going.


The area from Beaverton to Hillsboro, in Oregon near Portland, is sometimes called "the silicon forest" largely on the influence of Intel and Tektronix. As in the better known silicon valley, these two keystone companies were important not only on their own, but also as the progenitors of dozens of new companies. Tektronix, in particular, had a steady stream of employees leaving to start their own businesses. Among these alumni was Mentor Graphics.

Mentor Graphics was an early player in electronic design automation (EDA), sort of like a field of CAD specialized to electronics. Mentor products assisted not just in the physical design of circuit boards and ICs, but also simulation and validation of their functionality. Among the challenges of EDA are its fundamentally graphical nature: the final outputs of EDA are often images, masks for photolithographic manufacturing processes, and engineers want to see both manufacturing drawings and logical diagrams as they work on complex designs.

When Mentor started out in 1981, EDA was in its infancy and relied mostly on custom hardware. Mentor went a different route, building a suite of software products that ran on Motorola 68000-based workstations from Apollo. The all-software architecture had cost and agility advantages, and Mentor outpaced their competition to become the field's leader.

Corporations want for growth, and by the 1990s Mentor had a commanding position in EDA and went looking for other industries to which their graphics-intensive software could be applied. One route they considered was, apparently, animation: computer animation was starting to take off, and there were very few vendors for not just the animation software but the computer platforms capable of rendering the product. In the end, Mentor shied away: companies like Silicon Graphics and Pixar already had a substantial lead, and animation was an industry that Mentor knew little about. As best I can tell, though, it was this brief investigation of a new market that exposed Mentor engineering managers Howard Mozeico and Arthur Babitz to the animation industry.

I don't know much about their career trajectories in the years shortly after, only that they both decided to leave Mentor for their own reasons. Arthur Babitz went into independent consulting, and found a client reminiscent of his work at Mentor, an established animation studio that was expanding into computer graphics: Will Vinton Studios. Babitz's work at Will Vinton Studios seems to have been largely unrelated to claymation, but it exposed him to the process, and he watched the way they used jury-rigged VCRs and consumer video cameras to preview animations.

Just a couple of years later, Mozeico and Babitz talked about their experience with animation at Mentor, a field in which they were both still interested. Babitz explained the process he had seen at Will Vinton Studios, and his ideas for improving it. Both agreed that they wanted to figure out a sort of retirement enterprise, what we might now call a "lifestyle business": they each wanted to found a company that would keep them busy, but not too busy. The pair incorporated Animation Toolworks, headquartered in Mozeico's Sherwood, Oregon home.


In 1998 Animation Toolworks hit trade shows with the Video Lunchbox. The engineering was mostly by Babitz, the design and marketing by Mozeico, and the manufacturing done on contract by a third party. The device took its name from its form factor, a black crinkle paint box with a handle on top of its barn-roof-shaped lid. It was something like the Lyon Lamb VAS, if it was portable, digital, and relatively inexpensive.

The Lunchbox was essentially a framegrabber, a compact and simplified version of the computer framegrabbers that were coming into use in the animation industry. You plugged a video camera into the input, and a television monitor into the output. You could see the output of the camera, live, on the monitor while you composed a scene. Then, one press of a button captured a single frame and stored it. With a press of another button, you could swap between the stored frame and the live image, helping to compose the next. You could even enable an automatic "flip-flop" mode that alternated the two rapidly, for hands-free adjustment.

Each successive press of the capture button stored another frame to the Lunchbox's memory, and buttons allowed you to play the entire set of stored frames as a loop, or manually step forward or backward through the frames. And that was basically it: there were a couple of other convenience features like an intervalometer (for time lapse) and the ability to record short sections of real-time video, but complete operation of the device was really very simple. That seems to have been one of its great assets. The Lunchbox was much easier to sell after Mozeico gave a brief demonstration and said that that was all there is to it.

To professionals, the Lunchbox was a more convenient, more reliable, and more portable version of the video tape recorder or computer framegrabber systems they were already using for pencil tests. Early customers of Animation Toolworks included Will Vinton Studios alongside other animation giants like Disney, MTV, and Academy Award-winning animator Mark Osborne. Animation Toolworks press quoted animators from these firms commenting on the simplicity and ease of use, saying that it had greatly sped up the animation test process.

In a review for Animation World Magazine, Kellie-Bea Rainey wrote:

In most cases, computers as framegrabbers offer more complications than solutions. Many frustrations stem from the complexity of learning the computer, the software and it's constant upgrades. But one of the things Gary Schwartz likes most about the LunchBox is that the system requires no techno-geeks. "Computers are too complex and the technology upgrades are so frequent that the learning curve keeps you from mastering the tools. It seems that computers are taking the focus off the art. The Video LunchBox has a minimum learning curve with no upgrade manuals. Everything is in the box, just plug it in."

Indeed, the Lunchbox was so simple that it caught on well beyond the context of professional studios. It is remembered most as an educational tool. Disney used the Lunchbox for teaching cel animation in a summer program, but closer to home, the Lunchbox made its way to animation enthusiast and second-grade teacher Carrie Caramella. At Redmond, Oregon's John Tuck Elementary School, Caramella acted as director of a student production team that brought their short film "The Polka Dot Day" to the Northwest Film Center's Young People's Film and Video Festival. During the early 2000s, after-school and summer animation programs proliferated, many using claymation, and almost all using the Video Lunchbox.

At $3,500, the Video Lunchbox was not exactly cheap. It cost more than some of the more affordable computer-based options, but it was so much easier to use, and so much more durable, that it was very much at home in a classroom. Caramella:

"By using the lunchbox, we receive instant feedback because the camera acts > as an eye. It is also child-friendly, and you can manipulate the film a lot more."

Caramella championed animation at John Tuck, finding its uses in other topics. A math teacher worked with students to make a short animation of a chicken. In a unit on compound words, Caramella led students in animating their two words together: a sun and a flower dance; the word is "sunflower." Butter and milk, base and ball.

In Lake Oswego, an independent summer program called Earthlight Studios took up the system.

With the lunchbox, Corey's black-and-white drawings spring to life, two catlike animé characters circling each other with broad edged swords. It's the opening seconds of what he envisions will be an action-adventure film.

We can imagine how cringeworthy these student animations must be to their creators today, but early-'00s education was fascinated with multimedia and it seems rare that technology served the instructional role so well.

It was in this context that I crossed ways with the Lunchbox. As a kid, I went to a summer animation program at OMSI---a claymation program, which I hazily remember was sponsored by a Will Vinton Studios employee. In an old industrial building beside the museum, we made crude clay figures and then made them crudely walk around. The museum's inventory of Lunchboxes already showed their age, but they worked, in a way that was so straightforward that I think hardly any time was spent teaching operation of the equipment. It was a far cry from an elementary school film project in which, as I recall, nearly an entire day of class time was burned trying to get video off of a DV camcorder and into iMovie.


Mozeico and Babitz aimed for modest success, and that was exactly what they found. Animation Toolworks got started on so little capital that it turned a profit the first year, and by the second year the two made a comfortable salary---and that was all the company would ever really do. Mozeico and Babitz continued to improve on the concept. In 2000, they launched the Lunchbox Sync, which added an audio recorder and the ability to cue audio clips at specific frame numbers. In 2006, the Lunchbox DV added digital video.

By the mid-2000s, computer multimedia technology had improved by leaps and bounds. Framegrabbers and real-time video capture devices were affordable, and animation software on commodity PCs overtook the Lunchbox on price and features. Still, the ease of use and portability of the Lunchbox was a huge appeal to educators. By 2005 Animation Toolworks was basically an educational technology company, and in the following years computers overtook them in that market as well.

The era of the Lunchbox is over, in more ways than one. A contentious business maneuver by Phil Knight saw Will Vinton pushed out of Will Vinton Studios. He was replaced by Phil Knight's son, Travis Knight, and the studio rebranded to Laika. The company has struggled under its new management, and Laika has not achieved the renaissance of stop-motion that some thought Coraline might bring about. Educational technology has shifted its focus, as a business, to a sort of lightweight version of corporate productivity platforms that is firmly dominated by Google.

Animation Toolworks was still selling the Lunchbox DV as late as 2014, but by 2016 Mozeico and Babitz had fully retired and offered support on existing units only. Mozeico died in 2017, crushed under a tractor on his own vineyard. There are worse ways to go. Arthur Babitz is a Hood River County Commissioner.

Kellie-Bea Rainey:

I took the two-minute tutorial and taped it to the wall. I cleaned off a work table and set up a stage and a character. Then I put my Sharp Slimcam on a tripod... Once the camera was plugged into the LunchBox, I focused it on my animation set-up. Next, I plugged in my monitor.

All the machines were on and all the lights were green, standing by. It's time to hit the red button on the LunchBox and animate!

Yippee! Look Houston, we have an image! That was quick, easy and most of all, painless. I want to do more, and more, and even more.

The next time you hear from me I'll be having fun, teaching my own animation classes and making my own characters come to life. I think Gary Schwartz says it best, "The LunchBox brings the student back to what animation is all about: art, self-esteem, results and creativity."

I think we're all a little nostalgic for the way technology used to be. I know I am. But there is something to be said for a simple device, from a small company, that does a specific thing well. I'm not sure that I have ever, in my life, used a piece of technology that was as immediately compelling as the Video Lunchbox. There are numerous modern alternatives, replete with USB and Bluetooth and iPad apps. Somehow I am confident that none of them are quite as good.

CodeSOD: Contracting Space

A ticket came in marked urgent. When users were entering data in the header field, the spaces they were putting in kept getting mangled. This was in production, and had been in production for sometime.

Mike P picked up the ticket, and was able to track down the problem to a file called Strings.java. Yes, at some point, someone wrote a bunch of string helper functions and jammed them into a package. Of course, many of the functions were re-implementations of existing functions: reinvented wheels, now available in square.

For example, the trim function.

    /**
     * @param str
     * @return The trimmed string, or null if the string is null or an empty string.
     */
    public static String trim(String str) {
        if (str == null) {
            return null;
        }

        String ret = str.trim();

        int len = ret.length();
        char last = '\u0021';    // choose a character that will not be interpreted as whitespace
        char c;
        StringBuffer sb = new StringBuffer();
        for (int i = 0; i < len; i++) {
            c = ret.charAt(i);
            if (c > '\u0020') {
                if (last <= '\u0020') {
                    sb.append(' ');
                }
                sb.append(c);
            }
            last = c;
        }
        ret = sb.toString();

        if ("".equals(ret)) {
            return null;
        } else {
            return ret;
        }
    }

Now, Mike's complaint is that this function could have been replaced with a regular expression. While that would likely be much smaller, regexes are expensive- in performance and frequently in cognitive overhead- and I actually have no objections to people scanning strings.

But let's dig into what we're doing here.

They start with a null check, which sure. Then they trim the string; never a good sign when your homemade trim method calls the built-in.

Then, they iterate across the string, copying characters into a StringBuffer. If the current character is above unicode character 20- the realm of printable characters- and if the last character was a whitespace character, we copy a whitespace character into the output, and then the printable character into the output.

What this function does is simply replace runs of whitespace with single whitespace characters.

"This        string"
becomes
"This string"

Badly I should add. Because there are plenty of whitespace characters which appear above \u0020- like the non-breaking space (\u00A0), and many other control characters. While you might be willing to believe your users will never figure out how to type those, you can't guarantee that they'll never copy/paste them.

For me, however, this function does something far worse than being bad at removing extraneous whitespace. Because it has that check at the end- if I handed it a perfectly good string that is only whitespace, it hands me back a null.

I can see the argument- it's a bad input, so just give me back an objectively bad result. No IsNullOrEmpty check, just a simple null check. But I still hate it- turning an actual value into a null just bothers me, and seems like an easy way to cause problems.

In any case, the root problem with this bug was simply developer invented requirements: the users never wanted stray spaces to be automatically removed in the middle of the string. Trimmed yes, gutted no.

No one tried to use multiple spaces for most of the history of the application, thus no one noticed the problem. No one expected it to not work. Hence the ticket and the panic by users who didn't understand what was going on.

[Advertisement] Picking up NuGet is easy. Getting good at it takes time. Download our guide to learn the best practice of NuGet for the Enterprise.

Error'd: Pickup Sticklers

An Anonymous quality analyst and audiophile accounted "As a returning customer at napalmrecords.com I was forced to update my Billing Address. Fine. Sure. But what if my *House number* is a very big number? More than 10 "symbols"? Fortunately, 0xDEADBEEF for House number and J****** for First Name both passed validation."

3

And then he proved it, by screenshot:

4

 

Richard P. found a flubstitution failure mocking "I'm always on the lookout for new and interesting Lego sets. I definitely don't have {{product.name}} in my collection!"

2

 

"I guess short-named siblings aren't allowed for this security question," pointed out Mark T.

0

 

Finally, my favorite category of Error'd -- the security snafu. Tim R. reported this one, saying "Sainsbury/Argos in the UK doesn't want just anybody picking up the item I've ordered online and paid for, so they require not one, not two, but 3 pieces of information when I come to collect it. There's surely no way any interloper could possibly find out all 3, unless they were all sent in the same email obviously." Personally, my threat model for my grocery pickups is pretty permissive, but Tim cares.

1

 

[Advertisement] Picking up NuGet is easy. Getting good at it takes time. Download our guide to learn the best practice of NuGet for the Enterprise.

Coded Smorgasbord: High Strung

Most languages these days have some variation of "is string null or empty" as a convenience function. Certainly, C#, the language we're looking at today does. Let's look at a few example of how this can go wrong, from different developers.

We start with an example from Jason, which is useless, but not a true WTF:

/// <summary>
/// Does the given string contain any characters?
/// </summary>
/// <param name="strToCheck">String to check</param>
/// <returns>
/// true - String contains some characters.
/// false - String is null or empty.
/// </returns>
public static bool StringValid(string strToCheck)
{
        if ((strToCheck == null) ||
                (strToCheck == string.Empty))
                return false;

        return true;
}

Obviously, a better solution here would be to simply return the boolean expression instead of using a conditional, but equally obvious, the even better solution would be to use the built-in. But as implementations go, this doesn't completely lose the plot. It's bad, it shouldn't exist, but it's barely a WTF. How can we make this worse?

Well, Derek sends us an example line, which is scattered through the codebase.

if (Port==null || "".Equals(Port)) { /* do stuff */}

Yes, it's frequently done as a one-liner, like this, with the do stuff jammed all together. And yes, the variable is frequently different- it's likely the developer responsible saved this bit of code as a snippet so they could easily drop it in anywhere. And they dropped it in everywhere. Any place a string got touched in the code, this pattern reared its head.

I especially like the "".Equals call, which is certainly valid, but inverted from how most people would think about doing the check. It echos Python's string join function, which is invoked on the join character (and not the string being joined), which makes me wonder if that's where this developer started out?

I'll never know.

Finally, let's poke at one from Malfist. We jump over to Java for this one. Malfist saw a function called checkNull and foolishly assumed that it returned a boolean if a string was null.

public static final String checkNull(String str, String defaultStr)
{
    if (str == null)
        return defaultStr ;
    else
        return str.trim() ;
}

No, it's not actually a check. It's a coalesce function. Okay, misleading names aside, what is wrong with it? Well, for my money, the fact that the non-null input string gets trimmed, but the default string does not. With the bonus points that this does nothing to verify that the default string isn't null, which means this could easily still propagate null reference exceptions in unexpected places.

I've said it before, and I'll say it again: strings were a mistake. We should just abolish them. No more text, everybody, we're done.

[Advertisement] Keep the plebs out of prod. Restrict NuGet feed privileges with ProGet. Learn more.

CodeSOD: Across the 4th Dimension

We're going to start with the code, and then talk about it. You've seen it before, you know the chorus: bad date handling:

C_DATE($1)
C_STRING(7;$0)
C_STRING(3;$currentMonth)
C_STRING(2;$currentDay;$currentYear)
C_INTEGER($month)

$currentDay:=String(Day of($1))
$currentDay:=Change string("00";$currentDay;3-Length($currentDay))
$month:=Month of($1)
Case of

: ($month=1)
$currentMonth:="JAN"

: ($month=2)
$currentMonth:="FEB"

: ($month=3)
$currentMonth:="MAR"

: ($month=4)
$currentMonth:="APR"

: ($month=5)
$currentMonth:="MAY"

: ($month=6)
$currentMonth:="JUN"

: ($month=7)
$currentMonth:="JUL"

: ($month=8)
$currentMonth:="AUG"

: ($month=9)
$currentMonth:="SEP"

: ($month=10)
$currentMonth:="OCT"

: ($month=11)
$currentMonth:="NOV"

: ($month=12)
$currentMonth:="DEC"

End case

$currentYear:=Substring(String(Year of($1));3;2)

$0:=$currentDay+$currentMonth+$currentYear

At this point, most of you are asking "what the hell is that?" Well, that's Brewster's contribution to the site, and be ready to be shocked: the code you're looking at isn't the WTF in this story.

Let's rewind to 1984. Every public space was covered with a thin layer of tobacco tar. The Ground Round restaurant chain would sell children's meals based on the weight of the child and have magicians going from table to table during the meal. And nobody quite figured out exactly how relational databases were going to factor into the future, especially because in 1984, the future was on the desktop, not the big iron "server side".

Thus was born "Silver Surfer", which changed its name to "4th Dimension", or 4D. 4D was an RDBMS, an IDE, and a custom programming language. That language is what you see above. Originally, they developed on Apple hardware, and were almost published directly by Apple, but "other vendors" (like FileMaker) were concerned that Apple having a "brand" database would hurt their businesses, and pressured Apple- who at the time was very dependent on its software vendors to keep its ecosystem viable. In 1993, 4D added a server/client deployment. In 1995, it went cross platform and started working on Windows. By 1997 it supported building web applications.

All in all, 4D seems to always have been a step or two behind. It released a few years after FileMaker, which served a similar niche. It moved to Windows a few years after Access was released. It added web support a few years after tools like Cold Fusion (yes, I know) and PHP (I absolutely know) started to make building data-driven web apps more accessible. It started supporting Service Oriented Architectures in 2004, which is probably as close to "on time" as it ever got for shipping a feature based on market demands.

4D still sees infrequent releases. It supports SQL (as of 2008), and PHP (as of 2010). The company behind it still exists. It still ships, and people- like Brewster- still ship applications using it. Which brings us all the way back around to the terrible date handling code.

4D does have a "date display" function, which formats dates. But it only supports a handful of output formats, at least in the version Brewster is using. Which means if you want DD-MMM-YYYY (24-SEP-2025) you have to build it yourself.

Which is what we see above. The rare case where bad date handling isn't inherently the WTF; the absence of good date handling in the available tooling is.

[Advertisement] Utilize BuildMaster to release your software with confidence, at the pace your business demands. Download today!

CodeSOD: One Last ID

Chris's company has an unusual deployment. They had a MySQL database hosted on Cloud Provider A. They hired a web development company, which wanted to host their website on Cloud Provider B. Someone said, "Yeah, this makes sense," and wrote the web dev company a sizable check. They app was built, tested, and released, and everyone was happy.

Everyone was happy until the first bills came in. They expected the data load for the entire month to be in the gigabytes range, based on their userbase and expected workloads. But for some reason, the data transfer was many terabytes, blowing up their operational budget for the year in a single month.

Chris fired up a traffic monitor and saw that, yes, huge piles of data were getting shipped around with every request. Well, not every request. Every insert operation ended up retrieving a huge pile of data. A little more research was able to find the culprit:

SELECT last_insert_id() FROM some_table_name

The last_insert_id function is a useful one- it returns the last autogenerated ID in your transaction. So you can INSERT, and then check what ID was assigned to the inserted record. Great. But the way it's meant to be used is like so: SELECT last_insert_id(). Note the lack of a FROM clause.

By adding the FROM, what the developers were actually saying were "grab all rows from this table, and select the last_insert_id once for each one of them". The value of last_insert_id() just got repeated once for each row, and there were a lot of rows. Many millions. So every time a user inserted a row into most tables, the database sent back a single number, repeated millions and millions of times. Each INSERT operation caused a 30MB reply. And when you have high enough traffic, that adds up quickly.

On a technical level, it was an easy fix. On a practical one, it took six weeks to coordinate with the web dev company and their hosting setup to make the change, test the change, and deploy the change. Two of those weeks were simply spent convincing the company that yes, this was in fact happening, and yes, it was in fact their fault.

[Advertisement] Keep the plebs out of prod. Restrict NuGet feed privileges with ProGet. Learn more.

CodeSOD: Identify a Nap

Guy picked up a bug ticket. There was a Hiesenbug; sometimes, saving a new entry in the application resulted in a duplicate primary key error, which should never happen.

The error was in the message-bus implementation someone else at the company had inner-platformed together, and it didn't take long to understand why it failed.

/**
 * This generator is used to generate message ids.
 * This implementation merely returns the current timestamp as long.
 *
 * We are, thus, limited to insert 1000 new messages per second.
 * That throughput seems reasonable in regard with the overall
 * processing of a ticket.
 *
 * Might have to re-consider that if needed.
 *
 */
public class IdGenerator implements IdentifierGenerator
{

        long previousId;
       
        @Override
        public synchronized Long generate (SessionImplementor session, Object parent) throws HibernateException {
                long newId = new Date().getTime();
                if (newId == previousId) {
                        try { Thread.sleep(1); } catch (InterruptedException ignore) {}
                        newId = new Date().getTime();
                }
                return newId;
        }
}

This generates IDs based off of the current timestamp. If too many requests come in and we start seeing repeating IDs, we sleep for a second and then try again.

This… this is just an autoincrementing counter with extra steps. Which most, but I suppose not all databases supply natively. It does save you the trouble of storing the current counter value outside of a running program, I guess, but at the cost of having your application take a break when it's under heavier than average load.

One thing you might note is absent here: generate doesn't update previousId. Which does, at least, mean we won't ever sleep for a second. But it also means we're not doing anything to avoid collisions here. But that, as it turns out, isn't really that much of a problem. Why?

Because this application doesn't just run on a single server. It's distributed across a handful of nodes, both for load balancing and resiliency. Which means even if the code properly updated previousId, this still wouldn't prevent collisions across multiple nodes, unless they suddenly start syncing previousId amongst each other.

I guess the fix might be to combine a timestamp with something unique to each machine, like… I don't know… hmmm… maybe the MAC address on one of their network interfaces? Oh! Or maybe you could use a sufficiently large random number, like really large. 128-bits or something. Or, if you're getting really fancy, combine the timestamp with some randomness. I dunno, something like that really sounds like it could get you to some kind of universally unique value.

Then again, since the throughput is well under 1,000 messages per second, you could probably also just let your database handle it, and maybe not generate the IDs in code.

[Advertisement] Keep the plebs out of prod. Restrict NuGet feed privileges with ProGet. Learn more.

Error'd: You Talkin' to Me?

The Beast In Black is back with a simple but silly factual error on the part of the gateway to all (most) human knowledge.

0

 

B.J.H. "The old saying is "if you don't like the weather wait five minutes". Weather.com found a time saver." The trick here is to notice that the "now" temperature is not the same as the headline temperature, also presumably now.

1

 

"That's some funny math you got there. Be a shame if it was right," says Jason . "The S3 bucket has 10 files in it. Picking any two (or more) causes the Download button to go disabled with this message when moused over. All I could think of is that this S3 bucket must be in the same universe as https://thedailywtf.com/articles/free-birds " Alas, we are all in the same universe as https://thedailywtf.com/articles/free-birds .

2

 

"For others, the markets go up and down, but me, I get real dividends!" gloats my new best friend Mr. TA .

3

 

David B. is waiting patiently. "Somewhere in the USPS a package awaits delivery. Either rain, nor snow, nor gloom of night shall prevent the carrier on their appointed rounds. When these rounds will occur are not the USPS's problem." We may not know the day, but we know the hour!

4

 

[Advertisement] Keep the plebs out of prod. Restrict NuGet feed privileges with ProGet. Learn more.
❌