Tole besedilo je politično nekorektno do lastnih zaveznikov – someščanov. Ne ponuja jim tolažbe, ne ponuja katarze in bralcu ter bralki ne dovoljuje, da se počutita »pametno in kul«. V najboljšem primeru ju prisili, da se vprašata, ali sta morda prav onadva tista, ki blokirata zadnji del avtobusa.

»Volitve lahko izgubim le, če me ujamejo v postelji z živim fantom ali mrtvim dekletom,« je nekoč dejal guverner Louisiane Edwin Edwards, citiral pa ga je novinar Dražen Lalić za Slobodno Dalmacijo. Lalić je s tem poskušal ponazoriti, da je bil guverner tako priljubljen, da so ga v obdobju od začetka sedemdesetih let do sredine devetdesetih celo štirikrat izvolili na funkcijo. Zmagal je na 24 volitvah od skupno 25, na katerih je sodeloval. Podobno, navaja Lalić, je tudi zagrebški Milan Bandić nekoč zatrdil: »V Zagrebu sploh nimam nasprotnika. Jaz sem, tako kot Mesić, svoj največji nasprotnik.« Sklep novinarja je bil, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja. No, in mi imamo Jankovića.

Industrijske cone – odlagališča delavskega razreda

Bil je 17. julij 2025, ko je budilka zazvonila v zoro ob petih, kot da prinaša vznemirljivo pot na letališče, nato pa na dopust. A v bistvu je potekala ena najgrozljivejših sodobnih tragedij, povzeta z dilemo: očistiti tuj drek ali scati čezenj? To vprašanje se je izkazalo za ključno, ne samo glede mojega življenja, temveč kot ključno vprašanje naše mestne politike, obenem pa tudi kot ključna dilema družbe za vnaprej. Naj pojasnim: vprašanje pobiranja tujega dreka je namreč lakmusov papir za teorije o »skupnem dobrem« na ravni vsakdanjega življenja. 

Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine.

Pri meni se je to vprašanje dobesedno postavilo tisto jutro 17. julija, ko sem po utišanju budilke vstal za v službo. Šel sem na WC in ugotovil, da je cimra, s katero moram živeti (verjemite, tu ni nobene »skupnosti«), spet pustila umazano školjko. Po navadi samodejno počistim, a tokrat se mi je vse skupaj prvič zazdelo ne kot vprašanje oikosa oziroma skupne ekonomije in »oiko-nomije« (življenjskega prostora, skupne ekologije), ampak kot politično vprašanje. To dilemo sem sicer imel že prej, ko sem bil v neki kafani z družbo, šel na WC in ugotovil, da je tam nekdo pustil svoje blato neočiščeno. Vprašanje je: ali počistim (in sem potihoma ponižan, ker sem primoran nič kriv in nič dolžan čistiti tuji drek) ali pa ga nonšalantno pustim in se poščijem čezenj. Ker ga moj curek ne bo nujno spral, tvegam, da tisti, ki pride za mano (po možnosti kdo iz moje družbe), pomisli, da je posrano moje. Torej prijatelj me bo potencialno videl v luči usranega človeka. Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine. 

Na srečo se nimam več časa obremenjevati s temi nelagodnimi temami. Zazdi se mi, da žal kar nekaj ljudi, ki so politično opredeljeni za skupnost in družbenost, pravzaprav ne puca blata v skupnih stanovanjih. Umijem si roke. S police po vrstnem redu zgrabim prehranska dopolnila, med katerimi kraljuje vitamin D, življenjsko pomemben za ljudi, ki sonca ne vidijo. Tudi danes je – ravno pred tremi minutami namreč – sonce naenkrat poniknilo in ugotovil sem, da se je zaradi napovedanega dežja treba obleči v več variacij plastike. Ura je že skoraj šest. Premešam in precedim kefir. Na hitro ga posrkam, nalijem mleko, dam v hladilnik. Preverim, ali sem izklopil plin. So okna zaprta? Cimra jih pozablja odprta. Dež bo. Zalijem rože v dnevni. Plastenke bom napolnil potem, zdaj se že mudi. Dobro, da nimam otrok povrhu vsega. Stečem po stopnicah, da ujamem prvi jutranji avtobus do »moje omiljene« industrijske cone Šiška. Prvi avtobusi zjutraj začnejo redno voziti šele tik pred šesto. Tistih dveh, ki se po cesti mečkata med peto in šesto zjutraj, sploh ne omenjam, ker glavnina folka na šiht štarta tako kot jaz – okoli šestih ali sedmih. Helem – nejse, bus pride. Vmes namesto dežja rata sopara. Dihamo na škrge, ker »so ob tej uri vsi navalili na isti bus«. V teoriji bus potrebuje do Šiške pol ure – če ni gužve. V praksi vožnja traja dlje. Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Ob tem na avtobusu kot vedno nekdo smrdi, nekdo je bolan, nekdo preznojen, nekdo ima dojenčka, nekomu je slabo, vse nas grabi spanec, jeza ali panični napad – zmanjkuje zraka. Edino študenti se imajo fajn, ker se vsaj pogovarjajo med sabo ali gledajo v telefone. Neredko je takšna gneča, da se ne moremo nikjer držati in nobena plastična ročka pri tem ne pomaga: stojimo stisnjeni drug ob drugem kot sardine, amortiziramo se med sabo kot pravi soborci – ali vsaj kot trupla, ki jih objameš, da te zaščitijo pred metki. V takšni gneči niti študenti ne morejo iz žepa potegniti telefona. Ni nam pomoči. Nekdo mi diha za ovratnik. Ob tej uri drugega avtobusa, ki gre v to smer – ni. In tudi če bi bil, so jutranje gužve takšne, da bi nas vsekakor ista gneča dočakala tudi kasneje, okrog sedmih, osmih. Na nekaterih progah ni veliko bolje niti okoli enajstih ali enih. Takrat so gor še turisti, študenti in preostali penziči. Potnik ne more niti skozi okno z’jat, če ne zaradi gužve, pa zaradi reklam, razpostlanih po oknih avtobusa. No, zato pa gledamo ljudem v zatilje, pas, plešo, trajno. Na reklamnem panoju na avtobusu se vrtijo horoskop in reklame za MOL.

Sprašujem se, kakšen dan bo danes na šihtu. Četudi je poletje, zna biti gužva. Pogledam na reklamni pano, ali je povrhu še polna luna. Da vem, ali naj se pripravim na kolektivno norost. Zadnjič se je omarica sesula nekje v Mariboru, to imaš takoj pol mesta brez interneta. Pa probaj ti osem ur na dan opravičevati izpad interneta jeznim Štajercem. Eden se dere, da ima firmo in rabi »takoj zdaj včeraj«, drugi je jezen in gluh, tretji bi me rad tepel in nastavljal bombe, četrti sprašuje, kdo je moj šef, zanima jih tudi, ali sem zaposlen ali »študent«, zakaj nič ne delam in ali bi letel s šihta. Vsi se derejo v slušalko, odložiti seveda ne smem, pa tudi ne bi, ker kljub grožnjam imajo prav – firma špara pri kakovosti materiala in škart roba ne dela najbolje. Obenem moram biti prijazen, saj šefica prisluškuje telefonom: njena naloga je, da ocenjuje »kvaliteto klica«, koliko smo dejansko prijazni. Komolec mi visi z oranžnega kjubikla, nad glavo mi blešči ekran z rdečo številko 467 – toliko ljudi čaka na liniji. Večina čaka zato, da mi jebe mater, nekateri pa še očeta, boga in psa. Presune me šofer, ko vidno nervozen ostro ustavi na postaji. Komaj čakam na svojo postajo. Ker ne morem gledati skozi okno, se zanašam na izkušnjo, da se blizu industrijske cone avtobus izprazni, saj se folk vmes izkrcava. A neredko ob izstopu pogledam nazaj in ugotovim, da je avtobus dober del poti prefural zapolnjen samo v sprednjem delu. Folk sedi na notranji strani sedežev, namesto ob oknu, kjer je prazno, in potem moraš na kolenih prositi, da te spustijo ali se premaknejo. Ali pa imajo zraven sebe na sedežu torbice namesto ljudi ali pa stoje zapolnijo ves sprednji del busa, namesto da bi se pomikali nazaj. Najlažje je po vstopu na bus stati kot vkopan na istem mestu do konca lastne rute, ne da bi sodeloval pri praznjenju prostora za prihajajoče potnike – da ja ne bi pomagal s konstantnim tekočim pomikanjem proti koncu vozila pri sproščanju prostora za nove reveže, ki vstopajo. Najlažje je, skratka, gledati samo nase. 

Elem, izstopim in se namesto pod balijskim soncem znajdem pod sivim ljubljanskim nebom. Stojim na sivem betonu ulice, pred menoj pa siva stavba, sivi avti na parkirišču, od njih me loči le siva ograja. Na pritožbe o sivini mi kolegi mansplainajo, da so barve pač drage. Od kdaj je Slovenija tako revna? Glede na profite, ki jih dela firma, se čudim, zakaj je vse naokoli – zunaj in znotraj – togo. Četrto nadstropje, brez lifta, brez balkona, brez kuhinje. Zaposleni imamo na voljo le WC in en avtomat za plastični format kave, neke hladne sendviče z vsemi možnimi E-ji, seveda pa ne manjkajo niti gazirane pijače – ker če nas ni pobil panični napad na avtobusu, vojska E-jev, rak debelega črevesa zaradi sedenja ali jezna stranka z bombo – naj nas vsaj diabetes čim prej pokoplje. Nejse. Prilezem v četrti štuk in pogledam, kateri oranžni kjubikel je prost, ker to ni pisarna, ampak je konjušnica, kjer si vsak konj ob prihodu sam izbere plašnico, ki jo bo nadel na glavo. Logiram se s svojo številko in že me prestreže prvi klic. Moj rekord je 366 jeznih in semijeznih Slovencev in drugih ex-Yugovićev v enem samcatem deseturnem delovnem dnevu. Gužva na telefonu, gužva na avtobusu.

Fenomen razredne arogance

»Meh,« bi rekli ta pravi komunisti na omembo klicnega centra, »zakaj ne daš odpovedi, to je bullshit job.« E, jebiga. Celo prvo desetletje tega stoletja, ko je po svetu harala kriza zaradi nesposobnih bankirjev, sem prek zavoda hodil na vse mogoče delavnice za CV-je: kako napisati motivacijsko pismo, kako tipkati hitro, delati v Excelu, se pogovarjati s strankami, mediirati konflikte, hoditi po robu. Oddelal sem cel kup brezplačnih vajeništev, pripravništev, usposabljanj, hodil na vsa mogoča prostovoljstva, delal na črno, na sivo, začasno, čez mejo, pošiljal mejle in ostajal brez odgovorov. Čeprav, ko zdaj malo bolje pomislim, tudi ti, ki pravijo, da je moj šiht bulšiht, imajo, roko na srce, sami bullshit jobe. Razlika je edino v tem, da jaz zase vem, da sem konj s plašnicami. Tovariši skratka trdijo, da nisem delavski razred. OK. Pogledam skozi okno. Če me oči ne varajo, se je vreme polepšalo. Pavza! Poslovim se od stranke in ne vem, kaj naj prej: naj grem dol z liftom na zrak ali na WC? Jebiga, bolj se mudi na WC. Za pavzo za scanje imamo delavci določenih točno trikrat po pet minut, ki nam jih računalnik pridno odšteva. Skozi okno WC-ja vidim žarek sonca, a kaj, ko okna ne morem odpreti, ker so narejena tako, da se ne odpirajo. Če je vroče, imamo centralno klimo vklopljeno na 17–19 stopinj. Takrat obvezno zbolim. Enkrat sem staknil vnetje ledvic in skoraj krepnil na šihtu. Da so ledvice frka, sem dojel šele, ko sem skoraj ves visel s stola, polovica telesa se je naenkrat čisto ohladila, noge so se mi vlekle po tleh, spodnja čeljust se mi je tresla in nevidni nož me je zbadal v hrbet. Ta občutek me je kapituliral in katapultiral direkt na urgenco, kjer so me reševali ljudje ki, eto sreče, nimajo bulšihtov. 

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami … In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim.

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami, niti ekipe prekarcev brez bulšihtov, kako čakajo pred večno slabim WC-jem v SEM-u. In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim. Dan za dnem. Naš oddelek ne dela eno- ali dvoizmensko. Ne, mi vsak dan delamo drugače. Uradno je nekako takole, le da so ure vsak dan drugačne: ponedeljek 8–16, torek 12–20, sreda 9–17, četrtek 15–22, petek 8–16, sobota 10–18, nedelja 7–15; kakšen ponedeljek pade prosto, nato pa se zopet začne: torek 9–17, sreda 12–20 … Uradno naj bi bilo to to, ampak neuradno vsak dan delamo po devet, deset ali več ur, saj ob gužvah – ki jih imamo vsak dan – podaljšujemo za uro ali dve, in vedno je tako »pisano, dinamično in drugače«. »Zakaj si ne kuhaš doma?« sprašujejo prijateljice po telefonu. »Zakaj ne hodiš na tečaje?« predlaga frend in doda, naj si najdem boljši šiht, ne-bulšiht. »Zakaj se nikoli ne moremo videti?« sprašuje neka bejba na Tinderju. Nobeden izmed njih niti ne sluti, da še jaz sam pravzaprav ne vem, kdaj točno obstajam. To gotovo ni na tisti dan, ko sem »prost«, ker takrat, če ravno ne perem in čistim, hitim po nakupih, popravilih, na pošto, do staršev, pa še to čim prej poskusim priti domov, da se umijem in v miru vegetiram pred TV-jem. Ne, takrat ne obstajam. Mislim, da v svetu pravzaprav obstajam le v tistih trenutkih, ko stojim na avtobusni in čakam avtobus. Zdi se mi, da kot oseba obstajam samo takrat, ko berem reklame, horoskop in novice na reklamnem panoju na avtobusu. Ker edino takrat, in to le, če se dobro skoncentriram, imam lahko ta miselni prostor in svobodo, da se mi ni treba ukvarjati s tem, kaj vse mi je postoriti in kaj vse zamujam. Ko skočim na avtobus, lahko berem novico, o kateri imam lahko neko mnenje, ki nima zveze z menoj in mojim lastnim preživetjem. Takrat lahko doživim tisti neverjetni luksuz – da obstajam v javnosti, ki se me ne tiče. 

Pešec zunaj cone »pisanih klopc«

E, najboljše pa je, ko delam do 22. ure. Še posebej, ko je zunaj zima in sneg, zadnji bus pa je že odpeljal. Včasih obetavno piše, da bo prišel, pa vsi vemo, da ne bo. In potem se jaz in nekaj Indijcev vračamo peš iz Industrijske cone Šiška po Celovški. Takrat med hojo imam tudi, eto, nekaj časa za razmišljanje. Indijci imajo manj časa za razmišljanje, zadnjič so povedali, da so bežali, ker jih je skupina skinov hotela pretepsti, ker so bili preveč Indijci, medtem ko so čakali avtobus. Tu je sicer malo nelagodno hoditi, kaj šele teči, saj je pločnik dostikrat širok komaj meter. Na eni strani bloki visijo ljudem nad glavo, na drugi pa avti šibajo mimo, sploh BMW-ji na kokainu. Policije ni nikjer, da bi jih pohapsila – ne nakokiranih voznikov in ne skinov. Kaj pa vem, verjetno so na južni meji, tam iščejo neke druge »indijce«. Kolega pravi, da policisti, kadrovsko podhranjeni, kot po navadi so, avtovoznike raje pustijo, da delajo, kar hočejo. Ne vem, ali je to res, gotovo pa je lažje – in dražje – kaznovati kolesarje, ki so dva poslovilna kraft pira presekali z rakijo. Kakorkoli. Na eni točki zavijem na Drenikovo. Tej soseski rečemo Bešiktaš – ljubkovalno označuje nedefinirano območje med Bežigradom in Šiško, ob enajstih zvečer nedosegljivo z avtobusi. Tam nekje se poslovim od Indijcev in ostanem sam samcat, osamljen pešec. Pozdravlja me edino mrtvilo betona. Ni ti to center, druže – ni dreves, rožic, ni klopc, ni pitnikov, kaj šele pajzlov al’ trgovinic. Bešiktaško mrtvilo motim le jaz, takole živ. Očitno so se na MOL-u že davno odločili, da se živi ljudje tu okoli ne gibljejo in da teh »živahnih« zadev ne rabijo. To niti ni cesta, to je tranzitna cona, tranzitirata pa izključno dve sorti jekla: avti in kolesa. Ekoutopija, poimenovana »kolesarsko mesto Ljubljana«, je kakopak zunaj središča distopija par excellence, ker kot kaže, prevlada mnenje (ne strokovna ocena), da kolesarji in »avtovozci« ne rabijo lepih cest – beton in asfalt jim zadoščata. Še najmanj jih zanima, ali je ob cesti drevored ali ne. Razen – razen, ko morajo poleti čakati v špici. E, takrat se avtovozci pizdijo, ker »ni sence nikjer«. Kolesarji pa so ponosni, cvetijo, še posebej, ko furajo mimo razgretega pleha čakajočih avtov ali ko pozimi vnovič biciklirajo po dežju in snegu. V vsem svojem ponosu in individualni svobodi pa ne skapirajo, da so:

 1. »obrezvezili« drugim zahteve po boljših možnostih organiziranega (skupnostnega, če želite) premikanja po mestu;

2. reproducirali stanje mestne politike, ki vožnjo z LPP-jem načrtno vzdržuje kot ponižujočo; 

3. »romantizirali« vožnjo s kolesom v nečloveških razmerah in s tem pridodali svoj žebelj v krsto (ne)dostojanstvenega javnega prevoza.

Najlažje je s kolesom iti v službo, če delaš v centru … manj pa, če delaš v BTC-ju ali kakšnem drugem skladišču na mestnem obrobju. Zato pa tudi med kolesarji ni slišati iskrenega priznanja, da jim je pravzaprav veliko bolj pod častjo, da bi se vozili z LPP-jem, kot jim je užitek kolesariti po dežju. Pri tem jim pomagajo tudi relikti »zelene« politike devetdesetih let: »bicikli so eko« – in meščanska vest lahko mirno spi. Tako so se svete krave ekologije in biciklizma razpasle po vsej Ljubljani, in medtem ko meščanska vest mirno spi, delavska vest sanja o avtobusih, ki prihajajo na tri minute. Drznejši med njimi sanjajo tudi o tramvajih, drevoredih in pisanih klopcah – tudi na Celovški cesti. 

Slaba prometna infrastruktura krade delavčev prosti čas!

Janković naj bi si bil blizu z Beogradom. Mafijsko mesto, kakršno je, je Beograd vseeno mesto, od katerega bi se lahko vsaj nekaj naučil. Tudi tam se sicer folk pritožuje zaradi slabega mestnega prevoza, a ko Srbi pridejo v Ljubljano, misleč, da je tu raj na zemlji, se prvih nekaj mesecev čudijo dvema stvarema: tržnice so drage, ne cenejše od trgovin, in mestni prevoz je zanič. V Beogradu namreč, kljub težavam, v večini širšega mestnega perimetra avtobusi prihajajo na vsake tri minute, imajo pa tudi šinobuse, minibuse in ekspresne buse. Beograd ima tudi redne nočne proge, ki vozijo na vsako uro, da lahko celo ob dveh zjutraj prideš kam, če že ne na zunanji rob predmestja. Jaz pa se ne morem iz Bešiktaša premakniti ob enih zjutraj, pa niti ob petih ne. Za konec tedna avtobusi vozijo na vsakih 48 ali 52 minut. Taksi stane preveč. Ne kolesarim, ker me boli kolk. Hočem avtobus, ki me vsaj približno premakne iz Bešiktaša – za konec tedna in med tednom ob dveh zjutraj. A je to preveč?

Posledica rednih premikov od točke A do točke B je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi ne zamuja. Ker če ne ujame tega busa, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut.

Posledica rednih (!) premikov od točke A do točke B, na primer od centra do Šiške, Rudnika ali Štepanjca, pa je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi NE ZAMUJA. Zakaj? Ker če ne ujame tega busa – ali je ta poln, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut. Namesto da bi bilo ob sobotah in nedeljah več avtobusov, da se gre folk obiskovat ali šopingirat, če želi, jih je še manj. To pomeni, da v eni uri ne moreš priti do centra, nekaj kupiti in iti takoj nazaj domov. Obsojen si, da (optimistično) porabiš tri ure, saj je od tega treba kar nekaj časa čakati na avtobus. Če prestopaš in vsak svoj avtobus čakaš 15 minut, je to v obeh smereh 60 minut čakanja. Zato se reveži tudi rinejo na tisti »prvi« bus, ki ga ujamejo – da pridejo pravočasno in čim prej. 

Na tej točki pa vsem pametnjakovićem hvala za nasvete v slogu »štartaj že prej«, da bi ujel PREJŠNJI bus. Če vam ni panike, da greste v službo 45 minut ali eno uro prej, samo zato, da bi za ziher ujeli avtobus, meni je. Obenem je v Ljubljani, ki je izjemno majhna, to popolnoma nesmiselno. Pametnjakovići se furajo z biciklom 25 minut ali z avtom deset minut skozi vse mesto, raja pa naj se v strahu pred zamudo najraje pelje na šiht kar tri ure prej. Zadeve spet ni tako težko razumeti – ljudje pač zamudijo bus: imajo zahtevnejše otroke, zbolijo, kaj pozabijo pa morajo nazaj po stopnicah, pucajo tuj drek v WC-školjki – in vsako od teh opravil postane visokorizično, ko moraš tempirati prihod na avtobus tako delikatno, kot da tempiraš bombo. Posledice so preprosto veliko hujše, če človek zamudi avtobus, ki pelje na vsakih 20, 40 ali 50 minut, kot če zamudi avtobus, ki pelje na tri minute. Težko je kolesarjem, županu in avtovoznikom razložiti to poletno avanturo, ta skok adrenalina in kortizola, ko moramo urnik natempirati z vsemi opravili in pred odhodom od doma lahko le upamo, da nas ne bo pritisnilo na WC. Na uro gledamo kot zmešani na vsake tri minute, lovimo ekvilibrij med idealno trajajočimi hišnimi opravili, ki bi jih lahko postorili v tem sklopu predbulšihtovskih, ekspresno minevajočih minut, nastresirani, da si ne smemo naložiti preveč ali predolgih opravkov, ker bo pač bus pobegnil in bomo zamudili na šiht ter za kazen podaljševali delo še dve uri. Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost. 

Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost.

Utrujen pridem domov in znova sklenem, da se kolesarjenje v Ljubljani pogosto prodaja kot etično dejanje, ki daje večvreden občutek nad potratnim avtoprevozom, v resnici pa je oblika razrednega distanciranja od vožnje z LPP-jem.

In nazadnje je bila na reklamnem panoju na avtobusu antireklama, kako se neka iniciativa Ljubljančanov bori za svoje parkirplac privilegije … »Namesto da bi se izborili za normalen javni prevoz,« pomislim, ker me prevzame resentiment. A kaj, ko je realnost takšna, da so busi Ljubljančanom pod častjo, Janković pa to dobro ve in se zato smehlja. Jaz pa … pa saj nimam nič proti avtom, niti kolesom, smara mi le moja razredna pozicija, za katero mi vsi svetujejo, naj jo »kamufliram« z nekimi delavnicami, CV-ji, prekarnimi šihti namesto bulšihtov, kolesi namesto javnega prevoza. Vse to pa mi govori le eno: da nihče pravzaprav noče spucati svojega dreka. Ob prihodu me cimra spomni, da bodo spet neki referendumi, ki jim niti slediti ne morem več, spet bodo kot nazadnje kolesarili v znak protesta. Jaz pa sem utrujen in grem spat. Pred spanjem me spreleti vprašanje, kdaj bodo kolesa (in avti, kar se mene tiče) zablokirali ceste – ne v protest, temveč v opomin na mrtev dostojanstven javni mestni prevoz – prvo žrtev »skupnostnega« v mestu, ki je padlo in se prepustilo duhu »kruha in iger«. Seveda je bil sklep novinarja, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja.

The post Ekskurz po delavski Ljubljani v prvi četrtini 21. stoletja: kako mestne prometne žile krvavijo »od spodaj« appeared first on Prelom.

Štepanjsko naselje je v zadnjih mesecih postalo eno ključnih prizorišč razprave o prihodnosti mestnega življenja v Ljubljani. Spor glede parkiranja, pobuda za referendum in vse večje nezadovoljstvo prebivalcev so pokazali, da ne gre le za parkirna mesta, temveč za širša vprašanja: kdo odloča o urbanem prostoru, kako se javni prostor oblikuje in kakšna je vloga skupnosti pri upravljanju mesta.

Kar 14.051 prebivalcev Ljubljane je podprlo pobudo za razpis referenduma o Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o urejanju prometa v MOL, ki ga je mestni svet sprejel 23. marca 2026. Ta odlok je s svojim 4. členom (Ureditev parkiranja v območju soseske) uvedel korenite spremembe dotedanje ureditve parkiranja v stanovanjskih soseskah. Celovite rešitve zagate s pomanjkanjem parkirišč za stanovalce sosesk odlok ni prinesel, posledice sprejetih sprememb pa v praksi pomenijo takojšnjo uvedbo parkirnih dovolilnic, namestitev parkomatov, odvoz napačno parkiranih avtomobilov in visoke denarne kazni.

Dvanajstega julija ne bomo odločali samo o ožjem referendumskem vprašanju; pokazali bomo, da želimo soodločati o spremembah, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje, in da želimo živeti v mestu, kjer se težave rešujejo, preden se uvajajo omejitve in kazni.

Kljub kasnejši pripravljenosti MOL, da odlok umakne, 12. julija referendum bo. To bo prvi občinski referendum v zgodovini Ljubljane, razpisan neposredno na pobudo občanov. Dvanajstega julija ne bomo odločali samo o ožjem referendumskem vprašanju; pokazali bomo, da želimo soodločati o spremembah, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje, in da želimo živeti v mestu, kjer se težave rešujejo, preden se uvajajo omejitve in kazni.

V četrtek, 7. maja 2026, je v Štepanjskem naselju v organizaciji Zavoda Co-Kreate in Iniciative za Štepanjsko naselje potekala javna tribuna o parkiranju, mobilnosti in pravici do mesta. Ob tem je bila med prebivalci naselja opravljena tudi kratka anketa, iz katere izhaja močan glas proti nadaljnji pozidavi in za nujno ureditev parkirnega kaosa. Izsledki ankete kažejo izjemno visoko stopnjo zaskrbljenosti za prihodnost Štepanjskega naselja, hkrati pa rišejo enotno vizijo: želja je ohraniti zeleno, odprto sosesko, zahtevana je sistemska rešitev parkirnega kaosa in krčenje javnih površin je odločno zavrnjeno.

Povzetek ugotovitev ankete, opravljene med prebivalci Štepanjskega naselja
V anketi so sodelovali izključno lokalni prebivalci s stalnim ali začasnim prebivališčem v Štepanjskem naselju, starostna sestava je bila raznolika (od 29 do 89 let), povprečna starost anketirancev pa 67 let. Gre za glas ljudi, ki so v tem naselju pognali korenine in jim je mar za kakovost bivanja.

1. Zaradi česa je Štepanjsko naselje privlačno? Zeleno okolje in mir!
Anketiranci so si edini – največja vrednota soseske so zelene površine, drevesa, odprt javni prostor in bližina narave (Golovec, Ljubljanica). Sosesko vidijo kot do družin prijazno, varno in mirno okolje z odlično lokacijo, ki pa jo nepremišljeni posegi v prostor močno ogrožajo.

2. Največje skrbi: parkirna stiska, betonizacija in izguba storitev
   Odgovori na vprašanje, kaj prebivalce najbolj moti in skrbi, so prinesli jasna opozorila mestni oblasti.

• Parkirni kaos in poslovne zlorabe javnih površin: kronično pomanjkanje parkirnih mest (PM) ostaja osrednja težava, saj prebivalci opozarjajo, da je zvečer v soseski nemogoče parkirati. Zmotno je prepričanje, da so za kaos kriva gospodinjstva z več avtomobili; anketa dokazuje, da ima velika večina stanovalcev v lasti le eno vozilo. Ker velika večina stanovalcev avto uporablja vsak dan za pot na delo ali po opravkih, se pritisk na mirujoči promet kritično stopnjuje popoldne in zvečer, ko se vsa ta vozila hkrati vrnejo v sosesko.
  Pri tem stanovalci opozarjajo, da se je po začasni odpravi plačljivega parkiranja v sosesko vrnil kaos, ki ga povzročajo “dodatni avtomobili” in obrtniška oziroma tovorna vozila. Omenjen je bil konkreten primer prebivalca, ki ima dejavnost oddajanja kombijev in te parkira na javnih parkiriščih soseske! Podjetja bi morala imeti najeta ali kupljena PM ob svojih poslovnih prostorih – soseska ne sme biti brezplačen poslovni poligon na račun stanovalcev.
• Parkiranje na zelenicah in intervencijskih poteh je nedopustno: z vrnitvijo kaosa se je ponovno pojavilo nesprejemljivo parkiranje povsod – na zelenih površinah, obračališčih ob blokih in intervencijskih poteh. Stanovalci opozarjajo: četudi se nekateri razburjajo, ima MOL na teh točkah vso pravico zaračunavati odvoz in izrekati kazni. Tukaj ne gre za boj proti občini, temveč za zagotavljanje varnosti in zaščito lastnega bivalnega okolja pred objestnimi posamezniki.
• Apetiti MOL in čezmerna pozidava: stanovalce zelo skrbijo namere občine, da bo privatizirala in krčila javni prostor. Čeprav se prebivalci strinjajo, da moramo v skupnosti počasi spremeniti mentaliteto glede trajnostne mobilnosti, avto za zdaj ostaja nujnost. Namesto nepotrebnega vlaganja v športne objekte (npr. plezalna stena) in hotele prebivalci zahtevajo gradnjo parkirne hiše, s katero bi trajno rešili stisko, ter zagotovitev pravice do vsaj enega PM na stanovanje.
• Slabo vzdrževanje in komunalni nered: posebej so bili omenjeni neurejeni otoki za smeti, neobrezana drevesa, zamašeni odtoki in slaba skrb javnega podjetja VOKA Snaga za javne površine. Prebivalcem se pri tem postavljajo ključna vprašanja o prihodnosti: zgolj vrnitev funkcionalnih zemljišč in parkirišč stanovalcem še ni končna rešitev. Nekdo bo moral te površine v prihodnje sistemsko vzdrževati, čistiti in plužiti. Ker danes ne moremo računati samo na prostovoljstvo (sodeluje peščica, parkirajo vsi, tisti, ki najbolj kršijo pravila, pa v akcijah ne sodelujejo), je to delo za strokovne službe. Ključno vprašanje, ki ostaja nerešeno, pa je: Čigav bo ta strošek?
• Izguba javnih storitev: soseska izgublja avtonomijo – prebivalci zelo pogrešajo banko, bankomat, splošne lokale in zdravstveni dom.

3. Promet in javni prevoz (LPP): veliko prostora za izboljšave
   Trenutno prometno ureditev prebivalci ocenjujejo kritično – večina jo vidi kot “niti dobro niti slabo” ali izrazito slabo.
   Čeprav si marsikdo želi pogosteje uporabljati javni prevoz (LPP), so trenutno ovire prevelike. Da bi avtobuse uporabljali pogosteje, prebivalci zahtevajo:

• ustreznejši vozni red, večjo frekvenco prog (avtobusi vozijo poredko) in ponovno uvedbo nočnih prog;
• hitrejše potovanje in ureditev rumenih pasov (zdaj potovanje iz Štepanjskega naselja do Šiške traja nesprejemljivih 90 minut!);
• boljše in neposredne povezave z drugimi mestnimi predeli (poudarjena potreba po boljši povezavi med kraki mesta, do BTC in delovnih mest).

4. Vizija javnega prostora: čist, zelen in varen
   Prebivalci si želijo javni prostor, ki bo dosledno vzdrževan in namenjen ljudem, ne pa kapitalu. Vizija soseske vključuje urejene ekološke otoke, več klopi, več cvetočih grmovnic, popravljen asfalt in večji nadzor nad večernim dogajanjem (vandalizem, hrup motorjev). Prostor mora ostati zelen, dostopen vsem in varen za pešce in kolesarje.
5. Aktivacija skupnosti: rekorden odziv za prihajajoči referendum!
   Rezultati, kar zadeva pripravljenost za akcijo, so izjemno spodbudni za civilno iniciativo.

• Referendum o parkiranju: kar 82,6 % anketirancev je že odločenih, da se bodo referenduma udeležili, 13,0 % je neodločenih, le 4,3 % anketirancev se ga ne namerava udeležiti. To kaže na izjemen pomen te tematike za lokalno skupnost.
• Sodelovanje in odločanje: kot najprimernejši obliki vključevanja občanov sta bili prepoznani zbor občanov (podpora 52,2 % vprašanih) in redna anketa (43,5 %). Prebivalci si želijo večje aktivnosti četrtne skupnosti.
• Pripravljenost na akcijo: čeprav večina trenutno ne sodeluje redno v skupnostnih dejavnostih, je 37,0 % prebivalcev takoj pripravljenih dejavneje sodelovati pri izboljšavah v naselju, nadaljnjih 50,0 % pa jih odgovarja z “morda” (skupaj torej kar 87 % potencialno aktivnih).

Ključnega pomena pri tem je ohranitev celovitosti urbanistične zasnove soseske, ki je bila načrtovana kot sklenjen, human in zelen bivalni prostor. Ta zasnova je največja prednost naselja, zato ne sme biti prepuščena parcialnim interesom oblasti ali kapitala.

Zaključek
Anketa je neizpodbitno potrdila, da prebivalci Štepanjskega naselja ne bodo tihi opazovalci degradacije svojega bivalnega okolja. Zahtevamo, da Mestna občina Ljubljana nemudoma prisluhne potrebam stanovalcev, ustavi nepremišljeno krčenje zelenic in se loti reševanja vprašanja mirujočega prometa.

Ključnega pomena pri tem je ohranitev celovitosti urbanistične zasnove soseske, ki je bila načrtovana kot sklenjen, human in zelen bivalni prostor. Ta zasnova je največja prednost naselja, zato ne sme biti prepuščena parcialnim interesom oblasti ali kapitala. Vendar se je treba zavedati, da se bitka ne konča z referendumom ali zgolj s pravno vrnitvijo zemljišč stanovalcem. Lastništvo oziroma vrnitev funkcionalnih zemljišč prinaša resna in zapletena vprašanja, na katera bo treba najti odgovore.

1. Določitev grajenega javnega dobra: znotraj soseske je nujno jasno določiti in zavarovati območja grajenega javnega dobra (zelenice, osrednje pešpoti, trgi, igrišča in intervencijske poti, ceste in parkirišča na terenu). Ta ključna skupna območja morajo biti izvzeta iz pravnega prometa, s čimer bo trajno zavarovana celovitost in varnost naselja pred kakršnokoli prodajo ali privatizacijo.
2. Sinergija med mestom in skupnostjo: ker upravljanje, profesionalno čiščenje, vzdrževanje in zimsko pluženje teh površin presegajo zmožnosti prostovoljstva, mora to vlogo prevzeti občina s svojimi strokovnimi službami. Vendar to ne sme več potekati v nasprotju z interesi prebivalcev, kot se dogaja danes z vsiljenimi odloki in nerazumnimi kaznimi. Upravljanje soseske mora potekati skupaj s prebivalci, v stalnem dialogu in ob medsebojnem soglasju.

Hkrati morajo biti odgovorni tudi prebivalci sami. Parkiranje na zelenicah in zapiranje intervencijskih poti sta nesprejemljiva. Red v soseski morajo spoštovati vsi, saj se s tem varuje lastna varnost, MOL pa ima na teh mestih polno pravico izvajati odvoz in kaznovati prekrškarje.

Naslednji korak civilne iniciative mora biti zahteva po partnerskem oblikovanju dolgoročnega, vzdržnega in finančno pravičnega modela upravljanja Štepanjskega naselja v dialogu z mestom, ki bo namenjen ljudem, ne pa polnjenju mestne blagajne.

Naslednji korak je jasen: se vidimo na referendumu!

The post AVTO: NUJA ALI LUKSUZ? Od lokalnega konflikta do sistemskega problema appeared first on Prelom.

Številne delavce in delavke v kulturi je v preteklih dneh razburil dopis ministrstva za kulturo, v katerem novo vodstvo sporoča, da je zaradi domnevnega primankljaja v proračunu začasno ustavilo izplačilo zahtevkov in nadaljnjih postopkov (tudi izdajo odločb in pogodb) v okviru javnih razpisov ministrstva.

Društvo Asociacija je sinoči skupaj s številnimi sopodpisniki iz kulturnega sektorja na ministrstvo naslovilo odprti javni poziv, v katerem opozarja na resno negotovost glede izvajanja programov, projektov, razpisov ter drugih pogodbenih in upravnih obveznosti. In ministrstvo pozvalo k izpolnjevanju obveznosti in dialogu. “V zadnjih tednih smo prejeli številna opozorila nevladnih organizacij, samostojnih delavcev v kulturi in drugih izvajalcev javnega interesa o zastojih pri izplačilih, izdajanju odločb, sklepanju pogodb in drugih postopkih. Ministrstvo je hkrati del upravičencev z že sklenjenimi večletnimi pogodbami obvestilo, da se bodo zaradi priprave rebalansa državnega proračuna sredstva predvidoma zmanjšala, ter jih pozvalo, naj do sprejetja rebalansa ne vlagajo novih zahtevkov za izplačila.” Pri tem v Asociaciji opozarjajo, da veljavni državni proračun ostaja v veljavi do sprejetja rebalansa, izvajalce in državo pa še naprej zavezujejo že izdane odločbe, sklenjene pogodbe in drugi pravni akti. V krovni mreži slovenskih nevladnih organizacij CNVOS vsem prejemnikom obvestil s strani ministrstva za kulturo (ali podobnih obvestil kateregakoli drugega ministrstva) svetujejo, da pogodbe izvajajo naprej in zahtevke izdajajo v roku. “Dokler ne bo rebalansa in sprememb pogodb je zato pomembno, da vse zahtevke pošiljate pravočasno, v skladu s pogodbenimi roki. Če zahtevkov in poročil ne pošljete ali jih pošljete prepozno, je krivda za neizplačilo sredstev vaša. Če zahtevke pošljete in vam ministrstvo sredstev ne izplača – npr. zavrne zahtevek ali ga ne izplača v pogodbenem roku – pa je ministrstvo tisto, ki krši pogodbo.”

Na ministrstvu za kulturo so se medtem odzvali s pojasnilom: “Po natančnem pregledu finančnega stanja v proračunu Ministrstva za kulturo smo ugotovili, da nam zaradi povečane porabe predhodnega vodstva ministrstva po vseh trenutnih podatkih manjka 8,9 milijona evrov za tekoče financiranje vseh zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta. Največji manko smo ugotovili na postavki za samozaposlene v kulturi, in sicer 3,9 milijona evrov do konca leta.” Ob tem poudarjajo, da gre za začasne ukrepe, katerih namen je preprečiti prevzemanje novih finančnih obveznosti brez zagotovljenega proračunskega kritja. In dodajajo, da bo po sprejetju rebalansa proračuna Republike Slovenije ministrstvo ponovno ocenilo razpoložljiva sredstva ter sprejelo nadaljnje odločitve v skladu z veljavno zakonodajo in sprejetimi proračunskimi okviri. Trditve o manku v proračunskih sredstvih ministrstva je že zavrnila prejšnja ministrica za kulturo Asta Vrečko: “Brez zagotovljenih sredstev v proračunu ne more biti objavljen niti javni razpis, kaj šele sklenjene pogodbe. To je že dovoljšen dokaz, da sredstva so. Edini razlog, zakaj SDS niža sklenjene zakonite pogodbe in prekinja razpise za medije, nevladne organizacije in samostojne delavce v kulturi v tem trenutku, je, ker jim je to priročen izgovor za napad na nevladni sektor, hkrati pa želijo rezervirati sredstva za na hitro ustanovljeni Muzej osamosvojitve in druge svoje arbitrarno določene politične cilje in projekte.”

Država krade delavcem

“Ta napad Ministrstva za kulturo ni le politična čistka, s katero hočejo vzeti sredstva domnevnim političnim nasprotnikom iz ljubljanske kulturne sfere. To je napad na vse delavke in delavce, ki smo v kulturno-ustvarjalno produkcijo vpeti ali pa smo zgolj uporabniki in obiskovalci dogodkov. Na ustvarjalce, organizatorje, tehnike, oblikovalce, mladinske delavce, starše, otroke in upokojence, ki soustvarjamo kulturno življenje po vsej državi. Ta napad Ministrstva za kulturo je obična pljačka, nič drugačna od korporativnih pljačk, kakršne poznamo v gradbeništvu,” pa se je na dogajanje odzval Sindikat ZASUK. Ki ob tem poziva, da se delavci in delavke povežemo in podpremo ter se skupaj borimo proti ljudem in državi, ki nas želijo okrasti.

The post Ministrstvo za kulturo ustavilo vse razpise, kulturni delavci zahtevajo pojasnila appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Februarja sem v prispevku Kriza Mestne občine Ljubljana kot eno od mogočih rešitev parkirne oziroma prometne problematike v Ljubljani povzel primer z Dunaja. Pilotni projekt je za zmanjšanje števila avtomobilov v mestu uporabil korenček in ne palice, če si sposodim zdaj že vsem Ljubljančanom znano frazo Marka Peterlina. Dejstvo je, da je Mestna občina Ljubljana pri utrjevanju oblasti in izvajanju svoje prometne politike uporabljala skoraj izključno palico. Korenčki so ostali nekje v nedefinirani prihodnosti, v strategijah. Zato nas ne sme presenečati upor meščanov in zgodovinski sklic občinskega referenduma. Prav zaradi razvoja dogodkov, zaradi nastanka Civilne iniciative za Ljubljano (CILJ) in zaradi bližajočih se lokalnih volitev se zdi smiselno natančneje proučiti dunajski primer reševanja parkirne problematike.

Dejstvo je, da je Mestna občina Ljubljana pri utrjevanju oblasti in izvajanju svoje prometne politike uporabljala skoraj izključno palico. Korenčki so ostali nekje v nedefinirani prihodnosti, v strategijah.

Najprej je treba poudariti, da sta Ljubljana in Dunaj precej različna. Ljubljana ima okrog 300 tisoč prebivalcev, Dunaj več kot dva milijona. Ljubljana prednjači na seznamih najbolj onesnaženih mest v Evropi, Dunaj je že vrsto let med vodilnimi mesti na svetu po kakovosti življenja. Temelj dunajske kakovosti življenja je stanovanjska politika. Osemdeset odstotkovDunajčanov stanovanje najema – v Ljubljani je najemnikov okoli 15 odstotkov. Glavno pa ni število najemnikov, ampak kdo je najemodajalec. Šestdeset odstotkov Dunajčanov najema stanovanje od javnih stanovanjskih skladov, predvsem mestnega, v javnih najemnih stanovanjih pa živi manj kot šest odstotkov Ljubljančanov. Dunajski sistem javnih najemnih stanovanj je star že več kot 100 let in ves ta čas preprečuje stanovanjsko krizo, ki je postala stalnica širom po Evropi in tudi pri nas. Ker je stanovanjsko vprašanje rešeno, se lahko na Dunaju s podobnimi – javnimi in participativnimi – metodami lotevajo drugih vprašanj, denimo prometnega.

Omeniti je treba, da ima Dunaj razvejeno omrežje javnega prometa, ki zajema primestno in podzemno železnico ter tramvaje in avtobuse. Do nedavnega parkirna politika v mestu ni bila posebej restriktivna – brezplačno parkiranje ob nedeljah je bilo še pred nekaj leti na voljo tudi v mestnem središču. V želji po boljši kakovosti življenja so se leta 2025 odločili najti rešitev za zmanjšanje števila avtomobilov v mestu. Manj avtomobilov namreč pomeni več prostora za ljudi in drevesa, pešci in kolesarji pa so varnejši. Čeprav mesto ponuja zadosti korenčkov, vse od stanovanj do javnega potniškega prometa, in bi se lahko odločilo za vzgojno palico, so načrtovalci vseeno razmislili o dodatnem korenčku.

Stava na alternative avtomobilu

Na Dunaju so rešitev parkirne problematike iskali – in jo tudi našli – v preprostem pilotnem projektu »Auto-Wette« (sl. stava na avto). Prvo, kar pritegne pozornost, je iskanje rešitve, ki je niso prekopirali od kakšnega drugega mesta, niti je niso prepustili ekipi birokratov po liniji najmanjšega odpora. Vprašali so se, kakšna bi lahko bila najboljša rešitev, ki je morda še nobeno mesto ni uporabilo. Delovali so torej po istem načelu, po katerem so rešili stanovanjsko vprašanje: zagotoviti meščanom dostojno, udobno in kakovostno življenje, četudi so za to potrebni finančni in organizacijski vložki občine.

S pilotnim projektom so gospodinjstva v mestni četrti Währing želeli spodbuditi, da se prostovoljno odpovejo avtomobilu in začno kot nadomestilo uporabljati bolj trajnostne oblike mobilnosti. V trimesečnem obdobju od maja do julija 2025 so se gospodinjstva prostovoljno odrekla avtomobilu, v zameno pa dobila subvencijo za mobilnost v znesku 500 evrov na mesec na gospodinjstvo. K sodelovanju v projektu se je prijavilo kar 3000 gospodinjstev, a so jih zaradi omejenih zmogljivosti projekta lahko izbrali le 37. Meščani, ki so sodelovali v projektu, so lahko subvencijo za mobilnost porabili po lastni presoji: za mesečne vozovnice javnega prometa (ki stanejo okrog 65 evrov), za kratkoročni najem oziroma souporabo avtomobila (t. i. car sharing), za vožnjo s taksijem, za nakup in vzdrževanje kolesa … Kar jim je ostalo, so lahko pospravili v žep. Projekt je dobil svojo spletno stran, na kateri so predstavili sodelujoče, njihove potovalne navade in jih spremljali vse do zadnje odločitve – obdržati avto ali se mu trajno odpovedati. Na spletni strani so sproti objavljali tudi nasvete za mobilnostne alternative avtomobilu, ki jih lahko sebi v prid uporabijo vsi prebivalci četrti. Da ni šlo za zgolj še en suhoparen projekt, ki bi bil sam sebi namen, priča prisotnost na različnih družbenih omrežjih (Instagram, Facebook, TikTok, YouTube), kjer so sproti objavljali zanimive izsledke raziskave.

Izkazalo se je, da so na mesec v gospodinjstvu povprečno porabili le 340 evrov – torej jim je ostalo 160 evrov. Od tega so 44 odstotkov namenili za javni potniški promet, 23 odstotkov za souporabo avtomobila, 17 odstotkov za prevoze s taksijem in 16 odstotkov za druge oblike mobilnosti. Po treh mesecih sta bili dve tretjini sodelujočih gospodinjstev odločeni za nadaljevanje življenja brez avtomobila, četrtina gospodinjstev pa je avtomobil že prodala. Le devet odstotkov sodelujočih je menilo, da avtomobil za vsakodnevno življenje še naprej nujno potrebujejo. Kot so zapisali v zaključnem poročilu za javnost, je »stava na avto« pokazala, kako preprosto je ljudi spodbuditi, da se po mestu premikajo brez lastnega avtomobila. Delež kilometrov, opravljenih z avtomobilom, se je bistveno zmanjšal, predvsem zaradi uporabe javnega potniškega prometa in kolesarjenja (gl. sliki 1 in 2). Avtomobilska stava je s korenčkom in ne s palico ustvarila nove mobilnostne navade.

Avtomobilska stava je s korenčkom in ne s palico ustvarila nove mobilnostne navade.

Kdo je organiziral pilotni projekt?

Zanimivo, pobuda ni prišla niti z magistrata niti z ulice, ampak z najnižje ravni demokratično izvoljene lokalne samouprave – iz četrtne skupnosti Währing, 18. Bezirk. Leta 2023 je bil prav Währing ena od fokusnih četrti dunajske skupine za podnebje – Wiener Klimateam. Skupina za podnebje je občinska organizacija, ki s participacijo občanov od leta 2022 izvaja pilotne projekte za izboljšanje podnebnih razmer v mestu oziroma posameznih delih mesta. Projekti potekajo v petih fazah: zbiranje zamisli, vrednotenje teh zamisli, razvoj projektov, izbira projektov in naposled implementacija izbranih projektov. V celoten proces je močno vključena javnost, za to se trudijo tudi s prevodom vsebin v jezike priseljencev: od angleščine pa vse do srbohrvaščine in arabščine. Tako so v Währingu občani in četrt predlagali 531 zamisli za izboljšanje podnebnih razmer v četrti, od teh so jih za implementacijo občani izbrali šest – med njimi tudi »stavo na avto«. Projekt so poimenovali samoposkus (Selbstversuch), kar je precej zgovorno: prišel je od občanov za občane, za izboljšanje kakovosti življenja v četrti. V projektu je poleg četrti in dunajske skupine za podnebje sodelovalo tudi javno prevozno podjetje Wiener Linien, ki je soglašalo z zamislijo takšnega projekta.

Währing je dunajska četrt z najmanjšo uporabo avtomobila – kar 39 odstotkov poti prebivalci opravijo z nemotoriziranimi prevoznimi sredstvi. V četrti se vztrajno zmanjšuje število registriranih avtomobilov. Najverjetneje na to vpliva tudi dejstvo, da ima 94 odstotkov prebivalcev v 300-metrskem radiju vsaj avtobusno ali tramvajsko postajo, v 500-metrskem radiju pa tudi postajo podzemne ali primestne železnice.

Velika avtonomija četrtnih skupnosti

Na uspeh »stave na avto« in drugih pilotnih projektov nedvomno blagodejno vpliva organizacijska struktura dunajske lokalne samouprave. Dvomilijonska občina ima 23 četrtnih skupnosti (Bezirke), ki uživajo precejšnjo avtonomijo. V duhu decentralizacije mesta so četrtnim skupnostim dodeljena lastna finančna sredstva za osnovne šole, prometne površine in parke. Poleg tega so vključene v pomembne postopke urbanističnega načrtovanja, organizacije prometa in gradbeništva – o tem odloča svet četrtne skupnosti. Mestni svet tako deluje kot druga stopnja odločanja.

Morda bi bilo tudi pri nas, še posebej v večjih mestih, kakor je Ljubljana, smiselno finančno in kadrovsko opolnomočiti najnižjo stopnjo lokalne samouprave – četrtne skupnosti. Ljubljanske četrtne skupnosti so, če govorimo o številu prebivalcev, primerljive z večjimi slovenskimi občinami, vendar so odmaknjene od vsega resnega dogajanja v občini. Zanimivo bi bilo tudi razmisliti o ponovni uvedbi krajevnih skupnosti, ki so znotraj četrtnih skupnosti vse do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja smiselno združevale po približno 5000 občanov. Večinoma so delovale v soseskah, kar je bila večkrat dokazana učinkovita najnižja stopnja družbene organizacije.

The post Nauki z Dunaja: prometna politika s korenčkom appeared first on Prelom.

Pretekle mesece, predvsem pa tedne so vrhovni veljaki ljubljanske mestne občine nazorno dokazali, da se MOL iz lekcije, ki ji jo je dala Iniciativa za Štepanjsko naselje, ki se je nekako organsko razširila v Civilno iniciativo za Ljubljano (CILJ), ni naučila pretirano veliko. Še naprej že nekajmesečni pritisk civilne družbe jemlje za muho enodnevnico, s katero se lahko poigrava in jo lahko preprosto pomete pod preprogo, jo izigra, nadmudri in nadaljuje po starem. S tem pa je zgolj še enkrat potrdila zdaj že zlajnano in večkrat potrjeno samovoljo, lažno samozavest in oholost. A kljub pritlehnim igricam, ki se jih domislijo omenjeni veljaki, nadležna muha še kar ne misli odnehati.

Če analiziramo nekaj preteklih tednov, je gospod župan v svoji fatamorgani nedotakljivosti pričakoval, da bo s prvo pobudo za zbor občanov v zgodovini Ljubljane opravil na hitro, izpolnil formalnosti in nadaljeval po starem. Še enkrat je naletel na konstruktiven in skrbno načrtovan odpor znotraj zakonsko določenih možnosti, ki kljub vsemu še vedno deloma dajejo moč ljudem. Po zboru občanov ga je čakala pobuda za občinski referendum, ki jo je – spet – pričakal podcenjujoče in ob morebitnem, po njegovem skrajno malo verjetnem, celo nepojmljivem uspehu razpisa referenduma obljubljal, da bo moč in odločitev res prepustil ljudem.

Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje.

A glej ga zlomka, kljub veljaškim dvomom je pobudam uspelo zbrati več kot 14.000 podpisov za razpis prvega občinskega referenduma v ljubljanski zgodovini. Na tej točki se je 5. junija samozavest spremenila v aroganco in občinski mestni svet je sporni oziroma izpodbijani odlok rokohitrsko in čez noč preprosto umaknil. Takšna domislica je vsekakor občudovanja vreden unikum v zgodovini slovenske politike. Tovrstna mahinacija – po domače strahopetnost – se doslej ni zgodila niti v burni preteklosti globoko polarizirane politike na državni ravni.

Tako je gospod župan nekaj dni trmoglavo vztrajal pri tem, da referenduma o neobstoječem odloku ni treba niti ni mogoče izpeljati, izgovarjal pa se ni le na neobstoj odloka, ampak med drugim tudi na dopuste, stroške in kompleksnost same izvedbe. A novo občinsko preigravanje kljub pravnim mnenjem občini naklonjenih etabliranih strokovnjakov ni uspelo – 12. julija se bomo odpravili na prvi občinski referendum v zgodovini Mestne občine Ljubljana, četudi se bo glasovalo o neobstoječem oziroma – bolje rečeno – umaknjenem odloku. Tako meni tudi Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je v pravnem mnenju jasno presodila, da že sprejetega odloka ni mogoče umakniti, to je mogoče zgolj v postopku sprejemanja.

Vsekakor Mestna občina Ljubljana ne razume, da z vsemi omenjenimi podlimi igricami pljuva v lastno skledo. Z nenehnim spreminjanjem taktike, brez prave, iskrene strategije v nasprotju z odločnim, sistematičnim in metodičnim delom iniciativ deluje kot mladostnik, ki mu nekdo prekriža načrte za poletne počitnice. A dejstvo je, da je ravno vrhunec poletne sezone razlog MOL za novo upanje na dokončno utišanje muhe enodnevnice. Prav zato si igra občine minulih deset in več let na referendumu, kot se v teh dneh slikovito izražajo iniciative, zasluži rumeni karton.

…referendumsko vprašanje [je] pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine…

Referendumska kampanja, v kateri občina ne sodeluje, je pravzaprav odlična prispodoba za raven participativnosti v našem mestu v preteklih letih. Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje. Tako je referendumsko vprašanje pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine, ki pravzaprav že od samega začetka mandata zapostavlja potrebe občanov, njihovo samoorganizacijo na lokalni ravni, želje po kakovostnem javnem prometu, poleg tega pa mesto zavestno gentrificira in gentrifikacijo vidi celo kot pozitiven pojav ter »kasiranje« na plečih občanov cinično predstavlja kot bogatenje vseh, ne le nosilcev kapitala.

Tako se, draga občanka, v nedeljo le odpravi na eno izmed 256 glasovalnih mest ali pa na predčasno glasovanje (ki bo na Gospodarskem razstavišču v Marmorni dvorani potekalo še danes in jutri (od 7. do 19. ure) in jasno izrazi svojo voljo glede občinskega početja v preteklih letih in ne zgolj v preteklih mesecih.

The post Predreferendumsko preigravanje appeared first on Prelom.

Mestna občina Ljubljana je danes objavila promocijski material, na katerem kratico BRT zavajajoče tolmači kot oznako za tako imenovane “baterijske tramvaje”. Kaj BRT dejansko pomeni? “Sistem hitrih avtobusnih linij po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili /…/ Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov,” je v intervjuju za Prelom pojasnil Marko Peterlin. Več o tem, kaj je BRT, lahko preberete tudi na tej povezavi in v odprtem pismu, s katerim se je odzvala Špela Berlot Veselko, koordinatorica Koalicije za trajnostno prometno politiko.

The post BRT ni baterijski tramvaj, ampak sistem hitrih avtobusnih linij appeared first on Prelom.

Na PLAC-u bodo v četrtek in petek gostili Internacionalistično karavano solidarnosti za atenski skvoterski kompleks Prosfygika. Karavana prispe v Ljubljano iz Dunaja v četrtek, 2. julija.

Vabljeni_e, da se udeležite in podprete aktivnosti v sklopu obiska:

ČET 2.7. // 21:00 // PLAC:
Srečanje/sestanek Karavane z ljubljanskimi skupinami (vzajemno spoznanje, predstavitev situacije v skupnosti Prosfygika in solidarnostne Karavane ter dogovor glede petkove akcije).

PET 3.7. // 11:00 // GRŠKA AMBASADA, Trnovski Pristan 14, 1000 Ljubljana:
Protestni shod solidarnosti s skupnostjo Prosfygika pred grško ambasado v Ljubljani.

The post Internacionalistična karavana solidarnosti za Prosfygiko v Ljubljani appeared first on Prelom.

V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo ljudje kljub temu vedno kje našli prostor zase, saj jih ni mogoče enostavno izbrisati, a je položaj zdaj precej drugačen kot v časih, ko je bil sam na cesti.

»V Jugoslaviji je bilo rajsko biti klošar, potem pa je kapitalizem vse uničil,« pravi Taubi in trditev tudi utemelji: takrat so bili stanovanjski bloki odklenjeni, zato so lahko brezdomci prespali v kleteh, našli kaj za pod zob, tudi prho in higienske pripomočke. »Študentski domovi so bili kot Hotel Hilton. Študentje so v skupinskih kuhinjah puščali hrano, v kopalnicah šampone, v sušilnicah obleke. Lahko si si skuhal kosilo, se oprhal, tudi prespal, zdaj pa tega ni več.« Taubi pravi, da je bila to zlata doba brezdomstva. Celo do denarja je bilo lažje priti, droga je bila bolj čista (na trgu še ni bilo sintetičnih drog, prevladovala sta alkohol in heroin), zato so zanjo zapravili manj, na cesti je bilo manj ljudi, s tem pa tudi manj konkurence za prostor in žicanje.

Taubi pravi, da so v tistih časih policisti opravljali tudi socialni delo. Resno? »Ja, pozimi so dali večino brezdomcev v zapor na Povšetovo. Obtoženi so bili brezdomstva. Ampak ta zakon je veljal le pozimi, spomladi so jih spustili,« pravi in postreže z anekdoto o eni najbolj znanih mestnih fac iz tistega obdobja, njegov vzdevek je bil Kuzla. »Policaji ga niso hoteli zapreti, zato je na Tromostovju, v centru Merkur, kjer je danes Emporium, razbil izložbo, tam pustil osebno izkaznico in počakal, da so ga odpeljali na Povšetovo.« Taubi dodaja, da je bila takrat za življenje na cesti najpomembnejša inteligenca. Bilo je je ogromno, danes pa prevladuje agresija, tako nekako kot tudi sicer v družbi.

Od »zlatih časov brezdomstva« je šel razvoj dogodkov v drugo smer. Borut Bah iz društva Stigma, ki že tri desetletja spremlja dogajanje, se spomni, da se je sredi devetdesetih let oblikovala večja scena na območju današnje AKC Metelkova in da so že takrat preganjali uživalce drog: za nekdanji Veletekstil, ob železniško progo pri Orto baru, k Mercatorju na Metelkovi in za zid, prav tako na Metelkovi. »Sčasoma so se na tej sceni začele pojavljati tudi težave z brezdomstvom, kriminalom, prostitucijo. Ampak na vseh teh lokacijah so bili uporabniki deloma skriti in neopazni za lokalno prebivalstvo.« Prelomni trenutek se je zgodil pred desetimi leti. Takrat je občina podrla znameniti zid na Metelkovi, odvisniki in brezdomci so se preselili v park Tabor, postali vidni, med meščani pa je zavladala panika. Bah se spomni, da so od takrat ukrepi večinoma šli v smeri nadaljnjega preganjanja po mestu: spet nazaj pred Mercator, v sosednje ulice in naposled v Tomanov park, »kjer so bile stvari malo bolj pod nadzorom«, a ga je občina pred letom in pol zaprla. Pravi, da so ljudje spet našli novo-staro lokacijo na AKC Metelkova, vendar opozarja, da se položaj ni uredil.

V zadnjih letih so brezdomci izgubili tudi druga skrita mesta, na primer Avtonomno tovarno Rog, Cukrarno, Kolizej in nazadnje podhoda Ajdovščina in Plava Laguna, zato zdaj Bah opaža več ljudi okoli Stigminega dnevnega centra v Zupančičevi jami in na Navju. »Scena se torej spreminja, odgovornim pa zaradi specifike te populacije ne uspe, da bi ljudi lokacijsko odrinili na obrobje mesta. Brezdomci in uporabniki so vezani na bližino mestnega središča, kjer je lažje zaslužiti kak evro, kjer se lahko družijo, kjer je ne nazadnje tudi substitucijska terapija in vsi drugi programi. Dnevni centri daleč od mestnega središča trenutno v Ljubljani ne bi delovali,« pravi Bah.

Rušitev zidu na Metelkovi je bila povod za izid publikacije Odprta scena (2021), ki jo je skupaj z Vero Grebenc uredila profesorica na Fakulteti za socialno delo Amra Šabić. V knjigi več avtorjev, poznavalcev ljubljanske scene, analizira položaj, ki pa se je od tedaj le še stopnjeval v še bolj intenzivno socialno čiščenje mesta. Amra Šabić je do teh procesov kritična. Nesprejemljiva se ji zdi stopnja, ki jo je dosegla gentrifikacija. »Ne le da za nas meščane velja vse več omejitev, ki otežujejo vsakdanje življenje, poteka tudi zelo očitno čiščenje vseh tistih, ki kvarijo podobo mesta. V tem smislu je zapiranje podhodov in onemogočanje ljudem, ki živijo na samem robu družbe, da bi se vsaj začasno zaščitili pred vremenskimi razmerami, nesprejemljivo,« pravi. Opozarja, da mesto vse bolj sledi logiki »upravljanja vidnosti« socialnih problemov – a če problem ni več viden, še ne pomeni, da ga ni.

S tem je povezana represija. Poleg preganjanja iz podhodov in parkov je eden zadnjih represivnih ukrepov novi zakon o javnem redu in miru, s katerim so se povečale kazni za brezdomstvo, obenem pa so se pooblastila za pisanje kazni s policije razširila na mestno redarstvo. Kazni za spanje na javnih krajih (na primer na hodnikih, v stanovanjskih blokih, kleteh, parkih, na avtobusnih in železniških postajah) so se zvišale na sto do 150 evrov. Zakon tudi razširja seznam mest, prepovedanih za spanje. Mestno redarstvo je letos obravnavalo deset takšnih prekrškov, policija pa sedem od 28. januarja do 24. maja.

Amra Šabić ta ukrep vidi kot dodatno kriminalizacijo brezdomstva in revščine ter socialne izključenosti, saj sankcionira posledice socialnih stisk in ne vzrokov. »Če kdo spi na ulici, berači, se zadržuje v podhodu ali uporablja javni prostor za preživetje, je to posledica pomanjkanja. Ko država na to odgovori z globami in dodatnim nadzorom, poveča stigmatizacijo.« Težava torej ni v brezdomcih in odvisnikih, ampak v pomanjkanju programov in ne dovolj široki podpori, ki bi, kot pravi Amra Šabić, morala biti razpršena po različnih delih mesta, saj bi se tako zmanjšala koncentracija ljudi na nekaterih točkah, s tem pa bi se zmanjšali tudi vidnost in konflikti z okolico.

Kot pravi Urška Smerkolj iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, brezdomci kazni, ki jim jih pišeta policija in redarstvo, nikoli ne bodo plačali, z naraščanjem dolgov pa je motivacija, da bi si človek našel delo, še manjša, saj bi zaposlitvi sledile izvršbe. »Strinjamo se, da tako prenočevanje ni ne primerno ne dostojno. Spet pa je tu vprašanje: kje pa naj potem spijo? Menimo, da je pošteno, da država in mestna občina najprej odgovorita na to vprašanje. Ko bomo nekomu lahko rekli: ’Glej, tukaj ne moreš spati, tam je prostor zate,’ se s kaznimi najbrž ne bo treba več ukvarjati,« meni. Razmere na terenu so takšne, da bi lahko policija in redarstvo napisala še veliko več kazni. Zgolj v eni noči je Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote naštelo 30 oseb, ki so spale po avtobusnih postajališčih, dvigalih, na Žalah, v grmovju, v čakalnicah, na vlakih, raziskava Kraljev ulice pa kaže, da na cesti in v tako imenovanih bazah (zapuščenih zgradbah) vsak dan spi približno 180 ljudi.

Amra Šabić poudarja, da je v tem trenutku še večja težava postopno uničevanje programov zmanjševanja škode, saj nekatere nevladne organizacije, ki izvajajo nizkopražne programe, ostajajo brez sredstev oziroma z manjšimi sredstvi ali pa imajo težave s prostori, zato opozarja na nevarnost ukinjanja storitev, ki so doslej delovale. Stigma na primer že vrsto let doživlja pritožbe sosedov in pritiske, naj ne deluje v njihovi soseski, podobno so nazadnje stanovalci – v duhu vsesplošnega preganjanja brezdomcev – zahtevali izselitev iz bloka tudi od društva Kralji ulice oziroma njegovega najemodajalca.

V dnevni center Kraljev ulice vsak dan prihaja okrog 200 ljudi in zadrževali so se na klopcah pred zgradbo, zato tam ni manjkalo konfliktov in hrupa. Kdor je že kdaj bil v dnevnem centru, ve, da ta niti približno nima prostora za toliko ljudi, a ti vse bolj množično prihajajo tja, verjetno tudi zato, ker jih vsepovsod podijo. Kot pravi predsednica društva Hana Košan, so se z leti potrebe v mestu povečevale, kapacitete (storitve in prostori) pa ne, dokler niso razmere postale nevzdržne, zato so spori s prebivalstvom izbruhnili tudi v tem delu mestnega središča. Da bi jih ublažili, je občina odstranila klopce pred dnevnim centrom. Zdaj se ljudje tam ne zadržujejo več, spori s stanovalci so se s tem umirili, to je prineslo mir in čas za bolj poglobljeno obravnavo posameznih socialnih težav, v zraku pa ostaja vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost.

V vedno bolj ranljivem položaju so tudi nevladne organizacije, ki morajo nekako blažiti posledice pomanjkanja prostorov, obenem pa lahko vsak trenutek dobijo najemodajalčevo obvestilo o odpovedi pogodbe. Bah je pri tem pokazal na še eno sistemsko težavo: nevladne organizacije prostore večinoma najemajo na trgu, ponekod v tujini pa prostore za izvajanje programov zagotavljata država in mesto, ki kot financerja postaneta neke vrste partnerja v programih – tako bi po Bahovem videnju moralo biti tudi pri nas.

Položaj brezdomcev in odvisnikov je torej skrb zbujajoč. Postavlja se vprašanje, kaj storiti. Občina se rada pohvali, da gradi zavetišče. Vsi sogovorniki se strinjajo, da bo to dobrodošla pridobitev, a da nikakor ne more zadovoljiti vseh potreb. Občina napoveduje, da bo zavetišče avgusta v upravljanje izročila društvu Kralji ulice. Hana Košan pravi, da bo hiša odprta ves čas in stanovalcem čez dan ne bo treba zapustiti sobe, kot je veljalo do zdaj. Skušali bodo vpeljati svojo filozofijo programa nastanitvene podpore »resettlement«: brez izključevanja – razen zaradi najhujšega nasilja – in z namenom, da bi bilo tovrstno bivanje le prehod k naslednjemu koraku pri ponovnem vključevanju v družbo.

S stanovalci bo delalo 12 do 15 zaposlenih, ki se bodo ukvarjali z individualnimi težavami. V spodnjem delu bodo krizne namestitve za krajše obdobje (do 64 mest, do osem ljudi v sobi), v zgornjem bodo samostojne enote za srednjeročno bivanje (do 36 mest), podobne bivalnim enotam, a z lastnimi kopalnicami. Prostora bo torej za največ sto ljudi, kar glede na podatek, da jih je brez strehe nad glavo vsaj okrog 180 (pri čemer je treba dodati, da do vseh z raziskavo verjetno niso prišli), še zdaleč ne rešuje težave brezdomstva v mestu. Še toliko bolj, če upoštevamo, na kar opozarja Urška Smerkolj, da je na tem mestu že delovalo zavetišče, ki do dograditve novega začasno deluje na Povšetovi, zato ne gre za povsem nove kapacitete. Bo pa v zavetišču enkrat več postelj, kakor jih je bilo nekoč, ko je bilo – vsaj uradno – na voljo 46 mest (28 za celodnevno oskrbo in 18 v prenočitvenem delu). Tudi standard bivanja v novogradnji bo precej višji.

Hana Košan se zaveda nevarnosti novega zavetišča, predvsem morebitne prevelike centralizacije in napačnega vtisa, da bodo s tem težave rešene, kar bi lahko zavrlo že tako capljajočo stanovanjsko politiko. Kralji ulice se namreč še naprej zavzemajo za to, da bi morali ljudje živeti v stanovanjih, ne v zavetiščih. Predsednica društva zato poudarja, da je treba iskati tudi trajnejše stanovanjske rešitve, krepiti programe in jih razpršiti na več lokacij, nehati preganjati ljudi z javnih prostorov, skrbeti za dnevne centre in odpirati nove.

Urška Smrkolj pričakuje kratkoročno pozitivne učinke, dolgoročno pa se boji, da bi se brez dobrih strategij prepad med družbo in ljudmi z njenega roba še poglobil. Nevarnost, da bi se to zgodilo, vidi v prevelikem številu oseb na enem mestu, zato opozarja, da je dnevnih centrov premalo. »Centralizacija tako težavne skupine ljudi na enem mestu ni strokovna in deluje kot tempirana bomba, ki jo bo mogoče obvladovati le z zelo jasnimi pravili in redom. To pa po drugi strani pomeni, da bomo kmalu spet imeli veliko posameznikov, ki v zavetišče ne bodo mogli, saj ne bodo sposobni upoštevati osnovnih zahtev,« pravi. In dodaja, da nekateri že zdaj ne morejo prenočevati v zavetiščih, ker ni prostora, ker imajo prepoved ali ker so tujci. Hana Košan po drugi strani zatrjuje, da bodo še naprej upoštevali načelo nizkega praga, torej ne bo strogih ukrepov, ki bi izključevali. Po njenih besedah ne bo niti zavračanja ljudi pod vplivom drog in teženj po prisilnem zdravljenju, čeprav je bilo to mogoče slišati v krogih socialnega dela.

Kakorkoli že, »zlate dobe brezdomstva« še dolgo ne bo nazaj. Če pomislimo na sicer ustavljen ukrep poseganja v denarno socialno pomoč po tako imenovanem Šutarjevem zakonu in koalicijsko pogodbo nove vlade, ki napoveduje nove posege v denarno socialno pomoč, je jasno, da je duh časa povsem drugačen, kot je bil v Taubijevih dneh na ulici, in da se obeta še težja prihodnost. A Taubi pravi: »Mi smo kot virus. Razširimo se in ne moreš nas ustaviti.« Ljudje bodo torej ne glede na vse ostali. Vprašanje pa je, ali bodo živeli v vsaj približno dostojnih razmerah in ali jih bo družba dvojno kaznovala za njihov položaj, ki je produkt prav te družbe.

The post Od “Hotela Hilton” do socialnega čiščenja appeared first on Prelom.

Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji.

Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.«

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko so razodeli sporne načrte za selitev v neprimerno industrijsko halo, za katero naj bi ministrstvo zasebniku Miranu Bošticu plačevalo 71.000 evrov na mesec? Ali na dan, ko se je ugotovilo, da zamaka tudi streha v novih prostorih? Ali na dan, ko smo spoznali, da bo ta začasna preselitev trajala še leta? Ali na dan, ko je bila zaradi protestov zaposlenih primorana k odstopu prejšnja direktorica? V vsem tem času bi bilo morda še mogoče vplivati na odgovorne politike, 705. dan pa je več kot očitno prepozno.

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev.

Težko ugibam, kakšna je bila strategija za majsko gledališko operacijo. Morda jo lahko razumemo kot samopreživetveni refleks, preblisk spoznanja, da bi bilo vendarle dobro imeti ljudstvo na svoji strani. Takšen preblisk se ni mogel zgoditi, ko so med institucijo in državo obstajali vsaj še zametki političnih vezi, ko je bilo še mogoče sanjariti, da se nekje na drugem koncu te gradbene more le obeta vrnitev v dobre stare čase, v še lepše in še uglednejše prostore. Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«. Tako je bilo gledališče zmožno pretrpeti tudi najhujša ponižanja, ne da bi občinstvo postavilo v odkriti antagonizem z državo. Ni napadlo mešetarskih funkcionarjev, ni poudarjalo spornih poslov, ni preizpraševalo sistema, katerega tvorni del je bilo vsa ta desetletja … Melanholično tarnanje je še največ, kar je lahko proizvedlo. Šele ob dokončni prekinitvi političnih vezi, ki se obeta z menjavo vlade, ko je torej postalo jasno, da ne bo vrnitve v dobre stare čase, pa je akterje zadela resnost njihovega položaja: morda ni nikogar več, ki bi mu bilo do tega, da jih reši. Morda bo novim politikom, ki niso bili del nepremičninskega mešetarjenja, za njihovo usodo vseeno. Morda je z Dramo res konec.

Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«.

A preden skupaj z njo kličemo ljudstvo na barikade, se velja vprašati, ali je vrnitev v dobre stare čase res tisto, kar si želimo. Gledališče je imelo v svoji prejšnji obliki jasni funkciji. Kot vse buržoazne institucije je najprej pomagalo pri gradnji nacionalnega mita, ideje srečne podalpske družine, ki jo povezujejo meščanske kulturne prakse. Nato je bilo tudi sredstvo za utrjevanje družbenega statusa meščanov, promenada za družbeno smetano – prostor, kjer pomembni ljudje pokažejo svojo pomembnost z udeležbo na premieri. Te naloge za vladajoče razrede so vse generacije gledališčnikov z veseljem opravljale in bile za to tudi razmeroma dobro nagrajene. Nekoliko slabše pa se znajdejo v današnjih časih, ko gledališče dobiva novo družbeno funkcijo pospeševalca gentrifikacije. Po investicijskem bumu kultura namreč ni več le družbenopolitično orodje vladajočih, ampak predvsem ekonomski multiplikator v rokah developerjev. Ni več pomembno, koliko ugleda lahko prispevajo k rezimejem obiskovalcev, ampak koliko vrednosti lahko dodajo kvadratnim metrom v okolici, katere pogodbe lahko prinesejo zasebnim načrtovalcem, koliko betona lahko odkupijo od gradbenih koncernov. Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Tako so po desetletjih gentrifikacije novo funkcijo kulture občutili tudi tisti, ki jim je bilo do zdaj s tem prizaneseno. Ansambel nacionalnega gledališča je po Kolizeju, Tobačni, Rogu, Cukrarni in drugih zdaj tudi na lastni koži občutil, kaj pomeni biti del gradbenega posla. Ugotovil je, da se nova Drama ne gradi zanj, ampak za arhitekturni biro, za projektne pisarne, za gradbena podjetja, za opremljevalce in zasebne najemodajalce. Gradi se za kliko poslovnih partnerjev, zbranih okoli slovenske kulturne birokracije. In biti del te »nacionalne kulture« pomeni, da si zreduciran na material, ki ga gradbinec preseli z enega začasnega odlagališča na drugo. Pomeni ždeti v industrijski hali in se pretvarjati, da si umetnik nacionalnega pomena, medtem ko lastnik hale vsak mesec od države v žep pospravi tri tvoje letne plače. Najprej so kakopak to spoznali zaposleni, ki jih je položaj postopoma potiskal k notranjemu uporu, nato si je moralo položaj priznati tudi vodstvo. Kdo ve, morda bi po nekem drugem scenariju prenova uspela in bi se lahko teater še naprej pretvarjal, da je družbeno relevantna ustanova. Zdaj pa je institucija, ujeta v brezizhodnosti nasedlega nepremičninskega posla, primorana v spoprijem s stvarnostjo: ti ljudje jo bodo posekali z enako lahkoto, kot so posekali kostanj na njenem dvorišču. Da bi preživela, mora v novih razmerah najti nov smisel.

Naravni refleks vsake ustanove je, da išče pot nazaj, v dobre stare čase. Z veseljem bi se vrnila k vlogi dvornega kulturnega aparata, z največjim zadovoljstvom bi bila spet modna brv za mestne elite. Tudi v svoji novoodkriti aktivistični preobleki, ko se gverilsko odpravlja na ulico in mobilizira občinstvo k politični akciji, si v resnici prizadeva za vrnitev v grandiozno palačo, kjer bo lahko simbol stare razredne ureditve. Vodstvo je državi predlagalo scenarije A, B in C, ki pa vsi vključujejo vrnitev v neko različico zgradbe na Erjavčevi cesti z monstruoznim jeklenim prizidkom ali brez njega ali v novo stavbo, ki bi bila še dražja in še grša. Refleks institucije je seveda razumljiv, kaj drugega pa naj zahteva? Pravzaprav je bila vrnitev v dobre stare čase obljuba vsake liberalne vlade: vas, otroke višjih slojev z dobro izobrazbo, bomo zaščitili pred ekscesi poznega kapitalizma in vam omogočili še naprej ustvarjati v varnem okolju institucionalizirane kulture, četudi bomo pustili neoliberalizmu požgati vse drugo. Nič nenavadnega ni, da se je meščanska kultura tako odkrito povezovala z liberalno vejo oblasti in da ne ve, kaj bi s sabo, ko ta ni več sposobna uresničevati svojih zagotovil.

Toda njeni refleksi so očitno zgrešeni. Preden lahko naredi kako pametno potezo, je treba ponotranjiti to, da je gledališča, kakršno smo poznali, nepreklicno konec. V resnici ga je bilo konec že zdavnaj. Walter Benjamin je davnega leta 1934 zelo nazorno opisal njegovo smrt: »Ljudje še naprej pišejo tragedije in opere, ki imajo na razpolago navidezno urejen scenski aparat, v resnici pa ne počnejo drugega, kot da dobavljajo gradivo aparatu, ki je na robu propada. ‘Ta nejasnost glede lastne funkcije pri glasbenikih, pisateljih, kritikih,’ pravi Brecht, ‘ima pomembne posledice, ki jih premalo upoštevamo. Ker mislijo, da imajo v lasti aparat – ki ima v resnici v lasti njih –, zagovarjajo aparat, nad katerim nimajo nobenega nadzora več in ki tudi ni več, kakor sicer še vedno verjamejo, sredstvo v prid proizvajalcem, temveč je sredstvo proti njim.’ Gledališče zapletenih strojev, enormnih izdatkov za igralce in prefinjenih efektov se je večidel pojavilo zato, ker poskuša proizvajalce speljati v brezizhoden konkurenčni boj, ki sta ga vsilila radio in film. Takšno gledališče – pa naj gre za njegovo visokokulturno ali za razvedrilno obliko, ki sta komplementarni in dopolnjujoči se – je prizorišče dobro situiranega sloja, ki spremeni vse, česar se dotakne, v razvedrilo. Njegov položaj je brezupen.« K tej smrtni obsodbi lahko dodamo tudi element, ki v Benjaminovem času še ni bil prisoten: to je financializacija družbe, ki sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete.

Financializacija družbe sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete. Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame.

Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame. S 85 milijoni evrov, ki bi šli v mešetarske žepe betonarjev, lahko ministrstvo za kulturo vsem igralcem, avtorjem, dramaturgom, kostumografom in drugim ustvarjalcem zagotovi dosmrtne štipendije, da bodo – osvobojeni diktata neoliberalne arhitekture – ustvarjali, karkoli jim srce poželi (predlog bi dejansko moral biti všeč tudi fiskalnim konservativcem – samo pomislimo, koliko bi država prihranila pri administrativnih, računovodskih, bančnih, zavarovalniških, PR in drugih storitvah, ki danes pomenijo velik del obratovalnih stroškov megalomanske institucije). In še en predlog: kaj, ko bi osvobojena Drama začela novo ero svojega ustvarjanja s turnejo po slovenskih gradbiščih? Da bi, tako kot 20. maja na dvorišču Erjavčeve ceste, brez nepotrebnega odrskega kiča igrala za angažirano in politizirano občinstvo, za gradbene delavce, za sosede in otroke? »Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom.« Kaj, ko bi poleg svoje lastne negotovosti razgalila negotovost celotne družbe, ki je prav tako ujeta v krempljih špekulativnega kapitala? Kaj, ko si ne bi prizadevala vzdrževati gnilega ideološkega aparata vladajočih, ampak bi skupaj z množicami vzpostavljala novega?

Spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

Če se ne bi zataknilo pri gradbenih dovoljenjih in se sporni postopek obnove Drame ne bi razvlekla na mučni dve leti, bi se ansambel verjetno lahko zadovoljno vrnil v varno zavetje meščanske palače. Še naprej bi se lahko v objemu najuglednejših restavracij, hotelov in luksuznih gradenj pretvarjal, da njegova izvajanja spadajo v napredno strujo slovenske kulture. Zadovoljno bi se udomačil v novih prostornih garderobah in vadbenih sobanah, ki so jih ravnokar zabetonirali suženjski delavci iz tretjega sveta. Še naprej bi lahko vihal nos nad slovensko harmonikarsko provincialnostjo, medtem ko bi gledal svoj odsev v steklenem pročelju Centra Šumi – investicijskega mehanizma najprovincialnejših slovenskih milijonarjev. In medtem ko se Ljubljana okoli njega spreminja v Dubaj, bi do zadnjega uprizarjal Cankarjeve kritike politične hinavščine (»Zunaj pod okni je drhal, ki je lačna; mi pa se pečemo okoli ognja in se grejemo, zraven se pa pogovarjamo o obči blaginji.«). A prav spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil te klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

The post Ne obnovit Drame appeared first on Prelom.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da v petek 17.7. v Mariboru ne bo sprejema vzorcev za namen testiranja. Vzorce boste lahko ponovno oddali v ponedeljek med 12.00 in 18.00.

V Ljubljani sprejem vzorcev poteka nemoteno (pet 16.00 – 18.00)

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post V petek odpade testiranje v Mariboru appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v torek 7.7. in v sredo 8.7. info točka v Ljubljani odprta le med 11.00 in 14.00 uro.

Ostali programi obratujejo po običajnem urniku.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Ker je o 4-CMC na voljo malo informacij, se pri njegovi uporabi izpostavljate neznanim tveganjem. Zaradi večjega števila lažnih snovi na trgu sintetičnih katinonov, se priporoča uporaba anonimne storitve testiranja drog. Če to ni mogoče in jo vseeno želite uporabiti, poskusite želeni učinek doseči z uporabo zelo majhnih količin.
• Predpostavlja se, da ima 4-CMC (4-klorometkatinon) zaradi vsebnosti klora večji nevrotoskičen učinek, zato se uporabi raje izogni.
• 4-CMC velja za substanco z visokim tveganjem za razvoj odvisnosti.
• Ob znakih izgube nadzora ali kompulzivne uporabe je priporočena takojšnja prekinitev.
• Zaradi močnega »cravinga« lahko pride do dolgotrajnih epizod ponovne uporabe in večjega tveganja predoziranja. Omeji si količine.
• Izogibajte se uporabi 3-CMC in 4-CMC v kombinaciji z drugimi substancami, ki sproščajo serotonin, kot so MAOI, MDMA, metamfetamin ter SSRIs/SNRIs. To lahko povzroči življenjsko nevaren serotoninski sindrom.
• V primeru hudih zdravstvenih zapletov po uporabi psihoaktivnih snovi, pokliči nujno medicinsko pomoč (112).
• V kolikor se ti zdi, da je tvoja uporaba drog šla predaleč si vzemi pavzo od uporabe, ali pa si poišči strokovno pomoč (DrogArt svetovalnica)
• Dodatne informacije o tveganjih na trgu drog in smernicah zmanjševanja škode  se nahajajo na https://www.drogart.org.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Ker je o 4-CMC na voljo malo informacij, se pri njegovi uporabi izpostavljate neznanim tveganjem. Zaradi večjega števila lažnih snovi na trgu sintetičnih katinonov, se priporoča uporaba anonimne storitve testiranja drog. Če to ni mogoče in jo vseeno želite uporabiti, poskusite želeni učinek doseči z uporabo zelo majhnih količin.
• Predpostavlja se, da ima 4-CMC (4-klorometkatinon) zaradi vsebnosti klora večji nevrotoskičen učinek, zato se uporabi raje izogni.
• 4-CMC velja za substanco z visokim tveganjem za razvoj odvisnosti.
• Ob znakih izgube nadzora ali kompulzivne uporabe je priporočena takojšnja prekinitev.
• Zaradi močnega »cravinga« lahko pride do dolgotrajnih epizod ponovne uporabe in večjega tveganja predoziranja. Omeji si količine.
• Izogibajte se uporabi 3-CMC in 4-CMC v kombinaciji z drugimi substancami, ki sproščajo serotonin, kot so MAOI, MDMA, metamfetamin ter SSRIs/SNRIs. To lahko povzroči življenjsko nevaren serotoninski sindrom.
• V primeru hudih zdravstvenih zapletov po uporabi psihoaktivnih snovi, pokliči nujno medicinsko pomoč (112).
• V kolikor se ti zdi, da je tvoja uporaba drog šla predaleč si vzemi pavzo od uporabe, ali pa si poišči strokovno pomoč (DrogArt svetovalnica)
• Dodatne informacije o tveganjih na trgu drog in smernicah zmanjševanja škode  se nahajajo na https://www.drogart.org.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post 4-CMC prodan kot 2-MMC v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Donkey Kong (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Facebook (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post My Brand (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Bodite pazljivi pri doziranju. Lahka doza za 2C-B je 2-10 mg, srednja doza 10-20 mg in močna doza 20-30 mg.
• 2C-B se vedno jemlje na prazen želodec, saj v nasprotnem primeru ob začetku učinkovanja, lahko povzroči neprijetno slabost in krče. Poskrbite torej za lahek obrok vsaj 3-4 ure preden vzamete 2CB. V primeru slabosti pomaga, če vstanete in se nekoliko sprehodite.
• Glede na svoje psihadelične učinke nosi 2C-B s seboj vsa tveganja, ki veljajo za psihadelične droge: paranoične reakcije, bad tripi, izguba stika z realnostjo. Poskrbi za  primerno okolje uporabe v katerem se dobro počutiš in da si v dobri psihofizični kondiciji (set in setting).
• Če se odločiš za uporabo na partiju, je bolje da vzameš manjšo dozo (brez halucinacij) in da svojim prijateljem poveš kaj si vzel/a.
• Če plešete na 2C-B-ju pazite (prav tako kot pri MDMA), da vsake toliko časa popijete nekoliko požirkov brezalkoholne tekočine.

The post 2C-B (2C-B) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

– Začnite z majhnim odmerkom. Če pivnik vsebuje visoko vsebnost LSD, ga razrežite na ustrezno velikost in uporabite majši del. 

– Pri LSDju in ostalih psihedelikih je najbolj pomemben dober set in setting; da se pred tripom počutimo dobro in stabilno ter da smo v varnem, mirnem okolju z ljudmi, ki jim zaupamo.- Ne vozi ničesar in nikogar, odsvetuje se tudi udeležba v prometu, kot pešec

– Uporaba LSD se odsvetuje, če je vaše fizično ali psihično počutje slabo.
– Če se bojite intenzivnega psihoaktivnega učinka, LSD-ja ne uporabljajte. 

– Ne uživajte LSD-ja na poln želodec, ampak pred ali med tripom pojejte nekaj lahkega.
– Načrtujte si dovolj počitka in okrevanja dan po tripu, da boste lažje predelali izkušnjo.

– Osebe z duševnimi težavami ali boleznimi, osebe, ki jemljejo nevroleptike, ter osebe s težavami s krvnim obtokom in srcem naj se vzdržijo uživanja LSD-ja.

Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Chucky (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post My Brand (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Pop Smoke (MDMA) appeared first on DrogArt.

Mednarodna matematična zveza (IMU) je na svetovnem kongresu v Pensilvaniji razglasila letošnje prejemnike najvišje nagrade v matematiki. Fieldsovo medaljo prejmejo Hong Wang, Jacob Tsimerman, John Pardon in Yu Deng. Vsi štirje so bili med favoriti, zato izbor ni presenečenje. Fieldsova medalja je nekakšna Nobelova nagrada za matematiko, ki pa je še precej bolj ekskluzivna. Podeljujejo jo le vsaka štiri leta, prejemniki so lahko največj štirje in biti morajo mlajši od 40 let. Nagrado so prvikrat podelili leta 1936, nato od leta 1950 vsako četrto leto. Med prejemniki so bila tudi velika imena, kot so Terence Tao, Grigorij Pereljman (ki jo je zavrnil) in Maryam Mirzakhani, ki je bila leta 2014 prva ženska nagrajenka. Nagrada vključuje 15.000 kanadskih dolarjev in 169-gramsko zlato medaljo, kar je bistveno manj od Nobelovih nagrad, a njena vrednost je v matematični srenji neskončna. Hong Wang je dokazala Kakeyevo domnevo v treh dimenzijah, ki si jo lahko predstavljamo z vrtenjem svinčnika med prsti tako, da v vsako smer kaže natanko enkrat. Zanima nas, kakšen najmanjši prostor lahko opiše. Yu Deng se ukvarjal z opisom kapljevin, ki se na mikroskopskem nivoju obnašajo kot neurejeno gibanje in trkanje molekul, na makroskopskem nivoju pa kot urejen tok kontinua. Pokazal je, da obe limiti opisujejo enake enačbe. John Pardon dela na teoriji vozlov, med drugim pa je dokazal, da so lahko popačitve za nekatere vrste vozlov poljubno velike. Jacob Tsimerman je dokazal André-Oortovo domnevo. Vsi letošnji nagrajenci delajo v ZDA ali Kanadi, čeprav sta Wang in Deng rojena na Kitajskem, s čimer se nadaljuje prevlada Severne Amerike. [st.slika 76517]

Zaključila se je tudi olimpijada z najdaljšo zgodovino, ki je letos potekala na Kitajskem. Na 67. mednarodni matematični olimpijadi v Šanghaju je slovenska ekipa dosegla eno srebrno medaljo, dve bronasti medalji in dve pohvali. Srebrno medaljo je osvojil Taras Vuk, bronasta pa sta bila Andraž Čadež in Martin Alojz Flisar. Pohvalo sta prejela Adam Bürmen (vsi Gimnazija Bežigrad) in Naja Oblak (Gimnazija Vič). Tekmovala je tudi Ekaterina Chizhova (Gimnazija Bežigrad). Mednarodna matematična olimpijada ni le najstarejše, temveč je tudi največje tekmovanje. Letos je nastopilo 666 tekmovalcev iz 117 držav. Prvo mesto si je razdelilo kar sedem tekmovalcev, ki so osvojili vse možne točke: trije Kitajci, Korejec, Britanec in dva Američana. Najboljši tekmovalec iz EU je bil madžarski tekmovalec na 17. mestu. Taras Vuk je s 117. mestom in 24 točkami dosegel najboljši slovenski rezultat letos, le malo pa sta zaostala Andraž Čadež z 22 točkami in Martin Alojz Flisar z 18 točkami. Osvojiti je mogoče 42 točk, saj se vsaka izmed šestih nalog točkuje s sedmimi točkami. Ekipni zmagovalci so Kitajci, ki so edini osvojili šest zlatih medalj, torej z vsemi svojimi tekmovalci. Sledijo ZDA (4-1-1), Rusija (4-2-0), Singapur (3-2-1) in Vietnam (2-3-1). Slovenija je osvojila solidno 54. mesto. Tekmovalci vsak tekmovalni dan rešujejo tri naloge, za kar imajo na voljo štiri ure in pol. Tekmovalni nivo podobno kot pri ostalih olimpijadah močno presega srednješolsko znanje. Slovensko ekipo izbira DMFA na podlagi izbirnih testov in državnega tekmovanja. Prihodnje leto bo tekmovanje v Budimpešti.[st.slika 76516]

Že lani smo poročali, da želi Airbus migrirati svoje informacijske sisteme v suvereni oblak, ki bi bil fizično in pravno v Evropi. Ameriška zakonodaja namreč od ameriških podjetij zahteva izročanje podatkov, četudi so ti fizično izven ZDA. Airbus je doslej uporabljal Amazonov oblak (AWS), sedaj pa bodo več kot 900 aplikacij prestavili v francoski oblak Scaleway. Airbus se je odločil za Scaleway, ker imajo ustrezne tehnične rešitve, primerne komercialne ponudbe in predvsem evropski pedigre. Zato bodo vse ključne aplikacije, ki so potrebne za delovanje podjetja (Minimum Viable Company) prenesli v Scaleway. Začenjajo s prenosom 70 aplikacij, na koncu želijo migrirati vseh 900. Med drugim gre za sisteme ERP, CRM, življenjski cikel izdelkov idr. Nekaj manj pomembnih aplikacij, denimo Skywise za agregiranje in analizo podatkov o poletih in Case Management Assistant za odgovore strankam na tehnična vprašanja, bo ostalo na AWS-ju. Vse bistveno pa se seli v Francijo, kar je konec koncev tudi logično, saj ima podjetje tam tudi sedež.[st.slika 76515]

Francija je prva evropska država, ki je sledila avstralskemu zgledu in je prepovedala uporabo družbenih omrežij za mlade. V spodnjem domu parlamenta so zakon potrdili z 279 glasovi proti 81, v zgornjem domu pa še bolj prepričljivo z 243 proti 2. Meja za uporabo družbenih omrežij je pri 15 letih, zakon pa bo začel veljati septembra. Od 1. septembra ne bo več mogoče odpreti računov na družbenih omrežjih za mlajše od 15 let. V celoti pa se bo zakon začel uporabljati 1. januarja prihodnje leto. Do takrat bodo morali svojo starost dokazati tudi imetniki obstoječih računov, saj bodo ti sicer zaprti. Zakon sicer ne predvideva nobenih sankcij za mlade uporabnike ali njihove starše, ki bodo kljub prepovedi uspeli še naprej uporabljati družbena omrežja. Bodo pa odgovorni upravljavci omrežij, ki bodo morali tudi zagotoviti preverjanje starosti, kar obstaja več tehničnih možnosti. Eden izmed prvih predlogov zakona je sicer predvideval dvotirni režim, ki bi družbena omrežja razvrstil na bolj in manj tvegana. Čeprav se je senat zavzemal za takšno rešitev, je nato obveljal predlog predstavniškega doma, po katerem so vsa družbena omrežja obravnavana enako. V prihodnosti se podobna ureditev obeta tudi v Evropi. Evropska komisija je začela razpravo o zakonodaji, ki bi omejila rabo družbenih omrežij za mlade. Ker pa bo to še trajalo, so posamezne države - tudi Slovenija - začela materijo urejati same. V Sloveniji je prejšnja vlada napovedala prepoved družbenih omrežij za mlajše od 16 let, nato pa je pobuda z menjavo vlada zastala.[st.slika 76514]

V Romuniji so bili priče hekerskemu napadu, ki je ohromil trg z nepremičninami. Nedostopna je namreč zemljiška knjiga, v katero ne morejo vpogledati niti prebivalci niti lastniki nepremičnin, prav tako notarji ne morejo vlagati novih zahtevkov. Po neuradnih podatkih so hekerji po propadlih pogajanjih izbrisali zemljiško knjigo, po lastnih navedbah pa prizadeli tudi eno varnostno kopijo. ANCPI (Agentia Nationala de Cadastru si Publicitate Imobiliara) je potrdil nedostopnost. Sprva je ANCPI govoril le o tehničnih težavah pri nadgradnji, a so kasneje morali priznati, da je šlo za vdor. Hekerji so se na spletu hvalili z vdorom, kmalu pa so tudi objavili nekatere podatke, ki so jih pridobili. Javnost so o vdoru obvestili šele minuli teden, potem ko so bili ukradeni podatki na temnem spletu že na voljo. Ker oblasti niso želele plačati odkupnine, hekerji niso odklenili dostopa do šifriranih datotek. To naj bi povzročilo težave v prometu z nepremičninami, ki brez delujoče zemljiške knjige ni mogoč. ANCPI je na spletnih straneh zapisal, da trenutno ponovno vzpostavljajo in nadgrajujejo informacijski sistem. Ob tem izvajajo ukrepe za obnovitev podatkov, njihovo preverite, preprečitev podobnih incidentov v prihodnosti. ANCPI seveda ima več varnostnih kopij, so zatrdili, a obnova traja. Eno izmed podjetij za informacijsko varnost je kot lastnika računa ByteToBreach, ki je na temnem spletu ponujal kopije podatkov, identificiralo alžirskega državljana.[st.slika 76511]

Pričakovali bi, da monitorji ne potrebujejo gonilnikov, kvečjemu morda res osnovne, da grafične kartica razume, česa je monitor sposoben. LG je drugačnega mnenja, saj nekateri njegovi monitorji ob priklopi na sistem z Windows ob naslednji sprožitvi Windows Update avtomatično namestijo aplikacijo, ki med drugim reklamira plačljivi McAfeejev protivirusni program. LG Monitor App Installer se namesti brez posredovanja uporabnika, ki tako najprej zagleda reklamo za protivirusnik. Windows omenjene komponente prenese takoj, ko prepozna priključen LG-jev monitor. Del krivde nosi tudi Microsoft, ki proizvajalcem omogoča, da aplikacije v Microsoft Storu dostopajo do metapodatkov naprav. Na tak način se lahko avtomatično nameščajo gonilniki, kar je koristno, pripadajoča programska oprema, kar je nekoliko bolj vprašljivo, in promocijski programi, kar je nesprejemljivo. Windows šteje proizvajalce strojne opreme kot zaupanja vredne in zato lahko poganjajo aplikacije, pa četudi gre le za monitor. Na Gamers Nexusu so vedenje preverili in potrdili z več različnimi LG-jevimi monitorji. V večini primerov se je prikazal oglas za protivirus, v enem primeru pa tudi reklama za druga LG-jeva orodja. Enako se je zgodilo tudi s tri leta starim LG-jevim monitorjem UltraFine 32UN880-B, torej ne gre za nov problem. [st.youtube Q9uefFYe6bM][st.slika 76512]

Iz Vilne v Litvi se je vrnila slovenska ekipa, ki je nastopila na 37. mednarodni biološki olimpijadi. Na tekmovanju, ki je potekalo do 12. do 19. julija, sta Erika Košuta Robba (Gimnazija Bežigrad) in Jakob Majdič (Gimnazija Poljane) osvojila bronasti medalji, Tjaša Polutnik (II. gimnazija Maribor) pa pohvalo. Iva Rozman (Gimnazija Bežigrad) za medaljo ni zaostala veliko. Nastopila sta 302 tekmovalca iz 78 držav. Prvo mesto je osvojil Ziheng Wang iz Kitajske, ki sta mu sledila še dva kitajska tekmovalca. Najboljši predstavnik EU je bil Jan Beranek iz Češke na 15. mestu. Ekipni zmagovalci so postali Kitajci. V dveh tekmovalnih dneh so morali tekmovalci rešiti več teoretičnih nalog in štiri praktične preizkuse iz vseh področij biologije. Izkazati so morali dobro znanje biokemijo in molekularne biologije, anatomije, fiziologije, sistematike, biologije rastlin in računske biologije. Vsak tekmovalni dan je trajal kar šest ur. Preostali dnevi so bili namenjeni organiziranemu spoznavanju Litve in druženju. Prihodnje leto bo tekmovanje potekalo v Varšavi. Slovensko ekipo izberejo med najboljšimi tekmovalci na državnem tekmovanju iz biologije iz 3. in 4. letnikov srednjih šol, ki se potem uvrstijo na dodatne priprave ter odpišejo izbirni test. Slovenske priprave in izbor organizira Zveza za tehniško kulturo Slovenije, pri strokovnem delu pa sodeluje tudi osebje ljubljanske biotehniške fakultete.[st.slika 76513]

Delavnica / Workshop

Izvajalec / Course provider: Fakulteta za informacijske študije Novo mesto (FIŠ) / Faculty of Information Science, Novo Mesto (FIŠ)
Predavatelja / Lecturers: Prof. dr. Pavle Boškoski, Prof. dr. Biljana Mileva Boshkoska

Postanite mojster superračunalništva: Intenzivni HPC treningi na FIŠ
Ali vaše računske potrebe presegajo zmogljivosti običajnega namiznega računalnika? Pridružite se nam na seriji praktičnih delavnic, kjer boste osvojili ključna znanja za delo na superračunalniku HPC Trdina in vstopili v svet visoko zmogljivega računalništva (HPC).

Become a Master of Supercomputing: Intensive HPC Training at FIŠ
Do your computational needs exceed the capabilities of a standard desktop computer? Join us for a series of hands-on workshops where you will gain key skills for working on the HPC Trdina supercomputer and enter the world of 

2 Sessions:

• Session 1: Advanced NLP and BERT Architectures
  Monday, May 11, 2026 | 9:00 AM – 1:00 PM (including break)
• Session 2: Scaling Analysis and Domain Adaptation 
  Wednesday, May 13, 2026 | 9:00 AM – 1:00 PM (including break)

Why attend?

• Hands-on experience on a real system: Work directly on HPC Trdina to deploy robust analysis pipelines.
• Free knowledge: Training is part of the SLAIF initiative to enhance digital competencies.

Strateško srečanje sodelavcev Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev // Strategic meeting of Experimental Particle Physics Department

Na srečanju bodo sodelavci (mladi raziskovalci, raziskovalci, strokovno osebje) predstavili svoje delo v okviru svojih delovnih skupin (Belle, ATLAS, LHCb, CTAO, DRD3, DRD4), kot tudi na nivoju posameznih projektov (ARIS projekti, mednarodni projekti – FAIME, PetVision etc.). Glavni namen je prediskutirati in definirati strategijo odseka za prihodnja leta – potrebnih bo nekaj ključnih odločitev glede prihodnjih eksperimentov in področij, na katera bomo naše aktivnosti posebej osredotočili.

 

At the meeting, colleagues (young researchers, researchers, professional staff) will present their work within their working groups (Belle, ATLAS, LHCb, CTAO, DRD3, DRD4), as well as at the level of individual projects (ARRS projects, international projects - FAIME, PetVision, etc.). The main purpose is to discuss and define the department's strategy for the coming years - some key decisions will be needed regarding future experiments and areas on which we will focus our activities.

Description: In the three-day course, the use of the OpenFOAM software package, which is currently the most developed open-source CFD system, will be demonstrated. As the name itself suggests, it is an open-source system that any user can enhance according to their needs. Initially, the use of ParaVIEW, a graphical environment for visually reviewing and processing data from OpenFOAM, will be shown. This will be followed by an explanation of how the OpenFOAM environment, with demonstrations of simple examples. Since the foundation of CFD is the mesh, the use of three open-source mesh generators will be demonstrated: GMSH, BlockMesh, and SnappyHexMesh. Subsequently, the application of various areas within the OpenFOAM environment will be explained and demonstrated, including:

• Fluid transport
• Transient simulations
• Transient data processing (animation, particles in flow)
• Multiphase flows
• Multi-region simulation (Multi-region)
• Running cases in an HPC system utilizing OpenFOAM's parallel capabilities
  
  

Difficulty: Advanced

Language: According to applications

Date and time:  28. 9. 2026 from: 9:00 - 13.00 
                            29. 9. 2026 from: 9:00 - 13:00
                            30. 9. 2026 from: 9:00 - 13.00

Max. number of participants: 30

Virtual location: ZOOM

Prerequisite knowledge: The basics of the Linux operating system and the basics of fluid mechanics and Python programming.

Target audience: The training is aimed at students and staff in academia and industry who want to learn more about the OpenFOAM open source CFD platform.

Workflow: The training is on-line, in the mornings. The interactive work is done via remote access to the HPC system at ULFS. 

After the workshop you wil:

• Be able to connect to HPC@ULFS with NoMachine client and work in HPC Linux environment
• Understand the theoretical background of the Computational Fluid Mechanics (CFD), especially of the Finite Volume Method (FVM)
• Be able to set up CFD mesh using different open source programs for CFD mesh design (OF – Block Mesh, GMSH)
• Be able to setup complete OF case (mesh, pysical model, inital and boundary conditions, ...)
• Be able to setup and run various OF cases in parallel on an HPC cluster
• Be able to preview and post-process OF results

 

Organiser:

Lecturers:

Ime:	Dr. Aleksander Grm
Opis:	Aleksander Grm graduated with a Bachelor's degree in Physics from the Faculty of Mathematics and Physics at the University of Ljubljana. He then completed a Master's degree in Applied Mathematics at ICTP/SISA in Trieste, Italy. After the MSc, he continued his studies at the University of Kaiserslautern in Germany and obtained a PhD in Industrial Mathematics. After the PhD, he worked partly in academia and fully in industry. In 2014, he moved to the University of Ljubljana to work in basic and applied research and to teach young people mechanics and mathematics at the engineering level.
E-mail:	aleksander.grm@fs.uni-lj.si

Ime:	Dr. Pavel Tomšič
Opis:	He is a research assistant at ULFE and is well qualified for several HPC related topics. He is actively involved in efforts to raise competencies in the field of supercomputing, such as the Partnership for Advanced Computing in Europe (PRACE). He is also coordinator of Erasmus + project SCtrain - a strategic partnership for the transfer of knowledge from supercomputing between Slovenia, Austria, the Czech Republic and Italy. As part of the EuroHPC project for the establishment of European National Competence Centers in the field of supercomputing (EuroCC), he is the champion for Training and Skills Development for NCC Slovenia.
E-naslov:	pavel.tomsic@fs.uni-lj.si

---

EuroCC 3 has received funding from the European High-Performance Computing Joint Undertaking (JU) under Grant Agreement No.101306701. The JU receives support from the European Union‘s Digital Europe Programme and Germany, Albania, Austria, Belgium, Bosnia and Herzegovina, Bulgaria, Croatia, Cyprus, Czechia, Denmark, Estonia, Finland, France, Greece, Hungary, Iceland, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Luxembourg, Malta, Montenegro, the Netherlands, North Macedonia, Norway, Poland, Portugal, Romania, Serbia, Slovakia, Slovenia, Spain, Sweden, Türkiye, and Kosovo.

Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or EuroHPC Joint Undertaking. Neither the European Union nor the EuroHPC Joint Undertaking can be held responsible for them.

HPC in Europe is the umbrella brand uniting Europe's high-performance computing initiatives across 36+ countries.

---

 

Vsako leto na svetu zakoljemo več kot 80 milijard rejnih živali. Samo v Evropi več kot 300 milijonov kokoši, zajcev, svinj, krav, gosk in drugih živali živi v kletkah. 

V kapitalistični, intenzivni živinoreji se živali obravnava kot sredstvo za ustvarjanje dobička. Z načrtnim izborom za razmnoževanje, genskim poseganjem in umetnim osemenjevanjem se njihove lastnosti prilagaja tako, da proizvedejo čim več mesa, mleka ali volne. Živali so  proizvodne enote, katerih namen je čim večji gospodarski izkoristek.

Naštejmo le nekaj vrst, ki so nastale z agresivno umetno selekcijo v zadnjih nekaj stoletjih ali desetletjih – piščanci brojler, ki zrastejo do klavne teže v približno 5–7 tednih, pri njih pa so zelo pogoste težave s srcem, dihali in nogami zaradi izjemno hitre rasti. Kokoši nesnice, ki lahko znesejo več kot 300 jajc na leto, medtem ko divje kokoši znesejo le nekaj deset jajc na leto. Holstein frizijske krave kot glavna mlečna pasma, angus govedo z ekstremno mišičnostjo za meso, “Broad Breasted White” purani, ki imajo tako spremenjeno telesno zgradbo (kratke prsne kosti in povečano mišičnino), da se pogosto ne morejo več naravno razmnoževati.  

Kako kapitalizem z intenzivnim kmetijstvom spreminja biologijo teles živali, prekinja naravne tokove snovi in uničuje tradicionalne oblike kmetovanja, je zanimalo tudi Karla Marxa. V knjigi Narava proti kapitalu (Sophia, 2023) japonski filozof Kohei Saito raziskuje Marxovo ekologijo, ki jo najdemo v gori njegovih zapiskov, še do nedavnega neobjavljenih. Glavna teza Marxove ekologije po Saitu je, da je šele kapitalizem (in ne človeštvo nasploh) usodno pretrgal ravnovesje izmene snovi med ljudmi in naravo, naloga prihodnje družbe pa je prav ureditev te izmene snovi tako, da bo odgovarjala potrebam ljudi in narave, kar ni mogoče, dokler je edino vodilo povečevanje vrednosti in profita.

Z vami delimo nekaj izsekov iz knjige, ki jo priporočamo v poletno branje:

“Marx hlevsko krmljenje označi za zaporniški sistem in se vpraša: “Živali se rodijo v teh zapornih in v njih ostanejo, dokler jih ne ubijejo. Vprašanje je, ali ne bo ta sistem, povezan s sistemom reje, v katerem se živali nenormalno razvijajo, in ki prekomerno obtežuje njihove kosti z namenom, da bi te živali spremenil v gole mase mesa in maščobe, medtem ko so bile poprej (pred letom 1848) aktivne in se kar največ zadrževale pod milim nebom, posled ustvaril temelje za veliko izgubo vitalnosti.” (str. 196)

“Ko si je Marx leta 1865 delal zapiske iz te* knjige (*se nanaša na knjigo Rural economy of England, Scottland and Ireland, avtorja Leonce de Lavergn, 1855), je skrbno zabeležil Lavergnov opis tega, kako so v Angliji umetno spreminjali ovce in živino, da bi povečali proizvodnjo mesa ali skrajšali biološko evolucijo.  Primer “izboljšave” … / … je ovčja pasma bakewell, ki je dobila ime po Robertu Bakewellu, ki zaradi svojih vzrejnih uspehov šteje za enega izmed najuglednejših likov kmetijske revolucije 18. stoletja. Lavergne navdušen nad tem napredkom, ki ga vidi kot dokaz večvrednosti angleškega kmetijstva: … Po sistemu Bakewell jo je mogoče pitati že pri enem letu, tako da v vsakem primeru doseže polno zrelost, še preden dopolni dve leti. S pomočjo selekcije je zmanjšal velikost ovc. Ima le toliko kosti, kot je potrebnih za njen obstoj. Njegove ovce se imenujejo “new leicesters”. (str. 195)

“Od začetka 19. stoletja so na Irskem uvedli veliko Bakewellovih ovac new leicesters, jih križali z domačimi ovcami in nato vzrejali kot novi pasmi galway in roscommon… / … Ne gre za dobrobit in zdravje živali, temveč za njihovo koristnost za kapital.” (str. 196)

The post BROJLERJI, FRIZIJKE, NESNICE, DAJTE ŠE VEČ MESA, MLEKA IN JAJC! first appeared on Rdeča Pesa.

Zmanjševanje tveganj

• Bodite pazljivi pri doziranju. Lahka doza za 2C-B je 2-10 mg, srednja doza 10-20 mg in močna doza 20-30 mg.
• 2C-B se vedno jemlje na prazen želodec, saj v nasprotnem primeru ob začetku učinkovanja, lahko povzroči neprijetno slabost in krče. Poskrbite torej za lahek obrok vsaj 3-4 ure preden vzamete 2CB. V primeru slabosti pomaga, če vstanete in se nekoliko sprehodite.
• Glede na svoje psihadelične učinke nosi 2C-B s seboj vsa tveganja, ki veljajo za psihadelične droge: paranoične reakcije, bad tripi, izguba stika z realnostjo. Poskrbi za  primerno okolje uporabe v katerem se dobro počutiš in da si v dobri psihofizični kondiciji (set in setting).
• Če se odločiš za uporabo na partiju, je bolje da vzameš manjšo dozo (brez halucinacij) in da svojim prijateljem poveš kaj si vzel/a.
• Če plešete na 2C-B-ju pazite (prav tako kot pri MDMA), da vsake toliko časa popijete nekoliko požirkov brezalkoholne tekočine.

The post Zajček (2C-B) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Barbie (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Marvel (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

Ne uporabljaj v kombinaciji z drugimi drogami. Še posebej nevarna je kombinacija z drogami ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev

Pred uporabo substanco testiraj in preveri kaj dejansko vsebuje. Več informacij o testiranju najdeš na www.testi.drogart.org

Ukrepanje v primeru predoziranja

Ljudje so po uporabi sintetičnih kanabinoidov pogosto neprisebni. Lahko se padejo, se penijo v ustih ali so začasno paralizirani. Če je mogoče, jih postavite v stabilni bočni položaj in nenehno spremljajte dihanje.

Če nekdo pade v nezavest in je neodziven, pokličite 112. Preverite ali diha. Če ne dihajo, začnite s stiskanje prsnega koša, če diha pa ga postavite v stabilni bočni položaj in počakajte na prihod reševalcev.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbralo Združenje DrogArt v Mariboru. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Heroin s sintetičnim kanabinoidom v Novi Gorici appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo heroina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode:

• Če že, heroin uporabljaj v malih dozah in nikoli ga ne mešaj z ostalimi drogami, saj obstaja velika nevarnost predoziranja.
• Ne uporabljaj ga pogosto, saj vodi v močno zasvojenost.
• Namesto injiciranja, uporabljaj manj tvegane načine uporabe, kot sta snifanje ali kajenje po foliji. Tako se izogneš številnim zdravstvenim težavam, ki so pogosta posledica intravenoznega uživanja drog.
• Če injiciraš, vedno in povsod uporabljaj svoj lasten sterilen pribor in ga nikoli ne izmenjuj z drugimi, saj le tako lahko preprečiš nevarnost okužbe tudi s smrtno nevarnimi virusi. Neoporečen pribor vključuje sterilno brizgo z iglo, čisto žlico, sterilno vodo, citronsko kislino in suh, še neuporabljen filter. Preden začneš z injiciranjem preberi kakšen priročnik za injiciranje, npr. žepni priročnik za varnejše injiciranje od društva Stigma (nekaj informacij lahko najdeš tudi tukaj), saj gre za izredno nevaren in zapleten postopek.
• Če vzameš heroin, naj za to ve še kdo od prijateljev, da bodo ob morebitnih zapletih in klicu reševalcev znali ukrepati oziroma pomagati z ustreznimi informacijami.

The post Zelo čist heroin v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post McDonalds (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Pred zaužitjem vedno opravi alergijski test: oralno zaužij izredno majhno količino  aktivnega odmerka in počakaj eno uro. Če se pojavijo znaki alergije ali če so učinki drugačni od pričakovanih, substance ne zaužij.
• 4-MMC velja za za izredno zasvoljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranje.

The post 4-MMC prodan kot MDMA v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Bodite pazljivi pri doziranju. Lahka doza za 2C-B je 2-10 mg, srednja doza 10-20 mg in močna doza 20-30 mg.
• 2C-B se vedno jemlje na prazen želodec, saj v nasprotnem primeru ob začetku učinkovanja, lahko povzroči neprijetno slabost in krče. Poskrbite torej za lahek obrok vsaj 3-4 ure preden vzamete 2CB. V primeru slabosti pomaga, če vstanete in se nekoliko sprehodite.
• Glede na svoje psihadelične učinke nosi 2C-B s seboj vsa tveganja, ki veljajo za psihadelične droge: paranoične reakcije, bad tripi, izguba stika z realnostjo. Poskrbi za  primerno okolje uporabe v katerem se dobro počutiš in da si v dobri psihofizični kondiciji (set in setting).
• Če se odločiš za uporabo na partiju, je bolje da vzameš manjšo dozo (brez halucinacij) in da svojim prijateljem poveš kaj si vzel/a.
• Če plešete na 2C-B-ju pazite (prav tako kot pri MDMA), da vsake toliko časa popijete nekoliko požirkov brezalkoholne tekočine.

The post Zajček (2C-B) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post m&m (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post McDonalds (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Barbie (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Bugatti (MDMA) appeared first on DrogArt.

Microsoft bo še tretjič podražil svoje konzole Xbox, razlog pa tudi tokrat ostaja identičen: dvig cen komponent. Prvega avgusta se bodo cene ponovno dvignile, in sicer bo Xbox Series X 1 TB stal 800 dolarjev (prej 650 dolarjev), digitalna verzija (brez reže za ploščke) pa bo 50 dolarjev cenejša. Tudi cenejša modela, Xbox Series S s 512 GB in 1 TB prostora se bosta podražila na 500 oziroma 600 dolarjev (prej 400 in 450 dolarjev). Microsoft pravi, da zaradi 350-odstotnih podražitev cen pomnilnika in čipov za SSD nimajo druge možnosti. Še več, vnovično podražitev so napovedali za jesen 2027. Zaradi naraščajočih cen so v ZDA celo uvedli shemo Kupi takoj, plačaj pozneje, kjer bo Microsoft svojim strankam sam nudil obročno plačilo. Podobne sheme imajo tudi številni drugi trgovci, sedaj pa to nudi kar Microsoft. Spomnimo, da je Microsoft konzole Xbox prvikrat podražil maja lani, drugič septembra lani, sedaj pa še tretjič. Obenem so upokojili tudi model z 2 TB veliko shrambo, ki je že pred tokratnimi podražitvami stal 800 dolarjev. [st.slika 75457]

Potem ko je ameriška administracija Anthropicu dva tedna preprečevala, da bi svoj model Mythos 5 ponudil strankam, je stališča vendarle omehčala. Včeraj so iz Washingtona sporočili, da so glede na Anthropicova dodatna pojasnila in ukrepe za obvladovanje tveganje spremenili pogoje za licenciranje Mythosa 5. Minister za trgovino Howard Lutnick je v pismu Anthropicu sporočil, da lahko dostop do Mythosa 5 ponovno omogočijo nekaterim poslovnim uporabnikom. V praksi to pomeni, da bo Mythos 5 na voljo za institucionalne uporabnike iz panog infrastruktura, kibernetska varnost in podobno. Ameriška administracija ni preklicala direktive o izvoznih omejitvah, temveč je za Mythos 5 uvedla nekaj izjem, podobno kot so storili tudi za OpenAI-jev GPT-5.6. Splošna javnost dostopa še vedno nima, a se v Anthropicu trudijo, da bi se to spremenilo. Prav tako ostaja omejen dostop tudi do sestrskega modela Fable 5. Mythos 5 bo lahko uporabljalo dobrih sto podjetij in organizacij. Med njimi so lahko tudi tuja podjetja in ameriška podjetja z zaposlenimi tujci. [st.slika 76466]

Lanski kibernetski napad na britansko podjetje Jaguar Land Rover je podjetje paraliziral za pet tednov, za kolikor je zastala tudi proizvodnja. Škoda za podjetje je presegla 350 milijonov funtov, vpliv na britansko gospodarstvo pa ocenjujejo na poltretjo milijardo funtov. A napad je bil sila nenavaden, ker zlikovci niso terjali ničesar. Rezultati preiskave kažejo, da je šlo za ruske hekerje. Odgovornost je kmalu po napadu prevzela ohlapno povezana skupina britanskih hekerjev z imenom Scattered Lapsus$ Hunters, ki je v resnici amalgam imen več različnih skupin. Skupina Scattered Spider je bila v preteklosti napadla na primer Harrods in Marks & Spencer. A preiskava je kmalu pokazala, da je bil način napada drugačen. Prav tako niso podali nobenih zahtev, nobene odkupnine, ničesar. Hekerji so želeli zgolj povzročiti škodo, kar jim je dobro uspelo. Jaguar Land Rover je dobil dve milijardi dolarjev državnih posojil, da je prebrodil težave. The New York Times poroča, da so preiskovalci iz Velike Britanije in ZDA prst uperili v Rusijo. Napad naj bi bila izvedla tamkajšnja skupina. Ni še jasno, ali so to storili po naročilu ruskih oblasti ali z njihovim tihim privoljenjem. Tovrstni napadi niso nič novega, je pa povedno to, da je bil edini namen povzročanje škode.[st.slika 76467]

Potem ko se je uradna podpora za Windows 10 končala oktobra lani, je Microsoft uvedel še tri leta podaljšane podpore, ki je za podjetja na voljo proti plačilu, posamezniki pa so lahko ob izpolnitvi nekaterih pogojev eno leto dobili brezplačno. Potem pa bo zares konec, so zatrjevali v Redmondu, a so že snedli besedo. Extended Security Updates (ESU) za domače uporabnike je potihoma dobil še eno leto podaljška. ESU bo veljal do 12. oktobra 2027 in je v EU brezplačen. Razloga ni težko ugotoviti, saj so neposodobljeni računalniki na internetu veliko varnostno tveganje. Uporabniki pa povsem objektivnega dejstva, da so za deset let stare nezakrpane sisteme sicer krivi sami, nikoli ne sprejmejo posebej radostno. Windows 10 ima še vedno približno 25-odstotni tržni delež, kar predstavlja stotine milijone računalnikov. Če jih prizadene kakšna moderna inkarnacija WannaCryja, bo škoda ogromna. Tako Microsoftu ni ostalo drugega, da jim je naklonil še eno leto življenja. Marsikdo sicer nima niti druge možnosti, ker nadgradnja na Windows 11 na starejših računalnikih sploh ni mogoče (vsaj uradno ne). Zamenjava računalnikov pa spričo ponorelnih cen pomnilnika (in tudi drugih komponent) postaja vsak mesec dražja, tako da smo v nenavadnem položaju, ko se splača računalnike zamenjati čim prej.[st.slika 76463]

Niti veliki Apple, ki proizvodne kapacitete zakupuje leta vnaprej, se ni mogel izogniti tsunamiju podražitev pomnilnika, diskov in drugih komponent. Iz podjetja so sporočili nove cene svojih izdelkov, ki so za 15 do 25 odstotkov dražji, izjema za zdaj ostajajo le iPhoni. Tim Cook je potrdil, da se podražitvam niso mogli izogniti. Delnica podjetja je po najavi izgubila šest odstotkov, ker je investitorje zaskrbelo, kaj bo to pomenilo za prodajo in prihodke. Podražitve niso zanemarljive. Osnovni model MacBook Neo se na primer draži s 600 na 700 dolarjev, Mac Book Air s 1100 na 1300 dolarjev, iPad Air s 600 na 750 dolarjev in iPad Pro WiFi s 1000 na 1200 dolarjev. Applova spletna trgovina je bila ponoči krajši čas nedosegljiva, nato pa so se pojavili izdelki z višjimi cenami. Apple je dejal, da se celotna panoga spopada z izzivi, ki jih še nismo bili priče. Hitra rast števila podatkovnih centrov in računske moči, ki se uporablja za umetno inteligenco, je povzročila sunkovito povečanje povpraševanja po pomnilniku in diskih. Cook je dejal, da česa takega v svoji 40-letni karieri, ki se v Applu letos zaključuje, še ni doživel. V podjetju niso izključili možnosti, da bodo v prihodnosti podražitve še stopnjevali, vključevale bi lahko tudi iPhone.[st.slika 76464]

Očitno se začenja obdobje, ko novi modeli umetne inteligence ne bodo takoj dosegljivi vsem in vsakomur, razlog pa ne bo cena. Začelo se je z Anthropicovim Mythosom, ki naj bi bil prenevaren, da bi njegovo uporabo dovolili izven ZDA, naslednji v vrsti pa je OpenAI-jev GPT-5.6. Ameriška administracija naj bi od podjetja zahtevala, da se model novim uporabnikom odpira postopoma, vsakega pa bi morali posebej odobriti v Beli hiši. Direktor Sam Altman je zaposlenim v sredo dejal, da bodo GPT-5.6 za zdaj izdali v omejeni predogledni verziji, ki bo na voljo le manjši skupini poslovnih uporabnikov. To je zahtevala zvezna vlada, ki bo odobravala nove uporabnike. To je še vedno ugodneje kot za Anthropic, ki je prejel zahtevo, da se dostop (začasno?) povsem prepove. Tovrstni ukrepi kažejo, da evropske težnje po digitalni suverenosti in razvoju svojih sistemov niso nepomembne. Dokler digitalno infrastrukturo obvladujejo zasebna podjetja, tudi če so iz ZDA, jo lahko ta kadarkoli zaklenejo.[st.slika 76465]

Rockstar Games je ob začetku predprodaje igre Grand Theft Auto VI razkril, da bo igra stala 80 dolarjev v običajni različici, medtem ko bo dražja verzija (Ultimate Edition) z nekaj dodatnimi vsebinami stala 100 dolarjev. Fizična verzija, torej v škatli, bo na voljo od 12. novembra, sama igra pa izide 19. novembra. A fizična verzija v škatli bo bolj ali manj prazna škatla. V njej ne bo nobenega ploščka z igro, temveč zgolj koda za prenos s spleta. To je slaba novica za vse kupce, ki bi si res želeli lastiti igro, ne le licence za igranje, ter tudi za dolgoročno hranjenje, predvsem pa vzpostavlja škodljiv zgled. Večina iger se sicer že danes proda digitalno, po nekaterih podatkih več kot 90 odstotkov. Številne konzole, kot so PlayStation Pro, Xbox Series S in Steam Machine, sploh nimajo več reže za fizične medije. Prednosti digitalne distribucije obstajajo in jih ne gre zanikati. Kadar pa je to edina možnost lastništva, postanejo pomanjkljivosti izrazitejše. Iger ni mogoče enostavno prodati naprej, posoditi ali kako drugače deliti. Predvsem pa smo prepuščeni muham založnika, ki lahko svoje strežnike kadarkoli ugasne. Rabljene igre pa očitno čez 10 let na bolšjem sejmu ne bo mogoče kupiti. Izključno v digitalni verziji sta na primer izšli tudi Fallout 4 Anniversary Edition and Skyrim Anniversary za Nintendov Switch 2.[st.slika 76459]

Bela hiša je že marca letos pripravila svojo aplikacijo, ki naj bi Američanom približala predsednika in celotno administracijo kot še nikoli. Z njo jo obljubljajo pomembne novice, prenose novinarskih konferenc, izjav in drugih pomembnih dogodkov ter tudi komunikacijo s predsednikom, ki ga avtomatično nagovori kot najboljši predsednik vseh časov. Dva meseca pozneje se je Bela hiša odločila, da bodo aplikacijo avtomatično namestili na vse službene telefone zaposlenih v zvezni javni upravi. Težava je, da je ti ne morejo odstraniti. Zaposleni na več ministrstvih so za Wired anonimno povedali, da se je aplikacija nekega dne preprosto znašla na njihovih telefonih. Tudi ko so jo izbrisali, se je čez nekaj trenutkov ponovno pojavila. V aplikaciji lahko uporabniki vidijo objave Bele hiše na X-u, predsednikove objave na lastnem družbenem omrežju Truth Social, posnetke na TikToku, Instagramu in drugih platformah. V novičarskem delu aplikacije so javne najave iz Bele hiše, pa tudi posamezni članki iz medijev, med katerimi so tako uveljavljeni mediji (Reuters) kot tudi Trumpu naklonjeni (Fox, Breitbart). Številni zaposleni aplikacijo označujejo kot propagando. Tiskovna predstavnica Bele hiše Olivia Wales je dejala, da aplikacija ne zahteva prijave ali računa. Da so na službenih telefonih nameščene službene aplikacije, pa je po njenem mnenju povsem običajna praksa, saj te zaposlenim omogočajo lažje opravljanje delovnih nalog. To je v teoriji res, ni pa jasno, na kakšen način to počne omenjena aplikacija. Problematično je tudi pomanjkanje zasebnosti, saj aplikacija deli uporabnikovo lokacijo in naslov IP. Pri izdelavi aplikacije je sodelovalo celo neko rusko podjetje. [st.slika 76460][st.slika 76461]

Micron je včeraj razkril poslovne rezultate minulega četrtletja, ki so že tako optimistična pričakovanja analitikov še presegli. Delnica podjetja je poskočila za 15 odstotkov, potem ko je v letu dni pridobila več kot 700 odstotkov. Micronova tržna kapitalizacija je že presegla bilijon in trenutno znaša 1180 milijard dolarjev. V minulem četrtletju so se prihodki povečali z 9,3 milijarde dolarjev v enakem obdobju lani na 41,5 milijarde dolarjev. V primerjavi s prvim letošnjem četrtletjem pa to predstavlja 74-odstotno rast. Čisti dobiček je dosegel 28,2 milijarde dolarjev, denarni tok pa je znašal 25,4 milijarde dolarjev. Podjetje, ki je še lani imelo bruto maržo 37 odstotkov, se lahko nenadoma pohvali s 85-odstotno maržo. Eksplozivna rast prihodkov in dobička je seveda posledica norega povpraševanja po pomnilniku, ki ga poganja gradnja novih podatkovnih centrov za potrebe umetne inteligence. Micron je poleg Samsunga in SK Hynixa eno izmed treh podjetij, ki proizvaja najzmogljivejše pomnilniške čipe. Medtem ko so v prvem krogu vzpona umetne inteligence oči investitorjev zrle v Nvidio, je sedaj pomnilniška trojica indikator razpoloženja na trgu, ki ostaja manično. Micron načrtuje, da se bo razmerje med povpraševanjem in ponudbo pomnilnika stabiliziralo šele leta 2028. Vsaj leto dni še pričakujejo visoke dobičke. Podpisali so tudi 16 dolgoročnih pogodb, s čimer so si zagotovili povpraševanje v naslednjih pe tih letih. [st.slika 76462]

Izšla je že 67. inačica lestvice najhitrejših petsto superračunalnikov na svetu, na kateri je primat ponovno prevzela Kitajska. Na prvem mestu je kitajski superračunalnik LineShine, ki je s tem izrinil El Capitana. LineShine dosega hitrost 2,198 eksaflopov na sekundo, s čimer je prvi presegel mejo dveh eksaflopov. Ameriški El Capitan na drugem mestu zmore 1,809 eksaflop na sekundo, sledijo pa nemška Frontier (1,353 eksaflop/s) in Aurora (1,012 eksaflop/s) ter nemški Jupiter Booster (1,000 eksaflop/s). Dosedanji rekord El Capitan je bil na vrhu seznama od novembra 2024, stoji pa v Nacionalnem laboratoriju Lawrence Livermore v Kaliforniji. Novi prvak stoji v Nacionalnem superračunalniškem centru v Šendženu (NSCS). Sestavlja ga 13,8 milijona jeder, ki jih nudijo 304-jedrni procesorji LX2 s frekvenco 1,55 GHz, povezanih z LingQi in z operacijskim sistemom Kylin OS. Porabi 42,2 MW energije, torej zmore 52,07 gigaflops/vat. Še en novinec je italijanski HPC7 na šestem mestu z zmogljivostjo 571,5 petaflop/s, ki ima sicer enako arhitekturo kot El Capitan. Lestvica je arhitekturno zelo pestra, saj ima tako lastne kitajske rešitve (LingKun in LingQi v LineShinu), kot tudi AMD-jeve, Intelove, Nvidijine, Microsoftove in japonske sisteme. Prav tako imajo sistemi običajno kombinacijo CPU, GPU, APU in specializiranih čipov.[st.slika 76458]

Izvajalec / Course provider: Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani
Predavatelj / Instructor: Izr. prof. dr. Janez Perš in as. dr. Jon Muhovič

Delavnica je zasnovana kot ponovitev delavnice iz dne 15.6.2026, za katero so prijave presegle prosta mesta.

Učni cilji: Udeleženci bodo spoznali načela orkestriranega agentnega programiranja: discipliniran pristop, pri katerem človek ne uporablja UI zgolj kot pomočnika pri pisanju kode, temveč kot orkestrator usmerja strateški jezikovni model in avtonomnega kodirnega agenta od specifikacije do delujočega sistema.

Vsebina: Celodnevna delavnica Orkestrirano agentno programiranje: od specifikacije do delujočega sistema bo potekala od 8.30 do 16.00, z vmesnim odmorom za kavo in kosilom. Udeleženci bodo spoznali, kako iz ideje pripraviti strukturiran kodirni brief, kako uporabiti jezikovni model kot arhitekta in pregledovalca, kako varno usmerjati avtonomnega kodirnega agenta ter kako rezultate preverjati s testi, commiti, pregledi in dokumentacijo. Pristop bomo primerjali z neformalnim “vibe codingom” in običajnim AI-podprtim programiranjem.

Učni izidi: Udeleženci bodo znali pripraviti uporabno specifikacijo za agentni razvoj, razdeliti vloge med človeka, razmišljujoči model in izvedbenega agenta, voditi ponavljajoče cikle pregleda in popravkov ter oceniti tveganja, omejitve in uporabnost takšnega načina dela. Delavnica je namenjena predvsem razvijalcem, tehničnim vodjem, arhitektom in inženirjem, ki želijo UI uporabljati nadzorovano, preverljivo in produktivno.

Posebne zahteve: Udeleženci naj imajo lasten prenosni računalnik in dostop do plačljivega računa ChatGPT Plus/Pro ali primerljivega okolja, npr. Claude s Claude Code. Za praktični del bomo uporabljali ločeno, nadzorovano delovno okolje za agentno programiranje. Na začetku delavnice bomo po potrebi pomagali pri vzpostavitvi takšnega okolja: na računalnikih z Windows prek WSL2, na računalnikih z Linuxom pa z namenskim virtualnim strojem oziroma ločenim delovnim prostorom.

Windows uporabniki naj imajo Windows 10 ali Windows 11; WSL2 naj bi deloval tudi na Home izdajah. Potreben je Windows 10 verzije 2004 oziroma build 19041 ali novejši oziroma Windows 11 ter omogočena virtualizacija v BIOS/UEFI nastavitvah. Zaželeno je osnovno poznavanje terminala, Gita in urejanja besedilnih datotek.

---

 

Learning objectives: Participants will learn the principles of Orchestrated Agentic Programming: a disciplined, specification-first approach in which a human expert directs a reasoning AI and an autonomous coding agent toward a working software system.

Content: The full-day workshop, Orchestrated Agentic Programming: From Specification to a Working System, will run from 8:30 to 16:00, with a coffee break and lunch in between. Participants will learn how to transform an idea into a structured coding brief, how to use a reasoning model as architect and reviewer, how to instruct an autonomous coding agent safely, and how to evaluate the resulting code through tests, commits, reviews and documentation. The workshop will contrast this approach with informal “vibe coding” and ordinary AI-assisted programming, emphasizing control, traceability and human responsibility.

Learning outcomes: Participants will be able to prepare an actionable specification for an AI coding agent, divide roles between human, reasoning model and execution agent, run iterative review-remediation loops, and assess the risks, limits and practical usefulness of agentic development workflows. The workshop is intended especially for software engineers, technical leads, architects and technically oriented professionals who want to move beyond ad-hoc prompting toward controlled AI-supported software production.


Special requirements: Participants should bring their own laptop and have access to a paid ChatGPT Plus/Pro account or an equivalent environment, for example Claude with Claude Code. For the practical part of the workshop, we will use a separate, controlled workspace for agentic programming. At the beginning of the workshop, we can help participants set up such an environment if needed: on Windows computers via WSL2, and on Linux computers using a dedicated virtual machine or another separate workspace.

Windows users should have Windows 10 or Windows 11; WSL2 is apparently also supported on Home editions. Windows 10 version 2004 / build 19041 or newer is required, or Windows 11, together with virtualization enabled in BIOS/UEFI settings. Basic familiarity with the terminal, Git, and editing text files is recommended.

Izvajalec / Course provider:  Tehnološki park Ljubljana
Predavatelji / Instructors: 

• dr. Domen Mongus, redni profesor FERI, UM in nagrajeni raziskovalec
• dr. Gregor Koporec, neodvisni AI svetovalec in ML specialist @ Gorenje, d.o.o.
• Matjaž Breznik, vodja poslovnega razvoja in inovacij @ CREAPLUS

 

Zaradi organizacijskih ovir, je izobraževanje prestavljeno na konec poletja. Točen datum bo znan v juliju. Upamo, da se vidimo takrat! Prijetno poletje želimo.

 

Umetna inteligenca je postala eden ključnih strateških dejavnikov konkurenčnosti.

Podjetja, ki bodo uspešno združila podatke, analitiko in modele umetne inteligence, bodo pridobila hitrejše vpoglede, optimizirala procese ter razvila nove poslovne modele.

Delavnica je namenjena vodstvom, digitalnim strategom in razvojnim ekipam, ki želijo umetno inteligenco vključiti sistematično in dolgoročno – ne kot izoliran eksperiment, temveč kot temelj organizacijske preobrazbe.

 

Vabljeni tudi na mreženje in izmenjavo zgodb, ki bo potekalo po izobraževanju v sklopu dogodkov "Druženje ob ribniku". Za mreženje se prijavite tukaj.

Izvajalec / Course provider: Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani
Predavatelja / Lecturers: Izr. prof. dr. Janez Perš in as. dr. Jon Muhovič

Učni cilji: Udeleženci bodo spoznali načela orkestriranega agentnega programiranja: discipliniran pristop, pri katerem človek ne uporablja UI zgolj kot pomočnika pri pisanju kode, temveč kot orkestrator usmerja strateški jezikovni model in avtonomnega kodirnega agenta od specifikacije do delujočega sistema.

Vsebina: Celodnevna delavnica Orkestrirano agentno programiranje: od specifikacije do delujočega sistema bo potekala od 8.30 do 16.00, z vmesnim odmorom za kavo in kosilom. Udeleženci bodo spoznali, kako iz ideje pripraviti strukturiran kodirni brief, kako uporabiti jezikovni model kot arhitekta in pregledovalca, kako varno usmerjati avtonomnega kodirnega agenta ter kako rezultate preverjati s testi, commiti, pregledi in dokumentacijo. Pristop bomo primerjali z neformalnim “vibe codingom” in običajnim AI-podprtim programiranjem.

Učni izidi: Udeleženci bodo znali pripraviti uporabno specifikacijo za agentni razvoj, razdeliti vloge med človeka, razmišljujoči model in izvedbenega agenta, voditi ponavljajoče cikle pregleda in popravkov ter oceniti tveganja, omejitve in uporabnost takšnega načina dela. Delavnica je namenjena predvsem razvijalcem, tehničnim vodjem, arhitektom in inženirjem, ki želijo UI uporabljati nadzorovano, preverljivo in produktivno.

Posebne zahteve: Udeleženci naj imajo lasten prenosni računalnik in dostop do plačljivega računa ChatGPT Plus/Pro ali primerljivega okolja, npr. Claude s Claude Code. Za praktični del bomo uporabljali ločeno, nadzorovano delovno okolje za agentno programiranje. Na začetku delavnice bomo po potrebi pomagali pri vzpostavitvi takšnega okolja: na računalnikih z Windows prek WSL2, na računalnikih z Linuxom pa z namenskim virtualnim strojem oziroma ločenim delovnim prostorom.

Windows uporabniki naj imajo Windows 10 ali Windows 11; WSL2 naj bi deloval tudi na Home izdajah. Potreben je Windows 10 verzije 2004 oziroma build 19041 ali novejši oziroma Windows 11 ter omogočena virtualizacija v BIOS/UEFI nastavitvah. Zaželeno je osnovno poznavanje terminala, Gita in urejanja besedilnih datotek.

---

 

Learning objectives: Participants will learn the principles of Orchestrated Agentic Programming: a disciplined, specification-first approach in which a human expert directs a reasoning AI and an autonomous coding agent toward a working software system.

Content: The full-day workshop, Orchestrated Agentic Programming: From Specification to a Working System, will run from 8:30 to 16:00, with a coffee break and lunch in between. Participants will learn how to transform an idea into a structured coding brief, how to use a reasoning model as architect and reviewer, how to instruct an autonomous coding agent safely, and how to evaluate the resulting code through tests, commits, reviews and documentation. The workshop will contrast this approach with informal “vibe coding” and ordinary AI-assisted programming, emphasizing control, traceability and human responsibility.

Learning outcomes: Participants will be able to prepare an actionable specification for an AI coding agent, divide roles between human, reasoning model and execution agent, run iterative review-remediation loops, and assess the risks, limits and practical usefulness of agentic development workflows. The workshop is intended especially for software engineers, technical leads, architects and technically oriented professionals who want to move beyond ad-hoc prompting toward controlled AI-supported software production.


Special requirements: Participants should bring their own laptop and have access to a paid ChatGPT Plus/Pro account or an equivalent environment, for example Claude with Claude Code. For the practical part of the workshop, we will use a separate, controlled workspace for agentic programming. At the beginning of the workshop, we can help participants set up such an environment if needed: on Windows computers via WSL2, and on Linux computers using a dedicated virtual machine or another separate workspace.

Windows users should have Windows 10 or Windows 11; WSL2 is apparently also supported on Home editions. Windows 10 version 2004 / build 19041 or newer is required, or Windows 11, together with virtualization enabled in BIOS/UEFI settings. Basic familiarity with the terminal, Git, and editing text files is recommended.

Course provider: Technology park Ljubljana (TP LJ) ltd.
Instructors: Aleš Pevc (TP LJ), Matej Kirn (TP LJ)

 

The AI Demo Factory will function as a practical validation laboratory where companies test their own data within a secure high-performance computing (HPC) environment and obtain concrete analytical results. The workshop will serve as a bridge between concept and validation — transforming raw data into verified business value.

Participants will simulate real business scenarios, test AI-driven hypotheses, and evaluate the technical and economic feasibility of potential solutions. The session will provide structured guidance from data readiness assessment to interpretation of model outputs in a business context.

The AI Demo Factory will allow companies to experiment safely, validate assumptions, and make data-driven investment decisions without the risks associated with immediate production deployment.

 

Learning objective: To enable companies to validate AI solutions using their own data within a controlled HPC environment and to support informed decision-making regarding further implementation.

Key topics: The workshop will cover data readiness assessment, simulation scenario design, model execution on HPC infrastructure, business interpretation of analytical results, and evaluation of technical feasibility and return on investment.

Learning outcomes: Participants will gain a clear understanding of the technical and business feasibility of AI solutions applied to their own data. They will be able to assess implementation readiness, cost implications, and strategic impact before moving toward production deployment.

Course provider: Faculty of Information Studies in Novo mesto (FIŠ)
Instructors: Biljana Mileva Boshkoska (FIŠ), Srdjan Šrbić (FIŠ), Robi Podtržnik (FIŠ), Pavle Boškoski (FIŠ)

This intensive course is designed for AI developers and researchers seeking to overcome the limitations of individual processing units in demanding computational projects. The focus of the course is on the practical implementation of massive parallel processing using multiple graphics cards (Multi-GPU). Participants will learn how to use advanced distributed computing strategies to drastically accelerate real-world algorithms that are key to modern artificial intelligence and probabilistic modeling.

Learning objectives: The primary goal of the course is to equip participants with the skills to implement the Distributed Data Parallel (DDP) strategy as a fundamental tool for parallelizing complex computational tasks. Rather than focusing solely on the theoretical aspects of models, we will concentrate on how to effectively use DDP to scale Monte Carlo simulations and Variational Bayes inference across multiple nodes. Participants will learn to optimize data synchronization and manage distributed tensors on high-performance infrastructure, enabling the transfer of deep learning methodologies to the field of advanced statistical analysis.

Course content: The course content begins with the technical configuration of a DDP environment for Multi-GPU systems, focusing on process orchestration and communication protocols between GPU units. In the core part of the course, participants implement parallel versions of Monte Carlo algorithms, where DDP serves to distribute massive sampling tasks across the entire HPC cluster. This is followed by a practical module on parallelizing Variational Bayes inference, where we will use DDP to accelerate optimization steps in approximating distributions over large datasets. The course concludes with code optimization for GPU acceleration, allowing participants to immediately apply these techniques to their own AI projects.

Learning outcomes: Upon completion of the course, participants will be able to independently configure and use the DDP protocol for the parallel execution of any AI and statistical algorithms on Multi-GPU infrastructure. They will gain practical knowledge in converting serial Monte Carlo simulations into highly scalable distributed processes. They will be trained to use DDP in variational methods, enabling significantly faster training of complex probabilistic models. With these skills, researchers will be prepared to tackle the most demanding computational challenges where the use of HPC resources is necessary to achieve results within a reasonable timeframe.

Course provider: Jožef Stefan Institute (JSI), Department of Knowledge Technologies (E8)
Participating organisations: Common Language Resources and Technology Infrastructure CLARIN.SI; CLARIN knowledge centre for South Slavic languages CLASSLA
Instructors: Nikola Ljubešić (E8 JSI), Taja Kuzman Pungeršek (E8 JSI)

Language data are the crucial foundation for the development and evaluation of modern language technologies, which include large language models, automatic speech recognition models, machine translation systems and chatbots. Training data determine which languages a model can handle and what kinds of biases are reflected in its behavior. High-quality data are essential not only for initial model training, but also for adapting models to specific tasks, such as question answering or text classification, where large volumes of carefully designed and manually annotated examples are required. Finally, reliable and representative data are indispensable for evaluation of the model capabilities in the target language, such as the Slovenian language. This lecture introduces open language data provided through the CLARIN.SI Trust Core certified repository as a key resource for responsible and effective development of language technologies.

Learning objectives: The main objective of the course is to inform small enterprises and language technology developers about the availability of open language data that can be used across all stages of AI development and evaluation. Participants will become familiar with the CLARIN.SI infrastructure, which serves as the central national hub for language resources in Slovenia.

Course content: The lecture provides an overview of open language data types used in language technology development, including massive text corpora, speech data and evaluation datasets. Special attention is given to the CLARIN.SI repository, which contains approximately 700 language resource entries, around 400 of them focused on the Slovenian language, together comprising about 9 terabytes of data. The lecture presents concrete examples of widely used resources, such the large web-based text corpora used for training large language models, instruction-tuning and task-specific datasets, automatic speech recognition resources, and evaluation benchmarks for Slovenian and other South Slavic languages.

Learning outcomes: After the lecture, participants will understand the central role of language data in shaping the performance and reliability of language technologies. They will gain a clear overview of what the CLARIN.SI repository offers and how its resources can be effectively leveraged for the development and evaluation of AI systems for Slovenian and South Slavic languages. Participants will also be aware that the CLARIN.SI repository can be used to deposit their own language data, ensuring long-term archiving, increased visibility and reuse, and compliance with data management plan requirements.

Course provider: Faculty of Information Studies in Novo mesto (FIŠ)
Instructors: Biljana Mileva Boshkoska (FIŠ), Srdjan Šrbić (FIŠ), Robi Podtržnik (FIŠ), Pavle Boškoski (FIŠ)

This intensive 8-hour course bridges the gap between static Large Language Models and dynamic organizational knowledge. Participants will learn how to build Retrieval-Augmented Generation (RAG) systems on high-performance infrastructure. The content covers the entire architecture, from converting private documents into vector embeddings to utilizing frameworks like LangChain. Upon completion, participants will be equipped to deploy a secure system that provides accurate answers without the risk of model hallucinations.

Learning objectives: Participants will gain a thorough understanding of the RAG architecture and its advantages over model fine-tuning. Through hands-on work, they will master the data preparation process, including text chunking strategies for optimal information retrieval. They will learn how vector embeddings function and how to select appropriate models for the semantic processing of documents. Participants will gain concrete experience in setting up vector databases for high-speed content searching and learn to automate workflows using the LangChain framework, including generating responses with precise source citations.

Course content: The course begins with an introduction to RAG infrastructure and the role of context in enhancing the relevance of AI responses. This is followed by a module on data pipelines, covering document cleaning, chunking strategies, and metadata tagging. The core part of the course focuses on working with vector databases (e.g., Pinecone, Chroma) for semantic search. In the practical LangChain segment, participants build chains, manage conversational memory, and optimize search results. We conclude with a chapter on security and evaluation, testing the system's robustness on real-world business cases.

Learning outcomes: After the course, participants will be able to independently establish a functioning RAG system that processes private company documents in real time. They will acquire the knowledge to choose the optimal technology stack based on the technical and security requirements of their organization. Effective use of the Python language will enable seamless integration of models with their own knowledge bases. With the knowledge gained, participants will reduce operational risks by ensuring factual accuracy and information traceability, becoming qualified to lead digital transformation projects.

Course provider: Faculty of Information Studies in Novo mesto (FIŠ)
Instructors: Biljana Mileva Boshkoska (FIŠ), Srdjan Šrbić (FIŠ), Robi Podtržnik (FIŠ), Pavle Boškoski (FIŠ)

This intensive 8-hour course bridges the gap between static Large Language Models and dynamic organizational knowledge. Participants will learn how to build Retrieval-Augmented Generation (RAG) systems on high-performance infrastructure. The content covers the entire architecture, from converting private documents into vector embeddings to utilizing frameworks like LangChain. Upon completion, participants will be equipped to deploy a secure system that provides accurate answers without the risk of model hallucinations.

Learning objectives: Participants will gain a thorough understanding of the RAG architecture and its advantages over model fine-tuning. Through hands-on work, they will master the data preparation process, including text chunking strategies for optimal information retrieval. They will learn how vector embeddings function and how to select appropriate models for the semantic processing of documents. Participants will gain concrete experience in setting up vector databases for high-speed content searching and learn to automate workflows using the LangChain framework, including generating responses with precise source citations.

Course content: The course begins with an introduction to RAG infrastructure and the role of context in enhancing the relevance of AI responses. This is followed by a module on data pipelines, covering document cleaning, chunking strategies, and metadata tagging. The core part of the course focuses on working with vector databases (e.g., Pinecone, Chroma) for semantic search. In the practical LangChain segment, participants build chains, manage conversational memory, and optimize search results. We conclude with a chapter on security and evaluation, testing the system's robustness on real-world business cases.

Learning outcomes: After the course, participants will be able to independently establish a functioning RAG system that processes private company documents in real time. They will acquire the knowledge to choose the optimal technology stack based on the technical and security requirements of their organization. Effective use of the Python language will enable seamless integration of models with their own knowledge bases. With the knowledge gained, participants will reduce operational risks by ensuring factual accuracy and information traceability, becoming qualified to lead digital transformation projects.

Še dober teden nazaj je neurje razdejalo Komendo in uničilo ves pridelek v okolici Ptuja, v tem tednu pa smo se znašli sredi vročinskega vala.

Posledice podnebne krize vse bolj vplivajo na naš vsakdan, hkrati pa jih najmočneje občutimo prav tisti, ki smo zanje najmanj odgovorni – običajni ljudje, delavke in delavci.

A hkrati je prav na nas, da to krizo razrešimo – onesnaževalna elita, ki nas je v to situacijo pripeljala, se ne bo zlahka odrekla svojim privilegijem, ki ostale sicer peljejo v gotovo pogubo. Kako naj se torej organiziramo, kako naj se upremo?

Nekaj odgovorov lahko ponudi že knjiga italijanskega raziskovalca in političnega aktivista Lorenzo Feltrin “Delavci in svet: boj proti ekološki krizi od znotraj” , ki jo bo v kratkem predstavljal tudi pri nas.

Kdaj in kje?

30. junij ob 19.30

PLAC (Linhartova cesta 43, Ljubljana)

Knjiga temelji na raziskavi štirih primerov: dveh na globalnem jugu – črpanju zemeljskega plina v Tuniziji in predelavi bakra v Čilu – in dveh na globalnem severu – petrokemični industriji v Veliki Britaniji in Italiji.

Prek teh primerov skuša avtor pokazati, kako normalno delovanje obstoječega sistema hkrati poglablja socialno in ekološko krizo – obenem povečuje gospodarske outpute in zaposlitveno prekarnost, podžiga imperializem in vojne ter spodjeda družbeno reprodukcijo.

Prek obravnave preteklih in sedanjih navezav med delavskim in okoljskim bojem – od boja delavcev v italijanski petrokemični industriji proti škodljivim vplivom njihovega dela v času t.i. “vroče jeseni” 1968, do še vedno aktualnih prizadevanj za pravičen prehod nekdanjih delavcev tovarne GKN v Firencah – knjiga raziskuje možnosti za povezavo med organiziranjem na delovnem mestu in mobilizacijami v širši skupnosti, ki bi lahko ponudila alternativo dilemi “zdravo okolje ali delovna mesta”.

The post VABIMO: PREDSTAVITEV KNJIGE “DELAVCI IN SVET: BOJ PROTI EKOLOŠKI KRIZI OD ZNOTRAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenske železnice so sporočile izjemno novico: 1. julija bodo za 16 odstokov podražili vozovnice, za dodatek za nakup na vlaku pa bomo morali odšteti dvakrat več: namesto 5 evrov kar 12! Uskladitev, pravijo, “odraža dolgoročno rast stroškov”. Kako prijetno, da se stroški vedno znajdejo na pravi strani računa – tisti, ki jih plača delavec na poti v službo. 

Posebej ganljiv je del o dodatku na vlaku. Na SŽ pojasnjujejo, da želijo s podražitvijo “zmanjšati število potnikov, ki na vlak vstopijo brez vozovnice”. Če ljudje nimajo denarja za vozovnico pred vstopom, jim bomo pač podražili tudi možnost, da jo kupijo med potovanjem. Tako se bo število “neplačnikov” zmanjšalo, ker bodo nekateri raje skočili skozi okno, kot plačali 12 evrov dodatka, ker ni imel časa kupiti vozovnice na postaji. 

Simpatično je tudi to, kako so se SŽ pohvalili, da niso šli po poti “visokih glob”, kot to počnejo v “številnih evropskih državah”, kot, da je edina alternativa podražitvi kaznovanje revščine s še višjo kaznijo. Med dražjimi vozovnicami in visokimi globami je v resnici še tretja pot, ki je ne omenjajo – javni prevoz kot javna dobrina, ki ga financiramo solidarno preko obdavčitve kapitala, ne pa iz žepov dnevnih migrantov.

Dodatno pri SŽ želijo “spodbuditi” tudi kolesarjenje. Ne tako, da bi kolesarjem omogočale lažji dostop na vlake, ampak bolj tako, da se zaradi podražitev celo pot odpeljejo s kolesom in na vlak sploh ne stopijo. Prevoz kolesa se namreč draži kar za 100 % – iz 1,5 na 3 evre. Kaznovani bodo torej prav tisti, ki se v službo, raje kot z avtom, odpeljejo z vlakom in nato pot nadaljujejo s kolesom. Kolesarji, ki so zaslužni za en avto manj na cesti, naj raje plačajo dvakrat več, da bo proračun lažje dihal.

Na srečo pa pavšalne vozovnice za celotno Slovenijo ostajajo nespremenjene. Torej tisti, ki si lahko privoščijo predplačati za celoletno karto, bodo nagrajeni s stabilnostjo cene, medtem ko bo občasni ali priložnostni potnik, pogosto tisti z manj denarja in manj predvidljivim urnikom, nosil breme podražitve.

SŽ nam še sporočajo, da je javni prevoz “med najugodnejšimi oblikami prevoza”, kar je gotovo res, če ga primerjamo z zasebnim helikopterjem. Vprašanje pa ostaja, zakaj se stroški energije, dela in vzdrževanja vedno znajdejo na vozovnici delavca, nikoli pa na dividendah ali na proračunskih prerazporeditvah, ki bi jih lahko preusmerili od avtocestnih projektov k javnemu prevozu. Ampak saj veste – kapitalizem nima alternative, samo več doplačil.

Fotografija: Slovenske železnice

The post POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED first appeared on Rdeča Pesa.

Afganistan, Angola, Bolivija, Brazilija, Kambodža, Čad, Čile, Kongo, Kuba, Dominikanska republika, Salvador, Filipini, Grčija, Grenada, Gvatemala, Haiti, Honduras, Iran, Irak, Koreja, Laos, Libanon, Libija, Nikaragva, Panama, Somalija, Sudan, Sirija, Surinam, Venezuela, Vietnam, Jemen, ZR Jugoslavija. Vse navedene države druži ena skupna točka. V zadnjih 80 letih so bile napadene s strani Združenih držav Amerike (ZDA). V nekatere izmed njih so vkorakali ameriški vojaki, druge so bile tarče obsežnih bombandiranj, v tretjih so vojaške obveščevalne službe ZDA načrtovale in sodelovale pri izvedbi krvavih državnih udarov. 

Država, ki je sicer nastala na genocidu nad ameriškimi staroselci in se desetletja dolgo bogatila in utrjevala s pomočjo suženjstva, letos praznuje 250. obletnico neodvisnosti. V ta namen sta ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ter agentura domačega in tujega kapitala pod nazivom Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham Slovenia) včeraj organizirali svečano prireditev v ljubljanskih Križankah. Na močno zastraženi slovesnosti so se zbrali člani slovenske vlade, na čelu s predsednikom Janezom Janšo, menedžerski razred, ki ga je zastopal predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, akademska elita z bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem ter rektorjem ljubljanske univerze Gregorjem Majdičem in najglasnejši proizraelski lobisti  z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom na čelu. 

Ob srkanju šampanjca so s pozornostjo poslušali nagovor predsednika slovenske vlade in nove ameriške veleposlanice v Sloveniji, Asel K. Roberts. Ta je med drugim dejala, da so ZDA “oblikovale svetovni mir, varnost in blaginjo.” Uradna predstavnica največjega generatorja nasilja, vojne in izkoriščanja na svetu, se je pred zbrano plejado ustrežljivih podložnikov pohvalila kar sama. Vendar njena pohvala ni ostala osamljena. Z visokoletečimi besedami o “deželi svobodnih in domovini pogumnih” jo je dopolnil tudi Janša. 

Medtem, ko aktualna oblast jemlje volilno pravico za glasovanje na lokalnih volitvah več kot 100.000 našim sosedom, prijateljem in sodelavkam se hkrati podložno privija v objem tujim gospodarjem. Medtem, ko načrtuje razkroj naših sistemov družbene solidarnosti na račun bogatenja privilegirane peščice, hkrati kliče “Bog živi Združene države Amerike!” Domoljubje v objavah na družbenih omrežjih, amerikoljublje v realnosti. 

#rdečapesa

The post BOG ŽIVI ZLOČINSKE DRŽAVE AMERIKE first appeared on Rdeča Pesa.

Pobuda Maribor proti sežigalnici je včeraj, pred “javno” predstavitvijo projekta Energijska izraba odpadkov – EIOM, organizirala tiskovno konferenco, na kateri je predstavila zdravstvena, okoljska in ekonomska tveganja morebitne sežigalnice odpadkov. Tiskovno konferenco so med drugim obiskali policisti, na predstavitvi sežigalnice pa so varnostniki odstranili povsem miroljubni aktivistki. Politična elita medtem enoglasno vpije, da je sežigalnica rešitev brez primere. 

Na tiskovni konferenci je Katja Sreš iz Ekologov brez meja dejala, da odpadki niso naravni pojav in da nastajajo zaradi odločitev, ki jih sprejemamo pri načrtovanju izdelkov, proizvodnji, potrošnji in ravnanju z viri.  Sežig odpadkov je po njenih besedah priznanje, da ne vemo več, s kakšnimi izdelki imamo opravka, in da se nočemo soočiti z dejstvom, da nekateri med njimi sploh ne bi smeli biti na trgu. 

Namesto da bi odpravljali vzroke, odstranjujemo posledice, stroške tega pa nosi družba. Dejala je, da je sežig najdražji način ravnanja z odpadki in pridobivanja toplote. “Javna sredstva bi morali vlagati v tehnologije, ki bodo relevantne in perspektivne še desetletja, ne pa se za 30 let zavezati k vzdrževanju preteklosti.” Evropske države, ki so najbolj stavile na sežig, se danes soočajo z vprašanjem, kako zmanjšati svojo odvisnost od teh objektov. Hkrati je Evropska unija opustila financiranje sežigalnic, saj prepoznava njihovo neskladnost s cilji krožnega gospodarstva in podnebne nevtralnosti.

Maribor je po kakovosti zraka med 25 odstotki najbolj onesnaženih mest v Evropi. 

Sara Levart, zdravnica iz oddelka za pljučne bolezni UKC Maribor, je opozorila, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 99 % svetovne populacije diha zrak, ki zaradi onesnaženosti presega mejne vrednosti priporočil. “Poleg različnih plinov so z vidika vpliva na dihala problematični delci PM 2,5 in 10 mikronov. Akutno ali kronično vdihavanje PM delcev povzroči okvaro sluznice v dihalnih poteh in pljučih ter pomembno vpliva na razvoj ali poslabšanje respiratornih bolezni. Povečano je tveganje za razvoj astme, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), večje je tudi tveganje za nenadna poslabšanja teh dveh.”

Aktivisti so opozorili, da je nesprejemljivo, da v take razmere dodajamo še sežigalnico. Zraven že naštetih bolezni zaradi onesnaženega zraka zdravstvena stroka pri nas in v tujini opozarja, da prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja.

Ana Lah iz pobude Maribor proti sežigalnici je bila kritična do meritev, ki jih izvajajo pri EIOM-u na kraju, kjer trenutno ne stoji nič. “Vseh okoljsko spornih in nevarnih snovi niti ne poznamo in zanje nimamo mejnih vrednosti. Filtracijski sistemi nikoli ne filtrirajo vsega. V sežigalnicah nastajajo koktejli snovi, ki jih ne moremo predvideti. Veter bo te delce raznosil, pristali pa ne bodo samo na Teznem in Taboru, ampak tudi na Pobrežju, v Brezju in Stražunskem gozdu, v Centru, Magdaleni, Novi vasi, Košakih, Koroških vratih, v Radvanju, Razvanju, na Studencih, v Malečniku, v Pekrah in Limbušu, v Miklavžu, Hočah. Namesto sežigalnice potrebujemo učinkovit mestni sistem, ki bo ločeno reševal problem ogrevanja in odpadkov.”

Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka (izjavo je brala Maja Šušteršič) je spomnila na primer Anhovega. “Anhovo ni edini kraj v Sloveniji, kjer ljudje še danes plačujejo ceno azbesta iz nekdanje industrije. Tudi Maribor sodi med območja z visoko pojavnostjo mezotelioma, najhujše azbestne bolezni. Ideja, da bi v tako ranljivem okolju brez predhodnega posvetovanja s prebivalstvom zagnali še sežigalnico odpadkov, je nevarna, nerazumna in malodane nesočutna.” Mariborčanom in Mariborčankam je sporočila: “Ne postanite tudi glede sežiga tako kot Anhovo še ena kolateralna škoda slovenske sprege politike z gospodarstvom. Udarite po mizi zdaj, čez dvajset let bo udarjati po zvonu prepozno.”

Arne Vehovar iz ljubljanske iniciative Kakšno mesto hočemo je izpostavil, da s sežigalnicami postajamo družba, ki si na deklarativni ravni prizadeva za zmanjševanje količin odpadkov, a je hkrati od njih odvisna. “Namesto da bi ambiciozno in radikalno zastavili sistemske rešitve za zmanjševanje nastajanja odpadkov, smo se raje sprijaznili z dejstvom, da bo količina odpadkov počasi naraščala, mi pa jih bomo kurili in toploto uporabljali za ogrevanje. Če bo zaradi tega vsako leto umrlo nekaj ljudi več in bo več pljučnih in drugih bolezni neposredno povezanih z onesnaženim zrakom, je to pač kolateralna škoda.” Dejal je še, da bi država lahko sprejela zakon o kavcijskem sistemu, ki bi vodil do višje stopnje recikliranja. Uvedli bi lahko sisteme ponovne uporabe ter strožja merila glede količin in oblikovanja materialov za embalažo. “Kot družba se moramo upreti zavajanju, da so sežigalnice edini in optimalen način reševanja problema odpadkov. Izgradnja sežigalnic je dokaz nezmožnosti racionalne samoorganizacije družbe. Sežigalnice so v mnogih pogledih poraz civilizacije.”

Fredi Magdič iz Civilne iniciative Tezno je opozoril, da si gradnjo sežigalnice želijo predvsem lobiji. “V svojih prizadevanjih, da bi javnost prepričali o neoporečnosti objekta, nam slikajo katastrofične scenarije, če se z njimi ne bomo strinjali. Vendar pa so v hlepenju po dobičku pripravljeni žrtvovati zdravje ljudi, tvegati onesnaženje okolja in v zakup vzeti celo prezgodnje smrti. Pritiskajo, da se mora projekt izvesti takoj, ob tem pa zamolčijo, da obstajajo drugačne, okolju prijaznejše rešitve, ki jih v Evropi in svetu že uspešno uporabljajo.” Alternative so preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, izboljšano recikliranje ter uporaba sodobnih tehnologij za preostanek odpadkov z manjšim vplivom na okolje kot sežig. 

Kljub zagotovilom, da si EIOM želi dialoga z vsemi, pa popoldne ni minilo brez represije nad okoljskimi aktivistkami. Začelo se je že na novinarski konferenci, ki so jo, zanimivo, obiskali tudi policisti ter zaslišali dve osebi. Pozneje, na tako imenovani javni predstavitvi projekta so varnostniki odstranili aktivistki, ki sta med županovim govorom dvignili transparenta, ki sta ponazorila nasprotovanje gradnji sežigalnic.

Naj še dodamo, da je bila predstavitev projekta z javno razpravo povsem neuravnotežena. Začelo se je z dobro uro navijaških govorov župana, direktorja EIOM-a ter najverjetneje podkupljenega profesorja iz Reke. V poznejši panelni razpravi so se investitorji med sedmimi sodelujočimi potrudili povabiti zgolj enega nasprotnika sežigalnic, okoljskega aktivista Uroša Macerla. Za vprašanja iz publike so pripravili qr-kodo in na koncu odgovorili zgolj na eno vprašanje potem pa prešaltali nazaj na scenarij. Več o piarovski razpravi polni laži in zavajanj pa kdaj drugič. 

The post SEŽIGALNICE SO PORAZ CIVILIZACIJE first appeared on Rdeča Pesa.

Janševa vlada je ta in prejšnji teden naredila zgodovinski korak v boju za pravičnost. Ne za delavce, ne za najemnike, ne za tiste, ki komaj plačajo položnice — temveč za tisto najbolj ogroženo skupino v slovenskem gospodarstvu: trgovce z naftnimi derivati.

Z novo uredbo se namreč zvišujejo najvišje dovoljene marže — in to za vsa goriva enako, na 0,1150 evra na liter. Za bencin je to 15-odstotna povišica, za dizel 17-odstotna, za kurilno olje pa kar 44-odstotna. Ker nič ne pove “skrbimo za ljudi” tako glasno kot 44-odstotno povišanje marže pri ogrevanju.

Uradna obrazložitev? “Predvidljivost cen za potrošnike in stabilnost oskrbe.” Ker nič ne zagotavlja predvidljivosti za potrošnika tako dobro kot to, da bo jutri plačal več kot danes. A vlada je bila kreativna. Ko so izračunali, da bi nova metodologija bencin podražila, so hitro znižali trošarino — in bencin je ostal pri 1,592 evra na liter. Problem rešen. Vsaj za bencin.

Za dizel in kurilno olje pa te sreče ni bilo. Trošarini sta že na zakonskem minimumu, tako da manevrskega prostora ni več. Zato bo dizel zdaj dražji za 3,3 centa, kurilno olje pa za 0,6 centa. Kdo kuri z naftnim kurilnim oljem? Večinoma starejši, ljudje na podeželju, tisti z nižjimi dohodki. Točno tisti, za katere vlada skrbi.

Seveda obstaja tehničen razlog: uredba posodablja obračunavanje biokomponent v dizlu in prilagaja stroške transporta. Biokomponente so dražje, zato mora to nekdo plačati — in ta nekdo smo, kot ponavadi, navadni ljudje.

Vladna regulacija cen naftnih derivatov je sicer načeloma dobra stvar — brez nje bi bile cene verjetno še višje. A ko vlada regulacijo “posodobi” tako, da ob tem zvišuje marže in potrošniku to prodaja kot skrb zanj, je to klasičen primer politike, ki skrbi predvsem za interese kapitala, ne ljudi.

Tisti, ki res potrebujejo pomoč pri stroških energije, bodo morali počakati. Trenutno je prednostna naloga poskrbeti, da bo poslovni model bencinskih servisov vzdržen.

Prioritete so le prioritete. Predvidljivost je zagotovljena. Veš točno, da boš plačal več.

The post SKRB ZA MALEGA ČLOVEKA V KAPITALIZMU = DRAŽJE GORIVO ZA LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

Sunki vetra so v občini Komenda v večernih urah 10. junija dosegli več kot sto kilometrov na uro, odkrivali strehe, podirali drevesa in prekinili cestne povezave. Poškodovanih je bilo več kot sto objektov, škoda pa je po prvih ocenah večdesetmilijonska. Medtem je ista nevihtna fronta iste noči s točo uničila pridelke na Dravskem in Ptujskem polju ter v Halozah, kjer kmetje zjutraj na svojih njivah niso imeli več kaj pobirati.

Kapital in mediji temu pravijo naravna nesreča. V resnici pa je to posledica sistema, ki je desetletja vedel, kaj dela in je kljub temu zasledoval profit pred naravo.

Fosilna industrija je vedela, da bo prišlo do krize že v 70. letih. Njihovi lastni znanstveniki so jim so napovedovali posledice uporabe fosilnih goriv, kapital pa je izbral profit in znanstvenike utišal. Medtem so njihovi lobisti blokirali vsak zeleni dogovor – in še vedno ga. Tako leve kot desne vlade povsod so uvajale in ohranjale subvencije za nafto in plin, medtem ko so rezale sredstva za javno infrastrukturo, varstvo kmetijstva in skupnostno odpornost.

Po nesreči v Komendi politiki in predstavniki kapitala zdaj obljubljajo pospešene postopke obnavljanja. Minister za kmetijstvo razlaga, da se na takšne dogodke “ne moremo pripraviti”. V resnici pa se na podnebno niso hoteli pripraviti, ker bi to zahtevalo poseg v lastninske pravice, v energetski sektor, v temelj kapitalizma.

Ampak podnebna kriza ne prizadene vseh enako. Tisti, ki imajo najmanj, so tisti, ki jih naravne nesreče prav najbolj prizadenejo. Manjši kmet brez zavarovanja in brez rezerv izgubi vse, medtem ko lahko lastnik večjega posestva dobi evropske subvencije za škodo. Na drugi strani pa energetska podjetja beležijo rekordne dobičke tudi to leto.

Pravi odgovor na take in prihodnje krize moramo zato iskati izven trenutnega sistema. Rešitev leži v skupni lastnini nad energetsko infrastrukturo, v javno financirani obnovi domov. V kmetijstvu, ki ni prepuščeno trgu in vremenu. Skupnosti morajo imeti moč, da se same zaščitijo.

Najbolj pomembna pa je solidarnost med nami. Ko država odpove in zavarovalnice računajo, so ljudje tisti, ki pridejo pomagat drug drugemu.

Če bi želeli pomagati na terenu pa Slovenska filantropija zbira prostovoljce za terenske akcije v Komendi in okolici. Prva akcija je v soboto, 20. junija, dopoldne. Prijavo lahko najdete na spletni strani Slovenske filantropije in v komentarjih pod objavo. 

Takojšnjo pomoč prizadetim zbira tudi Karitas: SMS DARUJ10 na 1919.

Fotografija: Uprava RS za zaščito in reševanje

The post ZAKAJ NESREČA V KOMENDI NI BILA NAKLJUČJE IN KAKO LAHKO POMAGAŠ TI? first appeared on Rdeča Pesa.

Ko poslušamo bruseljske tehnokrate se zdi prihodnost čudovita: električni avtomobili, sončni paneli in prehod na čisto energijo. V ozadju tega se v resnici skriva umazana, izkoriščevalska resnica. Evropski Akt o kritičnih surovinah (CRMA) pod krinko t. i. „strateških projektov“ odpira vrata divjemu uničevanju narave in lokalnih skupnosti – ne nekje daleč stran, ampak prav tukaj, na evropskih tleh in na našem pragu.

Zadnji primer takega izkoriščanja narave in ljudi prihaja iz Galicije v Španiji (pa tudi iz sosednje Portugalske in Srbije).

Lokalna skupnost v kraju Doade v Galiciji se krčevito bori proti litijevemu rudniku “Mina Doade”. Galicijska vlada je projekt zaradi popolnega pomanjkanja okoljskih ocen in drugih nepravilnosti prepovedala že leta 2020. Evropska komisija pa ga je zdaj uvrstila na seznam strateških projektov, kar pomeni, da se lahko postopki odobritve izvedejo po hitrem postopku, projekt pa bo bogato financiran z javnim denarjem.

Lokalna aktivistka Palmira, ki zaradi groženj z represijo nastopa pod psevdonimom, opozarja: „Tako imenovano ‘zeleno rudarjenje’ ne obstaja. Obstaja le uničevanje naše naravne in kulturne dediščine. Obstaja onesnaževanje vode – vode, ki jo pijemo, v kateri se kopamo in ki daje življenje našim poljem. Podjetje nima našega dovoljenja za gradnjo rudnika litija na naši zemlji.“

Kako je prišlo do tega, da je Komisija kljub nasprotovanju lokalnih skupnosti projekt uvrstila na prioritetno listo? Marca lani je Odbor EU za kritične surovine na seznam strateških projektov uvrstil 11 spornih projektov (vključno z rudniki v Španiji, na Portugalskem in zloglasnim projektom Rio Tinto v srbskem Jadarju). To so storili kljub temu, da ti projekti le dva tedna prej niso dobili zelene luči v procesu strokovnega ocenjevanja same Komisije!

Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja (DG GROW) se je enostavno sestal z državami članicami za zaprtimi vrati, podlegel političnim in kapitalskim pritiskom ter preglasil stroko. Hkrati je pri samem ocenjevanju projektov sodeloval „strokovnjak“, ki je bil direktor skupine SAMCA – prav tistega podjetja, ki promovira rudnik v Doadeju, danes pa vodi projekte rudarjenja v javno-zasebnem podjetju Recursos de Galicia. Skratka, popoln šolski primer konflikta interesov in korporativne ugrabitve institucij.

Bruselj zdaj pod krinko „poslovne skrivnosti“ in „varnostnih razlogov“ skriva okoljske podatke in metodologijo ocenjevanja pred javnostjo. Kljub vsem preprekam se skupnosti ne dajo. Da se pritisk in solidarnost splačata, dokazuje prav primer doline Jadar v Srbiji. Kljub temu, da je bil projekt Rio Tinto na evropskem prednostnem seznamu, je odločen, dolgotrajen in radikalen upor srbske civilne družbe dosegel (vsaj začasno) zaustavitev rudnika.

In prav ta primer razgalja srž celotnega problema. Kapitalizem preprosto menja pogonsko gorivo – fosilna goriva zamenjuje z litijem, kobaltom in ostalimi redkimi zemljami (elementi, ki se uporabljajo v visokotehnoloških naprav, tehnologijah obnovljivih virov energije, elektroniki, avtomobilski industriji ter medicinskih napravah). Metode izkoriščanja narave, ljudi, teptanja lokalnih skupnosti in netransparentnih poslov za zaprtimi vrati pa ostajajo povsem enake. Ne smemo dopustiti, da se podnebna kriza rešuje z uničevanjem tistih skupnosti, ki so zanjo najmanj krive, medtem ko si elite delijo profite.

Da ne bo pomote: podnebna in ekološka kriza sta še kako resnični. Ne gre za vprašanje, ali moramo ukrepati – ukrepati moramo takoj, saj se planet segreva, ekosistemi kolapsirajo, ekstremni vremenski pojavi pa postajajo vsakodnevna realnost. Krize, ki jo je povzročil kapitalistični sistem s svojim brezglavim pregonom za profitom, ne moremo rešiti z isto uničujočo logiko neskončnega izkoriščanja narave.

Prava rešitev podnebne krize ni v tem, da nafto preprosto zamenjamo z litijem, uničimo še tisto malo avtohtonih okolij, ki so nam ostala, in nadaljujemo s hiperpotrošnjo, kot da se ni nič zgodilo. Potrebujemo korenit sistemski prehod, ki bo temeljil na zmanjšanju porabe virov in energije ter na spoštovanju meja planeta – ne pa na novem valu zelenega kolonializma.

Zahtevajmo pravičnost in stopimo v bran skupnostim, ki branijo svojo vodo in zemljo pred kapitalističnim izkoriščanjem. Zahtevajmo ekosocialističen prehod!

The post ZELENI PREHOD ALI ZELENI KOLONIALIZEM? KOMU V RESNICI SLUŽI EVROPSKA MRZLICA ZA KRITIČNIMI SUROVINAMI? first appeared on Rdeča Pesa.

Danes se na stadionu Azteca v mehiški prestolnici s tekmo med Mehiko in Južno Afriko pričenja nogometno svetovno prvenstvo. Med 11. junijem in 19. julijem bodo nogometaši odigrali rekordne 104 tekme. Po napovedih si bo prenos vsaj enega izmed obračunov pred malimi in nekoliko večjimi ekrani po svetu skupno ogledalo več kot tri milijarde ljudi. Med njimi bomo tudi mnogi rdečepesniki in rdečepesnice. Preden pa se posvetimo driblingom, dvojnim podajam, paradam, golom in spornim (VAR) sodniškim odločitvam, pa si oglejmo del umazanega elitnega drobovja spektakla v organizaciji Mednarodne nogometne zveze (FIFA).

Že bežen pogled na cene vstopnic za posamezne tekme nam pokaže, da lahko o ogledu tekem v živo sanjajo zgolj zelo redki posamezniki in posameznice. Karta za sedež v zgornjem delu vzhodne tribune na jutrišnji tekmi med eno izmed gostiteljic, Združenimi državami Amerike (ZDA) in Avstralijo tako na primer stane med 1305 in 1550 evrov. Za ogled finalne tekme, ki bo na sporedu 19. julija na stadionu MetLife v zvezni državi New Jersey pa je treba odšteti med 1700 in 11.000 evri. Od višine se zvrti, bi dejali  Martin Krpan.

Vzemimo za primer navijača iz nam bližnje Bosne in Hercegovine, ki bi si želel ogledati eno izmed tekem svoje reprezentance na letošnjem mundialu. Za povratno letalsko karto do Kanade, kjer bo bosansko moštvo igralo prvo tekmo skupinskega dela bi moral odšteti okoli 920 evrov. Prevoz iz letališča do stadiona ter do prenočišča in nazaj bi ga po konservativnih ocenah stal približno 80 evrov. Za dve nočitvi v enem izmed cenejših hostlov, ki se ne nahaja v neposredni bližini stadiona, bi odštel okoli 110 evrov. Nakup najcenejše karte za tekmo proti Kanadi bi mu iz denarnice pobral dodatnih 235 evrov. Če k temu prištejemo še minimalne stroške za hrano in pijačo ter 115 evrov za vizum pridemo do številke 1560 evrov.

Povprečna mesečna plača na teritoriju Bosne in Hercegovine pa znaša 796 evrov neto. Posameznik s povprečno plačo, bi moral za obisk ene same tekme na svetovnem prvenstvu delati skoraj celotna dva meseca! Samo 7 % zaposlenih z najvišjimi plačami bi si lahko privoščilo ogled tekme, brez da bi za to porabili celotno mesečno plačo. 

Tako zasoljene cene vstopnic in celotnih “navijaških aranžmajev” imajo neposreden vpliv na razredno strukturo gledalk in gledalcev. Če je nekoč veljalo, da so, tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih na tribunah prevladovali delavci in delavke, je danes situacija precej drugačna. Če vzamemo za primer svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990 in tedanje cene vstopnic uskladimo z inflacijo v vmesnem obdobju pridemo do podatka, da je najcenejša karta za tekmo osmine finala stala približno 30 evrov. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bo treba za ogled tekme v enaki fazi tekmovanja odšteti najmanj 190 evrov. Gre za kar 553% zvišanje cen vstopnic v treh desetletjih in pol. Pri čemer je treba povedati, da je število najcenejših vstopnic letos precej bolj omejeno kot na nekaterih predhodnih prvenstvih. 

Zaradi cenovnega iztiskanja navijačev iz delavskega razreda iz tribun, bosta znova trpela tako vzdušje kot tudi kvaliteta in nivo borbenosti na samem terenu. Šport delavskega razreda se pod žezlom komercializacije, nenehne gonje za profitom in osebnih ambicij ultra bogatašev vse bolj izgublja v množici vip lož za najbogatejše, digitalnih “navijaških” transparentov ter kapric predobro plačanih nogometnih funkcionarjev. To ne pomeni, da smo nad fuzbalom obupali, temveč da si ga bo treba v prihodnosti vzeti nazaj – ga preseliti iz ogrevanih sedežev premium sektorjev sodobnih stadionov nazaj na ulična igrišča in navijaške tribune.

O svetovnem prvenstvu bomo poročali tudi v prihodnjih tednih. Ne zamudite naših prispevkov.

The post SVETOVNO PRVENSTVO V AMERIKI: KDO SI GA LAHKO PRIVOŠČI? first appeared on Rdeča Pesa.

Pol leta po ugrabitvi in strmoglavljenju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, Trumpova administracija bolj ali manj odkrito pripravlja vojaško operacijo proti Kubi. Pred nekaj meseci smo v prispevku Ameriški imperializem duši Kubo govorili o gospodarskih in naftnih blokadah Združenih držav Amerike, zaradi katerih je na Kubi pred približno dvema tednoma dokončno zmanjkalo nafte. ZDA izvajajo najhujšo blokado Kube vse od hladne vojne, s čemer želijo Kubo izstradati in jo prisiliti v menjavo oblasti, ki bi bila bolj prijazna do njihovih načrtov.

Že prvi dan svojega drugega mandata je Trump Kubo ponovno uvrstil na seznam držav, ki podpirajo terorizem, s čimer je sprožil obsežen niz sankcij. Po ugrabitvi Madura je Trump izjavil, da je Kuba na robu propada. Konec januarja je razglasil izredno stanje na Kubi in dobaviteljem nafte zagrozil s kaznovalnimi sankcijami, če bodo na otok dostavljali gorivo. 

Prvega maja je njegova administracija izdala sankcije proti vsakemu poslovanju s kubanskim gospodarstvom. To je ukrep, ki v kombinaciji z obstoječim embargom na gorivo Kubi grozi z gospodarskim kolapsom. Po podatkih kubanskega državnega elektroenergetskega podjetja je prihod enega samega ruskega tankerja omogočil, da se je delež kubanskega ozemlja, prizadetega zaradi izpadov električne energije, začasno zmanjšal s 60 na 30 odstotkov, vendar je ta olajšava trajala le nekaj tednov. V maju je otok zabeležil najhujše izpade električne energije v svoji zgodovini. Med 6. in 18. majem je Havana trpela neprekinjene 24 urne izpade električne energije. Hladilniki so prenehali delovati, hrana se je kvarila, kirurške operacije so bile odpovedane, umrljivost dojenčkov pa se je podvojila.

Kljub temu obsežnemu embargu pa Kuba vedno znova dokaže, da je njen zdravstveni in biotehnološki sektor močno napreden. Leta 2011 je Kubi prvič uspelo proizvesti cepivo za napredujočega pljučnega raka. To cepivo deluje tako, da spodbudi imunski sistem k zaustavitvi rasti rakavih celic in s tem upočasni napredovanje tumorjev. S tem cepivom je bilo po vsem svetu zdravljenih že več tisoč ljudi. Glede na izjemen pomen cepiva so se Združene države Amerike strinjale s posebnim dogovorom o izvajanju kliničnih preskušanj cepiva na svojem ozemlju. Prav ZDA, ki na Kubi izvajajo obsežno blokado, imajo korist od njenih prebojev na področju medicine. Kubanski in argentinski znanstveni so po tem razvili še drugo cepivo za pljučnega raka. Od prve registracije leta 2013 je zdravljenje prejelo več kot 3000 ljudi. Nadaljnje študije, izvedene med letoma 2014 in 2024, kažejo, da je mediana preživetja 14,4 mesecev, in da več kot 20 % bolnikov po prejemu cepiva preživi več kot pet let. 

Med pandemijo COVID je Kuba razvila pet cepiv. Prav tako so imeli eno najnižjih stopenj umrljivosti zaradi COVIDa na zahodni polobli. Cepiva, ki so jih proizvedli na Kubi, so bila proizvedena brez potrebe po specializiranem hlajenju, kar pomeni, da jih je bilo mogoče enostavno prevažati in distribuirati po vsem svetu tudi na kraje, kjer dostop do takšne infrastrukture ne bi bil mogoč.  Do avgusta 2024 je bilo v državah z visokim dohodkom razdeljenih več kot 222 odmerkov na 100 ljudi. Leta 2021 so ameriška farmacevtska podjetja, ki so proizvajala cepiva proti COVID-19 (Moderna, Pfizer, Johnson & Johnson), ustvarila dobiček v višini 31 milijard dolarjev, medtem ko so na Kubi cepiva izvažali bolj ali manj po proizvodni ceni.

Kuba je nekoč imela eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu. Vendar se je od leta 2019, ko je bilo proti Kubi uvedeno več kot 250 dodatnih sankcij, stopnja umrljivosti dojenčkov povečala za 148 %. Ocenjuje se, da je to terjalo 1.800 življenj dojenčkov. To je neposreden rezultat blokade, katere namen je uničiti državo, ki se ne podredi interesom Združenih držav.  

ZDA izvajajo blokado proti Kubi, da bi lahko trdile, da je Kuba neuspešna država, kar pomeni tudi, da je njen brezplačni zdravstveni sistem neuspešen – vse to zato, da lahko ohranijo svoj katastrofalen zdravstveni sistem, ki deluje izključno za dobiček, kljub trpljenju in dolgovom, ki jih povzroča delovnim Američanom.

The post KAJ SE DOGAJA S KUBO? first appeared on Rdeča Pesa.

Na mariborski Piramidi je danes zaplapolala palestinska zastava. Mariborčanke in Mariborčani smo jo izobesili kot izraz solidarnosti s palestinskim ljudstvom, ki se že desetletja sooča z okupacijo, apartheidom, etničnim čiščenjem in danes tudi z genocidnim nasiljem. Zavedamo se, da izobešanje zastave samo po sebi ne bo ustavilo izraelskega bombardiranja, lakote ali razlaščanja Palestink in Palestincev. Toda tudi simbolna dejanja imajo svojo težo sploh v času, ko slovenska vlada odstranjuje palestinske simbole in napoveduje poglabljanje odnosov z izraelsko genocidno državo. V tem primeru je javno izražanje solidarnosti, tudi z izobešanjem zastav, pomembno, saj s tem želimo poudariti, da oblast ne govori v imenu vseh ljudi. Naše sporočilo je jasno: ne v našem imenu!

Palestinske zastave na Piramidi torej ne izobešamo zgolj kot odziv na ravnanje trenutne vlade. Izobesili smo jo v preteklosti in jo bomo tudi v prihodnje, dokler bo palestinski narod prikrajšan za svoje temeljne pravice. Naša podpora Palestini ne izhaja iz dnevne politike, temveč iz socialističnega prepričanja, da stojimo na strani zatiranih, izkoriščanih in vseh koloniziranih ljudi po svetu. Živela svobodna Palestina! 

The post PALESTINSKA ZASTAVA ZAPLAPOLALA NAD MARIBOROM  first appeared on Rdeča Pesa.

The post Ruby meetup Q2 first appeared on Računalniški muzej.

The post Poletna muzejska noč first appeared on Računalniški muzej.

Urnik
4. konferenca GRADE

Ljubljana, 26.-27. 5. 2026

Četrto konferenco COST-ove (European Cooperation in Science and Technology) akcije GRADE (Grassroots of Digital Europe) z naslovom Vezja v času: Kulture ustvarjalnega računalništva in kroženje medijev v Evropi bo združila udeležence iz lokalnih pobud, institucij GLAM, izobraževalnih organizacij in političnih organov iz Evrope in drugod.

Cilj konference je poudariti vrednost kreativnega računalništva kot praktičnega in uporabnega koncepta z različnimi zgodovinskimi poteki ter izpostaviti njegov longitudinalni in takojšnji vpliv na skupnosti, industrije in javne ustanove. Z ustvarjanjem skupnega prostora za razmislek, izmenjavo in sodelovanje si konferenca prizadeva okrepiti dolgoročno zapuščino mreže in podpreti trajno sodelovanje z deležniki še dolgo po izteku akcije GRADE.

The post Vezja v času: Kulture ustvarjalnega računalništva in kroženje medijev v Evropi first appeared on Računalniški muzej.

Vabljeni na otvoritev razstave, ki so jo navdihnili vsi navdušenci, ki so s svojim zagonom in radovednostjo pomikali meje računalništva na svoj način.

Zgodbe samonikle digitalne Evrope je decentralizirana pripoved, ki se prepleta skozi stalno razstavo Kaj pa programje? v Računalniškem muzeju. Razstava razkriva skrito človeško plat zgodovine evropskega računalništva, kjer so nove iznajdbe potovale v kovčkih čez železno
zaveso, se prenašale z vztrajnim kolesarjenjem preko militariziranega območja na Irskem, nastajale v domačih delavnicah vzhodnega bloka ter na različnih analognih in digitalnih medijih prečkale številne druge meje.

The post Otvoritev razstave Zgodbe samonikle digitalne Evrope first appeared on Računalniški muzej.

The post Veseli dan prostovoljstva first appeared on Računalniški muzej.

Po 40 letih je projekt Kitajska, ki je znan tudi kot projekt Milijarda še vedno zelo pomemben za razvoj tehnologije v Sloveniji.
Da obeležimo ta velik dosežek, vas vabimo na srečanje, ki ga organizirata Računalniški muzej in Klub Iskra Delta.

Srečanje bo v četrtek, 21. maja 2026, ob 17.00 v prostorih Računalniškega muzeja na Celovški 111 v Ljubljani.

Z nami bodo nekdanji sodelavci Iskre Delte, ki so uspešno uvedli računalniške sisteme Iskre Delte v desetih največjih kitajskih mestih ter jih povezali v delujoče omrežje.

Srečanje bo namenjeno obujanju spominov na tehnične in organizacijske izzive, s katerimi so se inženirji Iskre Delte srečevali pri namestitvah sistemov, ter na posebnosti okolij, v katerih so delovali. V pogovoru se bomo dotaknili tudi pomena tega projekta za nadaljnji razvoj in usodo Iskre Delte ter njegovega širšega vpliva.

Poseben gost večera bo tudi takratni direktor Janez Škrubej, ki bo z nami delil svoje zanimive izkušnje in poglede. Za obujanje spominov na Iskro Delto vabljeni na ogled publikacije ob 10. obletnici Iskre Delte.

The post 40. obletnica projekta Kitajska first appeared on Računalniški muzej.

Letošnja tema mednarodnega dneva muzejev je “Muzeji povezujejo razdeljeni svet”, obeležili pa ga bomo z vodenim ogledom, kjer bomo tkali mostove med starim in novim, med malimi koščki tehnologije in veliko sliko, ki sestavlja naš vsakdan in med izkušnjami, ki nas povezujejo kljub različnim generacijam, poklicem ali zanimanjem.

Muzej je kot prostoro povezovanja v času, ko se družbe soočajo z vse večjo polarizacijo, neenakostmi in omejenim dostopom do znanja in kulture. Muzeji kot zaupanja vredne javne ustanove prispevajo k spodbujanju dialoga, razumevanja, vključevanja in miru tako znotraj skupnosti kot med njimi.

The post Voden obisk razstave na dan muzejev first appeared on Računalniški muzej.

The post Kolaž mladosti first appeared on Računalniški muzej.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Tedaj so slikarji in kiparji iz doline Soče ter z njenega obrobja zaznamovali ključne postaje razvoja slovenske grafike, slikarstva in kiparstva. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi. Le Goriški muzej se je nekoliko oddolžil grafiku in slikarju Vladimirju Makucu (1925–2016) ob stoti obletnici rojstva. Enako so na Kromberku ravnali ob stoti obletnici rojstva Borisa Kalina (1905–1975), vendar je bilo to že pred 20 leti. Kasneje so se razstave, v katere je bil vključen starejši brat Kalin, ukvarjale zgolj z javnimi spomeniki in celostna seznanitev z njegovo vlogo Meštrovićevega študenta in akademijskega profesorja kiparstva je skoraj pozabljena. Čeprav ima Goriška premalo galerijskih prostorov in so poleg tega tudi Pilonovo galerijo v Ajdovščini do letošnje lanske pozne jeseni prenavljali, je izgovorov za zapostavljanje Kalina in drugih likovnih umetnikov preveč. Butične zbirke Avgusta Černigoja, Rika Debenjaka, Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča v sosednjih naseljih so ostale v senci filmov in gledaliških predstav EPK. Mesto vrtnic ni znalo v nobenem od likovnih razstavišč in informacijskih uradov poskrbeti niti za vedno svež šopek vrtnic. Edino razstavišče, kjer so bili prijazni do vsakega gosta brez napisa VIP in je vsak radovednež dobil celo katalog razstavljenih grafičnih del, je bil Hotel Park.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja. Okoli Lenassijevega Ikarja ali ob Begićevo Ohranjanje sanj pa so zložili samo nekaj zelenih škatel. Na razcvet šol v Novi Gorici, katerih spodbuda je Petnajstletna Borisa Kalina, niso niti pomislili.

EPK ni znala ustrezno nadgraditi prvih izhodišč oblikovanja novega mesta niti s prezentacijo Nonumenta v Edi. Poleg urbanistične zasnove Edvarda Ravnikarja je gotovo temeljni objekt Nove Gorice stavba občine s štirimi kipi na mrkem vhodnem pročelju. Vse štiri figure (Jetnik, Upornik, Partizan, Vinogradnik) je v okviru tedanjih slogovnih zahtev izdelal Boris Kalin. Njegov svak Slavko Pengov je poslikal slavnostno dvorano v nadstropju občine. Razvil je slovensko slikano zgodovino od Trubarja do Gregorčiča in osvoboditve Primorske leta 1945. Med pomembne osebnosti je slikar v kot postavil svoj avtoportret, podobo glasbenika Lojzeta Bratuža in kot tretjega klesarja s potezami, ki spominjajo na B. Kalina.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja.

Del dolga do domačina Borisa Kalina, akademika, večkratnega Prešernovega nagrajenca, ključnega profesorja ALUO, so morali poravnati potomci vnukov. Razstava je bila nujna ob omenjeni okrogli obletnici umetnikovega rojstva in smrti. Razstavišče v oddaljeni tovarniški hali Mostovne na meji med Novo Gorico in Solkanom je bilo zasilna rešitev. Hladen okvir nekdanje kovačije so napolnili s toplimi, večidel intimnimi besedili pisem zaljubljenega zagrebškega študenta Borisa izbranki. Povečave liričnih izpovedi so bile na panojih, nekaj Zorinih in Borisovih fotografij so preslikali na zavese, s katerimi so razbremenili razstavno dvorano. Izvirna pisma so skupaj s fotografijami postavili v improvizirano vitrino z mizo iz domače hiše. Na bežigrajsko domovanje Borisa Kalina so dodatno opomnili razstavljeni načrti kiparjevega svaka Vinka Glanza. Ta je članom družine Kalin med obema vojnama prijazno izdelal več načrtov za hiše. Vzdolžni steni so smiselno označili s portretoma muze na eni strani in umetnika na drugi.

Jedro razstave je sestavljal ducat figuralnih kipov, pretežno mavčnih izvirnikov za bronaste ali kamnite akte. Prefinjeno oblikovane čvrste ženske obline, portretne glave in primerjave z dekletom, kasnejšo ženo Zoro potrjujejo, da gre za kiparjevo veliko ljubezen, navdih, idealizirano žensko. Erotika je občutena, vendar vedno nekoliko pritajena, idealizirana s poznavanjem klasičnih antičnih kipov ali pretehtanostjo Kršinićevih ter maillolovskih zgledov. Kalin je nedvomno mojster kakršnekoli drže stoječe, sedeče ali ležeče ženske. Izjemoma avtor sestavi dva ženska akta v učinkovito celoto. Razgaljeno telo posameznice je zajeto v intimnih trenutkih česanja, oblačenja ali branja. Hommage ožji družini je prijazno oblikovanje portretnih glav Borisovih potomcev za smiselno obešeno zaveso. Raznoliki podstavki kažejo nekaj finančnih zadreg entuziastičnih organizatorjev.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk.

Presenetljiva so kiparjeva mladostna pisma, ko osamljen, včasih optimističen in drugič otožen, iz Zagreba piše svojemu idealu. Pisanje je bolj intimno kakor goli kipi. Spoznavamo kiparjevo osebnost in njegova čustva, kjer ni patetike njegovih javnih kipov, nobenega vpliva naročnikov ali politike, kakršne vidimo ali prezremo v Murski Soboti, Celju, Breznici, Ljubljani, na Vrhniki, Bledu ali v Novi Gorici. Simpatično zaobljeni bronasti Bevk je javni spomenik; vsak mavec na skromni razstavi pa ima več čustev, pristnosti in notranje topline. Morda je že čas, da na kiparski okras naših krajev in javnih prostorov, čeprav je nastal v bivši državi, pogledamo bolj objektivno.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk. Zbudili bi izjemno klesano marmorno Jutro I z Brda pri Kranju in dali razstavi nov naslov, Naš Boris.

The post Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris appeared first on Prelom.

Ljubljana je umetniško zelo pestro mesto. Na uprizoritveni sceni se kar naprej nizajo novi projekti. Občinstvu se pogosto zdi, da je vse polno prostorov, stavb, dvoran, studiev namenjenih umetniški produkciji. Pa vendar tisti, ki se ukvarjamo z neodvisno uprizoritveno umetnostjo, pogosto nimamo prostorov za vaje, za razvoj umetniških, kreativnih procesov. Kolikokrat se zgodi, da vadimo v dnevnih sobah, izposojamo si kotičke v zameno za usluge, plačujemo previsoko najemnino za tuje studie. To je stara, vztrajno ponavljajoča se situacija, ki je v treh desetletjih ni rešila nobena kulturna reforma. Skupina akterjev iz nevladnega in javnega sektorja se je odločila, da bo te samoumevnosti presegla – v ta namen je ustanovila iniciativo Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar. V organizaciji Maske Ljubljana, Nomad Dance Academy Slovenija (NDA SLO) in Kina Šiška ta iniciativa že dve leti premišljuje o vprašanjih, ki zadevajo vse delujoče na neodvisni sceni: kakšne vrste upravljanja prostorov potrebujemo danes? Katere umetniške vsebine lahko ustvarimo v posameznih prostorih? Kakšno skupnost gradimo? Katera znanja ustvarjamo in katera delimo?

O iniciativi sem se pogovarjala z glavnimi organizatorji skupščin: Aljo Lobnik, direktorico in umetniško vodjo zavoda Maska, Dragano Alfirević, koordinatorico NDA SLO, in Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Kina Šiška.

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2023 je dramaturginja in teatrologinja Jasmina Založnik pri Maski izdala knjigo Zavzemanje prostora: Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji – analizo izvedbenih praks med letoma 1965 in 1987 v Jugoslaviji, s poudarkom na Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu. “Knjiga je bila uvodno srečanje na začetku naših premislekov o prostorih. Kasneje smo pri Maski izdali še številko revije Prostori, ki se je navezovala tudi na konkretne težave pomanjkanja prostorov, na vprašanje javne rabe itn. V tistem letu smo si pri Maski želeli premišljevati o prostorih nasploh, na teoretski, pa tudi na praktični ravni,” razlaga Alja Lobnik. “Poslovili smo se od Nove pošte in zaključili sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem ter začeli iskati prostorske rešitve, ki bi bile trajnostne. Iskali smo vse, kar nam je omogočala Nova pošta: daljše in počasnejše delovne procese, rezidenčno delo ter varnost, kar se tiče prostorov, za vaje in za uprizarjanje ter postprodukcijo. Zdelo se nam je dobro, da odpremo platformo, ki nam bo omogočila dolgoročno premišljevanje o tem na ravni skupnosti. Zazdelo se nam je, da to ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto. Zelo dragoceno je, da sem na njih slišala različne aspekte samozaposlenih, prekarnih kulturnih delavk, delavcev, nevladnih organizacij brez prostorov in nevladnih organizacij s prostori ter javnih zavodov. Tibor Mihelič Syed je zasnoval iniciativo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ), ki je tudi veliko vredna, in mislim, da je čas dozorel, da javne institucije začnejo bolj sistematično zagotavljati boljše delovne razmere za delo nevladnikov in samozaposlenih v kulturi.”

To ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto.

– Alja Lobnik, Maska

Skupščine v Kinu Šiška

Maska je hitro našla skupni jezik z Nomad Dance Academy, ki dolgotrajno tvorno in obsežno sodeluje s Kinom Šiška v okviru Cofestivala. Pri prvotni zamisli so sodelovali še Jasmina Založnik, Pia Brezavšček, Rok Vevar, srečanja v obliki skupščin pa je predlagala Dragana Alfirević. “Največja moč je ali pa se največ lahko zgodi v odprtem pogovoru v smislu skupščinskega načina pogovarjanja. Skupščina je oblika pogovarjanja, kjer ima vsak občutek, da ima glas in da je ta glas resnično enakovreden in slišan,” pravi. “To je nekaj, kar moramo čim več prakticirati. Oblika ni naključna, izhaja iz tradicije plenarnih zasedanj, kakršna smo poznali ob ustvarjanju Festivala Pleskavica 2011 v bivšem Rogu in kakršna danes uporabljajo srbski študentje pri svojih protestnih gibanjih.” Skupščine niso zgolj delovni sestanki. So oblika kolektivnega premisleka, ki ima svojo lastno politično logiko.

“Na eni od teh skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij. Veliko nas je iz nevladnega sektorja in sodelujemo z javnimi institucijami, povratnega sodelovanja, da bi imeli občutek nekega skupnega javnega prostora, skupnega ustvarjalnega prostora, pa je zelo malo. Vsi delamo za isto stvar, za javno dobro, za skupno stvar. Ta ugotovitev je nekako potrdila to intuicijo, s katero se je Maska obrnila na nas, in ta intuicija je, da imamo veliko tem, o katerih se moramo pogovoriti: npr. kdo in kako upravlja javno infrastrukturo. Veliko je tudi privatizacije. Poskušali smo malo razgrniti in razrahljati vse te samoumevnosti, utečene oblike sodelovanja, povezav, navezav, ko gre za način upravljanja. Mogoče nimajo vsi potrebe ali želje, pa tudi kapacitet ne, da bi upravljali javne prostore, ker je za to potrebnih ogromno kapacitet, dela, truda. Mogoče nismo niti vsi za to ali pa nismo nagnjeni k temu. Dejstvo pa je, da vsi, ki se ukvarjamo z uprizoritveno umetnostjo, potrebujemo dober, ogrevan in čist prostor.”

Na eni od skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij.

– Dragana Alfirević, Nomad Dance Academy

Skupni imenovalec razumevanja javnega

Tibor Mihelič Syed kot primer dobrega modela, poleg Cofestivala, ki že dolgo sodeluje s Kinom Šiška, omeni koprodukcijsko sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Maske na Novi pošti: “Sedem let sinergije, ki je rodila izjemne in prebojne projekte. Brez samozavestnega, trmastega stopanja ne bi proizvedli, kar smo proizvedli v vseh teh letih. Nova pošta bo ostala zapisana v teatrološko prakso kot nekaj pomembnega v danem času. Te drznosti, tveganja, ki pa vendarle prinaša nove vsebinske premike, premisleke, nove produkcijske modele, je v institucijah izjemno malo. Te samoumevnosti, ki jo omenja Dragana, ne bi vezal samo na vprašanje produkcijskih razmer, temveč tudi na vsebine, tovrstno sodelovanje pomeni neke vrste tveganje.”

Alja Lobnik prav tako opozarja, da sodelovanje ni najenostavnejše: “Zahteva trud in dodatno energijo, dodatno delo, usklajevanje. Postavlja se vprašanje, kako se javni zavod približuje nevladni organizaciji. Vzpostavljene so hierarhije, ki so imanentne in je treba o njih vsaj govoriti, jih preizprašati. Veliko truda je za tem, da se lahko taki formati ali pa taki prostori zgodijo. Vendarle pa zmorejo preseči in nakazati nove smeri ustvarjanja produkcijskih načinov dela. Zdi se mi, da je bilo Slovensko mladinsko gledališče v nekem obdobju dovolj pogumno, hkrati pa je javno institucijo razumelo drugače, kot se dostikrat razume. Pogosto vidimo javno institucijo kot zaprt prostor in ne kot javni prostor, kamor se lahko intervenira, ki je lahko odziven, odprt za različne skupnosti. Nova pošta je bila tovrsten poskus. Obstajal je skupni imenovalec razumevanja javnega, kar javnim institucijam v njihovi udobni poziciji dostikrat umanjka. Pomeni odločitev ljudi, ki upravljajo javno infrastrukturo, da bi se odpirali v to smer – da ne bodo samo pragmatični v svojih načinih delovanja.”

Potrebne so sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor.

– Tibor Mihelič Syed, Kino Šiška

“Institucije, ki niso repertoarna gledališča z lastnimi ansambli in produkcijskimi procesi, npr. Kino Šiška, Bunker, Španski borci, se lažje lotevajo tovrstnega sodelovanja. Institucije, ki so zavezane lastni produkciji in programski kontinuiteti, imajo manj manevrskega prostora. Kot vodja javnega gledališča z lastnim ansamblom si dolžan temu ansamblu zagotavljati določen obseg dela in pri tem imaš zvezane roke, kolikšen segment programa boš podružbil. V tem primeru bi bile potrebne sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor,” poudarja Tibor Mihelič Syed. “Ta tveganja si mora institucija želeti. Včasih se mora upreti sistemu, ki omejuje. To je del umetnosti, da poskušaš z neko gesto razbiti sistem, ki te po svoje omejuje.”

Prostorski preostanek kot priložnost

Do zdaj je bilo v Kinu Šiška že šest skupščin. Na zadnji so obravnavali predlog Tiborja Miheliča Syeda o vzpostavitvi Sistema prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ). Projekt izhaja iz statistične kategorije, ki jo je mogoče poimenovati prostorski preostanek – gre za prostore javne infrastrukture, ki v nekaterih terminih preprosto samevajo.

“Gre za poskus, da ta preostanek prostora postane viden in dostopen skupnosti na sistematičen način,” pojasnjuje Tibor Mihelič Syed. “Na eni strani so javni zavodi in organizacije, ki upravljajo prostore, na drugi so ustvarjalke, ustvarjalci in kolektivi, ki prostor potrebujejo za vaje, raziskovanje, razvoj, projektno delo. Namen projekta je v digitalnem okolju ustvariti preprost, pregleden sistem, ki omogoča, da se ti dve informaciji srečata.”

Poudariti velja, da gre pri SPPZ za razvojno fazo dela, ne za koprodukcijsko platformo. Prostori so namenjeni vajam, razvoju in fazi raziskav, ne produkciji. Merila razdeljevanja so premišljena in transparentna. Za zdaj je pobuda osredotočena na uprizoritvene umetnosti, ima pa možnosti za poznejšo širitev. Med prostori, ki bi jih iniciativa vključila, so tudi vadbeni prostori neodvisne scene, kot so prostori Maske, prostor Društva za sodobni ples Slovenije, Kino Šiška pa prispeva vsebinske in logistične zmogljivosti.

Podružbiti procese

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov, ki jih imamo, pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež, ne od dejanske potrebe ali kakovosti projekta. “Tudi če ni osebnih poznanstev, bi institucije s svojimi kapacitetami, ne samo prostorskimi, mogoče tudi z rekviziti, z garderobo, morale biti odprte za celotno sceno in razumljene kot javno, ne kot zasebno, kot nekaj, kar pripada družbi,” doda Alja Lobnik.

“Nekdo pravi, da je institucija bolj dostopna, ker ima npr. s Tiborjem zgodovino sodelovanja, ker je vzpostavljeno zaupanje,” razlaga Dragana Alfirević. “Ampak kako narediti, da to ne ostane zasebno med njima, ampak postane oblika podružbljenih kontinuitet, ki je pravičnejša in dostopnejša?”

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež.

Alja Lobnik poudarja, da si je iniciativa za cilj zastavila podružbljanje procesov, ki so pogosto ostajali v sferi zasebnih poznanstev in neformalnih mrež, ter opiše to z izkušnjo, ko je prvič prišla na delovno mesto umetniške vodje Maske: “Bila sem tako neomrežena in brez pozicije, s katere bi lahko delovala, da je bila zame marsikatera stvar zaprta. Za prihajajoče, ki vstopajo, je to ključno – da imajo možnost takojšnjega povezovanja in sodelovanja, ne da je to zgolj plod nekih zasebnih poznanstev.”

Skupščine in znotraj njih SPPZ torej niso samo logistični projekt, so poskus spremembe temeljne logike, po kateri dostop do javne kulturne infrastrukture sploh nastaja.

Dolgoročni horizont: sistemska sprememba

Vsi trije sogovorniki se strinjajo: skupščine niso cilj same po sebi, so le del daljšega procesa, ki meri na sistemske spremembe. Namen vseh treh organizatorjev je, da se skupščine ne zapirajo v eno samo rešitev, temveč da ohranjajo raven razprave, izmenjave mnenj in skupnega razmišljanja o vseh pomembnih temah, s katerimi se srečujejo na uprizoritveni sceni. Temeljne težave ostajajo že 30 let enake: diskriminatorna porazdelitev virov, pomanjkanje vadbenih in razvojnih prostorov, hiperprodukcija za majhno občinstvo, prekarnost kulturnih delavk in delavcev. “To je endemičen kulturnopolitični problem,” je kritična Alja Lobnik ”Ta sistem ostaja preveč nepošten, preveč diskriminatoren, da bi ga gledali še naslednjih 20 let. Do prejšnje vlade, s katero so se začeli temeljni premiki, se z njim ni ukvarjal nihče,” meni Tibor Mihelič Syed.

Iniciativa je odprta. Poleg treh jedrnih organizacij, Maske, NDA in Kina Šiška, so bile na skupščinah občasno prisotne predstavnice Zavoda Bunker, Španskih borcev in člani Društva za sodobni ples Slovenije, pa tudi redki predstavniki nekaterih javnih zavodov. Izjemno pomembna sogovornika sta Teja Reba in Simon Kardum, med sistemskimi sogovornicami pa Asociacija. Potekajo pogovori z Viba filmom, katerega direktor Mitja Bravhar kaže naklonjenost razvoju sodobnega plesa. Dragana Alfirević poudarja, da je eden od temeljnih občutkov, ki so spodbudili celotno sodelovanje, ravno ta paradoks: “Ljubljana je fizično prostorno, bogato mesto, pa vendar ne moreš najti prostora za vaje, studii so predragi. Izkoriščenost je slaba, povezanost je slaba.”

Kaj sledi

Letošnje leto bo pilotno. Preizkusili bodo, kje so meje, kaj je treba doreči, kateri prostori so dejansko na voljo in pod kakšnimi pogoji. Skupščine bodo potekale vsaj dvakrat na leto in ostajajo osrednji prostor skupnega premisleka. “Radi bi se povezovali in povezali tudi zunaj uprizoritvenih krogov, zavedam se, da deloma elitnih, po drugi strani pa prekarnih,” vabi na odprte skupščine Dragana Alfirević. “Nekako imamo začrtane točke in cilje v tem procesu,” sklene Alja Lobnik, “ampak dejansko gre za proces.”

“Morda sem malce preveč ambiciozna, toda mogoče bomo skupaj lahko spremenili mentaliteto nas, ki živimo in delamo tukaj, malo po malo,” je optimistična Dragana Alfirević.

Katastri začasnosti prostorov niso le projekt, so miselni eksperiment, ki se je s skupščinami, pogovori in konkretnimi dogovori začel počasi, a vztrajno prevajati v prakso. In v osnovi stoji preprost, a pogumno izrečen aksiom: mi vsi delamo za isto stvar, za javno dobro. Čas je, da se infrastruktura temu primerno odpre.

The post Javno dobro – naša stvar appeared first on Prelom.

15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.”

Danes so v parlament dostavili 5295 podpisov za začetek referendumskega postopka. Potrebnih je bilo 2500.

***

Začelo se je tudi zbiranje 40.000 overjenih podpisov za referendum proti politični policiji. Pobudniki opozarjajo, da so “poslanci nove koalicije čez noč spremenili Zakon o parlamentarni preiskavi in odpravili sodni nadzor nad ustanavljanjem parlamentarnih preiskovalnih komisij. Doslej je ustavno sodišče lahko preprečilo, da bi politična večina ustanavljala protiustavne preiskovalne komisije ali sprejemala sklepe, ki posegajo v človekove pravice in zasebnost posameznikov in organizacij. Po novem te varovalke ne bo več.” In dodajajo, da sprememba zakona parlamentarnim komisijam omogoča pridobivanje podatkov o naših bančnih računih, zasebnih komunikacijah in telefonskih stikih ter avdio- in videoposnetkov in dokumentacije, ki jo hranijo policija, FURS in drugi državni organi – in sicer brez sodne odredbe, ki so jo potrebovale doslej. Hkrati pa ljudem in organizacijam, ki jih bodo preiskovali, onemogoča možnosti pritožbe na ustavno sodišče, da jih zaščiti pred neupravičenim in nezakonitim političnim preiskovanjem in preganjanjem. Zakaj je to nevarno? “Ker lahko že sama javna parlamentarna preiskava človeku uniči ugled, kariero in zasebno življenje – tudi če se pozneje izkaže, da ni storil ničesar narobe. Popolnoma enako velja za nevladne organizacije in podjetja. Ker se nenadzorovane parlamentarne preiskave hitro spremenijo iz orodja za ugotavljanje politične odgovornosti v orodje za obračunavanje z nasprotniki. In ker cilj ni le obračunati s tistimi, ki si upajo misliti s svojo glavo, ampak tudi ustrahovati vse druge, da tega ne bi več počeli.”

Podpis lahko oddate spletno prek e-uprave ali fizično na upravni enoti, natančna navodila pa najdete na tej povezavi. Rok za oddajo podpisa je 14. julij. 

***

Medtem se zapleta tudi na lokalni referendumski fronti. Po tem, ko je Civilna iniciativa za Ljubljano (CILJ) zbrala dovolj podpisov za sklic referenduma o odloku o urejanju prometa Mestne občine Ljubljana (pobudo je podpisalo 14.051 Ljubljančank in Ljubljančanov), so mestni svetniki na seji prejšnji teden najprej umaknili sporni odlok, hkrati pa potrdili izvedbo referenduma 12. julija. Zmeda, ki so jo s tem ustvarili, še zdaj ni razrešena, v civilni iniciativi pa poudarjajo, da odgovornost za nastalo situacijo ni na njihovi strani: “Zdaj občina ustvarja vtis, da smo pobudniki tisti, ki pri referendumu še vedno vztrajamo. Toda odločitev o njegovem razpisu je sprejel mestni svet. Zaradi nasprotujočih si sklepov trenutno ni jasno, o čem naj bi se referendum sploh izvedel in kakšen je pravni položaj. Zato smo za pojasnila zaprosili pristojne pravne institucije. Žogica ni na strani pobudnikov. Mestna občina mora pojasniti pravni zaplet, ki je nastal po vložitvi podpisov.”

Več na tej povezavi pojasni član iniciative Borut Hočevar.

Kako vidi nastalo situacijo, pa je v kolumni z naslovom Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost za Prelom zapisal tudi Domen Savič: “Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila. Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.”

The post Referendumi, drugič appeared first on Prelom.

Prejeli smo izjavo sindikata ZASUK o “poškodovanju” spomenika izbrisanim, ki jo v celoti objavljamo v nadaljevanju:

V sindikatu ZASUK z začudenjem spremljamo medijske in institucionalne interpretacije nedavne rožnate intervencije v Parku izbrisanih. Te bolj kot karkoli drugega razkrivajo, da so izbrisi v Sloveniji še vedno mogoči prav zato, ker se zgodovinske krivice tako hitro potiskajo v pozabo, prostor za njihovo razlago pa si prisvajajo predvsem tisti, ki imajo družbeno in politično moč.

27. oktobra 2023 smo v sindikalni konfederaciji Glosa – ZASUK, dan po otvoritvi Centra Rog na tiskovni konferenci opisali nasilna dejanja policije in varnostnikov ter aroganco mestnih oblastnikov: “Medtem ko so večinoma starejši povabljenci na steklenih osvetljenih hodnikih pili vino in jedli kanapeje, so kulturni delavci okušali solzivec. Medtem ko je izbrano družbo nagovarjal župan, so na naše delavce lajali policijski psi. Medtem ko so kulturni delavci na dežju skandirali ‘Javni prostor, zasebna otvoritev!’, so ugledni povabljenci snemali instagram filmčke amorfne gmote in jim z višine kazali sredince. Razredni boj ni bil še nikoli tako fotogeničen kot včeraj.”

Tri leta kasneje se v Centru Rog še vedno pogosteje odpirajo šampanjci in strežejo kanapeji ter se na zasoljenih delavnicah “ustvarjalno” družijo elite, manjkrat pa vanj zahajajo kulturno-ustvarjalni delavci, ki v gentrificirani Ljubljani ostajajo brez stalnih produkcijskih prostorov. Medtem, ko je MOL ob otvoritvi napovedoval, da bo Ljubljana s Centrom Rog bogatejša za enega najpomembnejših regionalnih kreativnih centrov, smo dejansko dobili neizviren hibrid med mladinskim centrom, podjetniškim inkubatorjem in univerzo za tretje življenjsko obdobje.

Čeprav je zgodovina območja nekdanje tovarne Rog v zadnjem desetletju vse prej kot rožnata, je prav rožnata barva postala eden najprepoznavnejših simbolov upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti. Roza bager, roza pištola, roza Ć. Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja – dovolj je, da živiš v Ljubljani. Kdor v Ljubljani živi že vsaj desetletje, pa bi moral vedeti tudi nekaj drugega: dolgo, preden so se oblastniki spomnili postavljati spomenike izbrisanim, so bili med redkimi, ki so se borili za pravice izbrisanih, prav ti domnevni »vandali« – uporabniki Avtonomne tovarne Rog. Izbrisani so se vse do deložacije organizirali pod streho tamkajšnjega Socialnega centra, ki jim je zagotavljal prostor za srečevanje, samoorganizacijo in politično delovanje.

Proces prespominjanja območja Roga je intenziven, občino pa ob tem podpirajo tudi druge inštitucije. Preseneča nas, da je Zagovornik načela enakosti tako bliskovito obsodil packanje Ć-ja, pred tem pa se do problematike Roga ni opredeljeval: niti do brutalne in nelegalne evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog sredi epidemije, niti do nasilja nad protestniki ob otvoritvi Centra Rog. Med poplavo zgražanj o vandaliziranju spomenika pa je Irena Woelle, soavtorica spomenika izbrisanim in naša članica, včeraj na svojem Facebook profilu v javni objavi zapisala: “Človek človeku vandal. Opozarjanje na nerešene in nereševane posledice izbrisa in opozarjanje na izbris Avtonomne tovarne Rog ni vandalizem.” V sindikatu ZASUK podpiramo stališče naše članice. Hkrati opozarjamo, da bi bilo, če že v javnem prostoru odpiramo razpravo o “dobrih” in “slabih” grafitih ter o “vandalskih” in “umetniških” posegih v javni prostor, to temo na območju Roga smiselno odpreti najprej in predvsem ob uničenju kultne roza pištole italijanskega umetnika Bluja na Avtonomni tovarni Rog leta 2016. Tudi to umetniško delo, poleg številnih drugih, ki so bila uničena ob evikciji leta 2021, je namreč postalo žrtev ocene vodstva Centra Rog in Mestne občine Ljubljana, da ne gre za umetniško delo, vredno ohranitve.

Nič od tega, kar se ta teden v medijskem prostoru odvija okoli Roga, ni zares novo. Podobno razpravo smo spremljali že po antigentrifikacijskem pohodu po Ljubljani pozimi leta 2024. Takrat je bila novinarka in kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ena redkih, ki se je odmaknila od hitrih obsodb udeležencev pohoda in v kolumni Kdo je vandal te družbe? bralce izzvala z vprašanjem: “Čas je torej za vprašanje: kakšen smisel ima to korakanje peščice v snežni noči, ki jo spremlja več policajev, kot jih je na stotine traktoristov, ki so usmradili in paralizirali vse mesto? Ki jo demonizirajo mediji (“več tisoč evrov škode, uničen zmajček, bakle in dim”) in tudi “levičarji”, ki so angažiranost prepoznali celo v Barbiki, ne razumejo pa te gmote brezpravnih?”

Vprašanju Lesničar Pučko se ob zaključku naše izjave pridružujemo tudi sindikalisti: Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?

The post Kdo je vandal te družbe? appeared first on Prelom.

Gibanje za pravice Palestincev vabi nocoj 𝐨𝐛 𝟏𝟖.𝟑𝟎 𝐩𝐫𝐞𝐝 ljubljansko 𝐌𝐞𝐬𝐭𝐧𝐨 𝐡𝐢š𝐨.
Prinesite s seboj palestinske zastave in simbole. Pridite in povejte naprej!

The post Dvignimo zastavo solidarnosti! appeared first on Prelom.

Ob nedavnem uspehu civilne pobude z zbranimi podpisi za občinski referendum o urejanju problematike parkirnih mest v »najlepšem mestu na svetu« hitro ugotovimo, da je šlo pri županovem provociranju z »absolutnim referendumom, če zberejo podpise,« in končnem umiku odloka o parkirnih mestih za še en umetniški performans Mestne občine Ljubljana na temo navidezne resničnosti.

Pod bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam.

Gre za uveljavljeno ravnanje šestkratnega župana Mestne občine Ljubljana, ki z glasovalnim strojem v mestnem svetu in dobro razvejeno mrežo t. i. pozitivnih ljudi iz ljubljanskega gospodarskega in družbenega okolja že leta uspešno ohranja iluzijo demokratičnega dialoga z meščankami in meščani.

Pod to bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam. Ko pa se civilna družba dejansko organizira, prebije birokratski zid in z več tisoč podpisi neposredno ogrozi županov absolutizem, župan preprosto zvrne šahovnico.

Navidezna resničnost

Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila.

Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja.

Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.

Ne govorimo samo o parkiriščih, temveč tudi o kanalu C0, kjer se z birokratskim drobljenjem projekta mimo zdravstvene stroke gradi kanalizacija neposredno čez pitno vodo; o množičnem sekanju dreves na Rožniku, ki ga oblast priročno upraviči s kupljenimi študijami; in o nasilnem nočnem prevzemu tovarne Rog, s katerim so prostor za elitno prenovo in kapital sčistili kar specialci. K temu moramo dodati še dolgoletno pravno in finančno izčrpavanje branilcev Plečnikove tržnice in prebivalcev Fondovih blokov, pri čemer občina z neomejenim davkoplačevalskim proračunom na sodiščih bije vojno proti lastnim občanom.

Da bi meščani ob tem ostali mirni, se jim vrže nekaj drobtinic s participativnim proračunom, ki deluje zgolj kot lažni demokratični peskovnik za izbiro klopic ali pitnikov, vso to iluzijo popolnosti pa na koncu izdatno spolira občinsko glasilo Ljubljana, ki je – natisnjeno z našim denarjem – uporabljeno izključno kot propagandni stroj za pranje možganov in utišanje sleherne kritike.

Bistveni razlog za uspešnost take politike je asimetrija moči, s katero si mestna občina, ki je glavni financer lokalne civilne družbe, kritike in nasprotnike najpreprosteje podredi z močjo kapitala. Če ta v nekaterih redkih primerih ne deluje, je tukaj še vedno priročna medijska ofenziva, s katero občina nasprotnike najprej diskreditira z neprimernimi oznakami, ki spodkopavajo njihovo kompetentnost oziroma upravičenost do sodelovanja, nato pa jih izključi iz odločevalskih procesov.

Pri tem pomagajo tudi občinska sponzorstva in razpisi, s katerimi se utiša velika večina kulturnikov, nevladnikov, športnikov in drugih družbenih kolektivov, saj z odkritim nasprotovanjem občinskim (iskreno povedano, županovim) zamislim tvegajo oznako “persona non grata”.

Kdo je zares proti?

Tej popolni politični premoči pa se žal ne podreja zgolj utišana civilna družba, temveč pred njo nemočno ali celo preračunljivo kleca tudi politična opozicija – mestna in državna.

Za župana je ideološka fronta najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne.

Ker nas novembra čakajo lokalne volitve, je državnozborska koalicija Zoranu Jankoviću še eno zmago praktično že prinesla na pladnju. Z odpiranjem občutljivih zgodovinskih vprašanj – kot je sprejetje zakona o pokopu sodelavcev fašističnih in nacističnih sil iz druge svetovne vojne – je ponovno odprla tisto ideološko fronto, na kateri je lokalni hegemon najmočnejši in ki njegovo bazo pred odhodom na volišča vedno znova poenoti.

Za župana je to najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne. Tako se župan zlahka znova preobleče v branika pravih vrednot in strne svoje vrste, vse aktualne afere in ugrabljena lokalna demokracija pa preprosto izginejo v dimu zgodovinskih bitk.

Vendar se v senci tega ideološkega teatra prebuja drugačna, prava opozicija, ki tej farsi ne naseda. To niso tradicionalne stranke in populistične liste, s katerimi župan že leta pleše uigran politični valček in ki jim ta kulturni boj prav tako ustreza za mobilizacijo lastnih vrst. Prava nevarnost za njegov absolutizem so tisti, ki neizprosno držijo ostro vsebinsko linijo: zelene in transparentne liste, mlada podnebna gibanja, stanovanjski aktivisti in predvsem samoorganizirane civilne pobude na terenu.

To so ljudje, ki na soočenja ne prinašajo zgodovinskih knjig, temveč podatke, urbanistične akte in dokaze o uničevanju prostora. Zanje so ideološke bitke preteklosti povsem nepomembne ob tem, da si v sedanjosti ne morejo privoščiti najema stanovanja v lastnem mestu, in ob grožnji, da bo v prihodnosti iz njihovih pip tekla s fekalijami onesnažena voda. Ko posamezni neodvisni svetniki kirurško secirajo netransparentnost proračuna, ko naravovarstveniki z lastnimi telesi branijo drevesa pred motorno žago in ko meščani pred upravnimi enotami rušijo parkirne odloke, županov PR-aparat ostane brez orožja. Teh ljudi namreč ne more popredalčkati kot nazadnjaške fašiste ali strankarske vojščake.

Njegova največja mora pred novembrskimi volitvami tako ni tradicionalna desnica, iz katere se napaja, temveč tista nepopustljiva civilno-politična fronta, ki odklanja pogovor o letu 1945 in ga sili v polaganje računov za leto 2026. V trenutku, ko razprava preide z ideološke ravni na dejanske cene stanovanj, zabetonirano naravo in zlorabljeno demokracijo, se bleščeča fasada sesuje, za njo pa ostane le še goli pragmatizem kapitala.

O absurdnosti izbire

Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna.

Pred vrati so torej novembrske volitve in ključno vprašanje ni več, s kakšnimi PR-triki bo oblast poskušala ohraniti primat, temveč ali se bo tiha večina meščanov še naprej strinjala z vlogo nemočnega statista. Cena za tlakovane ulice in nekaj novih mostov je postala absurdno visoka. Plačujemo jo z uničevanjem javnega prostora, z nevzdržnimi najemninami, ki iz mesta izrivajo mlade in domačine, ter predvsem s popolno razgradnjo demokracije. Mit o nezmotljivem menedžerju, ki »sicer malo vzame, a tudi nam kaj da«, je postal le še ciničen izgovor za ohranjanje politične apatije in udobja oligarhije.

Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna. Njena največja šibkost je prav tista neposredna, organizirana akcija meščanov, pred katero oblast vedno znova panično beži in zapira vrata magistrata. Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. A ta prebujena politika od spodaj se ne sme ustaviti zgolj pri uličnem pritisku – nujno se mora pretopiti v konkreten volilni izid.

Volitve so ključen, vendar le eden izmed korakov na tej poti, ki mora nadgraditi in politično unovčiti dosedanje dosežke neposrednih akcij. Ko bomo novembra stopili pred volilne skrinjice, z oddanim glasom naša naloga ne bo končana, saj bo neprestano organiziranje na terenu nujno tudi po volitvah. Na voliščih pa preprosto ne smemo dopustiti, da nam namesto rešitev za prihodnost znova vsilijo ideološke duhove preteklosti. Upravljanje prestolnice ni računalniška igra, v kateri lahko oblast ob vsaki napaki in ljudskem uporu preprosto resetira rezultat.

Čas je, da meščani nehajo igrati po pravilih oligarhije in z novembrskimi volitvami kliknejo na tisti pravi, dokončni »Game Over« ter z nadaljnjim aktivnim političnim delovanjem svoje mesto končno vzamejo nazaj.

The post Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost appeared first on Prelom.

Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi podjetji v Sloveniji in drugih evropskih državah; med drugim je vključen v Koalicijo za trajnostno prometno politiko in Mrežo nevladnih organizacij za trajnostni razvoj Plan B in je koordinator Mreže za prostor, ki povezuje organizacije in pobude s področja urejanja prostora. Lani jeseni je inštitut v sodelovanju s Prostorožem v Štepanjskem naselju po naročilu Mestne občine Ljubljana (MOL) izpeljal delavnici, na katerih je prebivalstvo spodbudil k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja ter na podlagi tega oblikoval priporočila za občino. Ta jih je upoštevala le del, ko je uvedla restriktivno parkirno politiko brez drugih trajnostnih in participatornih rešitev, in zaradi tega naletela na srdit in organiziran odpor prebivalcev in prebivalk Štepanjskega naselja, ki so najprej zbrali dovolj podpisov za zbor občanov in konec maja tudi za referendum proti parkirnemu režimu MOL. Poleg tega je inštitut sodeloval pri pripravi Celostne prometne strategije MOL, ki je bila v mestnem svetu sprejeta lani in naj bi veljala do leta 2032.

Kakšna je vloga inštituta pri oblikovanju prometnih in lokalnih politik v odnosu do občin?

»Inštitut je nepridobitna, nevladna organizacija. Financiramo se na dva različna načina: bodisi sami oziroma v partnerstvih prijavljamo teme na javne razpise bodisi konkuriramo pri javnih naročilih. Pri obojem pogosto sodelujemo z različnimi občinami. Tretja vloga inštituta je zagovorniška; ta običajno ne vključuje financiranih dejavnosti, ampak javno zagovarjanje naših tem – tudi pri različnih občinah. Te teme so na primer: aktivna mobilnost (hoja in kolesarjenje), javni potniški promet in parkirne politike. Sodelovanje z občinami je v skladu s temi različnimi vlogami različno: če smo z občino partner pri projektu, smo v enakovrednem odnosu, če smo izvajalec javne politike, pa v podrejenem. Pri svojem delu pazimo, da smo kljub različnim vlogam konsistentni, se pravi, da zastopamo ista stališča. To ni vedno lahko, sploh, kadar moramo nasprotovati občini, s katero sicer sodelujemo kot partnerji ali izvajalci. Ključno pri tem, da lahko dosežemo neke premike, je, da lovimo ravnotežje med temi vlogami. Če bi vztrajali pri strogem nasprotovanju občinskim ali pa tudi državnim in evropskim politikam, bi bili ves čas v opoziciji. Treba je razumeti različne pozicije in izhodišča, iz katerih vsak deluje. Prav gotovo ni vse, kar delajo občine, narobe, prav tako pa ni nergač vsak, ki nekemu projektu nasprotuje.«

Hkrati je treba urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih.

Ste s tem tudi neke vrste most med občino in meščani? Vedno pogosteje namreč videvamo, da občine brez dialoga s prebivalci uveljavljajo politike, ki se tičejo prebivalcev, to pa povzroči jezo, nasprotovanje in upor.

»V praksi smo res pogosto dojeti kot neke vrste posrednik med občino in javnostjo. Velikokrat je javnost do občin nezaupljiva že zaradi njihove oblastniške funkcije, tudi kadar so občine dobronamerne in načrtujejo politike v javno korist. Če se pojavi neki tretji akter, ki je pri nekaterih temah bolj zaupanja vreden oziroma ima strokovno kredibilnost, potem lažje vzpostavi dialog; v tej vlogi se večkrat znajdemo. Druga težava je, da so številne občine kadrovsko podhranjene in ne zmorejo opravljati vseh svojih nalog – prav komuniciranje z javnostmi pogosto šepa in tudi pri tem jim včasih pomagamo.«

Mislite, da vas občine kdaj izkoriščajo kot blažilec nezadovoljstva javnosti, hkrati pa vaših predlogov in priporočil potem ne upoštevajo?

»O tem se večkrat pogovarjamo, seveda je mogoče, da nas občine kdaj uporabijo tudi za namen, ki ga sami nismo predvideli. Je pa po drugi strani res, da ima občina pravico uporabiti naše delo na način, ki se ji zdi najprimernejši – bodisi z vidika javne politike (policy) bodisi strankarske (politics). Skratka, to še ni zloraba. Občina želi odgovor na neko vprašanje, mi ga poiščemo, in morda občina kasneje ugotovi, da vprašanje ni bilo čisto pravo ali pa so se okoliščine, zakonodaja in politika spremenile. To se pogosto zgodi, še večkrat v sodelovanju z državo. Vedno delamo z najboljšimi nameni in tako, da bi bilo naše delo čim bolj uporabno.«

Se je to zgodilo v Štepanjskem naselju? Lani jeseni ste tam izvajali delavnici s prebivalci soseske. Vprašali ste jih, kaj jih tare, in skupaj z njimi oblikovali priporočila za MOL. Ta je sicer objavila celotno poročilo, pri uvedbi novega parkirnega režima pa ni upoštevala večine priporočil, na primer, da bi prevzela posredniško vlogo pri pogajanju s trgovskimi centri, da bi ljudje čez noč lahko parkirali na njihovih parkiriščih; da bi vzpostavila posebno postavko v proračunu, na kateri bi se pobrana parkirnina zbirala in porabila v soseski; prav tako se ni odločila za konstruktiven dialog s prebivalci. Kako ste omenjena razmerja videli v tej aktualni situaciji?

»Kot izdelovalci priporočil bi si seveda želeli, da bi bila v celoti upoštevana, saj gre za povezan sklop ukrepov. Vendar ima, kot rečeno, MOL, ki je naročnik, pravico, da v skladu s svojo politiko priporočila strokovnih sodelavcev, torej naša priporočila, upošteva ali pa ne. Druga zgodba je odnos občine do prebivalcev mesta.«

Ste na podlagi delavnic lahko predvideli upor prebivalk in prebivalcev naselja oziroma menite, da bi se mu lahko izognili, če bi se občina odločila za konstruktiven dialog z njimi?

»Moji kolegi so se res potrudili in uporabili vse metode, ki so jih v okviru naloge prepoznali kot smiselne, da so prišli do stališč prebivalcev. Hitro se je pokazalo, da je parkiranje v tej soseski res velika težava. Hkrati se je pokazalo tudi, da imajo stanovalci zelo naklonjen odnos do ohranjanja zelenih površin in da jih nekatere oblike kršenja pravil parkiranja motijo – na primer parkiranje na ploščadi pred šolo. Obenem se je pokazalo, da je zaupanje v občino nizko in da parkirno stisko številni sogovorniki povezujejo z umeščanjem novih programov v sosesko. Na podlagi tega so kolegi zaznali visoko tveganje za protest in predvideli nekaj ukrepov, ki bi lahko ublažili razburjenje.«

 Iniciativa za Štepanjsko naselje je zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.

Je inštitut še naprej dejaven v tem procesu? Sodeluje z iniciativo v naselju in drugimi iniciativami, ki jih organizirajo prebivalci, in ne le z občinskimi naročniki?

»O tem vsekakor razmišljamo, saj nam ni vseeno, kako se bo zadeva iztekla. Ta primer je navsezadnje pomemben za urejanje parkiranja v drugih soseskah, ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod po Sloveniji. Trenutno nimamo posebne vloge v tem primeru, ker menimo, da je zadeva v fazi konflikta, rešitev tega pa ni v naši domeni. Če eskalacija nesoglasja še ni šla predaleč, bi bila zanimiva možnost mediacija. Če bi prišlo do nje, bi lahko imeli vlogo zunanjih strokovnjakov, ampak pod zelo jasnimi pogoji. Mediacija v prostorskih zadevah je res zahtevna, o tem smo se pred leti že pogovarjali, a tu se vsi še učimo. Treba je pogledati tudi drugam, saj so ponekod že uspešno rešili podobne spore tudi drugače.«

Kakšni so bili ti načini?

»V Novi Gorici so bili zelo blizu konfliktu, a so se prebivalci in občina na koncu dogovorili. Tudi v Kranju so pred časom v soseski Planina našli način, ki je bil sprejemljiv za oboje. Te primere je treba preučiti in se iz njih kaj naučiti.«

Mislite, da bi morala MOL najprej izboljšati dostopnost javnega prometa in šele nato izvajati restriktivno parkirno politiko?

»Ne. Mislim, da je treba hkrati urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih. Seveda ni dobro, če se javni promet ne spreminja na bolje, ampak če bomo čakali, da bo popolnoma urejen, se še 20 let ne bomo dotikali drugih stvari.«

Največjo jezo je verjetno povzročilo prav to, da so se najprej uvedli represivni ukrepi, tudi zaračunavanje nočnega parkiranja, ki je največja težava – in to brez kakršnihkoli zavez, da se bodo izboljšale druge možnosti, ki ste jih priporočili tudi vi.

»Zagotovo je z vidika sprejemljivosti ukrepov zelo dobrodošlo, da ponudiš korenček in palico. To bi bilo po našem mnenju najmodreje. A občina je očitno presodila drugače in sprejela politično odločitev, v skladu s katero je treba dati jasen signal, da se morajo navade parkiranja v soseskah spremeniti. Ali je bil to najboljši mogoči signal, se lahko pogovarjamo, vsekakor pa to ni celovita politika. Lotila se je enega segmenta ukrepov, ki so zaradi tega, ker so bili uvedeni izolirano, naleteli na dosti večji odpor, kot bi bilo po našem mnenju koristno za dosego dejanskih sprememb.«

Koliko je po vašem mnenju implementacija tretje parkirne cone sploh izvedljiva v socialističnih soseskah, kjer sta struktura in dostopnost drugačni kot drugje, saj ta cona po novem ljudem sploh ne omogoča dostave do vhoda? Bi bilo treba nerestriktivno vpeljati četrto cono, ki bi bila podobna na primer tisti v središču Ljubljane, saj ima tudi vsaka soseska svoje središče s pešcono?

»Strinjam se, da so soseske drugačen primer kot siceršnje mestno obrobje. Prav imate, da so po svoje podobne mestnemu središču, ker so bile zasnovane kot območja z lastno pešcono, kjer lahko vsakodnevne opravke opraviš peš. Ne strinjam pa se, da bi se bilo pri ukrepih glede parkiranja mogoče zgledovati po mestnem središču, saj so tam možnosti parkiranja drugačne, določajo pa jih zgodovinsko jedro in historične značilnosti območja.«

Središče omenjam, ker se ljudje v Štepanjskem naselju zaradi načina uvedbe režima, za katerega se je odločila MOL, počutijo manjvredne. Če bi jih obravnavali, kot so mestno središče, kjer so v pešconi na primer uvedli Kavalirje za lažjo mobilnost tistih, ki se težje premikajo peš, bi s tem poskrbeli za večjo enakovrednost.

»Mogoče se o dojemanju različnih območij res razmišlja premalo, ampak vseeno je pri tem treba izhajati iz racionalnih utemeljitev, ki temeljijo na prostorskih možnostih in potrebah. V mestno središče se veliko več ljudi vozi od drugod in ti zavzamejo največ parkirnih mest, zato je tam potrebna popolnoma drugačna parkirna politika. Spomnimo se, da so ob spremembah parkiranja v Kosezah uvedli koseškega Kavalirja, a so ga menda zaradi majhne uporabe ali prekratkega testnega obdobja kasneje umaknili.«

Težava je tudi, da je v nekaterih soseskah, med drugim prav v Kosezah, čas za dostavo zgolj med 6. in 8. uro zjutraj, kar pomeni, da ljudje, ne da bi posebej plačali za to, ne morejo na dom naročiti niti hladilnika. V mestnem središču je dostava mogoča do 10. ure. Tako MOL zapostavlja prebivalce sosesk.

»Če je tako, je to gotovo ena od težav. Pogoje za dostavo bi bilo smiselno preveriti in kolikor mogoče prilagoditi potrebam.«

Mislite, da bi bila potrebna sprememba odloka, ki v soseskah uvaja tretjo parkirno cono, tako da bi bili ljudje obravnavani enako? Bi lahko tudi IPoP dal tovrstno pobudo?

»Tega bi se morali lotiti z zagovorniškimi aktivnostmi, kar nas postavlja v precep, saj pri isti stvari ne moremo biti v dveh vlogah – kot izvajalci za občino in kot zagovorniki drugačne rešitve, kakor jo je sprejela MOL. Če bi bili v vlogi zagovornikov, bi raziskali problematiko, poiskali rešitve in jih z utemeljitvami in podatki zagovarjali v javnosti. Ko bi mediji in večji del politike razumeli vprašanje na enak način, potem politična odločitev ne bi smela biti tako težka.«

Ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih bo glede tega, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov.

Pri pripravi Celostne prometne strategije ste za MOL mnenja splošne javnosti zbirali s spletnimi anketami. V enem letu ste zbrali le tri odgovore iz Štepanjskega naselja. Je spletno anketiranje pravi način participacije?

»Proces vključevanja različnih javnosti v pripravo Celostne prometne strategije MOL je bil eden najvelikopoteznejših v zadnjem desetletju, saj je zajel široko paleto metod in sodelujočih. V različnih anketah je sodelovalo skoraj 800 predstavnikov splošne javnosti ter dodatnih 200 pri oblikovanju ciljev in vizije, javnih razprav pa se je udeležilo 437 ljudi. Tri javne razprave so bile izvedene v okviru festivala Ana Desetnica, kjer je bil odziv res dober, med njimi ena v Štepanjskem naselju, ena v obliki običajne javne razprave pa je bila izvedena v dvorani Centra ČS Golovec. Prek portala GIS so občani prispevali več kot 1700 izzivov in 1200 predlogov ukrepov, posebne ankete o potovalnih navadah pa so zajele več kot 2500 osnovnošolcev in skoraj 700 zaposlenih. V proces so bili vključeni tudi strokovnjaki – prek šestih fokusnih skupin, 41 intervjujev, sodelovanja s predstavniki svetniških klubov in petih iteracij dela s širšo delovno skupino. Poleg tega je bilo organiziranih še nekaj prireditev in razstav.«

Do zdaj smo večinoma govorili o parkirni problematiki. Kaj pa druge možnosti? Celostna prometna strategija omenja hitre avtobusne linije (BRT), ureditev povezav okrog železniške in avtobusne postaje, že nekaj časa pa v javnosti kroži tudi zamisel o obuditvi tramvaja.

»Kot je poudarjeno v strategiji, bo ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih prav to, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov. V resnici bi bilo to odločitev treba sprejeti čim prej, morda še v tem mandatu ali pa vsaj v prvih letih naslednjega. Da zgradimo hrbtenico mestnega prometa, imamo v Ljubljani samo dve možnosti. Prva je, da uvedemo sistem hitrih avtobusnih linij (BRT) po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili. Za BRT pravijo: razmišljaj, kot da je tramvaj, delaj pa, kot da je avtobus. Druga možnost je tramvaj. Dobra stran tega je, da so obratovalni stroški nižji kot za katerokoli vrsto avtobusnega prometa, to pomeni, da bi bil na dolgi rok morda celo cenejša možnost. Slaba stran pa je, da o tem nimamo več nobenega znanja niti domače tehnologije in da po vseh izkušnjah iz tujine od sprejetja politične odločitve do izvedbe traja najmanj 12 let, v povprečju pa 15, ker je treba na novo postaviti vso infrastrukturo. To je, skratka, ogromen projekt, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost BRT je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša. Zaradi tega smo v Koaliciji za trajnostno prometno politiko predlagali prenovo ljubljanskega potniškega prometa po načelih BRT z imenom ZMAJ. Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov.«

Tramvaj je ogromen projekt, ki bi trajal najmanj 12 let, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost hitrih avtobusnih linij (BRT) je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša.

Koliko pa nam manjka do BRT oziroma kaj vse bi bilo treba postoriti, da bi ga v Ljubljani lahko uvedli? Ozkih grl je veliko, za zdaj bi bila za to primerna zgolj Dunajska cesta, pa še tam bi bilo treba preurediti večino križišč.

»Res je. Trenutno so največja težava prav križišča, ki niso oblikovana na ta način. Tudi tehnologija pri semaforjih se uvaja šele delno in bo zahtevala svoj čas. Zato smo pobudo ZMAJ začeli, ko so se začele preoblikovati ceste okrog Potniškega centra Ljubljana (PCL). Tam bi bilo treba začeti, in če bomo to zamudili, bomo imeli veliko težavo. Iskreno povedano, še zdaj ne vemo, kakšne bodo ceste okrog PCL. Iz tega vozlišča bi potem morali postopoma hkrati s prenovo glavnih vpadnic uvajati BRT: naslednja je na vrsti Zaloška cesta, Dunajske pa, kot rečeno, ne bi bilo tako težko prirediti, čeprav je že bila prenovljena. Gotovo bo za to potrebnega kar nekaj časa in precejšen vložek, ampak brez dvoma bistveno manj kot za tramvaj.«

Prvi projekt tramvaja iz leta 1989 je bil med drugim sporen, ker je predvideval rušenje številnih objektov, tudi stanovanjskih hiš, in širjenje cestišča na račun pločnikov in javnih površin, BRT pa bi odvzel prostor predvsem avtomobilskemu prometu.

»Omenjeni projekt je bil res precej radikalen glede tega, drugi projekt tramvaja iz leta 2002 pa že nekoliko manj, a še vedno je načrtoval kar nekaj takšnih posegov.«

Težava BRT bi lahko bila, da bi ga težko speljali skozi mestno središče, saj je za to potrebno široko, štiripasovno cestišče.

»Lahko pa bi nekatere ulice namenili samo za BRT, lokalni dovoz in dostavo.«

Kako bi bile ob uvedbi BRT videti štiripasovne vpadnice?

»BRT lahko urediš na dva načina. Na klasičen način, kot tramvaj, pri katerem imaš na sredini cestišča dva pasova, namenjena BRT, in ob strani pasova za avtomobile. Lahko pa nameniš eno vozišče avtomobilom, drugo pa avtobusom. Oboje bi bilo v Ljubljani mogoče. Mogoče pa je tudi prehajanje med enim in drugim.«

Je druga možnost bolj mestotvorna, saj omogoča vstop na avtobus s pločnika?

»Da. Tudi tehnologija validacije vozovnic to že omogoča. Takšne mikrorešitve so zelo pomembne in po njih se nazadnje meri tudi uspešnost sistema.«

Bi bilo to treba za vsak primer posebej raziskati med uporabniki? In preveriti njihovo tehnološko pismenost, ugotoviti, ali bodo sistem znali uporabljati?

»Seveda, deloma. A ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj neko javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje, ki jih to zanima. Na koncu moramo biti sposobni reči, da smo se kot družba odločili za to, in znati to tudi politično zagovarjati. Potem lahko sledi samo še vprašanje, kako bomo to naredili na posameznih segmentih, pri čemer je vsekakor nujna tudi participacija uporabnikov.«

Ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje.

Kako pa pri tem rešiti vprašanje individualne mobilnosti? V Štepanjskem naselju se pogovarjajo o floti električnih avtomobilov, ki bi bili v souporabi, v mestu imamo javni sistem izposoje koles BicikeLJ, vendar ima svojo ceno. Kako vse te rešitve vplesti v delujočo mrežo, ki bo tudi energetsko trajnostna in čim bolj samozadostna?

»V večjih mestih, kot je Ljubljana, mora biti nosilec mobilnosti javni promet. Do tega moramo nujno priti. Ostalo je dopolnjevanje. Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike. Ko na državni ravni prihaja do odločitev, zaradi katerih se zapirajo pošte in bančne poslovalnice, se pogosto ne zavedamo, da se s tem generira več prometa. To bremeni javni proračun, le da se jemlje iz drugega žepa. Morda z ukinitvijo delovnega mesta in poslovalnice privarčujejo nekaj tisoč evrov, a hkrati občinam in državi naložijo vse polno novih stroškov, ker morajo vzpostaviti boljšo prometno infrastrukturo. Pri tem seveda nastaja tudi več izpustov. Podobno je na mestni ravni, ko se zapirajo trgovine v lokalnih okoljih. Ko so se pri nas nakupovalna središča na prelomu tisočletja vzpostavila kot glavni način nakupovanja, je Ljubljana nehala biti tako imenovano petminutno mesto. S trgovinami in drugimi storitvami smo še vedno kar dobro preskrbljeni, a bistveno slabše, kot smo bili. Znova bi bilo treba razpršiti mrežo trgovin in storitev ter razmisliti, kako je mogoče lokacije nakupovalnih središč uporabiti bolje, da ne generirajo vedno novega avtomobilskega prometa.«

Kakšna je vloga občine pri spodbujanju teh možnosti?

»Občina lahko pomaga z opremljanjem kolesarjev, primernim vzdrževanjem in nadgrajevanjem kolesarske infrastrukture, pluženjem stez itd. Ljubljana je v zadnjih 15 letih na tem področju že veliko postorila, to se pozna tudi pri rasti deleža kolesarjev. Seveda je bil to tudi individualni odziv ljudi, ko niso mogli več povsod z avtomobilom, a jim je mesto pri tem prišlo naproti.«

Kaj pa souporaba prevoznih sredstev?

»V Ljubljani imamo že omenjeni BicikeLJ, tudi Nomago je vzpostavil mrežo koles za souporabo. Električni skiroji so lahko prav tako dobro dopolnilo za neki tip populacije na nekaterih razdaljah. Težava je le v tem, da jih je treba pravilno umestiti v promet. Rešitev, ki jo trenutno imamo, da uporabljajo kolesarske steze, ni slaba, a bi bilo kolesarske površine treba še razširiti, ponekod dodati nove in jih prilagoditi večji hitrosti – pri čemer je treba razmisliti tudi o robnikih in vsem drugem. Električna kolesa so prav tako primerna za neki tip populacije za nekoliko daljše razdalje. Vse to se lahko povezuje v delujoč prometni sistem, če je premišljeno povezano z javnim prometom. Nizozemci so dokazali, da kombinacija delujočega javnega prometa in uporabe kolesa lahko reši skoraj vsako zagato, tudi na daljših razdaljah, s čimer se znatno zmanjša potreba po avtomobilu. Seveda pa kdaj še vedno potrebuješ avtomobil, ker moraš prepeljati kakšno večjo stvar, ali pa ga potrebuje starejša in gibalno ovirana populacija, ker kolo zanjo ni več primerna možnost. Veliko teh primerov lahko rešita učinkovita dostava in politika, ki to omogoča, o čemer smo se že pogovarjali. Možnost dostave mora biti bolj fleksibilna, jasno dogovorjena in dostopna brez dodatnega plačila. Moramo pa se zavedati, da vse te rešitve ne bodo dokončno odpravile avtomobila: nekateri ga bodo za nekatere poti še vedno potrebovali, drugi ga hočejo kot statusni simbol.«

Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike.

V Ljubljani živi veliko ljudi, ki niso Ljubljančani. Avtomobil imajo, ker gredo za konec tedna k družini ali domov. Mestna prometna politika je torej tudi nacionalno vprašanje, ne le lokalno. Če nekdo do Kopra z vlakom potrebuje tri ure, z avtomobilom pa eno uro, bo verjetno izbral slednjega.

»Bo. Ampak ni treba, da se odloči za svoj avto. Seveda si je treba prizadevati za izboljšanje javnega prometa na državni ravni, toda najboljša rešitev v tem trenutku je sopotništvo. Veliko študentov se je samoiniciativno že organiziralo tako, tudi spletna stran Prevoz.org to omogoča. Žal pa je trend v tem pogledu slab – vedno več ljudi, tudi študentov, se vozi samih. Tega se je vseeno treba lotiti deloma s palico, ne le s korenčkom – tudi s finančnimi ukrepi, kot so višje parkirnine. Zakaj bi nekdo, ki prihaja v mesto na študij, moral imeti pravico, da avtomobil ves teden parkira pred hišo? Naj ga parkira kje drugje, na mestnem obrobju, če ga čez teden ne uporablja. P + R je na primer lahko dvosmeren; za tiste, ki se vozijo v mesto, in za tiste, ki se vozijo iz njega. Tudi kolegi v Barceloni, ki potrebujejo avtomobile samo za konec tedna za izlete, jih imajo parkirane nekje na obrobju.«

V kolumni za Dnevnik podvomite, da bodo politiki sprejeli boleče rešitve, ki so nujno potrebne za zagotovitev res trajnostnega prometa. Zaključite, da se moramo ljudje organizirati in to izpeljati sami, če politiki odpovejo. Kako lahko to storimo?

»Bojim se, da smo pred veliko energetsko krizo, pri nas pa izjemno veliko energentov porabimo prav za promet – imamo enega največjih deležev v Evropi, ki je skoraj enkrat večji od evropskega povprečja. In bojim se, da bo politika, če bodo cene naftnih derivatov še rasle, postala neoperativna oziroma ne bo znala pravočasno in dovolj drastično ukrepati. Politika ima moč, a naredi lahko tudi veliko škode; ni rečeno, da se ne bomo odločili celo za povečanje avtomobilskega prometa. Prav primer sopotništva kaže, da smo se sposobni organizirati sami, in verjamem, da se bomo še naprej. Za prehod na kolesa se prav tako ne bojim. Občine pa morajo biti dovolj pametne, da to podprejo z dodatno infrastrukturo in hitrim ukrepanjem, tudi na mikroravni s sledenjem prometnim navadam. Mislim, da imamo v Ljubljano velik potencial za kolesarske ceste oziroma ulice, pretežno namenjene kolesarskemu prometu – takšna je na primer Cesta v Rožno dolino, ki vodi v park Tivoli. Tudi nezadostni javni promet lahko deloma nadomestimo s prevozom s kombiji, kar se prav tako že dogaja. V soseskah pa se seveda lahko pogovarjamo še o drugih možnostih, kot so skupne flote avtomobilov, in se organiziramo na podlagi tega. Iniciativa za Štepanjsko naselje je v tem smislu zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.«

The post Pri prometni politiki je najmodreje, da ponudiš korenček in palico appeared first on Prelom.

V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? 

Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani.

Do leta 2100 lahko na področju energetike pričakujemo še številne pretrese, ki bodo vplivali tudi na našo prestolnico.

Kakšna energija bo takrat poganjala naša vozila, ogrevala naše domove, osvetljevala naše ulice?

Bodo razvoj bolj krojili politični procesi, družbeni dogovori in regulacija ali tehnološki preboji, kot so novi viri energije, hranilniki in umetna inteligenca?

Bo glavno vprašanje razpoložljivost virov ali okoljske, prostorske in družbene meje njihove rabe?

Kolikšno težo bodo na proizvodnjo in porabo imele lokalne politične odločitve, sprejete na ravni posameznih mest ali regij, in kakšne so specifične možnosti ter omejitve Ljubljane?

K razpravi o dejavnikih in trendih, ki bodo vplivali na proizvodnjo ter porabo energije v Ljubljani leta 2100, so povabljeni štirje uvodničarji, ki bodo pomagali misliti oddaljeno energetsko prihodnost: Janez Kopač, Aleksander Mervar, Lidija Živčič in Izidor Ostan Ožbolt.

Kratkim uvodnim prispevkom bo sledila razprava zbora* vabljenih strokovnjakov in publike.

Urbane prerokbe so serija dogodkov, usmerjenih v relativno daljno prihodnost. Skupaj z gosti odpirajo prostor za nujno, strokovno podkovano razpravo o prihodnosti Ljubljane in razmišljajo, kako naj se mesto nanjo kar najbolje pripravi.

The post Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100? appeared first on Prelom.

Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po njegovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki Ljubljane ne bi le pahnil v dolgove, pač pa bi jo za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130 tisoč ton smeti na leto; to v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) je bila ta »velika javna tribuna«.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o čem takem, torej o odprti prireditvi za širšo javnost, na kateri bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto na »veliko javno tribuno« so z Mestne občine Ljubljana na začetku tedna vabili na dveinpolurni »dogodek« Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključeno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja, Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?.

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznavni, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjenih za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve, med katerimi se je govorilo o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi«, ter zaključek okrogle mize, ko so se vsi trije župani navduševali nad podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe koalicije, je ostalo približno 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, s katero se bo v njih proizvedena toplota podražila – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico preostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A sredino dogajanje ni zares želelo postaviti tovrstnih vprašanj. Ko je Janković napovedal za 40 odstotkov nižje zneske na položnicah za ogrevanje, če bo sežigalnica zgrajena (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna gradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta niso bila v središču županovega zanimanja zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po dograditvi sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU sežigalnic ne financira več? Mar s sežigalnicami in 30-letno koncesijo ne bomo postali odvisni od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali zmanjševanju količine teh, saj sežigalnica za delovanje in rentabilnost potrebuje nenehen dotok novih odpadkov? Bomo z njo rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, ali se bo po morebitni postavitvi sežigalnice število že zdaj pogostih vsakodnevnih dovozov smeti iz različnih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi za zmanjševanje količine odpadkov lahko naredili s slabo milijardo evrov, ki bo porabljena za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo, morali odgovarjati na k odgovoru napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je v uvodu povedala, da zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice v Ljubljani, in v utemeljitev nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani na leto umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti.« Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in posebnosti Ljubljane, recimo, koliko je srčnih kapi ali kakšna je pogostost otroške astme. Prav tako je ni povprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje iz držav, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal, ali res meni, da je večina od 500 sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in ali sta država in občina tehnološko sposobni nadzorovati izpuste. Dr. Dodič Fikfak je lahko odgovorila le, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovarjati. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, ali bi bilo to morda na Primorskem. Zdravnica se je odzvala, da ne more odgovoriti, in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološke in zemljepisne razmere na konkretnih lokacijah, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, breme že dosedanje onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki jima je največ do tega – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj Slavko Bobovnik predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, za vsako pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »Gospodična, dovolj bo.« Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije pa je dovolil, da zdravnico Dodič Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi bila povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj po drugi strani ne bi bila naredila skoraj nič na področju neionizirajočega sevanja in vplivov omrežja 5G.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanska javna tribuna je potekala pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna pobuda Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko na novinarski konferenci navedla več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenja prihodnjih rodov.«

The post Velika nejavna farsa o sežigalnici appeared first on Prelom.

Civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? skupaj s predstavniki strokovne javnosti in civilne družbe vabi danes (27.5.) ob 14. uri na novinarsko konferenco pred Kinom Šiška (Trg prekomorskih brigad 3). Predstavili bodo ključna, znanstveno podprta dejstva, ki jih MOL v navezavi na predvideno gradnjo nove sežigalnice v Ljubljani ni naslovila:

• Ljubljana se že sedaj uvršča med 7 % najbolj onesnaženih mest v Evropi glede kakovosti zraka. Zdravstvena stroka opozarja: sežig odpadkov sprošča rakotvorne snovi, za katere sploh ni zakonskih mejnih vrednosti.
• Zavajajoči mit o Dunaju: Podporniki projekta se sklicujejo na Dunaj kot primer dobre prakse, vendar Dunaj leži na odprti, izjemno prevetreni ravnini, Ljubljana pa v zaprti kotlini s pogostimi toplotnimi inverzijami, kjer bodo strupeni izpusti (dioksini, težke kovine in večne kemikalije PFAS) ostali ujeti neposredno nad mestom ter dolgoročno zastrupili naša tla in vodo.
• Finančna zanka in grožnja novega TEŠ 6: Investicija bo stala astronomskih 430 milijonov evrov. Ker sežigalnice škodujejo podnebnim ciljem, je Evropska unija povsem ustavila njihovo sofinanciranje. Celotno finančno breme bo padlo na javna sredstva, koncesija za 30 let pa nas bo finančno in tehnološko zaklenila v potraten in zastarel sistem.
• Sabotaža podnebnih ciljev: Izpusti toplogrednih plinov so pri sežigu smeti do dvakrat višji od proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga. MOL z gradnjo sežigalnice kontrira lastnim strateškim usmeritvam ter zakonodaji na državni in evropski ravni.

Stališča bodo predstavili: Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka; Livija Marko, Umanotera; Jaka Kranjc, Ekologi brez meja; Ana Lah, mariborska iniciativa proti sežigalnici; Sašo Đorđević, Vesna; Marina Praprotnik, dr. med., Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana.

“Slovenska mesta ne potrebujejo novih sežigalnic, da bi rešila vprašanje ravnanja z odpadki”, so odločni organizatorji, zato bodo na novinarski konferenci predstavili tudi alternative, ki bi nam omogočile soočanje z odpadki brez ogromne ekonomske, zdravstvene, okoljske in podnebne škode.

MOL kljub uničujočim vplivom na zdravje in okolje prebivalcem še ni ponudila analiz in javnih presoj, prav tako pa 27. maja v Kinu Šiška gosti posvet “Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv“, kjer zaključno in zaprto omizje županov nosi naslov “Odločitev je že sprejeta”. Čas je, da odpremo prostor za argumente stroke in glas prebivalcev, ki na nevarnosti sežigalnic opozarjajo že leta, a so vztrajno preslišani.

The post Danes: Tiskovna konferenca o gradnji sežigalnice appeared first on Prelom.

Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi.

Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine od leta 2021 . Neposredno sta z načrtovano gradnjo ogrožena tudi edinstvena spomenika državnega pomena, stolnica sv. Miklavža in Semeniška palača, ter stavbna dediščina župnišča, znamenita Mahrova hiša in niz srednjeveških meščanskih hiš ob južnem robu Vodnikovega trga. V celoti bo z gradnjo uničeno tudi arheološko najdišče Vodnikov trg, vključno z grobnicami ljubljanskih plemiških rodbin na nekdanjem pokopališču.

Obsežno smo o škodljivosti projekta izgradnje garažne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico poročali tudi na Prelomu, lani pa smo na to temo pod Plečnikovimi arkadami organizirali tudi javno tribuno. Preberite več pod temo tržnica.

The post Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice appeared first on Prelom.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v petek 26.6. info točka v Ljubljani zaprta. V Ljubljani in Mariboru ne bo možen sprejem vzorcev za testiranje. Vsi ostali programi (svetovalnica, dnevni center) obratujejo normalno.

Vzorce v Ljubljani boste lahko oddali v ponedeljek 29.6. med 10.00 in 18.00 uro, v Mariboru pa v pondeljek med 12.00 in 18.00 uro.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik v petek 26.6. appeared first on DrogArt.

Na Združenju DrogArt vabimo svoje člane na redno letno skupščino, ki bo
30.6. 2026 ob 12.30 na Jezerski ulici 1 v Ljubljani.

Predlagan dnevni red:

1.    Izvolitev in potrditev delovnega predsedstva
2.    Predstavitev letnega poročila za leto 2025 in poročilo o delu
mladinske sekcije (vsebinski del)
3.    Predstavitev finančnega poročila za leto 2025, predstavitev
revizorjevega poročila in predstavitev poročila nadzornega odbora
4.    Sprejem različnih dokumentov in potrditev pooblastil
5.    Določitev višine članarine za leto 2026
6.    Razno

Vabljeni

The post Redna letna skupščina združenja DrogArt appeared first on DrogArt.