“Podnebno krizo je povzročila kapitalistična organizacija družbe, zato krize kapitalizem ne more rešiti. Države na Balkanu, periferiji Evrope, so tiste, ki posledice nepravičnega prehoda že močno čutijo. Lokalna in državna politika prodajata dostop do surovin tujim korporacijam, te pa za lasten dobiček odpirajo nove rudnike, ki onesnažujejo vodo in izsekavajo gozdove, dobiček pa gre na tuje. Po drugi strani pa zapiranje ali prodaja rudnikov tujim podjetjem zaradi nizkih cen premoga povzroča propadanje skupnosti, ki so bile od njega odvisne. 

Profitno usmerjen zeleni prehod delavce in podnebne aktiviste postavlja na nasprotna pola. Tukaj nastopi ključna vloga Zbora, ki povezuje tako aktiviste kot lokalce, delavce in internacionaliste, jasno izpostavlja kapitalistični sistem kot skupnega sovražnika ter pomaga graditi infrastrukturo odpora. Zato je spodbudno, da se je srečanje končalo s konkretnimi načrti za nadaljnje delo.”

Z vami delimo reportažo z aprilskega delovnega sestanka Zbora – Združeni balkanski otpor i rad, ki povezuje lokalne boje proti ekstraktivizmu, kolonializmu in imperializmu na Balkanu.  Reportažo so pripravili v znanstveni redakciji Radia Študent.

Prisluhnite!

https://radiostudent.si/znanost/odprti-termin-za-znanost/zbor-proti-ekstraktivizmu-na-balkanu

FOTO: Avtorica prispevka, objavljenega na Radiu Študent

The post DELIMO: ZBOR PROTI EKSTRAKTIVIZMU NA BALKANU first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo nekaj izsekov prispevka o organiziranju v javnem potniškem prometu, ki smo ga rdečepesarji pripravili za revijo Prelom.

“V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora. 

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje. 

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). 

Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. 

Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. 

O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.”  

Kaj so povedali? Preberite v prispevku na povezavi: https://prelom.je/organiziranje-za-boljsi-javni-potniski-promet-v-mariboru/

The post ORGANIZIRANJE ZA BOLJŠI JAVNI POTNIŠKI PROMET V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski minister za nacionalno varnost, vojni zločinec in sionistični terorist Itmar Ben Gvir, je pred dnevi praznoval abraham. V okviru morbidne slovesne zabave, ki si jo je pripravil ob tem jubileju, je prejel dve torti. Na obeh je kraljevala zanka za obešanje, kot spomin na nedavni zakon o usmrtitvah palestinskih zapornikov, ki ga je na njegovo pobudo sprejet izraelski parlament. Prvo torto, ki mu jo je izročila žena, je krasil napis “Včasih se sanje uresničijo”, na drugi, ki je prejel v dar od kolega sionističnega terorista, Yoava Eliassija, pa so zanko za obešanje dopolnjevale pištole in zemljevid Izraela, na katerem so bili v okvir sionistične državne tvorbe vključeni tudi vzhodni Jeruzalem, Zahodni breg in Gaza. 

Zgolj štirideset kilometrov od luksuzne vile, kjer so izvrševalci genocida praznovali rojstni dan enega izmed njegovih načrtovalcev, so palestinske družine v šotorskih naseljih, sredi porušene Gaze, s strahom pričakovale noč. Kljub navideznem premirju, ki na območju Gaze vlada od sredine oktobra lanskega leta, so namreč izraelski napadi vsakodnevna praksa. V njih je bilo v manj kot sedmih mesecih ubitih že najmanj 829 Palestink in Palestincev.

Praktično vsi preostali prebivalci in prebivalke tega dela Palestine pa so zaradi vsesplošnega uničenja, ki je plod delovanja izraelskih okupatorskih sil, prisiljeni životariti v razmerah gnijočega koncentracijskega taborišča. Pod ruševinami na tisoče hiš, blokov, šol, bolnišnic, vrtcev, športnih dvoran in ostale infrastrukture, namreč po konservativnih podatkih služb Organizacije združenih narodov (OZN) razpada in trohni najmanj 8.000 trupel ljudi, ki so jih ubile agresorske rakete in bombe. Odstranjevanje ruševin poteka izjemno počasi. V slabih sedmih mesecih so jih odstranili le en odstotek. Ključni vzrok za to je pomanjkanje kakršnekoli mehanizacije za odkopavanje in odstranjevanje gradbenega materiala. Izraelske oblasti namreč ne dovolijo vnosa strojev in orodja na območje Gaze. Tudi tem tehničnim pripomočkom so nalepili etiketo antisemitizma. 

Zaradi številnih trupel pod ruševinami, uničenega kanalizacijskega in vodovodnega omrežja, popolnoma zdesetkanih bolnišnic in laboratorijev ter blokade uvoza zdravil, sanitetnega materiala in ostale medicinske opreme, je prišlo do množičnega širjenja nalezljivih bolezni. V pogojih, kjer milijon in pol ljudi životari v improviziranih šotorskih naseljih, v katerih ni vzpostavljenih sanitarij ali pa njihova vsebina ob močnejšem deževju pljuskne na zemeljsko površino, se množijo bolezni dihal, kože in prebavil. Nekatere od njih, sicer lahko ozdravljive z ustreznimi zdravili in terapijo, postajajo dan za dnem bolj smrtonosne za Palestinke in Palestince v Gazi. 

Mnogi med njimi ponoči več ne zatisnejo očesa, ker se je zaradi opisanih razmer v njihovih začasnih naseljih močno pomnožilo število glodavcev. Nedavna raziskava agencije OZN je namreč pokazala, da so glodavci ali škodljivci večkrat dnevno vidni na 80 % lokacij, kjer trenutno bivajo razseljene prebivalke in prebivalci Gaze. Številni prebivalci in prebivalke Gaze poročajo o ugrizih glodalcev, po poročanju agencije Reuters so ti v enem izmed šotorskih taborišč pogrizli več članic in članov iste družine, pri čemer so novorojenčku povzročili poškodbe na obrazu, medtem ko so njegovi babici, ki trpi za sladkorno boleznijo, odgriznili dele prstov na nogi. Salman Khan, specialist infektologije, ki je Gazo v okviru širše medicinske odprave, obiskal v februarju in marcu letošnjega leta, je že tedaj v svojem poročilu opozoril na nesluten razmah leptospiroze. Gre za bolezen, ki je neposredna posledica kontaminacije vode ali zemlje z urinom okuženih živali (v tem konkretnem primeru glodavcev). Bolezen je sicer  ozdravljiva z zgodnjim zdravljenjem z antibiotiki, vendar teh v Palestini kronično primankuje, kar posledično vodi v resne zdravstvene težave obolelih in smrt številnih izmed njih. 

Nova faza genocidne politike sionističnih teroristov je zasnovana na nadaljnjem iztrebljanju Palestink in Palestincev, le da so osrednjo mesto okupatorskih bomb, nabojev in raket sedaj prevzele bolezni, stradanje ter številne druge neposredne posledice vsesplošnega uničenja pogojev za življenje. Zato je pomembno, da napredni ljudje sveta ohranimo fokus na Palestini in osvobodilnem boju Palestink in Palestincev. Naša podpora njihovim prizadevanjem v obliki stavk, blokad, protestov in internacionalnih flotilj je pomemben del boja za svobodno Palestino. Za družbo, kjer bodo torte del otroških praznovanj, okupatorski mučitelji pa jih bodo lahko videli še zgolj skozi zaporniške rešetke. 

The post TORTE ZA SIONISTIČNE TERORISTE, PODGANE ZA PALESTINSKE OTROKE first appeared on Rdeča Pesa.

Na Hrvaškem zasebna podjetja skupaj z državo načrtujejo gradnjo mega podatkovnega centra za umetno inteligenco in obdelavo podatkov, ki bo za svoje delovanje porabil toliko energije, kot celotno mesto Reka. Če bo projekt uresničen, bo to največji podatkovni center v Evropi.

Čeprav mediji in predstavniki kapitala projekt predstavljajo kot potencial za razvoj in veliko gospodarsko pridobitev, podatkovni centri prinašajo okoljsko uničenje, so ogromni potrošniki energije in vode.

Projekt s polnim imenom Pantheon – razvojno in podatkovno središče za umetno inteligenco Topusko– razvija hrvaški podjetnik Jako Andabak v partnerstvu z ameriškimi vlagatelji. Prvi korak k uresničitvi projekta je nedavni podpis pisma o nameri med hrvaškim podjetjem Končar in start-up podjetjem Pantheon Atlas iz Delaware-a, o katerem pa je znano le malo.

Projekt, ki ga nameravajo umestiti v občino Topusko na 120 hektarjev zdaj še pretežno gozdnih površin, vključuje gradnjo transformatorske postaje, približno 280 kilometrov novih daljnovodov, sončne elektrarne z močjo 500 megavatov in nove cestne povezave. Projekt Pantheon bi po navedbah glavnega projektanta Mislava Crnogorca z močjo 1 gigavata porabil okoli 8,76 teravatne ure elektrike letno, kar predstavlja skoraj polovico celotne letne porabe na Hrvaškem.

V letu 2020 je v svetu obstajalo 597 mega (ang. izraz hyper-scale) podatkovnih centrov, 39% v ZDA, 10% na Kitajskem, 6% na Japonskem. Leta 2015 jih je bilo za polovico manj. Večino teh si lastijo Amazon, Google in Microsoft. V zadnjih letih njihova gradnja strmo narašča.

Veliki podatkovni centri lahko v enem dnevu porabijo toliko vode, kot je na dan porabi mesto s 50 tisoč ljudmi. Ogromne količine vode se porabijo že za izdelavo čipov, kasneje pa jo potrebujejo za hlajenje serverjev. Znanstveniki ocenujejo, da za 100 besed, ki jih napišemo v UI vrstico, porabimo eno steklenico vode. Iz ZDA, ki ima največ podatkovnih centrov, slišimo vse več zgodb ljudi, ki so zaradi gradnje podatkovnega centra v njihovi bližini ostali brez pitne vode. BBC je lani poročal o primeru, ko je v Georgi Meta zgradila podatkovni center in onesnažila bližnje zajetje vode, voda je postala rjava, polna sedimentov in nepitna. Prav tako podatkovni centri v neposredni bližini ustvarjajo vroča območja (angl. hot islands).

Podatkovni centri potrošijo tudi ogromno energije. V letu 2020 so porabili med 1 in 2 % svetovne energije, poročajo z Univerze v Oxfordu. Študije Lawerence Berkeley National Laboratory je ocenila, da bodo podatkovni centri do leta 2028 v ZDA predstavljali 12 % vse porabe energije. Prav tako so mnogi podatkovni centri tudi vir onesnaženja zraka in povzročajo globalno segrevanje, saj za svoje delovanje pogosto uporabljajo energijo iz fosilnih goriv. Spomnimo na nedavni dogovor med Microsoftom in Chevronom o izgradnji plinske elektrarne ob novem podatkovnem centru v Teksasu.

Čeprav navadni ljudje umetno inteligenco, ki jo poganjajo podatkovni centri, lahko uporabljamo v vsakem trenutku, pa nam ta jemlje vodo, škoduje okolju, našemu zdravju in pameti. “Umetna inteligenca” je v lasti velikih zasebnih podjetij, njihov namen pa je služenje dobička. V luči tega podjetja skoraj po pravilu sodelujejo tudi z vojsko in so mnogokrat posredno tudi vključena v vojne. Prejšnji teden je Pentagon naznanil, da so z več podjetij za umetno inteligenco podpisali dogovor o možnosti rabe umetne inteligence za vojaške namene. Podjetja NVIDIA,SpaceX, OpenAI, Google, Amazon web service, Microsoft in Reflection bodo v zameno za milijone, ki jih bo zagotovilo ameriško obrambno ministrstvo, zanje razvijalo programe za “vojskovanje z umetno inteligenco”, bojevanje z droni, pomagalo pri odločitvah glede vojaških operacij in podobno.

Projektom, ki uničujejo naravo, pitno vodo in na koncu še sodelujejo v vojnah in genocidih, se moramo delovni ljudje upreti. Kapital svoje projekte zaradi cenejše delovne sile in ohlapnejših okoljskih zakonodaj postavlja na kapitalistično periferijo, na “Balkan”. Toda združeni delovni ljudje lahko dosežemo mnogo – v Srbiji so preprečili multinacionalki Rio Tinto, da bi odprla rudnik litija in uničila porečje reke Jadar. Na Rdeči pesi smo poročali tudi o borbenih ljudeh iz Bosne, ki se borijo za ohranitev narave, proti odprtju rudnikov zlata, svinca, litija in postavitvam ogromnih vetrnih elektrarn s strani številnih multinacionalk, namesto tega pa kot alternativo vzpostavljajo naravne rezervate in regijske parke. Tudi pri nas je uspešen boj proti postavitvi ogromnega vetrnega parka na Pohorju pripeljal do odprtja regijskega Parka Pohorje.

Foto: Streha podatkovnega centra, javna domena

The post PODATKOVNI CENTRI NAMESTO PITNE VODE IN GOZDOV first appeared on Rdeča Pesa.

V zadnjem mesecu smo priča porastu deportacij delavcev-prosilcev za azil. Kot bi se ogrevali za nastop novega evropskega migracijskega pakta, uradniki Ministrstva za notranje zadeve brez usmiljenja delijo odločbe o deportacijah in jih izvajajo brez najmanjšega upoštevanja osebnih okoliščin. Na udaru so se znova znašli delavke in delavci, družine, otroci, invalidi in druge ranljive skupine. Odrekajo jim pravico do azilnega postopka in tudi do legalizacije prek dela. 

To sredo zjutraj so napovedane deportacije treh oseb – dveh mladih moških in ženske, ki so že dlje časa v Sloveniji. S prisotnostjo na kraju deportacije pokažimo odpor proti tem in vsem bodočim poskusom izgonov. Nujno pa potrebujemo številčno prisotnost, predvsem zaradi zgodnje jutranje ure.

V Ambasadi Rog skupaj s tovariškimi organizacijami pozivajo, da pomagamo pri akciji s fizično udeležbo. Pozivu se pridružujemo tudi v Rdeči pesi. Udeležimo se v čim večjem številu, pokažimo ljudsko moč!

Shod in tiskovna konferenca ob napovedanih izgonih delavcev bo v sredo 6.5. ob 6h zjutraj

pred Azilnim domom Vič, Cesta v Gorice 15.

Z vami delimo celotno izjavo za javnost:

USTAVIMO DEPORTACIJE

Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo. 

Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo. 

Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami. 

Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.

Za spoštovanje pravic delavcev in vseh ljudi! Tukaj smo!

The post USTAVIMO IZGONE DELAVCEV first appeared on Rdeča Pesa.

Večja mesta in kraje na praznik dela prebujajo tradicionalne prvomajske budnice, ki po šesti uri (ponekod pa že prej) začnejo doneti iz naših hladnih pločevinastih instrumentov. Običajno se dobimo že malo prej, da se organiziramo, vozniku damo podrobna navodila, kje je potrebno peljati, da slučajno ne zgrešimo naših stalnih postojank, kjer nas ljudje pričakujejo namesto svojih običajnih budilk. Že skoraj dvajseto leto zapored se povzpnem na odprt tovornjak, s tovariši glasbeniki se posedemo in pričnemo svojo prvomajsko turnejo.

Ustavljamo se pred bloki, starim Mercatorjem, domom upokojencem in pred zaselki hiš s spuščenimi roletami. Starejši godbeniki se spominjajo, da je včasih na balkone v blokovskih naseljih prišlo pozdravit več ljudi, da niso bili tako “sramežljivi” ter da so jim skoraj pri vsaki hiši dali kaj za okrepčilo. Z nostalgičnim obžalovanjem povedo, da so zdaj pač drugi časi, da se tudi budnice več ne pričnejo z Internacionalo, kot je to bil običaj.

Ponekod so budnice celo povsem opustili, drugje pa načrtno obujajo to staro tradicijo še iz časov, ko so godbe nastajale kot društva v okviru tovarn in rudnikov in jo preobražajo v folklorni običaj brez vsebine. Tu in tam se še ustavimo pri kakšni izmed hiš na pijači in pecivu. V nekaterih ulicah se zgodi, da rolete ostajajo spuščene in ostanemo neopaženi. Takrat pomislimo, komu in zakaj sploh igramo? Ali smo mogoče igrali pretiho, da nas delovni ljudje ne slišijo in spijo dalje? Ali prvi maj postaja praznik brez delavske perspektive in zgodovinskega spomina?

Na koncu naše poti zaigramo še na osrednjem trgu, kjer se prvi pohodniki zbirajo za prvomajski pohod, nam pa po zaigrani zadnji koračnici ostane občutek zadovoljstva in povezanosti. Svoje delo smo dobro opravili. Kljub temu, da našega tovornjaka na žalost niso krasile delavske parole, si želim, da z ohranjanjem tradicije prenašamo sporočilo prvega maja, praznika vseh delavk in delavcev, še posebej pa tistih, ki so se v preteklosti in ki se še naprej borijo proti vsem oblikam kapitalističnega izkoriščanja. 

Naj bo prvi maj praznik vseh delavk in delavcev, ki ustvarjamo in s svojim delom prispevamo k družbi. Naj bo opomin na to, da so dosežki delavskega boja pod nenehnim pritiskom kapitala in kapitalistične države, ki ji je bolj kot naše izborjene pravice pomembna konkurenčnost na trgu delovne sile. Naj bo opomin na dosežke delavskega boja, na zmage delovnih ljudi in naše medsebojne solidarnosti. Naj nas prvomajska budnica zbudi iz spanca in prepričanja, da je prvi maj zgolj otvoritev roštilj sezone. Naj nam vlije upanja in energije, ki jo bomo potrebovali za to, da si skupaj zgradimo boljši svet. 

Živel 1. maj!

The post “ZBUDI ME ZA PRVI MAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

Pri Rdeči pesi smo se pogovarjali z iniciativo Prebijmo embargo, ki se danes odpravlja na Kubo z namenom dostave nujno potrebnih zdravil. 

V pogovoru odpiramo širši kontekst – od zgodovine kubanske revolucije in značilnosti kubanskega socializma do posledic dolgoletne ameriške blokade, ki močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

The post NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo first appeared on Rdeča Pesa.

“Narodnoosvobodilni boj in osvoboditev dežele sta privedla do enakih možnosti za razvoj ustvarjalnih sposobnosti za vse, konca sovražnikove okupacije in konca izkoriščanja človeka po človeku ter vsakršnega zatiranja med ljudmi, na katerih je temeljila prejšnja družba. V narodnoosvobodilnega boju je zrasel lik novega človeka – svobodnega občana socialistične skupnosti.”

Vida Tomšič, KPJ v boju za emancipacijo žensk

The post ŽIVEL DAN UPORA PROTI OKUPATORJU! first appeared on Rdeča Pesa.

Delimo oddajo Radia Študent z gostom Gregorjem Kašmanom. 

“Delavke in delavci, ki niso prepričani v to, da je socialistična prihodnost tista, ki jo želijo, si v vsakem primeru želijo izboljšanja delovnih pogojev, večje demokracije v družbi. To bo možno narediti samo s prekinitvijo kapitalističnega izkoriščanja v nekem trenutku. Eden boljših ukrepov v Sloveniji glede tega je zaprtje trgovin ob nedeljah. Nič več ne bi bilo na računih delavk če bi ob nedeljah delale, ampak za en dan smo 100.000 slovenskih delavk izvzeli iz procesov izkoriščanja.

Nismo delavci samo tistih osem ur v službi. Ko pridemo v svoje lokalno okolje lahko odločamo o svoji zelenici, o javnem potniškem prometu, o onesnaževanju okolja, športnem klubu, kulturnem društvu, vsa ta polja je potrebno demokratizirati. Tu so delavke in delavci ključni.

V italijanski tovarni GKN so se izdelovali izpuhi avtomobilov. Proizvodnja se je na neki točki zaradi ukrepov v podjetju zmanjšala in okrog 400 delavcev bi moralo biti odpuščenih. Podjetje je kupil nek investicijski sklad ki ga je želel zapreti. Delavci so potem zasedli tovarno. Odnose v podjetju so demokratizirali in delavci so vplivali na to, da se danes tam proizvajajo cargo kolesa. Za to so se sami demokratično odločili.

Zeleni prehod od zgoraj navzdol povzroči to, da delavni ljudje ne najdejo skupne točke v boju proti kapitalizmu. To povzroči, da so podnebni aktivisti in ljudje v fosilni industriji na nasprotnih polih. Zato je zeleni prehod nesmiseln.”

Povezava do celotne objave: https://radiostudent.si/znanost/arso/eko-socializem

The post DELIMO ODDAJO RADIA ŠTUDENT: EKO, SOCIALIZEM! first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dobrima dvema tednoma je na delovišču v Mariboru izgubil življenje Kenan Karamuja. Njegova smrt je družbeni umor. Odgovornosti zanj ne nosi le lastnica in poslovodstvo podjetja BS VAR d.o.o, kjer je omenjeni 32 letni delavec opravljal delo, temveč celoten lastniški razred in kapitalistični družbeni red kot tak. Znotraj nenehne gonje za profitom in stalnega zasledovanja privatnih interesov lastnikov kapitala se ustvarjajo družbene razmere, v katerih so varnost, zdravje in družbene potrebe delovnih ljudi popolnoma podrejene bogatenju peščice prebivalstva. 

Odgovor lastnice podjetja BS VAR d.o.o na novinarsko vprašanje o Kenanovi smrti v najbolj brutalni obliki kaže na to izkoriščevalsko in velikokrat celo morilsko naravo sistema v katerem živimo. “Saj vsak dan umirajo, kaj se to vas na televiziji tiče. Banda pokvarjena!” S temi besedami je razkrila tako prezir do vrednosti delavskega življenja kot tudi logiko kapitala po kateri se stvari, ki se odvijajo za tovarniškimi vrati ne tičejo nikogar drugega kot lastnic in lastnikov kapitala. Ni jim dovolj, da si lastijo stroje, naprave, hale in da zmeraj bolj avtoritarno in popolnoma nedemokratično organizirajo delovni proces, sedaj želijo preprečiti še kakršnokoli razpravo o teh praksah. Lastniška banda grozi delavcem, novinarkam, delovnim ljudem kot celoti in jih označuje za pokvarjence. 

Takšne in podobne prakse sicer le redko splavajo na medijsko površino, so pa karakteristika delovnih odnosov v kapitalizmu. Tudi v Sloveniji smo lahko v preteklih letih videli številne primere, ki so se prebili izza trdno zapahnjenih vrat proizvodnih hal, kmetijskih konglomeratov, kontejnerjev prepolnih gradbenih delavcev in drugih delovnih okolij. Kemično podjetje Melamin tako toži družino delavca, ki je leta 2022 umrl v delovni nesreči, med drugim povzročeni zaradi slabe organizacije dela, ki predstavlja temeljno nalogo prav lastnikov kapitala. Istega leta je bilo ugotovljeno, da so lastniki podjetij Marinblue in Selea svoje delavke in delavce sili delati po 40 ur neprekinjeno, pri čemer so bili ti vseskozi izpostavljeni videonadzoru. Lastniki kmetijskih obratov na Dolenjskem pa so si lani poleti medsebojno preprodajali tuje delavce in jih pretepali. 

Neposredne žrtve takšnih praks so največkrat tuji delavci in delavke, ki se uvrščajo na sekundarni trg delovne sile, kjer so značilni nizka sindikaliziranost, višja intenzivnost dela in znatno manjša varnost zaposlenih. Vendar to ne pomeni, da so delavke in delavci na centralnem trgu delovne sile varni pred temu uničujočimi učinki kapitalističnega reda. Po ocenah Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na letni ravni pri nas zaradi posledic poklicnih bolezni umre med 750 in 1000 ljudi. Podatki prav tako kažejo, da se slabšajo kazalniki duševnega zdravja celotne populacije. Zaradi posledic okoljske krize, ki je nerešljiva znotraj kapitalizma, vsako leto izgublja zdravje in življenje premnogo delovnih ljudi. 

Povečana avtoritarnost na delovnih mestih, zmanjšana dostopnost do javnih storitev (npr. zdravstvo), višanje intenzivnosti dela, nižanje delavskih in okoljskih standardov so procesi, ki bodo nesporno pripeljali do dodatnega zvišanja stopnje družbenih umorov. Pot do trajne ustavitve in preobrnitve teh procesov pa je samo ena. Zgraditi moramo svet, kjer bodo družbene potrebe in s tem vrednost človekovega življenja postavljene v samo središče. Takšen svet pa je možen le na ruševinah kapitalizma. 

#rdečapesa

The post DRUŽBENI UMOR first appeared on Rdeča Pesa.

V okviru Znanstivala, ki ga prireja Hiša eksperimentov, se bomo tudi mi udeležili z eksponati iz zgodovine.
Kliki in informacije skozi čas
Prikazali bomo sprehod skozi fizične nosilce in različne tehnološke eksponate, kako se je klikanje spreminjalo čez čas. Izziv bomo postavili tudi z “hackable” skrinjico na stikala.

The post Vrt eksperimentov 2026 first appeared on Računalniški muzej.

Spet se bomo udeležili enega najbolj pričakovanih dogodkov za vse navdušence nad znanstveno fantastiko in kulturo, ki je povezana z njo!
Na naši stojnici boste lahko zaigrali igre na pravih starih konzolah, kupili retro Joker ali vstopnice, ki bodo odlično darilo za vse navdušene nad tehnologijo. Pridite mimo, veseli vas bomo!

The post Na meji nevidnega first appeared on Računalniški muzej.

Na tokratnem srečanju se bo govorilo o prevajanju programske opreme v slovenščino.

Zelo lepo vabljeni vsi. Še posebej pa tisti, ki se s tem ukvarjate.

Vir slike: “Sketch14 internationalisation” by David Revoy, framasoft.org − CC-BY 4.0

The post c| srečanje № 35: Slovenjenje prostega programja first appeared on Računalniški muzej.

Šah je bil že od začetka razvoja umetne inteligence eno od najbolj zabavnih področij raziskovanja, ki je posebej nagovorila dr. Bratka.
Zato smo se odločili, da ga povabimo, da v okolju razstave, ki zaznamuje 50 let razvoja umetne inteligence pri nas, pripravimo manjši šahovski turnir, kjer se bodo lahko šahovski mojstri pomerili z legendo umetne inteligence, dr. Ivanom Bratkom.
Šahovske igre boste lahko spremljali od blizu, bo pa zagotovo zanimiv za ljubitelje šaha.

The post Šahovska partija z dr. Ivanom Bratkom first appeared on Računalniški muzej.

Slovenska Wikipedia je odprta zbirka podatkov, ki se spreminja, dopolnjuje in razvija. Ker jo lahko ureja vsak izmed nas, je skupna točka slovenskih urejevalcev skupina (Uporabniška skupina Slovenski wikipedisti), ki smo jih povabili, da svoje znanje delijo še z nami in vsemi zainteresiranimi za urejanje slovenskih strani Wikipedije.
Pridružite se nam, da se bomo skupaj lahko naučili, kako lahko dodajamo vsebine, jih pravilno umestimo, povezujemo, ter na kaj še rabimo biti pozorni, da bodo vsebine čim bolj uporabne za vse, ki jih tematika zanima.
Ker je slovenska tehnologija v srcu naših dejavnosti, bomo tokrat poizkusili skupaj urediti nekaj pomembnih strani.

Dogodek poteka v okviru projekta Dan za spremembe.

The post Wiki urejaton first appeared on Računalniški muzej.

Umetna inteligenca je postala del vsakdanjega življenja, zato se z njo srečujemo vsi, tudi otroci.
Na delavnicah se ji bodo približali skozi zabavno druženje.

Postavili bomo umetno inteligenco v svetove, kjer ni obstajala, in ji dali nove podobe. Kako bi izgledala v gozdu? V srednjem veku? Na luni?

Delavnica je primerna za otroke od 5 – 12 let, s prisotnimi starši ali skrbniki, ki jih vabimo, da si v času delavnic ogledajo razstavo.

The post Počitniške delavnice first appeared on Računalniški muzej.

Umetna inteligenca je postala del vsakdanjega življenja, zato se z njo srečujemo vsi, tudi otroci.
Na delavnicah se ji bodo približali skozi zabavno druženje.

Postavili se bomo v vlogo računalnikov in samo skozi navodila narisali živali, ki jih opisuje algoritem za risanje.

Delavnica je primerna za otroke od 5 – 12 let, s prisotnimi starši ali skrbniki, ki jih vabimo, da si v času delavnic ogledajo razstavo.

The post Počitniške delavnice first appeared on Računalniški muzej.

Umetna inteligenca je postala del vsakdanjega življenja, zato se z njo srečujemo vsi, tudi otroci.
Na delavnicah se ji bodo približali skozi zabavno druženje.

Na delavnici se bomo poigrali z ustvarjanjem lastne zgodbe s pomočjo izdelave odločitvenega drevesa, kjer bo zgodba lahko sledila domišljiji otrok, z veseljem pa bomo pomagali, če se kje zatakne.
Delavnica je primerna za otroke od 5 – 12 let, s prisotnimi starši ali skrbniki, ki jih vabimo, da si v času delavnic ogledajo razstavo.

The post Počitniške delavnice first appeared on Računalniški muzej.

Umetna inteligenca je postala del vsakdanjega življenja, zato se z njo srečujemo vsi, tudi otroci.
Na delavnicah se ji bodo približali skozi zabavno druženje.

Na nedeljski delavnici si bomo prebrali knjigo Pobegli robot avtorja Vida Pečjaka, in jo poleg branja tudi ilustrirali po lastni domišljiji.
Delavnica je primerna za otroke od 5 – 12 let, s prisotnimi starši ali skrbniki, ki jih vabimo, da si v času delavnic ogledajo razstavo.

The post Počitniške delavnice first appeared on Računalniški muzej.

La narrazione storica degli albori dell'informatica, branca dell'informatica che oggi permea ogni aspetto della nostra esistenza sociale, è intervallata da ricordi e video testimonianze dei pionieri dell'intelligenza artificiale slovena. Attraverso interessanti postazioni digitali interattive, i visitatori potranno approfondire e approfondire le singole questioni che hanno interessato gli scienziati nelle diverse fasi di sviluppo delle approssimazioni del pensiero umano.

La visita guidata si svolgerà in italiano.

The post L’ORIGINE DEL FUTURO – 50 anni di sviluppo dell’intelligenza artificiale in Slovenia – visita guidata alla mostra first appeared on Računalniški muzej.

Iniciativa za Štepanjsko naselje je danes začela z zbiranjem podpisov za referendum proti odloku o urejanju prometa. Da bi do referenduma prišlo, mora do 28. maja zbrati 11.500 podpisov. Svoj podpis lahko oddate fizično na ljubljanskih upravnih enotah (Linhartova cesta 13, Tobačna ulica 5) v delovnem času UE ali elektronsko z veljavnim digitalnim potrdilom. Natančnejša navodila za oddajo podpisa najdete na tej povezavi.

“V postopkih po Zakonu o vzpostavljanju etažne lastnine (ZVEtL) je na primer v Štepanjskem naselju 69 parkirišč pripadlo 402 stanovanjema. Po novih predpisih (po sprejetju odloka o urejanju prometa) vsa ta stanovanja ne morejo zaprositi niti za parkirno dovolilnico za prvi avtomobil, kar pomeni, da morajo parkirati na očitno premajhnem številu svojih parkirišč ali pa plačevati redne cene parkiranja na občinskih. Zmagovalce sodnih sporov občina z novim odlokom tako postavlja v deprivilegiran položaj in skuša upor stanovalcev v kali zatreti tako, da ga dela ekonomsko nevzdržnega,” glavni razlog za referendum v intervjuju pojasnjuje predstavnik iniciative Klemen Fajs. In dodaja: “Gre za vprašanje, ki ne zadeva le ene soseske, ampak celotno Ljubljano. Pobuda povezuje prebivalce iz različnih delov mesta, saj se vsi soočamo z istim problemom. Novi odlok namreč prinaša: plačljivo parkiranje v soseskah (tudi ponoči), visoke kazni, omejitve števila vozil na gospodinjstvo in otežen dostop do dovolilnic za številne prebivalce. Mestna občina Ljubljana nam po 20 letih kuhanja parkirnih težav izstavlja račun za lastne napake. A resnica je preprosta, občina je ustvarila mesto brez mobilnostnih alternativ, parkirišč je premalo, dovolilnica pa ni rešitev, zato začenjamo zbiranje podpisov za referendum proti spremembam odloka o urejanju prometa.”

Pobudo za referendum so že podprle druge iniciative v mestu, med drugim: Iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona, Iniciativa tržnice in Križank ne damo, Iniciativa proti sežigalnici v Ljubljani, Organizacija Alpe Adria Green in Mi smo Ljubljana. Na skupni tiskovni konferenci iniciativ je Arne Vehovar v imenu nasprotnikov gradnje sežigalnice pozval, naj se referenduma proti omenjenemu odloku in napovedani posvetovalni referendum o ljubljanski sežigalnici izvedeta na isti datum v začetku jeseni. Izpostavil je tudi diskriminatorna referendumska pravila, saj je treba za občinski referendum zbrati 5 odstotkov overjenih podpisov, medtem ko je na državni ravni potrebnih le 2,5 odstotka ter pozval, da se nepravičnost odpravi. Ob tem je dodal, da bi lahko tudi zbiranje podpisov bistveno olajšali in tako prispevali k večji demokratičnosti postopkov: “Razmisliti bi morali o zbiranju podpisov kot pri evropskih državljanskih pobudah, pri katerih zadošča podatek o enotni matični številki občana.”

The post Zbiranje podpisov za referendum proti odloku o urejanju prometa appeared first on Prelom.

Zgodovinski okvir

Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država državljanom formalno zagotavljala »pravico do stanovanja«. Ta cilj je uresničevala v treh ključnih razvojnih obdobjih: med povojno centralnoplansko obnovo ob koncu 40. in v 50. letih, ko je bila gradnja v domeni države; s samoupravnim modelom v 60. letih, ko so pomembno vlogo prevzeli podjetja in stanovanjski skladi; ter z reformo družbeno usmerjene stanovanjske gradnje na začetku 70. let, ki je vzpostavila sistemske možnosti za množično, industrijsko gradnjo stanovanj in velikih sosesk, kot je Štepanjsko naselje.

Primer Štepanjskega naselja presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

V teh okvirih je razvijala različne modele financiranja, organizacije gradnje in oblik lastništva ter postopno uvajala standarde, ki so omogočali večja in kakovostnejša stanovanja. Pri tem je izhajala iz izkušenj stanovanjske gradnje v času Kraljevine Jugoslavije, hkrati pa sledila sodobnim usmeritvam v socialističnih državah, pa tudi v zahodni Evropi (zlasti na Švedskem, v Nemčiji in Franciji). Kljub ideološkim razlikam je vsem sistemom skupno načelo družbene odgovornosti za stanovanjsko preskrbo. Te reforme so pomembno prispevale k povečanju števila stanovanj, izboljšanju bivalnega standarda in razvoju sodobnih stanovanjskih sosesk.

Pilotni projekt družbeno organizirane gradnje

Štepanjsko naselje, soseska MS 3-2, zgrajeno med letoma 1973 in 1978, je bilo eno prvih v Ljubljani, zasnovanih po načelih »idealne soseske«. Šlo je za pilotni projekt družbeno organizirane gradnje cenovno dostopnih stanovanj, v katerem so v praksi preizkusili model množične stanovanjske gradnje. V približno 3000 stanovanjih danes živi okoli 10.000 prebivalcev.

Večji del soseske leži severno od Litijske ceste, v okljuku Ljubljanice pri sotočju z Gruberjevim prekopom, manjši južni del pa sega proti pobočju Golovca. Urbanistična zasnova (delo arhitektov Mirka Mrve in Justina Bevka) temelji na natečajni rešitvi iz leta 1971 in upošteva načela soseske kot samostojne enote z ločenimi prometnimi površinami in površinami za pešce ter sistemom zelenih odprtih prostorov.

Urbanistična zasnova

Osrednja hrbtenica je parkovno urejena os v smeri sever–jug, namenjena pešcem, ob kateri se nizajo polodprti kareji z nižjimi bloki in velikimi zelenicami. Javni programi (šola, vrtec, trgovine, storitvene dejavnosti, dom starejših) so zgoščeni v dveh vozliščih v severnem delu soseske ob Ljubljanici in v južnem delu ob Litijski cesti, kjer je tudi avtobusno postajališče LPP. Obe vozlišči sta v prostoru poudarjeni s skupino stanovanjskih stolpnic. Motorni promet je omejen na zunanje robove soseske, ob Pesarski in Parmski cesti, kjer so umeščeni tudi garažni objekti in parkirišča na terenu.

Naselje je zasnovano kot mešan stanovanjski sistem s štirimi tipologijami: vrstne hiše (P + 1), srednje visoki bloki (P + 4), stolpnice (P + 12) ter bloki z manjšimi stanovanji (t. i. samski bloki). Ta raznolikost omogoča socialno mešano sestavo prebivalcev.

Arhitektura

Arhitektura objektov, ki jo je zasnoval arhitekt Vladimir Brezar s sodelavci, je bila podrejena urbanistični zasnovi in racionalni, industrijski gradnji. Izbrana tehnologija je bila upoštevana že pri pripravi zazidalnega načrta (danes bi bil to občinski podrobni prostorski načrt – OPPN), v katerem so bile vnaprej določene dimenzije in oblika stavb. Uporaba tunelskih opažev je omogočila hitro in gospodarno izvedbo, hkrati je vplivala na standardizacijo tlorisov. Znotraj modularnega sistema gradnje so bila oblikovana stanovanja različnih velikosti – od garsonjer do triinpolsobnih stanovanj, kar je omogočilo raznoliko socialno in demografsko sestavo prebivalcev naselja. Pomanjkljivost take gradnje je bila, da imajo vsa stanovanja, ne glede na kvadraturo, enako veliko dnevno sobo. Vsa stanovanja (razen najmanjših) so bila načrtovana z balkonom – ložo – in dvostransko orientacijo. Tudi vhodi v objekte so urejeni dvostransko – na eni strani je vhod vezan na dovozno pot in parkirišče, na drugi na pešpoti.

Fasade so preproste in funkcionalne, rahlo členjene s prosojnimi pasovi iz kopelitnega stekla na območju stopnišč ter z vertikalami lož, katerih ograje so bile izvedene iz tridimenzionalno oblikovanih armiranobetonskih prefabriciranih elementov. Barvni odtenki fasad objektov v naselju v kombinaciji zemeljskih in primarnih barv so bili določeni v barvni študiji, ki jo je izdelal arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo Sergej Pavlin, eden ključnih ljudi, ki so v modernizem vnesli premišljeno rabo barve kot urbanističnega in arhitekturnega elementa. Premišljeno izbrane barve so bile namenjene orientaciji in določanju identitete posameznih delov soseske ter vizualnemu mehčanju velikih volumnov blokov, hkrati so izboljševale njeno prepoznavnost ter kakovost bivanja.

Kljub kasnejšim prenovam, s katerimi se je prvotna podoba fasad spremenila, naselje ohranja ključne kvalitete: jasno prostorsko organizacijo, ločitev peš in motornega prometa ter obsežne zelene površine znotraj naselja in po njegovem obodu, ki dajejo prostoru parkovni značaj in zagotavljajo visoko bivalno kakovost.

Posledice nepremišljene tranzicije iz družbene lastnine v zasebno

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago. V času socializma je bil formalno v družbeni lasti.

Po osamosvojitvi so te površine prešle v last javnih subjektov (npr. občine, države), to pa dejansko pogosto pomeni tudi možnost razpolaganja z njimi. Zaradi nejasnega pravnega statusa danes potekajo številni postopki določanja pripadajočega zemljišča po ZVEtL (2008), pri čemer se pogosto premalo upoštevajo izvirni urbanistični koncepti in način financiranja sosesk.

Posledici sta postopna privatizacija in drobljenje skupnega prostora: zapiranje prehodov, ograjevanje in pritiski za pozidavo zelenih ali odprtih površin z novimi objekti. S tem se izgublja temeljna kvaliteta modernističnih sosesk kot celovitih “mest v malem”, kjer so bivanje, storitve in rekreacija povezani v uravnoteženo celoto, kakovost bivalnega okolja pa se postopoma slabša.

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago.

Prometna problematika

Danes je ena ključnih tegob v Štepanjskem naselju prometna problematika, predvsem pomanjkanje parkirnih mest za prebivalce soseske. Ta težava ni posledica slabega načrtovanja, temveč spremenjenih družbenih razmer. Ob nastanku soseske so bila parkirišča zasnovana kot del stanovanjske funkcije – namenjena stanovalcem in vključena v ceno stanovanj. S približno 0,8 parkirnega mesta na stanovanje je naselje dosegalo (mednarodne) standarde svojega časa, ki pa niso predvidevali današnje stopnje motorizacije.

Soseska je bila načrtovana kot samozadostna enota v merilu pešca, kjer avtomobil ni bil nujen. Danes so delo, storitve in vsakdanje dejavnosti razpršeni po mestu, javni prevoz pa tem spremembam ne sledi dovolj učinkovito (netaktni vozni red, odsotnost nočnih prog), zato je avtomobil pogosto postal nuja, deloma pa tudi statusni simbol. Posledica so povečan pritisk na parkiranje in konflikti v prostoru.

Problematiko dodatno zaostruje razvoj ob obodnih cestah (predvsem ob Litijski in Pesarski cesti), kjer so bile prvotno za potrebe soseske predvidene površine postopoma prodane zasebnim investitorjem. Na teh parcelah so nastali različni programi – športni objekti, hoteli, trgovski center, novi stanovanjski objekti – številni brez ustrezno zagotovljenih parkirnih kapacitet. Obiskovalci teh dejavnosti zato obremenjujejo parkirišča v soseski. Tak razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane. Razmere dodatno poslabšuje to, da niso bila zgrajena niti vsa v prvotnem načrtu predvidena parkirišča.

Gre za širši prehod iz nekdanjega »sistemskega urbanizma« v današnji bolj parcelno in investitorsko usmerjeni razvoj, kjer se prepletata javna logika soseske (skupni odprti prostori) in zasebna logika novih investicij (zapiranje, optimizacija za uporabnike). Mesto pri tem ne zagotavlja zadostnega usklajevanja, zato ni mehanizmov za skupno rabo ali redistribucijo parkirnih kapacitet. Novi programi bi morali prispevati k ravnotežju – na primer z omogočanjem deljene rabe parkirišč ali časovno prilagojenim dostopom – ne da še dodatno obremenjujejo prvotno infrastrukturo.

Namesto celostnih rešitev je MOL v Štepanjskem naselju uporabila parcialno reševanje težav z uvajanjem plačljivega parkirnega režima, pri čemer se postavljajo širša vprašanja dostopnosti in pravice do mesta. Primer Štepanjskega naselja tako presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

Razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane.

Zaključek

Štepanjsko naselje ni primer neuspešnega urbanizma, temveč primer uspešnega sistema, ki danes deluje v povsem spremenjenih družbenih razmerah. Njegova zasnova je bila premišljena, celovita in usmerjena v kakovost bivanja – z jasno ločitvijo prometa, bogatimi odprtimi površinami in dostopnostjo osnovnih programov po merilu pešca. Težava nastane šele, ko se ta logika začne razgrajevati s parcialnimi posegi, nepovezanimi investicijami in odsotnostjo dolgoročne prostorske vizije.

Kar danes dojemamo kot »težavo parkiranja«, je v resnici simptom globlje krize – krize dostopnosti, koordinacije in upravljanja prostora. Soseska ni bila zasnovana za družbo, v kateri je avtomobil osnovni pogoj mobilnosti, niti za sistem, kjer se prostor razvija fragmentarno, parcela za parcelo. Namesto prilagajanja sodobnih potreb strukturi, ki je na voljo, z usklajenimi in premišljenimi ukrepi se prostor vse pogosteje preoblikuje stihijsko, brez upoštevanja njegovih izvornih kvalitet.

Vprašanje zato ni več, koliko parkirnih mest manjka, temveč kakšno mesto želimo: mesto skupnih prostorov ali mesto individualnih interesov. Štepanjsko naselje jasno pokaže, da kakovost bivanja ni odvisna le od arhitekture, temveč predvsem od načina upravljanja prostora. Če ta odpove, začne razpadati tudi še tako dobro zasnovan urbanistični koncept.

V tem smislu Štepanjsko naselje ni težava, ki jo je treba rešiti, temveč opozorilo – kako hitro lahko izgubimo prostorske kvalitete, če mesto prepustimo parcialnim interesom namesto usklajenemu, odgovornemu načrtovanju.

The post Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času appeared first on Prelom.

Lepo vabljene_i na javno tribuno Avto – nuja ali luksuz? – O parkiranju, mobilnosti in pravici do mesta – od lokalnega konflikta do sistemskega problema. Tribuna bo potekala v četrtek, 7. maja ob 18. uri v Štepanjskem naselju, v parku na križišču Jakčeve in Prištinske ulice.

Štepanjsko naselje je v zadnjih mesecih postalo prizorišče razprav o uvedbi plačljivega parkiranja – a vprašanje, ki se odpira, presega meje ene soseske. Kako se danes gibljemo po mestu, komu je prostor namenjen in ali je avto še vedno izbira ali vse bolj nuja? Na javni tribuni bomo skupaj s prebivalci in strokovnjaki razpravljali o tem, komu je mesto namenjeno in kako lahko zagotovimo bolj pravično mobilnost za vse.

Dogodek pripravljamo v okviru projekta Mestna agora, skozi katerega si prizadevamo za bolj vključujočo in ozaveščeno družbo. To počnemo skozi neodvisno poročanje in odprte razprave, ki povezujejo prebivalce, strokovnjake in predstavnike mesta okoli ključnih tem, kot so prihodnost javnega prometa in javnega prostora, skrb za dediščino (na primer: Plečnikova tržnica, Bežigrajski stadion, Križanke), vzpostavitev prvega začasnega superbloka v Stari Šiški ter drugih, ki oblikujejo naš skupni prostor. V tem duhu vas vabimo, da se nam pridružite kot sogovornik ali poslušalec, saj verjamemo, da mesto najbolje deluje takrat, ko ga soustvarjamo skupaj.

Javno tribuno pripravljamo v sodelovanju z Iniciativo za Štepanjsko naselje. Projekt je sofinanciran od Ministrstva za kulturo RS.

Pridite, povejte svoje mnenje, zastavite vprašanje in prispevajte k razpravi.

The post Javna tribuna v Štepanjskem naselju: Avto – nuja ali luksuz? appeared first on Prelom.

Ambasada Rog poziva k udeležbi na shodu in tiskovni konferenci ob napovedanih izgonih delavcev, v sredo 6. maja ob 6. uri zjutraj pred Azilnim domom Vič (Cesta v Gorice 15).

Trenutno situacijo so komentirali z naslednjimi besedami:
“Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo.
Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo.
Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami.
Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.”

The post Shod proti deprotacijam pred Azilnim domom Vič appeared first on Prelom.

Naš redni pisec in kolega Milan Zdravko Kovač vabi v četrtek, 7. maja na predstavitev svoje knjige Ujeta Ljubljana. V njej je podrobneje razdelal problematiko, ki jo je odprl tudi v večih prispevkih za Prelom: nazadnje v prispevku Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL, pred tem pa tudi že v Urbanistična tragedija namesto rešitve in Tegobe urejanja ljubljanskega potniškega vozlišča. Predstavitev se bo pričela ob 18. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani, po predstavitvi knjige pa bo sledila okrogla miza. Knjigo toplo priporočamo v branje!

The post Predstavitev knjige Milana Kovača: Izgubljena Ljubljana appeared first on Prelom.

Dogovor med slovensko vlado in Mestno občino Ljubljana (MOL) o poglobitvi železnice v Ljubljani je bil podpisan novembra 2020. Potem se je zgodila pandemija, njen konec pa je prinesel tudi sredstva Evropske unije za okrevanje. Slovenija bi iz tega svežnja lahko prejela 5,7 milijarde evrov, od tega 2,1 milijarde nepovratnih sredstev, kar bi več kot zadostovalo za celostno ureditev največjega prometnega problema ne samo prestolnice, temveč Slovenije – ljubljanskega železniškega vozlišča. Predstavniki vlade in mesta so samo štiri mesece po odločitvi, da se železnica poglobi, v nacionalni načrt vključili le posodobitev primorske proge od Brezovice do pivovarne Union v Stari Šiški.

Kako bi od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustili 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, je še danes skrivnost.

„Najbolj škodljiv projekt,” sva takrat zapisala s kolegom Petrom Kerševanom. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je rekel: „Najprej posodobitev, nato poglobitev.” Kako bo od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustil 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, pri tem ni pojasnil. To je še danes skrivnost, saj naj bi bila gradnja PCL, ki poteka brez Državnega prostorskega načrta (DPN), še naprej pripravljena na poglobitev. Na začetku lanskega leta je Vrtovčeva naslednica, ministrica Alenka Bratušek, sporočila, da bo DPN določen do konca leta in da bosta v njem obvoznica za tovorni promet in poglobljena železnica za potniški promet skozi središče Ljubljane. A načrta še vedno ni! Medtem nam je ljubljanski podžupan Rok Žnidaršič maja lani povedal, da bo skozi središče potekala poglobljena proga za tovorni promet, potniški promet pa naj bi potekal po površini. Pri tem ni odgovoril na vprašanje glede križišča železnice z Dunajsko cesto in Šmartinsko cesto: bo izpeljana dodatna poglobitev pod železniško progo za kar devet metrov ali bo čez progo potekal most ali si lahko obetamo kar popolno prekinitev prometnih povezav med severno in južno Ljubljano?

Zemljišče na razpolago

Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Projektanti ljubljanske železniške postaje so ji za brezhibno delovanje železnice med Dunajem in Trstom pred skoraj dvesto leti dodelili obsežno zemljišče, ki je ostalo skoraj nedotaknjeno vse do leta 2007. Takrat so Slovenske železnice podpisale pogodbo z madžarskim investitorjem TriGranit za gradnjo Emonike, trgovskega centra z železniško in avtobusno postajo. Kot svoj delež v skupnem podjetju so vložile najpomembnejše strateško zemljišče v državi, ki stoji zahodno od postajnega poslopja in po katerem potekajo vse mednarodne in narodne železniške proge, nato pa ga Madžarom prodali za borih 22 milijonov evrov. Investitorju so oprostili še obvezo financiranja in gradnje železniške in avtobusne postaje (PCL). Povezavo prek tirov skozi poslovno zgradbo Emonike so sicer opustili in tako sta nastali severna Emonika ob Vilharjevi cesti in južna Emonika na trgu Osvobodilne fronte ob Masarykovi cesti. Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Avtobusni promet

Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni.

Avtobusi na mednarodnih in regionalnih progah prispejo v Ljubljano na Fabianijev obroč, ki se na Masarykovi cesti dotika postajnega poslopja. Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni. Zato so osrednjo avtobusno postajo namestili na Vilharjevi cesti med Emoniko in Vilharijo, zaradi česar bo treba urediti cestno infrastrukturo iz Fabianijevega obroča skozi podvoz Dunajske ceste na Vilharjevo cesto in nato skozi podvoz Šmartinske ceste nazaj na Fabianijev obroč. Pot avtobusov se je s tem seveda podaljšala, podaljšal se je tudi čas potovanja, zaradi česar so se povečali stroški obratovanja, pa tudi onesnaženost zraka. Komu mar?! Glavno, da so našli rešitev, vsaj za nekaj časa. Projekt nove avtobusne postaje na Vilharjevi cesti nam je bil javno razgrnjen decembra 2022, a kmalu za tem so ugotovili, da število peronov ne bo zadostilo potrebam, zaradi česar so 16 manjkajočih peronov namestili ob Masarykovi cesti. Tako je Ljubljana dobila severni in južni avtobusni terminal. Ker pa se bo avtobusni promet povečal, po napovedih za vsaj 50 odstotkov, in ker širitev obeh terminalov ni mogoča, bo treba zgraditi še tretji avtobusni terminal.

Ljubljanski potniški promet

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali.

Leta 2015 je MOL osrednji del Slovenske ceste – „osrednji javni prostor prestolnice” – preuredila v glavno avtobusno postajo za lokalni promet (LPP), več kot kilometer stran od železniške in avtobusne postaje, kar otežuje prestop potnikov. Z dograditvijo PCL se stanje ne bo izboljšalo. Obsežno parkirišče ob železniški postaji bi bilo primerno za ureditev postajališč LPP s povezavo na železniški potniški promet in mednarodni ter regionalni avtobusni promet. A kaj, ko je zemljišče prodano Slovakom!?

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali. Koalicija za trajnostno prometno politiko je že januarja 2022 opominjala, da sta najbližji LPP-postajališči Bavarski dvor in Razstavišče, ki sta od PCL oddaljeni sedem minut hoje. MOL pa je zgolj komentirala, da bo ponoči bolje, ker bo mogoče preurediti vozni red. Niti o kratkoročnih parkiriščih, postajališčih za taksije in shuttle povezave z letališčem doslej še ni bilo kaj dosti povedano. Težava je seveda tudi naraščajoči promet po Fabianijevem obroču Masarykove ceste in tisoče garažnih parkirišč pod PCL, novimi hoteli, poslovnimi zgradbami in trgovskimi centri Emonike, Vilharije in Gospodarskega razstavišča. Vse skupaj lahko povzroči prometni infarkt z dolgimi zastoji. Pri tem se nam upravičeno postavlja vprašanje, ali so bile pred podelitvijo gradbenih dovoljenj sploh pripravljene kakršnekoli študije.

The post Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL appeared first on Prelom.

V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora.

Trgovski centri so za občinske funkcionarje precej bolj pomembni kot starejši in invalidi.

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje.

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.

Franci Žiberna: Niso avtobusi tisti, ki prometno bremenijo mesto, ampak avtomobili.

Franci Žiberna, starejši paraplegik, ki je trajno vezan na invalidski voziček, opozarja, da je nova avtobusna proga G1 izključila postanke na štirih pomembnih postajališčih. Tezenčani nimajo neposredne povezave do UKC, Zdravstvene postaje Magdalena, Glavnega trga in Druge gimnazije. Za invalide in starejše je takšna sprememba proge življenjskega pomena.

“Sprašujem se, ali so te spremembe res potrebne. Izvedene so bile brez upoštevanja potreb ranljivih skupin. Občinski ljudje zagotavljajo, da bo manj prometa v neposredni bližini UKC, ampak menim, da je zdaj ravno nasprotno.” Gibalno ovirani in starejši, ki so prej tja lahko prišli z avtobusom, morajo zdaj prositi katerega od svojcev, da jih na pregled odpelje z avtomobilom. “Niso avtobusi tisti, ki prometno obremenijo mesto, ampak avtomobili.”

Dodaja, da je mesto že imelo uspešne programe za integracijo starejših in invalidov, kot je brezplačen avtobusni prevoz s prilagojenimi avtobusnimi postajališči. “Zdaj te spremembe ogrožajo ves pretekli trud in dosežke,” pravi. Prepričan je, da bi bilo treba spremembe avtobusnih prog temeljito načrtovati s precej empatije. Te spremembe diskriminirajo ranljive skupine, kot so invalidi in starejši. Prvo in najpomembnejše merilo za postavljanje prog bi moralo biti to, da je vsem občanom obrobnih mestnih četrti omogočen nemoten dostop do UKC Maribor.

Emi Zlatoper: Primestni potniški promet se je poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja.

Emi Zlatoper se zdi pomembno, da jo avtobus pripelje od točke A do točke B, ne da mora neprestano prestopati in čakati na drug avtobus z drugim voznim redom. Razočarana je, ker je videti, da so trgovska središča za občinske funkcionarje precej pomembnejša kot starejši in invalidi. Pri takšnih prenovah javnega prometa bi po njenem mnenju morali biti vključeni uporabniki, in to tako, da bi bili njihovi predlogi upoštevani. “Ne pa tako kot zdaj, ko so nas klicali, ko je bilo že vse mimo, in še to samo zato, da zadostijo pogojem projekta, brez namena, da bi dejansko upoštevali naše predloge.”

Opozarja, da se je primestni potniški promet poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja, saj zdaj sploh ne vozijo po vsej Sloveniji. “Pri tem pa pravijo, da ne bi smeli uporabljati avtomobilov. Kaj pa naj?!”

Pred spremembami voznih redov je z avtobusom večkrat odpotovala do Kopra na izlet, zdaj to ni več mogoče, pravi. “Lani smo s prijateljicami želele na morje in edini avtobus, ki pelje do Kopra, je iz Murske Sobote. Ko je prišel na postajo, je bilo na voljo samo še pet prostih mest. Tisti hitrejši so se prerinili naprej, zunaj nas je ostalo vsaj kakšnih 15. Vsi smo imeli s seboj kopalke in brisače, zato smo potem namesto na morje razočarano odšli na Mariborski otok. Kako je mogoče, da Maribor nima povezave z Ljubljano in Koprom? Če hočeš iti z vlakom, pa samo do Ljubljane potuješ tri ure!”

A to ni edina negativna izkušnja. Pred časom je morala v UKC Ljubljana na poseg, termin je bil zgodaj zjutraj. Edina možnost za pot z javnim potniškim prometom bi bila sredi noči skozi Slovenj Gradec. “Če želim na izlet, grem na izlet, ne bom pa skozi vso Slovenijo hodila v Ljubljano! V UKC sem jih prosila, ali lahko pridem pozneje, pa so rekli, da če lahko vsi pridejo, lahko tudi jaz. Imela sem možnost, da grem opolnoči na vlak, kar zame niti po naključju ni prijetno, saj sem starejša ženska. Ali pa taksi, za katerega pa kot upokojenka pač nimam denarja. Nazadnje sem prespala pri prijateljici in zjutraj me je odpeljala do bolnišnice.”

Franc Krištofelc: Da bi ljudje potniški promet redno uporabljali, bi ta moral biti bolj učinkovit.

Franc Krištofelc je poudaril, da v mariborskem javnem potniškem prometu ni dovolj denarja za pokritje stroškov, ker ljudje premalo uporabljajo javni potniški promet. Da pa bi ga redno uporabljali, bi moral biti učinkovitejši. Zato bi morali zagotoviti bistveno boljši javni prevoz pred vstopom v mesto po glavnih in regionalnih cestah pa po železnici in avtocestah. Le tako bi lahko delovno aktivno prebivalstvo spodbudili, da bi ga uporabljalo, in s tem bi se vanj steklo tudi več denarja. Konkretno to pomeni, da bi za potovanja v mesta iz sosednjih občin in s širšega območja z medkrajevnimi avtobusi in vlaki ob vseh postajališčih JPP uredili parkirišča P + R, da bi lahko delovni migranti na javni prevoz v mesta prestopili čim bližje prebivališču.

Predvsem pa bi bilo nujno zagotoviti kakovosten avtobusni prevoz po avtocestah, tako da se v mestih in na vseh drugih avtocestnih priključkih zgradijo avtobusna postajališča in v bližini uredijo parkirišča, ki bi delovnim migrantom omogočala hiter prestop na avtobus. S tem bi ljudem s periferije omogočili, da prestopijo na avtobus čim bližje prebivališču. V vseh mestih, kjer je veliko dnevnih migrantov, bi morali vzpostaviti visokofrekventne krožne proge in omogočiti hiter prestop nanje z avtobusnih prog, ki po avtocestah vodijo do mest. Ob tem pa je treba na primernih razdaljah vzpostaviti še povezovalne proge v vse mestne predele in na postajališčih ob krožni progi omogočiti hitro prestopanje nanje. Poudarja še, da bi bila gradnja takšne infrastrukture precej cenejša kot pa dograjevanje pasov na avtocestah.

Fredi Magdič: Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital.

Frediju Magdiču je jasno, da v stotisočglavem mestu ne more biti uslišana želja vsakega posameznika. “Nekaj drugega pa je, če je celotna skupnost prikrajšana za stvari, ki so včasih že bile, zdaj pa so nam jih odvzeli. Naše dajatve se večajo, hkrati pa je teh stvari, ključnih za skupnost, vedno manj. Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital. To se je zgodilo pri prenovi javnega potniškega prometa v Mariboru, najslabše smo jo odnesli na Teznem. Izgubili smo povezavo z nekaterimi šolami in tudi z UKC. Tezenčani in Tezenčanke smo zbrali več kot 1500 podpisov, pa nas niso uslišali. In če so že bili pripravljeni ignorirati takšno množico ljudi, kaj šele bi bilo, če bi vsak posamično pisal na občino. Zato se nam zdi zelo pomembno, da se združujemo ne samo kot posamezniki s Teznega, ampak tudi iz različnih organizacij in gibanj. Le tako lahko zgradimo močno gibanje, ki ga občinski in državni funkcionarji ne bodo mogli ignorirati.”

Žal kolektivna zavest ljudi od osamosvojitve Slovenije slabi, meni. Ob naravnih nesrečah še znamo biti dobrodelni, pri takšnih stvareh, kot je slab javni potniški promet, pa tisti, ki ga ne uporabljajo, ne priskočijo na pomoč. ”Pozabljamo, da je družba močna toliko, kot zmore poskrbeti za najšibkejši člen. Zdaj pa se zdi, kot da najbolj skrbi predvsem za najbogatejše. Delitve na mlade, stare, invalide, najemnike, Ljubljančane, Mariborčane nam kot družbi škodujejo. Takšne delitve koristijo samo kapitalu. Ker se ne postavimo za sočloveka, ne moremo pričakovati, da bo kdo nam priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Samo z združevanjem in organiziranjem bomo lahko izzvali vodilne strukture in jih prisilili, da se držijo svojih predvolilnih obljub.”

The post Organiziranje za boljši javni potniški promet v Mariboru appeared first on Prelom.

Agencija za varstvo konkurence je zoper Mestno občino Ljubljana (MOL) uvedla postopek ugotavljanja kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence zaradi “prevladujočega položaja na trgu ponujanja prostora za postavitev zunanjih oglasov”. Ljubljanski župan se je tudi na zadnji seji mestnega sveta izognil razpravi o prihodkih javno-zasebnega partnerstva MOL z Europlakatom v okviru projekta BicikeLJ, s tem ko je določil, da bo gradivo obravnaval odbor za finance. Kaj torej skriva?

Naša sodelavka Nada Ljubušić je že pred časom izračunala, da bo Europlakat od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov! Več na: https://prelom.je/eeeplakat/

The post Zakaj se župan izogiba razpravi o BicikLJu? appeared first on Prelom.

Leta 2011 je Mestna občina Ljubljana (MOL) za uvedbo pičlih 30 postaj in »upravljanje« sistema BicikeLJ s pičlimi 300 kolesi podjetju Europlakat v okviru »javno-zasebnega partnerstva« plačala s 360 oglaševalskimi mesti, šlo je za velike (billboard in metrolight/lightbox) oglasne površine, zaradi katerih se ne vidi ne drevo, ne ptica, ne stavba, pešec ali semafor. Cena za to butično estetiko: zasebni partner MOL-a, Europlakat, oglaševanje na 60 billboard plakatnih mestih v večini koledarskega leta ponuja za ceno okoli 6.300 evrov na teden, za najem 60 lightboxov pa je treba odšteti 10.450 € na teden!

Po letu 2013 in postavitvi vsega dveh novih postaj za 12-mesečno podaljšanje pogodbe sta v letih 2016 in 2019 MOL in Europlakat nadalje širila svoje javno-zasebno (ti počohaš moj hrbet, jaz bom tvojega) partnerstvo. Leta 2016 smo bili tako veseli koles, da so dotični podpisali aneks za postavitev in upravljanje 20 novih BicikeLJ postaj, Europlakat pa je v zameno dobil pravice za postavitev in oglaševanje na zunanjih požiralcih elektrike in onesnaževalcih razgleda – oglaševalskih vitrinah citylight. Šlo je za 80 tovrstnih vitrin – najpogosteje se v njih zaletavamo med hojo (ali kolesarjenjem!) – v mestnem jedru. Leta 2019 je Europlakat suvereno, z novim aneksom, pridobil pravice za oglaševanje na avtobusnih postajah LPP do leta 2035, postaviti pa je moral še 18 postaj za izposojo v sistemu BicikeLJ, da morda kdo iz Tomačevega uspe priplaziti do mestne gneče, kajti LPP med rajo velja za precej neuporaben kup poslikanih konzerv na kolesih. Obenem sta župan MOL-a in vodja korporacije JCDecaux, francoskega lastnika Europlakata, to plodno sodelovanje veselo podaljšala vse do leta 2033. Danes Europlakat oglaševanje na 60 citylight vitrinah v večini koledarskega leta preračunano ponuja za ceno okoli 7.500 € na teden! Na mreži digitalnih različic citylight vitrin oziroma ekranov v samem mestnem jedru se skupna cena oglaševanja na 24 ali 38 ekranih povzpne na med okoli 8.900 in 10.200 evri na teden! Vzporedno lahko na slednjih, digitalnih citylightih oglašuje do šest različnih oglaševalcev, s tem da vsak zakupi 10-sekundni interval znotraj minutne zanke.

Z izvirno pogodbo ter različnimi aneksi k javno-zasebnemu partnerstvu med MOL-om in Europlakatom je slednji v 10 letih pridobil 440 oglaševalskih vitrin, stojal in objektov. Zahvaljujoč dejstvu, da jih ima večina možnost obojestranskega oglaševanja, pa se končni saldo za Europlakat ustavi pri 701. oglaševalskem mestu! Gre za 243 mest na objektih billboard, 304 mesta na objektih lightbox in 154 mest na objektih citylight. Cene za tedenski najem so, kot je videti, zajetne, v letu pa je 52 tednov. Zato, someščanka, postoj, ko med svojim sprehodom po mestu ugledaš BicikeLJ ali ko v mestnem jedru vidiš vrsto ekranov, ki zamegljujejo tvoj pogled. Pomisli na 100 do 370 evrov, kolikor stane en teden zakupa površine za en sam oglas, zraven pa pomisli na to, da je bilo v zameno za sive BicikLJe v butični Ljubljani postavljena 701 taka površina. Zavedaj se, da je prostor za te površine velikodušno in širokožepno odstopila, da je sistem izposoje koles s prostorom izjemno visoke tržne vrednosti de facto plačala MOL-u v imenu vseh občank in občanov ter kako naivna je misel, da te tvoja naročnina na BicikeLJ stane »zgolj 3 evre na leto« . Če vse omenjene številke nadgradimo tudi s končnim, konzervativnim izračunom – Europlakat bo od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov!

Pomisli, meščan, na kupe denarja, ki se mečejo v te oglasne površine, in na to, da je del teh silnih evrov, ki se vrne med nas, blago rečeno – precenjen. Nekje daleč, na Dunaju in v Parizu, kjer so te vitrine iznašli, pa žanjejo sadove prodaje, trženja našega prostora. Ne, ne gre zgolj za tvoj občutek: tudi strokovnjaki pravijo, da je oglasov odločno preveč, da panoji, vitrine in plakati kazijo mesto, da celo ogrožajo prometno varnost ter da so vsebinsko in oblikovno oglasi na njih ocenjeni kot precej – povprečni. Spomni se na to, da je bil ta urbani prostor, ne le v mestnem jedru, še dobro desetletje nazaj, ko BicikLJa ni bilo, manj okrnjen, nenagužvan, svobodnejši. Pomisli na dejstvo, da za BicikeLJ plačujemo s tem prostorom, da za ta siva kolesa pravzaprav plačujemo z degradiranjem javnega prostora, zamudami, nervozami, zabijanjem drug v drugega ali v reklamni pano in polnjenjem zasebnih žepov. Ta tekst žal ne more biti zahteva po odškodnini, ta tekst je zato samo prošnja. Prošnja, da se naslednjič, ko vidiš BicikeLJ ali katerega od plakatov, spomniš, kako visoka je cena, ki joplačujemo prav vse meščanke in meščani. Ne da bi nas kdo sploh kaj vprašal.

The post €€€Plakat appeared first on Prelom.

1. maj 2025 ob 13.00.
Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana.

Prvi maj kot mednarodni praznik dela predstavlja pomembno simbolno točko boja za delavske pravice in boljše življenje. Je priložnost, da se spomnimo dosežkov delavskega gibanja – da skozi spomin na pretekle boje ovrednotimo družbene razmere danes ter se ozremo v prihodnost. Hkrati nas ta dan opominja, da delavske in socialne pravice niso samoumevne, da niso nikoli podarjene, ampak vedno posledica organiziranih prizadevanj ljudi ter rezultat razrednega boja.

Tudi zato, ker je zgodovino delavstva in revolucije potrebno vrniti v naš imaginarij, vas vabimo, da se nam pridružite na prvomajskem zborovanju, v okviru katerega se bomo sprehodili skozi Fužine in Štepanjc, spoznali zgodovino njunega delavskega in revolucionarnega boja in hkrati naslovili izzive, s katerimi se delavstvo in naše organizacije soočamo danes.

Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana
Vmesna postaja: košarkaško igrišče pri mostu v Fužinah
Zaključno mesto: Štepanjsko naselje, v javnem parku s klopcami ob poti ob Ljubljanci pri pasjem parku

Delavski naselji Nove Fužine in Štepanjc nudita priložnost, da spoznamo urbanistično zgodovino sosesk, zgrajenih v poznem socializmu, in jo povežemo z aktualnim samoorganiziranjem stanovalk in stanovalcev obeh sosesk. Četudi sta bili delavski naselji zgrajeni pozno v 20. stoletju, imajo Fužine in Štepanja vas daljšo zgodovino delavskega in revolucionarnega organiziranja. Med okupacijo Ljubljane je delavstvo Fužin in Štepanje vasi prevzelo pomemben del odgovornosti za organiziranje upora proti fašizmu in osvoboditev.

Tako kot so se ljudje v preteklosti v težkih razmerah upirali izkoriščanju in zatiranju, se moramo organizirati tudi mi. Danes se je nujno zoperstaviti procesom opustošenja naše družbe in planeta, ki sta direktna posledica kapitalistične ureditve sveta.

The post Prvomajsko zborovanje: pohod skozi delavski naselji Fužine in Štepanjc appeared first on Prelom.

Tretji september 2022. Lep, sončen dan. Eden zadnjih poletnih. V poslopju, v katerem je nekoč delovala menza Cestnega podjetja Ljubljana, vrvi od pričakovanja in optimizma. Približno sto mladih in malo manj mladih zagnano ureja hišo in okolico ter načrtuje, kako bo mrtvemu prostoru vdihnilo življenje. Nekateri pometajo teraso, drugi čistijo kuhinjo, tretji ugotavljajo, ali ima zgradba elektriko in vodo, peti odstranjujejo invazivne rastline, šesti preverjajo statiko, sedmi pomivajo tla, osmi pri vhodu na dvorišče razprostrejo črn napis na belem platnu – PLAC … Še isti dan se vsi skupaj pogovarjajo na prvi skupščini Participativne ljubljanske avtonomne cone. Ljubljana ima nov skvot! Odlična novica po dobrem letu in pol prebolevanja bolečine, ki jo je povzročila ljubljanska občina z rušenjem Avtonomne tovarne Rog. Malo slabša novica je, da so na odprtje prišli tudi policisti in popisali okrog petdeset ljudi. Takrat se zaradi tega ni nihče kaj preveč sekiral. Ni še bilo jasno, da bo tedanji lastnik Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) policijski zapisnik izkoristil za tožbo proti osebam na seznamu, tudi mladoletnim in novinarjem.

Pred tremi leti in pol nihče ni niti vedel, koliko časa bo skvot obstal. Zdelo se je, da bo vsak dan, preživet pod tisto streho, zmaga, zato smo tisti, ki smo zahajali tja, delovali, kot da morda naslednjega dne ne bo. Pod vtisom represije, ki so jo 19. januarja 2021 demonstrirale združene sile Zorana Jankovića in Aleša Hojsa, se je marsikdo bal, da bo zasedbi hitro sledila deložacija. Ampak razmere so bile vendarle drugačne kot v Rogu. Ni bilo korone, lastnik prostora ni ljubljanska občina, ampak država prek DUTB in kasneje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ravno je začela delovati Golobova vlada, ki je materializirala proteste proti Janši in zato obljubila tudi marsikaj, česar sicer verjetno ne bi: med drugim, da bo podpirala avtonomne cone. In ker je bila šele na začetku mandata, še ni bila kompromitirana z aferami in prelomljenimi obljubami. Čas za zasedbo je bil skoraj idealen, bolje rečeno, najmanj neugoden, saj še nobena oblast ni z odprtimi rokami sprejela političnega skvota. Če ga nemara je, pa sta s tem postala vprašljiva prav njegova političnost in (ne)komformizem. Čeprav se je na zunaj zdelo, da vlada podpira zasedbo, to seveda ni držalo, kar se je nekaj mesecev po odprtju potrdilo v obliki tožb. Koalicijskemu trojčku se je zaradi opisanega konteksta prijazna in tu in tam pokroviteljska drža (zdaj že znamenito Golobovo sporočilo na Instagramu) le vklopila v trenutne politične razmere.

Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa.

Ko se oblast obnaša tako, je treba biti še posebej previden. Taktiki vladajočih sta namreč lahko dve: prva je represija in nasilna odstranitev uporabnic in uporabnikov, druga je zadušitev politične organizacije z navideznim dogovorom, ki avtonomno skupnost potisne v odvisen položaj, ji odvzame kritično ost in si jo na koncu podredi. Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa. Podobno kot prehod iz prave politike, to je ljudske politike od spodaj, v strankarski politični menedžment pomeni, da tisti, ki je naredil ta korak, sprejme igro strankarskega političnega menedžmenta in ne more biti več njegova alternativa.

Skupnost PLAC se je teh nevarnosti zavedala. Tudi o tem so po načelu horizontalne demokracije na skupščinah tekle razprave med uporabniki in uporabnicami z več izkušnjami z avtonomnimi prostori in tistimi z manj izkušnjami, a s svežimi zamislimi. Tako so se vsi skupaj učili, se organizirali, obenem pa oblikovali stališča v odnosu do lastnikov oziroma vladajočih in javnosti. Že to je bila za mlad skvot nova zmaga. A sledilo jih je še več. Vladajoči so prihajali v PLAC na pogovore, verjetno z dobrimi nameni, toda s povsem drugačno percepcijo politične stvarnosti. V skladu s pričakovanji so ponujali, da prostor lahko obstane, če se formalizira. Torej, če bi ustanovili društvo ali kakšno drugo pravno osebo, bi lahko za simbolno ceno ali brezplačno dobili prostor v najem. Mamljivo, kajne? Ja, a skupnost ni bila naivna, saj se je zavedala, da je v percepcijo vladajočih vgrajena birokracija, ki je ne moreš zamajati z dogovorom, ampak le s konfliktom. Zavedala se je, da sta se srečala svetova, ki sta lahko samo v protislovju, sicer močnejši poje šibkejšega.

Tako je pritiskala na oblast, da je ta iskala rešitve (ali se vsaj pretvarjala, da jih išče), ki bi ustrezale zahtevam skupnosti PLAC. Te so bile jasne: umik tožb in prenos zemljišča, na katerem je predvidena tudi gradnja stanovanj, na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ko bi ta gradil sosesko z javnimi najemniškimi stanovanji, bi PLAC ostal del soseske, neformaliziran. Kako bi taka soseska delovala, je razvidno iz projekcije, ki jo je naredila iniciativa Kaj bomo s Stolpniško?. Kazalo je, da bodo v nasprotju s pričakovanji zahteve uresničene. V PLAC je prišel minister Luka Mesec in obljubil, da bo vlada ugodila zahtevam. Zdelo se je, da je zadeva tako rekoč končana, a izkazalo se je, da imajo – povsem nepresenetljivo – bolj kapitalistični in močnejši igralci od Mesca in Levice drugačne načrte. Minister je klonil in prelomil obljubo, ko je (prav tako že znamenito) njegov telefon čez noč obnemel. Tako PLAC ni dobil nobenega zagotovila, da bo lahko obstal. Poraz? Nikakor.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Njegov namen je gradnja javno dostopnih stanovanj in lahko si predstavljamo, da bi PLAC ob sodelovanju skupnosti lahko postal socialno, politično in kulturno središče soseske. Ker se ne bi formaliziral, bi ohranil avtonomijo, zanjo pa bi se moral tudi nenehno boriti, kot se bo moral vedno in v vseh situacijah. Zdelo se je, da bo PLAC dosegel še eno zmago, saj se ne bi odpovedal nobenemu od svojih načel, poleg tega pa bi dosegel pomemben politični cilj: na ogromnem zemljišču bi zrasla javna najemniška stanovanja namesto divje gradnje za bogate, kakršno v zadnjih letih gledamo v Ljubljani. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil. Pa še nikakršnega dogovora z oblastjo ni sklenil in še danes – obstaja.

Rezultat te drže so več kot tri leta in pol delovanja skupnosti. V tem času se je veliko spremenilo. Mladoletni, ki jih je ob odprtju popisala policija, so zdaj polnoletni; PLAC je postal eno od središč alternativne kulture: v nekdanji menzi je potekalo krepko več kot tisoč prireditev; spletle so se nepreštevne vezi, ki so pripeljale do ustvarjalnosti na vseh mogočih področjih, od ljudskih odnosov do umetnosti in politike ter rokodelskih veščin; v njem so svoje mesto našli mnogi, za katere ga v sijočem središču ni; goji se sodelovanje aktivistk in aktivistov različnih generacij; politično se je v tem prostoru izobrazila celotna generacija mladih, številni med njimi sicer nikoli ne bi prišli v stik s politiko itd. Kako pomembno je imeti tak prostor, smo najbolj občutili, ko ga ni bilo – po rušitvi Avtonomne tovarne Rog. Brez skupnega prostora namreč povezovanje v skupnost ni mogoče. Zato je PLAC izjemnega pomena za Ljubljano.

PLAC je torej zgodba o uspehu. A kaj sledi? Koliko časa bo še obstajal?

Odgovor na to bi lahko bil: Nič ni večno, niti nihče od nas, saj smo vsi vsak dan bližje smrti. Morda ta ugotovitev komu zveni fatalistično, a je v resnici nasprotna temu. Rahlja strah in jemlje stvari takšne, kot so: avtonomijo nam bodo vedno skušali jemati, ohranjati pa jo je mogoče le z neprestanim delovanjem, bojem. To je tudi vse, kar ljudje lahko naredimo. PLAC je vedno bil in vedno bo ogrožen, le vrsta grožnje se spreminja. Glede na to, da je pred vrati začetek sodnega procesa in da se obetajo veliki premiki v vodenju države, je mogoče predvidevati, da bomo počasi s prijaznih teženj po podreditvi prešli k nasilnejšim metodam, ki se utegnejo stopnjevati glede na to, koliko odtenkov desne bo v novi vladi. Zato bodo potrebne tudi drugačne metode odpora.

Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti.

Če zaprem oči, že vidim: po Linhartovi v spremstvu varnostne službe vozi bager, zavije levo mimo teniških igrišč, nadaljuje in pri balinarskem igrišču zavije desno. Varnostniki skušajo podreti dvoriščna vrata. Zaklenjeno. Hodijo okoli zemljišča, a nikjer ni luknje v ograji, skozi katero bi vstopili. Medtem kakšnih petsto ljudi – vsi tisti, ki so redno hodili v PLAC – postavi živi ščit in čaka na akcijo. Začne se prerivanje, večurni boj. Varnostniki naposled le prebijejo ščit, bager zapelje na dvorišče, šofer se začne pripravljati na rušenje. Zdi se, da bo kmalu vsega konec. Potem se združena ekipa ljubljanskih feministk odloči, da je dovolj zajebancije. Vržejo se pod bager, voznik osupel zategne ročno zavoro in pobegne iz kabine, medtem ko ena od feministk skoči na sedež in iz volana vzame ključ, v režo pa zlije nekaj lepljivega. Varnostniki prestrašeni stečejo za voznikom, barva na bagru se iz rumene začne spreminjati v rožnato.

Ne vem, ali se bo kaj podobnega uresničilo. Vem pa, da drži, kar sta že davno zapisala Darja Lamovec in Vito Flaker: vsaka akcija je uspešna! Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti. Ali kot pravi moj prijatelj iz Sarajeva: »Nafaka* je v gibanju.« Jaz bi dodal, da je nafaka v specifični vrsti gibanja, imenuje se delovanje.

The post PLAC ne more izgubiti appeared first on Prelom.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v čertek in v petek info točka v Ljubljani obratovala po prilagojenem urniku, in sicer:

Četrtek, 7.5. med 10.00 in 12.30 uro
Petek, 8.5. med 12.00 in 16.00.

Testiranje bo v petek potekalo po nespremenjenem urniku, od 16h do 18h.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo jutri v čertek info točka v Ljubljani obratovala po prilagojenem urniku, in sicer med 10.00 in 13.00 uro.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v sredo in petek info točka v Ljubljani obratovala po prilagojenem urniku, in sicer:

SREDA (15.4): 12.00 – 13.00

PETEK (17.4.): 11.00 – 13.00

Vsi ostali programi (testiranje, dnevni center) obratujejo po običajnem urniku.
Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bosta v tem tednu info točka v Mariboru in Ljubljani obratovali po prilagojenem urniku, in sicer:

info točka Maribor

ČETRTEK (9.4): zaprto

ostali dni je odprta po običajnem urniku

info točka Ljubljana

SREDA (8.4): 10:00 – 13:00

PETEK (10.4.): zaprto,

ostale dni in druge aktivnosti, potekajo po običajnem urniku

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Mariboru in Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v sredo in petek info točka v Ljubljani obratovala po prilagojenem urniku, in sicer:

SREDA (25.3): 10.00 – 13.00

PETEK (27.3.): 10.00 – 13.00

Vsi ostali programi (testiranje, dnevni center) obratujejo po običajnem urniku.
Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo v tem tednu info točka v Ljubljani obratovala po prilagojenem urniku, in sicer:

TOREK (17.3.): 10.00 – 13.00

SREDA (18.3): 10.00 – 13.00

ČETRTEK (19.3.): 12.00 – 16.00

PETEK (20.3.): 10.00 – 13.00

V Mariboru pa bo v četrtek 19.3. odprta le do 11.45.

Vsi ostali programi (testiranje, dnevni center) obratujejo po običajnem urniku.
Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani in Mariboru appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

Ne uporabljaj v kombinaciji z drugimi drogami. Še posebej nevarna je kombinacija z drogami ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev

Pred uporabo substanco testiraj in preveri kaj dejansko vsebuje. Več informacij o testiranju najdeš na www.testi.drogart.org

Ukrepanje v primeru predoziranja

Ljudje so po uporabi sintetičnih kanabinoidov pogosto neprisebni. Lahko se padejo, se penijo v ustih ali so začasno paralizirani. Če je mogoče, jih postavite v stabilni bočni položaj in nenehno spremljajte dihanje.

Če nekdo pade v nezavest in je neodziven, pokličite 112. Preverite ali diha. Če ne dihajo, začnite s stiskanje prsnega koša, če diha pa ga postavite v stabilni bočni položaj in počakajte na prihod reševalcev.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbralo Združenje DrogArt v Mariboru. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Heroin s sintetičnim kanabinoidom v Novi Gorici appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC) in mefedron. Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 3-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 3-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 3-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 3-CMC prodan kot sladoled (3-MMC) na darknetu appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC + NEP prodana kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Transformer (MDMA) appeared first on DrogArt.

The post Mešanica ketamina, kofeina in MDMA prodana kot “pink cocaine” v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post MDMA prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo amfetamina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

• Pred zaužitjem substanco testiraj. Amfetamin je zelo namešana substanca, običajno s kofeinom ali kreatinom. Zaradi tega močno niha tudi čistost, kar lahko pomeni, da lahko neveda zaužije večjo količino, kot si načrtoval_a, s čimer se poveč tveganje za predoziranje. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
• Naredi alergijski test (če nimaš možnosti lab. tesitranja): pred vsakim novim nakupom zaužij manjšo količino droge, če so učinki drugačni od pričakovanih, ali močnejši kot bi pričakoval za tak odmerek, droge ne zaužij oz. prilagodi dozo.
• Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
• Načrtuj uporabo. Učinki amfetamina trajajo dolgo, zato premisli o pravočasnem prenehanju uporabe in se tako izogni neprijetni nespečnosti.
• Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba amfetamin lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Zelo čist amfetamin v Mariboru appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Maybach (MDMA) appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot mefedron (4-MMC) na darknetu appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

• Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

• Nikoli ne vozi…

… nikogar ali ničesar pod vplivom psihedeličnih drog, tudi če se ti zdi, da so učinki nekoliko popustili.

• Uporaba psihedeličnih substanc se odsvetuje v primeru težav v duševnem zdravju.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD na darknetu appeared first on DrogArt.

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Hermes (MDMA) appeared first on DrogArt.

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Splošno obvestilo

Ko je Elon Musk leta 2022 pridobil devetodstotni delež v Twitterju, tega v 10 dneh ni razkril Agenciji za trg vrednostnih papirjev (SEC). To mu je omogočilo, da je pod radarjem še naprej kopičil delnice podjetja, za katere je po oceni SEC plačal 150 milijonov dolarjev manj, kot če bi v skladu z zakonom priglasil koncentracijo. Kasneje istega leta je Musk prevzel celotno podjetje. Zaradi nepriglasitve je januarja lani prejšnja ameriška administracija vložila tožbo, v kateri zahteva plačilo 150 milijonov dolarjev, kolikor je Musk neupravičeno pridobil. V skladu z zakonodajo za tovrstno kršitev ni bistveno, ali je namerna ali nenamerna. SEC je primer preiskoval kar tri leta, zato je bila tožba vložena šele lani, tik pred prisego nove administracije, s katero ima Musk prisrčne odnose. Tožbo je SEC vložil na sodišče v prestolnici, čeprav si je Musk prizadeval, da bi postopek potekal v Teksasu. Nato je neuspešno skušal doseči, da bi primer zavrgli. Prvotno je bil tožena stranka Elon Musk, nova administracija pa je to spremenila in sedaj toži sklad (Elon Musk Revocable Trust). Osebno Musk ni več odgovoren. A kot kaže je Muskov sklad ne bo hudo skupil. Pravosodno ministrstvo predlaga poravnavo, po kateri bi sklad plačal vsega 1,5 milijona dolarjev. Če bo zvezno sodišče predlog sprejelo, Musk kazni praktično ne bo občutil.[st.slika 76360]

Konec aprila je internet obkrožila vest, da je legendarni urejevalnik besedil Notepad++ za Windows po dveh desetletjih dobil tudi inačico za Mac. Izkazalo se je, da je resnica bolj komplicirana, končni izid pa precej preprost. Uradne aplikacije Notepad++ za Mac ni, temveč gre za neposrečeno kopijo, ki z izvirnikom nima veliko skupnega. Notepad++ je odprtokoden in bi ga lahko na platformo Mac prepisal kdorkoli. Razvijalec verzije za Windows, Don Ho, je pojasnil, da sam ni nikoli pripravil verzije Mac niti kogarkoli pooblastil, da to stori. Verzijo za Mac je napisal Andrey Letov, ki je po Hojevih besedah nepooblaščeno uporabil blagovno znamko Notepad++. Ta je namreč za razliko od kode zaščitena. Ho je dejal, da je njegova poteza zavajajoča, neprimerna, nespoštljiva. Izkazalo se je, da je Letov pred izidom pisal Hoju, ki pa se na njegovo sporočilo ni odzval. Letov trdi, da ni želel dajati vtisa, da je Ho kakorkoli povezan s projektom, sam pa da je dejansko prinesel Notepad++ na Mac. Ho še vedno zahteva, da spremeni ime, kar bo Leto tudi storil. Poleg imena NextPad++ bo poiskal tudi nov logotip. Ho opozarja, da je nalaganje nepreverjenih verzij varnostno problematično. Letov na svoji strani piše, da se ukvarja s programiranje z umetno inteligenco, kar samo po sebi ni problematično. Je pa nenavadno, da so se vsi njegovi prispevki zgodili marca in aprila. Prenos na Mac, ki je izveden z umetno inteligenco, pač ne more biti delo skupnosti, kot ga naziva Letov. [st.slika 76358]

Akademija umetnosti in znanosti gibljivih slik, ki vsako leto podeljuje prestižne filmske nagrade oziroma oskarje, je z najnovejšo spremembo pravil onemogočila kandidature izdelkov umetne inteligence. Akademija bo imela možnost zahtevati dodatne informacije o uporabi umetne inteligence in človeškega avtorska pri pripravi filmov, ki kandidirajo za nagrade. Scenariji morajo biti izdelek človeka, da bo film lahko kandidiral za nagrado za najboljši scenarij. Tudi igralci morajo biti ljudje, ne pa generativni modeli. Tilly Norwood ne obstaja in tako ne more dobiti oskarja. Podobno velja tudi za Vala Kilmerja, ki je lani umrl in ga želijo poustvariti v filmu As Deep as the Grave. Ni pa Akademija popolnoma prepovedala vsakršne uporabe umetne inteligence v filmih. V drugih kategorijah njega uporaba ne bo vplivala na ocene filma, so dejali. Tehnologija se pač plazi v filme in podobne debate so bile tudi o uporabi računalniške grafike (CGI) pred desetletji. Kdo ve, morda bomo v prihodnosti dobili tudi oskarja za najboljšo uporabo umetne inteligence. Druge spremembe pravil se nanašajo na glasovanje in tehnično izvedbo.[st.slika 76359]

GameStop je tudi uradno ponudil 55,5 milijarde dolarjev za prevzem Ebayja, kar predstavlja skoraj 25-odstotno premijo glede na tečaj delnice pred začetkom špekulacij. V odzivu eBay sporoča, da bodo prevzemno ponudbo temeljito proučili. Dodali so, da GameStop pred tem ni stopil v stik z Ebayem in da niso imeli nobenih pogovorov o prevzemu. GameStop vztraja, da bo prevzem izpeljal, bodisi s privoljenjem uprave ali brez njega, neposredno s ponudbo delničarjem. A GameStop je precej manj gostobeseden o financiranju. V bilancah imajo okoli 9,4 milijarde denarja in ekvivalentov, preostanek pa bodo zbrali s posojili. Drugo polovico pa bo GameStop financiral z lastnimi delnicami. Razlog za tako velikopotezne načrte je seveda ogromen bonus, ki ga lahko dobi GameStopov direktor Ryan Cohen, če se tržna kapitalizacija podjetja povzpne na 100 milijard dolarjev. Dobi lahko do 35 milijard dolarjev. V ZDA ima GameStop trenutno okoli 1600 fizičnih lokacij, ki jih želijo integrirati z Ebayem. Tako bi lahko te trgovine delovale kot vozlišča za prevzem naročenega blaga, preverjanje oddanega blaga ipd. [st.slika 76349]

Po večletnem čakanju je Linux končno dobil odprtokodni gonilnik za HDMI 2.1. Prispel je v odprtokodni gonilnik Nouveau in AMD-jev gonilnik Radeon AMDGPU. S tem prihaja podpora za Fixed Rate Link (FRL), ki ga je uvedel HDMI 2.1 in je nujen za hitrejši prenos podatkov. HDMI Forum je več let blokiral podporo za HDMI 2.1 v Linuxu, kar se bo sedaj spremenilo. Prejšnji petek je AMD-jev Harry Wentland objavil, da s podporo za HDMI FRL prihajajo višje ločljivosti, dinamični HDR in druge funkcije, kot na primer spremenljiva hitrost osveževanja. Še vedno gre le za del novih funkcionalnosti, ki jih omogoča novi HDMI, saj bo najbolj manjkala prav DSC (Display Stream Compression). Wentland zagotavlja, da tudi to že preizkušajo in jo bodo dodali kasneje. Še vedno ni znano, kako bo HDMI Forum sprejel te spremembe in ali bodo dovolili oglaševanje naprav in sistemov kot združljivih s HDMI 2.1. A prvi korak je velik.[st.slika 76355]

Čeprav so na Otoku na internetu uvedli preverjanje starosti, ki za uporabo družbenih omrežij trenutno postavlja mejo na 13 let, za dostop do pornografskih vsebin pa na 18 let, številnih mladih to ne ovira. Raziskava Digital Wellbeing Index je med drugim pokazala, da Online Safety Act ni huda ovira. Še več, kar eden izmed šestih staršev je svojim otrokom pomagal obiti preverjanje starosti, vsak tretji otrok pa to stori sam. Na vzorcu tisoč otrok so ugotovili, da jih 46 odstotkov meni, da je preverjanje starosti neučinkovito in ga je možno enostavno pretentati, 32 odstotkov pa je to že storilo. Polovica otrok je na internetu že srečala škodljive vsebine. Najenostavnejši način za obvod je vnos lažnega datuma rojstva, sledijo pa uporaba profila, ki pripada nekomu drugemu, uporaba naprave nekoga drugega, zasebna navidezna omrežja (VPN), uporaba tujih osebnih dokumetov in celo uporaba predrugačenih slik. V nekaterih primerih je bilo dovolj, da je otrok na svojo sliko narisal brke, pa ga je platforma ocenila kot 15-letnika. Regulator Ofcom se je odzval z besedami, da raziskava še dodatno kaže, zakaj je regulativna pomembna. Brez omejitev bi se lahko otroci prebili do škodljivih vsebin, šibke in tehnično slabe omejitve pa so neustrezne. Poudarjajo, da so za izvajanje preverjanja odgovorni ponudniki storitev. [st.slika 76356]

Vojna na Bližnjem vzhodu je omejila ponudbo nafte in močno dvignila cene fosilnih goriv, kar je pospešilo iskanje alternativnih virov, zlasti obnovljivih. Absolutni vladar na tem področju je Kitajska, ki je svoj primat v minulih mesecih še okrepila. Izvoz sončnih celic, baterij in električnih vozil je namreč zrasel. Britanska neprofitna energetska organizacija Ember je izračunala, da je marca kitajski izvoz dosegel rekordne vrednosti. Kitajci so izvozili za 68 GW sončnih panelov, kar je 50 odstotkov več od dosedanjega rekorda, ki so ga postavili avgusta lani. Kar petdeset držav je postavilo uvozne rekorde, največ v Aziji in Afriki, ki sta tudi najmočneje občutili zaprtje Hormuške ožine za izvoz nafte iz Zaliva. Najvišjo rast so beležili v Nigeriji, Keniji, Etiopiji in Indiji. Izvozili so tudi za 10 milijard dolarjev baterij. Skupni izvoz sončnih celic, baterij in električnih avtomobilov je marca narasel za 70 odstotkov. Izvoz električnih avtomobilov je v primerjavi z lanskim marcem za 140 odstotkov večji. K temu je prispevala tudi kitajska davčna ureditev, saj so se aprila iztekle davčne subvencije za električna vozila na Kitajskem.[st.slika 76353][st.slika 76354]

V Iranu, kjer je dostop do interneta praktično nemogoč, si prebivalci pomagajo s pretihotapljenimi terminali za dostop do satelitskega omrežja Starlink. Uradni dostopni do interneta so oblasti pristrigle med januarskimi protesti, nato sprostile, po začetku ameriško-izraelskih napadov 28. februarja pa so omejitve še zaostrile. Trdijo, da je to nujno za preprečevanje vohunjenja in kibernetskih napadov. Zato so se hitro pojavile organizirane skupine, ki v državo tihotapijo satelitske krožnike za Starlink. Novinarji BBC so govorili z enim članom skupine, ki v državo prinaša terminale. Ti so najzanesljivejši način za dostop do interneta, vsak pa nudi povezljivost več ljudem v bližini, saj vzpostavi dostopno točko Wi-Fi. Povedal je, da jih kupujejo v tujini in nato na zapleten način pretihotapijo v državo. Že januarja je bilo v državi vsaj 50.000 terminalov za Starlink, danes jih je še več, pa čeprav je njihova uporaba prepovedana. Kdor v državo prinese več kot 10 terminalov, mu grozi 10 let zapora. Minuli mesec so v zvezi s tem aretirali vsaj štiri ljudi, med njimi dva tuja državljana. Uradni dostop do omrežja je dvojen. Vsakdo ima dostop do nacionalnega omrežja, ki omogoča e-bančništvo, lokalni Uber, dostavo hrane in podobno. Tuje strani in storitve, kot so Instagram, YouTube ali WhatsApp, so dosegljive le na mednarodnem internetu, ki je večinoma izključen. [st.slika 76351]

Padel je še en izmed tehnoloških velikanov iz prejšnje dobe, ki se je rodil še v stari dobi, pred pokom balončka dot-com. Spletna stran ask.com, ki se je do leta 2006 sicer imenovala AskJeeves.com, je obstajala od leta 1996 do 1. maja 2026. Prvikrat so jo že pred dvema desetletjema ogrozili že spletni iskalniki, nato spletni forumi in na koncu še umetna inteligenca. Lasntik InterActiveCorp se je odločil, da je konec. Ni toliko presenečenje, da je Ask.com ugasnil, kot je bil doslej še vedno živ. Ask.com je bil ostanek neke zelo drugačne dobe, interneta s preloma tisočletja, ko so bili spletni iskalniki še precej primitivnejši. Leta 2010 je Ask.com prenehal razvijati lastna iskalna orodja in je zadnjih 16 let stagniral. Ves čas je bilo jasno, da visoke dodane vrednosti nima. Kakor je Google zasenčil Alta Visto, je padel tudi Ask.com. Ask.com je bil v nekaterih pogledih pionir, saj je že zgodaj omogočil iskanje v naravnem človeškem jeziku - še preden so obstajali veliki jezikovni modeli. Odločil se je, da jih ne bo uporabil, in na koncu je potegnil krajšo. [st.slika 76350]

Po poročanju The Wall Street Journala se GameStop pripravlja na prevzem štirikrat večjega podjetja Ebay. GameStop je po borznem tečaju vreden okoli 11 milijard dolarjev, Ebay pa 45 milijard dolarjev. Po razkritju vesti so Ebayeve delnice poskočile za 10 odstotkov, GameStopove pa za pol toliko. Uradno prevzemno ponudbo pričakujejo že ta mesec. Sprva bo GameStopov direktor Ryan Cohen predlog predstavil Ebayevemu vodstvu. Če prevzemu ne bodo naklonjeni, bo nagovoril njegove lastnike neposredno. Podrobnosti o prevzemni nameri še niso javno znane. Že nekaj mesecev pa vemo, da si Cohen ogleduje potencialne tarče za prevzem, saj želi GameStop razširiti onkraj prodaje iger in sorodnega blaga. Če mu bo veliki met uspel in bo GameStop (z morebitnimi priključenimi podjetji) dosegel vrednost 100 milijard dolarjev, se Cohenu obeta visok bonus v obliki lastnih delnic, ki bi lahko dosegel 35 milijard dolarjev. GameStopove delnice so letos že pridobile tretjino vrednosti. [st.slika 76349]

Upravljavec domenskega prostora ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers) je začel nov krog zbiranja prijav za nove vrhnje domene (gTLD). Kar se je začelo na domeni .arpa in nadaljevalo z domenami .gov, .edu, .com, .mil in .org (kasneje še .net), je do danes preraslo v veliko množico najrazličnejših domen. V začetku tisočletja je ICANN dodal še .biz, .name in .pro, nato pa je ICANN leta 2012 dovolil tudi poljubne domene in domene v nelatiničnih pisavah. Odtlej novih vrhnjih domen niso sprejemali, 15 let pozneje pa je pred nami nov razpis. Prijave sprejemajo do 12. avgusta, nova vrhnja domena pa bo stala 227.000 dolarjev. Nove domene bodo na voljo okoli leta 2030. Nove domene so lahko v naslednjih pisavah: arabska, armenijska, bangla, kitajska, cirilična, devanagari, etiopijska, gruzinska, grška, gujarati, gurmukhi, hebrejska, japonske (vse tri), kannada, kmerska, korejski (obe), lao, latinična, malajalam, mjanmarska, orija, sinhala, tamilska, telugu in tajska.[st.slika 76347]

Popravilo Amazonovih podatkovnih centrov na Bližnjem vzhodu, ki so jih poškodovali napadi v aktualni vojni, bo trajalo še mesece. Amazon je v četrtek objavil nove informacije o stanju centrov. Ponovno so dejali, da zaradi poškodb v vojaških akcijah ne morejo zagotoviti zanesljivega delovanja za stranke, zato jih pozivajo k uporabi drugih centrov in obnovitvi podatkov iz varnostnih kopij. Izrecno so zapisali, da izboljšanje stanja pričakujejo šele v naslednjih mesecih. Gre za podatkovna centra ME-CENTRAL-1 in ME-SOUTH-1, ki sta locirana v Združenih arabskih emiratih in Bahrajnu. Amazon je po napadih, ki so močno prizadeli njuno delovanje, že marca strankam odpisal naročnino in stroške najema. Enako velja tudi v aprilu in se bo nadaljevalo, dokler ponovno ne vzpostavijo normalnega delovanja. Samo marca jih je to stalo 150 milijonov dolarjev in tudi zato Amazon stranke poziva, naj najem preusmerijo na druge, delujoče centre. Uradno Amazon obsega škode ne komentira. Business Insider je objavil interni dokument, ki opisuje škodo v enem centru kot poškodbe 14 omar EC2 in še petih drugih omar. EC2 predstavljajo ključno infrastrukturo. [st.slika 76348]

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Computer mathematics seminar (Wednesday seminar)

Kratek opis: Delavnica je namenjena predstavitvi postopkov shranjevanja in objave velikih podatkov v repozitorijih NIOD. Udeleženci bodo spoznali, kako učinkovito nalagati velike datoteke ali večje število datotek s pomočjo protokola S3 ter kako te podatke ustrezno opisati z metapodatki in jih objaviti za nadaljnjo uporabo.

Podrobnejši opis: Poseben poudarek bo namenjen pripravi in strukturiranju metapodatkov, ki omogočajo ustrezno opisovanje podatkov ter njihovo kasnejšo najdljivost in ponovno uporabo. Udeleženci bodo spoznali dobre prakse pri opisovanju podatkov ter pomen standardizacije metapodatkov.

V praktičnem delu bodo prikazani konkretni primeri nalaganja podatkov v repozitorij, upravljanja z verzijami ter objave podatkovnih zbirk. Udeleženci bodo pridobili znanja, ki jim omogočajo samostojno delo z repozitoriji NIOD in učinkovito upravljanje večjih količin podatkov. 

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 19. 03. 2026 od 10.00 - 14.00

Omejitev števila udeležencev: 10

Virtualna lokacija: MS TEAMS

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje dela z ukazno vrstico in osnovni koncepti podatkovnih repozitorijev, velepodatki, S3, repozitoriji, metapodatki, upravljanje podatkov, odprti podatki

Ciljna publika: Raziskovalci, inženirji, študenti, podatkovni znanstveniki, podatkovni analitiki 

Potek izobraževanja: Izobraževanje poteka na daljavo v okolju MS Teams. Udeleženci bodo uporabljali orodja za delo s protokolom S3 ter spletni vmesnik repozitorija NIOD. Praktični primeri bodo vodeni in podprti z demonstracijami.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje konceptov shranjevanja velikih podatkov v repozitorijih
• Uporaba S3 protokola za nalaganje podatkov
• Priprava in upravljanje metapodatkov
• Objava podatkovnih zbirk v repozitorijih NIOD
• Dobre prakse pri upravljanju raziskovalnih podatkov

 

Organizator:

Predavatelji:

Ime:	Marko Ferme
Opis:	Marko Ferme je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Njegova raziskovalna področja so obdelava naravnega jezika, arhitektura porazdeljenih sistemov in visokozmogljivo računalništvo.
E-mail:	marko.ferme@um.si

 

---

Description: Scientific computing increasingly relies on GPU acceleration to handle large datasets and complex numerical tasks. While traditional CPU-based workflows remain essential, modern research benefits greatly from learning how to harness GPUs in an accessible way through Python. CuPY provides a NumPy-like interface that enables users to offload array computations to the GPU with minimal code changes.

On Day 1, we will cover the motivation for GPU computing, discuss what GPUs are best suited for, and set up a self-contained environment. Participants will learn to use conda/mamba for environment management, install and configure a GPU-ready CuPY setup, and verify its functionality.  

On Day 2, we will focus on the CuPY library itself. We will explore its syntax and functionality, emphasizing similarities and differences with NumPy. Through a series of simple examples, and culminating in a more involved case study, participants will gain the skills to confidently integrate GPU acceleration into their Python workflows.

Difficulty: Beginner

Date & Time:

Day 1: 19. 03. 2026  from 13.00 to 16.00

Day 2: 20. 03. 2026 from 13.00 to 16.00

Language: English

Prerequisite knowledge: Basic knowledge of Linux, the Terminal and some Python

Target audience: The workshop is intended for beginners and others interested in using GPUs with python.

Virtual location: ZOOM (only registered participants will see ZOOM link)

Workflow: The training is live over zoom, in the afternoon. The workshop will combine lecture and practical parts, where your own laptop suffices is needed to gain access to the ARNES gpu cluster.

Skills to be gained:

• how to setup python on a GPU
• basics of CuPY
• a more involved example

 

Max number of participants: /

 

Organizer:

Lecturer: 

Name:	Luka Leskovec
Description:	Scientist and educationalist involved in theoretical physics and supercomputing
E-mail:	luka.leskovec@fmf.uni-lj.si

---

Kratek opis: Delavnica je namenjena predstavitvi postopkov shranjevanja in objave velikih podatkov v repozitorijih NIOD. Udeleženci bodo spoznali, kako učinkovito nalagati velike datoteke ali večje število datotek s pomočjo protokola S3 ter kako te podatke ustrezno opisati z metapodatki in jih objaviti za nadaljnjo uporabo.

Podrobnejši opis: Poseben poudarek bo namenjen pripravi in strukturiranju metapodatkov, ki omogočajo ustrezno opisovanje podatkov ter njihovo kasnejšo najdljivost in ponovno uporabo. Udeleženci bodo spoznali dobre prakse pri opisovanju podatkov ter pomen standardizacije metapodatkov.

V praktičnem delu bodo prikazani konkretni primeri nalaganja podatkov v repozitorij, upravljanja z verzijami ter objave podatkovnih zbirk. Udeleženci bodo pridobili znanja, ki jim omogočajo samostojno delo z repozitoriji NIOD in učinkovito upravljanje večjih količin podatkov. 

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 26. 03. 2026 od 10.00 - 14.00

Omejitev števila udeležencev: 10

Virtualna lokacija: MS TEAMS

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje dela z ukazno vrstico in osnovni koncepti podatkovnih repozitorijev, velepodatki, S3, repozitoriji, metapodatki, upravljanje podatkov, odprti podatki

Ciljna publika: Raziskovalci, inženirji, študenti, podatkovni znanstveniki, podatkovni analitiki 

Potek izobraževanja: Izobraževanje poteka na daljavo v okolju MS Teams. Udeleženci bodo uporabljali orodja za delo s protokolom S3 ter spletni vmesnik repozitorija NIOD. Praktični primeri bodo vodeni in podprti z demonstracijami.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje konceptov shranjevanja velikih podatkov v repozitorijih
• Uporaba S3 protokola za nalaganje podatkov
• Priprava in upravljanje metapodatkov
• Objava podatkovnih zbirk v repozitorijih NIOD
• Dobre prakse pri upravljanju raziskovalnih podatkov

 

Organizator:

Predavatelji:

Ime:	Marko Ferme
Opis:	Marko Ferme je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Njegova raziskovalna področja so obdelava naravnega jezika, arhitektura porazdeljenih sistemov in visokozmogljivo računalništvo.
E-mail:	marko.ferme@um.si

 

---

Opis: Raziskovalci se pogosto spopadajo z velikimi računskimi izzivi, na primer pri analizi velikih podatkov, fizikalnih simulacijah, računski kemiji, računski biologiji, napovedovanju vremena, simulacijah dinamike tekočin ipd. Za reševanje mnogih problemov je pogosto na voljo ustrezna programska oprema, ki pa jo je potrebno prilagoditi za izvajanje na izbranem superračunalniku.

Na delavnici si bomo ogledali več načinov nalaganja programske opreme: v domačo mapo, preko okoljskih modulov in vsebnikov. Spoznali se bomo s konceptom virtualnih strojev in vsebnikov ter osvetlili razlike med zasnovo vsebnikov Docker in Apptainer. Naučili se bomo uporabiti že pripravljene vsebnike in na praktičnih primerih spoznali, kako zgraditi enostaven vsebnik Apptainer ter ga zagnati v superračunalniškem okolju. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako v vsebnik vključiti podporo za grafične pospeševalnike in procesiranje na več vozliščih.

Delavnica bo praktično usmerjena, vaje bomo izvajali na modernem sistemu HPC.

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 15. 04. 2026 od 10:00 - 15:00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM (povezava bo na voljo samo registriranim udeležencem)

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Priporočeno predznanje: 

• opravljena delavnica Osnove superračunalništva,

• razumevanje zgradbe računalniške gruče,

• delo preko odjemalca SSH (ukazna vrstica, prenašanje datotek),

• osnovno poznavanje vmesne programske opreme Slurm,

• osnovno znanje operacijskega sistema Linux in lupine Bash

• osnovno poznavanje programskega jezika Python

 

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• poznavanje vmesne programske opreme Slurm

• razumevanje okoljskih modulov in vsebnikov

• uporaba obstoječih vsebnikov Docker in Apptainer

• gradnja lastnih vsebnikov Apptainer za izvajanje izbranih programov na superračunalniški gruči

• raba različnih računskih virov v okoljskih modulih in vsebnikih (procesorska jedra, grafični pospeševalniki, vozlišča)

 

Organizator:

Predavatelja:

Ime:	Davor Sluga
Opis:	https://fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/davor-sluga
E-mail:	davor.sluga@fri.uni-lj.si

Ime:	Ratko Pilipović
Opis:	https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/ratko-pilipovic
E-mail:	ratko.pilipovic@fri.uni-lj.si

 

---

For the fourth meeting of the Ljubljana RNA Salon in 2025/2026, we will have a invited lecture given by Dr. Alessandra Magistrato from CNR-IOM at SISSA in Trieste, Italy..

The RNA Salon will take place at the National Institute of Chemistry.

Vabljeni k poslušanju in ogledu prve epizode iz nove serije podcastov Rdeče pese Od paleolita do Tita, v kateri bomo govorili o različnih zgodovinskih temah, njihovi relevantnosti za današnji čas in s tem prispevali k socialističnem razumevanju naše preteklosti.

V prvi epizodi je bil naš gost arheolog Dimitrij Mlekuž Vrhovnik s katerim smo govorili o Engelsovem Izvoru družine, privatne lastnine in države ter o tem kar arheologija danes pravi o teh procesih. Dotaknili smo se sezonskih sprememb družbene organizacije med lovci nabiralci, zažiganja hiš polnih pridelkov, ki so jih pridelali prvi poljedelci, ter pojava privatne lastnine in moških bojevniških grobov v bronasti dobi ter seveda Engelsovih teorij o “svetovnozgodovinskem porazu ženskega spola”.

Pošlji podcast kolegici, stisni lajk na Youtubu in se naroči na naše kanale.

The post OD PALEOLITA DO TITA 1: ALI JE IMEL ENGELS PRAV? O IZVORU DRUŽINE, PRIVATNE LASTNINE IN DRŽAVE first appeared on Rdeča Pesa.

Ameriški imperializem že desetletja izvaja pritisk na Kubo, vendar se je v zadnjih tednih situacija ponovno zaostrila. Medtem ko svet vsakodnevno spremlja novice o napadih na Iran, ne smemo pozabiti na Kubo, ki že več kot mesec dni trpi zaradi ameriške naftne blokade.  Združene države so svojo zmožnost diktiranja razmer v regiji okrepile tudi z vojaškim napadom na Venezuelo in ugrabitvijo njenega predsednika Nicolasa Madura v začetku tega leta. Venezuela je bila namreč vse od leta 1999, ko je tam na oblast prišel Hugo Chavez, glavni dobavitelj nafte za Kubo. 

Ameriški imperializem tako duši Kubo, saj prekinja dobavo goriva, to pa vpliva na letalske povezave in dostop prebivalk do ključnih življenjskih potrebščin. Ob tem je Trump celo omenil možnost »prijaznega prevzema Kube«, kot se je sam izrazil, s čimer je mislil na poskus ponovitve strategije, ki je bila že uporabljena v Venezueli.  Pod pretvezo boja proti kartelom oziroma »narkoterorizmu« je napovedal vojaški poseg v vse ameriške države, ki po njegovo ne upoštevajo imperialističnega svetovnega reda.

29. januarja je predsednik Donald Trump izdal ukaz za popolno naftno blokado Kube. Ta ukrep ima namerno uničujoče posledice za kubansko prebivalstvo, ki se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike, prekinitvami delovanja v javnem prometu, dostavi hrane in odvozu odpadkov. Zaradi pomanjkanja osnovnih storitev so prebivalci pogosto prisiljeni odpadke sežigati kar na ulicah, kar predstavlja resno tveganje za zdravje.

Zaradi Washingtonovih groženj je na Kubo nafto nehala izvažati tudi Mehika, za katero Trump trdi, da jo vodijo karteli, s čimer  namiguje na morebitno ameriško vojaško intervencijo v državi. Trump z dodatnimi tarifami tudi grozi vsem državam, ki bodo Kubi prodajale nafto. S tem želi poglobiti odvisnost Kube od ameriškega goriva in tako povečati svojo zmožnost političnega izsiljevanja države. Poleg tega s spodbujanjem zasebnega sektorja kubanskega gospodarstva skuša pospešiti in poglobiti proces ponovne vzpostavitve kapitalizma. Trump je nedavno izjavil, da se v »socialistični Kubi« obetajo velike spremembe in da bo tamkajšnji sistem kmalu padel. Zatem je kar hitro pohvalil tudi začasno venezuelsko predsednico Delcy Rodriguez, ki se je močno uklonila zahtevam ZDA. Med drugim je v naftnem sektorju sprejela reformo, ki z odpiranjem sektorja zasebnim in tujim podjetjem omogoča večje sodelovanje pri izkoriščanju in prodaji venezuelske nafte ter zmanjšuje monopol državnih podjetij.

Današnje razmere so nadaljevanje več kot šestdeset let trajajoče ameriške blokade in sankcij proti Kubi. Te segajo vse do kubanske revolucije leta 1959, ko je država stopila na pot socialističnega razvoja. Od takrat naprej so ZDA poskušale Kubo politično in gospodarsko izolirati, saj jim predstavlja simbol države, ki se je odločila za protiimperialistično pot. 

V času hladne vojne je bila ena največjih težav Kube njena geografska oddaljenost od zaveznikov, zlasti od Sovjetske zveze, iz katere je uvažala številne dobrine. Po razpadu Sovjetske zveze v devetdesetih letih je država zapadla v hudo gospodarsko krizo in splošno pomanjkanje. Razmere so se nekoliko izboljšale šele po letu 1999, ko je Venezuela pod vodstvom Chaveza začela Kubi dobavljati nafto. K zaostrovanju trenutnih razmer pa prispevajo tudi nekatere evropske države, denimo Velika Britanija. Britanske banke blokirajo transakcije s Kubo, medtem ko mediji, kot na primer BBC, The Guardian in Zahodni mediji nasploh širijo imperialistične laži o državi, ki je od svoje revolucije leta 1959 zgradila družbo, ki ljudi postavlja pred dobiček ter stoji na strani mednarodnega delavskega razreda in naprednih gibanj po svetu.  Ima izjemen zdravstveni sistem, napreden biotehnološki sektor, podpira lokalne iniciative pri trajnostnem razvoju in uspela je vzpostaviti veliko eko kmetij po državi, ki pripomorejo k prehranski preskrbi sicer odrezanega otoka.

Kuba že desetletja igra pomembno vlogo na področju internacionalne solidarnosti, zlasti v zdravstvu. Država je brezplačno izobraževala tisoče zdravnikov iz revnejših držav in pošiljala zdravstvene ekipe tja, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. V zadnjem času pa administracija Donalda Trumpa pritiska na številne države, naj te kubanske zdravstvene misije izženejo. To neizogibno vodi v poslabšanje zdravstvenih razmer v državah globalnega juga.

Obramba kubanskega ljudstva je nujna naloga naprednih delavk po celem svetu. Prihodnost Kube ni odvisna samo od notranjih reform, ampak tudi od širših političnih sprememb na svetu. Po svetu se že oblikujejo solidarnostna gibanja, ki si prizadevajo za preboj blokade na Kubi in nam lahko služijo kot vzgled. Za 21. marca je na primer načrtovana humanitarna akcija, kjer bodo aktivisti iz celega sveta na Kubo prinesli manjkajoče dobrine v bolnice, šole in ogroženemu prebivalstvu neposredno. V komentarju najdete povezave do humanitarne akcije Nuestra America Convoy, katero lahko tudi finančno podprete.

The post AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO first appeared on Rdeča Pesa.

Fitnesi v kapitalizmu so kapitalistična podjetja, njihov cilj je povečanje dobička. Zato uporabljajo različne strategije, od vezav, ki ljudi prisilijo v plačevanje članarin za dve leti, do oglaševanja urgentnosti izgube kilogramov in oblikovanja telesa, vrednega bikinik. To se lepo poklopi z estetskim idealom in seksualiziranjem ženskega telesa, ki postane tržno orodje. Ženska bi po lepotnih standardih morala imeti majhen pas, veliko zadnjico, raven trebuh, gladko kožo in ne bi smela imeti celulita. Z oblikovanjem tržnega ideala, ki ga v popolnosti nikakor ni mogoče doseči, fitnes industrija kroji stalno hlepenje po novih programih za oblikovanje tazadnje, dietah za izgubo maščobe na trebuhu in kremah, ki topijo celulit. Servirajo nam na tone večinoma povsem nepotrebnih prehranskih dopolnil zapakiranih v fensi embalaže, brez katerih bojda ne bomo napredovali. 

Ženskam so namenjene predvsem skupinske vadbe, ki temeljijo na kardiu in raztezanju in precej manj na vajah za moč s progresivno obremenitvijo. Čeprav s samim konceptom skupinskih vadb ni nič narobe, pa je težava, ko se te pomešajo s problematičnim prepričanjem, da težke uteži ženskam odvzemajo ženstvenost. Tako imenovani programi za ženske so zato pogosto osredotočeni na rast tazadnje in precej manj na gradnjo moči v zgornjem delu telesa. 

Za nameček vplivnice, ki oglašujejo delo na svoji riti, pozabljajo omeniti vpliv genetike. Torej da bodo določene ženske lažje dobile večjo rit kot druge, ki pa se jim bodo mišice prej poznale na rokah ali pa ramenih. A tudi za to je fitnes industrija ponudila produkt in nas prepričala, da ga nujno potrebujemo. Pajkice scrunch – po domače povedano push up modrc za rit. Namen teh je, da “popravijo” tvoje plosko ali predebelo tazadnjo oziroma da te prepričajo, da je s tabo nekaj narobe. 

V fitnes industriji je telo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati in optimizirati. Pri čemer se nenehno spreminja ideal, kako naj bi telo izgledalo in čemu naj bi bilo namenjeno. Fitnes individualizira odgovornost za zdravje in dobro počutje, nemalokrat pa ignorira, da nismo vsi v istem čolnu in kapacitete za trening zgledajo od človeka do človeka zelo drugače. Telo postane projekt samodiscipline, kjer posameznik sam nadzira sebe v interesu produktivnosti. To se prenese tudi v delovno okolje, kjer delavec postane bolj učinkovit, discipliniran in sposoben za delo.

Tudi patriarhatu je v interesu, da ženske ostajajo šibke, krhke, majhne in nesamozavestne. Svojo samozavest pa gradijo glede na velikost “glutsov” in ožini pasa. Takšne ženske je namreč lažje nadzirati in se lepše vklopijo v kapitalistični sistem. 

Lahko torej rečemo, da je fitnes industrija v kapitalizmu ideološki aparat. Toda telesna moč sama po sebi ni kapitalistična in se je kot socialisti ne bi smeli izogibati. Več telesne moči pomeni tudi več avtonomije, boljšo samozavest, boljše zdravje in kvalitetno starost. Kar je generalno gledano dobro za vsakega posameznika. Hkrati pa je dobro tudi za družbo. Navsezadnje je močno in zdravo delavsko telo bolj sposobno za politično organiziranje in kolektivno delovanje. V trenutnem krivičnem sistemu pa je lahko tudi sredstvo za sproščanje stresa in bistrenje misli. 

Prednosti treninga za moč je več, med drugim zmanjšuje tveganje za številne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen tipa 2. Spodbuja rast mišic in ohranjanje mišične mase ter preprečuje starostno zmanjševanje mišične mase, mišične moči in kostne gostote skozi življenje. Slednje je ključno za ženske, ki so bolj nagnjene k osteoporozi – če poenostavimo, trening za moč za starejšo žensko pomeni, da si med padcem ne bo usodno poškodovala kolka. Izboljšuje kognitivne funkcije, spomin in koncentracijo. Preprečuje starostno povezane bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Zmanjšuje tveganje za depresijo in anksioznost. Močno vpliva tudi na možgane – izboljšuje kognitivne funkcije, koncentracijo, kreativnost, dolgoročni spomin, zmanjšuje stres in tako naprej. Trening za moč ob tem razvija veščine, ki jih lahko prenesemo na politično organiziranje. Konsistenca, disciplina, potrpežljivost in dolgoročno razmišljanje.

Treninga za moč s progresivno obremenitvijo bi se zato morali lotiti vsi, ne glede na spol, starost ali telesno pripravljenost. Kot družba pa bi si morali prizadevati, da so treningi za moč dostopni vsem. To lahko dosežemo z gradnjo javnih telovadnic, podružbljanjem obstoječih fitnesov ter širitvijo mreže fitnesov na prostem. Slednjih je kar nekaj že na voljo, predvsem v mestih. Primer dobre prakse je fitnes na prostem na Pobrežju v Mariboru, ki ga je postavila mariborska občina na pobudo občanov s sredstvi participatornega proračuna. Prav to je pokazatelj, da si ljudje želijo dostopne vadbe in se zavedajo pomena zdravega načina življenja.

Ob tem, da je na voljo potreba infrastruktura, je ključno še poznavanje pravilne izvedbe vaj, kar bi pa moralo biti vključeno v učni načrt javnih šol. Prav tako pa bi morali imeti v lokalnem okolju vsi na voljo brezplačne programe skupinskih vadb za moč, kjer bi trenirali pod nadzorom usposobljenih inštruktorjev. 

Fizična moč se gradi počasi in postopoma, enako politična moč. V ekosocialistični revoluciji bomo potrebovali močne ljudi, tako fizično kot psihično. 

The post KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI first appeared on Rdeča Pesa.

Lokalcem in aktivistom, ki se borijo proti gradnji megalomaske klavnice kokoši v bližini Siska na Hrvaškem, je prejšnji teden uspelo preprečiti gradnjo enega od 20 obratov načrtovane megafarme. Ukrajinski kapitalisti, ki bi na Hrvaškem zgradili klavnico za ubijanje več deset tisoč brojlerjev (tj. vrsta gojenih piščancev) na uro, so investicijo razdrobili na manjše projekte, da bi s tem zaobšli okoljsko in drugo zakonodajo. V klavnici načrtujejo vzrejo in klanje več kot 100 milijonov piščancev na leto, kar je štirikrat več kot se jih trenutno vzreja na Hrvaškem.

Kot smo na Rdeči pesi že poročali, je eden od investitorjev projekta milijarder, ki ima med drugim v lasti tudi Perutnine Ptuj. Za projektom, ki je bil ustavljen, pa stoji drugi ukrajinski podjetnik Andrij Matiuha, lastnik verige stavnic Favbet. 

Hrvaško ministrstvo za okolje je po pritisku več kot 150 okoljskih organizacij in lokalnih iniciativ ustavilo postopek ocene vplivov na okolje za enega od obratov za procesiranje, ker ni v skladu s prostorskim načrtom mesta Sisak. To je prvi korak na poti do zmage, dokler ne bodo vsi načrtovani projekti gradnje megafarme ustavljeni, pravijo v Zeleni akciji. 

Do ustavitva postopka ne bi prišlo, če se lokalno prebivalstvo in okoljski aktivisti ne bi združili in organizirali. Konec februarja je v Zagrebu proti projektu protestiralo več kot 5000 ljudi, tri iniciative pa so januarja ministrstvu tudi predlagale ustavitev postopka ocene vplivov na okolje v zgornjem primeru. Pred vsem tem je posebno telo, zadolženo za oceno vplivov na okolje, namreč menilo ravno obratno – da je projekt s prostorskimi načrti Siska skladen.

Kaj nam to pove? Pravni postopki zaščite okolja, ki jih izvajajo institucije kapitalistične države, še zdaleč ne pomenijo celovite zaščite okolja po meri večine prebivalstva. Obratno, ti postopki so golo tehtanje interesov “deležnikov” in njihovo prenašanje na papir. Dokler je edini deležnik kapital, postopki pa se odvijajo za zaprtimi vrati, bi bilo le naključje, če bi država tudi dejansko zaščitila interese lastnega prebivalstva.

A ko se ljudstvo organizira in na glas pove, kaj hoče in potrebuje, ga državne oblasti ne morejo kar preslišati brez posledic za lasten obstoj. Država se javnega delovanja lastnega prebivalstva boji, ravno v tem pa je naša največja moč. Zato: organizirajmo se. 

The post ETAPNA ZMAGA ORGANIZIRANIH LJUDI PROTI KAPITALU – V SISKU USTAVILI IZGRADNJO OBRATA PIŠČANČJE MEGAKLAVNICE first appeared on Rdeča Pesa.

Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO₂ nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj z vidika feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.

V 84. členu programa SDS najdemo »uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja«, ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje »državljanske solidarnosti«, kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje, tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom, ne glede na spol.

Najbolje lahko tovrstno »progresivno« politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke »privilegij« braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO pakt.

Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj pogosteje. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot »blodnje« dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki, vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski Uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.

A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke, oziroma »levi pol«, nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada, in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke desnega pola z različnimi oblikami vojaškega roka.

Hkrati je samooklicana »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.

Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, predvsem pa z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih, zato varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji in kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.

S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na »levo« ali »desno« vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje. Zato v Študentskem društvu Iskra tudi letos za dan žensk organiziramo protest!

Javno pismo so napisali v Društvu Iskra.

The post JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE! first appeared on Rdeča Pesa.

“Vprašanje torej ni, ali si želimo enakosti. Vprašanje je, ali smo se zanjo pripravljene organizirati, ker brez organiziranja ne bo podružbljanja, brez podružbljanja ne bo emancipacije in brez razrednega boja se zgodovina ne premakne.”

Vabimo vas k ogledu spodnjega video eseja o prizadevanjih za osvoboditev in polno vključitev žensk v družbeno življenje, ki so ga pripravili v Študentski Iskri. V njem ustvarjalke in ustvarjalci spregovorijo o zgodovini ženske emancipacije, reproduktivnem delu, socialni državi in o tem, zakaj enakost ni nikoli nastala iz individualnega uspeha – temveč iz organiziranega boja in sistemskih sprememb.

Hkrati pa vas vabimo tudi na protestna shoda, s katerimi bomo v nedeljo v Kopru in Ljubljani obeležili mednarodni dan žensk. Povezave do dogodkov najdete spodaj. Se vidimo na ulicah!

https://www.facebook.com/events/1475775824123066 (LJUBLJANA)

https://fb.me/e/jiy1o4zl4 (KOPER)

The post KDO SE BOJI FEMINIZMA? first appeared on Rdeča Pesa.