V gostinstvu baje ni kadra, kuharji v restavracijah danes zaslužijo več kot učitelji, picopeki zaslužijo še več, če hočeš delati v gostinstvu, boš takoj dobila službo, ja, saj veste, nimamo kadra, zato je treba malo stisniti. Slovenci nočejo delat v kuhinjah, ker so leni, vsi bi na komot sedeli v pisarnah, zato pa morajo lastniki gostiln najemati tujce. Kuharjev pač ni, uzela jih magla. Te mantre poslušamo že od konca epidemije naprej. Kako je mogoče, da ni kadra, če pa lastniki restavracij natakarjem in kuharjem ponujajo tako lepe plače?
V zadnjih treh letih sem dvakrat poskusila nazaj v gostinstvo. Tega sem si iskreno želela, ker me delo v kuhinji veseli. Kot kuharica in picopekinja sem delala v času študija, zato nimam iluzij glede kuharskega poklica. Vem, da je delo v kuhinji nekaj povsem drugega kot pripravljanja obrokov v domačem okolju. Ni mi problem delati karkoli, od pranja posode, do rezanja korenčka pa tudi pripravljanja naročil. Vem, da je delo stresno in da zahteva obvladanje različnih veščin, organizacije in je hkrati miselno in fizično naporno.
Moj edini pogoj, ko vstopam v novo delovno razmerje – še posebej, ko gre za klasično kapitalistično podjetje – je, da dobim plačilo kot je na pogodbi in da se mi ni treba pogajati glede delavskih pravic in standardov, določenih v zakonu o delovnih razmerjih.
Lansko leto sem na enem od zaposlitvenih portalov videla oglas za delo picopeka. Pisalo je, da iščejo delavca za delo za polni delovni čas. Obljubljena plača je bila od 1600 evrov pa vse tja do 2400 evrov neto. Napisali so tudi, da se lahko priučiš za delo. Glede peke pic nisem začetnica, pice sem že samostojno pekla, znam jih oblikovati z rokami, naložiti na lopar in v peč, jih obračati in vzeti ven. Ker sem potrebovala denar, sem si rekla, da grem probat. V najslabšem primeru bi pač imela 1600 evrov neto, kar je najvišja plača kar sem jo do zdaj imela v drugih sektorjih.
V gostinstvu sem že imela slabe izkušnje, ko mi je šef hotel del plače plačati na roke, češ da mi lahko tako da več. Zato sem se tokrat, vajena vsega, bolje pripravila. Napisala sem si svoje pogoje, da bom jasno skomunicirala svoje meje in da bom že od začetka vedela, kje sem. Pri teh mešetarjenjih z nižjimi zapisanimi postavkami me še posebej razjezi to, da če dobiš manj plačano, to pomeni ne samo nižja penzija enkrat davno v prihodnosti, ampak tudi nižjo denarno nadomestilo, porodniška in nižja dolgotrajna bolniška.
Na razgovoru sem tako neposredno vprašala, če dobim plačo takšno kot je na pogodbi in če upoštevajo delovno-pravno zakonodajo. Šefica mi je sveto zagotovila, da seveda, da je tukaj vse tako kot je treba, češ, kako sem lahko sploh podvomila. Na prvi vtis mi je šefica delovala strogo, ampak to me načeloma ne moti, dokler je odnos korekten. Potem sva se glede na moje izkušnje dogovorili da pridem na probo, za katero mi je obljubila, da mi jo bo plačala preko podjemne pogodbe in da bo to 7 evrov neto na uro. Okej, ni problema, všeč mi je bilo že to, da mi je ponudila plačano uvajanje preko pogodbe. Itak sem vedela, da je pričakovanje, da bi me takoj zaposlila s poskusnim obdobjem, utopično.
Tako sem torej najprej prišla za dve uri, da se je prepričala, če znam narediti okroglo pico. Videla je, da znam, ampak da se moram še malce izpopolniti v njihovi tehniki. Fer, konec koncev sem profesionalno pekla pice nazadnje pred desetimi leti, manjka mi hitrosti. Ampak na splošno mi je zatrdila, da mi gre zelo dobro in da verjame, da se bom hitro priučila. Po enem tednu je prišel čas podpisa pogodbe in ponudila mi je delo s polovičnim delovnim časom in 8 evrov neto na uro za delo, oziroma 7 evrov za ure, ko se učim. To bi po njenih izračunih naj naneslo okvirno 7,6 evrov neto na uro.
Pogodbo mi je izročila na dan, ko bi se že naj začela in me prisilila, da sem jo v isti sekundi podpisala, čeprav sem ji rekla, da si jo bom nesla domov in ji jo prinesla naslednji dan. Vztrajala je, da jo moram podpisati in v naglici sem to tudi naredila. Na klasično pogodbo iz papirnice je napisala polovico zakonsko določene bruto minimalne plače brez da bi bilo jasno, če gre za bruto ali neto. Ker pri podpisu pogodbe ni imela časa, ampak mi je list samo potisnila v podpis, sem jo naknadno vprašala še enkrat nekaj dni pozneje. Prvič mi je odgovorila, da je to neto, potem da je bruto in ko sem jo še enkrat pozneje vprašala, da je neto. Moja napaka je bila, da od nje nisem zahtevala, da napiše ali je to bruto ali neto in da nisem bila bolj vztrajna pri tem, da bi pogodbo doma v miru preučila.
Zdaj ko razmišljam za nazaj mi je jasno, da je to paniko, da moram takoj podpisati, najverjetneje naredila povsem namerno. Ko sem dobila plačo, se je namreč zgodilo točno to, kar mi je zagotavljala, da se ne bo in mi je še sveto zagotovila, da se tega, da bi del denarja dobila na roke, pri njih pač ne grejo. Minimalca mi je izplačala na račun, potem mi je napisala, da naj pridem v restavracijo po plačilno listo in mi ostalo izročila v beli kuverti. Ker sem prvo plačo dobila že po tem, ko sem dala odpoved, sem, jebiga, vzela ta denar, in spokala. Lahko bi se kregala, takoj prijavila inšpekciji in vse to. Ampak kaj bi bila alternativa? Njena beseda proti moji glede tega ali je na pogodbi mislila bruto ali neto. Če bi šla v spor, bi pač na koncu dobila samo minimalca.
Pustimo zdaj plačilo in se vrnimo k razlogom, zakaj sem po enem mesecu rekla, hvala lepa, odhajam.
Problemov je bilo toliko, da sploh ne vem, kje začeti. In noben od problemov ni povezan s tem, da meni delo ne bi šlo ali pa da se ne bi razumela s preostalim kolektivom, ravno nasprotno. Picopeka sta me ogromno naučila, bila sta spoštljiva in potrpežljiva kljub temu, da sta bila ves čas pod stresom zaradi preveč dela in pomanjkanja kadra. Mimogrede, vsaj za enega njiju vem, da je malo po mojem odhodu prav tako dal odpoved. Ob tako narcisistični in manipulativni šefici me v bistvu čudi, kako je lahko tako dolgo zdržal.
Pa si poglejmo nekaj primerov.
Prvič. Noben v piceriji ne ve, kdaj bo končal z delom, ker šefica en dan pred začetkom delovnega tedna pošlje urnik VSAKEMU POSEBEJ na sms in to tako, da so napisani kdaj začneš. Kdaj lahko greš, pove ona. In to lahko za koga pomeni, da bo namesto ob treh popoldne šel domov ob devetih zvečer. S tem, da pošilja ljudi domov, ko se ona tako odloči, celoten kolektiv prisili, da postane njena last. Ko sem pozneje to izpostavila kot problem, mi je zabrusila, da so moje zahteve povsem nerazumne in da če hočem vedeti, kdaj končam, naj grem pa delati v Zlatorog.
Drugič. Od zaposlenih pričakuje, da pridejo na delo petnajst minut prej, kar ni plačano in se ne šteje v delovni čas, čeprav se v teh petnajstih minutah pričakuje, da boš naredil inventuro, opral posodo in pekel pice.
Tretjič. Kuhinja je izredno mala, testo za pico pa dela samo ona, čeprav je recept zelo preprost in bi ga zmogel vsak picopek – konec koncev se samo stehta in vse vrže v mešalnik. Vse kar potrebuješ, da ga narediš je pa minimalni občutek za kvašeno testo, kar pa ga picopeki in picopekinje imamo, sicer ne bi pekli pic. Priprave testa se loti ob skrajno neprimernih trenutkih (npr. ko je gneča in rabiš prostor pri pomivalcu posode, kjer je pa tudi mešalnik ali če pa ni gneče in bi lahko testo naredila že ure prej, ga začne pripravljati tik pred zaprtjem, ko bi vsi že radi šli domov). Ko zamesi testo, pa od picopekov pričakuje, da bodo naredili kroglice in jih dali vzhajat, tako da spet vse sloni na njeni kontroli.
Četrtič. Malice ne izplačuje, ker jo imaš na voljo (pica in solate vsak dan, juhej). In ona je tista, ki pove, kdaj lahko greš na malico. Zame, ki sem bila zaposlena za polovični delavnik, je to pomenilo, da me je zelo pogosto poslala domov po treh urah in petdesetih minutah, da mi malica ni pripadala. Hkrati pa me kdaj ni poslala na malico, ko sem delala več kot pet ur, potem pa me okrivila, da nisem šla na malico in mi rekla, da zdaj, ob koncu delovnika, pa ne smem jesti. Malica kot taka seveda ne bi predstavljala nobenega stroška za takšno restavracijo. Sploh glede na to, koliko sestavin se itak vsakodnevno zmeče stran, ker je ponudba absurdna (blizu 100 različnih pic!).
Petič. Več kot očitno z oglasom za delo zavaja. Recimo da sem pri sebi sprejela, da sem pice res pekla pred desetimi leti in sem pristala na en mesec na nižje uvajalne postavke, da se izpopolnim. Ampak v tem času so prišli na primer v strežbo bolj izkušeni gostinci, ki so delali več kot deset let v strežbi in jo obvladajo, pa jim je ponudila 8 evrov neto na uro. Argument – “za to najnižjo urno postavko moraš znati vse”. Sprašujem se, kaj moraš za najvišjo urno postavko, če že moraš za najnižjo znati vse.
Šestič. Delati je treba točno tako, kot je ona rekla in nič drugače. To posledično pomeni, da se šampinjoni režejo na mandolino brez zaščite (bog ne daj, da bi kupili multipraktik z nastavkom za rezanje in šampinjone narezali varno v eni minuti namesto v pol ure). Pistacije se morajo ročno sesekljati, čeprav restavracija premore električni sekljalnik.
Sedmič. Profesionalne kuhinje so, vsaj te, ki sem jih jaz videla, zelo pogosto skrajno nevarne in tudi ta ni izjema. Najde se vse, od uničenih in skrajno nevarnih kablov pri indukcijah in paličnih mešalnikih pa vse do skrajno drsečih tal pred pečjo za pice in uničenih električnih pečic, ki so še vedno v uporabi. Novega se ne kupi, ker ni denarja, a če pregledamo javno dostopne podatke imajo letno toliko dobička, da bi lahko restavracija v roku dveh let na keš kupila novo hišo v Mariboru (pa to je bojda še malo, ker se dosti denarja obrne tudi pod mizo).
Ogromno nas je šlo iz takih bednih šihtov brez da bi karkoli ukrepali. Ker se nam pač ni dalo ukvarjati s prijavami na inšpekcijo, ker smo bili utrujeni od vsega tega sranja. Ali pa ker nismo bili člani sindikata in nismo hoteli tvegati s plačilom odvetnikov. Takšna izkušnja te psihično uniči in ne morem zameriti nikomur, ki je raje pač šel kot pa da bi se boril z mlinom na veter.
Sicer sem zoper omenjene picerije pozneje podala prijavo, ampak bodimo realni, vprašanje, kaj od tega je dejansko po zakonu kaznivo (razen dela na črno, kjer, če se dokaže, kazen plača tudi delavec). Pa tudi, ko smo se v kolektivu pogovarjali o tem, če se jo splača prijavit, se je govorilo, da si je šefica “dobra” z delovno inšpekcijo v Mariboru in da ji nič ne morejo dokazati. In pa dejstvo, da je lažje iti kot pa se kregati z manipulatorko. Ampak če ne drugega, sem vsaj povzročila paniko tik pred največjimi novoletnimi rukerji, kar je morda bil pozneje tudi povod za odhod drugih picopekov. Vsekakor ima še vedno “težave s kadrom”, glede na to, da ves čas intenzivno išče nove delavke in delavce. To pomeni tudi, da ona ves čas dela in mora krpati luknje, sicer bi morali picerijo zapreti.
Mi pa je ta izkušnja dala misliti. Kapitalizem je sistem, v katerem blestijo narcisi in manipulatorji. Včasih je to lahko znotraj pravnih okvirov, včasih na robu in včasih jih pazljivo prečkajo tako, da to koristi njim. Jebemti, človeštvo zmore in si zasluži več, ti kapitalistični izmečki pa sodijo v zapor.
Vabljeni, da nam (v sporočilo ali na naš mail rdece.pese@gmail.com) pišete o vaših delovnih pogojih, stiskah, pritiskih in kršitvah, ki jih doživljate na delovnem mestu, da bomo lahko o njih (seveda anonimno) poročali, širili glas ter prispevali k boju za bolje delovne pogoje za delavke in delavce v gostinstvu!
The post SISTEM, V KATEREM BLESTIJO NARCISI ali ZAKAJ SEM OBUPALA NAD GOSTINSTVOM first appeared on Rdeča Pesa.
Login