Reading view

There are new articles available, click to refresh the page.

SOLIDARNOST S STRUMIŠKO DOLINO: RUDNIK ILOVICA–ŠUTKA PONOVNO OGROŽA KMETIJSTVO IN LOKALNE SKUPNOSTI V SEVERNI MAKEDONIJI

Prebivalci v okolici Strumice v Severni Makedoniji se že skoraj deset let upirajo projektu rudnika bakra in zlata Ilovica–Šutka, ki ga načrtuje kanadsko podjetje Euromax Resources. Junija 2026 je višje upravno sodišče izdalo pravnomočno sodbo v korist podjetja, s čimer se je vladi odprla pot do izdaje dovoljenja za projekt, ki je s tem znova bliže uresničitvi. To je sprožilo novo mobilizacijo lokalnih skupnosti in okoljskih organizacij v regiji.

Dolina je ena ključnih kmetijskih regij Severne Makedonije, znana po rodovitni zemlji in dolgi kmetijski tradiciji, ki lokalnim skupnostim že generacije omogoča preživetje. Prebivalci okoliških občin Bosilovo in Novo Selo, so svoje nasprotovanje rudniku izrazili tudi na dveh lokalnih referendumih leta 2017, ki sta zaradi prenizke udeležbe ostala neveljavna. Kljub temu je gibanje nadaljevalo boj prek občinskih sklepov proti rudniku in nenehnega civilnega pritiska. Gibanje že leta zahteva trajen preklic koncesij za rudnike, zaščito kmetijske zemlje, vodnih virov in ekosistemov doline pred obsežnim izkoriščanjem ter dejansko sodelovanje prizadetih skupnosti.

Primer Ilovica–Šutka razkriva temeljno protislovje t. i. zelenega prehoda, kot ga oblikuje kapital. Baker je ključna surovina za elektrifikacijo in obnovljive vire energije, vendar pod logiko kapitalizma njegovo pridobivanje znova pomeni razlaščanje kmetijske zemlje, uničevanje vodnih virov in preglasovanje volje lokalnih skupnosti v imenu “nujnega razvoja”. Namesto pravičnega prehoda, ki bi izhajal iz demokratičnega nadzora nad viri in potrebami skupnosti, se ponavlja stari vzorec izkoriščanja naravnih virov, le da je tokrat oblečen v zeleno embalažo. Zeleni prehod, ki ne postavlja pod vprašaj lastništva in nadzora nad naravnimi viri, ostaja prehod za kapital, ne za ljudi in okolje.

The post SOLIDARNOST S STRUMIŠKO DOLINO: RUDNIK ILOVICA–ŠUTKA PONOVNO OGROŽA KMETIJSTVO IN LOKALNE SKUPNOSTI V SEVERNI MAKEDONIJI first appeared on Rdeča Pesa.

KAPITAL LOČUJE STARŠE OD OTROK, ŽENE OD MOŽ

Z vami delimo izjavo Delavske svetovalnice in Ambasade Rog ter vabimo k podpisu peticije proti izgonu delavskih družin. Vabimo tudi na shod tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom.

Vlada pripravlja zakonske spremembe, s katerimi bo več deset tisočim tujim delavcem odvzela dovoljenje za bivanje. Pred vrati je množičen izgon, kakršnega v sodobni zgodovini Slovenije še ni bilo.

Kaj prinaša zakon? Delavci bomo morali mesečno zaslužiti kar dvakratnik dosedanjega praga zadostnih sredstev, da bi lahko podaljšali svoja dovoljenja. A če je ta prag teoretično dosegljiv za eno osebo, bo za družine povsem nedostopen – starša z dvema otrokoma bi na primer morala za začasno dovoljenje zaslužiti kar 2.791 evrov mesečno (brez malice, prevoza in dodatkov), za stalno dovoljenje pa 4.060 evrov!

In to še ni vse. Za združitev z družino bomo lahko delavci zaprosili šele po treh letih, naši družinski člani pa bodo morali v prvem letu opraviti izpit iz slovenskega jezika na visoki ravni A2, ob tem da nam vlada hkrati ukinja financiranje že zdaj težko dostopnih tečajev in izpitov. 

Koga zakon prizadane? Glavne žrtve bodo delavske družine. Vlada namreč hoče ločiti žene od mož in otroke od staršev. Par, ki je morda desetletje v Sloveniji delal, bo v trenutku, ko se jima rodi prvi otrok, izgubil pravico do bivanja. Družina, ki ima urejene vse papirje, ki je del lokalne skupnosti in katere otroci hodijo v slovensko šolo, bo čez noč postala ilegalna. Dobesedno gre za množičen izgon družin. Zakon ne bo prizadel le najrevnejših, ampak takorekoč vse – od čistilke do univerzitetnega profesorja, od mehanika do inženirja.

Zakaj vlada to počne? V prvi vrsti gre za kruto izživljanje nad tujimi delavci. V javnih izjavah sicer govorijo o “zagotavljanju socialne stabilnosti” in “boljši integraciji”, a nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Če kaj, vlada zaostruje pogoje tistim delavcem, ki največ prispevamo v državno blagajno in jo tudi najmanj koristimo – brez našega doprinosa bi se zdravstvena in pokojninska blagajna sesuli. Pogoje zaostruje predvsem najbolje integriranim – tistim, ki živimo v državi že dlje časa in smo si tu ustvarili družinska življenja. Zdaj nas hoče zamenjati s samskimi delavci iz bolj oddaljenih držav, ki bodo manj poznali sistem in se jih bo lažje izkoriščalo. Gre torej za darilo izkoriščevalcem in trgovcem z ljudmi.

Kakšne bodo posledice? Več deset tisoč delavcev se bo iz Slovenije primorano izseliti, saj nam v nasprotnem primeru grozi ločitev družin. Obeta se eksodos prebivalcev iz bivše skupne republike, ki so dolga leta bili temelj slovenskega gospodarstva in pomemben del lokalnih skupnosti. Ostali bodo lahko le samski delavci na krajših pogodbah, ki pa bodo pod novimi pogoji morali delati še več, da bi dosegli prag. Vse več ljudi bo brez papirjev – zakon jih bo spreminjal v ilegalce in delavce na črno, ki jih lahko izkoriščajo razne kriminalne združbe. To pomeni pritisk na plače navzdol in pot v suženjski sistem, kakršnega poznamo v zalivskih državah. 

Hkrati se bo vse manj kadrov odločalo za delo v Sloveniji, zaradi česar se bo poglobila kadrovska kriza v panogah, kjer primanjkuje delavcev: v skrbstvu, zdravstvu, vzgoji, industriji, gradbeništvu, gostinstvu in turizmu. 

Kaj lahko storimo? 

  • Pridruži se kampanji s podpisom peticije.
  • Pridruži se nam na shodu tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom
  • Povabi še svoje kolege in sodelavce 

S skupnimi močmi ustavimo suženjski delovni režim in izgon družin!

https://www.peticija.online/signatures/proti_izgonu_delavskih_druzin

The post KAPITAL LOČUJE STARŠE OD OTROK, ŽENE OD MOŽ first appeared on Rdeča Pesa.

JAVNI POTNIŠKI PROMET DOBIL CVEK: ŠOLARJI ZAMUJAJO V ŠOLO, EKSKURZIJ VEDNO MANJ 

Javni potniški promet (JPP) je nezadosten, podražitve občasnih prevozov posegajo v šolski proces, ugotavlja 150 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju iz vse Slovenije v raziskavi Mreže za pravičen prehod.

1. Redne linije JPP ne zadovoljujejo vsakdanjih potreb šolarjev in zaposlenih v šolah 

Večina šolnikov in šolarjev se za vsakdanji prevoz do šole ne more zanašati na mrežo javnega potniškega prometa, ugotavlja raziskava. Več kot 60 % anketiranih poroča o rednem zamujanju ali predčasnem odhajanju učencev zaradi neustreznih voznih redov.

2. Zaradi podražitev prevozov šole krčijo in prilagajajo ekskurzije 

Skoraj štiri petine anketiranih za namene šolskih dejavnosti, ki vključujejo prevoz otrok, najamejo občasni prevoz. Kot največjo težavo pri organizaciji takih dejavnosti je dve tretjini vprašanih navedlo podražitve. Hkrati več kot 72 % anketirancev odgovarja, da morajo šole vsaj občasno ali zelo pogosto prilagajati dejavnosti zaradi finančnih omejitev družin učencev. 

“Zaradi višjih cen smo racionalizirali ekskurzije oz. zmanjšujemo njihovo število. Prav tako združujemo nekatere aktivnosti, da na en dan izvedemo čim več, to pa vodi v upad interesa in manjšo kvaliteto izvedenega.” – ravnateljica gimnazije v goriški regiji

3. Neustrezni vozni redi JPP zaposlenim v šolah nalagajo dodatno organizacijsko breme ter negativno vplivajo na učence in dijake 

Neustreznost javnega potniškega prometa ter komercializacija občasnih prevozov nalagata nevidno in neplačano breme tudi zaposlenim v šolstvu. Učitelji vse več časa namenjajo administraciji, iskanju sredstev in reševanju sistemskih pomanjkljivosti prevoza: 

“V osnovi sem učiteljica športne vzgoje in rada opravljam svoje delo. Žal pa moram vedno več časa nameniti načrtovanju prevozov, prilagajanju izletov, naročanju prevoza, pridobivanju donacij, da lahko plačamo prevoz. Vse to gre na račun mojega pedagoškega dela, kar se mi ne zdi prav.” – pedagoška delavka v osnovni šoli

Posledice tako slabo urejenega javnega prevoza neposredno vplivajo tudi na kakovost izobraževalnega procesa in obšolskih dejavnosti, siromašijo srednješolsko in osnovnošolsko življenje zunaj rednega pouka ter pri dijakih povzročajo utrujenost in stres: 

“Učenci so vsakodnevno pod stresom zaradi voznih redov in zamud javnega prevoza, vlaki imajo zamude tudi do 45 minut, učenec pa tega ne more prej predvideti, zaradi česar zamudi tudi na ocenjevanja znanja.” – pedagoška delavka na srednji šoli

4. Zaposleni v šolstvu podpirajo izboljšave javnega potniškega prometa 

Več kot 80 % zaposlenih v šolstvu meni, da bi več zaposlenih in šolarjev uporabljalo javni promet za vsakodnevno pot do šole, če bi bil ustrezno in zanesljivo urejen. S tem bi prispevali k manjši uporabi avtomobilov in okoljsko vzdržnejši družbi.

Srednješolska profesorica Jerneja Breznik izpostavlja: “Težav šolskega prevoza ni mogoče reševati zgolj na ravni posameznih šol. Pedagoški delavci in delavke moramo skupaj zahtevati potrebne sistemske spremembe, ki bodo javni potniški promet bolje prilagodile potrebam šol in ljudi, izboljšale delovne pogoje voznikov in zagotovile dostopnejše občasne prevoze.” 

5. Arrivi in Nomagu dominanten položaj na trgu omogoča visoke dobičke na račun kakovosti storitve in delovnih pogojev 

Ker redne linije javnega potniškega prometa, ki jih prek državne koncesije upravljata Arriva in Nomago, ne ustrezajo potrebam vseh šolskih dejavnosti, Nomago in Arriva pa sta največja prevoznika, se morajo šole tudi za izredne najeme prevoznikov večinoma zanašati na ti dve podjetji. Podjetji sta v letu 2024 zabeležili 1 milijon evrov (Arriva) in 12,6 milijona evrov (Nomago) čistega dobička. 

Zaradi profitnega motiva skušata obe podjetji višati cene storitev, nižati lastne stroške in izkoriščati svoj duopolni položaj za doseganje višjih dobičkov. To vodi v poslabševanje pogojev za voznike in potnike. 

“Težava je dobiti proste avtobuse, saj ima avtoprevoznik omejene kapacitete zaradi pomanjkanja voznikov.” – pedagoški delavec/ka na osnovni šoli

6. Rešitve?

Nujno je povečanje obsega mreže javnega potniškega prometa in izboljšanje delovnih pogojev za voznike z boljšim plačilom za ves delovni čas, vključno s čakanjem, malico in čiščenjem avtobusa.

Da podražitve izrednega najema prevoznikov ne bodo omejevale dostopa učencev do izobraževalnih dejavnosti, je potrebna regulacija cen občasnih oziroma skupinskih prevozov za šolske dejavnosti.

To sta konkretni rešitvi, ki sta hitro izvedljivi. Vsako leto bolj očitno pa je tudi, da sistem podeljevanja koncesij prevoznikom, ki s svojo dejavnostjo služijo predvsem lastnim profitom, namesto uporabnikom, ni več ustrezen. Zato predlagamo prehod od profitno usmerjenega modela k javnemu, preglednemu in demokratičnemu upravljanju in razvoju javnega potniškega prometa. Pri odločanju o potrebah, linijah in urnikih morajo imeti zagotovljeno besedo tako zaposleni kot uporabniki.

The post JAVNI POTNIŠKI PROMET DOBIL CVEK: ŠOLARJI ZAMUJAJO V ŠOLO, EKSKURZIJ VEDNO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

900 EVROV, DA JE MOJA MAČKA PREŽIVELA: KDO SI LAHKO TO SPLOH PRIVOŠČI? 

Pred dobrima dvema tednoma je zbolel moj maček. Ker je nagnjen k nastajanju sečnih kamnov, kar je precej pogosto pri notranjih kastriranih mačkah, sem bila prepričana, da bo nevšečnost mogoče odpraviti z zdravili, kot do sedaj. Vsekakor nisem pričakovala, da bodo končni stroški zdravljenja nanesli 866,33 evra. Pregled, zdravila, material, aplikacija zdravil.

Ker se je zdravstveno stanje slabšalo in zdravila sprva niso učinkovala, sem  teden in pol vsak dan preživela na veterini, kjer je maček v gneči množičnih čipiranj mačk bil obravnavan, injektiran z zdravili in večkrat diagnosticiran z novimi zapleti. Vsakič, ko sem ob koncu pregleda odšla do blagajniškega pulta na recepciji, sem imela cmok v grlu: »kakšen bo strošek tokrat?«, »ali mi bodo zaračunali še kontrolo, ali ne?«, »včeraj sem plačala čez 250 evrov, danes zagotovo ne bo toliko«.

Ker imam svojega hišnega ljubljenčka seveda rada in si želim, da bo bolje, sem pristala na zdravljenje, tudi ko so me opozorili, da bo to prineslo dodaten strošek. Kakšna izbira neki? Razumem, da zaposleni potrebujejo moje soglasje, a hkrati se ob teh vprašanjih vedno počutim čustveno izsiljena. Saj se dobro zavedajo, da odgovorni lastniki pač ne bodo svojim ljubljenčkom odrekli  možnosti okrevanja.

»Piši dolg«, reče receptorka svoji kolegici, ko se po telefonu pogovarja z neko stranko. Očitno je tudi to praksa, da se ljudje zadolžujejo, ker ne morejo poravnati absurdno visokih stroškov veterinarske oskrbe. Pomislim, da če bi najin maček zbolel pred dvema letoma, ko sva bila s partnerjem slabšem finančnem položaju, si tudi sama ne bi mogla privoščiti njegovega zdravljenja. 

Ko svojo izkušnjo delim s prijatelji, ugotovim, da moj primer ni osamljen in da si mnogi niso mogli privoščiti veterinarske oskrbe in zdravljenja. Imeti hišnega ljubljenčka v sistemu, kjer je njihova oskrba povsem tržna dejavnost, je postal razredni privilegij, oziroma je močno razredno pogojeno. 

Lastništvo hišnih ljubljenčkov, odločitev glede izbire ljubljenčka in kvaliteta zadovoljevanja njegovih potreb (katero hrano kupiti, koliko krat obiskati veterinarja, nega), izhajajo iz dejstva, da so tudi naši hišni ljubljenčki del razreda, ki mu pripadamo sami. 

Hišni ljubljenčki so v 19. stoletju bili simbol malomeščanstva. Kar ne pomeni, da si delavski razred »ne želi« ali pa ni želel hišnih živali, ali pa »ne želi« najboljše možne oskrbe za njih, temveč da kapitalizem različno razporeja čas, prostor in denar, ki je potreben za njihovo dostojno oskrbo.

Imeti hišno žival je bil in je privilegij, ki se v praksi lahko izkaže že skozi vprašanja kot so na primer lastništvo stanovanja ali lastništvo avtomobila. Če živiš v najemu, je ta odločitev prepuščena lastniku stanovanja. Prevoz hišnih ljubljenčkov je z javnim prevozom omejen, ali pa veterinarske ambulante niso na dosegu javnega prevoza. Najbolj pa se kaže skozi možnost veterinarske oskrbe glede na osebni dohodek. Raziskava iz ZDA (An examination of US pet owners’ use of veterinary services, 2006–2018) je na primer pokazala, da imajo lastniki hišnih živali in uporabniki veterinarskih storitev višje dohodke in pogosteje lastno stanovanje, pri čemer so imeli tisti, ki so redno uporabljali veterinarske storitve, še višje dohodke.

V Sloveniji podrobnejših analiz, ki bi lastništvo hišnih ljubljenčkov postavili v razredni kontekst, še ni, a lahko iz prakse opazimo podoben vzorec. Sploh ker zdravljenje hišnih, kot tudi rejnih živali v Sloveniji v obliki javne oskrbe ne obstaja. Veterinarska dejavnost je od osamosvojitve prepuščena trgu in ni več javna služba. 

Ko prebiram podobne izkušnje ljudi po družabnih omrežjih, pogosto zasledim komentarje, ki gredo v smeri »zakaj pa imate hišnega ljubljenčka, če veste, da si ga ne morete privoščiti?«, ali pa »neodgovorno je, da nekdo zavrne zdravljenje pri veterinarju, ker se mu zdi predrago«. 

Na tej točki bi se lahko sprijaznila z dejstvom, da je imeti hišnega ljubljenčka v kapitalizmu  pač malomeščanski luksuz, ampak zakaj mora biti sposobnost človeka, da živi z živaljo in zanjo dostojno skrbi, odvisna od njegovega dohodka, stanovanjske situacije, avtomobila in dostopa do storitve veterinarja? 

Kapitalizem namreč ustvarja protislovje: od skrbnika živali namreč zahteva, da je »odgovoren lastnik«, hkrati pa odgovornost prepušča njegovemu dohodku. Če človek nima denarja za skoraj 1000 evrov veterinarskega posega, je to razumljeno kot njegov osebni neuspeh.

Spreleti me, ko si na koncu izračunam skupni strošek veterinarske oskrbe. Pomislim, da bom na ta denar že nekako pozabila, ko bo mačku bolje, ampak dejstvo,  da so se materialni pogoji življenja zaradi tega zame poslabšali, pa ostaja.

Alternativa zato ni odprava vezi med ljudmi in živalmi (veliko zgodovinskih primerov namreč priča o skrbi in pozitivnih izkušnjah delavcev z živalmi), ampak vzpostavitev družbe, kjer ta vez ni privilegij premožnih in kjer hišni ljubljenčki niso zgolj blago. To pa je mogoče z dostopno in javno veterinarsko oskrbo s sistemom zavarovanj za ljubljenčke, javnim prevozom, ki omogoča prevoz živali, podporo zavetiščem, odpravo komercialne (pasemske) vzreje, in zagotavljanjem stanovanj, ki omogočajo dostojno sobivanje nas in naših živali.

The post 900 EVROV, DA JE MOJA MAČKA PREŽIVELA: KDO SI LAHKO TO SPLOH PRIVOŠČI?  first appeared on Rdeča Pesa.

USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM!

Dodatni milijonski dobički za Spar, Lidl, Hofer, Mercator in druge veletrgovce, novi stotisočaki rente za nepremičninske barone in nova povišica za Blaža Brodnjaka ter ostalo menedžersko kasto. Na drugi strani pa manj denarja za pokojnine običajnih delovnih ljudi, slabši javni zdravstveni sistem in ukinjanje delavskih standardov in pravic za milijon zaposlenih. Tako bi lahko na kratko opisali vsebino in posledice t.i. interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga je na predlog NSi, Demokratov in Resnice parlament sprejel maja letos. 

Toda omenjeno interventno bogatenje elit in siromašenje celotne družbe lahko delovni ljudje zaustavimo! Prvi spodbuden korak je bil narejen že takoj po sprejemu zakona. Sredi maja so namreč združene sindikalne centrale v slabem tednu dni zbrale več kot 47 tisoč neoverjenih podpisov državljank in državljanov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma.

Jutri, 1. septembra pa se pričenja druga etapa referendumskega boja. V njej morajo predlagatelji  do 5. oktobra zbrati 40 tisoč overjenih podpisov državljank in državljanov. Če bodo pri tem uspešni, bo referendum o interventnem zakonu predvidoma izveden sredi novembra. Podpis za razpis referenduma bo možno oddati na vseh upravnih enotah po Sloveniji ali pa spletno preko državnega portala e-Uprava z uporabo elektronskega podpisa. S klikom na povezavo v komentarju pod objavo lahko dostopate do natančnejših navodil za oddajo podpisa.

Še preden pa se začne zbiranje podpisov, pa velja na kratko še enkrat pokazati na glavne dobitnike interventnega zakona za bogatenje že bogatih. 

Trgovski velikani. Z znižanjem davka na dodano vrednost iz 9,5 % na 5 % za nekatera izbrana osnovna živila bo znatno zrasel njihov dobiček, ki je zgolj v primeru trgovske verige Spar že v letu 2024 znašal dobrih 19 milijonov evrov. Izkušnje iz tujine (npr. Hrvaška, Avstrija, Finska) kažejo, da se znižana stopnja DDV-ja ne prelije v nižje cene za potrošnike, ampak v še večje dobičke za trgovske velikane. 

Nepremičninski baroni. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 %, bodo še povečali svoje rente, ki jih mesečno pobirajo od zmeraj večjega števila obubožanih najemnic in najemnikov. Tudi pri tem ukrepu nam izkušnje iz tujine (npr. Švedska, Portugalska, ZDA) kažejo, da ne pride do znižanja cene mesečne najemnine temveč zgolj do zvišanja debeline denarnice tistih, ki oddajajo stanovanja v najem. 

Menedžerska in upravljalska kasta. Z uvedbo socialne kapice (tj. ukinitev plačevanja socialnih prispevkov po 7.500 evrov bruto plače) bo povprečen direktor srednje velike firme, ki na mesec prejme okoli 9.000 evrov bruto plače, na letni ravni v žep pospravil dodatnih 2.080 evrov. Če pa si ogledamo dohodke enega izmed najbolj izpostavljenih menedžerjev, Blaža Brodnjaka iz NLB-ja, pa lahko ugotovimo, da bi mu uveljavitev socialne kapice prinesla dodatnih 148.608 evrov na leto. 

Tistih, ki bi z uveljavitvijo interventnega zakona bili na slabšem je mnogo več. Gre za enega najbolj klasičnih primerov zakonodaje, ki je spisana za interese 1 % najpremožnejših in proti potrebam 99 % ostalega prebivalstva. 

Prav ta ogromna večina delovnih ljudi, ki potrebuje delujoče in dostopne javne storitve in ki že desetletja trpi posledice vse večje ekonomske neenakosti, je tista, ki lahko s svojim angažmajem ustavi sprejem tega družbeno škodljivega zakona. Najprej z množičnim podpisovanjem pobude za razpis referenduma in nato še z bolj množično udeležbo na njem. 

#rdečapesa

The post USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM! first appeared on Rdeča Pesa.

MILIJONE ZA GASILCE NE ZA OROŽJE

Letošnje poletje zaznamujejo zmeraj novi temperaturni rekordi, zgodovinsko nizki vodostaji rek, tisoči umrlih zaradi posledic vročinskih valov in obsežni ter uničujoči požari. Ti z nezmanjšano hitrostjo divjajo po praktično celotni Evropi, od Belgije, Nemčije, Španije, Grčije, pa vse do sosednje Hrvaške. Omenjeni požari so samo v prvi polovici meseca avgusta že zahtevali številna človeška življenja, uničili prostrane gozdove in s tem naravno okolje za mnoge živalske vrste, pregnali na deset tisoče ljudi iz svojih domov ter povzročili vsesplošno opustošenje. 

Vsi lahko na lastne oči vidimo in občutimo, da je uničujočih požarov, suš, poplav, vročinskih valov in ostalih ekstremnih vremenskih pojavov iz leta v leto  več. Vsako leto zaradi njih umre več ljudi kot prejšnje, več živalskih vrst izumre ali pa so potisnjene na rob izginotja, vse več ljudi je prisiljenih zaradi uničenja njihovega življenjskega okolja bežati v druge predele sveta. Vse to so uničujoče posledice okoljske krize povzročene s strani kapitalističnega produkcijskega sistema, ki zaradi profitnega motiva, močno vezanega na fosilna goriva, pred našimi očmi dobesedno požira naravo in delovne ljudi, da bi zadostil privatnim interesom lastnikom kapitala. 

Pri spopadanju z zmeraj večjimi posledicami okoljske krize in prilagajanjem nanje imajo v Sloveniji zelo pomembno vlogo gasilci in gasilke ter druge pripadnice in pripadniki Civilne zaščite ter ostali sodelujoči v sistemu Uprave RS za zaščito in reševanje. Glede na obsežnost nalog, pomembno družbeno vlogo in grozeče napovedi o pogostosti in razsežnosti ekstremnih vremenskih pojavov v prihodnjih letih ter desetletjih bi bilo družbeno koristno in smiselno, da bi za namene delovanja teh služb država namenjala obsežna sredstva. Pa jih res namenja?

Financiranje tako poklicnih gasilskih enot (v njih je redno zaposlenih 1123 gasilk in gasilcev) kot prostovoljnih gasilskih društev (vanje je vključenih okoli 170.000 ljudi) je razdeljeno med lokalne skupnosti (občine) in državo, pri čemer prostovoljna gasilska društva precejšen del denarja zberejo še iz solidarnostnih prispevkov delovnih ljudi samih. Glavnino sredstev za delovanje te razvejane gasilske mreže zagotavljajo občine, pri čemer za namene poklicnega gasilstva zagotavljajo okoli 90 % vseh finančnih sredstev in za namene prostovoljnega gasilstva okoli 85 % vsega denarja. V letu 2025 je iz državnega proračuna za naslov financiranja poklicne in prostovoljne gasilske dejavnosti šlo med 13 in 15 milijoni evrov (razlika se pojavlja zaradi razpisne narave nekaterih sredstev, ki še niso bila v celoti izplačana posameznim gasilskim organizacijam). 

Tudi če za namen našega prispevka vzamemo višjo postavko, torej 15 milijonov evrov, lahko ugotovimo, da je to mizerna številka v primerjavi s tem, koliko ta ista država namenja za stroje in strojčke smrti v obliki nakupov orožja in vojaške opreme ter posodobitve obstoječih vojaških sistemov. Zgolj za ta namen je namreč Republika Slovenija v proračunu za leto 2025 namenila 380 milijonov evrov. Glede na to, da je nova Janševa vlada še znatno povečala sredstva, ki gredo na račun ministrstva za obrambo (za kar 236 milijonov evrov) in ker lahko upravičeno domnevamo, da bo mnogo več tega denarja porabljenega za orožje kot za gasilce. Iz tega lahko zaključimo, da se bo prevlada smrti in orožja nad pomočjo in solidarnostjo, ki ga pooseblja gasilstvo, še nadaljevala ter stopnjevala. 

Vladajoč razred, ki si bo pred posledicami okoljske krize zgradil zlate zidove, bodo še naprej pihali v rog militarizacije in vojne. Naloga naprednih gibanj in delovnih ljudi, ki že močno trpimo posledice okoljskega zloma je, da s politično akcijo obrnemo smer družbenega razvoja. V smer solidarnosti, ohranjanja narave, miru in širših družbenih potreb. To, da gasilstvo postavimo pred stroje smrti, je gotovo eden pomembnejših korakov.

The post MILIJONE ZA GASILCE NE ZA OROŽJE first appeared on Rdeča Pesa.

CEUTA: KAJ MAROŠKE MIGRANTE SILI NA SMRTONOSNO POT V EVROPSKO UNIJO?

Za bedo in revščino, v kateri živi na milijone maroških družin, niso krive same, ampak sta posledica gospodarskega položaja Maroka v globalni vladavini kapitalistov. Maroko je (pol)kolonialna periferija Evropske unije, od nje je odvisen za skoraj dve tretjini svojega izvoza in za več kot polovico svojega uvoza. Na prvi pogled odlično, izgleda kot bi Evropska unija Maročanom pomagala. A ko pogledamo splošno razmerje med uvozom in izvozom, ugotovimo, da Maroko zaradi integracije v evropsko trgovinsko območje letno pridela za več kot 10 milijard evrov trgovinskega primanjkljaja. Preprosto povedano: vsako leto mu zaradi trgovine z državami Evropske unije zmanjka dodatnih 10 milijard v evrski valuti, ki jo mora od nekod dobiti, če hoče iz Evropske unije še naprej kupovati blago.

Glavni vir te valute so prav maroški delavci, ki živijo v Evropski uniji in evre pošiljajo svojim družinam v Maroku. Že ta strukturna odvisnost maroškega gospodarstva od Evropske unije Maročane sili na delo preko Mediterana. Drugi vir evrov za maroško gospodarstvo so evropski turisti. Maroške oblasti jih zato skušajo privabiti čim več, turisti pa prispevajo k višanju cen nepremičnin, storitev in živil v največjih mestih. Tretji vir evrov so tuje investicije, ki imajo za navadnega prebivalca maroških mest v splošnem enake ali še hujše učinke kot turisti.

Poglejmo v realno gospodarstvo, v avtomobilski in kmetijski sektor. Evropski avtomobilski velikani so na severu Maroka, v bližini pristanišča Tanger, zgradili svoje tovarne zaradi logistične bližine, a predvsem zaradi tamkajšnje cene delovne sile, ki je mnogo nižja kot v evropskih državah. Najbolj prodajan avtomobil v Evropski uniji – Dacia Sandero – proizvajajo skoraj izključno v Maroku. Zato, da je privabila investicije avtomobilskih industrialcev, jim je maroška država namenila širokogrudne davčne olajšave. Dobički, skovani iz dela maroških delavcev, pa se stekajo v žepe evropskih lastnikov. Maroško prebivalstvo ima od velike avtomobilske proizvodnje bore malo koristi, čeprav bi na prvi pogled mislili, da bodo zaradi tega imeli vsaj zaposlitve. A v Maroku, ki premore skoraj 40 milijonov prebivalcev, je v avtomobilski industriji zaposlenih le nekaj preko 200 tisoč ljudi.

Največ ljudi v Maroku se preživlja s kmetijstvom, približno polovica vsega prebivalstva. Tradicionalno je (bilo) kmetijstvo v Maroku organizirano po družinsko-plemenskem principu, s proizvodnjo živil za potrebe lokalnega prebivalstva, tako na poljedelsko-pridelovalni kot na nomadsko-živinorejski način. Še danes je okrog dve petini vse zemlje v Maroku, vsaj na papirju, v kolektivnem plemenskem lastništvu. 

Francoska kolonizacija Maroka v prvi polovici dvajsetega stoletja je spodbujala privatizacijo in centralizacijo kmetijskih zemljišč za izvoz produktov na evropsko celino, male kmete pa so kolonizatorji z najbolj rodovitnih zemljišč pregnali na bolj sušna območja bližje puščavi. Nazadnje integracija v kmetijski trg Evropske unije vodi v širitev velike, intenzivne kmetijske industrije za proizvodnjo pomaranč ali paradižnikov, prav tako za izvoz na evropski trg. Trgovinski sporazumi med Marokom in Evropsko unijo pomenijo formalizacijo nekdaj očitno kolonialnih odnosov – največ sadja iz Maroka uvozita prav Francija in Španiji, nekdanji kolonalni gospodarici. Povrh tega uvoz sadja iz Maroka uničuje male kmete v Evropski uniji, saj ne morejo konkurirati cenam uvoženega blaga.  

Intenzivno kmetijstvo v Maroku potrebuje ogromne količine vode, ki jih zaradi nizkega vodostaja v državnih jezovih kmetijski industrialci raje pridobivajo iz podtalnice z vrtanjem globokih vrtin. To povzroča še hujšo sušo na območjih, kjer živijo mali kmetje, ki nimajo denarja in tehnologije za svoje vrtine. Za namakanje so tako prepuščeni na milost in nemilost vremena, ki se spreminja od sezone do sezone, splošni trend je, da so suše vse ekstremnejše.  

Kmetijstvo v Maroku za veliko večino maroškega prebivalstva tako pomeni vse trši kruh. Za nameček so skoraj vsi Maročani, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, del neformalnega gospodarstva. Tudi sicer se večina delavcev v Maroku preživlja v neformalnem gospodarstvu, poleg kmetijstva na primer z rokodelstvom, z gotovinskim poslovanjem, iz rok v usta. Ker niso formalno zaposleni, niso zdravstveno in socialno zavarovani. Edino oporo lahko najdejo v lastnih družinah. Socialna država zanje ne obstaja, pokojnine ne obstajajo. Če potrebujejo oskrbo v bolnišnici, morajo zanjo plačati, pogosto kar neposredno v zdravnikov žep.

Resnici na ljubo pa niti redno zaposleni delavci nimajo kdo ve kaj od socialne države. Lanske jeseni so pod sloganom “bolnišnice pred stadione” po maroških mestih izbruhnili ogromni protesti mladih, med katerimi je brezposlenost že po uradnih podatkih skoraj 38-odstotna. Povod za proteste so bile smrti osmih nosečnic v bolnišnici v Agadirju, ki so v kratkem času razgalile katastrofalno stanje maroškega javnega zdravstva. Posledica protestov: “rekorden” proračun ministrstva za zdravje in socialno varstvo v letu 2026. Kljub povišanju za 30 odstotkov proračun ministrstva še zmeraj znaša manj kot štiri milijarde evrov, kar je le nekaj več kot pol odstotka celotnega državnega proračuna. V tej luči je prav gotovo tisto, kar Maročani najbolj potrebujejo, nova in bleščeča infrastruktura za nogometno svetovno prvenstvo leta 2030.

Zaključimo s pozivom: evropske države in njihovi prebivalci nismo žrtve “hibridnih migracij”, ampak so migranti prave žrtve izkoriščanja njihove domovine in njihove delovne sile po evropskem kapitalu. Zdaj lažje razumemo, zakaj mladi Maročani kljub brezpravnosti, represiji in rasizmu, ki jih čakajo v evropskih državah, odhajajo na smrtonosno pot prek morja. Na nas je, da širimo glas, gradimo solidarnosti in izkoreninjamo rasizem, ki so ga politiki tako temeljito zasejali med ljudi.

Kdo je kriv za množico migrantov v Ceuti? Preberi tukaj.

Zakaj pa Evropske države kriminalizirajo Maroške migrante? Preberi tukaj.

The post CEUTA: KAJ MAROŠKE MIGRANTE SILI NA SMRTONOSNO POT V EVROPSKO UNIJO? first appeared on Rdeča Pesa.

PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU

»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.

Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.

Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj  izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij. 

Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina  energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.

Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.

Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.

Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.

Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in  20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.

The post PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU first appeared on Rdeča Pesa.

KAPITALIZEM IN (NE)VARNOST PRI DELU

Pred dnevi je Evropska komisija predlagala uvedbo evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu. Izbran je bil datum 8. avgust, in sicer v spomin na nesrečo v belgijskem rudniku Bois du Cazier pred natanko sedemdesetimi leti, ko je življenje izgubilo 262 delavcev 12 narodnosti.

Ob tej priložnosti bomo nekaj besed namenili tematiki varnosti pri delu v kapitalizmu. Za začetek si oglejmo si statistiko.

Pri inšpektoratu za delo je bilo lani prijavljenih 14.189 delovnih nezgod, med njimi 21 smrtnih in 946 težjih. Na področju varnosti in zdravja pri delu je bilo opravljenih več kot 5 tisoč inšpekcijskih pregledov in ugotovljenih kar 9.623 kršitev, največji delež, 29,3 odstotka, v gradbeništvu. Leto 2026 po nekaterih navedbah prinaša še slabšo statistiko. Ob tem velja poudariti, da k tem številkam niso prištete smrti zaradi poklicnih bolezni in bolezni, povezanim z delom. Dejanske številke, povezane z nezgodami in poklicnimi boleznimi, za katerimi so konkretni delovni ljudje in družine, so torej še veliko višje.

Kako to, da so ob vseh ukrepih in ob sodobni delovni opremi delovne nezgode še vedno pogoste? Razlogi so kot vedno strukturni. Kapitalizem je sistem, ki na prvo mesto postavlja profit, vse ostalo pa je zanj zgolj obrobnega pomena. Čeprav se je varnost delavcev skozi zgodovino povečala (sprejeti so bili številni varnostni ukrepi, stroji so na splošno varnejši kot nekoč), so pritiski kapitala, ki skuša priti do čim višje presežne vrednosti v čim krajšem času, v osnovi ostali enaki. Nezgode tako niso naključne anomalije, temveč strukturne posledice kapitalističnega načina proizvodnje. S tem nočemo reči, da kapitalizem neposredno povzroča delovne nezgode, pač pa, da ustvarja pogoje, v katerih so te pogostejše.

Do te ugotovitve je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji prišel tudi Friedrich Engels, ko je analiziral nezgode, ki so se zgodile med čiščenjem strojev. Engels je zapisal: »Mnogo nesreč se na primer pripeti, če hočejo delavci čistiti stroje, medtem ko se vrte. Zakaj? Ker podjetnik sili delavce, da morajo čistiti stroje v prostem času, ko stoje, delavca pa seveda prav nič ne veseli, da bi si dal odškrbniti od svojega prostega časa.« Za nezgode, o katerih je govoril Engels, ni bil kriv delavec, temveč kapitalist, ki je od delavca zahteval, da stroj očisti v prostem času, delavec pa se je zato odločil za čiščenje stroja, ko je ta obratoval, kar je pomenilo nevarnost.

Uvedba evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu nas ne sme pustiti zgolj pri besedah. Od politike moramo zahtevati konkretne ukrepe za večjo varnost delavk in delavcev – tako na področju delovnih nezgod kot tudi na področju poklicnih bolezni. Seveda pa ni dovolj samo pasivno čakanje na politiko. Najučinkovitejše sredstvo za večjo varnost in boljše delovne pogoje je delavsko organiziranje.

The post KAPITALIZEM IN (NE)VARNOST PRI DELU first appeared on Rdeča Pesa.

CEUTA: ZAKAJ EVROPSKE DRŽAVE KRIMINALIZIRAJO MAROŠKE MIGRANTE?

Nedavno množično prečkanje maroško-španske meje v Ceuti, španski eksklavi na severu Maroka, je spodbudila kombinacija propagande na družbenih omrežjih, neaktivnosti maroških varnostnih sil in geopolitičnih okoliščin, ki namigujejo na ameriško in izraelsko vpletenost. Vse to podrobno opisuje prispevek Owna Jonesa, ki smo ga objavili v petek. Prevod je dostopen je na naši spletni strani.

Dejstva na laž postavljajo rasistično retoriko evropskih politikov o “invaziji” afriških migrantov, ki naj bi si jo španska vlada s svojimi politikami nakopala sama. A tudi Jones prihod migrantov opisuje kot problem. Izrabo ljudi, ki jih evropske države nočejo sprejeti, slika kot hibridno grožnjo za špansko vlado. S tem posredno pristaja na agendo Evropske komisije, ki na hujskanje evropskih politikov odgovarja z vse hujšo kriminalizacijo migrantov. Rasističnih politik Evropske unije in držav članic še zdaleč ne podpirajo le desne stranke. O tem, da je treba zastražiti evropske meje, obstaja široko strinjanje od fašistov do konservativcev, preko skrajnosredinskih liberalcev, vse do levoliberalcev. 

Letošnjega junija so začela veljati nova pravila evropskega pakta o migracijah in azilu, ki državam članicam v primerih, ko naj bi države nečlanice migrante izrabljale kot instrument pritiska in jih pošiljale na njihove meje, omogoča široke omejitve pravic ljudi do azilnih postopkov in vračanje migrantov čez mejo po hitrih postopkih. Po evropskem pravu so po novem legalizirana tudi koncentracijska taborišča za migrante na zunanjih mejah Evropske unije. Vse več evropskih politikov in vlad se zavzema za izgradnjo taborišč po zgledu italijanske fašistične vlade Giorgie Meloni, ki želi del ljudi, zajetih na morju, zadrževati v taboriščih na ozemlju Albanije, torej izven lastnega ozemlja in zunaj meja Evropske unije. 

Zakaj je to pomembno? Evropske politike migrante in begunce vse bolj silijo k ubiranju nevarnih poti, na katerih morajo prečkati puščavo, morje ali divjino gozdov, prav s tem, ko vse običajne in regularne poti zapirajo in onemogočajo. V naslednjem koraku pa to dejstvo, da so na ozemlje evropskih držav prišli po neregularnih poteh, izrabljajo za njihovo kriminalizacijo: za zapiranje v centre za pridržanje – dejansko koncentracijska taborišča – za izgone ljudi preko južnih meja, za potapljanje njihovih čolnov na morju … Prav teh metod se družno poslužujejo španske in maroške oblasti na militarizirani meji med Ceuto in Marokom, in enakih metod so se poslužile zdaj: večino ljudi, ki so prispeli, je Španija že vrnila v Maroko, čeprav imajo v Španiji po Ženevski konvenciji in španski ter evropski zakonodaji pravico do azila. 

Kaj je pravica do azila? Najprej, kaj ni: ni absolutna pravica vsakogar, ki prispe v državo Evropske unije. Vsakdo pa ima pravico zaprositi za azil in pravico ne biti vrnjen tja, kjer mu grozi nevarnost, zaradi katere je odšel od doma – prav to pravico evropske države kršijo, ko ljudi avtomatizirano vračajo preko južnih meja. Vsakdo ima pravico do individualne obravnave v azilnih postopkih, v katerih nato državni uradniki ocenjujejo njegovo dejansko upravičenost do azila. Pravica do azila ni agenda levice, kakor bi jo radi prikazali rasistični in ksenofobni politiki v Evropi. Ravno obratno, je del povojnega sistema odnosov med državami, torej del buržuaznega mednarodnega prava. S tem ko države kršijo pravico ljudi do azila, kršijo lastna državotvorna načela. 

A velika večina Maročanov je v Evropski uniji izključena celo iz zaščite po buržuaznem pravu. V Evropski uniji Maroko velja za varno državo in na podlagi tega uradniki veliko večino maroških prošenj za azil zavrnejo. Le redkim uspe dokazati, da si zaslužijo mednarodno zaščito, ker se ne morejo vrniti domov zaradi utemeljenega strahu, da bi jih preganjali zaradi njihove rase, religije, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Stroge omejitve mednarodnega prava glede tega, kdo so tisti, ki si “zaslužijo” azil, izhajajo iz buržuazne slepote za odnose izkoriščanja globalnega juga po globalnem severu, ki jih povzroča gospostvo kapitala. Prav zaradi te slepote ostajajo pravi razlogi za množične migracije Maročanov v države Evropske unije skriti. Če lahko tihotapci ljudi v Maroku v sodelovanju z oblastmi na podlagi širjenja laži preko 70 tisoč ljudi pripravijo do skoraj simultanega prečkanja maroško-španske meje, to še nič ne pove o razlogih, zakaj ljudje na propagando o medu in mleku, ki naj bi se zanje cedila v Evropski uniji, tako zlahka nasedejo. Pravi razlogi so v njihovem ekonomskem položaju, v bedi in revščini, v kateri živi mlada maroška populacija. To bomo obravnavali v tretjem prispevku “Pesinega dvojčka”, za konec tega pa poglejmo, kaj kriminalizacija migracij in skoraj neobstoječe možnosti pridobitve statusov pomenijo za tiste maroške delavce, ki jim kljub vsem preprekam vendarle uspe priti v države Evropske unije. 

Obubožanemu slovenskemu kmetu, ki je na koncu 19. stoletja s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, so tam obljubljali med in mleko, nazadnje pa je umrl v enem od ameriških premogovnikov. Evropske države zdaj Maročanom, kot bi bili zverine, odrekajo še legalno pravico do prebivanja in dela. Seveda gre za poenostavitev, a bistvo ostaja enako: vladavina kapitala v ZDA je rasizem uporabljala za upravičevanje suženjstva in po njegovi formalni odpravi za nadaljno segregacijo delavcev po odtenkih ne-belosti. Slovane so čez lužo denimo klasificirali nekje vmes med “pravimi belci” (anglosaksoni) in temnopoltimi potomci sužnjev. Tako so jih angažirali za najtežja dela v rudnikih in jeklarnah, v katerih se z izboljšanjem delovnih pogojev kapitalistom ni bilo treba ukvarjati, saj so lahko za vsakega delavca, ki je umrl, iz Evrope uvozili 10 novih.

Maroški in alžirski delavci, ki jih je Francija iz svojih severnoafriških (pol)kolonij množično uvažala predvsem po drugi svetovni vojni v času silovitega gospodarskega vzpona, so si v novi domovini postopoma uspeli izboriti delavske, socialne in državljanske pravice. A to kapitalistom ne godi, saj pomeni, da iz njihove delovne sile ne morejo iztiskati večje presežne vrednosti kot iz delovne sile ostalih delavcev metropolitanske Francije. Od 70. in 80. let sledi kriminalizacija migracij na ravni Evropske unije, ki se zdaj z vsakim dnem stopnjuje. Na tisoče migrantskih delavcev iz Maroka v južni Italiji ali Španiji zdaj na plantažah dela brez pravic in statusov, v razmerah sodobnega suženjstva!

Zadnji in tretji prispevek “Pesinega dvojčka” za razumevanje konteksta nedavnega dogajanja v Ceuti bomo objavili v naslednjih dneh.

The post CEUTA: ZAKAJ EVROPSKE DRŽAVE KRIMINALIZIRAJO MAROŠKE MIGRANTE? first appeared on Rdeča Pesa.

IZBIJMO JIM SOCIALNO KAPICO IZ GLAVE – INTERVENTNO NA REFERENDUM

Ustavno sodišče je v ponedeljek sprejelo odločitev o dopustnosti referenduma o t. i. intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Prvega septembra se bo tako pričelo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, katerega ustreznejše ime bi bilo Zakonski ukrepi za interventno bogatenje bogatih in siromašenje vseh ostalih ter celotne družbe. Na primeru treh ljudi si bomo plastično ogledali kakšne praktične učinke bi imela uveljavitev zakonskih predlogov, ki so jih pripravili agenti kapitala in menedžerska kasta v NSi, Demokratih Anžeta Logarja in Resnici. 

Najprej poglejmo, kaj bi od interventnega zakona imeli mladi. Vzemimo za primer študentko v zgodnjih dvajsetih letih, ki prejema državno štipendijo, dela preko študentske napotnice kot natakarica, živi v najemniškem stanovanju in redno obiskuje svoj študijski program. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja urne postavke za študentsko delo, niti ji ne zagotavlja večjega obsega delavskih pravic. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja skromne državne štipendije (povprečna državna štipendija za študente z vsemi pripadajočimi dodatki je v letu 2025 znaša 194 € mesečno), niti ne zaustavlja rasti (skritih) stroškov javnega študija v Sloveniji. Prav tako ji interventni zakon ne prinaša nižjega zneska mesečne najemnine. Vse mednarodne študije (npr. Irska, Finska, Avstralija, Hrvaška) kažejo, da znižanje obdavčitve najemnin ne rezultira v nižjih mesečnih najemninah, ki jih najemniki plačujemo rentnikom. 

Krivično pa bi bilo trditi, da interventni zakon ne bi imel nobenega vpliva na zgoraj opisano študentko. Zaradi znižanja davka na dodano vrednost na 15 osnovnih živil bi večji del svojega prisluženega denarja namenila za dobičke trgovskih velikanov in ne za državno porabo. Vsem nam je namreč popolnoma jasno, da navedeno znižanje DDV-ja na 5 % ne bo pripeljalo do dejanskega padca cen, temveč zgolj do višanja profitnih stopenj veletrgovcev. Čez kakšno leto ali dve, ko bi zaradi ukrepov v interventnem zakonu zmanjkalo denarja v državni blagajni, pa bi omenjena študentka lahko občutila še dodatne posledice. Zamrznitev ali pa znižanje že tako ali tako borne državne štipendije, višanje študijskih stroškov, nižanje delavskih standardov in pravic. 

Sedaj pa si poglejmo, kaj bi imel od interventnega zakona delavec srednjih let, ki živi v lastni hiši, prejema plačo v višini 1300 € neto (cca. 2000 € bruto) in nima v lasti nobenih delnic. Njegova plača bi ostala popolnoma ista. Prav tako bi ostali isti tudi vsi davki, ki jih plačuje. Zaradi omenjene proračunske luknje, ki bi jo povzročili ukrepi vključeni v interventno zakonodajo pa bi imel interventni zakon kljub vsemu pomemben dolgoročen vpliv na njegovo življenje. Vse več doplačil za javne storitve (zdravstvo, skrbstvo, vrtci, izobraževanje, itd.), vse manjša dostopnost do njih in vse slabše življenje zanj in njegove bližnje. 

Kaj pa bi imel od interventnega zakona klasični predstavnik menedžerskega razreda? Za primer si bomo vzeli novopečenega člana vladnega strateškega sveta za gospodarstvo in dolgoletnega predsednika uprave NLB, Blaža Brodnjaka. Zgolj na mesečni ravni bi se njegova neto plača, zaradi uveljavitve t. i. socialne kapice dvignila za kar 12.384 €! Na letni ravni bi zgolj zaradi uveljavitve tega ukrepa neposredno v denarnico pospravil kar dodatnih 148.608 €. Ker je Brodnjak seveda tudi lastnik delnic v dveh podjetjih, bi mu v kolikor bi se odločil za prodajo, interventni zakon tudi tukaj priskočil na pomoč z znižanjem davčne stopnje za kapitalske dobičke iz naslova prodaje delnic. V kolikor je Brodnjak tudi lastnik nepremičnin, ki jih oddaja, so mu njegovi parlamentarni zlati prinašalci tudi tukaj pripravili darilce. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 % bi lahko v njegov žep kapnilo še nekaj tisočakov na leto. 

Na koncu pa nekaj besed namenimo še tistim, ki so v imenu kapitala in menedžersko-upravljalske kaste pripravili in v parlamentu sprejeli ta zakon. Prav ti parlamentarci, ki tolikokrat ponavljajo fraze o “moči ljudstva”, da so si nekateri izmed njih to nalepili celo na predvolilne plakate, sedaj glasno jamrajo, jokajo in negodujejo, ker bomo imeli običajni delovni ljudje možnost, da oddamo podpis za referendum in možnost, da ta družbeno škodljiv zakonski okvir na ljudskem glasovanju zavrnemo. Njihov slogan “moč ljudem” bi lahko že končno spremenili v “(po)moč kapitalu in menedžerjem”. 

O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma vas bomo na Rdeči pesi ažurno obveščali.

The post IZBIJMO JIM SOCIALNO KAPICO IZ GLAVE – INTERVENTNO NA REFERENDUM first appeared on Rdeča Pesa.

OROŽJE ZA IZRAEL ŠE VEDNO PLUJE SKOZI ITALIJANSKA PRISTANIŠČA 

Čeprav v Gazi od lanskega oktobra formalno velja premirje, italijanski aktivisti opozarjajo, da skozi italijanska pristanišča še vedno potujejo pošiljke za izraelsko vojaško industrijo. V odgovor so pristaniški sindikati, italijanska veja BDS (gibanje, ki spodbuja bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu) in druge skupine v zadnjih mesecih okrepili nadzor nad temi tovori in organizirali proteste, pravne akcije in pritiske v parlamentu.

Skupina No Harbour For Genocide je skupaj z BDS Italija razkrila, da so bili 19. junija v pristanišču Porto Marghera pri Benetkah natovorjeni štirje zabojniki, namenjeni izraelski vojaški industriji v kraju Ramat HaSharon. Sledenje je pokazalo, da so pristali na ladji MSC Nita, ki je nato res priplula v izraelska pristanišča. Nato je ladja 24. julija znova pristala v Benetkah, v torek pa odplula proti pristanišču Gioia Tauro na jugu Italije. Pošiljatelj je ameriško podjetje Union Technology Corporation, ki izdeluje elektronske komponente dvojne (civilno-vojaške) rabe.

BDS Italija sumi, da je ladja zaobšla nadzor italijanskega urada UAMA, pristojnega za promet z vojaškim materialom. Končna destinacija naj bi bila IMI Systems, danes del koncerna Elbit Systems, enega največjih dobaviteljev opreme in dronov izraelski vojski — ista družba je marca že prejela pošiljke prek Gioia Tauro in Cagliarija, ki jih je po prijavah pregledala italijanska carina. Aktivisti opozarjajo, da kljub temu doslej nobena institucija ni objavila, kaj je bilo v zaseženih zabojnikih in zahtevajo sistematične preglede ter zaseg vsega vojaškega tovora za Izrael.

Med italijanskimi pristanišči po podatkih opazovalnice Weapon Watch največ takšnih ladij sprejme prav Genova, podobno vlogo pa ima še vsaj deset drugih pristanišč. Prav Genova pa ima dolgo tradicijo pristaniškega internacionalizma, od nasprotovanja in protestov proti Pinochetu do protestov proti vojni v Vietnamu. Danes to vlogo nosi Collettivo Autonomo Lavoratori Portuali (CALP), kolektiv pristaniških delavcev, ki deluje neodvisno od uradnih sindikatov in je večkrat blokiral ali razkril nakladanje orožja, nekoč za savdsko vojno v Jemnu, zadnje čase za Izrael.

Novembra lani je po ulicah Genove, mesta s približno 600.000 prebivalci, protestiralo več kot 40.000 ljudi. To je bil eden največjih propalestinskih shodov v Italiji od začetka vojne, na katerem so ob CALP-u in USB (Unione Sindacale di Base – federacija avtonomnih sindikatov) sodelovali tudi delegacije CGIL (Confederazione Generale Italiana del Lavoro – splošna italijanska konfederacija dela), dijaki, župniki in navijači tekmecev Genoa CFC ter Sampdoria.

Podobna dinamika se je od septembra lani ponavljala tudi v Livornu in Ravenni, kjer so delavci stavkali in blokirali ladje, za katere so sumili, da gre tovor v Izrael. Ravenna pa je zadržala tudi tovornjaka, za katera so sumili, da prevažata eksploziv za Haifo. Medtem, ko v Veliki Britaniji petim aktivistom organizacije »Palestine Action« grozi obsodba kot teroristom zaradi razbitja oken in metanja rdeče barve na podružnico banke Barclays v Lancashiru, je Italija aprila letos sporočila, da bo začasno prekinila izvajanje obrambnega sporazuma z Izraelom. Kljub temu pa dovoljenja za izvoz orožja, izdana pred letom 2023, ostajajo v veljavi. Vseeno pa mora biti prekinitev spodbudna novica za protiimperialistične in delavske boje po vsem svetu.

The post OROŽJE ZA IZRAEL ŠE VEDNO PLUJE SKOZI ITALIJANSKA PRISTANIŠČA  first appeared on Rdeča Pesa.

SISTEM, V KATEREM BLESTIJO NARCISI ali ZAKAJ SEM OBUPALA NAD GOSTINSTVOM

V gostinstvu baje ni kadra, kuharji v restavracijah danes zaslužijo več kot učitelji, picopeki zaslužijo še več, če hočeš delati v gostinstvu, boš takoj dobila službo, ja, saj veste, nimamo kadra, zato je treba malo stisniti. Slovenci nočejo delat v kuhinjah, ker so leni, vsi bi na komot sedeli v pisarnah, zato pa morajo lastniki gostiln najemati tujce. Kuharjev pač ni, uzela jih magla. Te mantre poslušamo že od konca epidemije naprej. Kako je mogoče, da ni kadra, če pa lastniki restavracij natakarjem in kuharjem ponujajo tako lepe plače? 

V zadnjih treh letih sem dvakrat poskusila nazaj v gostinstvo. Tega sem si iskreno želela, ker me delo v kuhinji veseli. Kot kuharica in picopekinja sem delala v času študija, zato nimam iluzij glede kuharskega poklica. Vem, da je delo v kuhinji nekaj povsem drugega kot pripravljanja obrokov v domačem okolju. Ni mi problem delati karkoli, od pranja posode, do rezanja korenčka pa tudi pripravljanja naročil. Vem, da je delo stresno in da zahteva obvladanje različnih veščin, organizacije in je hkrati miselno in fizično naporno.

Moj edini pogoj, ko vstopam v novo delovno razmerje – še posebej, ko gre za klasično kapitalistično podjetje –  je, da dobim plačilo kot je na pogodbi in da se mi ni treba pogajati glede delavskih pravic in standardov, določenih v zakonu o delovnih razmerjih. 

Lansko leto sem na enem od zaposlitvenih portalov videla oglas za delo picopeka. Pisalo je, da iščejo delavca za delo za polni delovni čas. Obljubljena plača je bila od 1600 evrov pa vse tja do 2400 evrov neto. Napisali so tudi, da se lahko priučiš za delo. Glede peke pic nisem začetnica, pice sem že samostojno pekla, znam jih oblikovati z rokami, naložiti na lopar in v peč, jih obračati in vzeti ven. Ker sem potrebovala denar, sem si rekla, da grem probat. V najslabšem primeru bi pač imela 1600 evrov neto, kar je najvišja plača kar sem jo do zdaj imela v drugih sektorjih. 

V gostinstvu sem že imela slabe izkušnje, ko mi je šef hotel del plače plačati na roke, češ da mi lahko tako da več. Zato sem se tokrat, vajena vsega, bolje pripravila. Napisala sem si svoje pogoje, da bom jasno skomunicirala svoje meje in da bom že od začetka vedela, kje sem. Pri teh mešetarjenjih z nižjimi zapisanimi postavkami me še posebej razjezi to, da če dobiš manj plačano, to pomeni ne samo nižja penzija enkrat davno v prihodnosti, ampak tudi nižjo denarno nadomestilo, porodniška in nižja dolgotrajna bolniška. 

Na razgovoru sem tako neposredno vprašala, če dobim plačo takšno kot je na pogodbi in če upoštevajo delovno-pravno zakonodajo. Šefica mi je sveto zagotovila, da seveda, da je tukaj vse tako kot je treba, češ, kako sem lahko sploh podvomila. Na prvi vtis mi je šefica delovala strogo, ampak to me načeloma ne moti, dokler je odnos korekten. Potem sva se glede na moje izkušnje dogovorili da pridem na probo, za katero mi je obljubila, da mi jo bo plačala preko podjemne pogodbe in da bo to 7 evrov neto na uro. Okej, ni problema, všeč mi je bilo že to, da mi je ponudila plačano uvajanje preko pogodbe. Itak sem vedela, da je pričakovanje, da bi me takoj zaposlila s poskusnim obdobjem, utopično. 

Tako sem torej najprej prišla za dve uri, da se je prepričala, če znam narediti okroglo pico. Videla je, da znam, ampak da se moram še malce izpopolniti v njihovi tehniki. Fer, konec koncev sem profesionalno pekla pice nazadnje pred desetimi leti, manjka mi hitrosti. Ampak na splošno mi je zatrdila, da mi gre zelo dobro in da verjame, da se bom hitro priučila. Po enem tednu je prišel čas podpisa pogodbe in ponudila mi je delo s polovičnim delovnim časom in 8 evrov neto na uro za delo, oziroma 7 evrov za ure, ko se učim. To bi po njenih izračunih naj naneslo okvirno 7,6 evrov neto na uro. 

Pogodbo mi je izročila na dan, ko bi se že naj začela in me prisilila, da sem jo v isti sekundi podpisala, čeprav sem ji rekla, da si jo bom nesla domov in ji jo prinesla naslednji dan. Vztrajala je, da jo moram podpisati in v naglici sem to tudi naredila. Na klasično pogodbo iz papirnice je napisala polovico zakonsko določene bruto minimalne plače brez da bi bilo jasno, če gre za bruto ali neto. Ker pri podpisu pogodbe ni imela časa, ampak mi je list samo potisnila v podpis, sem jo naknadno vprašala še enkrat nekaj dni pozneje. Prvič mi je odgovorila, da je to neto, potem da je bruto in ko sem jo še enkrat pozneje vprašala, da je neto. Moja napaka je bila, da od nje nisem zahtevala, da napiše ali je to bruto ali neto in da nisem bila bolj vztrajna pri tem, da bi pogodbo doma v miru preučila. 

Zdaj ko razmišljam za nazaj mi je jasno, da je to paniko, da moram takoj podpisati, najverjetneje naredila povsem namerno. Ko sem dobila plačo, se je namreč zgodilo točno to, kar mi je zagotavljala, da se ne bo in mi je še sveto zagotovila, da se tega, da bi del denarja dobila na roke, pri njih pač ne grejo. Minimalca mi je izplačala na račun, potem mi je napisala, da naj pridem v restavracijo po plačilno listo in mi ostalo izročila v beli kuverti. Ker sem prvo plačo dobila že po tem, ko sem dala odpoved, sem, jebiga, vzela ta denar, in spokala. Lahko bi se kregala, takoj prijavila inšpekciji in vse to. Ampak kaj bi bila alternativa? Njena beseda proti moji glede tega ali je na pogodbi mislila bruto ali neto. Če bi šla v spor, bi pač na koncu dobila samo minimalca. 

Pustimo zdaj plačilo in se vrnimo k razlogom, zakaj sem po enem mesecu rekla, hvala lepa, odhajam. 

Problemov je bilo toliko, da sploh ne vem, kje začeti. In noben od problemov ni povezan s tem, da meni delo ne bi šlo ali pa da se ne bi razumela s preostalim kolektivom, ravno nasprotno. Picopeka sta me ogromno naučila, bila sta spoštljiva in potrpežljiva kljub temu, da sta bila ves čas pod stresom zaradi preveč dela in pomanjkanja kadra. Mimogrede, vsaj za enega njiju vem, da je malo po mojem odhodu prav tako dal odpoved. Ob tako narcisistični in manipulativni šefici me v bistvu čudi, kako je lahko tako dolgo zdržal. 

Pa si poglejmo nekaj primerov. 

Prvič. Noben v piceriji ne ve, kdaj bo končal z delom, ker šefica en dan pred začetkom delovnega tedna pošlje urnik VSAKEMU POSEBEJ na sms in to tako, da so napisani kdaj začneš. Kdaj lahko greš, pove ona. In to lahko za koga pomeni, da bo namesto ob treh popoldne šel domov ob devetih zvečer. S tem, da pošilja ljudi domov, ko se ona tako odloči, celoten kolektiv prisili, da postane njena last. Ko sem pozneje to izpostavila kot problem, mi je zabrusila, da so moje zahteve povsem nerazumne in da če hočem vedeti, kdaj končam, naj grem pa delati v Zlatorog. 

Drugič. Od zaposlenih pričakuje, da pridejo na delo petnajst minut prej, kar ni plačano in se ne šteje v delovni čas, čeprav se v teh petnajstih minutah pričakuje, da boš naredil inventuro, opral posodo in pekel pice. 

Tretjič. Kuhinja je izredno mala, testo za pico pa dela samo ona, čeprav je recept zelo preprost in bi ga zmogel vsak picopek – konec koncev se samo stehta in vse vrže v mešalnik. Vse kar potrebuješ, da ga narediš je pa minimalni občutek za kvašeno testo, kar pa ga picopeki in picopekinje imamo, sicer ne bi pekli pic. Priprave testa se loti ob skrajno neprimernih trenutkih (npr. ko je gneča in rabiš prostor pri pomivalcu posode, kjer je pa tudi mešalnik ali če pa ni gneče in bi lahko testo naredila že ure prej, ga začne pripravljati tik pred zaprtjem, ko bi vsi že radi šli domov). Ko zamesi testo, pa od picopekov pričakuje, da bodo naredili kroglice in jih dali vzhajat, tako da spet vse sloni na njeni kontroli.

Četrtič. Malice ne izplačuje, ker jo imaš na voljo (pica in solate vsak dan, juhej). In ona je  tista, ki pove, kdaj lahko greš na malico. Zame, ki sem bila zaposlena za polovični delavnik, je to pomenilo, da me je zelo pogosto poslala domov po treh urah in petdesetih minutah, da mi malica ni pripadala. Hkrati pa me kdaj ni poslala na malico, ko sem delala več kot pet ur, potem pa me okrivila, da nisem šla na malico in mi rekla, da zdaj, ob koncu delovnika, pa ne smem jesti. Malica kot taka seveda ne bi predstavljala nobenega stroška za takšno restavracijo. Sploh glede na to, koliko sestavin se itak vsakodnevno zmeče stran, ker je ponudba absurdna (blizu 100 različnih pic!).

Petič. Več kot očitno z oglasom za delo zavaja. Recimo da sem pri sebi sprejela, da sem pice res pekla pred desetimi leti in sem pristala na en mesec na nižje uvajalne postavke, da se izpopolnim. Ampak v tem času so prišli na primer v strežbo bolj izkušeni gostinci, ki so delali več kot deset let v strežbi in jo obvladajo, pa jim je ponudila 8 evrov neto na uro. Argument – “za to najnižjo urno postavko moraš znati vse”. Sprašujem se, kaj moraš za najvišjo urno postavko, če že moraš za najnižjo znati vse.

Šestič. Delati je treba točno tako, kot je ona rekla in nič drugače. To posledično pomeni, da se šampinjoni režejo na mandolino brez zaščite (bog ne daj, da bi kupili multipraktik z nastavkom za rezanje in šampinjone narezali varno v eni minuti namesto v pol ure). Pistacije se morajo ročno sesekljati, čeprav restavracija premore električni sekljalnik. 

Sedmič. Profesionalne kuhinje so, vsaj te, ki sem jih jaz videla, zelo pogosto skrajno nevarne in tudi ta ni izjema. Najde se vse, od uničenih in skrajno nevarnih kablov pri indukcijah in paličnih mešalnikih pa vse do skrajno drsečih tal pred pečjo za pice in uničenih električnih pečic, ki so še vedno v uporabi. Novega se ne kupi, ker ni denarja, a če pregledamo javno dostopne podatke imajo letno toliko dobička, da bi lahko restavracija v roku dveh let na keš kupila novo hišo v Mariboru (pa to je bojda še malo, ker se dosti denarja obrne tudi pod mizo). 

Ogromno nas je šlo iz takih bednih šihtov brez da bi karkoli ukrepali. Ker se nam pač ni dalo ukvarjati s prijavami na inšpekcijo, ker smo bili utrujeni od vsega tega sranja. Ali pa ker nismo bili člani sindikata in nismo hoteli tvegati s plačilom odvetnikov. Takšna izkušnja te psihično uniči in ne morem zameriti nikomur, ki je raje pač šel kot pa da bi se boril z mlinom na veter. 

Sicer sem zoper omenjene picerije pozneje podala prijavo, ampak bodimo realni, vprašanje, kaj od tega je dejansko po zakonu kaznivo (razen dela na črno, kjer, če se dokaže, kazen plača tudi delavec). Pa tudi, ko smo se v kolektivu pogovarjali o tem, če se jo splača prijavit, se je govorilo, da si je šefica “dobra” z delovno inšpekcijo v Mariboru in da ji nič ne morejo dokazati. In pa dejstvo, da je lažje iti kot pa se kregati z manipulatorko. Ampak če ne drugega, sem vsaj povzročila paniko tik pred največjimi novoletnimi rukerji, kar je morda bil pozneje tudi povod za odhod drugih picopekov. Vsekakor ima še vedno “težave s kadrom”, glede na to, da ves čas intenzivno išče nove delavke in delavce. To pomeni tudi, da ona ves čas dela in mora krpati luknje, sicer bi morali picerijo zapreti.

Mi pa je ta izkušnja dala misliti. Kapitalizem je sistem, v katerem blestijo narcisi in manipulatorji. Včasih je to lahko znotraj pravnih okvirov, včasih na robu in včasih jih pazljivo prečkajo tako, da to koristi njim. Jebemti, človeštvo zmore in si zasluži več, ti kapitalistični izmečki pa sodijo v zapor.

Vabljeni, da nam (v sporočilo ali na naš mail rdece.pese@gmail.com) pišete o vaših delovnih pogojih, stiskah, pritiskih in kršitvah, ki jih doživljate na delovnem mestu, da bomo lahko o njih (seveda anonimno) poročali, širili glas ter prispevali k boju za bolje delovne pogoje za delavke in delavce v gostinstvu!

The post SISTEM, V KATEREM BLESTIJO NARCISI ali ZAKAJ SEM OBUPALA NAD GOSTINSTVOM first appeared on Rdeča Pesa.

ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH, SPISAN V ZASEBNI KLINIKI

Predsednik stranke Resni.ca Zoran Stevanović je v zakonodajno proceduro vložil predlog zakona o pacientovih pravicah. Ta je po poročanju portala Necenzurirano nastal v zasebni zdravstveni ustanovi. Eden od avtorjev novele zakona o pacientovih pravicah je namreč Gorazd Perenič, lastnik ene največjih zasebnih klinik. Perenič je lastnik podjetja Studio R, ki zaposluje več deset družinskih zdravnikov in je v lanskem letu ustvarilo več kot štiri milijone evrov prihodkov.

Kaj prinaša omenjeni predlog zakona? Po čistem naključju je spisan tako, da najbolj koristi prav zasebnim zdravstvenim ustanovam, kakršna je Pereničeva. Predlog zakona uvaja tako imenovani »zdravstveni bon«, ki bi ga lahko tisti brez osebnega zdravnika unovčili pri katerem koli zdravniku, tudi zasebniku – ta bi jim lahko izdajal recepte in odrejal bolniški stalež.

Zakaj je to problematično? Zakon bi zasebnikom po hitrem postopku odprl pot do več kot 100.000 novih pacientov in posledično do velike količine dodatnega denarja iz javne blagajne. Koriščenje bona pri zasebnikih bi tako pomenilo preusmerjanje javnega denarja v zasebni sektor.

Tega bi se verjetno najbolj razveselilo prav Pereničevo podjetje, saj ima – velikanskim prihodkom navkljub – težave z zagotavljanjem dobičkonosnosti. V letu 2024 je podjetje ustvarilo nekaj tisoč evrov izgube, lani pa le slabih 40 tisoč evrov dobička.  

Zgodba pa ima seveda tudi širšo plat. Razumeti je moramo v luči neoliberalnih poskusov privatizacije zdravstva, o katerih na Rdeči pesi redno poročamo. Namesto da bi si država prizadevala za delujoče in dostopno javno zdravstvo, bo skupna sredstva po ovinkih preusmerjala v žepe zasebnikov. S tem bi se ti še dodatno okoristili. Ob vsem tem postane jasno, da takšna politika ni v interesu večine prebivalk in prebivalcev. Kar potrebujemo ni državno financiranje zasebnih poslov, temveč dostopno javno zdravstvo.

#rdecapesa

The post ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH, SPISAN V ZASEBNI KLINIKI first appeared on Rdeča Pesa.

KDO JE ODGOVOREN ZA VČERAJŠNJO AVTOBUSNO NESREČO NA KOBARIŠKEM?

V torkovem jutru se je na cesti Tolmin – Kobarid zgodila nesreča avtobusa, v kateri je bilo poškodovanih pet potnic in potnikov ter avtobusni voznik, sicer filipinski državljan. Avtobus je v levem ovinku zapeljal s ceste in končal pod njo. Na srečo nihče od njih ni v življenjski nevarnosti, večina pa jih je trenutno že v domači oskrbi. Kmalu po tem, ko se je novica o nesreči razširila, so spletna omrežja napolnili komentarji kot so “Te kristuse črne je treba nagnat tja od koder so prišli”, “Doma kamelo pr ns pa kr avtobus” in “Prekleti samomorilski črnuhi”. 

Toda kdo je zares odgovoren za slabo stanje javnega potniškega prometa in s tem tudi za ogrožanje varnosti vseh udeleženk in udeležencev v prometu? So to res voznice in vozniki avtobusov ali se za njimi skrivajo lastniki kapitala, ki na račun nižanja delavskih standardov in preko kovanja vse večjih dobičkov ogrožajo vse delovne ljudi?

Osrednja avtobusna prevoznika, Nomago in Arriva, ki izvajata več kot 80 % medkrajevnega cestnega javnega potniškega prometa v Sloveniji, sta v letu 2025 skupaj zabeležila več kot 12,5 milijona evrov dobička. Glavnino tega z računa koncesij za opravljanje javne gospodarske službe (medkrajevni javni potniški promet) in opravljanja vedno dražjih prevozov za namene šolskih izletov ter ekskurzij, ki postajajo vedno bolj nedostopni za vse večje število šolajočih se otrok. 

Golo zasledovanje profitnega motiva, tudi v primeru Nomaga, ki je sicer v 100 % lasti Slovenskih železnic, vendar se njegov poslovni model in notranja organizacija v ničemer bistveno ne razlikuje od Arrive, vodi do nenehnega poslabševanja delovnih pogojev tam zaposlenih delavk in delavcev. Špara se pri plačah, špara se pri opremi in vzdrževanju avtobusov, špara se pri obračunavanju delovnega časa, špara se pri dodatnih zaposlitvah, vse več je avtoritarnosti in samovolje lastnikov in šefov, urniki voznic in voznikov so vse daljši in vse bolj nepredvidljivi, pogosto pa jih izvejo celo zgolj en dan vnaprej.

Da bi zadržali visoke profite, še dodatno otežili delavsko organiziranje, disciplinirali obstoječe delavke in delavce ter znižali delavske standarde, se vodstva omenjenih podjetij (pod skrbnim očesom kapitalistične države) poslužujejo tudi množičnega uvažanja delavcev iz tujine. Mnogokrat jih kot sardine natrpajo v stanovanja, ki so slučajno v lasti kakšne osebe, povezane z lastniki/upravljalci podjetja, jim ne zagotovijo ustreznega uvajanja in kvalitetnih, časovno in lokacijsko dostopnih ter brezplačnih tečajev slovenskega jezika. Ko pa se zgodi nesreča, pa si lastniki kapitala in vodstva podjetij pilatovsko umijejo roke in veselo pritrjujejo rasističnim izbruhom sovraštva. 

Pri tokratni ali kateri drugi nesreči ne gre preprosto za zdrs iz ovinka. Gre za vožnjo v napačno smer, kjer za volanom sedijo oblastniki, ki podeljujejo koncesije, strokovne službe, ki ne opravljajo nadzorov nad brezhibnostjo tehničnih sredstev, in lastniki kapitala, ki si vsako leto v žepe pospravijo več milijonov evrov. Ceno te vožnje v napačno smer pa plačujemo vsi – delavke in delavci v javnem potniškem prometu, potnice in potniki ter celotna družba. Zato je prav, da lastništvo in upravljanje javnega potniškega prometa preide iz zasebnih rok v odgovornost celotne družbe. Le skozi takšno podružbljanje lahko namreč zagotovimo kakovosten, varen in dostopen javni potniški promet. 

Vir fotografije: TV Slovenija

The post KDO JE ODGOVOREN ZA VČERAJŠNJO AVTOBUSNO NESREČO NA KOBARIŠKEM? first appeared on Rdeča Pesa.

MINISTER ZA PRIVATIZACIJO ZDRAVSTVA IN DOBIČEK, TADEJ OSTRC

Prejšnji teden je vlada Janeza Janše zdravstvenemu ministru Tadeju Ostrcu, članu stranke Demokrati Anžeta Logarja, omogočila, da poleg ministrovanja opravlja delo v zasebni zobozdravstveni ordinaciji svojega prijatelja, v zavodu Vergina. 

V času prejšnje vlade, ko je bil Ostrc pod Bešičem Loredanom zaposlen kot državni sekretar ministrstva za zdravje, je bil vpleten v sporne podelitve koncesij zdravnikom zasebnikom. Med drugim je sodeloval pri podelitvi koncesije prav zasebniku Vergina! Kot poročajo na Necenzurirano, je zasebna klinika Vergina od leta 2023 iz javne blagajne prejela že skoraj pol milijona evrov. 

Lastnik Vergine, Dime Sapundžiev, je poleg koncesije za Vergino dobil tudi koncesijo za svoje drugo podjetje, Zavod MD Oral, ki ga je ustanovil maja 2022, le nekaj tednov preden je na ministrstvo prišel Ostrc. 

Koncesije se sicer podeljujejo za 15 let, kar zasebnikom omogoča stabilen dohodek, poleg tega pa lahko izvajajo še plačljive storitve. Prav tako se pogosto zgodi, da zdravniki, ki so zaposleni v javnem sistemu, hkrati pa delajo še za zasebnike, umetno ustvarjajo dolge čakalne vrste v javnem, svoje bolnike pa naročajo v zasebne klinike. Spomnimo na predstojnika ortopedskega oddelka v Splošni bolnišnici Novo mesto, Gregorja Kavčiča, ki je paciente preusmerjal h koncesionarju, zasebni kliniki Arbor Mea, kjer je delal sam. 

Ostrc je sicer glasni podpornik zasebnega zdravstva in nasprotuje omejevanju koncesionarjev-zasebnikov. Zloglasni interventni zakon, ki ga je parlament sprejel na predlog NSi-ja, SLS-a, FOKUS-a, Demokratov in Resni.ce, tako za koncesionarje gladko odpravlja omejitev razpolaganja s presežki prihodkov. Kaj to pomeni?  Če bo ta del zakona obveljal – pravkar o dopustnosti zakonodajnega referenduma odloča Ustavno sodišče – bodo zasebniki lahko razliko med javnim denarjem, ki ga prejmejo za izvajanje storitev, in njihovimi stroški znova kratkomalo pospravili v lastne žepe. 

Poglejmo, kako lastniki zasebnih klinik bogatijo na račun delovnih ljudi. Očesni kirurški center Dr. Pfeifer po poročanju Necenzurirano iz javne blagajne prejme okoli 60 odstotkov vseh njegovih prihodkov, v obdobju 2023-2025 pa si  je izplačal več kot šest milijonov evrov dobička. Njegova lastnica je družina nekdanjega predstojnika Očesne klinike UKC Vladimirja Pfeiferja. Medicinski center Iatros prejme dobrih 80 odstotkov svojih prihodkov iz javne blagajne, v letu 2024 so si lastniki izplačali 1,5 milijona evrov dobička. 

Kopičenje javnega denarja v zasebnih žepih za Ostrca ni noben problem, po drugi strani pa smo lahko pred dnevi v medijih brali izjave ministra Ostrca, koliko izgube je ustvarilo javno zdravstvo. » V zdravstvu 200 milijonov evrov primanjkljaja, bolnišnice z 22 milijoni izgube,«, piše Delo. Strašenje o izgubah nikoli ne vsebuje še pojasnila, kam denar izgine. Zagovorniki kapitala, kot je Tadej Ostrc, ne bodo nikoli s prstom pokazali na krivce, ki se mastijo na plečih hirajočega javnega zdravstvenega sistema, kot so koncesionarji-zasebniki, ki si izplačujejo milijone javnega denarja. 

Prav tako je problematično, da o zdravljenju ljudi govorimo kot o dejavnosti, ki bi naj prinašala ali dobiček ali izgubo. Zdravje ni nekaj, s čimer se trguje. Sploh pa je bizarno govoriti o stroških, ki jih naj bi predstavljala skrb za zdravje ljudi, medtem ko Ostrčev šef, predsednik vlade Janez Janša brezsramno obljubila več kot 40 milijonov evrov za vojno v Ukrajini in povečanje izdatkov za oboroževanje po nareku morilske zveze NATO.

#rdecapesa

The post MINISTER ZA PRIVATIZACIJO ZDRAVSTVA IN DOBIČEK, TADEJ OSTRC first appeared on Rdeča Pesa.

SAYONARA, JARED KUSHNER: PROTESTI V ALBANIJI IN FLAMINGO REVOLUCIJA

Albanijo je konec maja 2026 zajel val protestov, ki se je začel zaradi nasprotovanja načrtovanim luksuznim turističnim projektom na albanski obali, nato pa prerasel v širše protivladno in protikorupcijsko gibanje. Povod za proteste so bili načrti za razvoj turističnih kompleksov na območju otoka Sazan in obalnega območja Zvërnec, ki so povezani z investicijsko družbo Jareda Kushnerja, zeta ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Projekti so sprožili tudi okoljske pomisleke, saj projekt posega v ekološko zaščitena območja albanske obale. Protestno gibanje je zaradi flamingov, ki bivajo na območju lagune Narta na območju Zvërnec, dobilo ime “flamingo revolucija”. Za piko na i je albanska vlada s petimi milijoni subvencionirala tudi koncert Kanye Westa (Ye), ki je znan po svojih neonacističnih stališčih, kar je še dodatno razjezilo ljudi. Predsednika vlade Edija Ramo aktivisti obtožujejo, da je to storil, da bi zasenčil večtedenske proteste po Albaniji.

Protesti so se začeli 23. maja, ko so se v Zvërnecu zbrali okoljski aktivisti in lokalni prebivalci, da bi protestirali, medtem ko so izvajalci projekta plažo Pishë Poro-Narta ogradili z bodečo žico. Teden dni kasneje je zasebna varnostna služba projekta nasilno napadla protestnike s solzivcem. Posnetki nasilja so se razširili na TikToku, 31. maja pa so protesti dosegli tudi albansko prestolnico Tirano z vzkliki »Albanija ni naprodaj!«. Protesti so se nadaljevali, 20. junija je bilo na ulicah že 250.000 ljudi. Njihove zahteve so se razširile onkraj enega samega razvojnega projekta. Protestniki pozivajo predsednika vlade Edija Ramo k odstopu. Tudi glavna opozicijska stranka, Demokratska stranka Sali Beriše, je bila deležna mnogih kritik. Slogani »Rama v zapor, Beriša v zapor« je slišati na vseh protestih. Demonstranti se spopadajo s celotnim koruptivnim sistemom, od albanske vladajoče elite do družine Trump in ameriškega imperializma.

Protestniki vladi očitajo, da pri gospodarskem razvoju države daje prednost velikim tujim investitorjem in luksuznemu turizmu pred interesi lokalnega prebivalstva in varovanjem okolja. Kritike so povezane tudi s širšim modelom albanskega gospodarskega razvoja, ki se v zadnjih letih močno usmerja v turizem, nepremičninske investicije in razvoj obale. Primer Kushnerjevih projektov je tako postal simbol vprašanja, komu dejansko koristi hitra turistična preobrazba Albanije in kakšno ceno zanjo plačujejo narava in lokalne skupnosti. »Gre preprosto za občutek, da mi, Albanci, tukaj v Albaniji ne moremo zaslužiti za življenje in da se naša država spreminja v raj za tujce, za Albance pa v pravi pekel,« je dejala ena izmed aktivistk, ki je tudi aktivno vključena v proteste.

Jared Kushner si je z gradbenim projektom na Sazanu in Zvërnecu pridobil naziv “strateškega vlagatelja”, ki mu ga je podelila kar albanska vlada, namreč Projekt Sazan Island Touristic Resort naj bi Albancem zagotovil okrog 1000 delovnih mest. Gradnja je tako dovoljena tudi na okoljsko zaščitenem območju, saj je albanska vlada leta 2024 zakonu o zavarovanih območjih dodala nov amandma. Odločili so se, da bodo dovolili gradnjo na zavarovanih rezervatih, če si projekt pridobi naziv “elitnega turizma”, definicija katerega pa ni nikjer pojasnjena. To omogoča gradnjo hotelov, letališč in energetskih objektov na zaščitenih območjih. Sprejetje amandmaja se je zgodilo samo tri tedne preden je albanska vlada javno naznanila Kushnerjev projekt. Podobno se je v Albaniji zgodilo že v preteklosti, na primer leta 2021, ko je albanska vlada za gradnjo letališča Vlora na zaščitenem območju to območje enostavno umaknila iz seznama zavarovanih območij. Letališče je služilo turizmu in hotelirjem, lokalno prebivalstvo pa od tega ni imelo čisto nič. 

Že pred “flamingo revolucijo” sporna dejanja klana Trump na Balkanu niso ostala nekaznovana. Na primer, v Srbiji so protestniki lansko leto dosegli ustavitev izgradnje Trumpovega stolpa v Beogradu na Generalštabu, gradnja katerega je bila povezana s podjetjem Jareda Kushnerja. Ker je to stolp, ki ga je leta 1999 bombardiral NATO, je spominski kraj. Takrat so se na protestih povezali študenti v blokadi, vojni veterani in lokalni arhitekti in zagotovili ustavitev projekta. To kaže, da lahko organizirani delavski boji prinesejo dosežke in so uspešni v boju proti gradbenim projektom, ki služijo samo eliti.

Če želite o gradbenih projektih v Albaniji izvedeti še več, vam v posluh priporočamo oddajo Riviera Albanija na Radiu Študent. Povezava do oddaje: https://radiostudent.si/politika/balkan-ekspres/riviera-albanija

The post SAYONARA, JARED KUSHNER: PROTESTI V ALBANIJI IN FLAMINGO REVOLUCIJA first appeared on Rdeča Pesa.

GOSTUJOČE PERO – Množične investicije kapitalistov v politiko in njihov vpliv na življenjsko blaginjo delavcev

Na Zahodu ponovno močno občutimo krizo kapitalizma. Zaradi neenakomernega kopičenja bogastva buržoazija na vse pretege ščiti zastareli sistem. Za vedno hujše krize je odgovorna privatna lastnina. Nad levim in desnim polom kapitalizma razočarano delavstvo se slej kot prej radikalizira. In ker buržoaziji alternativni, antikapitalistični sistem ne koristi, saj ogroža njen obstoj, raje dopusti vzpon skrajne desnice. 

Vzponu desnice smo priča po celem svetu. Od zmage republikancev v ZDA se je trend nadaljeval v mnogih evropskih državah – vzpon antimigrantskih, anti-LGBTQ in antisocialnih retorik je mogoče občutiti po vsej Evropi. Zmage konservativnih političnih strank so se vidno povečale v Nemčiji s stranko AfD, na Češkem z zmago samooklicanega pro-Trump predsednika Petra Pavla, z zmago slovaškega predsednika Roberta Fica, s pro-Trump držo britanske stranke Labour, z avtoritarnimi ukrepi Giorgie Meloni v Italiji in prav tako z novo vlado skrajno desnih strank v Sloveniji.

Desnica s širjenjem rasističnih in nacionalističnih idej izolira in ščuva delovne ljudi ene proti drugim. Izkorišča vsakdanje, ekonomske težave delovnih ljudi v prid kapitalu. Poglejmo si nekaj primerov, kako kapital in konzervativna desnica delujeta z roko v roki. 

Znanih je mnogo primerov direktnih investicij v desničarsko propagando. Milijarderji in bogate družine investirajo v medije, znane po promociji konzervativnih in kulturnobojnih sporočil – z odkrito rasistično in proti LGBTQ+ vsebino. Na primer Farris in Dan Wilks, teksaška milijarderja, ki se ukvarjata s hidravličnim lomljenjem, sta financirala konservativne medije, kot sta The Daily Wire in PragerU, ki ustvarjajo homofobne, transfobne in nacionalistične politične komentarje. Ta medija dajeta medijski prostor zagovornikom kapitalizma, šovinistom in seksistom, kot so Dennis Prager, Ben Shapiro in Jordan Peterson.

Ključno orodje kapitalistov je tudi financiranje in lobiranje politikov. Za lobiranje so v ZDA leta 2025 porabili rekordnih 5,08 milijarde dolarjev, kar je 11 % več kot leta 2024 – to je tudi največji skok od začetka četrtletnih razkritij leta 2008. Zdravstveni lobi je zaradi negotovosti glede znižanja programa Medicaid v Trumpovem davčnem in proračunskem paketu porabil rekordnih 868 milijonov dolarjev, da bi s tem zagotovil znižanje sredstev programa. Sektor financ, zavarovalništva in nepremičnin je porabil 711 milijonov dolarjev, kar je 26 % več kot leta 2024.

Elon Musk je leta 2024 ustanovil America PAC (Political Action Committee) za podporo kampanji Donalda Trumpa, sam pa je bil glavni donator. AIPAC-ov (Izraelski lobi) PAC in njegov super PAC (United Democracy Project) sta v ciklu 2023–2024 skupaj porabila skoraj 126,9 milijona dolarjev, kar je več kot dvakrat več kot ~44 milijonov dolarjev, porabljenih leta 2022.

Velik vpliv na globalno politiko imajo tudi ameriški možganski trusti (ang. think tank). Veliki dobrodelni skladi, kot sta Fidelity Charitable in Vanguard Charitable, so usmerili milijone organizacijam, kot sta fundacija VDARE in Center za študije priseljevanja, ki širijo rasistične mite o priseljencih in ki jih navajajo ekstremistični akterji. Med letoma 2019 in 2023 je 100 največjih obrambnih podjetij 50 največjim ameriškim možganskim trustom za zunanjo politiko doniralo več kot 34,7 milijona dolarjev. 

Za škodljive vplive na politiko so prav tako odgovorna socialna omrežja, kjer se je radikalno desna retorika znatno povečala. Muskov nakup platforme X (prej Twitter) je dramatično spremenil kulturo moderiranja na platformi. Akademske študije so po njegovem prevzemu pokazale povečanje sovražnega govora in aktivnosti botov, zlasti tistih, ki so bili usmerjeni proti levičarjem in skupinam LGBTQ+.

Slovenija seveda ni izjema pri močnem vplivu kapitala na politiko. Slovenski kapitalist Aleš Štrancar je denimo v podjetje Mediapolis vložil milijon evrov ter prevzel konzervativni medij Domovina. Kasneje je prek Media X zagnal še dodatne medije, vključno s portalom Info360.si, ki je del desničarske/SDS medijske sfere. Poročila navajajo, da je avstrijsko podjetje, povezano s Štrancarjem, financiralo tudi vse nacioanlne kampanje na oglasnih panojih, ki jih že nekaj let lahko vidimo na vsakem koraku povsod po Sloveniji, s sporočili o migracijah, davkih in z eksplicitnimi volilnimi sporočili v prid desnici/SDS. Nekatera poročila navajajo, da je ta kampanja doslej stala vsaj še en primerljiv milijonski znesek.

Kot lahko ugotovimo iz predstavljenih primerov, ki jih obstaja še mnogo, bogate elite, milijarderji, vplivajo na naš vsakdan skozi medijsko propagando, z lobiranjem in raznimi posli – ni jim škoda svojih milijonov in milijard, saj se zavedajo, da jim to omogoča ohranjanje njihovega položaja v družbi. In čeprav je večina teh financerjev in vplivnežev iz ZDA, se ti mediji množično uporabljajo in konzumirajo v Evropi zaradi premoči ameriške medijske industrije.

Gostujoče pero je napisal Tine Purg.

The post GOSTUJOČE PERO – Množične investicije kapitalistov v politiko in njihov vpliv na življenjsko blaginjo delavcev first appeared on Rdeča Pesa.

KAPITALIZEM JE PATOLOŠKI SISTEM, NI ČUDNO, DA LJUDJE ZNORIJO

Kapitalistični sistem ustvarja pogoje, v katerih večina ljudi živi v stresu, negotovosti, strahu, nasilju, vojnah, genocidu. Ob pomanjkanju solidarnosti, ljubezni in medsebojne pomoči ni čudno, da tudi kdo znori.

O norosti je pred skoraj 50 leti razmišljal italijanski revolucionarni psihiater, profesor, nevrolog Franco Basaglia, po zaslugi katerega je Italija že v 70-tih letih prva na svetu odpravila vezanje v psihiatričnih bolnišnicah in začela prakticirat deinstitucionalizacijo duševno bolnih. Kot vodja gibanja demokratične psihiatrije je bil osrednja oseba za odpravo norišnic. Zavedal se je, da je norost razredno vprašanje in da psihična normalnost obstaja le v teoriji. Po njegovem je psihična kriza posameznika izraz družbenih konfliktov in odgovornosti za krizo ne more nositi samo posameznik, ampak celotna družba. Pod kritiko je postavljal realnost, družbene norme, sistem.

Njegovo delovanje je bilo močno praktično usmerjeno. Že kot mlad zdravnik se je srečal z nevzdržnim, krutim stanjem, v katerem so živeli psihiatrični bolniki v goriški norišnici, katere vodenje je prevzel. Ljudi so tam, kot povsod drugje, vezali na postelje, za drevesa, izza zaprtih vrat malih celic se je slišalo kričanje, jok, ljudje so goli ležali po posteljah. Basaglia je opazoval institucionalni odziv na človeško trpljenje, od fizičnega nasilja, prisilnih jopičev, ledenih obkladkov, elektrokonvulzivno terapijo in šok terapije, s katerimi so skušali »popraviti« ljudi, da bi bili sprejemljivi za družbo. Stanje je bilo nevzdržno tako za zdravstvene delavce kot ljudi z duševnimi težavami.

Basaglia je med svojim delom opazil, da številni znaki, ki so jih pripisovali duševni bolezni, recimo prazen pogled, ponavljajoči se gibi in druga navidez značilna vedenja za »nore«, večinoma izginejo, ko ljudje zapustijo psihiatrično bolnišnico. Tako je bil prepričan, da številne posledice niso zgolj izraz bolezni, ampak predvsem same institucije. Kritičen je bil do medicinskega modela psihiatrije – ljudi z duševnimi težavami je treba obravnavati kot ljudi, ne kot bolne ljudi.

V Gorici se je zavedal, da v psihiatrični instituciji, ki predstavlja totalno institucijo, dober psihiater ne more udejanjati idej človečnosti, ki jim je bil zavezan.  V teoriji se je namreč opiral na eksistencialistične in marksistične mislece, kot sta denimo Antonio Gramsci in Jean Paul Sartre, ključno pa je po njegovem bilo, da so ljudje vključeni v družbo in v medsebojno druženje. 

V goriški psihiatrični bolnišnici ob prevzemu vodenja takoj uvede številne spremembe, odpravi vezanje pacientov s pasovi, ki je, mimogrede, v Sloveniji in po večini zahodnega sveta pogosta praksa še danes, odpre zaprte oddelke, osvobodi izolirane bolnike – zaprti oddelki so modus operandi psihiatričnega zdravljenja po svetu še danes, – zaposli socialne delavce, uvede aktivnosti kolektivnega delovanja, debate, skupščine tako za osebje kot bolnike. 

Ob prevzemu vodenja psihiatrične bolnišnice v Trstu Basaglia širi svoje metode dela, kjer je ključno ustanavljanje terepavskih skupnosti, ki delujejo po principu samoorganiziranja in samoupravljanja. Vse bolj je postajalo jasno, da je treba težave reševati tudi zunaj ustanov, tam kjer težave nastajajo. Proces deinstitucionalizacije je najbolj intenziven v času njegovega delvoanja v Trstu, kjer vzpostavijo centre za duševno zdravje, ki so močno vpeti v lokalno okolje, delovanje v skupnosti, usmerjeni v reševanje konfliktov v družinskem okolju in na delovnem mestu.  

Ključno za psihiatrijo tistega časa kot za psihiatrijo danes, ki je v mnogih pogledih še vedno represivna in individualistično usmerjena, je bilo sprejetje Zakona 180 ali Basagliev zakon, ki je bil njegov glavni snovalec. Zakon o duševnem zdravju je eden najnaprednejših zakonov na področju psihiatrije na svetu, sprejet je bil leta 1978 in je korenito spremenil psihiatrično oskrbo v Italiji. Z njim se je začelo postopno zapiranje vseh psihiatričnih bolnišnic, njihovo mesto pa je prevzela mreža skupnostnih služb za duševno zdravje, vključno z oddelki za akutno bolnišnično zdravljenje. Proces zapiranja psihiatričnih bolnišnic se je končal leta 1998, ko je Italija dokončno opustila državni sistem psihiatričnih ustanov.

Basagliev zakon je močno odmeval tudi zunaj Italije. Številne države so se pri prenovi svoje psihiatrične oskrbe zgledovale po italijanskem modelu, ki je institucionalno oskrbo nadomestil z zdravljenjem in podporo v skupnosti.

Basaglia je razumel, da je duševno stanje posledica pogojev, v katerih ljudje živijo in da ni naključje, da so v psihiatričnih ustanovah večinoma zaprti revni. Prakse zapiranja v izolirane sobe in vezanja na postelje so še danes modus operandi marsikatere psihiatrične ustanove, čeprav so zdravniki in socialni delavci že večkrat znanstveno utemeljili, da to ne pomaga duševno bolnim. Duševne težave so še vedno smatrane kot individualni problem določenih posameznikov, ki jih je treba zdraviti, izolirano od okolja, v katerem človek živi, deluje in se oblikuje.

Letos je pri založbi cf izšla zbrika Basaglievih spisov v slovenskem prevodu z naslovom Od blizu ni nihče normalen, ki ga priporočamo v branje. Prav tako priporočamo poslušanje oddaje Norost je človeško stanje, ki je bila objavljena na Radio Študent in oddajo radia Ars z naslovom Psihiater Franco Basaglia: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!«

The post KAPITALIZEM JE PATOLOŠKI SISTEM, NI ČUDNO, DA LJUDJE ZNORIJO first appeared on Rdeča Pesa.

VABIMO: PREDSTAVITEV KNJIGE “DELAVCI IN SVET: BOJ PROTI EKOLOŠKI KRIZI OD ZNOTRAJ”

Še dober teden nazaj je neurje razdejalo Komendo in uničilo ves pridelek v okolici Ptuja, v tem tednu pa smo se znašli sredi vročinskega vala.

Posledice podnebne krize vse bolj vplivajo na naš vsakdan, hkrati pa jih najmočneje občutimo prav tisti, ki smo zanje najmanj odgovorni – običajni ljudje, delavke in delavci.

A hkrati je prav na nas, da to krizo razrešimo – onesnaževalna elita, ki nas je v to situacijo pripeljala, se ne bo zlahka odrekla svojim privilegijem, ki ostale sicer peljejo v gotovo pogubo. Kako naj se torej organiziramo, kako naj se upremo?

Nekaj odgovorov lahko ponudi že knjiga italijanskega raziskovalca in političnega aktivista Lorenzo Feltrin “Delavci in svet: boj proti ekološki krizi od znotraj” , ki jo bo v kratkem predstavljal tudi pri nas.

Kdaj in kje?

30. junij ob 19.30

PLAC (Linhartova cesta 43, Ljubljana)

Knjiga temelji na raziskavi štirih primerov: dveh na globalnem jugu – črpanju zemeljskega plina v Tuniziji in predelavi bakra v Čilu – in dveh na globalnem severu – petrokemični industriji v Veliki Britaniji in Italiji.

Prek teh primerov skuša avtor pokazati, kako normalno delovanje obstoječega sistema hkrati poglablja socialno in ekološko krizo – obenem povečuje gospodarske outpute in zaposlitveno prekarnost, podžiga imperializem in vojne ter spodjeda družbeno reprodukcijo.

Prek obravnave preteklih in sedanjih navezav med delavskim in okoljskim bojem – od boja delavcev v italijanski petrokemični industriji proti škodljivim vplivom njihovega dela v času t.i. “vroče jeseni” 1968, do še vedno aktualnih prizadevanj za pravičen prehod nekdanjih delavcev tovarne GKN v Firencah – knjiga raziskuje možnosti za povezavo med organiziranjem na delovnem mestu in mobilizacijami v širši skupnosti, ki bi lahko ponudila alternativo dilemi “zdravo okolje ali delovna mesta”.

The post VABIMO: PREDSTAVITEV KNJIGE “DELAVCI IN SVET: BOJ PROTI EKOLOŠKI KRIZI OD ZNOTRAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED

Slovenske železnice so sporočile izjemno novico: 1. julija bodo za 16 odstokov podražili vozovnice, za dodatek za nakup na vlaku pa bomo morali odšteti dvakrat več: namesto 5 evrov kar 12! Uskladitev, pravijo, “odraža dolgoročno rast stroškov”. Kako prijetno, da se stroški vedno znajdejo na pravi strani računa – tisti, ki jih plača delavec na poti v službo. 

Posebej ganljiv je del o dodatku na vlaku. Na SŽ pojasnjujejo, da želijo s podražitvijo “zmanjšati število potnikov, ki na vlak vstopijo brez vozovnice”. Če ljudje nimajo denarja za vozovnico pred vstopom, jim bomo pač podražili tudi možnost, da jo kupijo med potovanjem. Tako se bo število “neplačnikov” zmanjšalo, ker bodo nekateri raje skočili skozi okno, kot plačali 12 evrov dodatka, ker ni imel časa kupiti vozovnice na postaji. 

Simpatično je tudi to, kako so se SŽ pohvalili, da niso šli po poti “visokih glob”, kot to počnejo v “številnih evropskih državah”, kot, da je edina alternativa podražitvi kaznovanje revščine s še višjo kaznijo. Med dražjimi vozovnicami in visokimi globami je v resnici še tretja pot, ki je ne omenjajo – javni prevoz kot javna dobrina, ki ga financiramo solidarno preko obdavčitve kapitala, ne pa iz žepov dnevnih migrantov.

Dodatno pri SŽ želijo “spodbuditi” tudi kolesarjenje. Ne tako, da bi kolesarjem omogočale lažji dostop na vlake, ampak bolj tako, da se zaradi podražitev celo pot odpeljejo s kolesom in na vlak sploh ne stopijo. Prevoz kolesa se namreč draži kar za 100 % – iz 1,5 na 3 evre. Kaznovani bodo torej prav tisti, ki se v službo, raje kot z avtom, odpeljejo z vlakom in nato pot nadaljujejo s kolesom. Kolesarji, ki so zaslužni za en avto manj na cesti, naj raje plačajo dvakrat več, da bo proračun lažje dihal.

Na srečo pa pavšalne vozovnice za celotno Slovenijo ostajajo nespremenjene. Torej tisti, ki si lahko privoščijo predplačati za celoletno karto, bodo nagrajeni s stabilnostjo cene, medtem ko bo občasni ali priložnostni potnik, pogosto tisti z manj denarja in manj predvidljivim urnikom, nosil breme podražitve.

SŽ nam še sporočajo, da je javni prevoz “med najugodnejšimi oblikami prevoza”, kar je gotovo res, če ga primerjamo z zasebnim helikopterjem. Vprašanje pa ostaja, zakaj se stroški energije, dela in vzdrževanja vedno znajdejo na vozovnici delavca, nikoli pa na dividendah ali na proračunskih prerazporeditvah, ki bi jih lahko preusmerili od avtocestnih projektov k javnemu prevozu. Ampak saj veste – kapitalizem nima alternative, samo več doplačil.

Fotografija: Slovenske železnice

The post POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED first appeared on Rdeča Pesa.

ZELENI PREHOD ALI ZELENI KOLONIALIZEM? KOMU V RESNICI SLUŽI EVROPSKA MRZLICA ZA KRITIČNIMI SUROVINAMI?

Ko poslušamo bruseljske tehnokrate se zdi prihodnost čudovita: električni avtomobili, sončni paneli in prehod na čisto energijo. V ozadju tega se v resnici skriva umazana, izkoriščevalska resnica. Evropski Akt o kritičnih surovinah (CRMA) pod krinko t. i. „strateških projektov“ odpira vrata divjemu uničevanju narave in lokalnih skupnosti – ne nekje daleč stran, ampak prav tukaj, na evropskih tleh in na našem pragu.

Zadnji primer takega izkoriščanja narave in ljudi prihaja iz Galicije v Španiji (pa tudi iz sosednje Portugalske in Srbije).

Lokalna skupnost v kraju Doade v Galiciji se krčevito bori proti litijevemu rudniku “Mina Doade”. Galicijska vlada je projekt zaradi popolnega pomanjkanja okoljskih ocen in drugih nepravilnosti prepovedala že leta 2020. Evropska komisija pa ga je zdaj uvrstila na seznam strateških projektov, kar pomeni, da se lahko postopki odobritve izvedejo po hitrem postopku, projekt pa bo bogato financiran z javnim denarjem.

Lokalna aktivistka Palmira, ki zaradi groženj z represijo nastopa pod psevdonimom, opozarja: „Tako imenovano ‘zeleno rudarjenje’ ne obstaja. Obstaja le uničevanje naše naravne in kulturne dediščine. Obstaja onesnaževanje vode – vode, ki jo pijemo, v kateri se kopamo in ki daje življenje našim poljem. Podjetje nima našega dovoljenja za gradnjo rudnika litija na naši zemlji.“

Kako je prišlo do tega, da je Komisija kljub nasprotovanju lokalnih skupnosti projekt uvrstila na prioritetno listo? Marca lani je Odbor EU za kritične surovine na seznam strateških projektov uvrstil 11 spornih projektov (vključno z rudniki v Španiji, na Portugalskem in zloglasnim projektom Rio Tinto v srbskem Jadarju). To so storili kljub temu, da ti projekti le dva tedna prej niso dobili zelene luči v procesu strokovnega ocenjevanja same Komisije!

Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja (DG GROW) se je enostavno sestal z državami članicami za zaprtimi vrati, podlegel političnim in kapitalskim pritiskom ter preglasil stroko. Hkrati je pri samem ocenjevanju projektov sodeloval „strokovnjak“, ki je bil direktor skupine SAMCA – prav tistega podjetja, ki promovira rudnik v Doadeju, danes pa vodi projekte rudarjenja v javno-zasebnem podjetju Recursos de Galicia. Skratka, popoln šolski primer konflikta interesov in korporativne ugrabitve institucij.

Bruselj zdaj pod krinko „poslovne skrivnosti“ in „varnostnih razlogov“ skriva okoljske podatke in metodologijo ocenjevanja pred javnostjo. Kljub vsem preprekam se skupnosti ne dajo. Da se pritisk in solidarnost splačata, dokazuje prav primer doline Jadar v Srbiji. Kljub temu, da je bil projekt Rio Tinto na evropskem prednostnem seznamu, je odločen, dolgotrajen in radikalen upor srbske civilne družbe dosegel (vsaj začasno) zaustavitev rudnika.

In prav ta primer razgalja srž celotnega problema. Kapitalizem preprosto menja pogonsko gorivo – fosilna goriva zamenjuje z litijem, kobaltom in ostalimi redkimi zemljami (elementi, ki se uporabljajo v visokotehnoloških naprav, tehnologijah obnovljivih virov energije, elektroniki, avtomobilski industriji ter medicinskih napravah). Metode izkoriščanja narave, ljudi, teptanja lokalnih skupnosti in netransparentnih poslov za zaprtimi vrati pa ostajajo povsem enake. Ne smemo dopustiti, da se podnebna kriza rešuje z uničevanjem tistih skupnosti, ki so zanjo najmanj krive, medtem ko si elite delijo profite.

Da ne bo pomote: podnebna in ekološka kriza sta še kako resnični. Ne gre za vprašanje, ali moramo ukrepati – ukrepati moramo takoj, saj se planet segreva, ekosistemi kolapsirajo, ekstremni vremenski pojavi pa postajajo vsakodnevna realnost. Krize, ki jo je povzročil kapitalistični sistem s svojim brezglavim pregonom za profitom, ne moremo rešiti z isto uničujočo logiko neskončnega izkoriščanja narave.

Prava rešitev podnebne krize ni v tem, da nafto preprosto zamenjamo z litijem, uničimo še tisto malo avtohtonih okolij, ki so nam ostala, in nadaljujemo s hiperpotrošnjo, kot da se ni nič zgodilo. Potrebujemo korenit sistemski prehod, ki bo temeljil na zmanjšanju porabe virov in energije ter na spoštovanju meja planeta – ne pa na novem valu zelenega kolonializma.

Zahtevajmo pravičnost in stopimo v bran skupnostim, ki branijo svojo vodo in zemljo pred kapitalističnim izkoriščanjem. Zahtevajmo ekosocialističen prehod!

The post ZELENI PREHOD ALI ZELENI KOLONIALIZEM? KOMU V RESNICI SLUŽI EVROPSKA MRZLICA ZA KRITIČNIMI SUROVINAMI? first appeared on Rdeča Pesa.

DELIMO: ZBOR PROTI EKSTRAKTIVIZMU NA BALKANU

“Podnebno krizo je povzročila kapitalistična organizacija družbe, zato krize kapitalizem ne more rešiti. Države na Balkanu, periferiji Evrope, so tiste, ki posledice nepravičnega prehoda že močno čutijo. Lokalna in državna politika prodajata dostop do surovin tujim korporacijam, te pa za lasten dobiček odpirajo nove rudnike, ki onesnažujejo vodo in izsekavajo gozdove, dobiček pa gre na tuje. Po drugi strani pa zapiranje ali prodaja rudnikov tujim podjetjem zaradi nizkih cen premoga povzroča propadanje skupnosti, ki so bile od njega odvisne. 

Profitno usmerjen zeleni prehod delavce in podnebne aktiviste postavlja na nasprotna pola. Tukaj nastopi ključna vloga Zbora, ki povezuje tako aktiviste kot lokalce, delavce in internacionaliste, jasno izpostavlja kapitalistični sistem kot skupnega sovražnika ter pomaga graditi infrastrukturo odpora. Zato je spodbudno, da se je srečanje končalo s konkretnimi načrti za nadaljnje delo.”

Z vami delimo reportažo z aprilskega delovnega sestanka Zbora – Združeni balkanski otpor i rad, ki povezuje lokalne boje proti ekstraktivizmu, kolonializmu in imperializmu na Balkanu.  Reportažo so pripravili v znanstveni redakciji Radia Študent.

Prisluhnite!

https://radiostudent.si/znanost/odprti-termin-za-znanost/zbor-proti-ekstraktivizmu-na-balkanu

FOTO: Avtorica prispevka, objavljenega na Radiu Študent

The post DELIMO: ZBOR PROTI EKSTRAKTIVIZMU NA BALKANU first appeared on Rdeča Pesa.

ORGANIZIRANJE ZA BOLJŠI JAVNI POTNIŠKI PROMET V MARIBORU

Z vami delimo nekaj izsekov prispevka o organiziranju v javnem potniškem prometu, ki smo ga rdečepesarji pripravili za revijo Prelom.

“V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora. 

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje. 

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). 

Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. 

Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. 

O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.”  

Kaj so povedali? Preberite v prispevku na povezavi: https://prelom.je/organiziranje-za-boljsi-javni-potniski-promet-v-mariboru/

The post ORGANIZIRANJE ZA BOLJŠI JAVNI POTNIŠKI PROMET V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

PODATKOVNI CENTRI NAMESTO PITNE VODE IN GOZDOV

Na Hrvaškem zasebna podjetja skupaj z državo načrtujejo gradnjo mega podatkovnega centra za umetno inteligenco in obdelavo podatkov, ki bo za svoje delovanje porabil toliko energije, kot celotno mesto Reka. Če bo projekt uresničen, bo to največji podatkovni center v Evropi.

Čeprav mediji in predstavniki kapitala projekt predstavljajo kot potencial za razvoj in veliko gospodarsko pridobitev, podatkovni centri prinašajo okoljsko uničenje, so ogromni potrošniki energije in vode.

Projekt s polnim imenom Pantheon – razvojno in podatkovno središče za umetno inteligenco Topusko– razvija hrvaški podjetnik Jako Andabak v partnerstvu z ameriškimi vlagatelji. Prvi korak k uresničitvi projekta je nedavni podpis pisma o nameri med hrvaškim podjetjem Končar in start-up podjetjem Pantheon Atlas iz Delaware-a, o katerem pa je znano le malo.

Projekt, ki ga nameravajo umestiti v občino Topusko na 120 hektarjev zdaj še pretežno gozdnih površin, vključuje gradnjo transformatorske postaje, približno 280 kilometrov novih daljnovodov, sončne elektrarne z močjo 500 megavatov in nove cestne povezave. Projekt Pantheon bi po navedbah glavnega projektanta Mislava Crnogorca z močjo 1 gigavata porabil okoli 8,76 teravatne ure elektrike letno, kar predstavlja skoraj polovico celotne letne porabe na Hrvaškem.

V letu 2020 je v svetu obstajalo 597 mega (ang. izraz hyper-scale) podatkovnih centrov, 39% v ZDA, 10% na Kitajskem, 6% na Japonskem. Leta 2015 jih je bilo za polovico manj. Večino teh si lastijo Amazon, Google in Microsoft. V zadnjih letih njihova gradnja strmo narašča.

Veliki podatkovni centri lahko v enem dnevu porabijo toliko vode, kot je na dan porabi mesto s 50 tisoč ljudmi. Ogromne količine vode se porabijo že za izdelavo čipov, kasneje pa jo potrebujejo za hlajenje serverjev. Znanstveniki ocenujejo, da za 100 besed, ki jih napišemo v UI vrstico, porabimo eno steklenico vode. Iz ZDA, ki ima največ podatkovnih centrov, slišimo vse več zgodb ljudi, ki so zaradi gradnje podatkovnega centra v njihovi bližini ostali brez pitne vode. BBC je lani poročal o primeru, ko je v Georgi Meta zgradila podatkovni center in onesnažila bližnje zajetje vode, voda je postala rjava, polna sedimentov in nepitna. Prav tako podatkovni centri v neposredni bližini ustvarjajo vroča območja (angl. hot islands).

Podatkovni centri potrošijo tudi ogromno energije. V letu 2020 so porabili med 1 in 2 % svetovne energije, poročajo z Univerze v Oxfordu. Študije Lawerence Berkeley National Laboratory je ocenila, da bodo podatkovni centri do leta 2028 v ZDA predstavljali 12 % vse porabe energije. Prav tako so mnogi podatkovni centri tudi vir onesnaženja zraka in povzročajo globalno segrevanje, saj za svoje delovanje pogosto uporabljajo energijo iz fosilnih goriv. Spomnimo na nedavni dogovor med Microsoftom in Chevronom o izgradnji plinske elektrarne ob novem podatkovnem centru v Teksasu.

Čeprav navadni ljudje umetno inteligenco, ki jo poganjajo podatkovni centri, lahko uporabljamo v vsakem trenutku, pa nam ta jemlje vodo, škoduje okolju, našemu zdravju in pameti. “Umetna inteligenca” je v lasti velikih zasebnih podjetij, njihov namen pa je služenje dobička. V luči tega podjetja skoraj po pravilu sodelujejo tudi z vojsko in so mnogokrat posredno tudi vključena v vojne. Prejšnji teden je Pentagon naznanil, da so z več podjetij za umetno inteligenco podpisali dogovor o možnosti rabe umetne inteligence za vojaške namene. Podjetja NVIDIA,SpaceX, OpenAI, Google, Amazon web service, Microsoft in Reflection bodo v zameno za milijone, ki jih bo zagotovilo ameriško obrambno ministrstvo, zanje razvijalo programe za “vojskovanje z umetno inteligenco”, bojevanje z droni, pomagalo pri odločitvah glede vojaških operacij in podobno.

Projektom, ki uničujejo naravo, pitno vodo in na koncu še sodelujejo v vojnah in genocidih, se moramo delovni ljudje upreti. Kapital svoje projekte zaradi cenejše delovne sile in ohlapnejših okoljskih zakonodaj postavlja na kapitalistično periferijo, na “Balkan”. Toda združeni delovni ljudje lahko dosežemo mnogo – v Srbiji so preprečili multinacionalki Rio Tinto, da bi odprla rudnik litija in uničila porečje reke Jadar. Na Rdeči pesi smo poročali tudi o borbenih ljudeh iz Bosne, ki se borijo za ohranitev narave, proti odprtju rudnikov zlata, svinca, litija in postavitvam ogromnih vetrnih elektrarn s strani številnih multinacionalk, namesto tega pa kot alternativo vzpostavljajo naravne rezervate in regijske parke. Tudi pri nas je uspešen boj proti postavitvi ogromnega vetrnega parka na Pohorju pripeljal do odprtja regijskega Parka Pohorje.

Foto: Streha podatkovnega centra, javna domena

The post PODATKOVNI CENTRI NAMESTO PITNE VODE IN GOZDOV first appeared on Rdeča Pesa.

USTAVIMO IZGONE DELAVCEV

V zadnjem mesecu smo priča porastu deportacij delavcev-prosilcev za azil. Kot bi se ogrevali za nastop novega evropskega migracijskega pakta, uradniki Ministrstva za notranje zadeve brez usmiljenja delijo odločbe o deportacijah in jih izvajajo brez najmanjšega upoštevanja osebnih okoliščin. Na udaru so se znova znašli delavke in delavci, družine, otroci, invalidi in druge ranljive skupine. Odrekajo jim pravico do azilnega postopka in tudi do legalizacije prek dela. 

To sredo zjutraj so napovedane deportacije treh oseb – dveh mladih moških in ženske, ki so že dlje časa v Sloveniji. S prisotnostjo na kraju deportacije pokažimo odpor proti tem in vsem bodočim poskusom izgonov. Nujno pa potrebujemo številčno prisotnost, predvsem zaradi zgodnje jutranje ure.

V Ambasadi Rog skupaj s tovariškimi organizacijami pozivajo, da pomagamo pri akciji s fizično udeležbo. Pozivu se pridružujemo tudi v Rdeči pesi. Udeležimo se v čim večjem številu, pokažimo ljudsko moč!

Shod in tiskovna konferenca ob napovedanih izgonih delavcev bo v sredo 6.5. ob 6h zjutraj

pred Azilnim domom Vič, Cesta v Gorice 15.

Z vami delimo celotno izjavo za javnost:

USTAVIMO DEPORTACIJE

Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo. 

Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo. 

Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami. 

Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.

Za spoštovanje pravic delavcev in vseh ljudi! Tukaj smo!

The post USTAVIMO IZGONE DELAVCEV first appeared on Rdeča Pesa.

“ZBUDI ME ZA PRVI MAJ”

Večja mesta in kraje na praznik dela prebujajo tradicionalne prvomajske budnice, ki po šesti uri (ponekod pa že prej) začnejo doneti iz naših hladnih pločevinastih instrumentov. Običajno se dobimo že malo prej, da se organiziramo, vozniku damo podrobna navodila, kje je potrebno peljati, da slučajno ne zgrešimo naših stalnih postojank, kjer nas ljudje pričakujejo namesto svojih običajnih budilk. Že skoraj dvajseto leto zapored se povzpnem na odprt tovornjak, s tovariši glasbeniki se posedemo in pričnemo svojo prvomajsko turnejo.

Ustavljamo se pred bloki, starim Mercatorjem, domom upokojencem in pred zaselki hiš s spuščenimi roletami. Starejši godbeniki se spominjajo, da je včasih na balkone v blokovskih naseljih prišlo pozdravit več ljudi, da niso bili tako “sramežljivi” ter da so jim skoraj pri vsaki hiši dali kaj za okrepčilo. Z nostalgičnim obžalovanjem povedo, da so zdaj pač drugi časi, da se tudi budnice več ne pričnejo z Internacionalo, kot je to bil običaj.

Ponekod so budnice celo povsem opustili, drugje pa načrtno obujajo to staro tradicijo še iz časov, ko so godbe nastajale kot društva v okviru tovarn in rudnikov in jo preobražajo v folklorni običaj brez vsebine. Tu in tam se še ustavimo pri kakšni izmed hiš na pijači in pecivu. V nekaterih ulicah se zgodi, da rolete ostajajo spuščene in ostanemo neopaženi. Takrat pomislimo, komu in zakaj sploh igramo? Ali smo mogoče igrali pretiho, da nas delovni ljudje ne slišijo in spijo dalje? Ali prvi maj postaja praznik brez delavske perspektive in zgodovinskega spomina?

Na koncu naše poti zaigramo še na osrednjem trgu, kjer se prvi pohodniki zbirajo za prvomajski pohod, nam pa po zaigrani zadnji koračnici ostane občutek zadovoljstva in povezanosti. Svoje delo smo dobro opravili. Kljub temu, da našega tovornjaka na žalost niso krasile delavske parole, si želim, da z ohranjanjem tradicije prenašamo sporočilo prvega maja, praznika vseh delavk in delavcev, še posebej pa tistih, ki so se v preteklosti in ki se še naprej borijo proti vsem oblikam kapitalističnega izkoriščanja. 

Naj bo prvi maj praznik vseh delavk in delavcev, ki ustvarjamo in s svojim delom prispevamo k družbi. Naj bo opomin na to, da so dosežki delavskega boja pod nenehnim pritiskom kapitala in kapitalistične države, ki ji je bolj kot naše izborjene pravice pomembna konkurenčnost na trgu delovne sile. Naj bo opomin na dosežke delavskega boja, na zmage delovnih ljudi in naše medsebojne solidarnosti. Naj nas prvomajska budnica zbudi iz spanca in prepričanja, da je prvi maj zgolj otvoritev roštilj sezone. Naj nam vlije upanja in energije, ki jo bomo potrebovali za to, da si skupaj zgradimo boljši svet. 

Živel 1. maj!

The post “ZBUDI ME ZA PRVI MAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo

Pri Rdeči pesi smo se pogovarjali z iniciativo Prebijmo embargo, ki se danes odpravlja na Kubo z namenom dostave nujno potrebnih zdravil. 

V pogovoru odpiramo širši kontekst – od zgodovine kubanske revolucije in značilnosti kubanskega socializma do posledic dolgoletne ameriške blokade, ki močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

The post NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo first appeared on Rdeča Pesa.

ŽIVEL DAN UPORA PROTI OKUPATORJU!

“Narodnoosvobodilni boj in osvoboditev dežele sta privedla do enakih možnosti za razvoj ustvarjalnih sposobnosti za vse, konca sovražnikove okupacije in konca izkoriščanja človeka po človeku ter vsakršnega zatiranja med ljudmi, na katerih je temeljila prejšnja družba. V narodnoosvobodilnega boju je zrasel lik novega človeka – svobodnega občana socialistične skupnosti.”

Vida Tomšič, KPJ v boju za emancipacijo žensk

The post ŽIVEL DAN UPORA PROTI OKUPATORJU! first appeared on Rdeča Pesa.

DELIMO ODDAJO RADIA ŠTUDENT: EKO, SOCIALIZEM!

Delimo oddajo Radia Študent z gostom Gregorjem Kašmanom. 

“Delavke in delavci, ki niso prepričani v to, da je socialistična prihodnost tista, ki jo želijo, si v vsakem primeru želijo izboljšanja delovnih pogojev, večje demokracije v družbi. To bo možno narediti samo s prekinitvijo kapitalističnega izkoriščanja v nekem trenutku. Eden boljših ukrepov v Sloveniji glede tega je zaprtje trgovin ob nedeljah. Nič več ne bi bilo na računih delavk če bi ob nedeljah delale, ampak za en dan smo 100.000 slovenskih delavk izvzeli iz procesov izkoriščanja.

Nismo delavci samo tistih osem ur v službi. Ko pridemo v svoje lokalno okolje lahko odločamo o svoji zelenici, o javnem potniškem prometu, o onesnaževanju okolja, športnem klubu, kulturnem društvu, vsa ta polja je potrebno demokratizirati. Tu so delavke in delavci ključni.

V italijanski tovarni GKN so se izdelovali izpuhi avtomobilov. Proizvodnja se je na neki točki zaradi ukrepov v podjetju zmanjšala in okrog 400 delavcev bi moralo biti odpuščenih. Podjetje je kupil nek investicijski sklad ki ga je želel zapreti. Delavci so potem zasedli tovarno. Odnose v podjetju so demokratizirali in delavci so vplivali na to, da se danes tam proizvajajo cargo kolesa. Za to so se sami demokratično odločili.

Zeleni prehod od zgoraj navzdol povzroči to, da delavni ljudje ne najdejo skupne točke v boju proti kapitalizmu. To povzroči, da so podnebni aktivisti in ljudje v fosilni industriji na nasprotnih polih. Zato je zeleni prehod nesmiseln.”

Povezava do celotne objave: https://radiostudent.si/znanost/arso/eko-socializem

The post DELIMO ODDAJO RADIA ŠTUDENT: EKO, SOCIALIZEM! first appeared on Rdeča Pesa.

DRUŽBENI UMOR

Pred dobrima dvema tednoma je na delovišču v Mariboru izgubil življenje Kenan Karamuja. Njegova smrt je družbeni umor. Odgovornosti zanj ne nosi le lastnica in poslovodstvo podjetja BS VAR d.o.o, kjer je omenjeni 32 letni delavec opravljal delo, temveč celoten lastniški razred in kapitalistični družbeni red kot tak. Znotraj nenehne gonje za profitom in stalnega zasledovanja privatnih interesov lastnikov kapitala se ustvarjajo družbene razmere, v katerih so varnost, zdravje in družbene potrebe delovnih ljudi popolnoma podrejene bogatenju peščice prebivalstva. 

Odgovor lastnice podjetja BS VAR d.o.o na novinarsko vprašanje o Kenanovi smrti v najbolj brutalni obliki kaže na to izkoriščevalsko in velikokrat celo morilsko naravo sistema v katerem živimo. “Saj vsak dan umirajo, kaj se to vas na televiziji tiče. Banda pokvarjena!” S temi besedami je razkrila tako prezir do vrednosti delavskega življenja kot tudi logiko kapitala po kateri se stvari, ki se odvijajo za tovarniškimi vrati ne tičejo nikogar drugega kot lastnic in lastnikov kapitala. Ni jim dovolj, da si lastijo stroje, naprave, hale in da zmeraj bolj avtoritarno in popolnoma nedemokratično organizirajo delovni proces, sedaj želijo preprečiti še kakršnokoli razpravo o teh praksah. Lastniška banda grozi delavcem, novinarkam, delovnim ljudem kot celoti in jih označuje za pokvarjence. 

Takšne in podobne prakse sicer le redko splavajo na medijsko površino, so pa karakteristika delovnih odnosov v kapitalizmu. Tudi v Sloveniji smo lahko v preteklih letih videli številne primere, ki so se prebili izza trdno zapahnjenih vrat proizvodnih hal, kmetijskih konglomeratov, kontejnerjev prepolnih gradbenih delavcev in drugih delovnih okolij. Kemično podjetje Melamin tako toži družino delavca, ki je leta 2022 umrl v delovni nesreči, med drugim povzročeni zaradi slabe organizacije dela, ki predstavlja temeljno nalogo prav lastnikov kapitala. Istega leta je bilo ugotovljeno, da so lastniki podjetij Marinblue in Selea svoje delavke in delavce sili delati po 40 ur neprekinjeno, pri čemer so bili ti vseskozi izpostavljeni videonadzoru. Lastniki kmetijskih obratov na Dolenjskem pa so si lani poleti medsebojno preprodajali tuje delavce in jih pretepali. 

Neposredne žrtve takšnih praks so največkrat tuji delavci in delavke, ki se uvrščajo na sekundarni trg delovne sile, kjer so značilni nizka sindikaliziranost, višja intenzivnost dela in znatno manjša varnost zaposlenih. Vendar to ne pomeni, da so delavke in delavci na centralnem trgu delovne sile varni pred temu uničujočimi učinki kapitalističnega reda. Po ocenah Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na letni ravni pri nas zaradi posledic poklicnih bolezni umre med 750 in 1000 ljudi. Podatki prav tako kažejo, da se slabšajo kazalniki duševnega zdravja celotne populacije. Zaradi posledic okoljske krize, ki je nerešljiva znotraj kapitalizma, vsako leto izgublja zdravje in življenje premnogo delovnih ljudi. 

Povečana avtoritarnost na delovnih mestih, zmanjšana dostopnost do javnih storitev (npr. zdravstvo), višanje intenzivnosti dela, nižanje delavskih in okoljskih standardov so procesi, ki bodo nesporno pripeljali do dodatnega zvišanja stopnje družbenih umorov. Pot do trajne ustavitve in preobrnitve teh procesov pa je samo ena. Zgraditi moramo svet, kjer bodo družbene potrebe in s tem vrednost človekovega življenja postavljene v samo središče. Takšen svet pa je možen le na ruševinah kapitalizma. 

#rdečapesa

The post DRUŽBENI UMOR first appeared on Rdeča Pesa.

JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE!

Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj z vidika feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.

V 84. členu programa SDS najdemo »uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja«, ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje »državljanske solidarnosti«, kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje, tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom, ne glede na spol.

Najbolje lahko tovrstno »progresivno« politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke »privilegij« braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO pakt.

Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj pogosteje. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot »blodnje« dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki, vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski Uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.

A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke, oziroma »levi pol«, nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada, in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke desnega pola z različnimi oblikami vojaškega roka.

Hkrati je samooklicana »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.

Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, predvsem pa z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih, zato varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji in kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.

S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na »levo« ali »desno« vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje. Zato v Študentskem društvu Iskra tudi letos za dan žensk organiziramo protest!

Javno pismo so napisali v Društvu Iskra.

The post JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE! first appeared on Rdeča Pesa.

KDO SE BOJI FEMINIZMA?

“Vprašanje torej ni, ali si želimo enakosti. Vprašanje je, ali smo se zanjo pripravljene organizirati, ker brez organiziranja ne bo podružbljanja, brez podružbljanja ne bo emancipacije in brez razrednega boja se zgodovina ne premakne.”

Vabimo vas k ogledu spodnjega video eseja o prizadevanjih za osvoboditev in polno vključitev žensk v družbeno življenje, ki so ga pripravili v Študentski Iskri. V njem ustvarjalke in ustvarjalci spregovorijo o zgodovini ženske emancipacije, reproduktivnem delu, socialni državi in o tem, zakaj enakost ni nikoli nastala iz individualnega uspeha – temveč iz organiziranega boja in sistemskih sprememb.

Hkrati pa vas vabimo tudi na protestna shoda, s katerimi bomo v nedeljo v Kopru in Ljubljani obeležili mednarodni dan žensk. Povezave do dogodkov najdete spodaj. Se vidimo na ulicah!

https://www.facebook.com/events/1475775824123066 (LJUBLJANA)

https://fb.me/e/jiy1o4zl4 (KOPER)

The post KDO SE BOJI FEMINIZMA? first appeared on Rdeča Pesa.

PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU

Ob bližajočem se prazniku delovnih žensk, 8. marcu, smo za vas pripravili cikel objav z analizo položaja žensk v kapitalizmu.

V prejšnjem delu smo se osredotočili na vprašanje vloge družine v kapitalizmu. Tokrat se posvečamo procesu ponovne patriarhalizacije ob vzpostavitvi kapitalizma v Sloveniji.

II. DEL: Dvojna izkoriščanost delovnih žensk

Kapitalistična produkcija in njena buržoazna ideologija praviloma umeščata žensko v družbi znotraj družine primarno v vlogo matere in gospodinje, so pa ženske v večji meri vključene tudi v sistem mezdnega izkoriščanja. Dvojna izkoriščanost žensk je na eni strani posledica zgodovinskih pridobitev ženskih bojev za vključitev na trg delovne sile (ženska se delno osvobodi ekonomske podrejenosti družini in možu, tako na Zahodu kot v državah realsocializma), na drugi strani pa delno še vedno ostaja v vlogi oskrbovalke in gospodinje, ko pride iz službe. 

Vedno večja vključenost žensk v proces družbene produkcije je značilna za čas od druge svetovne vojne dalje, ko so države realsocializmov (pri nas v Jugoslaviji) uveljavljale politike enake vključenosti žensk in moških v delovne procese, družina pa naj bi izgubila ekonomsko vlogo in postala prostor solidarnih odnosov (pri čemer ne pravimo, da patriarhalnega zatiranja v socialističnih državah ni več bilo).

S tranzicijo Slovenije v kapitalizem sta tako ženska kot moški postala izkoriščana mezdna delavca, družina pa je zaradi vedno večje privatizacije javne družbene skrbi (javne kuhinje, vrtci, pralnice) spet vedno bolj postajala prostor, v katerem ima ženska primarno vlogo matere in gospodinje. Jugoslovanski realsocializem je patriarhat in delitev na spolne vloge nameraval sistemsko odpraviti s podržavljanjem in podružbljanjem družbene reprodukcije in vzgoje, kot so množično ustanavljanje javnih vrtcev, menz, pralnic in šol. 

Vse obsežnejša privatizacija po obnovitvi kapitalizma pri nas je močno načela socialistične pridobitve. Poleg tega pa danes že tako okrnjene javne storitve, ki ženske še lahko razbremenijo domačega reproduktivnega dela, pestijo kadrovska podhranjenost, prekarizacija, podplačanost in feminizacija teh poklicev. 

Neoliberalna kapitalistična ekonomija je s selitvijo nekaterih delov proizvodnje, kjer so bile ženske nekoč zaposlene v sindikalno dobro organizirani proizvodnji, v periferne države, na domačem terenu obdržala del višje ovrednotene industrijske proizvodnje in storitveni sektor (informatika, zavarovalništvo, bančništvo). V njem so večinsko zaposleni moški ali ženske srednjega in višjega razreda. 

Ženske delavskega razreda se tako zaposlujejo v podplačanem javnem sektorju ali vedno bolj prekariziranem zasebnem sektorju, ki izvaja nekatere skrbstvne dejavnosti (negovalke, medicinske sestre, vzgojiteljice). Vedno pogosteje pa najbolj razvrednotena dela opravljajo migrantke, ki zapolnjujejo skrbstveno “luknjo”, ki jo v državah kapitalističnega centra povzroča krčenje socialne države kot posledica neoliberalne ekonomske deregulacije zadnjih 30 let. Vzpostavlja se razredno nasprotje med ženskami na dobro plačanih položajih, ki si lahko privoščijo čistilke, hišne pomočnice ali varuške in migrantskimi delavkami. 

The post PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Štajerci in Kranjci na obeh straneh Save – organizirajmo se za boljše Posavje!

Članice in člani Mreže za pravičen prehod te vabijo na regijsko srečanje mreže, kjer bodo skupaj z udeleženkami in udeleženci razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v Posavju in širše ter se organizirali za njihovo razrešitev:

Kje in Kdaj? Že ta četrtek, 5. 3. 2026, 17:00-20:00, prostori Studia 44/VGC Posavje, Krško, Cesta Krških žrtev 44

Na srečanju:

  • bodo članice in člani predstavili namen, delovanje in zahteve mreže, 
  • seznanili se bomo s prizadevanji raznih lokalnih iniciativ na okoljsko-socialnih področjih ter
  • razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v regiji in širše ter skušali skupaj poiskati rešitve.

Posebna pozornost bo namenjena razpravam in organiziranju: za boljši javni potniški promet; za reševanje okoljskih problemov v regiji; za dostop do zdrave, trajnostne in lokalno pridelane hrane ter morebiti še kakšnemu področju, ki ga boste udeleženke in udeleženci posebej izpostavili. 

Osrednji namen srečanj je torej, da se na tistih področjih, ki vas najbolj pestijo, organiziramo, okrepimo skupna prizadevanja in izborimo spremembe na bolje!

Na srečanju bo poskrbljeno tudi za topel obrok.

Aktiviraj se – združimo moči za boljše Posavje, za boljšo družbo!

Tako smo se že začeli organizirati v Mariboru:

Več informacij in prijava:

https://www.facebook.com/events/1613985996470464

The post Štajerci in Kranjci na obeh straneh Save – organizirajmo se za boljše Posavje! first appeared on Rdeča Pesa.

ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE

Ljudje množično podpirajo ekosocialistične ukrepe, poroča mednarodna raziskovalna skupina v nedavno objavljenem članku v reviji The Lancet Planetary health. 

Tematike, ki se ukvarjajo z reševanjem okoljske krize na antikapitalistični način, so le redko predmet raziskav znanstvenikov in znanstvenic. Ti se v kapitalističnem sistemu pogosto ukvarjajo z vprašanji, kako reševati okoljsko krizo z uvajanjem novih tehnologij – kako rešiti okolje in podnebje znotraj kapitalizma. Kako denimo razviti tehnologijo, ki bo zajela ogljikov dioksid iz ozračja ali kako ustvariti učinkovito baterijo za električni avto. To pogosto delajo spontano, prav tako jih v to silijo omejitve projektov in financerjev znanstvenih raziskav, ki si pogosto le želijo, da se izsledki raziskav čimprej prelijejo v dobičke od prodaje raznih izdelkov, tehnologij in storitev.

Situacija v znanstveni sferi se sicer v zadnjih letih, ko je okoljska kriza vse bolj občutna, počasi spreminja “na bolje”. To dokazuje tudi nova objava v prestižni znanstveni reviji, v kateri raziskovalci ljudi sprašujejo, kaj si mislijo o ekosocializmu. 

V študiji je raziskovalce zanimalo, kolikšna je podpora ljudi za ekosocialistično preobrazbo družbe. 5000 ljudem iz Združenega kraljestva in ZDA so predstavili idejo ekosocialistične preobrazbe družbe brez da bi direktno uporabili ta izraz. Vprašali so jih, kaj si mislijo denimo o zmanjšanju nepotrebne in okoljsko uničujoče produkcije in potrošnje, kako bi se jim zdelo, če bi ustanovili univerzalne javne storitve in javne službe, ki bi se ukvarjale z zadovoljevanjem potreb ljudi, kaj mislijo o demokratizaciji kontrole nad financami in sredstvi produkcije in o končanju neenake, imperialistično vodene blagovne menjave z globalnega juga na sever.

Rezultati anket so pokazali, da kar 82% vprašanih v Združenem kraljestvu in 72% v ZDA podpira vse našteto. Ko so anketirance direktno vprašali, kaj si mislijo o konceptih, kot so ekosocializem, odrast, ekonomija dobrobiti, je bila podpora nižja. Ob uporabi pojma je odrast denimo podprlo le 20 do 26 % vprašanih, ekosocializem pa med 36 in 58 % vprašanih. Raziskovalci tako ugotavljajo, da je podpora ekosocialistični transformaciji družbe visoka, a je treba biti pazljiv pri uporabi besed in predstavitvi ideje. Znanstveni koncepti (kot denimo odrast) ali zgodovinsko zaznamovani izrazi (kot denimo socializem) so lahko za navadne ljudi (še posebej v državah z močno prisotno antikomunistično propagando) odbijajoči in narobe razumljeni, dokler niso o tematiki dovolj izobraženi. Veliko bolje je govoriti o konkretnih ukrepih in načinih sprememb.

Kot je zapisal eden izmed avtorjev, doktor Jason Hickel (rdečepesniki priporočamo, da mu sledite na instagramu), je naloga ekosocialistov tudi ta, da ljudi izobražujemo. Kot pravi, je ne glede na uporabo izrazov in konceptov najpomembneje, da smo vedno jasni, da je pri okoljski krizi ključen razredni boj.

The post ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE first appeared on Rdeča Pesa.

PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ 

Na omrežju Reddit je zažvižgal ameriški programer, ki je delal za svetovno znano aplikacijo za dostavo hrane. Sklepamo, da gre za večje ameriško podjetje, ki je lastniško povezano tudi z nam bolj znanim Woltom. Zato sumimo, da se podobnih praks poslužujejo (ali pa se po njih vsaj zgledujejo) tudi dostavljalska podjetja pri nas. 

“Tole pišem v knjižnici, na prenosniku, ki ga bom po tem zavrgel, saj me zavezuje ogromna pogodba o nerazkritju informacij. Včeraj sem dal odpoved z dvotedenskim odpovednim rokom in če sem iskren, upam, da me bodo tožili. Na teh informacijah sedim osem mesecev, samo opazujem kodo, kako se v živo realizira. Ponoči ne morem spati, ker sem pomagal zgraditi ta stroj,” je razvijalec programske opreme začel svoj zapis. 

O tem, da so algoritmi v aplikacijo za dostavo hrane razviti tako, da iz dostavljavcev iztisnejo največ, je bilo veliko ugibanja. Razvijalec, ki dela kot backend inženir razkriva, da je resnica precej bolj depresivna kot teorije zarote. “Sedim na tedenskih sestankih, kjer produktni vodje razpravljajo, kako iz »človeških sredstev« iztisniti še dodatnih 0,4 % marže (tako voznike dobesedno imenujejo v shemah podatkovnih baz). O teh ljudeh govorijo, kot da so liki v videoigri, ne pa očetje in mame, ki poskušajo plačati najemnino.”

Po njegovih besedah je “prednostna dostava” čista prevara, za katero stranka plača dodatni denar. Programerjem so jo predstavili kot “psihološko dodano vrednost”, pri čemer se ne naredi ničesar, da bi dejansko stranka prejela dostavo hitreje. “Lani smo celo izvedli A/B test, kjer nismo pospešili prednostnih naročil, ampak smo namerno upočasnili ne-prednostna za 5 do 10 minut, da so se prednostna v primerjavi z njimi zdela hitrejša. Vodstvo je bilo navdušeno nad rezultati. Zgolj s tem, da smo standardno storitev poslabšali – ne pa premium izboljšali – smo ustvarili milijone čistega dobička.”

A to še ni najhujše, nadaljuje. Za odpoved se je odločil zaradi takoimenovanega “indeksa obupa”. Za voznike imajo namreč skrito metriko, ki glede na njihovo vedenje pri sprejemanju naročil meri, kako nujno potrebujejo denar. “Če se voznik običajno prijavi ob 22. uri in brez oklevanja takoj sprejme vsako bedno naročilo za 3 $, ga algoritem razvrsti kot visoko obupanega delavca. Ko je enkrat označen, mu sistem namenoma preneha prikazovati dobro plačana naročila. Logika za tem je: Zakaj bi nekomu plačali 15 $ za dostavo, če vemo, da jo bo zaradi obupa opravil za 6 $? Dobre napitnine prihranimo za občasne voznike, da jih pritegnemo, medtem ko se tiste s polnim delovnim časom zmelje v prah.”

Problematična je tudi “pristojbina za ugodnosti voznikov”, ki jo zaračunajo strankam v vrednosti 1,50 $. To bi naj bilo namenjeno izboljšanju pogojev delavcev (za zavarovanje itd.). “V resnici gre ta denar naravnost v korporativni črni fond, ki se uporablja za lobiranje proti sindikatom voznikov. Imamo poseben interni stroškovni center za takoimenovano obrambno politiko in ta pristojbina teče neposredno vanj. Dobesedno plačujete vrhunske odvetnike, ki se borijo za to, da bi vaš dostavljavec ostal brez strehe nad glavo,” razkriva žvižgač. 

Podjetje je bilo v preteklosti že toženo zaradi kraje napitnin, zato so svojo strategijo spremenili, da je pravno legalna. “Uporabljamo napovedno modeliranje za dinamično zniževanje osnovnega plačila. Če algoritem predvidi, da puščate velike napitnine in boste verjetno pustili 10 $, vozniku ponudi mizernih 2 $ osnovnega plačila. Če pustite 0 $, mu ponudi 8 $ osnovnega plačila samo zato, da se hrana premakne. Rezultat je, da vaša radodarnost dejansko ne nagradi voznika, ampak subvencionira podjetje. Vi plačujete njihovo plačo, da je podjetju ni treba.”

Podjetja, ki delujejo po principu platformne ekonomije, kot so Uber, Wolt, DoorDash, Fodoora in druge, delujejo po principu aplikacij, ki prevzame vlogo šefa in na tak ali drugačen način iz delavcev iztisne največ. Na Rdeči pesi smo o tej temi v preteklosti posneli podcast, v katerem smo gostili Grega Kralja, izkušenega dostavljalca hrane. Z njim smo se pogovarjali tako o skupnih problemih dostavljavcev po svetu kot tudi o primerih, kjer so se dostavljavci uspešno organizirali in uprli. Vabljeni k poslušanju!

Fotografija je simbolična.

The post PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI!

Italijanske delavke in delavci so ta konec tedna ponovno rekli ne oboroževanju in vojni. V petek je namreč potekala splošna stavka več sindikalnih central “di base” (sindikatov, organiziranih od spodaj), ki so za 24 ur ustavili delo v več sektorjih – od javnega prometa, šolstva in zdravstva do posameznih podjetij.

Delavke in delavci stavkajo, ker nasprotujejo zvišanju sredstev za obrambo, ki ga je vlada predvidela v osnutku proračuna za prihodnje leto. Gre za povsem zgrešene prioritete: v času vse večje draginje, ki jo še dodatno zaostruje podnebna kriza, želijo vladajoči sloji še več denarja nameniti za orožje. Medtem so javne storitve, ki prinašajo resnično varnost – šolstvo, zdravstvo in sociala – že desetletja finančno podhranjene.

Prvič po letu 2010, ko je vlado vodil Silvio Berlusconi, stavkajo tudi italijanski novinarji, ki zahtevajo novo kolektivno pogodbo, na katero čakajo že od leta 2016. Zahtevajo, da nova kolektivna pogodba vključuje nove poklicne profile, zahtevajo dostojne plače in delovne pogoje tako za novozaposlene novinarje kot za zunanje sodelavce. Število zaposlenih novinarjev je od leta 2011 padlo z 19.000 na 13.000, saj se v zadnjih letih vedno več novinarjev najema kot prekarce, da bi tako dodatno znižali stroške.

V večjih mestih so stavko spremljale tudi manifestacije. V Genovi so se kolektivu borbenih pristaniščnikov pridružili tudi podnebna in propalestinska aktivistka Greta Thunberg, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesca Albanese in nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis.

V nam bližnjih Benetkah se je več kot 3000 stavkajočih delavcev in lokalnih aktivistov zbralo pred orožarskim podjetjem Leonardi in za več ur ohromili dostop do njega. Več kot tri tisoč ljudi je zablokiralo eno osrednjih vpadnic v mesto, da bi izrazili jasno nasprotovanje temu, da se v njihovem lokalnem okolju proizvaja orožje, s katerim Izrael izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci.

V soboto je v Rimu potekala še skupna protivladna in protivojna manifestacija, s katero so italijanske delavke in delavci ponovno dokazali, da ne mislijo zgolj nemo spremljati, kako se njihov denar namenja za oboroževanje, medtem ko sami vse težje pridejo skozi mesec. 

Sledimo njihovem zgledu, organizirajmo se!

Foto: @ramiasolefoto

The post NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI

Z današnjim dnem v Delavski koaliciji pričenjamo z zbiranjem 40.000 overjenih podpisov proti nedavno sprejeti varčevalni pokojninski reformi. Zbrani podpisi bodo omogočili razpis referenduma, na katerem bomo ljudje odločali, ali škodljivo reformo želimo ali ne.

Že tako ali tako so vse do danes sprejete pokojninske reforme v kapitalistični Sloveniji počasi poslabševale položaj upokojencev in upokojenk. Zaradi daljšanja referenčnega obdobja, nižanja odmernih odstotkov in zaradi vse večje odvisnosti pokojnin od inflacije namesto od rasti plač, živi skoraj 100.000 upokojencev pod pragom tveganja revščine. Kot za Radio Študent zapiše Anže Dolinar: “[…] je lani kar 23 tisoč starejših od 65 let potrebovalo materialno pomoč v hrani. To so ljudje, ki so stali v vrstah za moko, riž, mleko in testenine.”

Trenutna reforma pa bo položaj delavk in delavcev, bodočih upokojencev in upokojenk še poslabšala! 

Če nočeš delati dolgo v svojo starost in prejemati penzije, ki bo komaj pokrila življenjske stroške, oddaj svoj podpis!

40.000 overjenih podpisov bomo zbirali med 8. 10. in 11. 11. 2025 po vsej Sloveniji.

Možnosti oddaje overjenih podpisov:

Digitalna oddaja podpisa

Enostavno, v 1 minuti digitalno (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) oddaj overjen podpis.

Fizična oddaja podpisa

Brez čakanja na katerikoli upravni enoti po Sloveniji, tudi ob četrtkih! Na UE je posebno okence namenjeno podpisovanju.

Večje upravne enote so odprte v urah:

PON: 9:00 – 15:00

TOR: 8:00 – 15:00

SRE: 8:00 – 18:00

ČET: 8:00 – 15:00

PET: 8:00 – 14:00

Aktiviste, delavce, študentke – člane in članice Delavske koalicije boste lahko večino dni srečali pred upravnimi enotami po Sloveniji. Pomagali vam bodo pri oddaji podpisa.

Tudi vaša pomoč je dobrodošla! Pri zbiranju podpisov potrebujemo čim več prostovoljcev, ki bi nekaj ur svojega časa namenili za delavsko stvar in pred upravnimi enotami vabili mimoidoče k oddaji podpisa. Prav tako vas vabimo, da razširite vest o kampanji med svoje prijatelje, sorodnike in sodelavce.

Več nas bo, močnejši bomo!

The post ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI first appeared on Rdeča Pesa.

ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA?

Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

23 ladij s humanitarno pomočjo še vedno pluje proti Gazi, ostale je izraelska vojska že ustavila, posadko pa ugrabila. Na čelu je ladja Mikeno, ki je že zaplula v palestinske teritorialne vode. Ljudje v Berlinu, Milanu, Rimu, Barceloni, Bruslju, Istanbulu, Londonu, Trstu, Mexicu Cityju, Bogoti, Buenos Airesu, Madridu so se odpravili na ulice v podporo Palestini in globalni mirovniški misiji Global Sumud Flotila. V Italiji so za petek napovedali generalno stavko. 

Več kot 500 aktivistk in aktivistov iz več kot 40 različnih držav se je pred tedni odpravilo proti Gazi, da bi odprli humanitarni koridor. Na ladji prevažajo zgolj osnovne življenjske potrebščine kot so medicinski pripomočki, hrana, nadomestilo za hrano za dojenčke itd. 

Italijanska in španska vlada sta najprej poslali vojaške ladje podpore, a sta svojo podporo umaknili, ko so ladje dosegle kritično točko. Argument – ne želijo biti v konfliktu z Izraelom.  Umik pomoči pomeni zgolj prikaz, kako zelo strahopetna je politična elita in da dejanski pogum za konkretne spremembe tiči v običajnih ljudeh. Uči nas, da zgodovino pišemo mi, delovni ljudje. 

Zanimivo je tudi, da politična elita, ki se tako rada sklicuje na mednarodno pravo, ni po dveh letih genocida naredila nič zares konkretnega. Še to kar so morda naredili, je bila gesta, v katero so bili prisiljeni zaradi pritiska nas, običajnih ljudi na ulicah. Na primer Robert Golob pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar imata zelo rada ganljive govore v podporo Gazi. Golob tu in tam sprejme kak ukrep, ki pa ga potem v praksi ne upa izvesti. Na eni od ladij je tudi slovenski državljan in če bi slovenska politična elita resno mislila, ko so jo polna usta sočutij, bi poslala vojaško ladjo v OBRAMBO. 

Ker če je kaj OBRAMBA, je to ta misija. 

Vsi, ki plujejo proti Gazi, so imeli pred potovanjem več dni treninga nenasilnega ukrepanja. Naučeni so, kako morajo ostati mirni, da izraelski genocidni vojski ne dajo niti najmanjšega razloga, da jih vse umori. Prevažajo zgolj humanitarno pomoč, njihov cilj je ustaviti genocid v Gazi in okupacijo Palestine. 

Ne glede na to, kaj se zgodi v naslednjih urah, nas globalna mirovniška misija uči, da če se zbere kritična masa, je to preveč še za “najbolj moralno genocidno vojsko na svetu”. In če njim ne uspe, nas mora iti naslednjič še več. Biti moramo še bolj odločni in ne smemo obupati. Zakaj? Ker so v Palestini ljudje, ki ne morejo obupati in ki se vsak trenutek borijo za preživetje. 

Palestina ni zgolj boj Palestincev za nacionalnost. Ne, je boj za humanost. Je boj vseh nas za preživetje, za našo prihodnost. In zato se splača tvegati življenje. Če ne bomo ukrepali mi, običajni ljudje, ne bo ukrepal nihče. 

Kaj lahko narediš?

  1. Spremljaj ladje, ki se približujejo Gazi. 
  2. Zahtevaj izpustitev nelegalno ugrabljenih članov posadke.
  3. Piši in kliči vlade ugrabljenih aktivistov in zahtevaj, naj ukrepajo. 
  4. Organiziraj se v svojem okolju. Protestiraj! Stavkaj!

The post VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO! first appeared on Rdeča Pesa.

NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole? 

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA 

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

RDEČA PESA DELI: “RESNICA RAZREDNE RAZSLOJENOSTI JE TA, DA NEKATERI LJUDJE UMIRAJO PREJ KOT DRUGI”

V Sloveniji je pred dobrim mesecem dni gostoval francoski pisatelj Édouard Louis, ki se je uveljavil kot pisec družbenokritične literature, v kateri na različne načine dokumentira življenjske pogoje francoskega delavskega razreda.

Louis v svojih javnih nastopih nenehno poudarja, da je za mnoge v Franciji pa tudi drugod delavski razred nekaj, kar danes “ne obstaja več”, pri čemer je zaradi svojega avtobiografskega pisanja o življenju v skrajni bedi večkrat naletel celo na obtožbe, da je njegova literatura neresnična, da govori o nečem, kar pravzaprav (v očeh višjih razredov) sploh “ne more obstajati”.

V času različnih kriz in večanja razredne razslojenosti je Louisovo delo dokaz, da delavski razred obstaja, živi in se bori, četudi se je od začetkov kapitalizma kot vsak zgodovinski pojav spremenil in četudi ga poskušajo pasivizirati, disciplinirati, mu odvzeti glas, ga izločiti iz filmov in knjig. V svojih delih nam Louis nasprotno predstavi realnost, v kateri je bil kot otrok pogosto lačen, njegovo okolje pa je bilo polno nasilja in homofobije.

Na Rdeči pesi delimo povezavo do pogovora z Édouardom Louisom, obenem pa vas vabimo k branju njegovih knjig, ki so v slovenščini izšle pri založbah /*cf in Beletrina.

https://365.rtvslo.si/arhiv/ars-humana/175139846?fbclid=IwY2xjawL-EntleHRuA2FlbQIxMQABHoivz5o3w9zl62TCzjp6CDxIWTyS_BYSnvtsVRsxj6RIqsO1vWysA75kmgI7_aem_ChzcVl85GACFx8YQmYwchQ

The post RDEČA PESA DELI: “RESNICA RAZREDNE RAZSLOJENOSTI JE TA, DA NEKATERI LJUDJE UMIRAJO PREJ KOT DRUGI” first appeared on Rdeča Pesa.

“OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA”

Z zgornjimi besedami sta Zarah Sultana in Jeremy Corbyn napovedala ustanovitev nove leve politične stranke v Veliki Britaniji. V zgolj desetih dneh je svojo pripravljenost, da skupaj oblikujejo novo politično organizacijo, izkazalo več kot 655 tisoč ljudi. Ta številka presega skupno članstvo treh največjih britanskih parlamentarnih strank. Jasno je torej, da je pobuda naletela na plodna tla – prepredena z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi neenakostmi ter vse večjo nedemokratičnostjo političnih režimov v kapitalizmu.

Stranka, ki še nima uradnega imena in jasno zapisanega programa, se bo sodeč po napovedih zavzemala za (re)nacionalizacijo nekaterih ključnih storitev in industrij (železnice, pošta, oskrba z vodo in elektriko), obsežno gradnjo javnih stanovanj in višanje davkov za kapital ter za tiste z najvišjimi dohodki. Osnovni program zveni precej podobno kot manifest Laburistične stranke za volitve leta 2017, ko je na njenem čelu stal prav Corbyn. 

Gre za politike, ki nedvomno prinašajo koristi delovnim ljudem in pomembne sektorje gospodarstva jemljejo iz rok zasebnega kapitala. Napačno bi se bilo slepiti, da gre za socialistične politike, ki merijo na temeljno preobrazbo lastninskih in produkcijskih razmerij ter preko tega radikalno družbeno spremembo. Odpira pa tovrstno politično organiziranje prostor za rast in širjenje tudi takšnih idej, ki v sebi nosijo revolucionarno perspektivo. 

Sultana in Corbyn sta ustanovitev stranke napovedala v času, ko so se etablirane politične stranke znašle v globoki krizi. Mnoge od njih v Veliki Britaniji in drugod po Evropi preživljajo svoje zadnje ure na političnem prizorišču. Njihovo članstvo drastično upada (leta 1983 je bilo v Veliki Britaniji vanje včlanjenih 6,7 milijona ljudi, danes je ta številka padla na 882 tisoč ljudi), njihovi volilni rezultati so vse skromnejši (leta 1992 je za konservativce in Laburiste skupno glasovalo 25,6 miljona ljudi, lani še zgolj 16,5 milijona ljudi), prezir, ki ga do njih kažejo delovni ljudje, pa je vse večji. 

Omenjeno krizo pridoma izkoriščajo skrajno nazadnjaške politične sile, kakršna je v britanskem kontekstu Reform UK. Te za razliko od etabliranih, osrednjih sil skrajnega centra, priznavajo nekatere posledice splošne krize sodobnega kapitalizma (npr. siromašenje javnih storitev), vendar vzroke zanje iščejo v najbolj revnih in izkoriščanih delih prebivalstva. Uveljavljanje njihovih politik pa bi sedanjo socialno in okoljsko krizo zgolj še znatno zaostrilo, kar bi imelo izrazito negativne posledice za delovne ljudi. 

Poskus izgradnje množične in demokratične politične organizacije ponuja priložnost, da prostor poln upravičenega nezadovoljstva, jeze in prezira do vladajočih zasedejo napredne ideje in prakse. Prav navedena “demokratičnost” je tukaj osrednjega pomena. Uspešnost celotnega projekta je namreč v veliki meri odvisna od tega, če se bo ustanoviteljicam in ustanoviteljem uspelo izogniti vzpostavitvi notranjega kartelnega, nedemokratičnega organiziranja in odločanja. Te, skupaj z ostalimi stvarmi, privedejo do tega, da stranka postane zgolj nekoliko bolj leva verzija izpetih meščanskih, v parlamentarne procedure potopljenih, socialdemokratskih strank. Klasičen primer tega lahko spremljamo v Sloveniji. 

Vsekakor množična mobilizacija ob začetku ustanavljanja stranke kaže na potencial za tovrstno napredno politično organiziranje. Dobršen del masovnosti je mogoče pripisati trdnim vezem, ki so se med številnimi ljudmi, sindikati in kolektivi stkale v okviru boja za svobodno Palestino, katerega učinki so vidni na vsakodnevni ravni. Prav takšno organiziranje, katerega fokus je na delovnih mestih, ulicah, predavalnicah in tribunah je najboljše vodilo za napredno politično delo. Naj si bo to v Veliki Britaniji, Sloveniji ali drugod po svetu.

The post “OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA” first appeared on Rdeča Pesa.

STOP POKOJNINSKI REFORMI!

Pokojninsko reformo Golobove vlade, ki bo najbolj prizadela delavke in delavce z najnižjimi dohodki in najtežjimi poklici, želi koalicija kar čim prej spraviti pod streho. Z njo vladajoči varčujejo na plečih tistih, ki imajo najmanj, medtem ko kapital ostaja popolnoma nedotaknjen. Proti škodljivi reformi se pojavlja vse več odpora, ki je hkrati vse bolj organiziran.

Danes je Delavska koalicija na tiskovni konferenci predstavila naslednje korake za sprožitev referenduma proti škodljivemu predlogu pokojninske reforme, ki bo predvidoma sprejet še pred začetkom parlamentarnih počitnic. Zavezništvo združuje borbene sindikate in druge organizacije, ki povezujejo več deset tisoč delavcev iz najrazličnejših panog.

Kot pravijo, bomo “zaradi nove pokojninske reforme garali dlje, pokojnine pa bodo še naprej prenizke”. Nova pokojninska reforma nam prinaša:

Poznejše upokojevanje: 

Pokojnine so že danes prenizke, delovne obremenitve pa previsoke – nova reforma pa predlaga upokojitve šele pri 62 ali celo 67 letih. Mnoge delavke in delavci komaj zdržijo do 60. leta, še posebej v fizično napornih poklicih, kot so gradbeništvo, zdravstvo in industrija. Vlada utemeljuje reformo s trditvijo, da “živimo dlje”, a ob tem spregleda, da sta družbena blaginja in produktivnost danes precej višji kot nekoč. 

Nepravičen izračun pokojnin: 

Nova formula za izračun pokojnin bo številnim delavcem znižala pokojnine – namesto da bi šteli le najboljša leta, se bo pokojnina izračunavala na podlagi 40 let delovne dobe (minus 5 najslabših let), namesto dosedanjih 24 najugodnejših. Ker večina ljudi nima visokih in stabilnih plač, bodo v izračun vključena tudi obdobja z nižjimi dohodki, kar bo močno znižalo povprečje. Posebej prizadeti bodo prekarci in vsi, ki so delali v manj plačanih poklicih. 

Nižanje vrednosti pokojnin: 

Reforma bo dolgoročno zmanjševala realno vrednost pokojnin. Zdaj so pokojnine vezanje na plače, ki rastejo hitreje od inflacije. Reforma želi pokojnine vezati predvsem na inflacijo, kar pometni, da bo čez 30 let kar 80 % upokojencev prejemalo manj od minimalne plače – to ni dostojno staranje, temveč revščina.

Popušča delodajalcem:

Reforma ne predvideva dviga prispevkov za delodajalce. Po reformi bodo delavci prispevali še vedno skoraj dvakrat več kot delodajalci (15,5 % proti 8,85 %). Namesto da bi odgovornost nosili vsi, bo breme spet padlo le na delavce. Pokojninska blagajna se ne krepila, temveč varčevala – na hrbtih delavcev in delavk.

Izigrava delavce:

Reforma je bila sprejeta brez resnega sodelovanja delavcev ali upokojenk. Javno razpravo so skrajšali, odločanje pa prestavili v čas dopustov. Vlada se izogiba dialogu in namesto soglasja vsiljuje škodljive rešitve.

Delavska koalicija je že v nizkem štartu za pričetek referendumske akcije. Na njihovem spletnem mestu www.stoppokojninski.si in prek Facebooka in Instagrama bodo obveščali, kdaj bodo začeli zbirati podpise Hkrati vabijo delavstvo, upokojence in študente, da se jim pridružite, da skupaj ubranimo naše penzije in postavimo potrebe ljudi pred interes kapitala.

O pokojninski reformi smo pri Rdeči pesi pisali že večkrat, osrednje prispevke za razumevanje njene škodljivosti pa lahko najdete tukaj: 

https://rdecapesa.com/kako-dolgo-bomo-se-delali/

https://rdecapesa.com/mescev-mit-o-medgeneracijskem-konfliktu/

https://rdecapesa.com/pokojninska-reforma-in-demografsko-vprasanje/

https://rdecapesa.com/demografsko-vprasanje-2-del-ucinki-na-pretocni-sistem/

https://rdecapesa.com/za-dostojno-starost-vseh-ne-dobicek-kapitala/

https://rdecapesa.com/politicna-ekonomija-pokojninske-reforme/

@STOP pokojninski

The post STOP POKOJNINSKI REFORMI! first appeared on Rdeča Pesa.

IRANSKE DELAVKE IN DELAVCI: “OD VOJNE NIMAMO NIČ!”

“Mi, delovni ljudje Irana – učitelji, medicinske sestre, delavci, upokojenci – od vojne, militarizma, bombardiranja in imperialističnih politik nimamo nič. Običajni ljudje, zlasti delavski razred, plačujejo ceno vojne s svojimi življenji, zdravjem in domovi,” sporočajo delavske organizacije in skupine upokojenih delavcev v Iranu v skupni izjavi za javnost. Iransko delavstvo je izrazilo ostro nasprotovanje vojaški eskalaciji v regiji in obsodilo še vedno trajajoč genocid v Gazi.

Med podpisniki so Sindikat delavcev avtobusnega podjetja Teheran in predmestja, Sindikat delavcev sladkorne tovarne Haft Tappeh in Zavezništvo upokojencev. Poudarjajo, da iranski delavci od vojne nimajo ničesar – le uničenje in poglabljanje revščine.

Trenutna nestabilna in nevarna situacija v Iranu in na Bližnjem vzhodu zahteva skupno ukrepanje. Ostro obsojajo nedavne izraelske zračne napade na infrastrukturo, stanovanjska območja, poslovne stavbe. Zavračajo izraelske trditve, da Izrael ni sovražen do iranskega naroda, to je zgolj del propagande. Opozarjajo na nedavno grožnjo izraelskega obrambnega ministra, da bo “Teheran zgorel”, ter na stalno podporo Zahoda takšnim vojaškim dejanjem.

Delavke in delavci so kritični do ZDA in Izraela, ki sta odgovorna za genocid v Gazi in druge zločine v regiji. Obsojajo tišino Združenih narodov in mednarodnih institucij. Kapitalizem in imperializem sta kriva za vojne, okoljski kolaps in trpljenje ljudi, pišejo v izjavi.

Iranski delavski razred od vojne nima ničesar: “Ekonomske sankcije, vojaški proračuni in represija so že ustvarili lakoto, smrt in razseljenost. Vojna bo to še poslabšala.”

Poudarjajo, da tudi glede Islamske republike nimajo nobenih iluzij. Režim označujejo kot represiven, avanturističen in protidelavski. Kritizirajo desetletja zatiranja delavskih protestov, zanikanje sindikalnih pravic ter zapiranje in mučenje delavskih aktivistov.

“Naš boj je družbeni in razredni boj. Zanašamo se sami nase in  nadaljujemo s protesti za kruh, delo in svobodo. Naš boj je povezan z delavci in svobodoljubnimi ljudmi po vsem svetu. Stop vojni. Stop militarizmu. Zahtevamo takojšnje premirje.”

Podpisniki pozivajo sindikate, skupine za človekove pravice, mirovne in okoljske organizacije ter protivojne aktiviste po vsem svetu, naj se pridružijo njihovi zahtevi po koncu bombardiranja, vojnih zločinov in uničevanja okolja – ter naj izrazijo solidarnost z ljudmi Irana in Bližnjega vzhoda v njihovem boju za mir, pravičnost in dostojanstvo.

The post IRANSKE DELAVKE IN DELAVCI: “OD VOJNE NIMAMO NIČ!” first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO DOLGO BOMO ŠE DELALI?

Najbolj brutalen in za delovne ljudi škodljiv ukrep je podaljšanje spodnjega in zgornjega pogoja upokojitvene starosti s 60 na 62 let za tiste s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa oz. s 65 na 67 let za tiste z najmanj 15 leti dobe. Sistemsko gledano ukrep postane še bolj radikalen, ko pomislimo, da se za dve leti navzgor premikajo tudi vse ostale pravice, recimo pravica do pridobitve vdovske in invalidske pokojnine. 

Vlada ukrep utemeljuje z dvema argumentoma. Prvi je, da smo pri tako zakonsko pri upokojitveni starosti kot pri podatkih o efektivnem izstopu iz trga dela med najnižjimi med državami OECD. A ne pozabimo, da Slovenija v EU spada med države z najvišjimi stopnjami intenzivnosti dela. Kakorkoli že, z vidika napredne politike je globalno gledano relativno hitro upokojevanje svojevrsten dosežek: pomeni, da Slovenija ni podlegla najhujšim reformam financializacije in podaljševanja delovne aktivnosti. To deloma priznava tudi Ministrstvo za delo, ki v izročku za medije zapiše: “To seveda lahko štejemo kot dosežek, nekaj pozitivnega za ljudi – dokler si to lahko privoščimo.” 

Izjava je v mnogih pogledih zavajajoča: predpostavlja namreč, da staranje mehanično določa izdatke v prihodnosti, kar smo v preteklih objavah že demantirali. Poleg tega pa je tudi cinična, saj je na področju oboroževanja Slovenija že izpogajala odstop od fiskalnih pravil za povečanje naložb v oboroževanje. Če neupogljivi zakoni fiskalnih jastrebov velajajo za upokojence in delavce, se ti zlomijo ob blišču orožarske industrije. 

Omenimo še drug klasičen argument za podaljševanje upokojitvene starosti: podaljševanje pričakovanega življenjskega obdobja. Težava te argumentacije je, da tudi podatki OECD in Eurostat kažejo, da se rast pričakovanega življenja upočasnjuje. Poročilo OECD »Pensions at Glance 2023«, glavna referenca birokratskih aparatov po Evropi, ugotavlja podobno:

»Življenje se še naprej podaljšuje in ta trend se bo predvidoma nadaljeval, čeprav se je hitrost izboljševanja v starosti v zadnjem času upočasnila, zlasti glede na COVID-19. Leta 2022 bo pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let v povprečju znašala 83,0 leta za moške in 86,2 leta za ženske. /…/ V povprečju držav OECD naj bi se pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let do leta 2065 podaljšala za 4,4 leta med ženskami in 4,9 leta med moškimi.«

Zveni še zmeraj spodbudno, a za oblikovanje politik ne prav informativno. Pričakovano življenjsko obdobje verjetno sploh ni primeren kazalnik za določanje upokojitvene starosti: veliko bolj primerno je upoštevati pričakovana zdrava leta življenja, kjer pa je slika drastično drugačna. Pričakovana zdrava leta življenja so se v Sloveniji v zadnjih 10 letih za ženske gibala nekje med 59 leti in 69 leti, za moške pa med 58 in 65 leti, odvisno od družbene in ekonomske klime. Zadnji razpoložljivi podatki NIJZ iz leta 2022 kažejo, da so pričakovana zdrava leta za moške 65 let, za ženske pa 68,5 let. Predlog vlade bi torej zgornjo mejo za upokojitev dvignil celo za dve leti nad slovensko povprečje za moške, verjetno pa tudi nad povprečje za vse fizične delavke in delavce po vsej državi. 

Dodajmo, da Ministrstvo nima nobenih podatkov o prihodnjih trendih zdravega življenja. Ne da bi sami špekulirali o teh trendih povejmo le, da glede na krhkost slovenskega zdravstvenega sistema, povečevanje absolutne in relativne revščine ter napovedi krize, nadaljnja rast pričakovanih zdravih let življenja ni zagotovljena. 

Za konec poskusimo orisati še nekatere posledice omejenega ukrepa za državo, kapital in delavce. Po naših grobih ocenah bo dvig zgornje meje upokojitvene starosti na 67 let pomenil, da se bo zaradi vpliva zvišanja upokojitvene starosti za 2 leti število delovno aktivnih zvišalo za vsaj 3 odstotke. Menimo, da bi z ukrepom vlada v naslednjih 10 letih lahko privarčevala vsaj med 0,7 in eno odstotno točko slovenskega BDP – a gre le za preprosta ugibanja. 

Z vidika države gre za varčevanje, z vidika kapitala pa za razširitev bazena poceni delovne sile. Podatki kažejo, da plače nižje izobraženih po 54 letu stagnirajo ali padajo. Razpoložljivi podatki SURS za desetletne starostne skupine prebivalstva in stopnje izobrazbe kažejo, da se neto plače povečujejo za vse stopnje izobrazbe do starosti 54 let. Nato ravni plač bolj kot ne stagnirajo do starosti 65 let in več za nizko izobražene posameznike in povprečno izobražene posameznike. Znižujejo se za srednje izobražene posameznike in le rahlo naraščajo za višje izobražene. Kapital torej s povišanjem upokojitvene starosti prejme dodaten bazen rezervne industrijske armade, ki je večinoma cenejša (bolj ranljiva, z manjšo pogajalsko močjo itd.) od mlajših delavcev. Kakšne so posledice za delavce, pa prepuščamo v premislek pozornim bralkam in bralcem. 

The post KAKO DOLGO BOMO ŠE DELALI? first appeared on Rdeča Pesa.

»Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist«

To so besede, ki jih v intervjuju za revijo America povedal sedaj že pokojni papež Frančišek. Odgovor je vzet iz konteksta, saj papež v odgovoru na vprašanje, ali njegova kritika tržnega kapitalizma in ZDA pomeni, da je socialist, komunist ali marksist, papež nadaljuje, da so komunisti tisti, ki so pravzaprav »ukradli« nekatere krščanske vrednote.

Uvodni odstavek dobro povzema ideologijo Jorgeja Maria Bergoglia, ki je leta 2013 postal vodja Rimokatoliške cerkve. Zaznamovanega z revščino v otroštvu in mladosti, vstopom v jezuite, funkciji nadškofa, bi papeža najbolje opisali kot veliko bolj naprednega od njegovih dveh predhodnikov, Janeza Pavla II., znanega po gonji proti komunizmu ter konservativca Benedikta XVI.  

Čeprav se je papež otepal oznak socialist in marksist, so njegova stališča bila pogosto skladna s socialističnimi vrednotami. In čeprav socialistični kritiki pogosto pravijo, da je papež kot vodja Rimokatoliške cerkve zgolj premaknil stališča iz desne na politično sredino, je bil pri vprašanjih mirovniške politike, kritike kapitalizma, reševanja revščine in neenakosti bolj napreden od večine sredinskih, včasih tudi “levih” državnih voditeljev. Zakaj lahko trdimo, da bo papež Frančišek v zgodovino zapisan kot najbolj »napredni« papež?

»Mir ni mogoče brez resnične razorožitve«

Frančišek je bil eden redkih državnih voditeljev, ki se je držal mirovniških načel. Še v svojem zadnjem govoru je poudaril, da brez razorožitve, ne bo miru. Svaril je pred strašenjem ljudi z vojno in pred vsesplošnim vojnim hujskaštvom. Bil je kritičen do zveze NATO ter ji pripisoval odgovornost za širjenju vojne po svetu in v Evropi: »Bevskanje Nata na pragu Rusije je najbrž povzročilo reakcijo Kremlja. Ne vem, ali je bila ta jeza izzvana, vendar je bila s tem verjetno olajšana,« je dejal.

Prav tako je bil eden redkih državnih voditeljev, ki je že od začetka opozarjal na genocid v Palestini. Še včeraj v velikonočnem nagovoru povedal, da misli na prebivalce Gaze, »kjer strašen konflikt še naprej povzroča smrt in uničenje ter ustvarja dramatične in obžalovanja vredne humanitarne razmere.“ Lani je dejal, da je se pri vprašanju terorizma moramo ozreti k Izraelu, ki v Palestini izvaja „terorizem“ in ne vojne. Prizadeval si je za ustavitev genocida in osvoboditev Palestink in Palestincev ter zahteval temeljito preiskavo za zločine proti človeštvu v Palestini.

»A naj je jasno: najbolj trpijo revni ljudje, čeprav k temu problemu najmanj prispevajo. Najbogatejši narodi, približno milijarda ljudi, so odgovorni za več kot polovico nevarnih izpustov.«

Papež Frančišek je v svojih govorih nemalokrat omenjal podnebni zlom in reševanje podnebne krize s »solidarnostjo in sodelovanjem«: »Uničenje okolja je žalitev Boga, je greh, ki ni samo osebni, ampak tudi strukturni.« Pri tem je izpostavljal, da so največje žrtve podnebne krize revne ženske in otroci iz držav periferije, ki nimajo enakega dostopa do virov kot moški, skrb za dom in otroke pa jim otežuje možnost migracije v primeru naravnih nesreč.

Za razliko od večine voditeljev imperialističnega centra, ki promovirajo reševanje podnebnega zloma s politikami ozelenitve kapitalizma, je papež poudarjal, da napredek pri reševanju krize ovira ravno »nenasitno prizadevanje za kratkoročne koristi onesnaževalnih industrij« ter je nemogoč brez drastičnih sistemskih sprememb. Posebno pozornost je namenil tudi podnebnim migracijam, ki jih je imenoval »prisilne migracije« ter k branjenju dostojanstva vseh migrantov in migrantk po svetu.

»Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa«

Papež je neprenehoma opozarjal na socialno in družbeno neenakost, ki izvira iz izkoriščanja manjšine »pohlepnih« nad večino. V ekonomskih politikah je največkrat zagovarjal obdavčitev kapitala in najbogatejših, podpiral je delavska gibanja in sindikate, pogosto je kritiziral dominanco držav imperialističnega centra preko posojil in zadolževanja: »Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.«

Papeža Frančiška si bomo zapomnili kot najbolj naprednega papeža našega časa – kot voditelja, ki je skušal postaviti Cerkev na stran izključenih, zatiranih in revnih. Njegova kritika kapitalizma, obsodba uničevanja našega planeta ter obramba dostojanstva delavcev in pravice do dostojnega življenja je bila radikalna ne le za cerkvene razmere, temveč tudi v krogih konservativne in liberalne družbene elite, ki si bodo ob njegovi smrt prikrito oddahnile, ker se jim v prihodnosti več ne bo potrebno soočati z »neprijetnimi vprašanji« in izjavami iz strani papeža.

Medtem ko katoličani po svetu žalujejo za papežem ne pozabimo, da so njegovi največji (tihi ali odkriti) nasprotniki bili tisti, ki si želijo, da se Cerkev in družba pridružita valu vojnega hujskaštva, reakcije, militarizma, izkoriščanja okolja in ljudi ter avtoritarizma.

The post »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist« first appeared on Rdeča Pesa.

OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

KAJ SE DOGAJA V NAŠIH ŠOLAH?

Nedavno so javnost pretresli posnetki medvrstniškega nasilja in izživljanja v katerih so imeli osrednjo vlogo učenke in učenci ene izmed ptujskih osnovnih šol. Zdaj, ko se je prah senzacionalističnega poročanja, predvsem iz strani “informativnega programa televizije POP TV”, v sklopu katerega so omenjene posnetke opremili s podnapisi in jih v celoti predvajali v udarnem televizijskem terminu, nekoliko polegel, je čas, da pogledamo, kaj se zares dogaja za zidovi naših šol. Kje so vzroki za to in kakšen vpliv ima to na vedenje otrok in mladostnikov v različnih družbenih situacijah izven šole?

Šola je institucija, v kateri mladi ljudje preživijo dobršen del svojega otroštva in mladosti. Gre za okolje, ki ga neprenehoma delijo s svojimi vrstnicami in vrstniki, kar nujno vodi tako do medsebojnega sodelovanja kot tudi do raznih nesoglasij, konfliktov in sporov. Šola je torej prostor, kjer so konflikti interesov, želja, zanimanj, mnenj in stališč stalnica. Šola brez konfliktov in tudi brez nasilja obstaja zgolj v “idealističnih” predstavah tistih, ki s šolo in šolajočo mladino nimajo nobenega stika. 

Vendar pa šola ni zgolj prostor medsebojnega vrstniškega spoznavanja, temveč predvsem ustanova, ki naj bi opravljala dve osrednji družbeni funkciji: vzgojno in izobraževalno. Uspešnost pri drugi je neposredno pogojena z uspešnostjo pri prvi. Brez ustrezne vzgoje se ne moremo nadejati dobrih izobraževalnih dosežkov. Šele ustrezna raven pridobljene izobrazbe posameznicam in posameznikom omogoča, da postanejo ustvarjalni (so)oblikovalci in transformatorji družbe v kateri živijo. 

Ravno pri vzgojni funkciji nam v (slovenskih) šolah najbolj škriplje. Vse obsežnejša individualizacija družbenega življenja, prevlada permisivnega vzgojnega stila pri starših, spodbujanje tekmovalnosti, nenehno blebetanje o doseganju kompetenc, ki bodo posameznici ali posamezniku omogočile boljši položaj na trgu delovne sile in slavljenje individualnih uspehov so ključni elementi šole v kapitalistični družbi. Ti znatno zožujejo prostor pedagoškim delavkam in delavcem, da bi uspešno izvajali svojo vzgojno vlogo. Hkrati so tudi bodoči in sedanji učitelji ter učiteljice podvrženi opisanim splošnim družbenim trendom, kar prinaša še dodatne negativne posledice, ki vodijo v pretirano avtoritarnost na eni strani, ali pa čisto permisijo in padec standardov znanja na drugi. 

Družba in šola kot ena izmed njenih osrednjih institucij sta načrtno izpraznjeni kolektivnosti, skrbi za skupno dobro, pripadnosti, odgovornosti do skupnosti, do sočloveka in tovarištva. To je vidno na vsakem koraku. Kdorkoli ima vsaj nekaj stika z dogajanjem v šoli, bo znal povedati kolikokrat se na dnevni bazi sooča z odzivi učenk in učencev, dijakov ter dijakinj, ki potrjujejo to trditev. “To ni moje”, “Nisem za to v šoli”, “Nisem bil jaz, to je naredil on”, “Ne morete me prisilit, da naredim to”, “Starši so mi rekli, da ne rabim tega delat”. To pa spremlja nemo in nonšalantno bolščanje v tla.,Takšne odzive dobi učitelj če na primer zgolj prosi učenca, da pobere papirnate brisače, ki so se znašle na tleh učilnice oziroma šolskega hodnika. Ta mikro primer razkriva mnogo širšo problematiko odsotnosti skrbi za skupnost, za družbo v celoti. 

Popolna odsotnost odgovornosti do drugih, do tistih ki so nam bolj in tistih, ki so nam manj ljubi, ponuja idealno gojišče za razrast praks zasmehovanja, nasilništva in izživljanja. Kjer ni odgovornosti, ni (medsebojnega) spoštovanja. Kjer umanjkata odgovornost in spoštovanje prevladajo privatni interesi, za dosego katerih so dovoljene vse metode. Tako v “svetu odraslih” kot v “svetu otrok”. 

Omenjene prakse dandanes zaradi škodljivega vpliva vdora modernih tehnologij (tj. uporaba mobilnih telefonov v šolah, o čemer smo že pisali) v šolsko okolje dobivajo na pospešku, predvsem pa postajajo vidne celotni javnosti – tudi s pomočjo osrednjih medijev, ki zaradi tržne usmeritve reproducirajo škodljive vsebine iz spletnih omrežji. Otroci in mladostniki, vajeni nenehne usmerjenosti vase, poskušajo s snemanjem in objavljanjem praks nasilništva in poniževanja, pritegniti pozornost nase, se uveljaviti v svoji vrstniški skupini in preko tega v celotni družbi. Pomembno je poudariti, da jim ta ista družba oziroma njeni vladajoči razredi preko nenehne promocije militarizacije in vojne dajejo zgled, ki le še krepi tovrstno reševanje konfliktov. 

Moralna panika zaradi nedavnih posnetkov iz Ptuja ne bo pripomogla k razrešitvi situacije. Pri učenkah in učencih, dijakinjah in dijakih je potrebno krepiti čut za skupnost, tako preko nagrajevanja kolektivnih praks med njimi, kot tudi z alternativnimi vzgojnimi ukrepi, ki morajo imeti dejanske posledice za otroke in mladostnike, ki so nasilni in izvajajo škodljive prakse (družbeno koristno delo v šoli in šolskem okolišu po koncu pouka; izvajanje učne pomoči za učenke in učence nižjih razredov; prepoved pristopa interesnim dejavnostim). Takšni otroci in mladostniki potrebujejo trdne meje, ki jih morajo pedagoške delavke in delavci dosledno uveljavljati. S tem se ščiti interes vseh udeleženk in udeležencev šolskega procesa ter preko tega tudi celotne družbe. 

V šoli se odslikavajo širši družbeni odnosi in silnice. Če želimo šolo znova vzpostaviti kot institucijo, ki skrbi za oblikovanje osebnosti in odnosov, ki bodo v svoji srži vsebovali sodelovanje, sožitje, odgovornost, medsebojno spoštovanje in tovarištvo bo potrebno spremeniti celotno družbeno strukturo. Od “družbe” zadovoljevanja privatnih interesov priviligirane manjšine, k skupnosti, ki zadovoljuje širše družbene interese in skrbi za vzgojo spoštljivih in odgovornih ljudi.

The post KAJ SE DOGAJA V NAŠIH ŠOLAH? first appeared on Rdeča Pesa.

MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM!

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA

Boj za emancipacijo v današnjem času je postal ozkogleden in fragmentiran, saj se številni boji osredotočajo na posamezne oblike zatiranja, kot so rasa, spol, spolna usmerjenost ali identiteta, namesto da bi jih povezali z globljimi strukturnimi vzroki, ki jih poganja kapitalizem. Koncept intersekcionalnosti, ki je v emancipatornih bojih izrazit predvsem v anglosaškem delu sveta, sicer prepozna, da naša življenja oblikujejo različne oblike zatiranja, vendar spregleda ključno dinamiko kapitalizma – razredno družbo. 

Intersekcionalnost se je v sedemdesetih letih 20. stoletja razvila kot odziv na prevladujočo perspektivo belih feministk srednjega razreda, ki so pogosto predpostavljale, da lahko zastopajo interese vseh žensk. Črne feministke so v odgovor analizirale, kako izkušnje rasizma vplivajo na seksizem, revščino in izkoriščanje ter jih krepijo in ugotovile, da se seksizem in rasizem ne le oplajata, ampak za mnoge ženske ustvarita kvalitativno drugačno izkušnjo. To pomeni, da črne ženske, na primer, ne doživljajo le diskriminacije zaradi spola ali rase posebej, ampak sta ti dve vrsti zatiranja povezani in vplivata nanje hkrati, kar oblikuje edinstven način, kako doživljajo družbo, delo, odnose in druge aspekte življenja.

Marksizem nam ponuja ključno kritiko intersekcionalnosti. Za marksizem razred ni le še ena kategorija zatiranja, ampak ima skozi razredni boj potencial, da izziva kapitalizem, sistem, ki ohranja in vzdržuje vsa zatiranja. Delavci imajo v kapitalistični družbi edinstven položaj, saj ustvarjajo bogastvo in skrbijo za delovanje družbe. Dejstvo, da so izkoriščani, daje delavcem tudi moč, da se zoperstavijo kapitalističnemu sistemu, kar pa jim samo doživljanje določenega zatiranja ne omogoča. Razredna osnova torej zagotavlja potencialno materialno podlago za enotnost med različnimi kategorijami zatiranja.

V delavskem razredu je tudi več žensk, temnopoltih ter članov LGBT+ skupnosti, kot v katerem koli drugem razredu. In delavski razred kot celota ima objektivni interes, da kolektivno organizira boj za drugačen sistem. Vendar to ne pomeni, da so delavci avtomatično antirasistični ali antiseksistični. Socialisti moramo aktivno nastopati proti zatiralnim idejam – ne glede na to, kdo z njimi nastopa in proti komu so usmerjene.

Vloga razreda ni vedno očitna. Zatiranje lahko prizadene ljudi ne glede na razred, ki mu pripadajo. Vendar pa izkušnja zatiranja ne pomeni, da so ljudje avtomatično razumejo ali imajo materialni interes, da se mu zoperstavijo. V trenutnem političnem in družbenem okolju, kjer se soočamo z globalno okoljsko krizo in koncentracijo bogastva v rokah kapitalističnih elit, pa je jasno, da je vsak poskus emancipacije, ki ne izziva kapitalističnega sistema, obsojen na neuspeh.

Besedilo je povzetek članka, ki ga je pripravila Judy Cox in ga lahko najdete tukaj.

Foto: https://mariborinfo.com/novica/lokalno/protestniki-ob-8-marcu-zavzeli-ulice-ce-nasa-zivljenja-niso-nic-vredna-protestiramo

The post ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA first appeared on Rdeča Pesa.

ZAHTEVAMO DOSTOJNO MINIMALNO PLAČO!

Medtem ko minister za finance načrtuje znižanje dohodnine za »višji razred« nasploh in za par deset najbogatejših direktorjev posebej [povezava 1], bo minister za delo minimalno plačo očitno že drugič zapored uskladil najmanj, kot lahko [povezava 2]. V tem primeru bo rast minimalne plače spet močno zaostala za rastjo drugih plač, sploh najvišjih plač (v javnem sektorju). Delavke in delavci, ki jih prejemajo, ne bodo niti ohranili kupne moči iz začetka lanskega leta.

Da bi rešili, kar se še da rešiti, so storitveni sindikati ZSSS pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta Meseca pozvali, naj minimalno plačo uskladi enako, kot se bodo uskladile pokojnine (predvidoma za 4,6 %). Uredništvo RP se njihovemu pozivu, ki ga objavljamo spodaj, pridružuje!

Spoštovani gospod minister, Luka Mesec!

Z zaskrbljenostjo spremljamo poročila, iz katerih je razbrati, da nameravate minimalno plačo že drugo leto zapored uskladiti zgolj z zakonskim minimumom. To bi za številne delavke in delavce, ki opravljajo družbeno nepogrešljivo delo, pomenilo ponovno prikrajšanje in še dodatno zmanjšanje kupne moči, kar bi za zaposlene in njihove družine pomenilo dodatno poslabšanje življenjskega standarda.

Mera inflacije, ki se uporablja pri usklajevanju minimalne plače, ne odraža dejanske rasti življenjskih stroškov gospodinjstev z najnižjimi dohodki v Republiki Sloveniji.

Pozivamo vas, da pri uskladitvi upoštevate tisto mero inflacije, ki odraža rast življenjskih stroškov in je ugodnejša za delavke in delavce, saj bi s tem vsaj približno ohranili kupno moč prejemnic in prejemnikov minimalne plače.

V času visoke rasti dobičkov (10 %) in uvajanja plačne reforme, s katero naj bi se plače funkcionarjev povišale tudi do 70 %, je »varčevanje« pri najslabše plačanih delavkah in delavcih nesprejemljivo. S tem se namreč še dodatno poslabšuje njihov družbeni položaj, saj je že ob lanski uskladitvi rast minimalne plače (4,2 %) močno zaostala za rastjo povprečne plače (9,7 %). Trenutna minimalna plača (902 € neto) ne presega niti praga tveganja revščine za leto 2023 (903 €). V kolikor bi se tudi letos odločili za zgolj minimalno uskladitev minimalne plače, se bo zaostanek za povprečnimi plačami še povečal.

Zato vas pozivamo, da poleg dejanske inflacije upoštevate tudi rast povprečne plače in da minimalno plačo uskladite vsaj za 3,5 %, oziroma predlagamo, da upoštevate enak odstotek uskladitve, kot pri uskladitvi pokojnin (predvidoma 4,6 %).

Spoštovani gospod minister, menimo, da si delavke in delavci pošteno plačilo zaslužijo s svojim delom. Hkrati naj vas spomnimo na obljubo, ki ste jo zapisali v koalicijski sporazum: »Tudi v naprej si bomo prizadevali za realno rast minimalne plače.« Naj to ne ostanejo le prazne besede!

The post ZAHTEVAMO DOSTOJNO MINIMALNO PLAČO! first appeared on Rdeča Pesa.

KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA 

V medijskih povzetkih leta 2024 so še posebej izstopale tri teme: vojna, neenakost in z njo povezano povečevanje bogastva milijonarjev in milijarderjev ter naraščanje revščine. O teh temah smo veliko pisali tudi na Rdeči pesi. Prevladujoči mediji so stanje preteklega leta v veliki meri analizirali v skladu s pogledi voditeljev držav imperialističnega centra, dali glas podjetnikom in lastnikom kapitala, ki so tako ali tako že nosilci moči v družbi, medtem ko smo o delavskih bojih slišali bore malo ali nič.

Zgodbe delavskih bojev in delavskega organiziranja le poredko najdejo svoj prostor v osrednjih medijih. To lahko daje vtis (pa čeprav naša vsakdanja življenja dokazujejo nasprotno), da je razredni boj mrtev, da je delavski razred neorganiziran in poražen. Kljub temu, da je članstvo v sindikatih in sindikalno organiziranje globalno gledano v upadu, pa številni delavski boji po svetu dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da je kapitalizem v krizi in nakazujejo zaostrovanje delavskih bojev.

Izbruhi vedno bolj ekstremnih gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih so poglobili parazitizem in brezobzirnost finančne oligarhije, katere ogromno bogastvo je vse  bolj ločeno od proizvodnje. Vladajoči razred se je na krize odzval tako, da je poskrbel za reševanje bank in podjetij, kar smo nazadnje najbolj očitno opazili v prvem letu pandemije COVID-19. Pandemija je razkrila brezbrižnost kapitalističnih vlad do življenj delovnih ljudi, saj so ponovno dale prednost dobičkom podjetij pred javnim zdravjem. 

Medtem ko mediji s promocijo podjetništva in »inovacij« vzpodbujajo nadaljnje bogatenje superbogatih, je realnost za široko množico svetovnega prebivalstva precej drugačna: naraščajoči življenjski stroški, stagnacija plač in razgradnja ter propadanje javnih storitev. Po podatkih Svetovne banke skoraj 700 milijonov ljudi (ali 8,5 odstotka svetovnega prebivalstva) živi v skrajni revščini, ki je opredeljena kot dohodek, nižji od 2,15 dolarja na dan. Približno 3,5 milijarde ljudi (44 odstotkov človeštva) pa živi z manj kot 6,85 dolarja na dan.

Vse bolj majavi temelji obstoječega reda in zaostrovanje stisk običajnih ljudi pa so privedli do zaostrovanja razrednega boja. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2023 več kot 450.000 delavcev vključenih v daljše prekinitve dela, kar je 280-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom in vrnitev na raven pred pandemijo. Te stavke so zajemale različne panoge in poklice od delavcev in delavk v avtomobilski industriji, hollywoodskih pisateljev in pisateljic, medicinskih sester do učiteljic in učiteljev. Krepitev razrednega boja se je nadaljevala tudi leta 2024, ko so stavkali delavci v letalski industriji Boeing, akademski delavci in delavke, telekomunikacijski delavci ter delavci in delavke v podjetjih Amazon in Starbucks. Ministrstvo za delo ZDA je poročalo o podvojitvi števila prošenj za sindikalno zastopanje, in sicer s 1638 v proračunskem letu 2021 na 3286 v proračunskem letu 2024.

V preteklem letu so delavke in delavci v Argentini, Gvineji in Nigeriji sprožili močne splošne stavke, da bi se uprli varčevalnim ukrepom, ki so ogrozili njihovo preživetje in jih pahnili v revščino. Tudi v Keniji je na milijone mladih demonstriralo proti varčevalnim ukrepom, temu pa je sledil stavkovni val, ki je zajel delavce in delavke v številnih panogah. Na Severnem Irskem je potekala največja stavka v več kot pol stoletja, ko je 225.000 delavcev javnega sektorja zahtevalo boljše plače in delovne pogoje. V Grčiji in Italiji so delavci v množičnih protestih proti privatizaciji, zniževanju plač in zmanjševanju socialne zaščite zaustavili glavne gospodarske sektorje. Ne pozabimo na bojkote pošiljk orožja, ki so jih prav tako izvedli pristaniški delavci in s tem preprečili dostavo orožja za izvajanje genocida nad Palestinkami in Palestinci.

Obsežne stavke so se zvrstile tudi po vsej Aziji, med drugim v Južni Koreji pri prevoznikih in zaposlenih v Samsungu in na Šrilanki pri železniških delavcih. V Mehiki so se delavci v jeklarstvu in avtomobilski industriji uprli nizkim plačam in pogojem, ki so jih uvedle nadnacionalne korporacije. Tem so se z organizacijo stavk zoperstavili tudi rudniški delavci v Čilu in brazilski pristaniški delavci. V Nemčiji so stavke v podjetjih Lufthansa in Volkswagen razkrile vse večje nezadovoljstvo delavcev, ki so se pričeli povezovati z okoljskimi aktivisti.

Kljub temu, da delavske stavke niso povsod dosegle želenega učinka in so pogosto padle zaradi sindikalne birokracije same, je naraščanje števila stavk in organiziranje stavk mimo sindikalnih birokratov dokaz, da je delavski boj še kako živ. Pokazale so, da obstaja potreba po novih delavskih organizacijah in odborih, ki jih nadzorujejo delavci sami. Pogoji za to pa izhajajo iz globalnega kapitalizma: od imperialističnih vojn, neenakosti do podnebnega zloma – vse to prispeva k organiziranju in boju milijonov delavcev in delavk po svetu. V Rdeči pesi pa si bomo prizadevali, da bomo o njih še naprej in še bolj pogosto poročali. 

The post KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA  first appeared on Rdeča Pesa.

ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

NEVARNO ZA NAŠO STAROST 6. DEL: REFORMA ZA KOGA?

Objavljamo zadnjo v seriji objav Nevarno za našo starost, ki jih je za nas spisal Anže Dolinar.

Pod črto je jasno, da vlada sledi reformnemu programu, ki je v skladu s priporočili neoliberalno usmerjenih institucij kot sta OECD in IMF ter bo vodil tako v poslabšanje položaja delovnih ljudi kot materialnega položaja upokojencev. Že tako slaba izhodišča bodo zdaj predmet usklajevanja med sindikati in kapitalom v okviru institucionaliziranega socialnega dialoga. Kaj tovrstni “dialog” prinaša delovnim ljudem in upokojencem, smo lahko videli v preteklosti. Če so sindikati še v letu 1992 lahko organizirali splošno stavko z več kot 400.000 ljudmi, se je njihova moč občutno zmanjšala dve leti kasneje, ko je Drnovškova vlada vzpostavila t.i. socialni dialog v okviru ekonomsko socialnega sveta. Kot je v knjigi Iz socializma v periferni kapitalizem popisala Ana Podvršič, so konfrontacijo med delom in kapitalom zamenjala institucionalizirana pogajanja in dogovori, ki so legitimirali uvajanje neoliberalnih reform. Neokorporativistična socialno partnerska drža sindikatov in zavezništvo s kapitalom pomeni, da sindikati soustvarjajo novi neoliberalni družbeni red.

Moč sindikatov zato predvidljivo usiha, sindikalna birokracija pa že dolgo ne zastopa več interesov delovnih ljudi, ampak sodeluje v kupčkanjih pri uvajanju reform, ki delavcem načeloma škodijo. Tudi v primeru prihajajoče reforme lahko pričakujemo stališče, ki bo zagovarjalo nekakšno izboljšanje delovnih pogojev za starejše delavce, čeprav je vsem jasno, da pogojev za izboljšanje delovnih pogojev (zakonodaja, podzakonski akti, inšpekcijski nadzor) ni in jih ne bo.

Kot ugotavljata Teresa Ghilarducci in Amanda Novello sta pogajalska moč delavskega razreda in čas, ki ga ljudje preživijo v upokojitvi povezana. Daljša delovna aktivnost pomeni večjo armado rezervne delovne sile, pomeni, da so na trgu delovne sile delavci, ki se jih lažje izkorišča, lažje podplača itd. Vse to seveda vpliva tudi na prihodke in pogajalsko moč preostalih delovnih ljudi. Podatki prav tako kažejo, da je daljša delovna aktivnost povezana z večjo revščino v starosti.

Ob tem je treba izpostaviti vsaj še to, da trenutno ni nikakršnih pritiskov in grožnje vzdržnosti pokojninske blagajne. Ob dvigu prispevnih stopenj bi bila ta lahko celo v plusu. Imamo skoraj polno zaposlenost, produktivnost na zaposlenega se dviguje. Varčevati v času, ko objektivno in niti ob predpostavkah mainstream ekonomije ni za to nikakršnega razloga je povsem nelogično. Argumenti za varčevanje so resda utemeljeni na dolgoročnih projekcijah, a tudi slednje so, četudi temeljijo na dinamičnih mikrosimulacijskih modelih, bolj kot ne fikcija.

Kar žalosti je dejstvo, da je celo znotraj neoliberalne EU možno ni mogoče postopati drugače. Primer je Španija, kjer so z reformo uvedli solidarnostno kvoto, ki se jo progresivno odvaja od najbolje plačanih, poskrbeli za dvig najnižjih pokojnin, ter povečali nadomestilo, ki ga prejemajo ženske zaradi razlike v plačah med spoloma. 

Vladna izhodišča pa vodijo v dodatno erozijo poslednjega sistema socialne varnosti v državi ter v dodatno fragmentacijo trga dela. Že tako slabo plačane delavke in delavce bo ta vlada dodatno oslabila z uvozom poceni tuje delovne sile in prisilo, da bodo ljudje delali dlje. S to reformo bo v Sloveniji zmanjkalo področij, ki jih je potrebno “reformirati”. Postali bomo prava polperiferna kolonija, z visoko stopnjo neenakosti, kjer se bodo nekateri zdravili pri dragih zasebnih zdravnikih, drugi pa bodo delali za mizerne plače, pozno v starost, v upanju na nizko pokojnino, ki jo morda nikoli ne dočakajo. 

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 6. DEL: REFORMA ZA KOGA? first appeared on Rdeča Pesa.

OBISK ZASTOPNICE EVROPSKEGA KAPITALA

Guvernerka Evropske centralne banke, institucije mednarodnega kapitala, ki nadzira banke v evroobmočju, Christine Lagarde, se je te dni mudila v Sloveniji. Poglejmo, kaj je ob tej priložnosti povedala za TV Slovenija. Seveda z našimi daljšimi ali krajšimi komentarji.

Najprej o inflaciji. Ta po besedah novinarke TV Slovenija znaša 1,7 odstotka in se še ni ustalila.

LAGARDE: Na inflacijo je v glavnem vplivala cena energentov. Inflacija energentov je upadla za 6 odstotkov. Zato se je znižal celoten sveženj izdelkov in storitev, ki vplivajo na določanje inflacije. To ni edino merilo. Tudi storitve so se nekoliko pocenile. /…/

Rdeča pesa: Finančni »strokovnjaki« radi govorijo o različnih pojavih, ki naj bi bili povezani z inflacijo, čeprav nikoli ne razložijo dejavnikov, ki jo povzročajo. Na inflacijo v prvi vrsti vpliva rast dobičkov podjetij in ne cene energentov ali »višji stroški dela«, kot pogosto slišimo.

TV SLOVENIJA: /…/ Pred sejo Sveta ste obiskali Slovenijo in dejali, da se lahko drugi marsikaj naučijo od Slovenije. Na kaj ste mislili?

LAGARDE: Skušam se osredinjati na pozitivne stvari, kar v Sloveniji ni težko. Izjemno se mi namreč zdi, da ste na neverjeten način morebitne negotovosti in izzive spremenili v priložnost. Znali ste izkoristiti prednosti, talente in odlike svojih delavcev ter se uspešno vključili v oskrbovalno verigo, značilno za Srednjo in Vzhodno Evropo. Prva lekcija je spreminjanje negotovosti v priložnost. Upam, da bo vaš zgled velika spodbuda drugim. Drugi zgled, vaši družbi je uspelo bolje deliti skupne koristi kot drugim. Če pogledamo neenakost, ki jo merimo z Ginijevim koeficientom, spada slovenska družba med tri najmanj neenake družbe. /…/

Rdeča pesa: Friedrich Engels je nekoč zapisal, da človeku to, kar hoče, na vsakem koraku preprečuje vsakdo drug. Nekaj podobnega bi lahko rekli za odnose med upravljalci posameznih držav. Slovenija lahko »negotovosti in izzive spreminja v priložnosti« samo s posegom v interese nekoga drugega. Pomislimo npr. na izkoriščanje delovne sile iz držav nekdanje YU, na katerem počiva slovenska »pravljica o uspehu«. V svetu anarhične proizvodnje je priložnost vedno priložnost prikrajšati nekoga (za nekaj), in zdi se, da je uspešno »krmarjenje« v nevihti sodobnega kapitalizma vse prej kot znamenje uspeha znanilec določene temeljne, strukturne negotovosti, ki prežema ves (kapitalistični) svet.

Kako ironično je, da Christine Lagarde, zastopnica evropskega kapitala, v pogovoru omenja izkoriščanje prednosti, talentov in odlik naših delavcev. Samostalnike »prednosti«, »talenti« in »odlike« lahko preprosto odmislimo in dobili bomo splošno formulo kapitalističnega izkoriščanja delovne sile.

Po besedah Lagarde, slovenska družba sodi med najmanj neenake družbe. Hja, slepo zanašanje na statistične podatke včasih utegne biti problematično. Še posebej, če pri tem ne upoštevamo globljih družbenoekonomskih vzrokov (več o tem: https://shorturl.at/tEgEd). Tovrstne raziskave se največkrat omejujejo na ozke, specifične kazalce, ki v večini primerov zaobidejo osnovno dejstvo razredne delitve. Namerno ali ne? Saj niti ni pomembno. Če pa že omenjamo podatke: revnejša polovica prebivalcev naše »najmanj neenake« družbe ima v lasti zgolj 5 odstotkov premoženja. Poleg tega pa tudi najbolj socialna država na koncu dneva ni nič več kot predstavniški organ obeh razredov, socialni kompromis, utemeljen na »potlačitvi« razrednega antagonizma, ki zato nenehno prihaja na dan.

V pogovoru s Christine Lagarde za TV Slovenija je beseda nato tekla še o digitalizaciji, gobarski sezoni in recesiji.

TV SLOVENIJA: /…/ Slovensko gospodarstvo je eno izmed najmanjših v Evropi, zelo ga je prizadela demografska kriza in se močno opira na nemško gospodarstvo. Lahko si predstavljate, da smo zelo zaskrbljeni. Lahko Evropska centralna banka kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo?

LAGARDE: Odgovorila vam bom, še prej pa bi omenila dvoje. Ena težava je staranje prebivalstva, imate prav. S tem se spoprijemajo številne evropske države, ne samo Slovenija. S to težavo se moramo spopasti vsi. Zato bomo morali upoštevati višje stroške zdravstvenih storitev in oskrbe. Dejstvo je, da bodo ti stroški višji. Druga velika nevarnost, ki ste jo v Sloveniji doživeli pred kratkim, pa so podnebne spremembe. Poplave, ki ste jih doživeli leta 2023, so bile močan in tragičen znak, da se moramo temu posvetiti in vlagati v bolj zeleno prihodnost.

Rdeča pesa: Najprej na kratko o staranju prebivalstva. Delavski razred se danes sooča z vrtoglavimi višinami najemnin, z dolgimi in spremenljivimi delovniki ter s težavami z varstvom otrok. Najbrž ni težko razumeti, da je demografska kriza v ključnem smislu povezana z vprašanjem neplačanega reproduktivnega dela, za katerega ženske porabijo 5 ur dnevno. Nizka stopnja rodnosti je rezultat nasprotja med potrebami družine in potrebami kapitala.

Potem je tu še podnebna kriza. Kot vztrajno opozarjamo na Rdeči pesi, sprememb na družbeni, ekonomski in politični ravni ne bomo dosegli z »vlaganjem v bolj zeleno prihodnost«, temveč s transformacijo produkcijskih razmerij.

Lagarde nazadnje ni odgovorila na vprašanje, ali lahko ECB kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo. Odgovor na to vprašanje je relativno preprost: ekonomskih kriz in recesij v kapitalizmu ni mogoče preprečiti, saj so njegove spremljajoče značilnosti. Vse bolj zaostrena kapitalistična protislovja poglabljajo amplitude kriz, ki so s povečanjem njihove težine čedalje večje in hujše. Jasno je, da ECB kot predstavniška in upravljavska institucija kapitala nima niti odgovorov niti rešitev. Morda je čas, da z njimi postrežemo mi. Kapitalizem gre namreč po gobe.

The post OBISK ZASTOPNICE EVROPSKEGA KAPITALA first appeared on Rdeča Pesa.

V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA 

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO ŠOLE REPRODUCIRAJO OBSTOJEČI DRUŽBENI RED?

S približevanjem novega šolskega leta v medijih vse pogosteje zasledimo naslove o tem, da je stanje v slovenskih šolah katastrofalno, da se šole soočajo s pomanjkanjem učiteljev, da so starši in njihova vmešavanja v delo učitelja postala nevzdržna, da so učitelji premalo plačani za svoje delo, da v šole vdira umetna inteligenca.

Omenjeni problemi so v zadnjem času resnično v porastu, a mediji le redko poročajoo tem, kaj je sploh funkcija šole v kapitalistični družbi in zakaj je prišlo do drastičnega padca delavskih standardov v učiteljskem poklicu. Šola se je začela obnašati kot storitvena dejavnost. Kljub javnemu financiranju, se, sploh srednje šole, v zadnjih letih še bolj očitno obnašajo kot da opravljajo tržno dejavnost.  Šole so postavljene v tekmovalni položaj, ki najbolj pride do izraza ob razglasitvi rezultatov mature in NPZjev. V to jih sili način financiranja, ki je odvisen od vpisa, ta pa od rezultatov in velikokrat nadstandardnih programov, ki jih financirajo bodisi starši ali pa se financirajo iz donacij. Ni naključje, da šole, predvsem gimnazije, ki dosegajo najboljše rezultate mature, obiskujejo dijaki iz premožnejših družin. Na ta način se je v primeru srednjih šol že vzpostavila logika, da imamo »dobre« in »slabe« šole.

Šola je od zmeraj predstavljala ideološki aparat države in sistema. Do vzpostavitve široke mreže javnega in dostopnega šolstva je prišlo v času socializma, to priznavajo celo liberalci.  A šola ima danes kljub infrastrukturi vzpostavljeni v socializmu drugačno funkcijo. Predstavlja pripravništvo za kapitalistični trg delovne sile. V njej se pretaka kapitalistična ideologija, ki se vse bolj pozna v vdoru učnih vsebin finančnega opismenjevanja, marketinga, podjetništva in poudarjanju storilnosti. Sem spada še promocija EU in njenih institucij kapitala ter vojske, ki preko brezplačnih predstavitvenih dejavnosti novači mlade dijake predvsem po tehniških in poklicnih šolah.

Še zmeraj obstaja prepričanje, da je šola institucija, ki blaži razredne razlike med otroci. Toda mit o meritokraciji, kot ga je poimenoval že Marx, je laž, ki ji lepše rečemo socialna mobilnost. Za tem je škodljiva logika, ki pedagoške delavce prepričuje, da je poklic učitelja »poslanstvo«, da učencem pomagajo pridobiti izobrazbo in posledično dobro službo. Do neke mere to še zmeraj drži Ampak še učitelji, ki mitu o meritokraciji verjamejo, vse bolj opažajo razredne razlike med učenci in s tem povezane omejitve že od samega vstopa v izobraževanje.

Ideje o socialni mobilnosti in meritokraciji lahko umestimo v razprave o vlogi izobraževanja v kapitalistični družbi. Pri tem obstaja zanimivo soglasje med liberalnimi in marksističnimi teorijami izobraževanja. Obe se strinjata, da je funkcija izobraževalnega sistema „dodeljevanje vlog“. Za liberalce to pomeni, da je šola ključno gonilo meritokratske družbene mobilnosti, ki razvršča ljudi v hierarhije, pri čemer so tisti, ki so najbolj sposobni in najbolj usposobljeni, uspešni v izobraževanju, na univerzi in v najbolje plačanih poklicih. Tisti, ki se poslužujejo razredne analize, na to dodeljevanje vlog gledajo bolj kot na sredstvo za razvrščanje in pripravo učencev na kapitalistični trg dela. Pedagoški delavci hote ali nehote opravljajo vlogo reproducentov sistema družbene mobilnosti. Kdo danes sploh še želi opravljati delo učitelja?

V Sloveniji že dalj časa opažamo trend manka pedagoškega (in nepedagoškega) kadra v šolah, ki je med drugim posledica padca delavskih standardov. Pri tem ne gre samo za relativno nizke plače učiteljev (začetnikov), kot to pogosto predstavlja Sindikat vzgoje in izobraževanja, ampak tudi velike obremenitve delavcev. Tukaj govorimo predvsem o čustveno izčrpajočem delu, pritiskih staršev, opravljanje vse več administrativnih nalog, številnih projektih, ki so pogosto sami sebi namen in služijo izključno promociji hkrati pa izčrpavajo učitelje, ki se zaradi tega vse manj posvečajo pouku in vzgajanju mladine.

Delo v šoli je vse bolj podvrženo prekarizaciji. To nam kaže nedavno poročilo Zavoda za zaposlovanje, ki je razkrilo, da je bilo v počitniških mesecih na področju vzgoje in izobraževanja na zavodu na novo prijavljenih okrog 900 ljudi. Ministrstvo se je izgovarjalo, da gre po večini za nadomeščanja in zaposlitve za določen čas pri osebah z neustrezno izobrazbo, a šolsko leto se zaključi šele konec avgusta in ne junija, ko je konec pouka. Z novim šolskim letom se jih ponovno zaposli in tako šole na vsakega zaposlenega, ki se mu pogodba izteče, prihrani za dve mesečni plači. Na Zavodu za zaposlovanje so dodatno pojasnili, da gre v polovici primerov za tehnični kader – kuharice, čistilke, hišnike, administratorje, računovodkinje, ki je hkrati tudi najslabše plačan in v srednjih šolah pogosto outsourcan.

Tu pa nastane nov problem: vse večji prepad med pedagoškim in nepedagoškim kadrom, ki se kaže v slabši sindikalni organiziranosti tehničnega kadra v vzgoji in izobraževanju. Z najemanjem čistilk in organizacijo malice preko zunanjih izvajalcev t.j. agencij, se razbija kolektiv in na ta način ločuje pedagoški kader od nepedagoškega. S tem tudi znotraj sindikaliziranega delavstva v vzgoji in izobraževanju prihaja do partikularnih zahtev, kar vodi v nesolidarno obnašanje pedagoških delavcev, ko se gre njihovi sodelavci (tehnični kader) borijo za boljše delovne razmere in višje plače. Če šole ostanejo brez kuharic in čistilk, jih lahko zapremo.

Kljub vsemu poklic pedagoškega delavca nudi relativno veliko mero avtonomije pri poučevanju in opravljanju poklica. Ta avtonomija v primerjavi z mnogimi drugimi poklici prinaša več možnosti za organiziranje (kar nam kaže še zmeraj visoka stopnja sindikaliziranosti delavcev v šolah) in nenazadnje tudi možnosti za politično (napredno) radikalizacijo mladih. Šole bi naj že v svoji osnovi učence učile kritičnega razmišljanja, čas je da pričnejo to tudi udejanjati na način, ki presega logiko uničevalnega kapitalističnega sistema. To pa je mogoče le z organiziranim delavstvom, ki ne postavlja zgolj ekonomskih zahtev, ampak zahteve po konkretnih političnih spremembah.

The post KAKO ŠOLE REPRODUCIRAJO OBSTOJEČI DRUŽBENI RED? first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO NAFTNA INDUSTRIJA OMOGOČA GENOCID V PALESTINI

Države in podjetja še naprej z nafto oskrbujejo Izrael, čeprav je Mednarodno sodišče januarja izdalo mnenje, da Izrael izvaja genocid in da imajo Palestinci v Gazi pravice v skladu s Konvencijo o genocidu. Julija pa je sodišče ugotovilo, da je okupacija palestinskega ozemlja nezakonita. Analiza izpostavlja stalno sokrivdo teh držav in podjetij. Po naročilu organizacije Oil Change International je Data Desk delila nove informacije o državah in podjetjih, ki zagotavljajo oskrbo Izraela z gorivom, ki poganja izraelski vojni stroj in s tem genocid nad palestinskim ljudstvom. 

Kljub ugotovitvam Mednarodnega sodišča in opozorilom voditeljem zahodnega imperialističnega bloka, naj ustavijo genocid, ti dobavitelji še naprej omogočajo nasilje in pokole Palestink in Palestincev. 

Zasebne naftne družbe Izraelu dobavijo 66% nafte. Za približno polovico od tega je odgovornih šest velikih mednarodnih naftnih podjetij Chevron, BP, ExxonMobil, Shell, Eni in TotalEnergies. Po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov so ta podjetja glede na sodbo Meddržavnega sodišča odgovorna za sokrivdo pri dejanjih genocida. 

ZDA so še vedno ključni dobavitelj letalskega goriva JP8, ki je ključnega pomena za izraelske vojaške operacije. Pošiljke prihajajo iz rafinerije Valero v mestu Corpus Christi v Teksasu. V začetku avgusta se je v izraelskem pristanišču Aškelon privezal v ZDA registrirani tanker Overseas Santorini, eden od ključnih tankerjev, vključenih v dobavo ameriškega letalskega goriva, ki so ga na pot pospremili pro-palestinski protesti.

Od oktobra lani do julija letos je bilo Izraelu dostavljenih 65 pošiljk surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Od tega jih je 35 (54 %) izvorno pristanišče zapustilo po odločitvi Meddržavnega sodišča januarja 2024. Gostitelj COP29 Azerbajdžan ostaja vodilni dobavitelj, ki zagotavlja 28 % dobave surove nafte prek naftovoda Baku-Tbilisi-Ceyhan (BTC), katerega večinski lastnik in upravljavec je družba BP. Največ azerbajdržanske nafte, ki potuje v Izrael, se na tankerje natovori v turškem pristanišču Ceyhan. 

Italija, Albanija in Grčija so se pridružile seznamu držav dobaviteljic, ki pošiljajo pošiljke surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Ciper in Grčija sta prav tako vključena v zagotavljanje storitev pretovarjanja. Od afriških držav Gabon ostaja glavni dobavitelj surove nafte v Izrael, dodatne pošiljke pa prihajajo iz Nigerije in Konga. Brazilska surova nafta je od začetka vojne predstavljala 9 % dobave. Brazilija je v Izrael poslala tudi tanker s kurilnim oljem, ki je prispel aprila. 

Od začetka izraelskega morilskega pohoda nad Palestinci smo bili priča več protestnim akcijam, ki so zaustavile dobavo orožja v Izrael. Protestniki po svetu in delavci v naftni industriji (ki se sicer poredko pojavijo v prevladujočih medijih) že izvajajo embargo na uvoz nafte v Izrael.  

Povzeto po: https://bit.ly/4dSlZ5q, https://datadesk.eco

The post KAKO NAFTNA INDUSTRIJA OMOGOČA GENOCID V PALESTINI first appeared on Rdeča Pesa.

PODHRANJENE KUHINJE

Javni zavodi, kot so bolnišnice, šole in vrtci, ki zaposlujejo ogromno število kuharic in kuharjev, se že dalj časa spopadajo z mankom delavk in delavcev. Tudi zaradi tega (in zaradi »optimizacije stroškov« v javnih zavodih) se vse več javnih ustanov poslužuje najemanja kuharskega kadra preko agencij, ki poklic kuharice potiska v prekarizacijo, ali pa preprosto podelijo koncesijo privatnim izvajalcem gostinskih storitev. Zaradi pomanjkanja kadra in deregulacije poklica kuharja ali kuharice se zanj odloča vse manj izšolanih mladih kuharjev. Glavni razlog za to so slabi delovni pogoji, preobremenjenost, dolge izmene, izčrpanost, čustvena obremenjenost pri delu s strankami in plačilo, ki je v javnem sektorju prenizko, da bi pokrilo osnovne življenjske stroške.

Vabljeni k poslušanju našega podcasta o razmerah v kuhinjah in položaju kuharic in kuharjev: https://bit.ly/4dS8pit

V Rdeči pesi pa se obenem sprašujemo: Kako to, da je vlada povečala izdatke za oboroževanje in kupuje novo orožje, medtem ko kuharice v javnem sektorju ponekod ne zaslužijo niti minimalca?

The post PODHRANJENE KUHINJE first appeared on Rdeča Pesa.

JE RES LEPO V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD?

Ob današnjem mednarodnem dnevu mladih se sprašujemo, ali je res lepo v naši domovini biti mlad. Ob nenehnem razširjanju prekarnosti na trgu dela, nižjih plačah, nemogoči situaciji na stanovanjskem trgu in porastu duševnih težav med mladimi verjetno težko pritrdimo temu zimzelenemu verzu.

Za študente situacija ni najbolj rožnata: premalo sob v študentskih domovih za vse, ki bi jih potrebovali, premalo in prenizke štipendije ter posledična nujnost opravljanja študentskega dela med študijem. Iz izkušenj vemo, da je pri študentskem delu prisotnih veliko kršitev, ki ste jim študentke in študentje delavci podvrženi. Zato z vami delimo anketo Sindikata Mladi plus in vas vabimo k njenemu reševanju.

Aktualni podatki o stanju študentskega dela so za njih izrednega pomena, saj se lahko le tako ažurno odzivajo in o problematiki obveščajo tako javnost kot tudi odločevalce. Samo skupaj pa lahko zasledujemo cilj, da kršitev pri študentskem delu ne bo več. Če imaš kakršnokoli vprašanje ali problem, pa jim lahko pišeš na info@mladiplus.si

Anketa: https://forms.gle/TMVSMx9KyJVZngsB6

The post JE RES LEPO V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD? first appeared on Rdeča Pesa.

BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV

Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, zasedel tovarno GKN in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. S svojo borbenostjo je kolektiv postal zgled za delavsko gibanje po vsem svetu. O tem smo poročali tudi pri Rdeči pesi https://rdecapesa.com/kolektiv-tovarne-gkn-razglasil-gladovno-stavko/

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani https://insorgiamo.org/100×10-000/

Konec septembra bo kampanja za nakup zadružnih delnic, „100 za 10.000″, prišla h koncu. Cilj je doseči milijon evrov. Trenutno so dosegli številko 850 000, v septembru pa bodo poskušali doseči zastavljeni cilj in bodo ta namen organizirali turneja Insurgiamo Tour: „javna intervencija tukaj in zdaj, socialno integrirana tovarna, podnebje in socialna pravičnost“. Organizirali bodo skupščine, spletna srečanja, dogodke, razprave, objave, družabna srečanja v živo, poglobljene razprave.

Oktobra pa se zavezujejo, da bomo organizirali splošno skupščino celotnega ljudskega članstva, ki je investiralo in podprlo njihov boj. Kot pravijo sami, je cilj ljudske delničarske kampanje razviti družbeni nadzor, podpreti boj, okrepiti povezavo med gibanji, ki so solidarno stopili v njihovo podporo in bojem za delovna mesta ter ustvariti povezavo med podnebjem in socialno pravičnostjo.

Foto: Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV first appeared on Rdeča Pesa.

KOLEKTIV TOVARNE GKN RAZGLASIL GLADOVNO STAVKO

Trije delavci iz kolektiva nekdanje tovarne GKN v Campi Bisenzio pri Firencah v Italiji danes (ponedeljek) že sedmi dan gladovno stavkajo. Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, tovarno zasedel in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. 

O primeru zasedbe tovarne GKN smo pri Rdeči pesi že pisali (https://tinyurl.com/347cav83), ko se je podjetje – oz. natančneje njegov lastnik, britanska investicijska firma Melrose – v juliju 2021 odločilo, da celotno proizvodnjo premakne na Poljsko. Več kot 400 delavcev je za to izvedelo tik pred zdajci, ko so bili o prekinitvi delovnega razmerja obveščeni kar prek elektronske pošte in Whatsapp -a. Investicijska družba Melrose Industries je tovarno kupila leta 2018. Zaprtje obrata je sledilo logiki dobičkonosnosti podjetja – obrat v Campi Bisenzio naj bi namreč veljal za manj donosnega, zato so proizvodnjo opustili.

Napredno krilo sindikata se je takšnemu početju podjetja zoperstavilo s takojšnjo organizacijo zasedbe tovarne. Sporočilo zasedbe je bilo preprosto – ne boste nam vzeli naših delovnih mest in naših strojev! Po zaprtju tovarne se je demonstracij, ki jih je organiziral kolektiv, udeležilo do 40.000 ljudi. Delavci so bili še posebej deležni podpore podnebnega gibanja, ki jih je navdihnilo za razvoj alternativnega proizvodnega načrta. Zavezništvo s Fridays for Future in drugimi gibanji, dejavnimi na področju podnebne pravičnosti, je na ulice v Firencah, Bologni in Neaplju v naslednjih letih pripeljalo več deset tisoč ljudi. Nazadnje so s podnebnim gibanjem maja letos na italijanskih ulicah organizirali protest v podporo Palestini.

V razpravi o ponovnem zagonu tovarne v letu po zasedbi, so se delavci posvetovali z različnimi predstavniki podnebnega gibanja in civilne družbe, obiskali so podnebne tabore in ustanovili podporne skupine. Z raziskovalci na Univerzi v Pisi so marca 2022 prvič pripravili načrt reindustrializacije oz. alternativne proizvodnje za Campi Bisenzio, ki so ga nato skozi leta še dodatno izpilili. Delavci niso več želeli izdelovati osnih gredi za avtomobile. Tovarniški kolektiv se je zato strinjal, da bo v prihodnosti proizvajal tovorna kolesa in sončne celice. 

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani (https://insorgiamo.org/100×10-000/). 

Kot je navedeno na spletni strani bo “z „ljudskim delničarstvom“ ustvarjen edinstven poskus: prebivalci Firenc in njihove pokrajine bodo lahko sedeli v isti skupščini kot mednarodna podnebna in družbena gibanja, skupnosti za obnovljive vire energije, združenja itd.” Na tej povezavi je dostopna tudi predstavitev zadruge in njenega delovanja (https://bit.ly/4bYsIdC).

Kljub vsej podpori, ki ga je tovarniški kolektiv deležen, so bila pogajanja z novim lastnikom, QF, ki je ki je od sklada Melrose prevzel tovarno Campi Bisenzio, v začetku lanskega leta neuspešna. 185 delavcem, ki so ostali v Campi Bisenzio, je grozilo, da jih bodo 1. januarja 2024 odpustili in izselili iz stavbe. Tovarniški kolektiv GKN je tako za silvestrovo izdal zadnji poziv k akciji za obrambo svojega načrta preoblikovanja in reindustrializacije. Ta pritisk od spodaj je verjetno odigral pomembno vlogo pri odločitvi delovnega sodišča, da je že drugič razveljavilo odpuščanje.

Kljub odločitvam sodišča in pritiska od spodaj, številni delavci še danes ostajajo brez plače, socialne podpore ali odpravnine. In ničesar ni na vidiku, saj podjetje ne verjame, da bi moralo izplačati plače, niti glede na sodbe sodišč. Z gladovno stavko, ki je stopnjevanje pritiska na regijske institucije in lastnika, kolektiv zahteva, da regija sprejme zakon za ustanovitev javnega konzorcija in prevzem tovarne, da vlada zahteva od lastnika QF, da se takoj izplačajo zapadle plače ter da se začne razprava o projektu reindustrializacije. Po skoraj treh letih od zasedbe tovarne je torej boj za demokratično reorganizacijo produkcije pod delavskim nadzorom in zeleni prehodo od spodaj še kako živ!

Zavezništvo med tovarniškim kolektivom GKN in zelenimi aktivisti Fridays for Future kaže na to, da v tem boju ne gre zgolj za zaščito delovnih mest, temveč za splošno vizijo preoblikovanja proizvodnje in družbenih odnosov, za resnično ekološko tranzicijo, ekološko tranzicijo od spodaj, z izrazito razredno razsežnostjo. Število zbranih donacij in mase ljudi zbranih na uličnih manifestacijah v podporo delavcem pa kažejo na močno povezanost delavskega kolektiva z lokalnimi skupnostmi. Delovanje in načrt tovarniškega kolektiva GKN je ključni primer takega ekološkega prehoda, ki ga vodijo delavci sami od spodaj in ki bi moral biti zgled za delavce po vsej Evropi. 

Tukaj lahko najdete izjavo kolektiva delavcev ob začetku stavke v italijanščini (https://bit.ly/3yVCNcA) in angleščini (https://bit.ly/45kQ4Ym).

Foto: @Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post KOLEKTIV TOVARNE GKN RAZGLASIL GLADOVNO STAVKO first appeared on Rdeča Pesa.

❌