Ustavno sodišče je v ponedeljek sprejelo odločitev o dopustnosti referenduma o t. i. intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Prvega septembra se bo tako pričelo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, katerega ustreznejše ime bi bilo Zakonski ukrepi za interventno bogatenje bogatih in siromašenje vseh ostalih ter celotne družbe. Na primeru treh ljudi si bomo plastično ogledali kakšne praktične učinke bi imela uveljavitev zakonskih predlogov, ki so jih pripravili agenti kapitala in menedžerska kasta v NSi, Demokratih Anžeta Logarja in Resnici. 

Najprej poglejmo, kaj bi od interventnega zakona imeli mladi. Vzemimo za primer študentko v zgodnjih dvajsetih letih, ki prejema državno štipendijo, dela preko študentske napotnice kot natakarica, živi v najemniškem stanovanju in redno obiskuje svoj študijski program. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja urne postavke za študentsko delo, niti ji ne zagotavlja večjega obsega delavskih pravic. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja skromne državne štipendije (povprečna državna štipendija za študente z vsemi pripadajočimi dodatki je v letu 2025 znaša 194 € mesečno), niti ne zaustavlja rasti (skritih) stroškov javnega študija v Sloveniji. Prav tako ji interventni zakon ne prinaša nižjega zneska mesečne najemnine. Vse mednarodne študije (npr. Irska, Finska, Avstralija, Hrvaška) kažejo, da znižanje obdavčitve najemnin ne rezultira v nižjih mesečnih najemninah, ki jih najemniki plačujemo rentnikom. 

Krivično pa bi bilo trditi, da interventni zakon ne bi imel nobenega vpliva na zgoraj opisano študentko. Zaradi znižanja davka na dodano vrednost na 15 osnovnih živil bi večji del svojega prisluženega denarja namenila za dobičke trgovskih velikanov in ne za državno porabo. Vsem nam je namreč popolnoma jasno, da navedeno znižanje DDV-ja na 5 % ne bo pripeljalo do dejanskega padca cen, temveč zgolj do višanja profitnih stopenj veletrgovcev. Čez kakšno leto ali dve, ko bi zaradi ukrepov v interventnem zakonu zmanjkalo denarja v državni blagajni, pa bi omenjena študentka lahko občutila še dodatne posledice. Zamrznitev ali pa znižanje že tako ali tako borne državne štipendije, višanje študijskih stroškov, nižanje delavskih standardov in pravic. 

Sedaj pa si poglejmo, kaj bi imel od interventnega zakona delavec srednjih let, ki živi v lastni hiši, prejema plačo v višini 1300 € neto (cca. 2000 € bruto) in nima v lasti nobenih delnic. Njegova plača bi ostala popolnoma ista. Prav tako bi ostali isti tudi vsi davki, ki jih plačuje. Zaradi omenjene proračunske luknje, ki bi jo povzročili ukrepi vključeni v interventno zakonodajo pa bi imel interventni zakon kljub vsemu pomemben dolgoročen vpliv na njegovo življenje. Vse več doplačil za javne storitve (zdravstvo, skrbstvo, vrtci, izobraževanje, itd.), vse manjša dostopnost do njih in vse slabše življenje zanj in njegove bližnje. 

Kaj pa bi imel od interventnega zakona klasični predstavnik menedžerskega razreda? Za primer si bomo vzeli novopečenega člana vladnega strateškega sveta za gospodarstvo in dolgoletnega predsednika uprave NLB, Blaža Brodnjaka. Zgolj na mesečni ravni bi se njegova neto plača, zaradi uveljavitve t. i. socialne kapice dvignila za kar 12.384 €! Na letni ravni bi zgolj zaradi uveljavitve tega ukrepa neposredno v denarnico pospravil kar dodatnih 148.608 €. Ker je Brodnjak seveda tudi lastnik delnic v dveh podjetjih, bi mu v kolikor bi se odločil za prodajo, interventni zakon tudi tukaj priskočil na pomoč z znižanjem davčne stopnje za kapitalske dobičke iz naslova prodaje delnic. V kolikor je Brodnjak tudi lastnik nepremičnin, ki jih oddaja, so mu njegovi parlamentarni zlati prinašalci tudi tukaj pripravili darilce. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 % bi lahko v njegov žep kapnilo še nekaj tisočakov na leto. 

Na koncu pa nekaj besed namenimo še tistim, ki so v imenu kapitala in menedžersko-upravljalske kaste pripravili in v parlamentu sprejeli ta zakon. Prav ti parlamentarci, ki tolikokrat ponavljajo fraze o “moči ljudstva”, da so si nekateri izmed njih to nalepili celo na predvolilne plakate, sedaj glasno jamrajo, jokajo in negodujejo, ker bomo imeli običajni delovni ljudje možnost, da oddamo podpis za referendum in možnost, da ta družbeno škodljiv zakonski okvir na ljudskem glasovanju zavrnemo. Njihov slogan “moč ljudem” bi lahko že končno spremenili v “(po)moč kapitalu in menedžerjem”. 

O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma vas bomo na Rdeči pesi ažurno obveščali.

The post IZBIJMO JIM SOCIALNO KAPICO IZ GLAVE – INTERVENTNO NA REFERENDUM first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenske železnice so sporočile izjemno novico: 1. julija bodo za 16 odstokov podražili vozovnice, za dodatek za nakup na vlaku pa bomo morali odšteti dvakrat več: namesto 5 evrov kar 12! Uskladitev, pravijo, “odraža dolgoročno rast stroškov”. Kako prijetno, da se stroški vedno znajdejo na pravi strani računa – tisti, ki jih plača delavec na poti v službo. 

Posebej ganljiv je del o dodatku na vlaku. Na SŽ pojasnjujejo, da želijo s podražitvijo “zmanjšati število potnikov, ki na vlak vstopijo brez vozovnice”. Če ljudje nimajo denarja za vozovnico pred vstopom, jim bomo pač podražili tudi možnost, da jo kupijo med potovanjem. Tako se bo število “neplačnikov” zmanjšalo, ker bodo nekateri raje skočili skozi okno, kot plačali 12 evrov dodatka, ker ni imel časa kupiti vozovnice na postaji. 

Simpatično je tudi to, kako so se SŽ pohvalili, da niso šli po poti “visokih glob”, kot to počnejo v “številnih evropskih državah”, kot, da je edina alternativa podražitvi kaznovanje revščine s še višjo kaznijo. Med dražjimi vozovnicami in visokimi globami je v resnici še tretja pot, ki je ne omenjajo – javni prevoz kot javna dobrina, ki ga financiramo solidarno preko obdavčitve kapitala, ne pa iz žepov dnevnih migrantov.

Dodatno pri SŽ želijo “spodbuditi” tudi kolesarjenje. Ne tako, da bi kolesarjem omogočale lažji dostop na vlake, ampak bolj tako, da se zaradi podražitev celo pot odpeljejo s kolesom in na vlak sploh ne stopijo. Prevoz kolesa se namreč draži kar za 100 % – iz 1,5 na 3 evre. Kaznovani bodo torej prav tisti, ki se v službo, raje kot z avtom, odpeljejo z vlakom in nato pot nadaljujejo s kolesom. Kolesarji, ki so zaslužni za en avto manj na cesti, naj raje plačajo dvakrat več, da bo proračun lažje dihal.

Na srečo pa pavšalne vozovnice za celotno Slovenijo ostajajo nespremenjene. Torej tisti, ki si lahko privoščijo predplačati za celoletno karto, bodo nagrajeni s stabilnostjo cene, medtem ko bo občasni ali priložnostni potnik, pogosto tisti z manj denarja in manj predvidljivim urnikom, nosil breme podražitve.

SŽ nam še sporočajo, da je javni prevoz “med najugodnejšimi oblikami prevoza”, kar je gotovo res, če ga primerjamo z zasebnim helikopterjem. Vprašanje pa ostaja, zakaj se stroški energije, dela in vzdrževanja vedno znajdejo na vozovnici delavca, nikoli pa na dividendah ali na proračunskih prerazporeditvah, ki bi jih lahko preusmerili od avtocestnih projektov k javnemu prevozu. Ampak saj veste – kapitalizem nima alternative, samo več doplačil.

Fotografija: Slovenske železnice

The post POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED first appeared on Rdeča Pesa.

Janševa vlada je ta in prejšnji teden naredila zgodovinski korak v boju za pravičnost. Ne za delavce, ne za najemnike, ne za tiste, ki komaj plačajo položnice — temveč za tisto najbolj ogroženo skupino v slovenskem gospodarstvu: trgovce z naftnimi derivati.

Z novo uredbo se namreč zvišujejo najvišje dovoljene marže — in to za vsa goriva enako, na 0,1150 evra na liter. Za bencin je to 15-odstotna povišica, za dizel 17-odstotna, za kurilno olje pa kar 44-odstotna. Ker nič ne pove “skrbimo za ljudi” tako glasno kot 44-odstotno povišanje marže pri ogrevanju.

Uradna obrazložitev? “Predvidljivost cen za potrošnike in stabilnost oskrbe.” Ker nič ne zagotavlja predvidljivosti za potrošnika tako dobro kot to, da bo jutri plačal več kot danes. A vlada je bila kreativna. Ko so izračunali, da bi nova metodologija bencin podražila, so hitro znižali trošarino — in bencin je ostal pri 1,592 evra na liter. Problem rešen. Vsaj za bencin.

Za dizel in kurilno olje pa te sreče ni bilo. Trošarini sta že na zakonskem minimumu, tako da manevrskega prostora ni več. Zato bo dizel zdaj dražji za 3,3 centa, kurilno olje pa za 0,6 centa. Kdo kuri z naftnim kurilnim oljem? Večinoma starejši, ljudje na podeželju, tisti z nižjimi dohodki. Točno tisti, za katere vlada skrbi.

Seveda obstaja tehničen razlog: uredba posodablja obračunavanje biokomponent v dizlu in prilagaja stroške transporta. Biokomponente so dražje, zato mora to nekdo plačati — in ta nekdo smo, kot ponavadi, navadni ljudje.

Vladna regulacija cen naftnih derivatov je sicer načeloma dobra stvar — brez nje bi bile cene verjetno še višje. A ko vlada regulacijo “posodobi” tako, da ob tem zvišuje marže in potrošniku to prodaja kot skrb zanj, je to klasičen primer politike, ki skrbi predvsem za interese kapitala, ne ljudi.

Tisti, ki res potrebujejo pomoč pri stroških energije, bodo morali počakati. Trenutno je prednostna naloga poskrbeti, da bo poslovni model bencinskih servisov vzdržen.

Prioritete so le prioritete. Predvidljivost je zagotovljena. Veš točno, da boš plačal več.

The post SKRB ZA MALEGA ČLOVEKA V KAPITALIZMU = DRAŽJE GORIVO ZA LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.