Reading view

There are new articles available, click to refresh the page.

USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM!

Dodatni milijonski dobički za Spar, Lidl, Hofer, Mercator in druge veletrgovce, novi stotisočaki rente za nepremičninske barone in nova povišica za Blaža Brodnjaka ter ostalo menedžersko kasto. Na drugi strani pa manj denarja za pokojnine običajnih delovnih ljudi, slabši javni zdravstveni sistem in ukinjanje delavskih standardov in pravic za milijon zaposlenih. Tako bi lahko na kratko opisali vsebino in posledice t.i. interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga je na predlog NSi, Demokratov in Resnice parlament sprejel maja letos. 

Toda omenjeno interventno bogatenje elit in siromašenje celotne družbe lahko delovni ljudje zaustavimo! Prvi spodbuden korak je bil narejen že takoj po sprejemu zakona. Sredi maja so namreč združene sindikalne centrale v slabem tednu dni zbrale več kot 47 tisoč neoverjenih podpisov državljank in državljanov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma.

Jutri, 1. septembra pa se pričenja druga etapa referendumskega boja. V njej morajo predlagatelji  do 5. oktobra zbrati 40 tisoč overjenih podpisov državljank in državljanov. Če bodo pri tem uspešni, bo referendum o interventnem zakonu predvidoma izveden sredi novembra. Podpis za razpis referenduma bo možno oddati na vseh upravnih enotah po Sloveniji ali pa spletno preko državnega portala e-Uprava z uporabo elektronskega podpisa. S klikom na povezavo v komentarju pod objavo lahko dostopate do natančnejših navodil za oddajo podpisa.

Še preden pa se začne zbiranje podpisov, pa velja na kratko še enkrat pokazati na glavne dobitnike interventnega zakona za bogatenje že bogatih. 

Trgovski velikani. Z znižanjem davka na dodano vrednost iz 9,5 % na 5 % za nekatera izbrana osnovna živila bo znatno zrasel njihov dobiček, ki je zgolj v primeru trgovske verige Spar že v letu 2024 znašal dobrih 19 milijonov evrov. Izkušnje iz tujine (npr. Hrvaška, Avstrija, Finska) kažejo, da se znižana stopnja DDV-ja ne prelije v nižje cene za potrošnike, ampak v še večje dobičke za trgovske velikane. 

Nepremičninski baroni. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 %, bodo še povečali svoje rente, ki jih mesečno pobirajo od zmeraj večjega števila obubožanih najemnic in najemnikov. Tudi pri tem ukrepu nam izkušnje iz tujine (npr. Švedska, Portugalska, ZDA) kažejo, da ne pride do znižanja cene mesečne najemnine temveč zgolj do zvišanja debeline denarnice tistih, ki oddajajo stanovanja v najem. 

Menedžerska in upravljalska kasta. Z uvedbo socialne kapice (tj. ukinitev plačevanja socialnih prispevkov po 7.500 evrov bruto plače) bo povprečen direktor srednje velike firme, ki na mesec prejme okoli 9.000 evrov bruto plače, na letni ravni v žep pospravil dodatnih 2.080 evrov. Če pa si ogledamo dohodke enega izmed najbolj izpostavljenih menedžerjev, Blaža Brodnjaka iz NLB-ja, pa lahko ugotovimo, da bi mu uveljavitev socialne kapice prinesla dodatnih 148.608 evrov na leto. 

Tistih, ki bi z uveljavitvijo interventnega zakona bili na slabšem je mnogo več. Gre za enega najbolj klasičnih primerov zakonodaje, ki je spisana za interese 1 % najpremožnejših in proti potrebam 99 % ostalega prebivalstva. 

Prav ta ogromna večina delovnih ljudi, ki potrebuje delujoče in dostopne javne storitve in ki že desetletja trpi posledice vse večje ekonomske neenakosti, je tista, ki lahko s svojim angažmajem ustavi sprejem tega družbeno škodljivega zakona. Najprej z množičnim podpisovanjem pobude za razpis referenduma in nato še z bolj množično udeležbo na njem. 

#rdečapesa

The post USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM! first appeared on Rdeča Pesa.

Splošna prepoved šifriranja za državljane?

By: Gorazd

Teroristični napad na Charlie Hebdo je opogumil nekatere državnike po svetu, da so ponovno prišli na plano z idejami o prepovedi šifriranja, saj ob njegovi uporabi država ne more nadzirati komunikacij in pravočasno preprečiti terorističnih napadov (pustimo ob strani dejstvo, da šifriranje ob poboju v Parizu ni igralo popolnoma nobene vloge). Šifriranje je danes na spletu v široki uporabi za e-bančništvo, spletno nakupovanje in prenos naših vsakdanjih sporočil, zato se ga kar ukiniti ne da. Plan B torej: države v šifrirne postopke vgradijo stranska vrata, ki samo njim omogočajo hitro dešifriranje. Vendar ne bo šlo, vsaj ne na hitro.

Katere države?

Vsak državnik ima verjetno v mislih pač svojo državo, ki bi prisilila proizvajalce programja in aplikacij, da bi za njih vgradila stranska vrata. Mogoče bi se nekaj velikih držav vsedlo in podpisalo sporazum, po katerem bi si delile dostop. V luči medsebojnih prisluškovanj med zaveznicami na zahodu, ki jih je razkril Snowden, takšna rešitev danes ni preveč verjetna. Vendar imajo želje po tem tudi drugi režimi, ki med cilji državne politike niti slučajno ne omenjajo svobode govora in zaščite zasebnosti posameznika. Bosta Lukašenko in Kim Jong Un imela isto pravico do stranskih vrat, kot David Cameron? Spomnimo se tudi na probleme državnih trojancev in kam vse so prodali FinFisherja.

Kriminaliziranje neodvisnih rešitev

Pogosta refleksna reakcija v državni upravi za reševanje operativnih problemov je: sprejmimo zakon! Zakon, ki bo recimo določal, da lahko programerji implementirajo le državno-odobrene šifrirne algoritme (s stranskimi vrati in za katere so se medtem morale države uskladiti, kot smo videli malo prej, saj sicer lahko svojo rešitev prodajate samo na domačem tržišču). In Platon reče: “Dobri ljudje ne potrebujejo zakonov da bi delovali odgovorno; medtem, ko slabi ljudje vedno znajo zaobiti zakone.”

Seveda bodo resni teroristi in kriminalci plačali razvoj lastnih kvalitetnih rešitev, zakon seveda ni ovira. Razen, če se zraven še prepove uporabo računalnikov za splošno rabo in se prodaja le še specializirane naprave, nad katerimi nimamo nadzora (blizu temu pride Apple s svojim iOS okoljem in nadzorom aplikacij). Ampak morda kriminalci vendarle lahko pohekajo in sprogramirajo te naprave po lastnih načrtih navkljub prepovedi? Zato potem še omejimo dostopnost znanja o šifriranju in programiranju. Z današnje perspektive, kjer družba uživa sadove odprtokodnega programja in se računalniška industrija zanaša na neodvisne varnostne strokovnjake, ki jim iščejo napake po kodi, povsem absurdno. Neprijetno vprašanje je, ali se bomo začeli premikati v bolj orveljanski svet, kjer bodo takšni ukrepi postali običajni?

Tehnologija

Ne gre pa pozabiti tudi na to, da voditelji držav govorijo eno, kriptografi pa javno razlagajo, kako “zadeva ne bo delovala“. Vendar pa stroka dandanes že ne more biti ovira, ne?

Če pustim cinizem ob strani, lahko končam s pozitivnim primerom. Gre za odziv nizozemske kriminalistke na konferenci o kibernetski varnosti pred kratkim, ki je protestirala ob trditvah, da si organi pregona vedno želijo slabo šifriranje, takšnega ki ga lahko vedno zlomi. Nizozemci so vedno nekaj posebnega.

Tisti, ki želite vedeti več, so oglejte pa še posnetek predavanja Cory Doctorowa: “The coming war on general computing” iz konference 28c3, ki jo vsako leto organizira Chaos Computer Club.

So internet volitve varne?

By: Gorazd

Razpis volitev v čas šolskih počitnic je zopet obudil debato o e-volitvah, bolj natančno: o volitvah preko interneta. O tem sem že pisal že dve leti nazaj in tam opisal različne pomisleke, ki jih imam ob vpeljavi internet volitev “na horuk”. Poskusimo tokrat v obliki pogostih trditev oz. vprašanj in odgovorov.

Baje tehnoloških in varnostnih vprašanj ni več?

To ne drži. Strokovnjaki s področja informacijske varnosti smo običajno zadržani pri vprašanju volitev preko interneta, saj vidimo pri realizaciji kar nekaj problemov. Večino razlogov za to zadržanost sem opisal v prispevku “Bodo volitve anonimne ali Anonymousove?”

Kaj ni to kot e-bančništvo, ki ga uporabljamo brez problemov?

Paralela med internet banko in internet volitvami ni ravno prava. Banke lahko vračunajo pričakovane izgube zaradi zlorab e-bančništva in zakon recimo določa pri nakupih preko interneta zgornjo mejo, za katero odgovarja kupec (150 EUR pri nas), ostalo mora pokriti banka (poenostavljam). To kaže, da zlorabe so in da je na njih treba računati. Kako jih bomo vračunali v volilni izid?

Ampak Estonci jih imajo že nekaj let!

Res je, vendar so trenutno izjema in ne pravilo. Protiargument je recimo, da večina informacijsko razvitih držav še nima internet volitev, nekatere pa so pilotske projekte uvajanja celo ukinile zaradi problemov (glej Wikipedia: Electronic voting examples, recimo primeri Nemčije in Nizozemske). Če torej kot argument vzamemo eno državo, potem velja tudi protiargument drugih držav, ali ne?

Programerji si estonsko kodo za njihov volilni strežnik lahko ogledate na GitHubu.

Kaj ne bi internet volitve rešile trenutnega problema poletnih volitev?

Udeležba bi bila sigurno višja, v to ne dvomim. In tudi veliko bolj praktično bi bilo! Vseeno pa ni tako enostavno – za začetek bi morali vsem državljanom razdeliti digitalna potrdila (certifikate). Estonci imajo te shranjene na čipu osebne izkaznice, pri nas smo imeli podobne ideje na prelomu tisočletja, pa so se ustavile (ve kdo, zakaj?).

Letos je itak prepozno tudi zato, ker bi morali spremeniti vsaj kakšen zakon.

Vi infosec ljudje ste malo čudni in povsod vidite probleme.

Mislim, da ne gre za to. Če je vprašanje, ali so problemi varnosti internet volitev rešeni, potem je strokovno utemeljen odgovor: ne. Če pa je vprašanje, ali si želimo internet volitev in bomo vzpostaviti učinkovite mehanizme za upravljanje tveganj, ki so s tem povezana, potem pa to ni samo vprašanje tehnologije in njene varnosti, ampak najprej stvar odločitve družbe oz. politike. Napačno pa je negirati strokovno argumentirano mnenje zaradi tega, ker moti izid, ki si ga želimo. Da ponazorim:

A: Poglej, ti si strokovnjak za to: ali zadevo uvedemo?
B: Ne, raje ne.
A: Hm. No, vseeno mislim, da bi jo uvedli.

Proti argumentu “to je vse čisto res, ampak jaz še vedno mislim drugače” se je nemogoče boriti, saj ni racionalen. Govori o tem, kaj si nekdo želi, da bi bilo res ne glede na dejansko stanje (in je pravzaprav zanikanje realnosti).

Ampak internet volitve so napredne in praktične!

Že mogoče in zna biti, da bomo nekoč vsi volili na daljavo. Obstajajo tudi bolj načelni zadržki, ki jih je zelo dobro opisal Žiga Dolhar v zapisu “Tajnost in svoboda volitev v dobi informatizacije” in te je prav upoštevati pri odločitvah. Napačno pa je, da se vedno skuša vpeljati internet volitve zaradi trenutnih političnih točk nekoga ali zaradi svojevrstne zapletene situacije, ki si jo skuhamo sami. Dolgoročen projekt e-participacije na različne načine bi sigurno osvetlil vrsto nerešenih vprašanj tudi pri volitvah v Državni zbor in morda celo našel kakšno rešitev.

 

❌