Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po njegovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki Ljubljane ne bi le pahnil v dolgove, pač pa bi jo za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130 tisoč ton smeti na leto; to v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) je bila ta »velika javna tribuna«.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o čem takem, torej o odprti prireditvi za širšo javnost, na kateri bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto na »veliko javno tribuno« so z Mestne občine Ljubljana na začetku tedna vabili na dveinpolurni »dogodek« Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključeno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja, Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?.

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznavni, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjenih za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve, med katerimi se je govorilo o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi«, ter zaključek okrogle mize, ko so se vsi trije župani navduševali nad podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe koalicije, je ostalo približno 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, s katero se bo v njih proizvedena toplota podražila – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico preostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A sredino dogajanje ni zares želelo postaviti tovrstnih vprašanj. Ko je Janković napovedal za 40 odstotkov nižje zneske na položnicah za ogrevanje, če bo sežigalnica zgrajena (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna gradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta niso bila v središču županovega zanimanja zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po dograditvi sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU sežigalnic ne financira več? Mar s sežigalnicami in 30-letno koncesijo ne bomo postali odvisni od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali zmanjševanju količine teh, saj sežigalnica za delovanje in rentabilnost potrebuje nenehen dotok novih odpadkov? Bomo z njo rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, ali se bo po morebitni postavitvi sežigalnice število že zdaj pogostih vsakodnevnih dovozov smeti iz različnih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi za zmanjševanje količine odpadkov lahko naredili s slabo milijardo evrov, ki bo porabljena za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo, morali odgovarjati na k odgovoru napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je v uvodu povedala, da zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice v Ljubljani, in v utemeljitev nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani na leto umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti.« Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in posebnosti Ljubljane, recimo, koliko je srčnih kapi ali kakšna je pogostost otroške astme. Prav tako je ni povprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje iz držav, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal, ali res meni, da je večina od 500 sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in ali sta država in občina tehnološko sposobni nadzorovati izpuste. Dr. Dodič Fikfak je lahko odgovorila le, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovarjati. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, ali bi bilo to morda na Primorskem. Zdravnica se je odzvala, da ne more odgovoriti, in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološke in zemljepisne razmere na konkretnih lokacijah, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, breme že dosedanje onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki jima je največ do tega – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj Slavko Bobovnik predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, za vsako pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »Gospodična, dovolj bo.« Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije pa je dovolil, da zdravnico Dodič Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi bila povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj po drugi strani ne bi bila naredila skoraj nič na področju neionizirajočega sevanja in vplivov omrežja 5G.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanska javna tribuna je potekala pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna pobuda Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko na novinarski konferenci navedla več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenja prihodnjih rodov.«

The post Velika nejavna farsa o sežigalnici appeared first on Prelom.

Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za Bežigradom v Ljubljani, za katerega izgradnjo je katoliško telovadno društvo Orel ustanovilo Zadrugo Stadion, pripravo načrtov za nov objekt pa poverilo arhitektu Jožetu Plečniku. Gradnja je potekala počasi, po fazah. Najprej je bilo postavljeno opečnato obzidje, leta 1926 je bilo ob vzhodni stranici zgrajeno še vhodno prekrito stebrišče in zasajen drevored ob današnji Dunajski cesti. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa je bila 1935. zgrajena še znamenita večnadstropna slavnostna tribuna, Glorieta. Gradnja je bila zaključena šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stadionu urejeno nogometno igrišče, ki ga je kot domači stadion uporabljal Nogometni klub Olimpija. Za najrazličnejše namene je bil stadion v funkciji neprekinjeno okroglih osem desetletij, do leta 2008, ko ga je nov lastnik, družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri ima svoj delež tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), zaprl za javnost. Zaradi megalomanskih načrtov za gradnjo na območju stadiona in na sosednjih parcelah (podzemna garažna hiša, hotel, poslovne stavbe, trgovski in zabaviščni center) družba za svoj projekt ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, kar se ni spremenilo vse do danes.

Vzporedno s prizadevanji za pridobitev gradbenega dovoljenja je na okrožnem sodišču potekala tudi borba za lastništvo parcele ob severnem obzidju Plečnikovega stadiona, kjer so od izgradnje Fondovih blokov urejeni naselju pripadajoči vrtovi. Leta 2022 je sodišče predmetno parcelo dodelilo naselju FOND, MOL, ki je parcelo kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, pa se je na odločbo pritožila. V ponovnem postopku za dodelitev parcele z vrtovi zdaj poteka pridobivanje novega, že tretjega izvedenskega mnenja ter podajanje pripomb nanj (očitno bo MOL naročala izvedenska mnenja toliko časa, da se bo eno skladalo z njenimi željami in pričakovanji).

Naša pričakovanja, da bo Ministrstvo za kulturo pod trenutnim vodstvom uspelo Plečnikov stadion pridobiti v državno last, se žal niso uresničila. Postopki, povezani s stadionom, ostajajo dolgotrajni, odzivnost pristojnih pa nezadostna. Majhen žarek upanja vendarle obstaja. Ministrstvo za kulturo se je po več kot treh letih (!) odzvalo na pritožbo investitorja na Sklep o dovolitvi izvršbe za nujna vzdrževalna dela, ki ga je Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM) izdal aprila 2022. Ta sklep je sledil Odločbi IRSKM o izvršitvi nujnih vzdrževalnih del, izdani že julija 2020. Investitor se je na sklep pritožil na drugi stopnji, Ministrstvo za kulturo pa je o pritožbi odločalo kar 40 mesecev. V svoji odločitvi je pritrdilo Inšpektoratu. Predvidevamo lahko, da se je investitor na odločbo ponovno pritožil in da je zadeva končala na Upravnem sodišču, vendar zanesljivih informacij o tem ni. Medtem je minilo že več kot pet let, o nujnih vzdrževalnih delih se še vedno le odloča in razpravlja, izvedba pa stoji. Očitno državi in podjetju, ki si ga lasti, za stadion, ki sta ga družba in stroka prepoznali kot pomembno vrednoto, v resnici ni prav dosti mar.

Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je edina, ki dosledno spremlja dogajanje na objektu in vse povezane postopke. Tudi v letu 2025 so, tako kot že več let zapored, večkrat podali prijave zaradi nezadostnega vzdrževanja stadiona. S tem so dosegli vsaj redno košnjo trave ter odstranjevanje zaraščene vegetacije.

Mineva že osemnajsto leto, odkar je Plečnikov stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in edinstven športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje, nedostopen javnosti in prepuščen propadanju. Zato smo se v uredništvu odločili, da predstavimo lastno vizijo njegove prihodnje ureditve, ki se je oblikovala v okviru širše debate o prihodnosti mesta.

Sanja Simić:

Zame je Plečnikov stadion samo ena od stvari, zaradi katerih je pomemben, še pomembnejše pa je, da je edina velika zelena površina v tem delu Ljubljane in da bi bila neverjetna izguba, če bi se dovolilo, da se zelenica nadomesti z garažo in umetno travo.

To bi imelo obsežne okoljske posledice. Najpomembneje se mi zdi, da bi bil odprt za vse, se pravi, odprt park, v katerega se ne bi interveniralo, razen z obnovo grajenih elementov, kot jih je zasnoval Plečnik, zelenica pa bi ostala takšna, kot je. Upravljavski model bi moral biti takšen kot pri Tivoliju, torej model javnega parka, ki je upravičen do enake skrbi in ima pri tem status grajenega javnega dobrega, odprtega za vse – brez zapiranja vrat in nadzorovanega dostopa. Zamišljam si, da bodo prebivalci, predvsem Bežigrajčani, na zelenici poležavali in brali, prirejali piknike, igrali badminton in mali nogomet.

Žiga Brdnik:

Še zanimiveje bi bilo, če bi tudi upravljavski model zastavili demokratično in odprto, se pravi, da se ne bi opirali na mestne ali državne strukture, ampak na ljudi, ki bi park uporabljali. To bi bil dejanski korak naprej. Vedno namreč zahtevamo nekaj od občine, da mora poskrbeti za to in ono, in ji s tem dajemo moč.

Navsezadnje sta država in občina stadion že imeli v lasti, pa zanj nista znali ali hoteli poskrbeti. Zato mislim, da moramo meščani in meščanke za nekatere stvari poskrbeti sami, da bomo s tem vzeli moč v svoje roke. Po tem načelu delujejo na primer zapatisti, ki pravijo, da njihova demokracija izrašča iz skupnega dela. Najprej so si morali zagotoviti samozadostnost, da niso več odvisni od mehiške države. To pomeni, da skupna polja, s katerimi se preživljajo, obdelujejo skupaj, potem pa skupaj tudi razpolagajo s presežki. Mislim, da bi lahko bil Bežigrajski stadion tak vzorčni primer, da bi zanj tudi skupaj poskrbeli, ne le poležavali na trati in brali knjige, medtem ko bi za upravljanje skrbela občina. Lahko bi skupaj kosili travo, čistili in vzdrževali infrastrukturo, to bi nas tudi povezalo in združevalo. Tako bi se med nami vzpostavil demokratičen prostor, ker bi se morali najprej dogovoriti, kdo bi to delal in kdo bi delo nadzoroval.

Kaja Lipnik Vehovar:

Krasno bi bilo (moja novoletna želja!), da bi se država končno že odločila in napravila bistveno potezo v smeri ohranitve spomenika državnega pomena, torej za prevzem Plečnikovega stadiona v svojo last.

Sedanji lastnik že od leta 2007 kaže svoje ambicije, ki so – pod pretvezo ‘prenove’ Plečnikovega stadiona – gradnja novega kompleksa Bežigrajski športni park. Zato spomenika ne vzdržuje primerno, stadion pospešeno propada, javnosti pa preprečuje dostop na spomeniško zavarovano območje. Država mora pridobiti stadion v svojo last, z odkupom ali razlastitvijo (zaradi neprimernega vzdrževanja in onemogočanja javnega dostopa do spomenika bi to skladno z zakonodajo lahko izpeljala) in pripraviti vzdržen načrt njegovega upravljanja – kar pa nikakor ne izključuje možnosti, da stadion vodi in vzdržuje lokalna skupnost. Tako bi vendarle izpolnila tudi ustavno zavezo, ki državo oziroma lokalne skupnosti zavezuje k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Dokler je stadion v lasti družbe Bežigrajski športni park (oz. v večinski Pečečnikovi lasti), lahko načrtujemo marsikaj, realno izvedljivo pa ni nič, če ne štejemo skvoterskih akcij.

Žiga Brdnik: Zakaj pa ne bi bili bolj radikalni in bi stadion okupirali, ga vzeli nazaj?! Razkriti moramo vso kuhinjo, ki stoji za prodajo stadiona, njegovim propadanjem, in razveljaviti postopek.

Anže Zadel:

Imamo konkretne primere, kako tak prostor, kot je Bežigrajski stadion, lahko ureja skupnost. Tak primer je nekdanje letališče Tempelhof v Berlinu.

LOM je gostil predstavnike Tempelhofa, ki so pojasnili, kako so v Berlinu nekdanje letališče spremenili v prostor, kjer vrtičkarske skupnosti sobivajo z zagonskimi podjetji in uspešno skupaj upravljajo velik zelen park in objekte sredi mesta. Participativni projekt se imenuje »Mestni četrtni vrt« in ga izvaja civilna družba kot celoletni prostor učenja, združuje hortikulturno pridelavo s socialnim delom in ob pomoči akcijske pedagogike posreduje vsebine izobraževanja za trajnostni razvoj Tempelhofa in širšega mesta. Med področja delovanja sodijo pridelava in predelava zdrave hrane, regenerativne prakse in upravljanje vode. Teme varstva narave, podnebja in skrbi za zavarovane krajine v parku Tempelhof izhajajo iz izkušenj udeležencev. Z vključevanjem in sodelovanjem prebivalcev deluje mesto kot šola. Interdisciplinarno, medoddelčno povezovanje omogoča spreminjanje perspektive ter razvoj in preizkušanje alternativnih možnosti bivanja in dela. Po zgledu Tempelhofa bi lahko Bežigrajski stadion prav tako spremenili v prostor trajnostnega bivanja in učenja v mestnem središču in bi postal zgled, kako lahko skupaj upravljamo mestni javni prostor in skrbimo zanj.

Kaja Lipnik Vehovar: To bi bilo super. Vendar bi bilo treba postaviti veliko varovalk, da se zamisel ne bi izrodila in se nekateri posamezniki kompleksa ne bi polastili in ga sprivatizirali. Ko smo pisali nominacijo stadiona za projekt Europa nostra sedmih najbolj ogroženih spomeniških območij, je bilo treba pripraviti tudi neke vrste projektno nalogo, kakšno rabo spomenika predvidevamo v prihodnosti. Predlagali smo sicer, da država pridobi spomenik v svojo last, potem pa se čim prej pod nadzorom konservatorjev ali v sodelovanju z njimi organizira splošna delovna akcija, pri kateri lahko sodeluje vsa zainteresirana javnost: posamezniki, skupine, šolarji, taborniki … Tako bi se stadion pospravil, počistil, sanirali bi se poškodovani elementi in zaščitili dostopi do nevarnih območij. Potem bi se takoj spet odprl za javnost. Takšna akcija bi vse ljudi, ki bi se angažirali, medsebojno močno povezala in s tem pripomogla k vzpostavitvi skupnosti. Vsak, ki bi z lastnimi rokami in znanjem prispeval k omogočenju ponovne varne javne rabe stadiona, bi s tem angažmajem vzpostavil prav poseben odnos, močno vez s tem prostorom in njegovimi vrednotami – s tem pa tudi odgovornost in pripadnost temu prostoru in skupnosti. To bi bil korak v pravo smer. Medtem bi se pripravljal dolgoročni načrt upravljanja spomenika.