Obstaja utemeljen sum, da je predsednica države, dr. Nataša Pirc Musar, na konferenci o digitalni suverenosti DISCO na vprašanje o tem, kako ona razume pojem digitalne suverenosti, odgovorila s plagiatom. To odpira vprašanja o kvaliteti slovenske politike na področju digitalne ekonomije in človekovih pravic v digitalnem svetu ter pod vprašaj postavlja državno suverenost pri oblikovanju mnenj in pogledov na to temo.

Plagiat kot lastno mnenje

Na konferenci DiSCO je predsednica republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar nastopila kot častna gostja, pogovor z njo pa je otvoril konferenco na temo digitalne suverenosti.

Moderator ji je postavil uvodno vprašanje, kako ona razume fenomen digitalne suverenosti, njen odgovor objavljamo v celoti.
»I was thinking about what to answer on this first question of yours. It is, as you said, not an easy question. When the world wide web was introduced to a public usage in 1996, it seems long time ago, we were all thinking about how this digital tool is going to connect us all through, around the globe. And for the first couple of years, it was really marvelous to see what’s going on. I was employed at the national television at that time and when we got the first email address, I was applying to all the newsletters, today we call it spam. It was really interesting to see how the communication was faster and faster and faster. But a decade ago or maybe even before that, I have noticed and I am pretty sure you have noticed as well, that people started to not trust each other anymore despite of all this interconnectivity, but more, the states do not trust each other anymore. And this is a crucial fact why the digital sovereignty is today highly debated and is really very important to debate it. From my point of view, I think that digital sovereignty means that the state, the country, would like to preserve its own infrastructure, its own digital infrastructure, to define its own digital destiny, if you want me to say so, and this is not an easy process.«

Digitalna suverenost trenutno ni dobro definirana, še več. Gre za pojem, ki ga različne države razumejo na različen, celo kontradiktoren način. Pojem digitalne suverenosti je začela uporabljati Kitajska, ki je z njim definirala pravico države do ultimativnega izklopa iz mednarodnega omrežja, ekskluzivni nadzor nad pretokom podatkov in uporabo teh podatkov v državne namene.

Nato so pojem digitalne suverenosti prevedle tudi druge države in ga začele uporabljati za opisovanje državne avtonomije na področju podatkov v odnosu do tujih digitalnih storitev (v Evropi je glavna zagovornica tega modela Francija) oziroma odnos države do nabavne verige gradnikov informacijske družbe (v EU je najpomembnejša zagovornica te interpretacije Nemčija).

Boj za poenotenje pomena pojma digitalna suverenost je ključna za prihodnost razprave o njem, saj je trenutno ena največjih ovir ravno razpršenost pomenov, ki ogrožajo razpravo, saj se glavni svetovni akterji trenutno še niso dogovorili za skupno definicijo. V času nejasnosti je izredno pomembno, da vse države članice EU sodelujejo v razpravi, da oblikujejo svoje poglede in da s pomočjo razprave dosežemo poenotenje tega pomena.

Predsednica RS, dr. Nataša Pirc Musar, je svoje videnje fenomena digitalne suverenosti skoraj dobesedno prepisala iz raziskave »The geopolitics of AI and the rise of digital sovereignty«, ki jo je na spletišču Brookings Institute decembra 2022 objavil Benjamin Cedric Larsen, vodja projekta Umetne inteligence in strojnega učenja pri organizaciji World Economic Forum. Med drugim je zapisal: »Historically, the advent of the world wide web created an opportunity for the world to be interconnected as one global digital ecosystem. Growing mistrust between nations, however, has caused a rise in digital sovereignty, which refers to a nation’s ability to control its digital destiny and may include control over the entire AI supply chain, from data to hardware and software. A consequence of the trend toward greater digital sovereignty—which then drives the trend further—is increasing fear of being cut off from critical digital components such as computer chips and a lack of control over the international flow of citizens’ data. These developments threaten existing forms of interconnectivity, causing markets for high technology to fragment and, to varying degrees, retrench back into the nation state.«

Primerjava besedil

Hitro lahko opazimo, da je med obemi besedili kar nekaj ujemanj (poudarki naši).

Nataša Pirc Musar: »But a decade ago or maybe even before that, I have noticed and I am pretty sure you have noticed as well, that people started to not trust each other anymore despite of all this interconnectivity, but more, the states do not trust each other anymore.«

Benjamin Cedric Larsen: »Growing mistrust between nations, however, has caused a rise in digital sovereignty…«

Nataša Musar Pirc: »From my point of view, I think that digital sovereignty means that the state, the country, would like to preserve its own infrastructure, its own digital infrastructure, to define its own digital destiny, if you want me to say so, and this is not an easy process.«

Benjamin Cedric Larsen: »…, which refers to a nation’s ability to control its digital destiny and may include control over the entire AI supply chain, from data to hardware and software.«

Plagiat kot večplasten problem

Začnimo z osnovnim problemom. Moderator je predsednico države povprašal po lastnem mnenju o pomenu pojma digitalne suverenosti, ona mu je odgovorila s skoraj dobesednim citatom mednarodne organizacije World Economic Forum.

Izoblikovanje lastnega stališča okrog fenomena, ki še ni jasno definiran, je ena od osnovnih in ključnih faz razprave, iz katere izide poenotena definicija. Da tega kot država in enakopravna partnerica v mednarodni razpravi nismo sposobni narediti, je prvi znak za alarm.

Drugi problem je predsedničino zgodovinsko vmeščanje vzrokov za porast digitalne suverenosti. V svojem odgovoru dr. Nataša Pirc Musar omenja obdobje pred desetimi leti, ni pa jasno, kaj naj bi se takrat zgodilo. Lahko bi sicer ugibali, da predsednica misli na Snowdnova razkritja (2013), čeprav ta nimajo neposredne povezave z digitalno suverenostjo.

Dejansko je pojem digitalne suverenosti prva začela uporabljati Kitajska v srednjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja (1994), v evropskem prostoru je termin pridobil na pomembnosti skoraj trideset let kasneje, ko je Evropska komisija (2020) začela s tem pojmom utemeljevati prihodnje razvojne politike.

Nerazumevanje vzrokov za današnje stanje je nov problem pri vključevanju v mednarodne razprave na tem področju, saj nepoznavanje zgodovine lahko vodi v ponavljanje starih napak in manko lekcij, ki smo jih kot družba že predelali.

Tretji problem je predsedničino razumevanje problema. Četudi ignoriramo izredno podobnost njenega opisa z mnenjem vodje odseka za strojno učenje in umetno inteligenco pri World Economic Forum, ne moremo mimo praznine pojma »preserving digital infrastructure« in »define its own digital destiny«.

Še več – digitalna infrastruktura je v najboljšem primeru samo eden od elementov digitalne suverenosti, ki bi ga morali razumeti v odnosu Evropske unije do Kitajske in Združenih držav Amerike, ne pa v odnosu Slovenije do ostalih svetovnih držav.

Praznina pojma »digital destiny« je še bolj problematična, saj v njej lahko najdemo odmev kitajske definicije tega fenomena. Kitajski predsednik Xi Jinping je namreč digitalno suverenost leta 2015 definiral kot »pravico naroda, da si izbere svojo pot razvoja informacijske družbe in lasten model digitalne regulacije in politike, brez vpletanja drugih držav.« Vprašati se moramo, ali res hočemo na mednarodnem političnem parketu nastopati s floskulami iz kitajskega besednjaka?

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

Evropski zakonodajalci se spet lotevajo področja spletne regulative in pri tem mislijo dobro, a delajo slabo. Zakonodajni predlog o določitvi pravil za preprečevanje spolne zlorabe otrok in boj proti njej (CSAR) namreč na večih mestih boj proti spolnim zlorabam povezuje z ogrožanjem uporabniške zasebnosti in kršenjem človekovih pravic.

Odločevalci, povezani z industrijo nadzora, nas skušajo prepričati, da je regulatorni predlog dobra rešitev problema, a vedno glasnejša so opozorila, da bo morebitno sprejetje tega predloga služilo samo interesnim skupinam družbe nadzora.

O problematičnemu predlogu, o katastrofalnih posledicah morebitne njegove potrditve in boju za uporabniško zasebnost na spletu bosta v razpravi spregovorili Ella Jakubowska, predstavnica Evropskega združenja za digitalne pravice in Maja Cimerman iz zavoda Danes je nov dan.

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

Na ta in druga vprašanja bodo na okrogli mizi iskali odgovore naslednje gostje in gosti:

• dr. Jelena Burnik, Urad informacijskega pooblaščenca
• dr. Maja Bogataj Jančič, LL.M., LL.M.
• Dušan Caf, Inštitut Digitas
• Eva Vrtačič, Inštitut Danes je nov dan
• Domen Savič, Inštitut Državljan D

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

Covid-19 tracing apps were a techno-solutionism promise at the beginning of the pandemic but we soon realize that they are also a tool for surveillance capitalism normalization. How is this subject evolving even after we almost forgot about the once heralded covid-19 apps in different countries and what can we do to push back against the normalization of surveillance?

We sit down with Karolina Iwańska (European Center for Not-for-Profit Law Stichting) to discuss the report Under Surveillance: (Mis)use of Technologies in Emergency Responses that they published in cooperation with the International Network of Civil Liberties Organizations and Privacy International.

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

Citizen D is proud to host Share Foundation and Homo Digitalis on the issue of regulatory framework of artificial intelligence generally and globally, but also within the newly-purposed EU AI Act.

The omnipresent artificial intelligence presence in many different aspects of our private and public lives, its influence on everything from health, employment, social services, to security, privacy, freedom of expression is guiding us towards a question: “Do we need a global AI regulatory framework and how should that look like?”

Joining us for the debate are Chrysi Sakellari from Homo Digitalis and Ana Martinović from Share Foundation that will offer unique points of view from the southern-eastern European perspective.

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

Jason Scott Sadofsky, more commonly known as Jason Scott, is an American archivist, historian of technology, filmmaker, performer, and actor. Scott has been known by the online pseudonyms Sketch, SketchCow, The Slipped Disk, and textfiles. He has been called “the figurehead of the digital archiving world”.

He is the creator, owner and maintainer of textfiles.com, a web site which archives files from historic bulletin board systems. He is the creator of a 2005 documentary film about BBSes, BBS: The Documentary, and a 2010 documentary film about interactive fiction, GET LAMP.

The fireside chat was organized by The Computer Museum in Ljubljana and was moderated by Domen Savič (Citizen D).

Se ti zdi to pomembno?

Projekt Eticen.it nastaja v sklopu zavoda Državljan D. Zavod se ne financira z državnim denarjem, temveč denar za delovanje pridobiva tudi z donacijami aktivne javnosti. Če ti je tematika nadzora in krčenja državljanskih pravic pomembna, razmisli o podpori.

Naše delovanje pokriva več različnih področij, od digitalnih pravic, medijske pismenosti in aktivnega državljanstva. Več o naših aktivnostih izveš na spletišču zavoda Državljan D.

The newly proposed EU media freedom act is promising to protect the freedoms of the press and resolve issues connected with (state-funded) propaganda outlets that are popping up all over the EU. How well will the Act actually perform in the real world, will it hamper the propaganda outlets and make them obsolete or is this just another form of unnecessary regulation?

Citizen D NGO is happy to organize an online debate on the topic, featuring Rita Jonusaite from EU DisinfoLab and Lenart Kučić, Ministry of Culture, Republic of Slovenia.

Joining us for an online debate is Caterina Rodelli from Access Now.

O tem in povezanih temah smo debatirali s Katjo Koren Ošljak iz zavoda Vsak in Dušanom Cafom iz Foruma za digitalno družbo.

Da na spletu informacije plačujemo s svojimi podatki, čivkajo že vrabci. Industrija spletnega oglaševanja namreč služi ravno s preprodajo podatkov o brskalnih navadah uporabnic in uporabnikov, ki oglaševalcem služijo za oblikovanje idealnih nagovorov za izbrane uporabniške skupine.

Zbiranje in preprodaja podatkov poteka na več različnih načinov, saj se na eni strani pojavlja vedno večje število digitalnih oligopolov, kot sta Facebook in Google, ki zaradi svoje velikosti in vseprisotnosti postajata dva podatkovno najbolj požrešna spletna velikana, na drugi strani pa vedno večje število manjših spletišč in njihovih založnikov, ki se hočeš-nočeš morajo podrejati pravilom igre in podatke o svojih uporabnikih deliti z oglaševalci prek sistemov globalne oglaševalske industrije.

Z vedno večjo in razširjeno prisotnostjo spletnih tehnologij in različnih načinov uporabe ter brskanja za različnimi tipi informacij aktivisti in del javnosti vedno več pozornosti namenja prav tem posredniškim sistemom podatkovnih zbirk, na podlagi katerih lahko oglaševalci izberejo najbolj relevantne uporabnice ter uporabnike za svoj oglasni nagovor.

Brskalnik: Okno v svet ali v vašo intimo?

Brskalniki kot orodje za “branje” svetovnega spleta tako predstavlja tisto stičišče vaših želja in potreb na eni ter zasebnostnega vdiranja oglaševalskih algoritmov na drugi strani. Drobtinice naše podatkovne sledi namreč prek brskalnika hitro pobirajo programske rešitve (skripte, pajki…) in z njihovo pomočjo profilirajo naše aktivnosti na spletu. Nato profile izkoristijo za plasiranje oglasov, za katere mislijo, da bodo za nas najbolj relevatni.

Dokler se to dogaja na nivoju ponev in koles (eden od priljubljenih primer, ko skušajo odločevalcem situacijo razložiti zagovorniki vohunskega oglaševanja), zadeva ni tako problematična. Kdo si ne bi želel algoritemske pomoči pri iskanju “najboljše ponve za palačinke”? A se zadeva lahko za uporabnika hitro neprijetno zaplete, ko pride do bolj zasebnostno-relevantnih področjih, kot je spolnost, zdravje, finančni podatki in druga intimna področja, za katere mislimo, da ostajajo med nami in našim brskalnikom.

S problemom vohunskega oglaševanja (surveillance advertising) se vedno bolj ukvarja tudi politika in regulatorji, ki skušajo izkoriščevalske prakse oglaševalske industrije preprečiti, saj aktivisti, pravniki in politiki ugotavljajo, da je večletno zanašanje na “pametne uporabnike”, ki bodo sami od sebe poskrbeli za svojo zasebnost samo še povečalo apetite oglaševalske industrije in hkrati popolnoma zbanalizirali samoobrambo pred takim početjem.

Pametnega uporabnika ni

Izkaže se namreč, da je zasebnostna samoobramba praktično neučinkovita, saj vohunska tehnologija napreduje in postaja vedno bolj invazivna, hkrati je od uporabnika nemogoče pričakovati skorajda vojaško disciplino pri uporabi vseh naprav in storitev na spletu. Za vdor v zasebnost je dobesedno dovolj le trenutek nepazljivosti, ki nato sproži odtekanje naših podatkov.

Hkrati je potrebno opozoriti, da so skoraj vse dosedanje samoregulacijske poteze oglaševalske industrije, ki se je skušala na različne načine izogniti regulatornim ukrepom, aktivisti in analitiki označili za prazne obljube, saj se je na koncu skoraj vedno izkazalo, da industrija sama ne bo nikoli ogrozila poslovnega modela, na katerem temelji njihovo delovanje.

Če samo pogledamo zloglasno EU direktivo o piškotkih, ki je pred skoraj dvajsetimi leti pomenila eno bolj odmevnih prelaganj odgovornosti na končnega uporabnika, saj je od industrije zahtevala “samo” kvalitetne informacije o vohunskih tehnologijah ter možnost uporabniškega odklopa. Izkazalo se je, da tehnologija in želja po zbirkah uporabniških podatkov napreduje hitreje kot zmožnost regulatorja in “pametnega” uporabnika, ki skušata zaščiti zasebnost.

Od direktive do danes je scena vohunskega oglaševanja dobesedno podivjala, saj je tehnološka industrija razvila več različnih načinov spremljanja uporabniških navad, ki se ne ozirajo na zasebnostne ukrepe in tehnologije, s katerimi se ukvarja manjši delež uporabnikov.

Miš in mačka

Najprej je tukaj vedno večja industrija posrednikov podatkovnih zbirk, ki deluje “pod gladino” svetovnega spleta. Podjetja, ki zbirajo podatke, jih morajo nato posredovati zainteresiranim kupcem, posredniki pri prodaji pa služijo od sklenjenih kupčij. Prodajanje uporabniških podatkov se torej vedno bolj izplača, saj vedno večji delež oglaševalske industrije temelji na spletnemu oglaševanju, hkrati je na spletu vedno večje število uporabnikov, kar pomeni, da je zbirka podatkov o njih vedno večja.

Nato je tukaj globalni problem ekonomskih transferjev, ki od posameznih industrij zahteva bolj in bolj neetične poteze, s katerimi skušajo rešiti svoje podjetje pred bankrotom. To se je v najbolj problematični luči pokazalo v Združenih državah Amerike, kjer so z ukinitvijo zakonodaje o splavu povzročili pravi zasebnostni orkan. Pa to niti ni bil prvi primer – v preteklosti so s pomočjo podatkovnih zbirk organi pregona lovili begunce, nadlegovali verske manjšine in tako naprej.

Pa ne gre samo za zlorabe s strani državnih organov pregona, temveč se podatkovne zbirke pojavljajo tudi kot orodje zlorab v zasebnem sektorju, ki jih dobro izkorišča za profiliranje manjšin, optimiziranje nagovora revnih oziroma v vedno bolj vroči hladni vojni med ZDA in Kitajsko.

Novinarstvo v službi oglaševalcev

Kako globoko je v mlakužo oglaševalskih preprodajalcev naših podatkov potopljena slovenska medijska scena? Z orodjem Blacklight, ki analizira kodo v ozadju posameznih spletišč in opozarja na povezave s preprodajalskim podzemljem, smo preiskali dvajset slovenskih medijskih spletišč.

Z orodjem smo analizirali prisotnost oglaševalskih sledilnikov (ad trackers), piškotkov tretjih oseb (third-party cookies), skript za izogibanje oglaševalskih blokad (ad-blocker evasion), snemanje brskalne seje (session recording), beleženje tipkanja (keystroke capture) in prisotnost Facebook ter Google oglaševalske kode (Facebook pixel / Google Ads remarketing).

• Oglaševalski sledilniki: koda, ki teče v ozadju spletišča in beleži vaše dejavnosti na spletišču ter nato te informacije preprodaja oglaševalcem.
• Piškotki tretjih oseb: datoteke, ki vaše brskalne navade sporočajo drugim spletiščem in tako omogočajo sledenje na večih spletiščih.
• Skripte za izogibanje oglaševalskih blokad: čeprav imate na brskalniku vklopljen preprečevalnik prikazovanja oglasov (ad-blocker), vam določena spletna mesta vseeno določijo unikaten odtis, s katerim vam potem sledijo. Tehnologijo trenutno uporavlja manjšina globalnih spletišč.
• Snemanje brskalne seje: tehnologija, ki beleži premikanje miške po zaslonu, vnašanje besed v obrazce in druge vaše aktivnosti.
• Beleženje tipkanja: tehnologija, ki beleži vaše tipkanje, čeprav vnešenih podatkov ne pošljete v internet. Če na primer vnesete komentar v obrazec za komentiranje in ga potem izbrišete, lahko spletišče s to tehnologijo še vedno “prebere” vaš komentar.
• Facebook/Google oglaševalska koda: koda, ki teče v ozadju spletišča in podatke o vaših brskalnih navadah na spletišču pošilja Googlu in Facebooku, ki jih nato lahko uporabita za ciljano oglaševanje in izgradnjo vašega profila

Glede na spodnje podatke lahko ugotovimo, da izbrana skupina novičarskih spletišč v povprečju uporablja 12 različnih oglaševalskih sledilnikov in 24 piškotkov tretjih oseb. V tabeli smo z zeleno barvo označili spletišča, ki uporabljajo manj sledilnikov in piškotkov, z rdečo pa tiste, ki jih uporabljajo več.

Kako brati rezultate?

Preden se sprehodite skozi tabelo rezultatov analize z orodjem Blacklight, še nekaj opomb glede branja rezultatov.

Zadeva namreč temelji na analizi kode spletišča, ki se naloži ob obisku skripte. Skripta ni sposobna identičnega obnašanja kot človeški uporabnik, a hkrati nakazuje zanimiv problem napačne implementacije t.i. “cookie dovoljenj”, ki so pri spletiščih z velikim številom naloženih piškotkov in skript napačno implementirana.

Spletišča bi namreč v teoriji morala ob obisku naložiti minimalno število sledilnih kod in piškotkov in počakati, da se uporabnik s tem strinja. Tako na primer deluje spletišče Mladina, kjer je število piškotkov minimalno, na drugi strani imamo spletišče Reporter, ki veliko piškotkov naloži, še preden se uporabnik strinja z njimi.

Zanimive ugotovitve

Prva ugotovitev se tiče vseh analiziranih novičarskih spletišč in izpostavlja širino problema.

Vsa spletišča namreč v večji ali manjši meri uporabljajo sledilne mehanizme, s katerimi zbirajo in analizirajo naše brskalne navade. V oči bode relativno majhna količina sledilnikov na najbolj obiskanem spletišču po raziskavi Merjenje obiskanosti spletnih strani (MOSS), 24ur.com in naravnost pošastne številke sledilnikov pri spletišču Slovenskih novic, Demokraciji in Reporterju, ki je posledica že prej omenjene napačne implementacije t.i. cookie pasic. Gre za signal, da je zakonodaja na tem področju popolnoma zgrešila svoj smisel, hkrati pa določene medije postavila v izrazito depriviligiran položaj v primerjavi z ostalimi.

Zakaj? Pravilno implementirana logika t.i. cookie direktive bi morala namreč upoštevati, da se sledilni in oglaševalski piškotki in skripte naložijo šele takrat, ko se s tem strinja uporabnik. Ker se na določenih spletiščih skripte in piškotki očitno naložijo že vnaprej, z orodjem pa je nemogoče ugotoviti, kaj se zgodi PO TEM, ko se uporabnik strinja z nalaganjem vseh piškotkov, bi lahko domnevali, da je število naloženih skript in piškotkov pri določenih spletiščih še višje od zapisanih vrednosti v tabeli.

Prav tako je to vidno pri številu naloženih piškotkov ob prvemu obisku, saj spet lahko vidimo, da različna spletišča ne spoštujejo zakonodaje, saj se tukaj kot največja “farma piškotkov” spet kaže Demokracija, na drugem mestu je Reporter, nato sta skoraj izenačena Dnevnik in Žurnal24.

Presenetljiva je relativno razširjena uporaba tehnologij, s katerimi lastniki spletišč “preskakujejo” blokade oglasov, saj tehnologijo uporablja 30% analiziranih spletišč. Pohvalno je, da tehnologije “snemanja” brskalnika uporablja samo eno spletišče, je pa pri N1 zadeva toliko bolj zaskrbljujoča, saj glede na podatke Blacklight uporabniške podatke zbira in analizira s pomočjo ruske tehnologije, ki pripada ruskemu brskalniku Yandex. Ker gre pri N1 za t.i. člana mreže CNN (CNN affiliate) je zadeva še toliko bolj problematična.

Zakonodaja in nepravična konkurenca

Tako lahko ugotovimo, da je nepravilno izvajanje zasebnostne zakonodaje na trgu medijsko-oglaševalskih vsebin povzročilo kaos tako na področju medijev in njihovih oglaševalskih mehanizmov kot tudi na področju varovanja uporabniške zasebnosti. Napačna implementacija dovoljenj za vklop in izklop sledilnih piškotkov in skript namreč na določenih spletiščih namreč ne rešuje problema uporabniške zasebnosti, hkrati pa uporabniku sploh ne daje možnosti, da na tak način glede tega ukrepa.

Hkrati so v konkurečni prednosti kršitelji zakonodaje, ki na tak način pridejo do večjega številka podatkov o svojih uporabnikih, medtem ko tisti, ki zakonodajo spoštujejo, do teh podatkov ne pridejo. To se pozna tudi pri merjenju obiskanosti, ki uporabljajo skripte in piškotke, kar pomeni, da so kršitelji zakonodaje nagrajeni dvakrat – kršitev nihče ne sankcionira, hkrati jih nagradi trg.

Pri tem je treba poudariti, da ne gre samo za piškotke, temveč tudi za skripte in drugo programsko kodo, ki v zadnjih letih nadomešča tehnologijo piškotkov kot sledilni mehanizem uporabniških brskalnih navad. Tako se problem vdora v uporabniško zasebnost še dodatno zapleta, hkrati pa so uporabniki prepuščeni sami sebi.

Kaj lahko naredi uporabnik?

Čeprav je problem vohunskega oglaševanja večji od posameznega uporabnika in bi se ga morali urgentno lotiti politiki na lokalni in evropski ravni, vseeno obstaja nekaj dobrih uporabniških praks, s katerimi lahko vsaj delno preprečimo prekomerno zbiranje naših podatkov. Naslednjih nasvetov ne smete razumeti kot absolutno rešitev problema, temveč bi se morali kot državljanka/državljan obračati na svoje politične predstavnike in zahtevati rešitev problema na politični ravni, z močno zakonodajo in učinkovito regulacijo.

• Uporaba zasebnostnega brskalnika
  Brskalniki Firefox, Brave, Edge in Safari so načeloma boljši pri varovanju vaše zasebnosti, za razliko od brskalnika Chrome. Če uporabljate brskalnik Chrome, očitno ne cenite lastne zasebnosti.
• Dodatni programi za zaščito zasebnosti
  Poleg brskalnika lahko uporabite še dodatne dodatke za brskalnik, s katerimi še dodatno zaščitite svojo zasebnost. Tukaj je še klasika uBlock Origin, s katerim lahko še dodatno zamejite pretakanje lastnih podatkov.

Na žalost niti to ne bo v celoti rešilo problema zasebnostno-invazivne tehnologije, saj je inovacij na tem področju vedno več, vedno težje pa jih dohajajo tudi drugi razvijalci programske opreme. Igra mačke z mišjo se bo nadaljevala do trenutka, ko se bomo kot družba opredelili do tega problema in sprejeli močne zaščite zasebnosti.

Pri tem je potrebno opozoriti še na tržno nelogičnost družbe nadzora. Čeprav bi mislili, da več sledilnikov, piškotkov in drugih invazivnih mehanizmov avtomatično pomeni boljši izkupiček za lastnika spletišča, temu ni nujno tako. Podatke namreč preprodajalci ponujajo na tržnici, od povpraševanja pa je odvisno, ali so za oglaševalce zanimivi ali ne. Če zanimanja ni, lastnik spletnega mesta podatke o uporabnikih zbira dobesedno zastonj, z njimi pa posredno služijo samo že prej omenjeni prekupčevalci.