Prebivalci v okolici Strumice v Severni Makedoniji se že skoraj deset let upirajo projektu rudnika bakra in zlata Ilovica–Šutka, ki ga načrtuje kanadsko podjetje Euromax Resources. Junija 2026 je višje upravno sodišče izdalo pravnomočno sodbo v korist podjetja, s čimer se je vladi odprla pot do izdaje dovoljenja za projekt, ki je s tem znova bliže uresničitvi. To je sprožilo novo mobilizacijo lokalnih skupnosti in okoljskih organizacij v regiji.

Dolina je ena ključnih kmetijskih regij Severne Makedonije, znana po rodovitni zemlji in dolgi kmetijski tradiciji, ki lokalnim skupnostim že generacije omogoča preživetje. Prebivalci okoliških občin Bosilovo in Novo Selo, so svoje nasprotovanje rudniku izrazili tudi na dveh lokalnih referendumih leta 2017, ki sta zaradi prenizke udeležbe ostala neveljavna. Kljub temu je gibanje nadaljevalo boj prek občinskih sklepov proti rudniku in nenehnega civilnega pritiska. Gibanje že leta zahteva trajen preklic koncesij za rudnike, zaščito kmetijske zemlje, vodnih virov in ekosistemov doline pred obsežnim izkoriščanjem ter dejansko sodelovanje prizadetih skupnosti.

Primer Ilovica–Šutka razkriva temeljno protislovje t. i. zelenega prehoda, kot ga oblikuje kapital. Baker je ključna surovina za elektrifikacijo in obnovljive vire energije, vendar pod logiko kapitalizma njegovo pridobivanje znova pomeni razlaščanje kmetijske zemlje, uničevanje vodnih virov in preglasovanje volje lokalnih skupnosti v imenu “nujnega razvoja”. Namesto pravičnega prehoda, ki bi izhajal iz demokratičnega nadzora nad viri in potrebami skupnosti, se ponavlja stari vzorec izkoriščanja naravnih virov, le da je tokrat oblečen v zeleno embalažo. Zeleni prehod, ki ne postavlja pod vprašaj lastništva in nadzora nad naravnimi viri, ostaja prehod za kapital, ne za ljudi in okolje.

The post SOLIDARNOST S STRUMIŠKO DOLINO: RUDNIK ILOVICA–ŠUTKA PONOVNO OGROŽA KMETIJSTVO IN LOKALNE SKUPNOSTI V SEVERNI MAKEDONIJI first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izjavo Delavske svetovalnice in Ambasade Rog ter vabimo k podpisu peticije proti izgonu delavskih družin. Vabimo tudi na shod tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom.

Vlada pripravlja zakonske spremembe, s katerimi bo več deset tisočim tujim delavcem odvzela dovoljenje za bivanje. Pred vrati je množičen izgon, kakršnega v sodobni zgodovini Slovenije še ni bilo.

Kaj prinaša zakon? Delavci bomo morali mesečno zaslužiti kar dvakratnik dosedanjega praga zadostnih sredstev, da bi lahko podaljšali svoja dovoljenja. A če je ta prag teoretično dosegljiv za eno osebo, bo za družine povsem nedostopen – starša z dvema otrokoma bi na primer morala za začasno dovoljenje zaslužiti kar 2.791 evrov mesečno (brez malice, prevoza in dodatkov), za stalno dovoljenje pa 4.060 evrov!

In to še ni vse. Za združitev z družino bomo lahko delavci zaprosili šele po treh letih, naši družinski člani pa bodo morali v prvem letu opraviti izpit iz slovenskega jezika na visoki ravni A2, ob tem da nam vlada hkrati ukinja financiranje že zdaj težko dostopnih tečajev in izpitov. 

Koga zakon prizadane? Glavne žrtve bodo delavske družine. Vlada namreč hoče ločiti žene od mož in otroke od staršev. Par, ki je morda desetletje v Sloveniji delal, bo v trenutku, ko se jima rodi prvi otrok, izgubil pravico do bivanja. Družina, ki ima urejene vse papirje, ki je del lokalne skupnosti in katere otroci hodijo v slovensko šolo, bo čez noč postala ilegalna. Dobesedno gre za množičen izgon družin. Zakon ne bo prizadel le najrevnejših, ampak takorekoč vse – od čistilke do univerzitetnega profesorja, od mehanika do inženirja.

Zakaj vlada to počne? V prvi vrsti gre za kruto izživljanje nad tujimi delavci. V javnih izjavah sicer govorijo o “zagotavljanju socialne stabilnosti” in “boljši integraciji”, a nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Če kaj, vlada zaostruje pogoje tistim delavcem, ki največ prispevamo v državno blagajno in jo tudi najmanj koristimo – brez našega doprinosa bi se zdravstvena in pokojninska blagajna sesuli. Pogoje zaostruje predvsem najbolje integriranim – tistim, ki živimo v državi že dlje časa in smo si tu ustvarili družinska življenja. Zdaj nas hoče zamenjati s samskimi delavci iz bolj oddaljenih držav, ki bodo manj poznali sistem in se jih bo lažje izkoriščalo. Gre torej za darilo izkoriščevalcem in trgovcem z ljudmi.

Kakšne bodo posledice? Več deset tisoč delavcev se bo iz Slovenije primorano izseliti, saj nam v nasprotnem primeru grozi ločitev družin. Obeta se eksodos prebivalcev iz bivše skupne republike, ki so dolga leta bili temelj slovenskega gospodarstva in pomemben del lokalnih skupnosti. Ostali bodo lahko le samski delavci na krajših pogodbah, ki pa bodo pod novimi pogoji morali delati še več, da bi dosegli prag. Vse več ljudi bo brez papirjev – zakon jih bo spreminjal v ilegalce in delavce na črno, ki jih lahko izkoriščajo razne kriminalne združbe. To pomeni pritisk na plače navzdol in pot v suženjski sistem, kakršnega poznamo v zalivskih državah. 

Hkrati se bo vse manj kadrov odločalo za delo v Sloveniji, zaradi česar se bo poglobila kadrovska kriza v panogah, kjer primanjkuje delavcev: v skrbstvu, zdravstvu, vzgoji, industriji, gradbeništvu, gostinstvu in turizmu. 

Kaj lahko storimo? 

• Pridruži se kampanji s podpisom peticije.
• Pridruži se nam na shodu tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom
• Povabi še svoje kolege in sodelavce 

S skupnimi močmi ustavimo suženjski delovni režim in izgon družin!

https://www.peticija.online/signatures/proti_izgonu_delavskih_druzin

The post KAPITAL LOČUJE STARŠE OD OTROK, ŽENE OD MOŽ first appeared on Rdeča Pesa.

Javni potniški promet (JPP) je nezadosten, podražitve občasnih prevozov posegajo v šolski proces, ugotavlja 150 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju iz vse Slovenije v raziskavi Mreže za pravičen prehod.

1. Redne linije JPP ne zadovoljujejo vsakdanjih potreb šolarjev in zaposlenih v šolah 

Večina šolnikov in šolarjev se za vsakdanji prevoz do šole ne more zanašati na mrežo javnega potniškega prometa, ugotavlja raziskava. Več kot 60 % anketiranih poroča o rednem zamujanju ali predčasnem odhajanju učencev zaradi neustreznih voznih redov.

2. Zaradi podražitev prevozov šole krčijo in prilagajajo ekskurzije 

Skoraj štiri petine anketiranih za namene šolskih dejavnosti, ki vključujejo prevoz otrok, najamejo občasni prevoz. Kot največjo težavo pri organizaciji takih dejavnosti je dve tretjini vprašanih navedlo podražitve. Hkrati več kot 72 % anketirancev odgovarja, da morajo šole vsaj občasno ali zelo pogosto prilagajati dejavnosti zaradi finančnih omejitev družin učencev. 

“Zaradi višjih cen smo racionalizirali ekskurzije oz. zmanjšujemo njihovo število. Prav tako združujemo nekatere aktivnosti, da na en dan izvedemo čim več, to pa vodi v upad interesa in manjšo kvaliteto izvedenega.” – ravnateljica gimnazije v goriški regiji

3. Neustrezni vozni redi JPP zaposlenim v šolah nalagajo dodatno organizacijsko breme ter negativno vplivajo na učence in dijake 

Neustreznost javnega potniškega prometa ter komercializacija občasnih prevozov nalagata nevidno in neplačano breme tudi zaposlenim v šolstvu. Učitelji vse več časa namenjajo administraciji, iskanju sredstev in reševanju sistemskih pomanjkljivosti prevoza: 

“V osnovi sem učiteljica športne vzgoje in rada opravljam svoje delo. Žal pa moram vedno več časa nameniti načrtovanju prevozov, prilagajanju izletov, naročanju prevoza, pridobivanju donacij, da lahko plačamo prevoz. Vse to gre na račun mojega pedagoškega dela, kar se mi ne zdi prav.” – pedagoška delavka v osnovni šoli

Posledice tako slabo urejenega javnega prevoza neposredno vplivajo tudi na kakovost izobraževalnega procesa in obšolskih dejavnosti, siromašijo srednješolsko in osnovnošolsko življenje zunaj rednega pouka ter pri dijakih povzročajo utrujenost in stres: 

“Učenci so vsakodnevno pod stresom zaradi voznih redov in zamud javnega prevoza, vlaki imajo zamude tudi do 45 minut, učenec pa tega ne more prej predvideti, zaradi česar zamudi tudi na ocenjevanja znanja.” – pedagoška delavka na srednji šoli

4. Zaposleni v šolstvu podpirajo izboljšave javnega potniškega prometa 

Več kot 80 % zaposlenih v šolstvu meni, da bi več zaposlenih in šolarjev uporabljalo javni promet za vsakodnevno pot do šole, če bi bil ustrezno in zanesljivo urejen. S tem bi prispevali k manjši uporabi avtomobilov in okoljsko vzdržnejši družbi.

Srednješolska profesorica Jerneja Breznik izpostavlja: “Težav šolskega prevoza ni mogoče reševati zgolj na ravni posameznih šol. Pedagoški delavci in delavke moramo skupaj zahtevati potrebne sistemske spremembe, ki bodo javni potniški promet bolje prilagodile potrebam šol in ljudi, izboljšale delovne pogoje voznikov in zagotovile dostopnejše občasne prevoze.” 

5. Arrivi in Nomagu dominanten položaj na trgu omogoča visoke dobičke na račun kakovosti storitve in delovnih pogojev 

Ker redne linije javnega potniškega prometa, ki jih prek državne koncesije upravljata Arriva in Nomago, ne ustrezajo potrebam vseh šolskih dejavnosti, Nomago in Arriva pa sta največja prevoznika, se morajo šole tudi za izredne najeme prevoznikov večinoma zanašati na ti dve podjetji. Podjetji sta v letu 2024 zabeležili 1 milijon evrov (Arriva) in 12,6 milijona evrov (Nomago) čistega dobička. 

Zaradi profitnega motiva skušata obe podjetji višati cene storitev, nižati lastne stroške in izkoriščati svoj duopolni položaj za doseganje višjih dobičkov. To vodi v poslabševanje pogojev za voznike in potnike. 

“Težava je dobiti proste avtobuse, saj ima avtoprevoznik omejene kapacitete zaradi pomanjkanja voznikov.” – pedagoški delavec/ka na osnovni šoli

6. Rešitve?

Nujno je povečanje obsega mreže javnega potniškega prometa in izboljšanje delovnih pogojev za voznike z boljšim plačilom za ves delovni čas, vključno s čakanjem, malico in čiščenjem avtobusa.

Da podražitve izrednega najema prevoznikov ne bodo omejevale dostopa učencev do izobraževalnih dejavnosti, je potrebna regulacija cen občasnih oziroma skupinskih prevozov za šolske dejavnosti.

To sta konkretni rešitvi, ki sta hitro izvedljivi. Vsako leto bolj očitno pa je tudi, da sistem podeljevanja koncesij prevoznikom, ki s svojo dejavnostjo služijo predvsem lastnim profitom, namesto uporabnikom, ni več ustrezen. Zato predlagamo prehod od profitno usmerjenega modela k javnemu, preglednemu in demokratičnemu upravljanju in razvoju javnega potniškega prometa. Pri odločanju o potrebah, linijah in urnikih morajo imeti zagotovljeno besedo tako zaposleni kot uporabniki.

The post JAVNI POTNIŠKI PROMET DOBIL CVEK: ŠOLARJI ZAMUJAJO V ŠOLO, EKSKURZIJ VEDNO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dobrima dvema tednoma je zbolel moj maček. Ker je nagnjen k nastajanju sečnih kamnov, kar je precej pogosto pri notranjih kastriranih mačkah, sem bila prepričana, da bo nevšečnost mogoče odpraviti z zdravili, kot do sedaj. Vsekakor nisem pričakovala, da bodo končni stroški zdravljenja nanesli 866,33 evra. Pregled, zdravila, material, aplikacija zdravil.

Ker se je zdravstveno stanje slabšalo in zdravila sprva niso učinkovala, sem  teden in pol vsak dan preživela na veterini, kjer je maček v gneči množičnih čipiranj mačk bil obravnavan, injektiran z zdravili in večkrat diagnosticiran z novimi zapleti. Vsakič, ko sem ob koncu pregleda odšla do blagajniškega pulta na recepciji, sem imela cmok v grlu: »kakšen bo strošek tokrat?«, »ali mi bodo zaračunali še kontrolo, ali ne?«, »včeraj sem plačala čez 250 evrov, danes zagotovo ne bo toliko«.

Ker imam svojega hišnega ljubljenčka seveda rada in si želim, da bo bolje, sem pristala na zdravljenje, tudi ko so me opozorili, da bo to prineslo dodaten strošek. Kakšna izbira neki? Razumem, da zaposleni potrebujejo moje soglasje, a hkrati se ob teh vprašanjih vedno počutim čustveno izsiljena. Saj se dobro zavedajo, da odgovorni lastniki pač ne bodo svojim ljubljenčkom odrekli  možnosti okrevanja.

»Piši dolg«, reče receptorka svoji kolegici, ko se po telefonu pogovarja z neko stranko. Očitno je tudi to praksa, da se ljudje zadolžujejo, ker ne morejo poravnati absurdno visokih stroškov veterinarske oskrbe. Pomislim, da če bi najin maček zbolel pred dvema letoma, ko sva bila s partnerjem slabšem finančnem položaju, si tudi sama ne bi mogla privoščiti njegovega zdravljenja. 

Ko svojo izkušnjo delim s prijatelji, ugotovim, da moj primer ni osamljen in da si mnogi niso mogli privoščiti veterinarske oskrbe in zdravljenja. Imeti hišnega ljubljenčka v sistemu, kjer je njihova oskrba povsem tržna dejavnost, je postal razredni privilegij, oziroma je močno razredno pogojeno. 

Lastništvo hišnih ljubljenčkov, odločitev glede izbire ljubljenčka in kvaliteta zadovoljevanja njegovih potreb (katero hrano kupiti, koliko krat obiskati veterinarja, nega), izhajajo iz dejstva, da so tudi naši hišni ljubljenčki del razreda, ki mu pripadamo sami. 

Hišni ljubljenčki so v 19. stoletju bili simbol malomeščanstva. Kar ne pomeni, da si delavski razred »ne želi« ali pa ni želel hišnih živali, ali pa »ne želi« najboljše možne oskrbe za njih, temveč da kapitalizem različno razporeja čas, prostor in denar, ki je potreben za njihovo dostojno oskrbo.

Imeti hišno žival je bil in je privilegij, ki se v praksi lahko izkaže že skozi vprašanja kot so na primer lastništvo stanovanja ali lastništvo avtomobila. Če živiš v najemu, je ta odločitev prepuščena lastniku stanovanja. Prevoz hišnih ljubljenčkov je z javnim prevozom omejen, ali pa veterinarske ambulante niso na dosegu javnega prevoza. Najbolj pa se kaže skozi možnost veterinarske oskrbe glede na osebni dohodek. Raziskava iz ZDA (An examination of US pet owners’ use of veterinary services, 2006–2018) je na primer pokazala, da imajo lastniki hišnih živali in uporabniki veterinarskih storitev višje dohodke in pogosteje lastno stanovanje, pri čemer so imeli tisti, ki so redno uporabljali veterinarske storitve, še višje dohodke.

V Sloveniji podrobnejših analiz, ki bi lastništvo hišnih ljubljenčkov postavili v razredni kontekst, še ni, a lahko iz prakse opazimo podoben vzorec. Sploh ker zdravljenje hišnih, kot tudi rejnih živali v Sloveniji v obliki javne oskrbe ne obstaja. Veterinarska dejavnost je od osamosvojitve prepuščena trgu in ni več javna služba. 

Ko prebiram podobne izkušnje ljudi po družabnih omrežjih, pogosto zasledim komentarje, ki gredo v smeri »zakaj pa imate hišnega ljubljenčka, če veste, da si ga ne morete privoščiti?«, ali pa »neodgovorno je, da nekdo zavrne zdravljenje pri veterinarju, ker se mu zdi predrago«. 

Na tej točki bi se lahko sprijaznila z dejstvom, da je imeti hišnega ljubljenčka v kapitalizmu  pač malomeščanski luksuz, ampak zakaj mora biti sposobnost človeka, da živi z živaljo in zanjo dostojno skrbi, odvisna od njegovega dohodka, stanovanjske situacije, avtomobila in dostopa do storitve veterinarja? 

Kapitalizem namreč ustvarja protislovje: od skrbnika živali namreč zahteva, da je »odgovoren lastnik«, hkrati pa odgovornost prepušča njegovemu dohodku. Če človek nima denarja za skoraj 1000 evrov veterinarskega posega, je to razumljeno kot njegov osebni neuspeh.

Spreleti me, ko si na koncu izračunam skupni strošek veterinarske oskrbe. Pomislim, da bom na ta denar že nekako pozabila, ko bo mačku bolje, ampak dejstvo,  da so se materialni pogoji življenja zaradi tega zame poslabšali, pa ostaja.

Alternativa zato ni odprava vezi med ljudmi in živalmi (veliko zgodovinskih primerov namreč priča o skrbi in pozitivnih izkušnjah delavcev z živalmi), ampak vzpostavitev družbe, kjer ta vez ni privilegij premožnih in kjer hišni ljubljenčki niso zgolj blago. To pa je mogoče z dostopno in javno veterinarsko oskrbo s sistemom zavarovanj za ljubljenčke, javnim prevozom, ki omogoča prevoz živali, podporo zavetiščem, odpravo komercialne (pasemske) vzreje, in zagotavljanjem stanovanj, ki omogočajo dostojno sobivanje nas in naših živali.

The post 900 EVROV, DA JE MOJA MAČKA PREŽIVELA: KDO SI LAHKO TO SPLOH PRIVOŠČI?  first appeared on Rdeča Pesa.

Dodatni milijonski dobički za Spar, Lidl, Hofer, Mercator in druge veletrgovce, novi stotisočaki rente za nepremičninske barone in nova povišica za Blaža Brodnjaka ter ostalo menedžersko kasto. Na drugi strani pa manj denarja za pokojnine običajnih delovnih ljudi, slabši javni zdravstveni sistem in ukinjanje delavskih standardov in pravic za milijon zaposlenih. Tako bi lahko na kratko opisali vsebino in posledice t.i. interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga je na predlog NSi, Demokratov in Resnice parlament sprejel maja letos. 

Toda omenjeno interventno bogatenje elit in siromašenje celotne družbe lahko delovni ljudje zaustavimo! Prvi spodbuden korak je bil narejen že takoj po sprejemu zakona. Sredi maja so namreč združene sindikalne centrale v slabem tednu dni zbrale več kot 47 tisoč neoverjenih podpisov državljank in državljanov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma.

Jutri, 1. septembra pa se pričenja druga etapa referendumskega boja. V njej morajo predlagatelji  do 5. oktobra zbrati 40 tisoč overjenih podpisov državljank in državljanov. Če bodo pri tem uspešni, bo referendum o interventnem zakonu predvidoma izveden sredi novembra. Podpis za razpis referenduma bo možno oddati na vseh upravnih enotah po Sloveniji ali pa spletno preko državnega portala e-Uprava z uporabo elektronskega podpisa. S klikom na povezavo v komentarju pod objavo lahko dostopate do natančnejših navodil za oddajo podpisa.

Še preden pa se začne zbiranje podpisov, pa velja na kratko še enkrat pokazati na glavne dobitnike interventnega zakona za bogatenje že bogatih. 

Trgovski velikani. Z znižanjem davka na dodano vrednost iz 9,5 % na 5 % za nekatera izbrana osnovna živila bo znatno zrasel njihov dobiček, ki je zgolj v primeru trgovske verige Spar že v letu 2024 znašal dobrih 19 milijonov evrov. Izkušnje iz tujine (npr. Hrvaška, Avstrija, Finska) kažejo, da se znižana stopnja DDV-ja ne prelije v nižje cene za potrošnike, ampak v še večje dobičke za trgovske velikane. 

Nepremičninski baroni. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 %, bodo še povečali svoje rente, ki jih mesečno pobirajo od zmeraj večjega števila obubožanih najemnic in najemnikov. Tudi pri tem ukrepu nam izkušnje iz tujine (npr. Švedska, Portugalska, ZDA) kažejo, da ne pride do znižanja cene mesečne najemnine temveč zgolj do zvišanja debeline denarnice tistih, ki oddajajo stanovanja v najem. 

Menedžerska in upravljalska kasta. Z uvedbo socialne kapice (tj. ukinitev plačevanja socialnih prispevkov po 7.500 evrov bruto plače) bo povprečen direktor srednje velike firme, ki na mesec prejme okoli 9.000 evrov bruto plače, na letni ravni v žep pospravil dodatnih 2.080 evrov. Če pa si ogledamo dohodke enega izmed najbolj izpostavljenih menedžerjev, Blaža Brodnjaka iz NLB-ja, pa lahko ugotovimo, da bi mu uveljavitev socialne kapice prinesla dodatnih 148.608 evrov na leto. 

Tistih, ki bi z uveljavitvijo interventnega zakona bili na slabšem je mnogo več. Gre za enega najbolj klasičnih primerov zakonodaje, ki je spisana za interese 1 % najpremožnejših in proti potrebam 99 % ostalega prebivalstva. 

Prav ta ogromna večina delovnih ljudi, ki potrebuje delujoče in dostopne javne storitve in ki že desetletja trpi posledice vse večje ekonomske neenakosti, je tista, ki lahko s svojim angažmajem ustavi sprejem tega družbeno škodljivega zakona. Najprej z množičnim podpisovanjem pobude za razpis referenduma in nato še z bolj množično udeležbo na njem. 

#rdečapesa

The post USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM! first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dnevi je na domači politični sceni veliko prahu dvignila odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da bo vsak bodoči prvošolec ob začetku osnovnošolskega izobraževanja prejel izvod ustave. Sledili so odzivi z vseh strani in vnel se je pravi kulturni boj okoli vprašanja, ali je taka odločitev primerna ali ne. Kakor koli že – če k zadevi pristopimo čisto zdravorazumsko, potem se lahko resno vprašamo o premišljenosti takšne odločitve. Ali je res smiselno podeljevati ustavo otrokom, ki sploh še ne znajo brati? Vse skupaj deluje kot cenena piarovska poteza.

Ob tem pa se zastavljajo tudi nekatera pomembna vprašanja. Kot smo slišali v teh dneh, se šolniki trenutno ukvarjajo s tem, kje dobiti učitelje, ki bodo otroke naučili brati, da bodo lahko brali ustavo. Namesto nesmiselnega deljenja ustav bi morali pristojni pozornost usmeriti na probleme, ki že dalj časa pestijo slovensko šolstvo.

Eden od teh problemov je kritično pomanjkanje kadra. V Sloveniji se šole soočajo z alarmantnim pomanjkanjem približno 4000 vzgojiteljev in učiteljev. Primanjkuje predvsem učiteljev naravoslovnih predmetov (matematika, fizika, tehnika) in visokošolskih učiteljev. Razloge za pomanjkanje gre iskati predvsem v tem, da se visoko izobraženi kader raje odloča za bolje plačana delovna mesta zunaj šolstva, poleg tega pa je tu tudi staranje kadra in nižji delež mladih učiteljev, kar dolgoročno rezultira v kadrovskem primanjkljaju. Kako alarmantno je stanje, kaže podatek, da v nekaterih šolah zaposlujejo celo študente in študentke.

Učiteljski kader v neoliberalni družbi poleg primanjkovanja pestijo težave, povezane s slabimi delovnimi pogoji, nizkim plačilom, nezadostno avtonomijo in izključenostjo iz izobraževalnih politik ter pomanjkanjem nadzora nad vstopom v poklic. Tu so tudi težave, povezane z okrevanjem šolstva po pandemiji, digitalnimi tehnologijami, nizko pozornostjo učencev in nasiljem. 

Težav pa ne občutijo samo učitelji. Stroški za šolske potrebščine (ki jih otroci bolj potrebujejo kot ustave) so vse višji in nekateri si jih le stežka privoščijo (strošek šolskih potrebščin lahko hitro doseže 300 evrov na otroka). Otroci so namesto kritičnega razmišljanja, ki se vse bolj umika v imenu strokovnosti in »nepolitičnosti«, deležni vsiljevanja umetne inteligence,»podjetniških kompetenc« in militarne ideologije. Šola namreč, kot vemo, deluje kot vodilni ideološki aparat države.

Sedanje ministrstvo denar raje namenja kupovanju in deljenju ustav, medtem ko nekatere šole nimajo ustrezno opremljenih učilnic, telovadnic, fizično razpadajo, vzgojiteljice (in otroci) se v vrtcih dobesedno kuhajo od vročine, številni otroci oziroma njihove družine pa nimajo sredstev za osnovne šolske potrebščine. Skrajni čas je, da od odločevalcev zahtevamo šolsko politiko s konkretnimi ukrepi in izboljšavami.

The post NAMESTO PIAROVSKEGA DELJENJA USTAV – BOLJŠE POGOJE ZA UČENCE IN UČITELJE first appeared on Rdeča Pesa.

V septembru se obeta odprtje genocidnega veleposlaništva, s katerim bo nova slovenska vlada formalno, simbolno in v praksi podprla Izrael. 

Izraelsko veleposlaništvo bo pohitrilo dobave in pretok orožja, okrepilo dobičke genocidnih podjetji, njihovim predstavnikom bo olajšano lobiranje in vplivanje na javno mnenje v Sloveniji, na stežaj bo odprlo vrata za nove sionistične manipulacije. Izrael bo še bolj globoko in intenzivno prodrl v vse pore našega življenja, pa če nam je to všeč ali ne. Zato je nujno, da se temu upremo.

Izrael je v zadnjih treh letih v Gazi načrtno pobil več kot 73.300 ljudi, ranjenih je še najmanj dvakrat toliko. Mučenje in stradanje je postalo nekaj vsakdanjega. Pa ne le v Gazi, sionisti pustošijo, morijo in stradajo tudi na Zahodnem bregu. Izrael je uničil praktično vso ključno infrastrukturo ter uzakonil pobijanje Palestink in Palestincev. 

Prebivalke in prebivalci Slovenije smo proti množičnem pobijanju, mučenju, stradanju in pustošenju. Zato ne bomo dovolili, da si vladajoče elite drznejo sprejemati krvave odločitve v našem imenu. 

Pa ne gre se le za veleposlaništvo, gre se za protiimperialistični boj, boj delavskih množic, boj izkoriščanih proti izkoriščevalcem, boj delavcev proti kapitalu, boj za naš planet in boj za humanost. To je boj delovnih ljudi proti elitam, boj tistih, ki si drznejo govoriti v našem imenu in nas, ki si upamo spregovoriti in ukrepati. 

Na dan odprtja izraelskega veleposlaništva je zato nujno, da se zberemo v čim večjem številu in jasno in glasno povemo: Genocidneži pri nas niso dobrodošli! 

Foto: Sami Rahim

The post GENOCIDNI VELEPOSLANIKI NISO DOBRODOŠLI first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru je ta teden med prebivalci in prebivalkami veliko prahu dvignil nepričakovani posek stoletnega kostanjevega drevoreda na Trubarjevi ulici. Posek drevoreda osmih mogočnih dreves je del projekta obnove Mestnega parka, občina pa se je za ureditev Trubarjeve odločila prej kot predvideno, saj bi naj novo cestišče »zagotavljajo večjo varnost otrok«, zato je občina želela prenovo izvesti še pred začetkom šolskega leta. O prenovi javnost ni bila obveščena, prebivalci in prebivalke pa v odločanje glede poseka dreves niso bili vključeni. 

Je posek dreves, ki sploh v vročinskih valovih nudijo senco in ohlajajo urbana središča res nujen? Ponovno smo priča samovolji župana Arsenovića, ki ne želi »polemiziranja javnosti«, kot se je sam izrazil na tiskovni konferenci. Javnost oziroma občani in občanke torej nimamo pravice polemiziranja, ko se v imenu gradnje »lepih in urbaniziranih območij«, kot se je izrazil župan, seka drevesa in ustvarja nove vročinske žepe v mestu. Podobno kot na Koroški in Glavnem trgu, ki prav zaradi pomanjkanja dreves in zelenja veljata za najbolj vroči del mestnega jedra. Tam so med vročinskim valom namreč izmerili, da se tla  segrejejo skoraj do 60 stopinj celzija!

Drevesa in zelene površine imajo sploh v času ekstremnih vročin vročinskih valov ključno vlogo. Zeleni koridorji kot so na primer drevoredi običajno potekajo ob cestah, kolesarskih poteh, rekah in na javnih površinah in s tem ustvarjajo senco, rastline pa z izhlapevanjem vode hladijo okoliški zrak. V večjih mestih, kjer je več zelenih površin, so lahko sredi vročinskih valov temperature tako nižje za 2 stopinji celzija v primerjavi z mesti, kjer zelene zasaditve primanjkuje.   

Občina se zdaj zagovarja, da bodo stari drevored, ki je za nudenje sence v tem obsegu za rast potreboval približno stoletje, zamenjali, toda dejstvo je, da je zasaditev v tolikšnem obsegu lahko dolgotrajna, mlada drevesa niso tako odporna na vremenske razmere, medtem pa se bodo učinki na zdravje zaradi ekstremnih vročin za tamkajšnje prebivalce drastično poslabšali. Gre tudi za širši simptom, ki izhaja iz odnosa občine do naravne dediščine mesta. Očitno je, da so prioritete drugje: v gradnji novih promenad, ki so primarno namenjene turistom in obiskovalcem, medtem ko Mariborčani in Mariborčanke konstantno opozarjajo o zanemarjanju javnih površin izven mestnega jedra.  

Tudi če župan zatrjuje, da so bila zagotovoljena vsa potrebna dovoljenja oziroma, da jih za del rastja na Trubarjevi dovoljenja sploh ni bilo potrebno pridobiti, češ da ne spada pod zaščiteno območje, je Zavod za varstvo narave že prejšnji teden občino pozval, naj z deli počaka do izdaje strokovnega mnenja. A kostanje so posekali še pred tem, bojda zaradi »šuma v komunikaciji«. Ne gre se zgolj za uradna dovoljenja in legalnost početja župana, ampak za izrazito nedemokratične in samovoljne prakse občinskih oblasti.

Kot opozarja članica ene izmed lokalnih iniciativ, ima župan Arsenović bogato zgodovino takšnega ravnanja. Odnos mariborske občine do javnega zelenja že več let kaže na sistemsko podrejenost dreves in zelenih površin drugim interesom. Pred približno štirimi leti so ob urejanju cone kiss & ride pri OŠ Bojana Ilicha drevesa znova morala dati prednost avtomobilom. Občina je takrat poudarjala, da jih ne bo posekala, temveč presadila v pasji park na Poljanah. Ker je poseg potekal sredi poletnega vročinskega vala, so strokovnjaki opozorili, da bi bilo zaradi večje možnosti preživetja dreves primerneje počakati na ugodnejše obdobje in jih do takrat ustrezno shraniti v senci. Županov kabinet je strokovno priporočilo zavrnil.

Podobno vprašanje odnosa do javnega zelenja se je odprlo pred približno dvema letoma, ko je mestni svetnik z županove liste na občini skušal doseči odstranitev dveh platan z javnih površin pred hišo, v kateri stanuje. Odstranitev je bila preprečena šele po hitrem odzivu občanke in ob angažmaju novinarjev Večera.

Ob tem sta v začetku letošnjega leta strokovne službe občinske komunale, pristojne za področje zelenja, zapustila oba tam zaposlena strokovna sodelavca. Tudi v JP Nigrad, ki izvaja dela na zelenih površinah, je drugam odšla ena od dveh strokovnjakinj s tega področja. »Javne zelene površine v Mestni občini Maribor upravlja župan – tako kot očitno vse drugo.«

Pomemben je tudi aktualni primer načrtovane ureditve parka ob Pekrskem potoku. Kot opozarja iniciativa IMZ (Iniciativa mestni zbor), so na območju predvidene pumptrack steze tri zdrave odrasle lipe, katerih odstranitev bi pomenila izgubo pomembne sence, blaženja pregrevanja, zadrževanja padavinske vode in drugih ekosistemskih funkcij. Ob tem opozarjajo, da nadomeščanje odraslih dreves z novimi sadikami ni enakovredno, še posebej glede na slabe izkušnje z novimi zasaditvami na tem območju, kjer je del dreves po zasaditvi propadel. IMZ so zato pozvali občino in projektante, naj preverijo možnost preprojektiranja pumptracka, ki bi omogočilo ohranitev vseh treh lip, ter opozarja, da bi morala biti zdrava odrasla drevesa izhodišče za načrtovanje javnega prostora, ne pa ovira, ki jo je treba odstraniti. 

Po pozivu iniciative IMZ se je občina odzvala in projektanta pozvala, naj ponovno preveri prostorsko in tehnično rešitev koloparka ter možnost prilagoditve načrtov, s katero bi se izognili odstranitvi dreves. Primer tako kaže, da pritisk in pravočasno opozarjanje lokalnih prebivalcev ter civilnih iniciativ lahko vplivata na načrtovanje javnega prostora.

Dogajanje v zadnjih letih kaže, da je strokovno upravljanje zelenih površin vse bolj potisnjeno na stran, kar je za mesto, ki se sooča z vse višjimi temperaturami in posledicami podnebnih sprememb, zelo slaba novica. Po že znanem receptu Arsenovića, bomo Mariborčani in Mariborčanke dobili še eno lično promenado, Mariborčani in Mariborčanke pa bomo v času ekstremnih vročin pač morali nekako znajti. 

The post NAJBOLJ VROČE POLETJE, V MARIBORU PA MORIJO DREVESA first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnje poletje zaznamujejo zmeraj novi temperaturni rekordi, zgodovinsko nizki vodostaji rek, tisoči umrlih zaradi posledic vročinskih valov in obsežni ter uničujoči požari. Ti z nezmanjšano hitrostjo divjajo po praktično celotni Evropi, od Belgije, Nemčije, Španije, Grčije, pa vse do sosednje Hrvaške. Omenjeni požari so samo v prvi polovici meseca avgusta že zahtevali številna človeška življenja, uničili prostrane gozdove in s tem naravno okolje za mnoge živalske vrste, pregnali na deset tisoče ljudi iz svojih domov ter povzročili vsesplošno opustošenje. 

Vsi lahko na lastne oči vidimo in občutimo, da je uničujočih požarov, suš, poplav, vročinskih valov in ostalih ekstremnih vremenskih pojavov iz leta v leto  več. Vsako leto zaradi njih umre več ljudi kot prejšnje, več živalskih vrst izumre ali pa so potisnjene na rob izginotja, vse več ljudi je prisiljenih zaradi uničenja njihovega življenjskega okolja bežati v druge predele sveta. Vse to so uničujoče posledice okoljske krize povzročene s strani kapitalističnega produkcijskega sistema, ki zaradi profitnega motiva, močno vezanega na fosilna goriva, pred našimi očmi dobesedno požira naravo in delovne ljudi, da bi zadostil privatnim interesom lastnikom kapitala. 

Pri spopadanju z zmeraj večjimi posledicami okoljske krize in prilagajanjem nanje imajo v Sloveniji zelo pomembno vlogo gasilci in gasilke ter druge pripadnice in pripadniki Civilne zaščite ter ostali sodelujoči v sistemu Uprave RS za zaščito in reševanje. Glede na obsežnost nalog, pomembno družbeno vlogo in grozeče napovedi o pogostosti in razsežnosti ekstremnih vremenskih pojavov v prihodnjih letih ter desetletjih bi bilo družbeno koristno in smiselno, da bi za namene delovanja teh služb država namenjala obsežna sredstva. Pa jih res namenja?

Financiranje tako poklicnih gasilskih enot (v njih je redno zaposlenih 1123 gasilk in gasilcev) kot prostovoljnih gasilskih društev (vanje je vključenih okoli 170.000 ljudi) je razdeljeno med lokalne skupnosti (občine) in državo, pri čemer prostovoljna gasilska društva precejšen del denarja zberejo še iz solidarnostnih prispevkov delovnih ljudi samih. Glavnino sredstev za delovanje te razvejane gasilske mreže zagotavljajo občine, pri čemer za namene poklicnega gasilstva zagotavljajo okoli 90 % vseh finančnih sredstev in za namene prostovoljnega gasilstva okoli 85 % vsega denarja. V letu 2025 je iz državnega proračuna za naslov financiranja poklicne in prostovoljne gasilske dejavnosti šlo med 13 in 15 milijoni evrov (razlika se pojavlja zaradi razpisne narave nekaterih sredstev, ki še niso bila v celoti izplačana posameznim gasilskim organizacijam). 

Tudi če za namen našega prispevka vzamemo višjo postavko, torej 15 milijonov evrov, lahko ugotovimo, da je to mizerna številka v primerjavi s tem, koliko ta ista država namenja za stroje in strojčke smrti v obliki nakupov orožja in vojaške opreme ter posodobitve obstoječih vojaških sistemov. Zgolj za ta namen je namreč Republika Slovenija v proračunu za leto 2025 namenila 380 milijonov evrov. Glede na to, da je nova Janševa vlada še znatno povečala sredstva, ki gredo na račun ministrstva za obrambo (za kar 236 milijonov evrov) in ker lahko upravičeno domnevamo, da bo mnogo več tega denarja porabljenega za orožje kot za gasilce. Iz tega lahko zaključimo, da se bo prevlada smrti in orožja nad pomočjo in solidarnostjo, ki ga pooseblja gasilstvo, še nadaljevala ter stopnjevala. 

Vladajoč razred, ki si bo pred posledicami okoljske krize zgradil zlate zidove, bodo še naprej pihali v rog militarizacije in vojne. Naloga naprednih gibanj in delovnih ljudi, ki že močno trpimo posledice okoljskega zloma je, da s politično akcijo obrnemo smer družbenega razvoja. V smer solidarnosti, ohranjanja narave, miru in širših družbenih potreb. To, da gasilstvo postavimo pred stroje smrti, je gotovo eden pomembnejših korakov.

The post MILIJONE ZA GASILCE NE ZA OROŽJE first appeared on Rdeča Pesa.

Za bedo in revščino, v kateri živi na milijone maroških družin, niso krive same, ampak sta posledica gospodarskega položaja Maroka v globalni vladavini kapitalistov. Maroko je (pol)kolonialna periferija Evropske unije, od nje je odvisen za skoraj dve tretjini svojega izvoza in za več kot polovico svojega uvoza. Na prvi pogled odlično, izgleda kot bi Evropska unija Maročanom pomagala. A ko pogledamo splošno razmerje med uvozom in izvozom, ugotovimo, da Maroko zaradi integracije v evropsko trgovinsko območje letno pridela za več kot 10 milijard evrov trgovinskega primanjkljaja. Preprosto povedano: vsako leto mu zaradi trgovine z državami Evropske unije zmanjka dodatnih 10 milijard v evrski valuti, ki jo mora od nekod dobiti, če hoče iz Evropske unije še naprej kupovati blago.

Glavni vir te valute so prav maroški delavci, ki živijo v Evropski uniji in evre pošiljajo svojim družinam v Maroku. Že ta strukturna odvisnost maroškega gospodarstva od Evropske unije Maročane sili na delo preko Mediterana. Drugi vir evrov za maroško gospodarstvo so evropski turisti. Maroške oblasti jih zato skušajo privabiti čim več, turisti pa prispevajo k višanju cen nepremičnin, storitev in živil v največjih mestih. Tretji vir evrov so tuje investicije, ki imajo za navadnega prebivalca maroških mest v splošnem enake ali še hujše učinke kot turisti.

Poglejmo v realno gospodarstvo, v avtomobilski in kmetijski sektor. Evropski avtomobilski velikani so na severu Maroka, v bližini pristanišča Tanger, zgradili svoje tovarne zaradi logistične bližine, a predvsem zaradi tamkajšnje cene delovne sile, ki je mnogo nižja kot v evropskih državah. Najbolj prodajan avtomobil v Evropski uniji – Dacia Sandero – proizvajajo skoraj izključno v Maroku. Zato, da je privabila investicije avtomobilskih industrialcev, jim je maroška država namenila širokogrudne davčne olajšave. Dobički, skovani iz dela maroških delavcev, pa se stekajo v žepe evropskih lastnikov. Maroško prebivalstvo ima od velike avtomobilske proizvodnje bore malo koristi, čeprav bi na prvi pogled mislili, da bodo zaradi tega imeli vsaj zaposlitve. A v Maroku, ki premore skoraj 40 milijonov prebivalcev, je v avtomobilski industriji zaposlenih le nekaj preko 200 tisoč ljudi.

Največ ljudi v Maroku se preživlja s kmetijstvom, približno polovica vsega prebivalstva. Tradicionalno je (bilo) kmetijstvo v Maroku organizirano po družinsko-plemenskem principu, s proizvodnjo živil za potrebe lokalnega prebivalstva, tako na poljedelsko-pridelovalni kot na nomadsko-živinorejski način. Še danes je okrog dve petini vse zemlje v Maroku, vsaj na papirju, v kolektivnem plemenskem lastništvu. 

Francoska kolonizacija Maroka v prvi polovici dvajsetega stoletja je spodbujala privatizacijo in centralizacijo kmetijskih zemljišč za izvoz produktov na evropsko celino, male kmete pa so kolonizatorji z najbolj rodovitnih zemljišč pregnali na bolj sušna območja bližje puščavi. Nazadnje integracija v kmetijski trg Evropske unije vodi v širitev velike, intenzivne kmetijske industrije za proizvodnjo pomaranč ali paradižnikov, prav tako za izvoz na evropski trg. Trgovinski sporazumi med Marokom in Evropsko unijo pomenijo formalizacijo nekdaj očitno kolonialnih odnosov – največ sadja iz Maroka uvozita prav Francija in Španiji, nekdanji kolonalni gospodarici. Povrh tega uvoz sadja iz Maroka uničuje male kmete v Evropski uniji, saj ne morejo konkurirati cenam uvoženega blaga.  

Intenzivno kmetijstvo v Maroku potrebuje ogromne količine vode, ki jih zaradi nizkega vodostaja v državnih jezovih kmetijski industrialci raje pridobivajo iz podtalnice z vrtanjem globokih vrtin. To povzroča še hujšo sušo na območjih, kjer živijo mali kmetje, ki nimajo denarja in tehnologije za svoje vrtine. Za namakanje so tako prepuščeni na milost in nemilost vremena, ki se spreminja od sezone do sezone, splošni trend je, da so suše vse ekstremnejše.  

Kmetijstvo v Maroku za veliko večino maroškega prebivalstva tako pomeni vse trši kruh. Za nameček so skoraj vsi Maročani, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, del neformalnega gospodarstva. Tudi sicer se večina delavcev v Maroku preživlja v neformalnem gospodarstvu, poleg kmetijstva na primer z rokodelstvom, z gotovinskim poslovanjem, iz rok v usta. Ker niso formalno zaposleni, niso zdravstveno in socialno zavarovani. Edino oporo lahko najdejo v lastnih družinah. Socialna država zanje ne obstaja, pokojnine ne obstajajo. Če potrebujejo oskrbo v bolnišnici, morajo zanjo plačati, pogosto kar neposredno v zdravnikov žep.

Resnici na ljubo pa niti redno zaposleni delavci nimajo kdo ve kaj od socialne države. Lanske jeseni so pod sloganom “bolnišnice pred stadione” po maroških mestih izbruhnili ogromni protesti mladih, med katerimi je brezposlenost že po uradnih podatkih skoraj 38-odstotna. Povod za proteste so bile smrti osmih nosečnic v bolnišnici v Agadirju, ki so v kratkem času razgalile katastrofalno stanje maroškega javnega zdravstva. Posledica protestov: “rekorden” proračun ministrstva za zdravje in socialno varstvo v letu 2026. Kljub povišanju za 30 odstotkov proračun ministrstva še zmeraj znaša manj kot štiri milijarde evrov, kar je le nekaj več kot pol odstotka celotnega državnega proračuna. V tej luči je prav gotovo tisto, kar Maročani najbolj potrebujejo, nova in bleščeča infrastruktura za nogometno svetovno prvenstvo leta 2030.

Zaključimo s pozivom: evropske države in njihovi prebivalci nismo žrtve “hibridnih migracij”, ampak so migranti prave žrtve izkoriščanja njihove domovine in njihove delovne sile po evropskem kapitalu. Zdaj lažje razumemo, zakaj mladi Maročani kljub brezpravnosti, represiji in rasizmu, ki jih čakajo v evropskih državah, odhajajo na smrtonosno pot prek morja. Na nas je, da širimo glas, gradimo solidarnosti in izkoreninjamo rasizem, ki so ga politiki tako temeljito zasejali med ljudi.

Kdo je kriv za množico migrantov v Ceuti? Preberi tukaj.

Zakaj pa Evropske države kriminalizirajo Maroške migrante? Preberi tukaj.

The post CEUTA: KAJ MAROŠKE MIGRANTE SILI NA SMRTONOSNO POT V EVROPSKO UNIJO? first appeared on Rdeča Pesa.

»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.

Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.

Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj  izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij. 

Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina  energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.

Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.

Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.

Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.

Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in  20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.

The post PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU first appeared on Rdeča Pesa.

»“Bôri, bôri v tihi grozi,
bôri, bôri v nemi grozi,
bôri, bôri, bôri, bôri!

Bôri, bôri, temni bôri
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.«

Te stihe je v začetku 20. stoletja zapisal Srečko Kosovel. Bori, ki so rasli v okolici Tomaja, so bili takrat povečini stari šele nekaj desetletij, vendar so mu predstavljali simbol Krasa. Prav tako se je verjetno zavedal povezanosti nasadov borov in bednega položaja kraških pastirjev, ki so se komaj preživljali.

Obsežne hrastove gozdove na Krasu so od šestnajstega stoletja postopoma krčili zaradi rasti podeželske populacije in hitrega razvoja mest v bližini, kot sta Trst in Benetke. Že od takrat so pastirji in kmetje, ki so se preživljali na tem prostoru, upravljali s krajino, da so zadovoljili svoje potrebe. Ta prostor so razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki v 19. stoletju dojemali kot »nerodovitno kamnito puščavo«, ki so jo uničili nerazumni kmetje in pastirji s svojim neracionalnim načinom gospodarjenja. Dejansko pa je podeželsko prebivalstvo iz (kulturne) krajine pridobivalo mnoge vire, ki so jih potrebovali za življenje.

Obsežni pašniki so nudili hrano njihovim čredam ovac (ki so v prvi polovici 19. stoletja predstavljale skoraj 70% vse živine) in goveda. Koze so že ob sredini 18. stoletja nehali gojiti, saj je težko nadzorovati, kaj vse pojedo na pašnikih in sploh v gozdovih ter so zaradi tega uničujoče za rastje. Drevesa so bila redka, kolikor pa jih je bilo, so jih rezali »na panje«, kar pomeni, da so jim odrezali veje, ki so jih porabili za kurjavo in količenje vinogradov, v naslednjih letih pa je iz štorov ponovno zraslo veliko vej. Za kmete so za pašo bile zelo pomembne gmajne, skupni pašniki. Te so bile pomembne sploh za revnejše, ki niso imeli veliko svoje zemlje. Ta krajina je bila prav toliko produkt dela, kot narave.

Po zemljiški odvezi in ukinitvi fevdalizma leta 1848 je prišlo do postopnega prodiranja kapitalističnih družbenih odnosov na vas, zaradi česar so se morali kmetje vedno bolj usmerjati v dobičkonosne panoge poljedelstva, da bi preživeli. Prav tako je bila čez Kras leta 1849 speljana železnica, ki je omogočila uvoz blaga, proizvedenega v kapitalističnih tovarnah, ki je bilo cenejše od kmečkih obrtnih proizvodov. To je pospešilo propad domače obrti in s tem usihanje še enega vira dohodka kmetov. Revnejši kmetje so bili v tem času še bolj odvisni od v občinsko zemljo preoblikovanih skupnih pašnikov, na katerih so imeli pravico do užitka (uporabe) za pašo in nabiranje lesa. Zaradi izpostavljenosti tržni konkurenci je vedno več kmetij propadalo in kmetje so zapadali v dolgove, iskali delo v hitro rastočem Trstu, ali odšli s trebuhom za kruhom v Združene države Amerike.

Prvi poskusi pogozdovanja Krasa so se neuspešno vršili že v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici pa so dobili večji zagon. Zakon o pogozdovanju Krasa v vojvodini Kranjski, ki je bil sprejet 9. marca 1885, je ta proces začel v polni meri. Razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki so želeli s pogozdovanjem popraviti škodo, ki naj bi jo naredil neracionalni kmet, in Kras postopoma meliorirati in narediti primernega za »razumno« (kapitalistično) poljedelstvo in »obnovo« vegetacije na Krasu. Prav tako pa so s tem želeli omiliti burjo, ki je pogosto prevrnila vlake in s tem povzročala gospodarsko škodo kapitalistom, ki so na njih prevažali svoj tovor. Hitro so ugotovili, da je pogozdovanje s črnim borom najboljše, saj ima plitve korenine in lahko raste na skalnatem terenu, ki prevladuje na Krasu. Današnje raziskave kažejo, da imajo borovi gozdovi bistveno nižjo biodiverziteto, kot jo je imela tradicionalna kraška kulturna krajina s pašniki, posameznimi drevesi in suhozidi. Zato so borovi gozdovi manj odporni na razne škodljivce in naravne katastrofe.

Sprva so kmetje sprejeli to pogozdovanje, saj jim je plačilo za opravljeno delo pomagalo preživeti. A hitro se je izkazalo, da so na pogozdeni občinski zemlji izgubili pravico do paše in nabiranja lesa. Zaradi tega so začeli bojkotirati delovne akcije in celo požigati nasade borov. Ti so zelo dobro goreli, saj ta vrsta dreves vsebuje mnogo eteričnih olj, ki dobro gorijo. Požare so prav tako občasno začele iskre, ki so letele iz parnih lokomotiv ali iz zavor na vlakih (kar naj bi bil tudi vzrok za velike požare na Krasu leta 2022!). Konflikt se je še stopnjeval, tako da je gozdni inženir Konrad Rubbia, ki je igral veliko vlogo pri pogozdovanju Krasa, predlagal, da bi se za požigalce in druge nasprotnike pogozdovanja uvedlo poleg denarnih še zaporne kazni. Moč kapitalistične države, zavita v argumente gozdarske stroke, je prevladala nad interesi kraških kmetov in strla njihov odpor. Obubožanje in proletarizacija kmetov sta se nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih. 

Po drugi svetovni vojni so zaradi hitre modernizacije in rasti industrije ljudje s podeželskega Krasa iskali delo v tovarnah in s tem opuščali kmetijski način življenja. Po restavraciji kapitalizma se proces propadanja kmetij še hitreje nadaljuje. S tem so izginili pašniki, paša, košnja, nabiranje lesa in druge prakse, ki so odstranjevale biomaso. Z opuščanjem kmetij se tako na Krasu nekoč odprti pašniki zaraščajo z različnimi podrastmi in gozdovi, prav tako pa se po naravni poti širijo borovi gozdovi, ki so jih pred nekaj več kot sto leti zasadile avstrijske oblasti. Tako se je v zadnjih dvesto letih delež gozda na Krasu dvignil iz slabih 15% na nekaj več kot 60%. 

Z eteričnimi olji bogati borovi gozdovi in gosta podrast sta odlično kurivo za gozdne požare, kot smo jim bili priča pred nekaj leti na Krasu. Kakršen koli je že vzrok za posamezen požar, če je namerno podtaknjen, če ga zanetijo iskre zaradi zaviranja vlaka ali odvržena cigareta, je dejstvo, da podnebne spremembe z vročimi, suhimi poletji povečujejo tveganja za gozdne požare. Temu je treba dodati tudi vedno večjo zaraščenost krajine, v kateri je bilo pred stoletjem in pol bistveno manj goriva. Še če gledamo zračne posnetke iz šestdesetih let, je vidno, da je bila krajina bistveno bolj odprta in manj nagnjena k požarom. Kras (in tudi drugi deli Sredozemlja) ne gori samo zato, ker so oblasti nekoč sadile bore, ampak tudi zato, ker so kmetje, živina in ostale prakse, ki so vzdrževale odprto krajino izginile. Kraška krajina je bila od nekdaj produkt človekovega dela in ni narava, ki čaka, da se vrne. Kot je kapitalistični državi pred 150 leti problem predstavljal preveč gol Kras, pa je danes problem preveč zarasel.

Zaradi tega je treba v luči podnebne krize in vse pogostejših katastrofalnih požarov izvesti celostno ekosocialistično transformacijo družbe, ki bo poleg boljše pripravljenosti na spopadanje z gozdnimi požari in drastičnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov poskrbela tudi za upravljanje s (kulturno) krajino in z »izgradnjo« ekosistemov, ki bodo bolj odporni na naravne katastrofe. Takšna družba ne bo mogla nadaljevati (ekološke) modernizacije, ki jo izvaja kapital in so jo v preteklosti izvajali tudi socialistični eksperimenti, temveč bo mogla iskati nove načine organizacije odnosa med družbo in okoljem. 

The post »“BÔRI, BÔRI V TIHI GROZI,« – KAKO JE KAPITALIZEM PROLETARIZIRAL KRAŠEVCE IN POŽGAL KRAS first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dnevi je Evropska komisija predlagala uvedbo evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu. Izbran je bil datum 8. avgust, in sicer v spomin na nesrečo v belgijskem rudniku Bois du Cazier pred natanko sedemdesetimi leti, ko je življenje izgubilo 262 delavcev 12 narodnosti.

Ob tej priložnosti bomo nekaj besed namenili tematiki varnosti pri delu v kapitalizmu. Za začetek si oglejmo si statistiko.

Pri inšpektoratu za delo je bilo lani prijavljenih 14.189 delovnih nezgod, med njimi 21 smrtnih in 946 težjih. Na področju varnosti in zdravja pri delu je bilo opravljenih več kot 5 tisoč inšpekcijskih pregledov in ugotovljenih kar 9.623 kršitev, največji delež, 29,3 odstotka, v gradbeništvu. Leto 2026 po nekaterih navedbah prinaša še slabšo statistiko. Ob tem velja poudariti, da k tem številkam niso prištete smrti zaradi poklicnih bolezni in bolezni, povezanim z delom. Dejanske številke, povezane z nezgodami in poklicnimi boleznimi, za katerimi so konkretni delovni ljudje in družine, so torej še veliko višje.

Kako to, da so ob vseh ukrepih in ob sodobni delovni opremi delovne nezgode še vedno pogoste? Razlogi so kot vedno strukturni. Kapitalizem je sistem, ki na prvo mesto postavlja profit, vse ostalo pa je zanj zgolj obrobnega pomena. Čeprav se je varnost delavcev skozi zgodovino povečala (sprejeti so bili številni varnostni ukrepi, stroji so na splošno varnejši kot nekoč), so pritiski kapitala, ki skuša priti do čim višje presežne vrednosti v čim krajšem času, v osnovi ostali enaki. Nezgode tako niso naključne anomalije, temveč strukturne posledice kapitalističnega načina proizvodnje. S tem nočemo reči, da kapitalizem neposredno povzroča delovne nezgode, pač pa, da ustvarja pogoje, v katerih so te pogostejše.

Do te ugotovitve je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji prišel tudi Friedrich Engels, ko je analiziral nezgode, ki so se zgodile med čiščenjem strojev. Engels je zapisal: »Mnogo nesreč se na primer pripeti, če hočejo delavci čistiti stroje, medtem ko se vrte. Zakaj? Ker podjetnik sili delavce, da morajo čistiti stroje v prostem času, ko stoje, delavca pa seveda prav nič ne veseli, da bi si dal odškrbniti od svojega prostega časa.« Za nezgode, o katerih je govoril Engels, ni bil kriv delavec, temveč kapitalist, ki je od delavca zahteval, da stroj očisti v prostem času, delavec pa se je zato odločil za čiščenje stroja, ko je ta obratoval, kar je pomenilo nevarnost.

Uvedba evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu nas ne sme pustiti zgolj pri besedah. Od politike moramo zahtevati konkretne ukrepe za večjo varnost delavk in delavcev – tako na področju delovnih nezgod kot tudi na področju poklicnih bolezni. Seveda pa ni dovolj samo pasivno čakanje na politiko. Najučinkovitejše sredstvo za večjo varnost in boljše delovne pogoje je delavsko organiziranje.

The post KAPITALIZEM IN (NE)VARNOST PRI DELU first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno množično prečkanje maroško-španske meje v Ceuti, španski eksklavi na severu Maroka, je spodbudila kombinacija propagande na družbenih omrežjih, neaktivnosti maroških varnostnih sil in geopolitičnih okoliščin, ki namigujejo na ameriško in izraelsko vpletenost. Vse to podrobno opisuje prispevek Owna Jonesa, ki smo ga objavili v petek. Prevod je dostopen je na naši spletni strani.

Dejstva na laž postavljajo rasistično retoriko evropskih politikov o “invaziji” afriških migrantov, ki naj bi si jo španska vlada s svojimi politikami nakopala sama. A tudi Jones prihod migrantov opisuje kot problem. Izrabo ljudi, ki jih evropske države nočejo sprejeti, slika kot hibridno grožnjo za špansko vlado. S tem posredno pristaja na agendo Evropske komisije, ki na hujskanje evropskih politikov odgovarja z vse hujšo kriminalizacijo migrantov. Rasističnih politik Evropske unije in držav članic še zdaleč ne podpirajo le desne stranke. O tem, da je treba zastražiti evropske meje, obstaja široko strinjanje od fašistov do konservativcev, preko skrajnosredinskih liberalcev, vse do levoliberalcev. 

Letošnjega junija so začela veljati nova pravila evropskega pakta o migracijah in azilu, ki državam članicam v primerih, ko naj bi države nečlanice migrante izrabljale kot instrument pritiska in jih pošiljale na njihove meje, omogoča široke omejitve pravic ljudi do azilnih postopkov in vračanje migrantov čez mejo po hitrih postopkih. Po evropskem pravu so po novem legalizirana tudi koncentracijska taborišča za migrante na zunanjih mejah Evropske unije. Vse več evropskih politikov in vlad se zavzema za izgradnjo taborišč po zgledu italijanske fašistične vlade Giorgie Meloni, ki želi del ljudi, zajetih na morju, zadrževati v taboriščih na ozemlju Albanije, torej izven lastnega ozemlja in zunaj meja Evropske unije. 

Zakaj je to pomembno? Evropske politike migrante in begunce vse bolj silijo k ubiranju nevarnih poti, na katerih morajo prečkati puščavo, morje ali divjino gozdov, prav s tem, ko vse običajne in regularne poti zapirajo in onemogočajo. V naslednjem koraku pa to dejstvo, da so na ozemlje evropskih držav prišli po neregularnih poteh, izrabljajo za njihovo kriminalizacijo: za zapiranje v centre za pridržanje – dejansko koncentracijska taborišča – za izgone ljudi preko južnih meja, za potapljanje njihovih čolnov na morju … Prav teh metod se družno poslužujejo španske in maroške oblasti na militarizirani meji med Ceuto in Marokom, in enakih metod so se poslužile zdaj: večino ljudi, ki so prispeli, je Španija že vrnila v Maroko, čeprav imajo v Španiji po Ženevski konvenciji in španski ter evropski zakonodaji pravico do azila. 

Kaj je pravica do azila? Najprej, kaj ni: ni absolutna pravica vsakogar, ki prispe v državo Evropske unije. Vsakdo pa ima pravico zaprositi za azil in pravico ne biti vrnjen tja, kjer mu grozi nevarnost, zaradi katere je odšel od doma – prav to pravico evropske države kršijo, ko ljudi avtomatizirano vračajo preko južnih meja. Vsakdo ima pravico do individualne obravnave v azilnih postopkih, v katerih nato državni uradniki ocenjujejo njegovo dejansko upravičenost do azila. Pravica do azila ni agenda levice, kakor bi jo radi prikazali rasistični in ksenofobni politiki v Evropi. Ravno obratno, je del povojnega sistema odnosov med državami, torej del buržuaznega mednarodnega prava. S tem ko države kršijo pravico ljudi do azila, kršijo lastna državotvorna načela. 

A velika večina Maročanov je v Evropski uniji izključena celo iz zaščite po buržuaznem pravu. V Evropski uniji Maroko velja za varno državo in na podlagi tega uradniki veliko večino maroških prošenj za azil zavrnejo. Le redkim uspe dokazati, da si zaslužijo mednarodno zaščito, ker se ne morejo vrniti domov zaradi utemeljenega strahu, da bi jih preganjali zaradi njihove rase, religije, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Stroge omejitve mednarodnega prava glede tega, kdo so tisti, ki si “zaslužijo” azil, izhajajo iz buržuazne slepote za odnose izkoriščanja globalnega juga po globalnem severu, ki jih povzroča gospostvo kapitala. Prav zaradi te slepote ostajajo pravi razlogi za množične migracije Maročanov v države Evropske unije skriti. Če lahko tihotapci ljudi v Maroku v sodelovanju z oblastmi na podlagi širjenja laži preko 70 tisoč ljudi pripravijo do skoraj simultanega prečkanja maroško-španske meje, to še nič ne pove o razlogih, zakaj ljudje na propagando o medu in mleku, ki naj bi se zanje cedila v Evropski uniji, tako zlahka nasedejo. Pravi razlogi so v njihovem ekonomskem položaju, v bedi in revščini, v kateri živi mlada maroška populacija. To bomo obravnavali v tretjem prispevku “Pesinega dvojčka”, za konec tega pa poglejmo, kaj kriminalizacija migracij in skoraj neobstoječe možnosti pridobitve statusov pomenijo za tiste maroške delavce, ki jim kljub vsem preprekam vendarle uspe priti v države Evropske unije. 

Obubožanemu slovenskemu kmetu, ki je na koncu 19. stoletja s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, so tam obljubljali med in mleko, nazadnje pa je umrl v enem od ameriških premogovnikov. Evropske države zdaj Maročanom, kot bi bili zverine, odrekajo še legalno pravico do prebivanja in dela. Seveda gre za poenostavitev, a bistvo ostaja enako: vladavina kapitala v ZDA je rasizem uporabljala za upravičevanje suženjstva in po njegovi formalni odpravi za nadaljno segregacijo delavcev po odtenkih ne-belosti. Slovane so čez lužo denimo klasificirali nekje vmes med “pravimi belci” (anglosaksoni) in temnopoltimi potomci sužnjev. Tako so jih angažirali za najtežja dela v rudnikih in jeklarnah, v katerih se z izboljšanjem delovnih pogojev kapitalistom ni bilo treba ukvarjati, saj so lahko za vsakega delavca, ki je umrl, iz Evrope uvozili 10 novih.

Maroški in alžirski delavci, ki jih je Francija iz svojih severnoafriških (pol)kolonij množično uvažala predvsem po drugi svetovni vojni v času silovitega gospodarskega vzpona, so si v novi domovini postopoma uspeli izboriti delavske, socialne in državljanske pravice. A to kapitalistom ne godi, saj pomeni, da iz njihove delovne sile ne morejo iztiskati večje presežne vrednosti kot iz delovne sile ostalih delavcev metropolitanske Francije. Od 70. in 80. let sledi kriminalizacija migracij na ravni Evropske unije, ki se zdaj z vsakim dnem stopnjuje. Na tisoče migrantskih delavcev iz Maroka v južni Italiji ali Španiji zdaj na plantažah dela brez pravic in statusov, v razmerah sodobnega suženjstva!

Zadnji in tretji prispevek “Pesinega dvojčka” za razumevanje konteksta nedavnega dogajanja v Ceuti bomo objavili v naslednjih dneh.

The post CEUTA: ZAKAJ EVROPSKE DRŽAVE KRIMINALIZIRAJO MAROŠKE MIGRANTE? first appeared on Rdeča Pesa.

Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Ustavno sodišče je v ponedeljek sprejelo odločitev o dopustnosti referenduma o t. i. intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Prvega septembra se bo tako pričelo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, katerega ustreznejše ime bi bilo Zakonski ukrepi za interventno bogatenje bogatih in siromašenje vseh ostalih ter celotne družbe. Na primeru treh ljudi si bomo plastično ogledali kakšne praktične učinke bi imela uveljavitev zakonskih predlogov, ki so jih pripravili agenti kapitala in menedžerska kasta v NSi, Demokratih Anžeta Logarja in Resnici. 

Najprej poglejmo, kaj bi od interventnega zakona imeli mladi. Vzemimo za primer študentko v zgodnjih dvajsetih letih, ki prejema državno štipendijo, dela preko študentske napotnice kot natakarica, živi v najemniškem stanovanju in redno obiskuje svoj študijski program. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja urne postavke za študentsko delo, niti ji ne zagotavlja večjega obsega delavskih pravic. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja skromne državne štipendije (povprečna državna štipendija za študente z vsemi pripadajočimi dodatki je v letu 2025 znaša 194 € mesečno), niti ne zaustavlja rasti (skritih) stroškov javnega študija v Sloveniji. Prav tako ji interventni zakon ne prinaša nižjega zneska mesečne najemnine. Vse mednarodne študije (npr. Irska, Finska, Avstralija, Hrvaška) kažejo, da znižanje obdavčitve najemnin ne rezultira v nižjih mesečnih najemninah, ki jih najemniki plačujemo rentnikom. 

Krivično pa bi bilo trditi, da interventni zakon ne bi imel nobenega vpliva na zgoraj opisano študentko. Zaradi znižanja davka na dodano vrednost na 15 osnovnih živil bi večji del svojega prisluženega denarja namenila za dobičke trgovskih velikanov in ne za državno porabo. Vsem nam je namreč popolnoma jasno, da navedeno znižanje DDV-ja na 5 % ne bo pripeljalo do dejanskega padca cen, temveč zgolj do višanja profitnih stopenj veletrgovcev. Čez kakšno leto ali dve, ko bi zaradi ukrepov v interventnem zakonu zmanjkalo denarja v državni blagajni, pa bi omenjena študentka lahko občutila še dodatne posledice. Zamrznitev ali pa znižanje že tako ali tako borne državne štipendije, višanje študijskih stroškov, nižanje delavskih standardov in pravic. 

Sedaj pa si poglejmo, kaj bi imel od interventnega zakona delavec srednjih let, ki živi v lastni hiši, prejema plačo v višini 1300 € neto (cca. 2000 € bruto) in nima v lasti nobenih delnic. Njegova plača bi ostala popolnoma ista. Prav tako bi ostali isti tudi vsi davki, ki jih plačuje. Zaradi omenjene proračunske luknje, ki bi jo povzročili ukrepi vključeni v interventno zakonodajo pa bi imel interventni zakon kljub vsemu pomemben dolgoročen vpliv na njegovo življenje. Vse več doplačil za javne storitve (zdravstvo, skrbstvo, vrtci, izobraževanje, itd.), vse manjša dostopnost do njih in vse slabše življenje zanj in njegove bližnje. 

Kaj pa bi imel od interventnega zakona klasični predstavnik menedžerskega razreda? Za primer si bomo vzeli novopečenega člana vladnega strateškega sveta za gospodarstvo in dolgoletnega predsednika uprave NLB, Blaža Brodnjaka. Zgolj na mesečni ravni bi se njegova neto plača, zaradi uveljavitve t. i. socialne kapice dvignila za kar 12.384 €! Na letni ravni bi zgolj zaradi uveljavitve tega ukrepa neposredno v denarnico pospravil kar dodatnih 148.608 €. Ker je Brodnjak seveda tudi lastnik delnic v dveh podjetjih, bi mu v kolikor bi se odločil za prodajo, interventni zakon tudi tukaj priskočil na pomoč z znižanjem davčne stopnje za kapitalske dobičke iz naslova prodaje delnic. V kolikor je Brodnjak tudi lastnik nepremičnin, ki jih oddaja, so mu njegovi parlamentarni zlati prinašalci tudi tukaj pripravili darilce. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 % bi lahko v njegov žep kapnilo še nekaj tisočakov na leto. 

Na koncu pa nekaj besed namenimo še tistim, ki so v imenu kapitala in menedžersko-upravljalske kaste pripravili in v parlamentu sprejeli ta zakon. Prav ti parlamentarci, ki tolikokrat ponavljajo fraze o “moči ljudstva”, da so si nekateri izmed njih to nalepili celo na predvolilne plakate, sedaj glasno jamrajo, jokajo in negodujejo, ker bomo imeli običajni delovni ljudje možnost, da oddamo podpis za referendum in možnost, da ta družbeno škodljiv zakonski okvir na ljudskem glasovanju zavrnemo. Njihov slogan “moč ljudem” bi lahko že končno spremenili v “(po)moč kapitalu in menedžerjem”. 

O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma vas bomo na Rdeči pesi ažurno obveščali.

The post IZBIJMO JIM SOCIALNO KAPICO IZ GLAVE – INTERVENTNO NA REFERENDUM first appeared on Rdeča Pesa.

Čeprav v Gazi od lanskega oktobra formalno velja premirje, italijanski aktivisti opozarjajo, da skozi italijanska pristanišča še vedno potujejo pošiljke za izraelsko vojaško industrijo. V odgovor so pristaniški sindikati, italijanska veja BDS (gibanje, ki spodbuja bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu) in druge skupine v zadnjih mesecih okrepili nadzor nad temi tovori in organizirali proteste, pravne akcije in pritiske v parlamentu.

Skupina No Harbour For Genocide je skupaj z BDS Italija razkrila, da so bili 19. junija v pristanišču Porto Marghera pri Benetkah natovorjeni štirje zabojniki, namenjeni izraelski vojaški industriji v kraju Ramat HaSharon. Sledenje je pokazalo, da so pristali na ladji MSC Nita, ki je nato res priplula v izraelska pristanišča. Nato je ladja 24. julija znova pristala v Benetkah, v torek pa odplula proti pristanišču Gioia Tauro na jugu Italije. Pošiljatelj je ameriško podjetje Union Technology Corporation, ki izdeluje elektronske komponente dvojne (civilno-vojaške) rabe.

BDS Italija sumi, da je ladja zaobšla nadzor italijanskega urada UAMA, pristojnega za promet z vojaškim materialom. Končna destinacija naj bi bila IMI Systems, danes del koncerna Elbit Systems, enega največjih dobaviteljev opreme in dronov izraelski vojski — ista družba je marca že prejela pošiljke prek Gioia Tauro in Cagliarija, ki jih je po prijavah pregledala italijanska carina. Aktivisti opozarjajo, da kljub temu doslej nobena institucija ni objavila, kaj je bilo v zaseženih zabojnikih in zahtevajo sistematične preglede ter zaseg vsega vojaškega tovora za Izrael.

Med italijanskimi pristanišči po podatkih opazovalnice Weapon Watch največ takšnih ladij sprejme prav Genova, podobno vlogo pa ima še vsaj deset drugih pristanišč. Prav Genova pa ima dolgo tradicijo pristaniškega internacionalizma, od nasprotovanja in protestov proti Pinochetu do protestov proti vojni v Vietnamu. Danes to vlogo nosi Collettivo Autonomo Lavoratori Portuali (CALP), kolektiv pristaniških delavcev, ki deluje neodvisno od uradnih sindikatov in je večkrat blokiral ali razkril nakladanje orožja, nekoč za savdsko vojno v Jemnu, zadnje čase za Izrael.

Novembra lani je po ulicah Genove, mesta s približno 600.000 prebivalci, protestiralo več kot 40.000 ljudi. To je bil eden največjih propalestinskih shodov v Italiji od začetka vojne, na katerem so ob CALP-u in USB (Unione Sindacale di Base – federacija avtonomnih sindikatov) sodelovali tudi delegacije CGIL (Confederazione Generale Italiana del Lavoro – splošna italijanska konfederacija dela), dijaki, župniki in navijači tekmecev Genoa CFC ter Sampdoria.

Podobna dinamika se je od septembra lani ponavljala tudi v Livornu in Ravenni, kjer so delavci stavkali in blokirali ladje, za katere so sumili, da gre tovor v Izrael. Ravenna pa je zadržala tudi tovornjaka, za katera so sumili, da prevažata eksploziv za Haifo. Medtem, ko v Veliki Britaniji petim aktivistom organizacije »Palestine Action« grozi obsodba kot teroristom zaradi razbitja oken in metanja rdeče barve na podružnico banke Barclays v Lancashiru, je Italija aprila letos sporočila, da bo začasno prekinila izvajanje obrambnega sporazuma z Izraelom. Kljub temu pa dovoljenja za izvoz orožja, izdana pred letom 2023, ostajajo v veljavi. Vseeno pa mora biti prekinitev spodbudna novica za protiimperialistične in delavske boje po vsem svetu.

The post OROŽJE ZA IZRAEL ŠE VEDNO PLUJE SKOZI ITALIJANSKA PRISTANIŠČA  first appeared on Rdeča Pesa.

V gostinstvu baje ni kadra, kuharji v restavracijah danes zaslužijo več kot učitelji, picopeki zaslužijo še več, če hočeš delati v gostinstvu, boš takoj dobila službo, ja, saj veste, nimamo kadra, zato je treba malo stisniti. Slovenci nočejo delat v kuhinjah, ker so leni, vsi bi na komot sedeli v pisarnah, zato pa morajo lastniki gostiln najemati tujce. Kuharjev pač ni, uzela jih magla. Te mantre poslušamo že od konca epidemije naprej. Kako je mogoče, da ni kadra, če pa lastniki restavracij natakarjem in kuharjem ponujajo tako lepe plače? 

V zadnjih treh letih sem dvakrat poskusila nazaj v gostinstvo. Tega sem si iskreno želela, ker me delo v kuhinji veseli. Kot kuharica in picopekinja sem delala v času študija, zato nimam iluzij glede kuharskega poklica. Vem, da je delo v kuhinji nekaj povsem drugega kot pripravljanja obrokov v domačem okolju. Ni mi problem delati karkoli, od pranja posode, do rezanja korenčka pa tudi pripravljanja naročil. Vem, da je delo stresno in da zahteva obvladanje različnih veščin, organizacije in je hkrati miselno in fizično naporno.

Moj edini pogoj, ko vstopam v novo delovno razmerje – še posebej, ko gre za klasično kapitalistično podjetje –  je, da dobim plačilo kot je na pogodbi in da se mi ni treba pogajati glede delavskih pravic in standardov, določenih v zakonu o delovnih razmerjih. 

Lansko leto sem na enem od zaposlitvenih portalov videla oglas za delo picopeka. Pisalo je, da iščejo delavca za delo za polni delovni čas. Obljubljena plača je bila od 1600 evrov pa vse tja do 2400 evrov neto. Napisali so tudi, da se lahko priučiš za delo. Glede peke pic nisem začetnica, pice sem že samostojno pekla, znam jih oblikovati z rokami, naložiti na lopar in v peč, jih obračati in vzeti ven. Ker sem potrebovala denar, sem si rekla, da grem probat. V najslabšem primeru bi pač imela 1600 evrov neto, kar je najvišja plača kar sem jo do zdaj imela v drugih sektorjih. 

V gostinstvu sem že imela slabe izkušnje, ko mi je šef hotel del plače plačati na roke, češ da mi lahko tako da več. Zato sem se tokrat, vajena vsega, bolje pripravila. Napisala sem si svoje pogoje, da bom jasno skomunicirala svoje meje in da bom že od začetka vedela, kje sem. Pri teh mešetarjenjih z nižjimi zapisanimi postavkami me še posebej razjezi to, da če dobiš manj plačano, to pomeni ne samo nižja penzija enkrat davno v prihodnosti, ampak tudi nižjo denarno nadomestilo, porodniška in nižja dolgotrajna bolniška. 

Na razgovoru sem tako neposredno vprašala, če dobim plačo takšno kot je na pogodbi in če upoštevajo delovno-pravno zakonodajo. Šefica mi je sveto zagotovila, da seveda, da je tukaj vse tako kot je treba, češ, kako sem lahko sploh podvomila. Na prvi vtis mi je šefica delovala strogo, ampak to me načeloma ne moti, dokler je odnos korekten. Potem sva se glede na moje izkušnje dogovorili da pridem na probo, za katero mi je obljubila, da mi jo bo plačala preko podjemne pogodbe in da bo to 7 evrov neto na uro. Okej, ni problema, všeč mi je bilo že to, da mi je ponudila plačano uvajanje preko pogodbe. Itak sem vedela, da je pričakovanje, da bi me takoj zaposlila s poskusnim obdobjem, utopično. 

Tako sem torej najprej prišla za dve uri, da se je prepričala, če znam narediti okroglo pico. Videla je, da znam, ampak da se moram še malce izpopolniti v njihovi tehniki. Fer, konec koncev sem profesionalno pekla pice nazadnje pred desetimi leti, manjka mi hitrosti. Ampak na splošno mi je zatrdila, da mi gre zelo dobro in da verjame, da se bom hitro priučila. Po enem tednu je prišel čas podpisa pogodbe in ponudila mi je delo s polovičnim delovnim časom in 8 evrov neto na uro za delo, oziroma 7 evrov za ure, ko se učim. To bi po njenih izračunih naj naneslo okvirno 7,6 evrov neto na uro. 

Pogodbo mi je izročila na dan, ko bi se že naj začela in me prisilila, da sem jo v isti sekundi podpisala, čeprav sem ji rekla, da si jo bom nesla domov in ji jo prinesla naslednji dan. Vztrajala je, da jo moram podpisati in v naglici sem to tudi naredila. Na klasično pogodbo iz papirnice je napisala polovico zakonsko določene bruto minimalne plače brez da bi bilo jasno, če gre za bruto ali neto. Ker pri podpisu pogodbe ni imela časa, ampak mi je list samo potisnila v podpis, sem jo naknadno vprašala še enkrat nekaj dni pozneje. Prvič mi je odgovorila, da je to neto, potem da je bruto in ko sem jo še enkrat pozneje vprašala, da je neto. Moja napaka je bila, da od nje nisem zahtevala, da napiše ali je to bruto ali neto in da nisem bila bolj vztrajna pri tem, da bi pogodbo doma v miru preučila. 

Zdaj ko razmišljam za nazaj mi je jasno, da je to paniko, da moram takoj podpisati, najverjetneje naredila povsem namerno. Ko sem dobila plačo, se je namreč zgodilo točno to, kar mi je zagotavljala, da se ne bo in mi je še sveto zagotovila, da se tega, da bi del denarja dobila na roke, pri njih pač ne grejo. Minimalca mi je izplačala na račun, potem mi je napisala, da naj pridem v restavracijo po plačilno listo in mi ostalo izročila v beli kuverti. Ker sem prvo plačo dobila že po tem, ko sem dala odpoved, sem, jebiga, vzela ta denar, in spokala. Lahko bi se kregala, takoj prijavila inšpekciji in vse to. Ampak kaj bi bila alternativa? Njena beseda proti moji glede tega ali je na pogodbi mislila bruto ali neto. Če bi šla v spor, bi pač na koncu dobila samo minimalca. 

Pustimo zdaj plačilo in se vrnimo k razlogom, zakaj sem po enem mesecu rekla, hvala lepa, odhajam. 

Problemov je bilo toliko, da sploh ne vem, kje začeti. In noben od problemov ni povezan s tem, da meni delo ne bi šlo ali pa da se ne bi razumela s preostalim kolektivom, ravno nasprotno. Picopeka sta me ogromno naučila, bila sta spoštljiva in potrpežljiva kljub temu, da sta bila ves čas pod stresom zaradi preveč dela in pomanjkanja kadra. Mimogrede, vsaj za enega njiju vem, da je malo po mojem odhodu prav tako dal odpoved. Ob tako narcisistični in manipulativni šefici me v bistvu čudi, kako je lahko tako dolgo zdržal. 

Pa si poglejmo nekaj primerov. 

Prvič. Noben v piceriji ne ve, kdaj bo končal z delom, ker šefica en dan pred začetkom delovnega tedna pošlje urnik VSAKEMU POSEBEJ na sms in to tako, da so napisani kdaj začneš. Kdaj lahko greš, pove ona. In to lahko za koga pomeni, da bo namesto ob treh popoldne šel domov ob devetih zvečer. S tem, da pošilja ljudi domov, ko se ona tako odloči, celoten kolektiv prisili, da postane njena last. Ko sem pozneje to izpostavila kot problem, mi je zabrusila, da so moje zahteve povsem nerazumne in da če hočem vedeti, kdaj končam, naj grem pa delati v Zlatorog. 

Drugič. Od zaposlenih pričakuje, da pridejo na delo petnajst minut prej, kar ni plačano in se ne šteje v delovni čas, čeprav se v teh petnajstih minutah pričakuje, da boš naredil inventuro, opral posodo in pekel pice. 

Tretjič. Kuhinja je izredno mala, testo za pico pa dela samo ona, čeprav je recept zelo preprost in bi ga zmogel vsak picopek – konec koncev se samo stehta in vse vrže v mešalnik. Vse kar potrebuješ, da ga narediš je pa minimalni občutek za kvašeno testo, kar pa ga picopeki in picopekinje imamo, sicer ne bi pekli pic. Priprave testa se loti ob skrajno neprimernih trenutkih (npr. ko je gneča in rabiš prostor pri pomivalcu posode, kjer je pa tudi mešalnik ali če pa ni gneče in bi lahko testo naredila že ure prej, ga začne pripravljati tik pred zaprtjem, ko bi vsi že radi šli domov). Ko zamesi testo, pa od picopekov pričakuje, da bodo naredili kroglice in jih dali vzhajat, tako da spet vse sloni na njeni kontroli.

Četrtič. Malice ne izplačuje, ker jo imaš na voljo (pica in solate vsak dan, juhej). In ona je  tista, ki pove, kdaj lahko greš na malico. Zame, ki sem bila zaposlena za polovični delavnik, je to pomenilo, da me je zelo pogosto poslala domov po treh urah in petdesetih minutah, da mi malica ni pripadala. Hkrati pa me kdaj ni poslala na malico, ko sem delala več kot pet ur, potem pa me okrivila, da nisem šla na malico in mi rekla, da zdaj, ob koncu delovnika, pa ne smem jesti. Malica kot taka seveda ne bi predstavljala nobenega stroška za takšno restavracijo. Sploh glede na to, koliko sestavin se itak vsakodnevno zmeče stran, ker je ponudba absurdna (blizu 100 različnih pic!).

Petič. Več kot očitno z oglasom za delo zavaja. Recimo da sem pri sebi sprejela, da sem pice res pekla pred desetimi leti in sem pristala na en mesec na nižje uvajalne postavke, da se izpopolnim. Ampak v tem času so prišli na primer v strežbo bolj izkušeni gostinci, ki so delali več kot deset let v strežbi in jo obvladajo, pa jim je ponudila 8 evrov neto na uro. Argument – “za to najnižjo urno postavko moraš znati vse”. Sprašujem se, kaj moraš za najvišjo urno postavko, če že moraš za najnižjo znati vse.

Šestič. Delati je treba točno tako, kot je ona rekla in nič drugače. To posledično pomeni, da se šampinjoni režejo na mandolino brez zaščite (bog ne daj, da bi kupili multipraktik z nastavkom za rezanje in šampinjone narezali varno v eni minuti namesto v pol ure). Pistacije se morajo ročno sesekljati, čeprav restavracija premore električni sekljalnik. 

Sedmič. Profesionalne kuhinje so, vsaj te, ki sem jih jaz videla, zelo pogosto skrajno nevarne in tudi ta ni izjema. Najde se vse, od uničenih in skrajno nevarnih kablov pri indukcijah in paličnih mešalnikih pa vse do skrajno drsečih tal pred pečjo za pice in uničenih električnih pečic, ki so še vedno v uporabi. Novega se ne kupi, ker ni denarja, a če pregledamo javno dostopne podatke imajo letno toliko dobička, da bi lahko restavracija v roku dveh let na keš kupila novo hišo v Mariboru (pa to je bojda še malo, ker se dosti denarja obrne tudi pod mizo). 

Ogromno nas je šlo iz takih bednih šihtov brez da bi karkoli ukrepali. Ker se nam pač ni dalo ukvarjati s prijavami na inšpekcijo, ker smo bili utrujeni od vsega tega sranja. Ali pa ker nismo bili člani sindikata in nismo hoteli tvegati s plačilom odvetnikov. Takšna izkušnja te psihično uniči in ne morem zameriti nikomur, ki je raje pač šel kot pa da bi se boril z mlinom na veter. 

Sicer sem zoper omenjene picerije pozneje podala prijavo, ampak bodimo realni, vprašanje, kaj od tega je dejansko po zakonu kaznivo (razen dela na črno, kjer, če se dokaže, kazen plača tudi delavec). Pa tudi, ko smo se v kolektivu pogovarjali o tem, če se jo splača prijavit, se je govorilo, da si je šefica “dobra” z delovno inšpekcijo v Mariboru in da ji nič ne morejo dokazati. In pa dejstvo, da je lažje iti kot pa se kregati z manipulatorko. Ampak če ne drugega, sem vsaj povzročila paniko tik pred največjimi novoletnimi rukerji, kar je morda bil pozneje tudi povod za odhod drugih picopekov. Vsekakor ima še vedno “težave s kadrom”, glede na to, da ves čas intenzivno išče nove delavke in delavce. To pomeni tudi, da ona ves čas dela in mora krpati luknje, sicer bi morali picerijo zapreti.

Mi pa je ta izkušnja dala misliti. Kapitalizem je sistem, v katerem blestijo narcisi in manipulatorji. Včasih je to lahko znotraj pravnih okvirov, včasih na robu in včasih jih pazljivo prečkajo tako, da to koristi njim. Jebemti, človeštvo zmore in si zasluži več, ti kapitalistični izmečki pa sodijo v zapor.

Vabljeni, da nam (v sporočilo ali na naš mail rdece.pese@gmail.com) pišete o vaših delovnih pogojih, stiskah, pritiskih in kršitvah, ki jih doživljate na delovnem mestu, da bomo lahko o njih (seveda anonimno) poročali, širili glas ter prispevali k boju za bolje delovne pogoje za delavke in delavce v gostinstvu!

The post SISTEM, V KATEREM BLESTIJO NARCISI ali ZAKAJ SEM OBUPALA NAD GOSTINSTVOM first appeared on Rdeča Pesa.

Predsednik stranke Resni.ca Zoran Stevanović je v zakonodajno proceduro vložil predlog zakona o pacientovih pravicah. Ta je po poročanju portala Necenzurirano nastal v zasebni zdravstveni ustanovi. Eden od avtorjev novele zakona o pacientovih pravicah je namreč Gorazd Perenič, lastnik ene največjih zasebnih klinik. Perenič je lastnik podjetja Studio R, ki zaposluje več deset družinskih zdravnikov in je v lanskem letu ustvarilo več kot štiri milijone evrov prihodkov.

Kaj prinaša omenjeni predlog zakona? Po čistem naključju je spisan tako, da najbolj koristi prav zasebnim zdravstvenim ustanovam, kakršna je Pereničeva. Predlog zakona uvaja tako imenovani »zdravstveni bon«, ki bi ga lahko tisti brez osebnega zdravnika unovčili pri katerem koli zdravniku, tudi zasebniku – ta bi jim lahko izdajal recepte in odrejal bolniški stalež.

Zakaj je to problematično? Zakon bi zasebnikom po hitrem postopku odprl pot do več kot 100.000 novih pacientov in posledično do velike količine dodatnega denarja iz javne blagajne. Koriščenje bona pri zasebnikih bi tako pomenilo preusmerjanje javnega denarja v zasebni sektor.

Tega bi se verjetno najbolj razveselilo prav Pereničevo podjetje, saj ima – velikanskim prihodkom navkljub – težave z zagotavljanjem dobičkonosnosti. V letu 2024 je podjetje ustvarilo nekaj tisoč evrov izgube, lani pa le slabih 40 tisoč evrov dobička.  

Zgodba pa ima seveda tudi širšo plat. Razumeti je moramo v luči neoliberalnih poskusov privatizacije zdravstva, o katerih na Rdeči pesi redno poročamo. Namesto da bi si država prizadevala za delujoče in dostopno javno zdravstvo, bo skupna sredstva po ovinkih preusmerjala v žepe zasebnikov. S tem bi se ti še dodatno okoristili. Ob vsem tem postane jasno, da takšna politika ni v interesu večine prebivalk in prebivalcev. Kar potrebujemo ni državno financiranje zasebnih poslov, temveč dostopno javno zdravstvo.

#rdecapesa

The post ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH, SPISAN V ZASEBNI KLINIKI first appeared on Rdeča Pesa.

V torkovem jutru se je na cesti Tolmin – Kobarid zgodila nesreča avtobusa, v kateri je bilo poškodovanih pet potnic in potnikov ter avtobusni voznik, sicer filipinski državljan. Avtobus je v levem ovinku zapeljal s ceste in končal pod njo. Na srečo nihče od njih ni v življenjski nevarnosti, večina pa jih je trenutno že v domači oskrbi. Kmalu po tem, ko se je novica o nesreči razširila, so spletna omrežja napolnili komentarji kot so “Te kristuse črne je treba nagnat tja od koder so prišli”, “Doma kamelo pr ns pa kr avtobus” in “Prekleti samomorilski črnuhi”. 

Toda kdo je zares odgovoren za slabo stanje javnega potniškega prometa in s tem tudi za ogrožanje varnosti vseh udeleženk in udeležencev v prometu? So to res voznice in vozniki avtobusov ali se za njimi skrivajo lastniki kapitala, ki na račun nižanja delavskih standardov in preko kovanja vse večjih dobičkov ogrožajo vse delovne ljudi?

Osrednja avtobusna prevoznika, Nomago in Arriva, ki izvajata več kot 80 % medkrajevnega cestnega javnega potniškega prometa v Sloveniji, sta v letu 2025 skupaj zabeležila več kot 12,5 milijona evrov dobička. Glavnino tega z računa koncesij za opravljanje javne gospodarske službe (medkrajevni javni potniški promet) in opravljanja vedno dražjih prevozov za namene šolskih izletov ter ekskurzij, ki postajajo vedno bolj nedostopni za vse večje število šolajočih se otrok. 

Golo zasledovanje profitnega motiva, tudi v primeru Nomaga, ki je sicer v 100 % lasti Slovenskih železnic, vendar se njegov poslovni model in notranja organizacija v ničemer bistveno ne razlikuje od Arrive, vodi do nenehnega poslabševanja delovnih pogojev tam zaposlenih delavk in delavcev. Špara se pri plačah, špara se pri opremi in vzdrževanju avtobusov, špara se pri obračunavanju delovnega časa, špara se pri dodatnih zaposlitvah, vse več je avtoritarnosti in samovolje lastnikov in šefov, urniki voznic in voznikov so vse daljši in vse bolj nepredvidljivi, pogosto pa jih izvejo celo zgolj en dan vnaprej.

Da bi zadržali visoke profite, še dodatno otežili delavsko organiziranje, disciplinirali obstoječe delavke in delavce ter znižali delavske standarde, se vodstva omenjenih podjetij (pod skrbnim očesom kapitalistične države) poslužujejo tudi množičnega uvažanja delavcev iz tujine. Mnogokrat jih kot sardine natrpajo v stanovanja, ki so slučajno v lasti kakšne osebe, povezane z lastniki/upravljalci podjetja, jim ne zagotovijo ustreznega uvajanja in kvalitetnih, časovno in lokacijsko dostopnih ter brezplačnih tečajev slovenskega jezika. Ko pa se zgodi nesreča, pa si lastniki kapitala in vodstva podjetij pilatovsko umijejo roke in veselo pritrjujejo rasističnim izbruhom sovraštva. 

Pri tokratni ali kateri drugi nesreči ne gre preprosto za zdrs iz ovinka. Gre za vožnjo v napačno smer, kjer za volanom sedijo oblastniki, ki podeljujejo koncesije, strokovne službe, ki ne opravljajo nadzorov nad brezhibnostjo tehničnih sredstev, in lastniki kapitala, ki si vsako leto v žepe pospravijo več milijonov evrov. Ceno te vožnje v napačno smer pa plačujemo vsi – delavke in delavci v javnem potniškem prometu, potnice in potniki ter celotna družba. Zato je prav, da lastništvo in upravljanje javnega potniškega prometa preide iz zasebnih rok v odgovornost celotne družbe. Le skozi takšno podružbljanje lahko namreč zagotovimo kakovosten, varen in dostopen javni potniški promet. 

Vir fotografije: TV Slovenija

The post KDO JE ODGOVOREN ZA VČERAJŠNJO AVTOBUSNO NESREČO NA KOBARIŠKEM? first appeared on Rdeča Pesa.

Prejšnji teden je vlada Janeza Janše zdravstvenemu ministru Tadeju Ostrcu, članu stranke Demokrati Anžeta Logarja, omogočila, da poleg ministrovanja opravlja delo v zasebni zobozdravstveni ordinaciji svojega prijatelja, v zavodu Vergina. 

V času prejšnje vlade, ko je bil Ostrc pod Bešičem Loredanom zaposlen kot državni sekretar ministrstva za zdravje, je bil vpleten v sporne podelitve koncesij zdravnikom zasebnikom. Med drugim je sodeloval pri podelitvi koncesije prav zasebniku Vergina! Kot poročajo na Necenzurirano, je zasebna klinika Vergina od leta 2023 iz javne blagajne prejela že skoraj pol milijona evrov. 

Lastnik Vergine, Dime Sapundžiev, je poleg koncesije za Vergino dobil tudi koncesijo za svoje drugo podjetje, Zavod MD Oral, ki ga je ustanovil maja 2022, le nekaj tednov preden je na ministrstvo prišel Ostrc. 

Koncesije se sicer podeljujejo za 15 let, kar zasebnikom omogoča stabilen dohodek, poleg tega pa lahko izvajajo še plačljive storitve. Prav tako se pogosto zgodi, da zdravniki, ki so zaposleni v javnem sistemu, hkrati pa delajo še za zasebnike, umetno ustvarjajo dolge čakalne vrste v javnem, svoje bolnike pa naročajo v zasebne klinike. Spomnimo na predstojnika ortopedskega oddelka v Splošni bolnišnici Novo mesto, Gregorja Kavčiča, ki je paciente preusmerjal h koncesionarju, zasebni kliniki Arbor Mea, kjer je delal sam. 

Ostrc je sicer glasni podpornik zasebnega zdravstva in nasprotuje omejevanju koncesionarjev-zasebnikov. Zloglasni interventni zakon, ki ga je parlament sprejel na predlog NSi-ja, SLS-a, FOKUS-a, Demokratov in Resni.ce, tako za koncesionarje gladko odpravlja omejitev razpolaganja s presežki prihodkov. Kaj to pomeni?  Če bo ta del zakona obveljal – pravkar o dopustnosti zakonodajnega referenduma odloča Ustavno sodišče – bodo zasebniki lahko razliko med javnim denarjem, ki ga prejmejo za izvajanje storitev, in njihovimi stroški znova kratkomalo pospravili v lastne žepe. 

Poglejmo, kako lastniki zasebnih klinik bogatijo na račun delovnih ljudi. Očesni kirurški center Dr. Pfeifer po poročanju Necenzurirano iz javne blagajne prejme okoli 60 odstotkov vseh njegovih prihodkov, v obdobju 2023-2025 pa si  je izplačal več kot šest milijonov evrov dobička. Njegova lastnica je družina nekdanjega predstojnika Očesne klinike UKC Vladimirja Pfeiferja. Medicinski center Iatros prejme dobrih 80 odstotkov svojih prihodkov iz javne blagajne, v letu 2024 so si lastniki izplačali 1,5 milijona evrov dobička. 

Kopičenje javnega denarja v zasebnih žepih za Ostrca ni noben problem, po drugi strani pa smo lahko pred dnevi v medijih brali izjave ministra Ostrca, koliko izgube je ustvarilo javno zdravstvo. » V zdravstvu 200 milijonov evrov primanjkljaja, bolnišnice z 22 milijoni izgube,«, piše Delo. Strašenje o izgubah nikoli ne vsebuje še pojasnila, kam denar izgine. Zagovorniki kapitala, kot je Tadej Ostrc, ne bodo nikoli s prstom pokazali na krivce, ki se mastijo na plečih hirajočega javnega zdravstvenega sistema, kot so koncesionarji-zasebniki, ki si izplačujejo milijone javnega denarja. 

Prav tako je problematično, da o zdravljenju ljudi govorimo kot o dejavnosti, ki bi naj prinašala ali dobiček ali izgubo. Zdravje ni nekaj, s čimer se trguje. Sploh pa je bizarno govoriti o stroških, ki jih naj bi predstavljala skrb za zdravje ljudi, medtem ko Ostrčev šef, predsednik vlade Janez Janša brezsramno obljubila več kot 40 milijonov evrov za vojno v Ukrajini in povečanje izdatkov za oboroževanje po nareku morilske zveze NATO.

#rdecapesa

The post MINISTER ZA PRIVATIZACIJO ZDRAVSTVA IN DOBIČEK, TADEJ OSTRC first appeared on Rdeča Pesa.

Albanijo je konec maja 2026 zajel val protestov, ki se je začel zaradi nasprotovanja načrtovanim luksuznim turističnim projektom na albanski obali, nato pa prerasel v širše protivladno in protikorupcijsko gibanje. Povod za proteste so bili načrti za razvoj turističnih kompleksov na območju otoka Sazan in obalnega območja Zvërnec, ki so povezani z investicijsko družbo Jareda Kushnerja, zeta ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Projekti so sprožili tudi okoljske pomisleke, saj projekt posega v ekološko zaščitena območja albanske obale. Protestno gibanje je zaradi flamingov, ki bivajo na območju lagune Narta na območju Zvërnec, dobilo ime “flamingo revolucija”. Za piko na i je albanska vlada s petimi milijoni subvencionirala tudi koncert Kanye Westa (Ye), ki je znan po svojih neonacističnih stališčih, kar je še dodatno razjezilo ljudi. Predsednika vlade Edija Ramo aktivisti obtožujejo, da je to storil, da bi zasenčil večtedenske proteste po Albaniji.

Protesti so se začeli 23. maja, ko so se v Zvërnecu zbrali okoljski aktivisti in lokalni prebivalci, da bi protestirali, medtem ko so izvajalci projekta plažo Pishë Poro-Narta ogradili z bodečo žico. Teden dni kasneje je zasebna varnostna služba projekta nasilno napadla protestnike s solzivcem. Posnetki nasilja so se razširili na TikToku, 31. maja pa so protesti dosegli tudi albansko prestolnico Tirano z vzkliki »Albanija ni naprodaj!«. Protesti so se nadaljevali, 20. junija je bilo na ulicah že 250.000 ljudi. Njihove zahteve so se razširile onkraj enega samega razvojnega projekta. Protestniki pozivajo predsednika vlade Edija Ramo k odstopu. Tudi glavna opozicijska stranka, Demokratska stranka Sali Beriše, je bila deležna mnogih kritik. Slogani »Rama v zapor, Beriša v zapor« je slišati na vseh protestih. Demonstranti se spopadajo s celotnim koruptivnim sistemom, od albanske vladajoče elite do družine Trump in ameriškega imperializma.

Protestniki vladi očitajo, da pri gospodarskem razvoju države daje prednost velikim tujim investitorjem in luksuznemu turizmu pred interesi lokalnega prebivalstva in varovanjem okolja. Kritike so povezane tudi s širšim modelom albanskega gospodarskega razvoja, ki se v zadnjih letih močno usmerja v turizem, nepremičninske investicije in razvoj obale. Primer Kushnerjevih projektov je tako postal simbol vprašanja, komu dejansko koristi hitra turistična preobrazba Albanije in kakšno ceno zanjo plačujejo narava in lokalne skupnosti. »Gre preprosto za občutek, da mi, Albanci, tukaj v Albaniji ne moremo zaslužiti za življenje in da se naša država spreminja v raj za tujce, za Albance pa v pravi pekel,« je dejala ena izmed aktivistk, ki je tudi aktivno vključena v proteste.

Jared Kushner si je z gradbenim projektom na Sazanu in Zvërnecu pridobil naziv “strateškega vlagatelja”, ki mu ga je podelila kar albanska vlada, namreč Projekt Sazan Island Touristic Resort naj bi Albancem zagotovil okrog 1000 delovnih mest. Gradnja je tako dovoljena tudi na okoljsko zaščitenem območju, saj je albanska vlada leta 2024 zakonu o zavarovanih območjih dodala nov amandma. Odločili so se, da bodo dovolili gradnjo na zavarovanih rezervatih, če si projekt pridobi naziv “elitnega turizma”, definicija katerega pa ni nikjer pojasnjena. To omogoča gradnjo hotelov, letališč in energetskih objektov na zaščitenih območjih. Sprejetje amandmaja se je zgodilo samo tri tedne preden je albanska vlada javno naznanila Kushnerjev projekt. Podobno se je v Albaniji zgodilo že v preteklosti, na primer leta 2021, ko je albanska vlada za gradnjo letališča Vlora na zaščitenem območju to območje enostavno umaknila iz seznama zavarovanih območij. Letališče je služilo turizmu in hotelirjem, lokalno prebivalstvo pa od tega ni imelo čisto nič. 

Že pred “flamingo revolucijo” sporna dejanja klana Trump na Balkanu niso ostala nekaznovana. Na primer, v Srbiji so protestniki lansko leto dosegli ustavitev izgradnje Trumpovega stolpa v Beogradu na Generalštabu, gradnja katerega je bila povezana s podjetjem Jareda Kushnerja. Ker je to stolp, ki ga je leta 1999 bombardiral NATO, je spominski kraj. Takrat so se na protestih povezali študenti v blokadi, vojni veterani in lokalni arhitekti in zagotovili ustavitev projekta. To kaže, da lahko organizirani delavski boji prinesejo dosežke in so uspešni v boju proti gradbenim projektom, ki služijo samo eliti.

Če želite o gradbenih projektih v Albaniji izvedeti še več, vam v posluh priporočamo oddajo Riviera Albanija na Radiu Študent. Povezava do oddaje: https://radiostudent.si/politika/balkan-ekspres/riviera-albanija

The post SAYONARA, JARED KUSHNER: PROTESTI V ALBANIJI IN FLAMINGO REVOLUCIJA first appeared on Rdeča Pesa.

Zgroženi smo bili nad novico, da bo letos avgusta 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti Razpravljanje s kvir periferij: (ne)želja po središču gostila v Mariboru tudi goste_je z izraelskih univerz in sicer Chena Misgava z Univerze v Hajfi in Gilly Hartal z Univerze Bar-Ilan. Obe univerzi sta sokrivi izraelskih zločinov nad palestinskim prebivalstvom, o čemer v svojih poročilih piše Francesca Albanese posebna poročevalka ZN za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju in izraelska akademičarka Maya Wind v knjigi Towers of Ivory and Steel: How Israeli Universities deny Palestinian Freedom. 

Zgroženi smo še posebej zaradi tega, ker konferenca, kljub svojemu naslovu,  očitno pristaja na to, da prostor in glas ponuja zgolj glasovom iz središča – ki jih dosežejo pozivi na konference in ki izpolnijo zahteve evropskih konferenc in mejno-viznih režimov.

Organizatorice_ji konference so na naš prvi poziv z začetka junija sicer odgovorile_i, da bodo pri organizaciji upoštevale smernice gibanja BDS. A vendarle opozarjamo, da smernice gibanja BDS po skoraj treh letih genocida v Gazi predstavljajo minimalni standard izvajanja pritiska na Izrael  in so bile nazadnje posodobljene leta 2014. Dodatno je v letošnjem letu na zlorabljanje smernic opozorilo nekaj vidnejših palestinskih glasov, med drugimi Susan Abulhawa in Mohammed El-Kurd v primeru prevoda romana Intermezzo irske pisateljice Sally Rooney v hebrejščino. Susan Abulhawa zapiše: ”V antikolonialnem mišljenju obstaja ugotovitev, ki so jo izrazili Fanon in drugi, da je najbolj zahrbten korak, ki ga lahko naredi metropolitansko solidarnostno gibanje, ta, da se organizira okoli vprašanja, kako lahko kolonialna družba izboljša samopodobo. Gre za korak, ki se vedno predstavlja kot prefinjen in niansiran – korak naprej od grobega zavračanja. V praksi pa je to korak, ki bojkotu odvzame ostrino in politiko osvoboditve spremeni v obliko dušnega pastirstva za storilca.”

Ob tem, ko poteka etnično čiščenje palestinskih skupnosti na nezakonito okupiranem Zahodnem bregu, rušenja in prisilne izselitve družin v nezakonito okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu in genocidno nasilje nad palestinskim prebivalstvom Gaze, je najmanj žalostno, da se akademski prostor ne zaveda svoje odgovornosti in privilegirane pozicije, komu daje prostor in besedo.

Žal živimo v času, ko nekoč, ali tudi danes preganjane_i in marginalizirane_i posameznice_ki v imenu pripadanja in varnosti nimajo težav s posploševanjem, z drugačenjem, razčlovečevanjem ali zgolj s spregledanjem drugih skupnosti in skupin.

Evropska celina je tesno vpletena v izraelski kolonialni režim apartheida in naseljenske okupacije, ter zadnji dve leti in pol v izraelski genocid nad Gazo. Organizacijski odbor EGS konference je v odgovorih in pojasnilih, za katere smo zaprosili glede udeležbe izraelskih raziskovalk_cev, pojasnil, da Maribor razumejo kot “obrobni prostor”, na konferenci pa razmišljajo “o obrobnih tematikah, identitetah in vsakodnevnih praksah”.

Maribor je drugo največje mesto v državi in univerzitetno središče, ki je lani poleti žal ponosno gostilo izraelsko reprezentanco na atletskem prvenstvu. Vsakodnevne prakse so pripeljale do normalizacije najhujših mednarodnih hudodelstev.

Tudi če izraelskih raziskovalk_cev organizatorji niso izrecno povabili, raziskovalci_ke na konferenco ne prihajajo kot samostojne_i ali neodvisne_i raziskovalke_ci, ampak kot zaposleni na svojih, izraelskih univerzah, ki so žal vse vpletene in prepletene z izraelskim sistemom apartheida in etničnega čiščenja ter genocida, ki jih Izrael izvaja na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju.

Organizacijski odbor trdi, da so se “izraelske udeleženke_ci ustno in pisno opredelile kot aktivistke_i proti izraelskemu režimu”.  Žal resničnost v Izraelu danes pomeni, da mnogi Izraelci_ke nasprotujejo sedanji izraelski oblasti zaradi notranjepolitičnih zadev, ne nasprotujejo pa izraelskim mednarodnim hudodelstvom, vključno z nezakonito okupacijo palestinskega ozemlja, aneksacijo Vzhodnega Jeruzalema, in vsakodnevnimi praksami poniževanja in preganjanja palestinskega prebivalstva.

Ob tem se zdi skoraj nepotrebno izgubljati besede o tem, koliko sredstev (v milijardah) in truda nameni Izrael skrbi za podobo, ki jo projicira v svet in s katero želi prekriti madeže genocida, etničnega čiščenja in apartheida nad palestinskim prebivalstvom. Tako imenovani pink-washing; promoviranje Izraela kot države, ki je LGBTIQ+ prijazna, je pri tem eno ključnih orodij.

Naše javno pismo želi spomniti na besede posebne poročevalke Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesce Albanese, ki je jasna, da je potrebno prekiniti akademsko sodelovanje z izraelskimi univerzami. Na srečanju Haaške skupine v Bogoti julija 2025 je dejala: “Vsaka država [mora] nemudoma pregledati in prekiniti vse vezi z Izraelom: vojaške, strateške, politične, diplomatske in gospodarske odnose – tako uvoz kot izvoz – ter poskrbeti, da enako storijo tudi njihov zasebni sektor, zavarovalnice, banke, pokojninski skladi, univerze in drugi ponudniki blaga ter storitev v dobavnih verigah. Obravnavanje okupacije kot običajnega stanja pomeni podporo ali zagotavljanje pomoči ali podpore nezakoniti prisotnosti Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju. Te vezi je treba nujno prekiniti. Naj bo jasno: mislim prekinitev vezi z Izraelom kot celoto. Prekinitev vezi zgolj z njegovimi ‘komponentami’ na okupiranem palestinskem ozemlju ni opcija.” 

Če državne institucije in politiki odpovejo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, to ne pomeni, da odgovornosti ne nosijo več neodvisne akademske institucije, in predvsem vsi, v svojem delu samostojni, raziskovalci in akademinje. 

Zaradi antipalestinskega rasizma slovenskega državno-uradniškega aparata v Maribor na primer ni mogel priti LGBTQI+ študent z Zahodnega brega, ki bi prav tako lahko sodeloval na 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti. Kar bi lahko podelil, bi bilo izjemno dragoceno tudi za razumevanje lastnih pozicij, privilegijev in odgovornosti. Svoje izkušnje bi lahko med drugimi podelil tudi Sa’ed Atshan, avtor knjige kvir palestina in imperij kritike (queer palestine and the empire of critique), ki svojo knjigo začne z vodilom, da ni hierarhije zatiranj. Ali pa Tareq Baconi, ki v svoji avtobiografiji  Fire in Every Direction (2025) raziskuje svojo kvir identiteto, politično prebujenje in družinsko zgodovino. Seveda bi lahko naštele_i še mnoge druge.

Pozicije moči in odločanja – tudi v odborih in konferencah – prinašajo odgovornost. Žal nam je, da v času, ko še naprej spremljamo genocid, etnično čiščenje in apartheid, niste izpolnili svoje. Kajti v sedanji dobi neenakosti in krivic je ‘nevtralnost’ eden od temeljnih stebrov sistema zatiranj in marginaliziranja.

Podpisniki in podpisnice:

ŠKUC – Festival LGBT filma 

Organizacija za participatorno družbo

Pekarna Magdalenske mreže

Sumud, platforma za svobodno Palestino

Rdeča pesa

Društvo za kvirovske in feministične dogodke za LGBTQAI ljudi-Lez Get Together Maribor

Klas, ekosocialistična iniciativa

The post DELIMO: JAVNI PROTEST ORGANIZATORJEM QUEER KONFERENCE EGSC first appeared on Rdeča Pesa.

Na Zahodu ponovno močno občutimo krizo kapitalizma. Zaradi neenakomernega kopičenja bogastva buržoazija na vse pretege ščiti zastareli sistem. Za vedno hujše krize je odgovorna privatna lastnina. Nad levim in desnim polom kapitalizma razočarano delavstvo se slej kot prej radikalizira. In ker buržoaziji alternativni, antikapitalistični sistem ne koristi, saj ogroža njen obstoj, raje dopusti vzpon skrajne desnice. 

Vzponu desnice smo priča po celem svetu. Od zmage republikancev v ZDA se je trend nadaljeval v mnogih evropskih državah – vzpon antimigrantskih, anti-LGBTQ in antisocialnih retorik je mogoče občutiti po vsej Evropi. Zmage konservativnih političnih strank so se vidno povečale v Nemčiji s stranko AfD, na Češkem z zmago samooklicanega pro-Trump predsednika Petra Pavla, z zmago slovaškega predsednika Roberta Fica, s pro-Trump držo britanske stranke Labour, z avtoritarnimi ukrepi Giorgie Meloni v Italiji in prav tako z novo vlado skrajno desnih strank v Sloveniji.

Desnica s širjenjem rasističnih in nacionalističnih idej izolira in ščuva delovne ljudi ene proti drugim. Izkorišča vsakdanje, ekonomske težave delovnih ljudi v prid kapitalu. Poglejmo si nekaj primerov, kako kapital in konzervativna desnica delujeta z roko v roki. 

Znanih je mnogo primerov direktnih investicij v desničarsko propagando. Milijarderji in bogate družine investirajo v medije, znane po promociji konzervativnih in kulturnobojnih sporočil – z odkrito rasistično in proti LGBTQ+ vsebino. Na primer Farris in Dan Wilks, teksaška milijarderja, ki se ukvarjata s hidravličnim lomljenjem, sta financirala konservativne medije, kot sta The Daily Wire in PragerU, ki ustvarjajo homofobne, transfobne in nacionalistične politične komentarje. Ta medija dajeta medijski prostor zagovornikom kapitalizma, šovinistom in seksistom, kot so Dennis Prager, Ben Shapiro in Jordan Peterson.

Ključno orodje kapitalistov je tudi financiranje in lobiranje politikov. Za lobiranje so v ZDA leta 2025 porabili rekordnih 5,08 milijarde dolarjev, kar je 11 % več kot leta 2024 – to je tudi največji skok od začetka četrtletnih razkritij leta 2008. Zdravstveni lobi je zaradi negotovosti glede znižanja programa Medicaid v Trumpovem davčnem in proračunskem paketu porabil rekordnih 868 milijonov dolarjev, da bi s tem zagotovil znižanje sredstev programa. Sektor financ, zavarovalništva in nepremičnin je porabil 711 milijonov dolarjev, kar je 26 % več kot leta 2024.

Elon Musk je leta 2024 ustanovil America PAC (Political Action Committee) za podporo kampanji Donalda Trumpa, sam pa je bil glavni donator. AIPAC-ov (Izraelski lobi) PAC in njegov super PAC (United Democracy Project) sta v ciklu 2023–2024 skupaj porabila skoraj 126,9 milijona dolarjev, kar je več kot dvakrat več kot ~44 milijonov dolarjev, porabljenih leta 2022.

Velik vpliv na globalno politiko imajo tudi ameriški možganski trusti (ang. think tank). Veliki dobrodelni skladi, kot sta Fidelity Charitable in Vanguard Charitable, so usmerili milijone organizacijam, kot sta fundacija VDARE in Center za študije priseljevanja, ki širijo rasistične mite o priseljencih in ki jih navajajo ekstremistični akterji. Med letoma 2019 in 2023 je 100 največjih obrambnih podjetij 50 največjim ameriškim možganskim trustom za zunanjo politiko doniralo več kot 34,7 milijona dolarjev. 

Za škodljive vplive na politiko so prav tako odgovorna socialna omrežja, kjer se je radikalno desna retorika znatno povečala. Muskov nakup platforme X (prej Twitter) je dramatično spremenil kulturo moderiranja na platformi. Akademske študije so po njegovem prevzemu pokazale povečanje sovražnega govora in aktivnosti botov, zlasti tistih, ki so bili usmerjeni proti levičarjem in skupinam LGBTQ+.

Slovenija seveda ni izjema pri močnem vplivu kapitala na politiko. Slovenski kapitalist Aleš Štrancar je denimo v podjetje Mediapolis vložil milijon evrov ter prevzel konzervativni medij Domovina. Kasneje je prek Media X zagnal še dodatne medije, vključno s portalom Info360.si, ki je del desničarske/SDS medijske sfere. Poročila navajajo, da je avstrijsko podjetje, povezano s Štrancarjem, financiralo tudi vse nacioanlne kampanje na oglasnih panojih, ki jih že nekaj let lahko vidimo na vsakem koraku povsod po Sloveniji, s sporočili o migracijah, davkih in z eksplicitnimi volilnimi sporočili v prid desnici/SDS. Nekatera poročila navajajo, da je ta kampanja doslej stala vsaj še en primerljiv milijonski znesek.

Kot lahko ugotovimo iz predstavljenih primerov, ki jih obstaja še mnogo, bogate elite, milijarderji, vplivajo na naš vsakdan skozi medijsko propagando, z lobiranjem in raznimi posli – ni jim škoda svojih milijonov in milijard, saj se zavedajo, da jim to omogoča ohranjanje njihovega položaja v družbi. In čeprav je večina teh financerjev in vplivnežev iz ZDA, se ti mediji množično uporabljajo in konzumirajo v Evropi zaradi premoči ameriške medijske industrije.

Gostujoče pero je napisal Tine Purg.

The post GOSTUJOČE PERO – Množične investicije kapitalistov v politiko in njihov vpliv na življenjsko blaginjo delavcev first appeared on Rdeča Pesa.

Kapitalistični sistem ustvarja pogoje, v katerih večina ljudi živi v stresu, negotovosti, strahu, nasilju, vojnah, genocidu. Ob pomanjkanju solidarnosti, ljubezni in medsebojne pomoči ni čudno, da tudi kdo znori.

O norosti je pred skoraj 50 leti razmišljal italijanski revolucionarni psihiater, profesor, nevrolog Franco Basaglia, po zaslugi katerega je Italija že v 70-tih letih prva na svetu odpravila vezanje v psihiatričnih bolnišnicah in začela prakticirat deinstitucionalizacijo duševno bolnih. Kot vodja gibanja demokratične psihiatrije je bil osrednja oseba za odpravo norišnic. Zavedal se je, da je norost razredno vprašanje in da psihična normalnost obstaja le v teoriji. Po njegovem je psihična kriza posameznika izraz družbenih konfliktov in odgovornosti za krizo ne more nositi samo posameznik, ampak celotna družba. Pod kritiko je postavljal realnost, družbene norme, sistem.

Njegovo delovanje je bilo močno praktično usmerjeno. Že kot mlad zdravnik se je srečal z nevzdržnim, krutim stanjem, v katerem so živeli psihiatrični bolniki v goriški norišnici, katere vodenje je prevzel. Ljudi so tam, kot povsod drugje, vezali na postelje, za drevesa, izza zaprtih vrat malih celic se je slišalo kričanje, jok, ljudje so goli ležali po posteljah. Basaglia je opazoval institucionalni odziv na človeško trpljenje, od fizičnega nasilja, prisilnih jopičev, ledenih obkladkov, elektrokonvulzivno terapijo in šok terapije, s katerimi so skušali »popraviti« ljudi, da bi bili sprejemljivi za družbo. Stanje je bilo nevzdržno tako za zdravstvene delavce kot ljudi z duševnimi težavami.

Basaglia je med svojim delom opazil, da številni znaki, ki so jih pripisovali duševni bolezni, recimo prazen pogled, ponavljajoči se gibi in druga navidez značilna vedenja za »nore«, večinoma izginejo, ko ljudje zapustijo psihiatrično bolnišnico. Tako je bil prepričan, da številne posledice niso zgolj izraz bolezni, ampak predvsem same institucije. Kritičen je bil do medicinskega modela psihiatrije – ljudi z duševnimi težavami je treba obravnavati kot ljudi, ne kot bolne ljudi.

V Gorici se je zavedal, da v psihiatrični instituciji, ki predstavlja totalno institucijo, dober psihiater ne more udejanjati idej človečnosti, ki jim je bil zavezan.  V teoriji se je namreč opiral na eksistencialistične in marksistične mislece, kot sta denimo Antonio Gramsci in Jean Paul Sartre, ključno pa je po njegovem bilo, da so ljudje vključeni v družbo in v medsebojno druženje. 

V goriški psihiatrični bolnišnici ob prevzemu vodenja takoj uvede številne spremembe, odpravi vezanje pacientov s pasovi, ki je, mimogrede, v Sloveniji in po večini zahodnega sveta pogosta praksa še danes, odpre zaprte oddelke, osvobodi izolirane bolnike – zaprti oddelki so modus operandi psihiatričnega zdravljenja po svetu še danes, – zaposli socialne delavce, uvede aktivnosti kolektivnega delovanja, debate, skupščine tako za osebje kot bolnike. 

Ob prevzemu vodenja psihiatrične bolnišnice v Trstu Basaglia širi svoje metode dela, kjer je ključno ustanavljanje terepavskih skupnosti, ki delujejo po principu samoorganiziranja in samoupravljanja. Vse bolj je postajalo jasno, da je treba težave reševati tudi zunaj ustanov, tam kjer težave nastajajo. Proces deinstitucionalizacije je najbolj intenziven v času njegovega delvoanja v Trstu, kjer vzpostavijo centre za duševno zdravje, ki so močno vpeti v lokalno okolje, delovanje v skupnosti, usmerjeni v reševanje konfliktov v družinskem okolju in na delovnem mestu.  

Ključno za psihiatrijo tistega časa kot za psihiatrijo danes, ki je v mnogih pogledih še vedno represivna in individualistično usmerjena, je bilo sprejetje Zakona 180 ali Basagliev zakon, ki je bil njegov glavni snovalec. Zakon o duševnem zdravju je eden najnaprednejših zakonov na področju psihiatrije na svetu, sprejet je bil leta 1978 in je korenito spremenil psihiatrično oskrbo v Italiji. Z njim se je začelo postopno zapiranje vseh psihiatričnih bolnišnic, njihovo mesto pa je prevzela mreža skupnostnih služb za duševno zdravje, vključno z oddelki za akutno bolnišnično zdravljenje. Proces zapiranja psihiatričnih bolnišnic se je končal leta 1998, ko je Italija dokončno opustila državni sistem psihiatričnih ustanov.

Basagliev zakon je močno odmeval tudi zunaj Italije. Številne države so se pri prenovi svoje psihiatrične oskrbe zgledovale po italijanskem modelu, ki je institucionalno oskrbo nadomestil z zdravljenjem in podporo v skupnosti.

Basaglia je razumel, da je duševno stanje posledica pogojev, v katerih ljudje živijo in da ni naključje, da so v psihiatričnih ustanovah večinoma zaprti revni. Prakse zapiranja v izolirane sobe in vezanja na postelje so še danes modus operandi marsikatere psihiatrične ustanove, čeprav so zdravniki in socialni delavci že večkrat znanstveno utemeljili, da to ne pomaga duševno bolnim. Duševne težave so še vedno smatrane kot individualni problem določenih posameznikov, ki jih je treba zdraviti, izolirano od okolja, v katerem človek živi, deluje in se oblikuje.

Letos je pri založbi cf izšla zbrika Basaglievih spisov v slovenskem prevodu z naslovom Od blizu ni nihče normalen, ki ga priporočamo v branje. Prav tako priporočamo poslušanje oddaje Norost je človeško stanje, ki je bila objavljena na Radio Študent in oddajo radia Ars z naslovom Psihiater Franco Basaglia: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!«

The post KAPITALIZEM JE PATOLOŠKI SISTEM, NI ČUDNO, DA LJUDJE ZNORIJO first appeared on Rdeča Pesa.

Vsako leto na svetu zakoljemo več kot 80 milijard rejnih živali. Samo v Evropi več kot 300 milijonov kokoši, zajcev, svinj, krav, gosk in drugih živali živi v kletkah. 

V kapitalistični, intenzivni živinoreji se živali obravnava kot sredstvo za ustvarjanje dobička. Z načrtnim izborom za razmnoževanje, genskim poseganjem in umetnim osemenjevanjem se njihove lastnosti prilagaja tako, da proizvedejo čim več mesa, mleka ali volne. Živali so  proizvodne enote, katerih namen je čim večji gospodarski izkoristek.

Naštejmo le nekaj vrst, ki so nastale z agresivno umetno selekcijo v zadnjih nekaj stoletjih ali desetletjih – piščanci brojler, ki zrastejo do klavne teže v približno 5–7 tednih, pri njih pa so zelo pogoste težave s srcem, dihali in nogami zaradi izjemno hitre rasti. Kokoši nesnice, ki lahko znesejo več kot 300 jajc na leto, medtem ko divje kokoši znesejo le nekaj deset jajc na leto. Holstein frizijske krave kot glavna mlečna pasma, angus govedo z ekstremno mišičnostjo za meso, “Broad Breasted White” purani, ki imajo tako spremenjeno telesno zgradbo (kratke prsne kosti in povečano mišičnino), da se pogosto ne morejo več naravno razmnoževati.  

Kako kapitalizem z intenzivnim kmetijstvom spreminja biologijo teles živali, prekinja naravne tokove snovi in uničuje tradicionalne oblike kmetovanja, je zanimalo tudi Karla Marxa. V knjigi Narava proti kapitalu (Sophia, 2023) japonski filozof Kohei Saito raziskuje Marxovo ekologijo, ki jo najdemo v gori njegovih zapiskov, še do nedavnega neobjavljenih. Glavna teza Marxove ekologije po Saitu je, da je šele kapitalizem (in ne človeštvo nasploh) usodno pretrgal ravnovesje izmene snovi med ljudmi in naravo, naloga prihodnje družbe pa je prav ureditev te izmene snovi tako, da bo odgovarjala potrebam ljudi in narave, kar ni mogoče, dokler je edino vodilo povečevanje vrednosti in profita.

Z vami delimo nekaj izsekov iz knjige, ki jo priporočamo v poletno branje:

“Marx hlevsko krmljenje označi za zaporniški sistem in se vpraša: “Živali se rodijo v teh zapornih in v njih ostanejo, dokler jih ne ubijejo. Vprašanje je, ali ne bo ta sistem, povezan s sistemom reje, v katerem se živali nenormalno razvijajo, in ki prekomerno obtežuje njihove kosti z namenom, da bi te živali spremenil v gole mase mesa in maščobe, medtem ko so bile poprej (pred letom 1848) aktivne in se kar največ zadrževale pod milim nebom, posled ustvaril temelje za veliko izgubo vitalnosti.” (str. 196)

“Ko si je Marx leta 1865 delal zapiske iz te* knjige (*se nanaša na knjigo Rural economy of England, Scottland and Ireland, avtorja Leonce de Lavergn, 1855), je skrbno zabeležil Lavergnov opis tega, kako so v Angliji umetno spreminjali ovce in živino, da bi povečali proizvodnjo mesa ali skrajšali biološko evolucijo.  Primer “izboljšave” … / … je ovčja pasma bakewell, ki je dobila ime po Robertu Bakewellu, ki zaradi svojih vzrejnih uspehov šteje za enega izmed najuglednejših likov kmetijske revolucije 18. stoletja. Lavergne navdušen nad tem napredkom, ki ga vidi kot dokaz večvrednosti angleškega kmetijstva: … Po sistemu Bakewell jo je mogoče pitati že pri enem letu, tako da v vsakem primeru doseže polno zrelost, še preden dopolni dve leti. S pomočjo selekcije je zmanjšal velikost ovc. Ima le toliko kosti, kot je potrebnih za njen obstoj. Njegove ovce se imenujejo “new leicesters”. (str. 195)

“Od začetka 19. stoletja so na Irskem uvedli veliko Bakewellovih ovac new leicesters, jih križali z domačimi ovcami in nato vzrejali kot novi pasmi galway in roscommon… / … Ne gre za dobrobit in zdravje živali, temveč za njihovo koristnost za kapital.” (str. 196)

The post BROJLERJI, FRIZIJKE, NESNICE, DAJTE ŠE VEČ MESA, MLEKA IN JAJC! first appeared on Rdeča Pesa.

Še dober teden nazaj je neurje razdejalo Komendo in uničilo ves pridelek v okolici Ptuja, v tem tednu pa smo se znašli sredi vročinskega vala.

Posledice podnebne krize vse bolj vplivajo na naš vsakdan, hkrati pa jih najmočneje občutimo prav tisti, ki smo zanje najmanj odgovorni – običajni ljudje, delavke in delavci.

A hkrati je prav na nas, da to krizo razrešimo – onesnaževalna elita, ki nas je v to situacijo pripeljala, se ne bo zlahka odrekla svojim privilegijem, ki ostale sicer peljejo v gotovo pogubo. Kako naj se torej organiziramo, kako naj se upremo?

Nekaj odgovorov lahko ponudi že knjiga italijanskega raziskovalca in političnega aktivista Lorenzo Feltrin “Delavci in svet: boj proti ekološki krizi od znotraj” , ki jo bo v kratkem predstavljal tudi pri nas.

Kdaj in kje?

30. junij ob 19.30

PLAC (Linhartova cesta 43, Ljubljana)

Knjiga temelji na raziskavi štirih primerov: dveh na globalnem jugu – črpanju zemeljskega plina v Tuniziji in predelavi bakra v Čilu – in dveh na globalnem severu – petrokemični industriji v Veliki Britaniji in Italiji.

Prek teh primerov skuša avtor pokazati, kako normalno delovanje obstoječega sistema hkrati poglablja socialno in ekološko krizo – obenem povečuje gospodarske outpute in zaposlitveno prekarnost, podžiga imperializem in vojne ter spodjeda družbeno reprodukcijo.

Prek obravnave preteklih in sedanjih navezav med delavskim in okoljskim bojem – od boja delavcev v italijanski petrokemični industriji proti škodljivim vplivom njihovega dela v času t.i. “vroče jeseni” 1968, do še vedno aktualnih prizadevanj za pravičen prehod nekdanjih delavcev tovarne GKN v Firencah – knjiga raziskuje možnosti za povezavo med organiziranjem na delovnem mestu in mobilizacijami v širši skupnosti, ki bi lahko ponudila alternativo dilemi “zdravo okolje ali delovna mesta”.

The post VABIMO: PREDSTAVITEV KNJIGE “DELAVCI IN SVET: BOJ PROTI EKOLOŠKI KRIZI OD ZNOTRAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenske železnice so sporočile izjemno novico: 1. julija bodo za 16 odstokov podražili vozovnice, za dodatek za nakup na vlaku pa bomo morali odšteti dvakrat več: namesto 5 evrov kar 12! Uskladitev, pravijo, “odraža dolgoročno rast stroškov”. Kako prijetno, da se stroški vedno znajdejo na pravi strani računa – tisti, ki jih plača delavec na poti v službo. 

Posebej ganljiv je del o dodatku na vlaku. Na SŽ pojasnjujejo, da želijo s podražitvijo “zmanjšati število potnikov, ki na vlak vstopijo brez vozovnice”. Če ljudje nimajo denarja za vozovnico pred vstopom, jim bomo pač podražili tudi možnost, da jo kupijo med potovanjem. Tako se bo število “neplačnikov” zmanjšalo, ker bodo nekateri raje skočili skozi okno, kot plačali 12 evrov dodatka, ker ni imel časa kupiti vozovnice na postaji. 

Simpatično je tudi to, kako so se SŽ pohvalili, da niso šli po poti “visokih glob”, kot to počnejo v “številnih evropskih državah”, kot, da je edina alternativa podražitvi kaznovanje revščine s še višjo kaznijo. Med dražjimi vozovnicami in visokimi globami je v resnici še tretja pot, ki je ne omenjajo – javni prevoz kot javna dobrina, ki ga financiramo solidarno preko obdavčitve kapitala, ne pa iz žepov dnevnih migrantov.

Dodatno pri SŽ želijo “spodbuditi” tudi kolesarjenje. Ne tako, da bi kolesarjem omogočale lažji dostop na vlake, ampak bolj tako, da se zaradi podražitev celo pot odpeljejo s kolesom in na vlak sploh ne stopijo. Prevoz kolesa se namreč draži kar za 100 % – iz 1,5 na 3 evre. Kaznovani bodo torej prav tisti, ki se v službo, raje kot z avtom, odpeljejo z vlakom in nato pot nadaljujejo s kolesom. Kolesarji, ki so zaslužni za en avto manj na cesti, naj raje plačajo dvakrat več, da bo proračun lažje dihal.

Na srečo pa pavšalne vozovnice za celotno Slovenijo ostajajo nespremenjene. Torej tisti, ki si lahko privoščijo predplačati za celoletno karto, bodo nagrajeni s stabilnostjo cene, medtem ko bo občasni ali priložnostni potnik, pogosto tisti z manj denarja in manj predvidljivim urnikom, nosil breme podražitve.

SŽ nam še sporočajo, da je javni prevoz “med najugodnejšimi oblikami prevoza”, kar je gotovo res, če ga primerjamo z zasebnim helikopterjem. Vprašanje pa ostaja, zakaj se stroški energije, dela in vzdrževanja vedno znajdejo na vozovnici delavca, nikoli pa na dividendah ali na proračunskih prerazporeditvah, ki bi jih lahko preusmerili od avtocestnih projektov k javnemu prevozu. Ampak saj veste – kapitalizem nima alternative, samo več doplačil.

Fotografija: Slovenske železnice

The post POSEBNA PONUDBA: PLAČAJTE VEČ ZA ISTI VLAK IN SLABŠI VOZNI RED first appeared on Rdeča Pesa.

Afganistan, Angola, Bolivija, Brazilija, Kambodža, Čad, Čile, Kongo, Kuba, Dominikanska republika, Salvador, Filipini, Grčija, Grenada, Gvatemala, Haiti, Honduras, Iran, Irak, Koreja, Laos, Libanon, Libija, Nikaragva, Panama, Somalija, Sudan, Sirija, Surinam, Venezuela, Vietnam, Jemen, ZR Jugoslavija. Vse navedene države druži ena skupna točka. V zadnjih 80 letih so bile napadene s strani Združenih držav Amerike (ZDA). V nekatere izmed njih so vkorakali ameriški vojaki, druge so bile tarče obsežnih bombandiranj, v tretjih so vojaške obveščevalne službe ZDA načrtovale in sodelovale pri izvedbi krvavih državnih udarov. 

Država, ki je sicer nastala na genocidu nad ameriškimi staroselci in se desetletja dolgo bogatila in utrjevala s pomočjo suženjstva, letos praznuje 250. obletnico neodvisnosti. V ta namen sta ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ter agentura domačega in tujega kapitala pod nazivom Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham Slovenia) včeraj organizirali svečano prireditev v ljubljanskih Križankah. Na močno zastraženi slovesnosti so se zbrali člani slovenske vlade, na čelu s predsednikom Janezom Janšo, menedžerski razred, ki ga je zastopal predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, akademska elita z bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem ter rektorjem ljubljanske univerze Gregorjem Majdičem in najglasnejši proizraelski lobisti  z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom na čelu. 

Ob srkanju šampanjca so s pozornostjo poslušali nagovor predsednika slovenske vlade in nove ameriške veleposlanice v Sloveniji, Asel K. Roberts. Ta je med drugim dejala, da so ZDA “oblikovale svetovni mir, varnost in blaginjo.” Uradna predstavnica največjega generatorja nasilja, vojne in izkoriščanja na svetu, se je pred zbrano plejado ustrežljivih podložnikov pohvalila kar sama. Vendar njena pohvala ni ostala osamljena. Z visokoletečimi besedami o “deželi svobodnih in domovini pogumnih” jo je dopolnil tudi Janša. 

Medtem, ko aktualna oblast jemlje volilno pravico za glasovanje na lokalnih volitvah več kot 100.000 našim sosedom, prijateljem in sodelavkam se hkrati podložno privija v objem tujim gospodarjem. Medtem, ko načrtuje razkroj naših sistemov družbene solidarnosti na račun bogatenja privilegirane peščice, hkrati kliče “Bog živi Združene države Amerike!” Domoljubje v objavah na družbenih omrežjih, amerikoljublje v realnosti. 

#rdečapesa

The post BOG ŽIVI ZLOČINSKE DRŽAVE AMERIKE first appeared on Rdeča Pesa.

Pobuda Maribor proti sežigalnici je včeraj, pred “javno” predstavitvijo projekta Energijska izraba odpadkov – EIOM, organizirala tiskovno konferenco, na kateri je predstavila zdravstvena, okoljska in ekonomska tveganja morebitne sežigalnice odpadkov. Tiskovno konferenco so med drugim obiskali policisti, na predstavitvi sežigalnice pa so varnostniki odstranili povsem miroljubni aktivistki. Politična elita medtem enoglasno vpije, da je sežigalnica rešitev brez primere. 

Na tiskovni konferenci je Katja Sreš iz Ekologov brez meja dejala, da odpadki niso naravni pojav in da nastajajo zaradi odločitev, ki jih sprejemamo pri načrtovanju izdelkov, proizvodnji, potrošnji in ravnanju z viri.  Sežig odpadkov je po njenih besedah priznanje, da ne vemo več, s kakšnimi izdelki imamo opravka, in da se nočemo soočiti z dejstvom, da nekateri med njimi sploh ne bi smeli biti na trgu. 

Namesto da bi odpravljali vzroke, odstranjujemo posledice, stroške tega pa nosi družba. Dejala je, da je sežig najdražji način ravnanja z odpadki in pridobivanja toplote. “Javna sredstva bi morali vlagati v tehnologije, ki bodo relevantne in perspektivne še desetletja, ne pa se za 30 let zavezati k vzdrževanju preteklosti.” Evropske države, ki so najbolj stavile na sežig, se danes soočajo z vprašanjem, kako zmanjšati svojo odvisnost od teh objektov. Hkrati je Evropska unija opustila financiranje sežigalnic, saj prepoznava njihovo neskladnost s cilji krožnega gospodarstva in podnebne nevtralnosti.

Maribor je po kakovosti zraka med 25 odstotki najbolj onesnaženih mest v Evropi. 

Sara Levart, zdravnica iz oddelka za pljučne bolezni UKC Maribor, je opozorila, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 99 % svetovne populacije diha zrak, ki zaradi onesnaženosti presega mejne vrednosti priporočil. “Poleg različnih plinov so z vidika vpliva na dihala problematični delci PM 2,5 in 10 mikronov. Akutno ali kronično vdihavanje PM delcev povzroči okvaro sluznice v dihalnih poteh in pljučih ter pomembno vpliva na razvoj ali poslabšanje respiratornih bolezni. Povečano je tveganje za razvoj astme, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), večje je tudi tveganje za nenadna poslabšanja teh dveh.”

Aktivisti so opozorili, da je nesprejemljivo, da v take razmere dodajamo še sežigalnico. Zraven že naštetih bolezni zaradi onesnaženega zraka zdravstvena stroka pri nas in v tujini opozarja, da prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja.

Ana Lah iz pobude Maribor proti sežigalnici je bila kritična do meritev, ki jih izvajajo pri EIOM-u na kraju, kjer trenutno ne stoji nič. “Vseh okoljsko spornih in nevarnih snovi niti ne poznamo in zanje nimamo mejnih vrednosti. Filtracijski sistemi nikoli ne filtrirajo vsega. V sežigalnicah nastajajo koktejli snovi, ki jih ne moremo predvideti. Veter bo te delce raznosil, pristali pa ne bodo samo na Teznem in Taboru, ampak tudi na Pobrežju, v Brezju in Stražunskem gozdu, v Centru, Magdaleni, Novi vasi, Košakih, Koroških vratih, v Radvanju, Razvanju, na Studencih, v Malečniku, v Pekrah in Limbušu, v Miklavžu, Hočah. Namesto sežigalnice potrebujemo učinkovit mestni sistem, ki bo ločeno reševal problem ogrevanja in odpadkov.”

Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka (izjavo je brala Maja Šušteršič) je spomnila na primer Anhovega. “Anhovo ni edini kraj v Sloveniji, kjer ljudje še danes plačujejo ceno azbesta iz nekdanje industrije. Tudi Maribor sodi med območja z visoko pojavnostjo mezotelioma, najhujše azbestne bolezni. Ideja, da bi v tako ranljivem okolju brez predhodnega posvetovanja s prebivalstvom zagnali še sežigalnico odpadkov, je nevarna, nerazumna in malodane nesočutna.” Mariborčanom in Mariborčankam je sporočila: “Ne postanite tudi glede sežiga tako kot Anhovo še ena kolateralna škoda slovenske sprege politike z gospodarstvom. Udarite po mizi zdaj, čez dvajset let bo udarjati po zvonu prepozno.”

Arne Vehovar iz ljubljanske iniciative Kakšno mesto hočemo je izpostavil, da s sežigalnicami postajamo družba, ki si na deklarativni ravni prizadeva za zmanjševanje količin odpadkov, a je hkrati od njih odvisna. “Namesto da bi ambiciozno in radikalno zastavili sistemske rešitve za zmanjševanje nastajanja odpadkov, smo se raje sprijaznili z dejstvom, da bo količina odpadkov počasi naraščala, mi pa jih bomo kurili in toploto uporabljali za ogrevanje. Če bo zaradi tega vsako leto umrlo nekaj ljudi več in bo več pljučnih in drugih bolezni neposredno povezanih z onesnaženim zrakom, je to pač kolateralna škoda.” Dejal je še, da bi država lahko sprejela zakon o kavcijskem sistemu, ki bi vodil do višje stopnje recikliranja. Uvedli bi lahko sisteme ponovne uporabe ter strožja merila glede količin in oblikovanja materialov za embalažo. “Kot družba se moramo upreti zavajanju, da so sežigalnice edini in optimalen način reševanja problema odpadkov. Izgradnja sežigalnic je dokaz nezmožnosti racionalne samoorganizacije družbe. Sežigalnice so v mnogih pogledih poraz civilizacije.”

Fredi Magdič iz Civilne iniciative Tezno je opozoril, da si gradnjo sežigalnice želijo predvsem lobiji. “V svojih prizadevanjih, da bi javnost prepričali o neoporečnosti objekta, nam slikajo katastrofične scenarije, če se z njimi ne bomo strinjali. Vendar pa so v hlepenju po dobičku pripravljeni žrtvovati zdravje ljudi, tvegati onesnaženje okolja in v zakup vzeti celo prezgodnje smrti. Pritiskajo, da se mora projekt izvesti takoj, ob tem pa zamolčijo, da obstajajo drugačne, okolju prijaznejše rešitve, ki jih v Evropi in svetu že uspešno uporabljajo.” Alternative so preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, izboljšano recikliranje ter uporaba sodobnih tehnologij za preostanek odpadkov z manjšim vplivom na okolje kot sežig. 

Kljub zagotovilom, da si EIOM želi dialoga z vsemi, pa popoldne ni minilo brez represije nad okoljskimi aktivistkami. Začelo se je že na novinarski konferenci, ki so jo, zanimivo, obiskali tudi policisti ter zaslišali dve osebi. Pozneje, na tako imenovani javni predstavitvi projekta so varnostniki odstranili aktivistki, ki sta med županovim govorom dvignili transparenta, ki sta ponazorila nasprotovanje gradnji sežigalnic.

Naj še dodamo, da je bila predstavitev projekta z javno razpravo povsem neuravnotežena. Začelo se je z dobro uro navijaških govorov župana, direktorja EIOM-a ter najverjetneje podkupljenega profesorja iz Reke. V poznejši panelni razpravi so se investitorji med sedmimi sodelujočimi potrudili povabiti zgolj enega nasprotnika sežigalnic, okoljskega aktivista Uroša Macerla. Za vprašanja iz publike so pripravili qr-kodo in na koncu odgovorili zgolj na eno vprašanje potem pa prešaltali nazaj na scenarij. Več o piarovski razpravi polni laži in zavajanj pa kdaj drugič. 

The post SEŽIGALNICE SO PORAZ CIVILIZACIJE first appeared on Rdeča Pesa.

Janševa vlada je ta in prejšnji teden naredila zgodovinski korak v boju za pravičnost. Ne za delavce, ne za najemnike, ne za tiste, ki komaj plačajo položnice — temveč za tisto najbolj ogroženo skupino v slovenskem gospodarstvu: trgovce z naftnimi derivati.

Z novo uredbo se namreč zvišujejo najvišje dovoljene marže — in to za vsa goriva enako, na 0,1150 evra na liter. Za bencin je to 15-odstotna povišica, za dizel 17-odstotna, za kurilno olje pa kar 44-odstotna. Ker nič ne pove “skrbimo za ljudi” tako glasno kot 44-odstotno povišanje marže pri ogrevanju.

Uradna obrazložitev? “Predvidljivost cen za potrošnike in stabilnost oskrbe.” Ker nič ne zagotavlja predvidljivosti za potrošnika tako dobro kot to, da bo jutri plačal več kot danes. A vlada je bila kreativna. Ko so izračunali, da bi nova metodologija bencin podražila, so hitro znižali trošarino — in bencin je ostal pri 1,592 evra na liter. Problem rešen. Vsaj za bencin.

Za dizel in kurilno olje pa te sreče ni bilo. Trošarini sta že na zakonskem minimumu, tako da manevrskega prostora ni več. Zato bo dizel zdaj dražji za 3,3 centa, kurilno olje pa za 0,6 centa. Kdo kuri z naftnim kurilnim oljem? Večinoma starejši, ljudje na podeželju, tisti z nižjimi dohodki. Točno tisti, za katere vlada skrbi.

Seveda obstaja tehničen razlog: uredba posodablja obračunavanje biokomponent v dizlu in prilagaja stroške transporta. Biokomponente so dražje, zato mora to nekdo plačati — in ta nekdo smo, kot ponavadi, navadni ljudje.

Vladna regulacija cen naftnih derivatov je sicer načeloma dobra stvar — brez nje bi bile cene verjetno še višje. A ko vlada regulacijo “posodobi” tako, da ob tem zvišuje marže in potrošniku to prodaja kot skrb zanj, je to klasičen primer politike, ki skrbi predvsem za interese kapitala, ne ljudi.

Tisti, ki res potrebujejo pomoč pri stroških energije, bodo morali počakati. Trenutno je prednostna naloga poskrbeti, da bo poslovni model bencinskih servisov vzdržen.

Prioritete so le prioritete. Predvidljivost je zagotovljena. Veš točno, da boš plačal več.

The post SKRB ZA MALEGA ČLOVEKA V KAPITALIZMU = DRAŽJE GORIVO ZA LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

Sunki vetra so v občini Komenda v večernih urah 10. junija dosegli več kot sto kilometrov na uro, odkrivali strehe, podirali drevesa in prekinili cestne povezave. Poškodovanih je bilo več kot sto objektov, škoda pa je po prvih ocenah večdesetmilijonska. Medtem je ista nevihtna fronta iste noči s točo uničila pridelke na Dravskem in Ptujskem polju ter v Halozah, kjer kmetje zjutraj na svojih njivah niso imeli več kaj pobirati.

Kapital in mediji temu pravijo naravna nesreča. V resnici pa je to posledica sistema, ki je desetletja vedel, kaj dela in je kljub temu zasledoval profit pred naravo.

Fosilna industrija je vedela, da bo prišlo do krize že v 70. letih. Njihovi lastni znanstveniki so jim so napovedovali posledice uporabe fosilnih goriv, kapital pa je izbral profit in znanstvenike utišal. Medtem so njihovi lobisti blokirali vsak zeleni dogovor – in še vedno ga. Tako leve kot desne vlade povsod so uvajale in ohranjale subvencije za nafto in plin, medtem ko so rezale sredstva za javno infrastrukturo, varstvo kmetijstva in skupnostno odpornost.

Po nesreči v Komendi politiki in predstavniki kapitala zdaj obljubljajo pospešene postopke obnavljanja. Minister za kmetijstvo razlaga, da se na takšne dogodke “ne moremo pripraviti”. V resnici pa se na podnebno niso hoteli pripraviti, ker bi to zahtevalo poseg v lastninske pravice, v energetski sektor, v temelj kapitalizma.

Ampak podnebna kriza ne prizadene vseh enako. Tisti, ki imajo najmanj, so tisti, ki jih naravne nesreče prav najbolj prizadenejo. Manjši kmet brez zavarovanja in brez rezerv izgubi vse, medtem ko lahko lastnik večjega posestva dobi evropske subvencije za škodo. Na drugi strani pa energetska podjetja beležijo rekordne dobičke tudi to leto.

Pravi odgovor na take in prihodnje krize moramo zato iskati izven trenutnega sistema. Rešitev leži v skupni lastnini nad energetsko infrastrukturo, v javno financirani obnovi domov. V kmetijstvu, ki ni prepuščeno trgu in vremenu. Skupnosti morajo imeti moč, da se same zaščitijo.

Najbolj pomembna pa je solidarnost med nami. Ko država odpove in zavarovalnice računajo, so ljudje tisti, ki pridejo pomagat drug drugemu.

Če bi želeli pomagati na terenu pa Slovenska filantropija zbira prostovoljce za terenske akcije v Komendi in okolici. Prva akcija je v soboto, 20. junija, dopoldne. Prijavo lahko najdete na spletni strani Slovenske filantropije in v komentarjih pod objavo. 

Takojšnjo pomoč prizadetim zbira tudi Karitas: SMS DARUJ10 na 1919.

Fotografija: Uprava RS za zaščito in reševanje

The post ZAKAJ NESREČA V KOMENDI NI BILA NAKLJUČJE IN KAKO LAHKO POMAGAŠ TI? first appeared on Rdeča Pesa.

Ko poslušamo bruseljske tehnokrate se zdi prihodnost čudovita: električni avtomobili, sončni paneli in prehod na čisto energijo. V ozadju tega se v resnici skriva umazana, izkoriščevalska resnica. Evropski Akt o kritičnih surovinah (CRMA) pod krinko t. i. „strateških projektov“ odpira vrata divjemu uničevanju narave in lokalnih skupnosti – ne nekje daleč stran, ampak prav tukaj, na evropskih tleh in na našem pragu.

Zadnji primer takega izkoriščanja narave in ljudi prihaja iz Galicije v Španiji (pa tudi iz sosednje Portugalske in Srbije).

Lokalna skupnost v kraju Doade v Galiciji se krčevito bori proti litijevemu rudniku “Mina Doade”. Galicijska vlada je projekt zaradi popolnega pomanjkanja okoljskih ocen in drugih nepravilnosti prepovedala že leta 2020. Evropska komisija pa ga je zdaj uvrstila na seznam strateških projektov, kar pomeni, da se lahko postopki odobritve izvedejo po hitrem postopku, projekt pa bo bogato financiran z javnim denarjem.

Lokalna aktivistka Palmira, ki zaradi groženj z represijo nastopa pod psevdonimom, opozarja: „Tako imenovano ‘zeleno rudarjenje’ ne obstaja. Obstaja le uničevanje naše naravne in kulturne dediščine. Obstaja onesnaževanje vode – vode, ki jo pijemo, v kateri se kopamo in ki daje življenje našim poljem. Podjetje nima našega dovoljenja za gradnjo rudnika litija na naši zemlji.“

Kako je prišlo do tega, da je Komisija kljub nasprotovanju lokalnih skupnosti projekt uvrstila na prioritetno listo? Marca lani je Odbor EU za kritične surovine na seznam strateških projektov uvrstil 11 spornih projektov (vključno z rudniki v Španiji, na Portugalskem in zloglasnim projektom Rio Tinto v srbskem Jadarju). To so storili kljub temu, da ti projekti le dva tedna prej niso dobili zelene luči v procesu strokovnega ocenjevanja same Komisije!

Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja (DG GROW) se je enostavno sestal z državami članicami za zaprtimi vrati, podlegel političnim in kapitalskim pritiskom ter preglasil stroko. Hkrati je pri samem ocenjevanju projektov sodeloval „strokovnjak“, ki je bil direktor skupine SAMCA – prav tistega podjetja, ki promovira rudnik v Doadeju, danes pa vodi projekte rudarjenja v javno-zasebnem podjetju Recursos de Galicia. Skratka, popoln šolski primer konflikta interesov in korporativne ugrabitve institucij.

Bruselj zdaj pod krinko „poslovne skrivnosti“ in „varnostnih razlogov“ skriva okoljske podatke in metodologijo ocenjevanja pred javnostjo. Kljub vsem preprekam se skupnosti ne dajo. Da se pritisk in solidarnost splačata, dokazuje prav primer doline Jadar v Srbiji. Kljub temu, da je bil projekt Rio Tinto na evropskem prednostnem seznamu, je odločen, dolgotrajen in radikalen upor srbske civilne družbe dosegel (vsaj začasno) zaustavitev rudnika.

In prav ta primer razgalja srž celotnega problema. Kapitalizem preprosto menja pogonsko gorivo – fosilna goriva zamenjuje z litijem, kobaltom in ostalimi redkimi zemljami (elementi, ki se uporabljajo v visokotehnoloških naprav, tehnologijah obnovljivih virov energije, elektroniki, avtomobilski industriji ter medicinskih napravah). Metode izkoriščanja narave, ljudi, teptanja lokalnih skupnosti in netransparentnih poslov za zaprtimi vrati pa ostajajo povsem enake. Ne smemo dopustiti, da se podnebna kriza rešuje z uničevanjem tistih skupnosti, ki so zanjo najmanj krive, medtem ko si elite delijo profite.

Da ne bo pomote: podnebna in ekološka kriza sta še kako resnični. Ne gre za vprašanje, ali moramo ukrepati – ukrepati moramo takoj, saj se planet segreva, ekosistemi kolapsirajo, ekstremni vremenski pojavi pa postajajo vsakodnevna realnost. Krize, ki jo je povzročil kapitalistični sistem s svojim brezglavim pregonom za profitom, ne moremo rešiti z isto uničujočo logiko neskončnega izkoriščanja narave.

Prava rešitev podnebne krize ni v tem, da nafto preprosto zamenjamo z litijem, uničimo še tisto malo avtohtonih okolij, ki so nam ostala, in nadaljujemo s hiperpotrošnjo, kot da se ni nič zgodilo. Potrebujemo korenit sistemski prehod, ki bo temeljil na zmanjšanju porabe virov in energije ter na spoštovanju meja planeta – ne pa na novem valu zelenega kolonializma.

Zahtevajmo pravičnost in stopimo v bran skupnostim, ki branijo svojo vodo in zemljo pred kapitalističnim izkoriščanjem. Zahtevajmo ekosocialističen prehod!

The post ZELENI PREHOD ALI ZELENI KOLONIALIZEM? KOMU V RESNICI SLUŽI EVROPSKA MRZLICA ZA KRITIČNIMI SUROVINAMI? first appeared on Rdeča Pesa.

Danes se na stadionu Azteca v mehiški prestolnici s tekmo med Mehiko in Južno Afriko pričenja nogometno svetovno prvenstvo. Med 11. junijem in 19. julijem bodo nogometaši odigrali rekordne 104 tekme. Po napovedih si bo prenos vsaj enega izmed obračunov pred malimi in nekoliko večjimi ekrani po svetu skupno ogledalo več kot tri milijarde ljudi. Med njimi bomo tudi mnogi rdečepesniki in rdečepesnice. Preden pa se posvetimo driblingom, dvojnim podajam, paradam, golom in spornim (VAR) sodniškim odločitvam, pa si oglejmo del umazanega elitnega drobovja spektakla v organizaciji Mednarodne nogometne zveze (FIFA).

Že bežen pogled na cene vstopnic za posamezne tekme nam pokaže, da lahko o ogledu tekem v živo sanjajo zgolj zelo redki posamezniki in posameznice. Karta za sedež v zgornjem delu vzhodne tribune na jutrišnji tekmi med eno izmed gostiteljic, Združenimi državami Amerike (ZDA) in Avstralijo tako na primer stane med 1305 in 1550 evrov. Za ogled finalne tekme, ki bo na sporedu 19. julija na stadionu MetLife v zvezni državi New Jersey pa je treba odšteti med 1700 in 11.000 evri. Od višine se zvrti, bi dejali  Martin Krpan.

Vzemimo za primer navijača iz nam bližnje Bosne in Hercegovine, ki bi si želel ogledati eno izmed tekem svoje reprezentance na letošnjem mundialu. Za povratno letalsko karto do Kanade, kjer bo bosansko moštvo igralo prvo tekmo skupinskega dela bi moral odšteti okoli 920 evrov. Prevoz iz letališča do stadiona ter do prenočišča in nazaj bi ga po konservativnih ocenah stal približno 80 evrov. Za dve nočitvi v enem izmed cenejših hostlov, ki se ne nahaja v neposredni bližini stadiona, bi odštel okoli 110 evrov. Nakup najcenejše karte za tekmo proti Kanadi bi mu iz denarnice pobral dodatnih 235 evrov. Če k temu prištejemo še minimalne stroške za hrano in pijačo ter 115 evrov za vizum pridemo do številke 1560 evrov.

Povprečna mesečna plača na teritoriju Bosne in Hercegovine pa znaša 796 evrov neto. Posameznik s povprečno plačo, bi moral za obisk ene same tekme na svetovnem prvenstvu delati skoraj celotna dva meseca! Samo 7 % zaposlenih z najvišjimi plačami bi si lahko privoščilo ogled tekme, brez da bi za to porabili celotno mesečno plačo. 

Tako zasoljene cene vstopnic in celotnih “navijaških aranžmajev” imajo neposreden vpliv na razredno strukturo gledalk in gledalcev. Če je nekoč veljalo, da so, tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih na tribunah prevladovali delavci in delavke, je danes situacija precej drugačna. Če vzamemo za primer svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990 in tedanje cene vstopnic uskladimo z inflacijo v vmesnem obdobju pridemo do podatka, da je najcenejša karta za tekmo osmine finala stala približno 30 evrov. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bo treba za ogled tekme v enaki fazi tekmovanja odšteti najmanj 190 evrov. Gre za kar 553% zvišanje cen vstopnic v treh desetletjih in pol. Pri čemer je treba povedati, da je število najcenejših vstopnic letos precej bolj omejeno kot na nekaterih predhodnih prvenstvih. 

Zaradi cenovnega iztiskanja navijačev iz delavskega razreda iz tribun, bosta znova trpela tako vzdušje kot tudi kvaliteta in nivo borbenosti na samem terenu. Šport delavskega razreda se pod žezlom komercializacije, nenehne gonje za profitom in osebnih ambicij ultra bogatašev vse bolj izgublja v množici vip lož za najbogatejše, digitalnih “navijaških” transparentov ter kapric predobro plačanih nogometnih funkcionarjev. To ne pomeni, da smo nad fuzbalom obupali, temveč da si ga bo treba v prihodnosti vzeti nazaj – ga preseliti iz ogrevanih sedežev premium sektorjev sodobnih stadionov nazaj na ulična igrišča in navijaške tribune.

O svetovnem prvenstvu bomo poročali tudi v prihodnjih tednih. Ne zamudite naših prispevkov.

The post SVETOVNO PRVENSTVO V AMERIKI: KDO SI GA LAHKO PRIVOŠČI? first appeared on Rdeča Pesa.

Pol leta po ugrabitvi in strmoglavljenju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, Trumpova administracija bolj ali manj odkrito pripravlja vojaško operacijo proti Kubi. Pred nekaj meseci smo v prispevku Ameriški imperializem duši Kubo govorili o gospodarskih in naftnih blokadah Združenih držav Amerike, zaradi katerih je na Kubi pred približno dvema tednoma dokončno zmanjkalo nafte. ZDA izvajajo najhujšo blokado Kube vse od hladne vojne, s čemer želijo Kubo izstradati in jo prisiliti v menjavo oblasti, ki bi bila bolj prijazna do njihovih načrtov.

Že prvi dan svojega drugega mandata je Trump Kubo ponovno uvrstil na seznam držav, ki podpirajo terorizem, s čimer je sprožil obsežen niz sankcij. Po ugrabitvi Madura je Trump izjavil, da je Kuba na robu propada. Konec januarja je razglasil izredno stanje na Kubi in dobaviteljem nafte zagrozil s kaznovalnimi sankcijami, če bodo na otok dostavljali gorivo. 

Prvega maja je njegova administracija izdala sankcije proti vsakemu poslovanju s kubanskim gospodarstvom. To je ukrep, ki v kombinaciji z obstoječim embargom na gorivo Kubi grozi z gospodarskim kolapsom. Po podatkih kubanskega državnega elektroenergetskega podjetja je prihod enega samega ruskega tankerja omogočil, da se je delež kubanskega ozemlja, prizadetega zaradi izpadov električne energije, začasno zmanjšal s 60 na 30 odstotkov, vendar je ta olajšava trajala le nekaj tednov. V maju je otok zabeležil najhujše izpade električne energije v svoji zgodovini. Med 6. in 18. majem je Havana trpela neprekinjene 24 urne izpade električne energije. Hladilniki so prenehali delovati, hrana se je kvarila, kirurške operacije so bile odpovedane, umrljivost dojenčkov pa se je podvojila.

Kljub temu obsežnemu embargu pa Kuba vedno znova dokaže, da je njen zdravstveni in biotehnološki sektor močno napreden. Leta 2011 je Kubi prvič uspelo proizvesti cepivo za napredujočega pljučnega raka. To cepivo deluje tako, da spodbudi imunski sistem k zaustavitvi rasti rakavih celic in s tem upočasni napredovanje tumorjev. S tem cepivom je bilo po vsem svetu zdravljenih že več tisoč ljudi. Glede na izjemen pomen cepiva so se Združene države Amerike strinjale s posebnim dogovorom o izvajanju kliničnih preskušanj cepiva na svojem ozemlju. Prav ZDA, ki na Kubi izvajajo obsežno blokado, imajo korist od njenih prebojev na področju medicine. Kubanski in argentinski znanstveni so po tem razvili še drugo cepivo za pljučnega raka. Od prve registracije leta 2013 je zdravljenje prejelo več kot 3000 ljudi. Nadaljnje študije, izvedene med letoma 2014 in 2024, kažejo, da je mediana preživetja 14,4 mesecev, in da več kot 20 % bolnikov po prejemu cepiva preživi več kot pet let. 

Med pandemijo COVID je Kuba razvila pet cepiv. Prav tako so imeli eno najnižjih stopenj umrljivosti zaradi COVIDa na zahodni polobli. Cepiva, ki so jih proizvedli na Kubi, so bila proizvedena brez potrebe po specializiranem hlajenju, kar pomeni, da jih je bilo mogoče enostavno prevažati in distribuirati po vsem svetu tudi na kraje, kjer dostop do takšne infrastrukture ne bi bil mogoč.  Do avgusta 2024 je bilo v državah z visokim dohodkom razdeljenih več kot 222 odmerkov na 100 ljudi. Leta 2021 so ameriška farmacevtska podjetja, ki so proizvajala cepiva proti COVID-19 (Moderna, Pfizer, Johnson & Johnson), ustvarila dobiček v višini 31 milijard dolarjev, medtem ko so na Kubi cepiva izvažali bolj ali manj po proizvodni ceni.

Kuba je nekoč imela eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu. Vendar se je od leta 2019, ko je bilo proti Kubi uvedeno več kot 250 dodatnih sankcij, stopnja umrljivosti dojenčkov povečala za 148 %. Ocenjuje se, da je to terjalo 1.800 življenj dojenčkov. To je neposreden rezultat blokade, katere namen je uničiti državo, ki se ne podredi interesom Združenih držav.  

ZDA izvajajo blokado proti Kubi, da bi lahko trdile, da je Kuba neuspešna država, kar pomeni tudi, da je njen brezplačni zdravstveni sistem neuspešen – vse to zato, da lahko ohranijo svoj katastrofalen zdravstveni sistem, ki deluje izključno za dobiček, kljub trpljenju in dolgovom, ki jih povzroča delovnim Američanom.

The post KAJ SE DOGAJA S KUBO? first appeared on Rdeča Pesa.

Na mariborski Piramidi je danes zaplapolala palestinska zastava. Mariborčanke in Mariborčani smo jo izobesili kot izraz solidarnosti s palestinskim ljudstvom, ki se že desetletja sooča z okupacijo, apartheidom, etničnim čiščenjem in danes tudi z genocidnim nasiljem. Zavedamo se, da izobešanje zastave samo po sebi ne bo ustavilo izraelskega bombardiranja, lakote ali razlaščanja Palestink in Palestincev. Toda tudi simbolna dejanja imajo svojo težo sploh v času, ko slovenska vlada odstranjuje palestinske simbole in napoveduje poglabljanje odnosov z izraelsko genocidno državo. V tem primeru je javno izražanje solidarnosti, tudi z izobešanjem zastav, pomembno, saj s tem želimo poudariti, da oblast ne govori v imenu vseh ljudi. Naše sporočilo je jasno: ne v našem imenu!

Palestinske zastave na Piramidi torej ne izobešamo zgolj kot odziv na ravnanje trenutne vlade. Izobesili smo jo v preteklosti in jo bomo tudi v prihodnje, dokler bo palestinski narod prikrajšan za svoje temeljne pravice. Naša podpora Palestini ne izhaja iz dnevne politike, temveč iz socialističnega prepričanja, da stojimo na strani zatiranih, izkoriščanih in vseh koloniziranih ljudi po svetu. Živela svobodna Palestina! 

The post PALESTINSKA ZASTAVA ZAPLAPOLALA NAD MARIBOROM  first appeared on Rdeča Pesa.

“Podnebno krizo je povzročila kapitalistična organizacija družbe, zato krize kapitalizem ne more rešiti. Države na Balkanu, periferiji Evrope, so tiste, ki posledice nepravičnega prehoda že močno čutijo. Lokalna in državna politika prodajata dostop do surovin tujim korporacijam, te pa za lasten dobiček odpirajo nove rudnike, ki onesnažujejo vodo in izsekavajo gozdove, dobiček pa gre na tuje. Po drugi strani pa zapiranje ali prodaja rudnikov tujim podjetjem zaradi nizkih cen premoga povzroča propadanje skupnosti, ki so bile od njega odvisne. 

Profitno usmerjen zeleni prehod delavce in podnebne aktiviste postavlja na nasprotna pola. Tukaj nastopi ključna vloga Zbora, ki povezuje tako aktiviste kot lokalce, delavce in internacionaliste, jasno izpostavlja kapitalistični sistem kot skupnega sovražnika ter pomaga graditi infrastrukturo odpora. Zato je spodbudno, da se je srečanje končalo s konkretnimi načrti za nadaljnje delo.”

Z vami delimo reportažo z aprilskega delovnega sestanka Zbora – Združeni balkanski otpor i rad, ki povezuje lokalne boje proti ekstraktivizmu, kolonializmu in imperializmu na Balkanu.  Reportažo so pripravili v znanstveni redakciji Radia Študent.

Prisluhnite!

https://radiostudent.si/znanost/odprti-termin-za-znanost/zbor-proti-ekstraktivizmu-na-balkanu

FOTO: Avtorica prispevka, objavljenega na Radiu Študent

The post DELIMO: ZBOR PROTI EKSTRAKTIVIZMU NA BALKANU first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo nekaj izsekov prispevka o organiziranju v javnem potniškem prometu, ki smo ga rdečepesarji pripravili za revijo Prelom.

“V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora. 

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje. 

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). 

Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. 

Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. 

O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.”  

Kaj so povedali? Preberite v prispevku na povezavi: https://prelom.je/organiziranje-za-boljsi-javni-potniski-promet-v-mariboru/

The post ORGANIZIRANJE ZA BOLJŠI JAVNI POTNIŠKI PROMET V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski minister za nacionalno varnost, vojni zločinec in sionistični terorist Itmar Ben Gvir, je pred dnevi praznoval abraham. V okviru morbidne slovesne zabave, ki si jo je pripravil ob tem jubileju, je prejel dve torti. Na obeh je kraljevala zanka za obešanje, kot spomin na nedavni zakon o usmrtitvah palestinskih zapornikov, ki ga je na njegovo pobudo sprejet izraelski parlament. Prvo torto, ki mu jo je izročila žena, je krasil napis “Včasih se sanje uresničijo”, na drugi, ki je prejel v dar od kolega sionističnega terorista, Yoava Eliassija, pa so zanko za obešanje dopolnjevale pištole in zemljevid Izraela, na katerem so bili v okvir sionistične državne tvorbe vključeni tudi vzhodni Jeruzalem, Zahodni breg in Gaza. 

Zgolj štirideset kilometrov od luksuzne vile, kjer so izvrševalci genocida praznovali rojstni dan enega izmed njegovih načrtovalcev, so palestinske družine v šotorskih naseljih, sredi porušene Gaze, s strahom pričakovale noč. Kljub navideznem premirju, ki na območju Gaze vlada od sredine oktobra lanskega leta, so namreč izraelski napadi vsakodnevna praksa. V njih je bilo v manj kot sedmih mesecih ubitih že najmanj 829 Palestink in Palestincev.

Praktično vsi preostali prebivalci in prebivalke tega dela Palestine pa so zaradi vsesplošnega uničenja, ki je plod delovanja izraelskih okupatorskih sil, prisiljeni životariti v razmerah gnijočega koncentracijskega taborišča. Pod ruševinami na tisoče hiš, blokov, šol, bolnišnic, vrtcev, športnih dvoran in ostale infrastrukture, namreč po konservativnih podatkih služb Organizacije združenih narodov (OZN) razpada in trohni najmanj 8.000 trupel ljudi, ki so jih ubile agresorske rakete in bombe. Odstranjevanje ruševin poteka izjemno počasi. V slabih sedmih mesecih so jih odstranili le en odstotek. Ključni vzrok za to je pomanjkanje kakršnekoli mehanizacije za odkopavanje in odstranjevanje gradbenega materiala. Izraelske oblasti namreč ne dovolijo vnosa strojev in orodja na območje Gaze. Tudi tem tehničnim pripomočkom so nalepili etiketo antisemitizma. 

Zaradi številnih trupel pod ruševinami, uničenega kanalizacijskega in vodovodnega omrežja, popolnoma zdesetkanih bolnišnic in laboratorijev ter blokade uvoza zdravil, sanitetnega materiala in ostale medicinske opreme, je prišlo do množičnega širjenja nalezljivih bolezni. V pogojih, kjer milijon in pol ljudi životari v improviziranih šotorskih naseljih, v katerih ni vzpostavljenih sanitarij ali pa njihova vsebina ob močnejšem deževju pljuskne na zemeljsko površino, se množijo bolezni dihal, kože in prebavil. Nekatere od njih, sicer lahko ozdravljive z ustreznimi zdravili in terapijo, postajajo dan za dnem bolj smrtonosne za Palestinke in Palestince v Gazi. 

Mnogi med njimi ponoči več ne zatisnejo očesa, ker se je zaradi opisanih razmer v njihovih začasnih naseljih močno pomnožilo število glodavcev. Nedavna raziskava agencije OZN je namreč pokazala, da so glodavci ali škodljivci večkrat dnevno vidni na 80 % lokacij, kjer trenutno bivajo razseljene prebivalke in prebivalci Gaze. Številni prebivalci in prebivalke Gaze poročajo o ugrizih glodalcev, po poročanju agencije Reuters so ti v enem izmed šotorskih taborišč pogrizli več članic in članov iste družine, pri čemer so novorojenčku povzročili poškodbe na obrazu, medtem ko so njegovi babici, ki trpi za sladkorno boleznijo, odgriznili dele prstov na nogi. Salman Khan, specialist infektologije, ki je Gazo v okviru širše medicinske odprave, obiskal v februarju in marcu letošnjega leta, je že tedaj v svojem poročilu opozoril na nesluten razmah leptospiroze. Gre za bolezen, ki je neposredna posledica kontaminacije vode ali zemlje z urinom okuženih živali (v tem konkretnem primeru glodavcev). Bolezen je sicer  ozdravljiva z zgodnjim zdravljenjem z antibiotiki, vendar teh v Palestini kronično primankuje, kar posledično vodi v resne zdravstvene težave obolelih in smrt številnih izmed njih. 

Nova faza genocidne politike sionističnih teroristov je zasnovana na nadaljnjem iztrebljanju Palestink in Palestincev, le da so osrednjo mesto okupatorskih bomb, nabojev in raket sedaj prevzele bolezni, stradanje ter številne druge neposredne posledice vsesplošnega uničenja pogojev za življenje. Zato je pomembno, da napredni ljudje sveta ohranimo fokus na Palestini in osvobodilnem boju Palestink in Palestincev. Naša podpora njihovim prizadevanjem v obliki stavk, blokad, protestov in internacionalnih flotilj je pomemben del boja za svobodno Palestino. Za družbo, kjer bodo torte del otroških praznovanj, okupatorski mučitelji pa jih bodo lahko videli še zgolj skozi zaporniške rešetke. 

The post TORTE ZA SIONISTIČNE TERORISTE, PODGANE ZA PALESTINSKE OTROKE first appeared on Rdeča Pesa.

Na Hrvaškem zasebna podjetja skupaj z državo načrtujejo gradnjo mega podatkovnega centra za umetno inteligenco in obdelavo podatkov, ki bo za svoje delovanje porabil toliko energije, kot celotno mesto Reka. Če bo projekt uresničen, bo to največji podatkovni center v Evropi.

Čeprav mediji in predstavniki kapitala projekt predstavljajo kot potencial za razvoj in veliko gospodarsko pridobitev, podatkovni centri prinašajo okoljsko uničenje, so ogromni potrošniki energije in vode.

Projekt s polnim imenom Pantheon – razvojno in podatkovno središče za umetno inteligenco Topusko– razvija hrvaški podjetnik Jako Andabak v partnerstvu z ameriškimi vlagatelji. Prvi korak k uresničitvi projekta je nedavni podpis pisma o nameri med hrvaškim podjetjem Končar in start-up podjetjem Pantheon Atlas iz Delaware-a, o katerem pa je znano le malo.

Projekt, ki ga nameravajo umestiti v občino Topusko na 120 hektarjev zdaj še pretežno gozdnih površin, vključuje gradnjo transformatorske postaje, približno 280 kilometrov novih daljnovodov, sončne elektrarne z močjo 500 megavatov in nove cestne povezave. Projekt Pantheon bi po navedbah glavnega projektanta Mislava Crnogorca z močjo 1 gigavata porabil okoli 8,76 teravatne ure elektrike letno, kar predstavlja skoraj polovico celotne letne porabe na Hrvaškem.

V letu 2020 je v svetu obstajalo 597 mega (ang. izraz hyper-scale) podatkovnih centrov, 39% v ZDA, 10% na Kitajskem, 6% na Japonskem. Leta 2015 jih je bilo za polovico manj. Večino teh si lastijo Amazon, Google in Microsoft. V zadnjih letih njihova gradnja strmo narašča.

Veliki podatkovni centri lahko v enem dnevu porabijo toliko vode, kot je na dan porabi mesto s 50 tisoč ljudmi. Ogromne količine vode se porabijo že za izdelavo čipov, kasneje pa jo potrebujejo za hlajenje serverjev. Znanstveniki ocenujejo, da za 100 besed, ki jih napišemo v UI vrstico, porabimo eno steklenico vode. Iz ZDA, ki ima največ podatkovnih centrov, slišimo vse več zgodb ljudi, ki so zaradi gradnje podatkovnega centra v njihovi bližini ostali brez pitne vode. BBC je lani poročal o primeru, ko je v Georgi Meta zgradila podatkovni center in onesnažila bližnje zajetje vode, voda je postala rjava, polna sedimentov in nepitna. Prav tako podatkovni centri v neposredni bližini ustvarjajo vroča območja (angl. hot islands).

Podatkovni centri potrošijo tudi ogromno energije. V letu 2020 so porabili med 1 in 2 % svetovne energije, poročajo z Univerze v Oxfordu. Študije Lawerence Berkeley National Laboratory je ocenila, da bodo podatkovni centri do leta 2028 v ZDA predstavljali 12 % vse porabe energije. Prav tako so mnogi podatkovni centri tudi vir onesnaženja zraka in povzročajo globalno segrevanje, saj za svoje delovanje pogosto uporabljajo energijo iz fosilnih goriv. Spomnimo na nedavni dogovor med Microsoftom in Chevronom o izgradnji plinske elektrarne ob novem podatkovnem centru v Teksasu.

Čeprav navadni ljudje umetno inteligenco, ki jo poganjajo podatkovni centri, lahko uporabljamo v vsakem trenutku, pa nam ta jemlje vodo, škoduje okolju, našemu zdravju in pameti. “Umetna inteligenca” je v lasti velikih zasebnih podjetij, njihov namen pa je služenje dobička. V luči tega podjetja skoraj po pravilu sodelujejo tudi z vojsko in so mnogokrat posredno tudi vključena v vojne. Prejšnji teden je Pentagon naznanil, da so z več podjetij za umetno inteligenco podpisali dogovor o možnosti rabe umetne inteligence za vojaške namene. Podjetja NVIDIA,SpaceX, OpenAI, Google, Amazon web service, Microsoft in Reflection bodo v zameno za milijone, ki jih bo zagotovilo ameriško obrambno ministrstvo, zanje razvijalo programe za “vojskovanje z umetno inteligenco”, bojevanje z droni, pomagalo pri odločitvah glede vojaških operacij in podobno.

Projektom, ki uničujejo naravo, pitno vodo in na koncu še sodelujejo v vojnah in genocidih, se moramo delovni ljudje upreti. Kapital svoje projekte zaradi cenejše delovne sile in ohlapnejših okoljskih zakonodaj postavlja na kapitalistično periferijo, na “Balkan”. Toda združeni delovni ljudje lahko dosežemo mnogo – v Srbiji so preprečili multinacionalki Rio Tinto, da bi odprla rudnik litija in uničila porečje reke Jadar. Na Rdeči pesi smo poročali tudi o borbenih ljudeh iz Bosne, ki se borijo za ohranitev narave, proti odprtju rudnikov zlata, svinca, litija in postavitvam ogromnih vetrnih elektrarn s strani številnih multinacionalk, namesto tega pa kot alternativo vzpostavljajo naravne rezervate in regijske parke. Tudi pri nas je uspešen boj proti postavitvi ogromnega vetrnega parka na Pohorju pripeljal do odprtja regijskega Parka Pohorje.

Foto: Streha podatkovnega centra, javna domena

The post PODATKOVNI CENTRI NAMESTO PITNE VODE IN GOZDOV first appeared on Rdeča Pesa.

V zadnjem mesecu smo priča porastu deportacij delavcev-prosilcev za azil. Kot bi se ogrevali za nastop novega evropskega migracijskega pakta, uradniki Ministrstva za notranje zadeve brez usmiljenja delijo odločbe o deportacijah in jih izvajajo brez najmanjšega upoštevanja osebnih okoliščin. Na udaru so se znova znašli delavke in delavci, družine, otroci, invalidi in druge ranljive skupine. Odrekajo jim pravico do azilnega postopka in tudi do legalizacije prek dela. 

To sredo zjutraj so napovedane deportacije treh oseb – dveh mladih moških in ženske, ki so že dlje časa v Sloveniji. S prisotnostjo na kraju deportacije pokažimo odpor proti tem in vsem bodočim poskusom izgonov. Nujno pa potrebujemo številčno prisotnost, predvsem zaradi zgodnje jutranje ure.

V Ambasadi Rog skupaj s tovariškimi organizacijami pozivajo, da pomagamo pri akciji s fizično udeležbo. Pozivu se pridružujemo tudi v Rdeči pesi. Udeležimo se v čim večjem številu, pokažimo ljudsko moč!

Shod in tiskovna konferenca ob napovedanih izgonih delavcev bo v sredo 6.5. ob 6h zjutraj

pred Azilnim domom Vič, Cesta v Gorice 15.

Z vami delimo celotno izjavo za javnost:

USTAVIMO DEPORTACIJE

Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo. 

Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo. 

Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami. 

Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.

Za spoštovanje pravic delavcev in vseh ljudi! Tukaj smo!

The post USTAVIMO IZGONE DELAVCEV first appeared on Rdeča Pesa.

Večja mesta in kraje na praznik dela prebujajo tradicionalne prvomajske budnice, ki po šesti uri (ponekod pa že prej) začnejo doneti iz naših hladnih pločevinastih instrumentov. Običajno se dobimo že malo prej, da se organiziramo, vozniku damo podrobna navodila, kje je potrebno peljati, da slučajno ne zgrešimo naših stalnih postojank, kjer nas ljudje pričakujejo namesto svojih običajnih budilk. Že skoraj dvajseto leto zapored se povzpnem na odprt tovornjak, s tovariši glasbeniki se posedemo in pričnemo svojo prvomajsko turnejo.

Ustavljamo se pred bloki, starim Mercatorjem, domom upokojencem in pred zaselki hiš s spuščenimi roletami. Starejši godbeniki se spominjajo, da je včasih na balkone v blokovskih naseljih prišlo pozdravit več ljudi, da niso bili tako “sramežljivi” ter da so jim skoraj pri vsaki hiši dali kaj za okrepčilo. Z nostalgičnim obžalovanjem povedo, da so zdaj pač drugi časi, da se tudi budnice več ne pričnejo z Internacionalo, kot je to bil običaj.

Ponekod so budnice celo povsem opustili, drugje pa načrtno obujajo to staro tradicijo še iz časov, ko so godbe nastajale kot društva v okviru tovarn in rudnikov in jo preobražajo v folklorni običaj brez vsebine. Tu in tam se še ustavimo pri kakšni izmed hiš na pijači in pecivu. V nekaterih ulicah se zgodi, da rolete ostajajo spuščene in ostanemo neopaženi. Takrat pomislimo, komu in zakaj sploh igramo? Ali smo mogoče igrali pretiho, da nas delovni ljudje ne slišijo in spijo dalje? Ali prvi maj postaja praznik brez delavske perspektive in zgodovinskega spomina?

Na koncu naše poti zaigramo še na osrednjem trgu, kjer se prvi pohodniki zbirajo za prvomajski pohod, nam pa po zaigrani zadnji koračnici ostane občutek zadovoljstva in povezanosti. Svoje delo smo dobro opravili. Kljub temu, da našega tovornjaka na žalost niso krasile delavske parole, si želim, da z ohranjanjem tradicije prenašamo sporočilo prvega maja, praznika vseh delavk in delavcev, še posebej pa tistih, ki so se v preteklosti in ki se še naprej borijo proti vsem oblikam kapitalističnega izkoriščanja. 

Naj bo prvi maj praznik vseh delavk in delavcev, ki ustvarjamo in s svojim delom prispevamo k družbi. Naj bo opomin na to, da so dosežki delavskega boja pod nenehnim pritiskom kapitala in kapitalistične države, ki ji je bolj kot naše izborjene pravice pomembna konkurenčnost na trgu delovne sile. Naj bo opomin na dosežke delavskega boja, na zmage delovnih ljudi in naše medsebojne solidarnosti. Naj nas prvomajska budnica zbudi iz spanca in prepričanja, da je prvi maj zgolj otvoritev roštilj sezone. Naj nam vlije upanja in energije, ki jo bomo potrebovali za to, da si skupaj zgradimo boljši svet. 

Živel 1. maj!

The post “ZBUDI ME ZA PRVI MAJ” first appeared on Rdeča Pesa.

Pri Rdeči pesi smo se pogovarjali z iniciativo Prebijmo embargo, ki se danes odpravlja na Kubo z namenom dostave nujno potrebnih zdravil. 

V pogovoru odpiramo širši kontekst – od zgodovine kubanske revolucije in značilnosti kubanskega socializma do posledic dolgoletne ameriške blokade, ki močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

The post NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo first appeared on Rdeča Pesa.

“Narodnoosvobodilni boj in osvoboditev dežele sta privedla do enakih možnosti za razvoj ustvarjalnih sposobnosti za vse, konca sovražnikove okupacije in konca izkoriščanja človeka po človeku ter vsakršnega zatiranja med ljudmi, na katerih je temeljila prejšnja družba. V narodnoosvobodilnega boju je zrasel lik novega človeka – svobodnega občana socialistične skupnosti.”

Vida Tomšič, KPJ v boju za emancipacijo žensk

The post ŽIVEL DAN UPORA PROTI OKUPATORJU! first appeared on Rdeča Pesa.

Delimo oddajo Radia Študent z gostom Gregorjem Kašmanom. 

“Delavke in delavci, ki niso prepričani v to, da je socialistična prihodnost tista, ki jo želijo, si v vsakem primeru želijo izboljšanja delovnih pogojev, večje demokracije v družbi. To bo možno narediti samo s prekinitvijo kapitalističnega izkoriščanja v nekem trenutku. Eden boljših ukrepov v Sloveniji glede tega je zaprtje trgovin ob nedeljah. Nič več ne bi bilo na računih delavk če bi ob nedeljah delale, ampak za en dan smo 100.000 slovenskih delavk izvzeli iz procesov izkoriščanja.

Nismo delavci samo tistih osem ur v službi. Ko pridemo v svoje lokalno okolje lahko odločamo o svoji zelenici, o javnem potniškem prometu, o onesnaževanju okolja, športnem klubu, kulturnem društvu, vsa ta polja je potrebno demokratizirati. Tu so delavke in delavci ključni.

V italijanski tovarni GKN so se izdelovali izpuhi avtomobilov. Proizvodnja se je na neki točki zaradi ukrepov v podjetju zmanjšala in okrog 400 delavcev bi moralo biti odpuščenih. Podjetje je kupil nek investicijski sklad ki ga je želel zapreti. Delavci so potem zasedli tovarno. Odnose v podjetju so demokratizirali in delavci so vplivali na to, da se danes tam proizvajajo cargo kolesa. Za to so se sami demokratično odločili.

Zeleni prehod od zgoraj navzdol povzroči to, da delavni ljudje ne najdejo skupne točke v boju proti kapitalizmu. To povzroči, da so podnebni aktivisti in ljudje v fosilni industriji na nasprotnih polih. Zato je zeleni prehod nesmiseln.”

Povezava do celotne objave: https://radiostudent.si/znanost/arso/eko-socializem

The post DELIMO ODDAJO RADIA ŠTUDENT: EKO, SOCIALIZEM! first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dobrima dvema tednoma je na delovišču v Mariboru izgubil življenje Kenan Karamuja. Njegova smrt je družbeni umor. Odgovornosti zanj ne nosi le lastnica in poslovodstvo podjetja BS VAR d.o.o, kjer je omenjeni 32 letni delavec opravljal delo, temveč celoten lastniški razred in kapitalistični družbeni red kot tak. Znotraj nenehne gonje za profitom in stalnega zasledovanja privatnih interesov lastnikov kapitala se ustvarjajo družbene razmere, v katerih so varnost, zdravje in družbene potrebe delovnih ljudi popolnoma podrejene bogatenju peščice prebivalstva. 

Odgovor lastnice podjetja BS VAR d.o.o na novinarsko vprašanje o Kenanovi smrti v najbolj brutalni obliki kaže na to izkoriščevalsko in velikokrat celo morilsko naravo sistema v katerem živimo. “Saj vsak dan umirajo, kaj se to vas na televiziji tiče. Banda pokvarjena!” S temi besedami je razkrila tako prezir do vrednosti delavskega življenja kot tudi logiko kapitala po kateri se stvari, ki se odvijajo za tovarniškimi vrati ne tičejo nikogar drugega kot lastnic in lastnikov kapitala. Ni jim dovolj, da si lastijo stroje, naprave, hale in da zmeraj bolj avtoritarno in popolnoma nedemokratično organizirajo delovni proces, sedaj želijo preprečiti še kakršnokoli razpravo o teh praksah. Lastniška banda grozi delavcem, novinarkam, delovnim ljudem kot celoti in jih označuje za pokvarjence. 

Takšne in podobne prakse sicer le redko splavajo na medijsko površino, so pa karakteristika delovnih odnosov v kapitalizmu. Tudi v Sloveniji smo lahko v preteklih letih videli številne primere, ki so se prebili izza trdno zapahnjenih vrat proizvodnih hal, kmetijskih konglomeratov, kontejnerjev prepolnih gradbenih delavcev in drugih delovnih okolij. Kemično podjetje Melamin tako toži družino delavca, ki je leta 2022 umrl v delovni nesreči, med drugim povzročeni zaradi slabe organizacije dela, ki predstavlja temeljno nalogo prav lastnikov kapitala. Istega leta je bilo ugotovljeno, da so lastniki podjetij Marinblue in Selea svoje delavke in delavce sili delati po 40 ur neprekinjeno, pri čemer so bili ti vseskozi izpostavljeni videonadzoru. Lastniki kmetijskih obratov na Dolenjskem pa so si lani poleti medsebojno preprodajali tuje delavce in jih pretepali. 

Neposredne žrtve takšnih praks so največkrat tuji delavci in delavke, ki se uvrščajo na sekundarni trg delovne sile, kjer so značilni nizka sindikaliziranost, višja intenzivnost dela in znatno manjša varnost zaposlenih. Vendar to ne pomeni, da so delavke in delavci na centralnem trgu delovne sile varni pred temu uničujočimi učinki kapitalističnega reda. Po ocenah Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na letni ravni pri nas zaradi posledic poklicnih bolezni umre med 750 in 1000 ljudi. Podatki prav tako kažejo, da se slabšajo kazalniki duševnega zdravja celotne populacije. Zaradi posledic okoljske krize, ki je nerešljiva znotraj kapitalizma, vsako leto izgublja zdravje in življenje premnogo delovnih ljudi. 

Povečana avtoritarnost na delovnih mestih, zmanjšana dostopnost do javnih storitev (npr. zdravstvo), višanje intenzivnosti dela, nižanje delavskih in okoljskih standardov so procesi, ki bodo nesporno pripeljali do dodatnega zvišanja stopnje družbenih umorov. Pot do trajne ustavitve in preobrnitve teh procesov pa je samo ena. Zgraditi moramo svet, kjer bodo družbene potrebe in s tem vrednost človekovega življenja postavljene v samo središče. Takšen svet pa je možen le na ruševinah kapitalizma. 

#rdečapesa

The post DRUŽBENI UMOR first appeared on Rdeča Pesa.

Vabljeni k poslušanju in ogledu prve epizode iz nove serije podcastov Rdeče pese Od paleolita do Tita, v kateri bomo govorili o različnih zgodovinskih temah, njihovi relevantnosti za današnji čas in s tem prispevali k socialističnem razumevanju naše preteklosti.

V prvi epizodi je bil naš gost arheolog Dimitrij Mlekuž Vrhovnik s katerim smo govorili o Engelsovem Izvoru družine, privatne lastnine in države ter o tem kar arheologija danes pravi o teh procesih. Dotaknili smo se sezonskih sprememb družbene organizacije med lovci nabiralci, zažiganja hiš polnih pridelkov, ki so jih pridelali prvi poljedelci, ter pojava privatne lastnine in moških bojevniških grobov v bronasti dobi ter seveda Engelsovih teorij o “svetovnozgodovinskem porazu ženskega spola”.

Pošlji podcast kolegici, stisni lajk na Youtubu in se naroči na naše kanale.

The post OD PALEOLITA DO TITA 1: ALI JE IMEL ENGELS PRAV? O IZVORU DRUŽINE, PRIVATNE LASTNINE IN DRŽAVE first appeared on Rdeča Pesa.

Ameriški imperializem že desetletja izvaja pritisk na Kubo, vendar se je v zadnjih tednih situacija ponovno zaostrila. Medtem ko svet vsakodnevno spremlja novice o napadih na Iran, ne smemo pozabiti na Kubo, ki že več kot mesec dni trpi zaradi ameriške naftne blokade.  Združene države so svojo zmožnost diktiranja razmer v regiji okrepile tudi z vojaškim napadom na Venezuelo in ugrabitvijo njenega predsednika Nicolasa Madura v začetku tega leta. Venezuela je bila namreč vse od leta 1999, ko je tam na oblast prišel Hugo Chavez, glavni dobavitelj nafte za Kubo. 

Ameriški imperializem tako duši Kubo, saj prekinja dobavo goriva, to pa vpliva na letalske povezave in dostop prebivalk do ključnih življenjskih potrebščin. Ob tem je Trump celo omenil možnost »prijaznega prevzema Kube«, kot se je sam izrazil, s čimer je mislil na poskus ponovitve strategije, ki je bila že uporabljena v Venezueli.  Pod pretvezo boja proti kartelom oziroma »narkoterorizmu« je napovedal vojaški poseg v vse ameriške države, ki po njegovo ne upoštevajo imperialističnega svetovnega reda.

29. januarja je predsednik Donald Trump izdal ukaz za popolno naftno blokado Kube. Ta ukrep ima namerno uničujoče posledice za kubansko prebivalstvo, ki se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike, prekinitvami delovanja v javnem prometu, dostavi hrane in odvozu odpadkov. Zaradi pomanjkanja osnovnih storitev so prebivalci pogosto prisiljeni odpadke sežigati kar na ulicah, kar predstavlja resno tveganje za zdravje.

Zaradi Washingtonovih groženj je na Kubo nafto nehala izvažati tudi Mehika, za katero Trump trdi, da jo vodijo karteli, s čimer  namiguje na morebitno ameriško vojaško intervencijo v državi. Trump z dodatnimi tarifami tudi grozi vsem državam, ki bodo Kubi prodajale nafto. S tem želi poglobiti odvisnost Kube od ameriškega goriva in tako povečati svojo zmožnost političnega izsiljevanja države. Poleg tega s spodbujanjem zasebnega sektorja kubanskega gospodarstva skuša pospešiti in poglobiti proces ponovne vzpostavitve kapitalizma. Trump je nedavno izjavil, da se v »socialistični Kubi« obetajo velike spremembe in da bo tamkajšnji sistem kmalu padel. Zatem je kar hitro pohvalil tudi začasno venezuelsko predsednico Delcy Rodriguez, ki se je močno uklonila zahtevam ZDA. Med drugim je v naftnem sektorju sprejela reformo, ki z odpiranjem sektorja zasebnim in tujim podjetjem omogoča večje sodelovanje pri izkoriščanju in prodaji venezuelske nafte ter zmanjšuje monopol državnih podjetij.

Današnje razmere so nadaljevanje več kot šestdeset let trajajoče ameriške blokade in sankcij proti Kubi. Te segajo vse do kubanske revolucije leta 1959, ko je država stopila na pot socialističnega razvoja. Od takrat naprej so ZDA poskušale Kubo politično in gospodarsko izolirati, saj jim predstavlja simbol države, ki se je odločila za protiimperialistično pot. 

V času hladne vojne je bila ena največjih težav Kube njena geografska oddaljenost od zaveznikov, zlasti od Sovjetske zveze, iz katere je uvažala številne dobrine. Po razpadu Sovjetske zveze v devetdesetih letih je država zapadla v hudo gospodarsko krizo in splošno pomanjkanje. Razmere so se nekoliko izboljšale šele po letu 1999, ko je Venezuela pod vodstvom Chaveza začela Kubi dobavljati nafto. K zaostrovanju trenutnih razmer pa prispevajo tudi nekatere evropske države, denimo Velika Britanija. Britanske banke blokirajo transakcije s Kubo, medtem ko mediji, kot na primer BBC, The Guardian in Zahodni mediji nasploh širijo imperialistične laži o državi, ki je od svoje revolucije leta 1959 zgradila družbo, ki ljudi postavlja pred dobiček ter stoji na strani mednarodnega delavskega razreda in naprednih gibanj po svetu.  Ima izjemen zdravstveni sistem, napreden biotehnološki sektor, podpira lokalne iniciative pri trajnostnem razvoju in uspela je vzpostaviti veliko eko kmetij po državi, ki pripomorejo k prehranski preskrbi sicer odrezanega otoka.

Kuba že desetletja igra pomembno vlogo na področju internacionalne solidarnosti, zlasti v zdravstvu. Država je brezplačno izobraževala tisoče zdravnikov iz revnejših držav in pošiljala zdravstvene ekipe tja, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. V zadnjem času pa administracija Donalda Trumpa pritiska na številne države, naj te kubanske zdravstvene misije izženejo. To neizogibno vodi v poslabšanje zdravstvenih razmer v državah globalnega juga.

Obramba kubanskega ljudstva je nujna naloga naprednih delavk po celem svetu. Prihodnost Kube ni odvisna samo od notranjih reform, ampak tudi od širših političnih sprememb na svetu. Po svetu se že oblikujejo solidarnostna gibanja, ki si prizadevajo za preboj blokade na Kubi in nam lahko služijo kot vzgled. Za 21. marca je na primer načrtovana humanitarna akcija, kjer bodo aktivisti iz celega sveta na Kubo prinesli manjkajoče dobrine v bolnice, šole in ogroženemu prebivalstvu neposredno. V komentarju najdete povezave do humanitarne akcije Nuestra America Convoy, katero lahko tudi finančno podprete.

The post AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO first appeared on Rdeča Pesa.

Fitnesi v kapitalizmu so kapitalistična podjetja, njihov cilj je povečanje dobička. Zato uporabljajo različne strategije, od vezav, ki ljudi prisilijo v plačevanje članarin za dve leti, do oglaševanja urgentnosti izgube kilogramov in oblikovanja telesa, vrednega bikinik. To se lepo poklopi z estetskim idealom in seksualiziranjem ženskega telesa, ki postane tržno orodje. Ženska bi po lepotnih standardih morala imeti majhen pas, veliko zadnjico, raven trebuh, gladko kožo in ne bi smela imeti celulita. Z oblikovanjem tržnega ideala, ki ga v popolnosti nikakor ni mogoče doseči, fitnes industrija kroji stalno hlepenje po novih programih za oblikovanje tazadnje, dietah za izgubo maščobe na trebuhu in kremah, ki topijo celulit. Servirajo nam na tone večinoma povsem nepotrebnih prehranskih dopolnil zapakiranih v fensi embalaže, brez katerih bojda ne bomo napredovali. 

Ženskam so namenjene predvsem skupinske vadbe, ki temeljijo na kardiu in raztezanju in precej manj na vajah za moč s progresivno obremenitvijo. Čeprav s samim konceptom skupinskih vadb ni nič narobe, pa je težava, ko se te pomešajo s problematičnim prepričanjem, da težke uteži ženskam odvzemajo ženstvenost. Tako imenovani programi za ženske so zato pogosto osredotočeni na rast tazadnje in precej manj na gradnjo moči v zgornjem delu telesa. 

Za nameček vplivnice, ki oglašujejo delo na svoji riti, pozabljajo omeniti vpliv genetike. Torej da bodo določene ženske lažje dobile večjo rit kot druge, ki pa se jim bodo mišice prej poznale na rokah ali pa ramenih. A tudi za to je fitnes industrija ponudila produkt in nas prepričala, da ga nujno potrebujemo. Pajkice scrunch – po domače povedano push up modrc za rit. Namen teh je, da “popravijo” tvoje plosko ali predebelo tazadnjo oziroma da te prepričajo, da je s tabo nekaj narobe. 

V fitnes industriji je telo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati in optimizirati. Pri čemer se nenehno spreminja ideal, kako naj bi telo izgledalo in čemu naj bi bilo namenjeno. Fitnes individualizira odgovornost za zdravje in dobro počutje, nemalokrat pa ignorira, da nismo vsi v istem čolnu in kapacitete za trening zgledajo od človeka do človeka zelo drugače. Telo postane projekt samodiscipline, kjer posameznik sam nadzira sebe v interesu produktivnosti. To se prenese tudi v delovno okolje, kjer delavec postane bolj učinkovit, discipliniran in sposoben za delo.

Tudi patriarhatu je v interesu, da ženske ostajajo šibke, krhke, majhne in nesamozavestne. Svojo samozavest pa gradijo glede na velikost “glutsov” in ožini pasa. Takšne ženske je namreč lažje nadzirati in se lepše vklopijo v kapitalistični sistem. 

Lahko torej rečemo, da je fitnes industrija v kapitalizmu ideološki aparat. Toda telesna moč sama po sebi ni kapitalistična in se je kot socialisti ne bi smeli izogibati. Več telesne moči pomeni tudi več avtonomije, boljšo samozavest, boljše zdravje in kvalitetno starost. Kar je generalno gledano dobro za vsakega posameznika. Hkrati pa je dobro tudi za družbo. Navsezadnje je močno in zdravo delavsko telo bolj sposobno za politično organiziranje in kolektivno delovanje. V trenutnem krivičnem sistemu pa je lahko tudi sredstvo za sproščanje stresa in bistrenje misli. 

Prednosti treninga za moč je več, med drugim zmanjšuje tveganje za številne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen tipa 2. Spodbuja rast mišic in ohranjanje mišične mase ter preprečuje starostno zmanjševanje mišične mase, mišične moči in kostne gostote skozi življenje. Slednje je ključno za ženske, ki so bolj nagnjene k osteoporozi – če poenostavimo, trening za moč za starejšo žensko pomeni, da si med padcem ne bo usodno poškodovala kolka. Izboljšuje kognitivne funkcije, spomin in koncentracijo. Preprečuje starostno povezane bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Zmanjšuje tveganje za depresijo in anksioznost. Močno vpliva tudi na možgane – izboljšuje kognitivne funkcije, koncentracijo, kreativnost, dolgoročni spomin, zmanjšuje stres in tako naprej. Trening za moč ob tem razvija veščine, ki jih lahko prenesemo na politično organiziranje. Konsistenca, disciplina, potrpežljivost in dolgoročno razmišljanje.

Treninga za moč s progresivno obremenitvijo bi se zato morali lotiti vsi, ne glede na spol, starost ali telesno pripravljenost. Kot družba pa bi si morali prizadevati, da so treningi za moč dostopni vsem. To lahko dosežemo z gradnjo javnih telovadnic, podružbljanjem obstoječih fitnesov ter širitvijo mreže fitnesov na prostem. Slednjih je kar nekaj že na voljo, predvsem v mestih. Primer dobre prakse je fitnes na prostem na Pobrežju v Mariboru, ki ga je postavila mariborska občina na pobudo občanov s sredstvi participatornega proračuna. Prav to je pokazatelj, da si ljudje želijo dostopne vadbe in se zavedajo pomena zdravega načina življenja.

Ob tem, da je na voljo potreba infrastruktura, je ključno še poznavanje pravilne izvedbe vaj, kar bi pa moralo biti vključeno v učni načrt javnih šol. Prav tako pa bi morali imeti v lokalnem okolju vsi na voljo brezplačne programe skupinskih vadb za moč, kjer bi trenirali pod nadzorom usposobljenih inštruktorjev. 

Fizična moč se gradi počasi in postopoma, enako politična moč. V ekosocialistični revoluciji bomo potrebovali močne ljudi, tako fizično kot psihično. 

The post KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI first appeared on Rdeča Pesa.

Lokalcem in aktivistom, ki se borijo proti gradnji megalomaske klavnice kokoši v bližini Siska na Hrvaškem, je prejšnji teden uspelo preprečiti gradnjo enega od 20 obratov načrtovane megafarme. Ukrajinski kapitalisti, ki bi na Hrvaškem zgradili klavnico za ubijanje več deset tisoč brojlerjev (tj. vrsta gojenih piščancev) na uro, so investicijo razdrobili na manjše projekte, da bi s tem zaobšli okoljsko in drugo zakonodajo. V klavnici načrtujejo vzrejo in klanje več kot 100 milijonov piščancev na leto, kar je štirikrat več kot se jih trenutno vzreja na Hrvaškem.

Kot smo na Rdeči pesi že poročali, je eden od investitorjev projekta milijarder, ki ima med drugim v lasti tudi Perutnine Ptuj. Za projektom, ki je bil ustavljen, pa stoji drugi ukrajinski podjetnik Andrij Matiuha, lastnik verige stavnic Favbet. 

Hrvaško ministrstvo za okolje je po pritisku več kot 150 okoljskih organizacij in lokalnih iniciativ ustavilo postopek ocene vplivov na okolje za enega od obratov za procesiranje, ker ni v skladu s prostorskim načrtom mesta Sisak. To je prvi korak na poti do zmage, dokler ne bodo vsi načrtovani projekti gradnje megafarme ustavljeni, pravijo v Zeleni akciji. 

Do ustavitva postopka ne bi prišlo, če se lokalno prebivalstvo in okoljski aktivisti ne bi združili in organizirali. Konec februarja je v Zagrebu proti projektu protestiralo več kot 5000 ljudi, tri iniciative pa so januarja ministrstvu tudi predlagale ustavitev postopka ocene vplivov na okolje v zgornjem primeru. Pred vsem tem je posebno telo, zadolženo za oceno vplivov na okolje, namreč menilo ravno obratno – da je projekt s prostorskimi načrti Siska skladen.

Kaj nam to pove? Pravni postopki zaščite okolja, ki jih izvajajo institucije kapitalistične države, še zdaleč ne pomenijo celovite zaščite okolja po meri večine prebivalstva. Obratno, ti postopki so golo tehtanje interesov “deležnikov” in njihovo prenašanje na papir. Dokler je edini deležnik kapital, postopki pa se odvijajo za zaprtimi vrati, bi bilo le naključje, če bi država tudi dejansko zaščitila interese lastnega prebivalstva.

A ko se ljudstvo organizira in na glas pove, kaj hoče in potrebuje, ga državne oblasti ne morejo kar preslišati brez posledic za lasten obstoj. Država se javnega delovanja lastnega prebivalstva boji, ravno v tem pa je naša največja moč. Zato: organizirajmo se. 

The post ETAPNA ZMAGA ORGANIZIRANIH LJUDI PROTI KAPITALU – V SISKU USTAVILI IZGRADNJO OBRATA PIŠČANČJE MEGAKLAVNICE first appeared on Rdeča Pesa.

Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO₂ nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj z vidika feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.

V 84. členu programa SDS najdemo »uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja«, ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje »državljanske solidarnosti«, kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje, tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom, ne glede na spol.

Najbolje lahko tovrstno »progresivno« politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke »privilegij« braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO pakt.

Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj pogosteje. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot »blodnje« dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki, vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski Uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.

A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke, oziroma »levi pol«, nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada, in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke desnega pola z različnimi oblikami vojaškega roka.

Hkrati je samooklicana »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.

Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, predvsem pa z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih, zato varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji in kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.

S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na »levo« ali »desno« vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje. Zato v Študentskem društvu Iskra tudi letos za dan žensk organiziramo protest!

Javno pismo so napisali v Društvu Iskra.

The post JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE! first appeared on Rdeča Pesa.

“Vprašanje torej ni, ali si želimo enakosti. Vprašanje je, ali smo se zanjo pripravljene organizirati, ker brez organiziranja ne bo podružbljanja, brez podružbljanja ne bo emancipacije in brez razrednega boja se zgodovina ne premakne.”

Vabimo vas k ogledu spodnjega video eseja o prizadevanjih za osvoboditev in polno vključitev žensk v družbeno življenje, ki so ga pripravili v Študentski Iskri. V njem ustvarjalke in ustvarjalci spregovorijo o zgodovini ženske emancipacije, reproduktivnem delu, socialni državi in o tem, zakaj enakost ni nikoli nastala iz individualnega uspeha – temveč iz organiziranega boja in sistemskih sprememb.

Hkrati pa vas vabimo tudi na protestna shoda, s katerimi bomo v nedeljo v Kopru in Ljubljani obeležili mednarodni dan žensk. Povezave do dogodkov najdete spodaj. Se vidimo na ulicah!

https://www.facebook.com/events/1475775824123066 (LJUBLJANA)

https://fb.me/e/jiy1o4zl4 (KOPER)

The post KDO SE BOJI FEMINIZMA? first appeared on Rdeča Pesa.

Ob bližajočem se prazniku delovnih žensk, 8. marcu, smo za vas pripravili cikel objav z analizo položaja žensk v kapitalizmu.

V prejšnjem delu smo se osredotočili na vprašanje vloge družine v kapitalizmu. Tokrat se posvečamo procesu ponovne patriarhalizacije ob vzpostavitvi kapitalizma v Sloveniji.

II. DEL: Dvojna izkoriščanost delovnih žensk

Kapitalistična produkcija in njena buržoazna ideologija praviloma umeščata žensko v družbi znotraj družine primarno v vlogo matere in gospodinje, so pa ženske v večji meri vključene tudi v sistem mezdnega izkoriščanja. Dvojna izkoriščanost žensk je na eni strani posledica zgodovinskih pridobitev ženskih bojev za vključitev na trg delovne sile (ženska se delno osvobodi ekonomske podrejenosti družini in možu, tako na Zahodu kot v državah realsocializma), na drugi strani pa delno še vedno ostaja v vlogi oskrbovalke in gospodinje, ko pride iz službe. 

Vedno večja vključenost žensk v proces družbene produkcije je značilna za čas od druge svetovne vojne dalje, ko so države realsocializmov (pri nas v Jugoslaviji) uveljavljale politike enake vključenosti žensk in moških v delovne procese, družina pa naj bi izgubila ekonomsko vlogo in postala prostor solidarnih odnosov (pri čemer ne pravimo, da patriarhalnega zatiranja v socialističnih državah ni več bilo).

S tranzicijo Slovenije v kapitalizem sta tako ženska kot moški postala izkoriščana mezdna delavca, družina pa je zaradi vedno večje privatizacije javne družbene skrbi (javne kuhinje, vrtci, pralnice) spet vedno bolj postajala prostor, v katerem ima ženska primarno vlogo matere in gospodinje. Jugoslovanski realsocializem je patriarhat in delitev na spolne vloge nameraval sistemsko odpraviti s podržavljanjem in podružbljanjem družbene reprodukcije in vzgoje, kot so množično ustanavljanje javnih vrtcev, menz, pralnic in šol. 

Vse obsežnejša privatizacija po obnovitvi kapitalizma pri nas je močno načela socialistične pridobitve. Poleg tega pa danes že tako okrnjene javne storitve, ki ženske še lahko razbremenijo domačega reproduktivnega dela, pestijo kadrovska podhranjenost, prekarizacija, podplačanost in feminizacija teh poklicev. 

Neoliberalna kapitalistična ekonomija je s selitvijo nekaterih delov proizvodnje, kjer so bile ženske nekoč zaposlene v sindikalno dobro organizirani proizvodnji, v periferne države, na domačem terenu obdržala del višje ovrednotene industrijske proizvodnje in storitveni sektor (informatika, zavarovalništvo, bančništvo). V njem so večinsko zaposleni moški ali ženske srednjega in višjega razreda. 

Ženske delavskega razreda se tako zaposlujejo v podplačanem javnem sektorju ali vedno bolj prekariziranem zasebnem sektorju, ki izvaja nekatere skrbstvne dejavnosti (negovalke, medicinske sestre, vzgojiteljice). Vedno pogosteje pa najbolj razvrednotena dela opravljajo migrantke, ki zapolnjujejo skrbstveno “luknjo”, ki jo v državah kapitalističnega centra povzroča krčenje socialne države kot posledica neoliberalne ekonomske deregulacije zadnjih 30 let. Vzpostavlja se razredno nasprotje med ženskami na dobro plačanih položajih, ki si lahko privoščijo čistilke, hišne pomočnice ali varuške in migrantskimi delavkami. 

The post PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Članice in člani Mreže za pravičen prehod te vabijo na regijsko srečanje mreže, kjer bodo skupaj z udeleženkami in udeleženci razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v Posavju in širše ter se organizirali za njihovo razrešitev:

Kje in Kdaj? Že ta četrtek, 5. 3. 2026, 17:00-20:00, prostori Studia 44/VGC Posavje, Krško, Cesta Krških žrtev 44

Na srečanju:

• bodo članice in člani predstavili namen, delovanje in zahteve mreže, 
• seznanili se bomo s prizadevanji raznih lokalnih iniciativ na okoljsko-socialnih področjih ter
• razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v regiji in širše ter skušali skupaj poiskati rešitve.
  

Posebna pozornost bo namenjena razpravam in organiziranju: za boljši javni potniški promet; za reševanje okoljskih problemov v regiji; za dostop do zdrave, trajnostne in lokalno pridelane hrane ter morebiti še kakšnemu področju, ki ga boste udeleženke in udeleženci posebej izpostavili. 

Osrednji namen srečanj je torej, da se na tistih področjih, ki vas najbolj pestijo, organiziramo, okrepimo skupna prizadevanja in izborimo spremembe na bolje!

Na srečanju bo poskrbljeno tudi za topel obrok.

Aktiviraj se – združimo moči za boljše Posavje, za boljšo družbo!

Tako smo se že začeli organizirati v Mariboru:

MARIBOR SE JE ZAČEL ORGANIZIRATI

Več informacij in prijava:

https://www.facebook.com/events/1613985996470464

The post Štajerci in Kranjci na obeh straneh Save – organizirajmo se za boljše Posavje! first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Prejšnji teden, so države članice Evropske unije z večino podprle prostotrgovinski sporazum z državami trgovinskega bloka Mercosur (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj), ki po več kot 25 letih pogajanj odpravlja carine na približno 92 % uvoženih proizvodov iz držav Mercosurja in 91 % izvoženih izdelkov iz EU v obdobju približno 15 let. Podpis dogovora je bil odobren kljub izrazitemu nasprotovanju nekaterih držav članic, vključno s Francijo, Poljsko in Avstrijo, pa tudi kljub obsežnim protestom kmetov in okoljevarstvenikov v številnih državah EU. Ratifikacija trgovinskega dogovora med državami Mercosur in Evropske unije pa ni bila potrebna na parlamentarnem nivoju posameznih držav članic. Dogovora se torej morajo držati vse države članice, tudi če ga na glasovanju niso potrdile. 

Evropska unija bo po nižjih tarifah iz Mercosurja uvozila kmetijske dobrine, kot so soja, krma za živali, govedina, piščančje meso, sadje in zelenjava. Obratno pa bo v Mercosur Evropa izvozila pesticide, tudi take, ki v EU zaradi regulacij niso dovoljeni, farmakološke izdelke, avtomobile in elektrotehniko. S prodajo v Evropi prepovedanih pesticidov bodo družbe, kot na primer nemška farmacevtska družba Bayer, ustvarjale ogromne dobičke na račun nižjih okolijskih regulacij držav Mercosurja. Najverjetneje bodo sledovi ravno teh pesticidov, ki so v EU prepovedani, v živilih, ki jih bo Unija potem uvozila nazaj.

Sporazum favorizira velike agroindustrijske korporacije, medtem ko mali kmetje ostajajo izpostavljeni konkurenci in zmanjšanju dohodkov. Že sedaj 20 % največjih kmetov v EU prejme približno 80 % subvencij, kar kaže na dolgotrajno koncentracijo sredstev v rokah kapitalsko močnejših proizvajalcev. Med male kmete se uvršča tudi večina slovenskih kmetov. Prav tako taki ekonomski modeli podpirajo množično vzgajanje monokultur, sejanja istih pridelkov leto za letom, kar škodi biodiverziteti in tlem. Lokalna pridelava tako več ni javna dobrina, ampak tržna dejavnost, ki mora konkurirati na globalnem trgu. 

V državah Mercosurja, predvsem v Braziliji, poteka intenziven proces deforestacije, kjer  gozdove krčijo za pridobivanje novih kmetijskih površin. Ta izsekavanja gozdov ne le povečujejo izpuste ogljikovega dioksida, ampak tudi trajno uničujejo biodiverziteto in ogrožajo preživetje domorodnih ljudstev, ki so stoletja upravljala z ekosistemi.

Domorodna skupnost pogosto nima pravnega varstva pred širjenjem agroindustrije, njihova zemljišča pa so izpostavljena nasilnim posegom. V državah Mercosurja delavke niso plačane enako kot kmeti v Evropski uniji. Prav tako je zaščita zdravja in varnosti pri delu tam veliko nižja. Sporazum pa o teh vprašanjih sploh ne govori. V skladu z njim bodo kaznovane  samo trgovinske kršitve, ne pa tudi kršitve delavskih pravic in okoljskih standardov.

Evropa tako samo utrjuje neokolonialne trgovinske odnose in aktivno sodeluje pri deindustrializaciji držav v Južni Ameriki. Nasprotovanje takemu trgovinskemu sporazumu zato ne sme ostati stvar posameznih sektorjev, ampak mora biti skupen boj delavk po celem svetu, ki od spodaj vršijo pritisk na korporacije.

The post KO KRAVE REŠUJEJO VOLKSWAGEN first appeared on Rdeča Pesa.

Ameriška vojaška agresija na Venezuelo, v sklopu katere so ameriške bombe umorile več kot 100 ljudi, ameriške posebne enote pa so ugrabile predsednika Madura, postavlja pred napredne politične organizacije v Venezueli velik izziv. Kako se spopasti z vojaško močjo svetovne supersile in hkrati zagotoviti obstoj in poglabljanje bolivarske socialistične revolucije. 

O teh in drugih pomembnih vprašanjih povezanih z aktualnim stanjem in prihodnostjo  chavizma bo v četrtek, 15.1 ob 17:00 na PLAC-u (Linhartova 43, Ljubljana) potekal pogovor s članicami in člani gibanja Union de Comuneras de Venezuela. Gibanje združuje številne napredne politične, delavske, zadružne in kulturniške kolektive v Venezueli in predstavlja enega od osrednjih gonil politizacije delovnih množic v državi. Vabimo vas, da se pogovora udeležite in tudi tako izrazite solidarnost z ljudstvom Venezuele. 

Dogodek organizira Lista demokratičnega študentstva in bo deloma potekal v španskem jeziku z tolmačenjem v slovenščino.

The post KAJ STORITI? first appeared on Rdeča Pesa.

Po novici o ilegalni vojaški invaziji Združenih držav Amerike na Venezuelo ter ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene se je v četrtek, 8. januarja 2026, pred ameriško ambasado v Ljubljani odvil protestni shod v podporo Venezueli, ki ga je organizirala študentska organizacija Iskra. Protestniki so ostro obsodili ameriški imperializem, politiko neukrepanja in  mlačnega obsojanja iz strani evropskih birokratov ter agresivni Nato pakt.

Napad na Venezuelo ni osamljen incident, temveč nadaljevanje dolgoletne politike nasilnega vmešavanja ZDA v države globalnega jugu. Organizatorji protesta so izpostavili, da gre za »učbeniški primer ameriškega imperialističnega delovanja«, kjer se bombardiranje civilistov in rušenje držav opravičuje z retoriko človekovih pravic in demokracije.

Trditev, da je napad na Venezuelo povezan z domnevno avtoritarnostjo venezuelskih oblasti je napačen. Pravi razlog za agresijo sta dva dejavnika: želja po venezuelski nafti in nasprotovanje projektu izgradnje socializma. Ameriški kapital ne želi razvoja Venezuele, temveč nadzor nad njenimi naravnimi bogastvi in poceni delovno silo:

»Maske so padle, Ameriški imperializem je z napadom na Venezuelo razkrinkal samega sebe! Prej so svoje krvave posege zagovarjali z zgodbicami o človekovih pravicah in demokraciji, danes pa brez sramu povedo, da so ameriška naftna podjetja že na poti v Venezuelo, da privatizirajo oziroma ukradejo njena naravna bogastva in podjarmijo njen delavski razred, ki bo služil zgolj kot poceni delovna sila. Za nenasitni ameriški imperializem pa ne bo dovolj le Venezuela. Iz bele hiše že prihajajo načrti za Kubo, Iran, Kolumbijo,Dansko… Za vsakega, ki se jim gospodarsko in politično ne podredi!«

V govoru je bila izpostavljena tudi vloga sankcij, ki so Venezuelo potisnile v globoko gospodarsko krizo. Te po mnenju govorcev niso izraz skrbi za človekove pravice, temveč orodje ekonomskega vojskovanja: »Amerika je s svojimi zaveznicami Venezuelo popolnoma trgovinsko izolirala ter proti njej uvedla drastične sankcije, čemur lahko pripišemo današnje ekonomsko stanje v državi.«

Protest je napad na Venezuelo umestil v širši kontekst imperialističnih vojn – od Latinske Amerike do Bližnjega vzhoda. Gre za ponavljajoč se vzorec nasilja: »Kamor ameriška hegemonija ne poseže z ekonomskimi sredstvi, to stori s tanki, raketami in bombami.« Pri tem so protestniki izpostavili tudi vlogo ZDA in njihovih zaveznic v genocidu nad palestinskim ljudstvom v Gazi ter poskuse destabilizacije Irana.

Posebna kritika je bila namenjena Evropski uniji in slovenski zunanji politiki. Evropski voditelji se pogosto radi predstavljajo kot moralno naprednejši od ZDA, vendar v praksi sledijo isti imperialistični logiki – povečevanju vojaških proračunov, podpori sankcijam in podrejanju interesom Washingtona:

»Države, kot so Slovenija, nimajo dejanske zunanjepolitične avtonomije: kot članice zveze NATO smo v ključnih varnostnih in geopolitičnih vprašanjih podrejene interesom ZDA, ne glede na to, katera administracija je na oblasti. Istočasno se v okviru Evropske unije rutinsko pridružujejo sankcijskim politikam, ki so Venezueli sistematično onemogočale suvereni razvoj, uničevale njeno gospodarstvo in neposredno prispevale k humanitarni katastrofi, katere posledice danes cinično predstavljajo kot notranji neuspeh države same. Evropski voditelji govorijo o miru, hkrati pa brez sramu povečujejo vojaške proračune in polnijo žepe orožarski industriji. To ni politika miru – to je politika vojne. Pod pretvezo »varnosti« potiskajo Evropo v oboroževanje, eskalacijo in normalizacijo konflikta kot stalnega stanja.«

Shod se ni ustavil pri obsodbi, temveč je pozval k organiziranemu političnemu boju. »En protest ni dovolj. Spremembe ne pridejo iz moralnih apelov, ampak iz organiziranega pritiska«. Temu je sledil poziv k povezovanju v sindikatih, kolektivih in lokalnih okoljih. Internacionalizem je bil predstavljen kot nujen odgovor na globalni sistem kapitalističnega izkoriščanja in imperialističnih vojn.

Na koncu so protestniki pozvali k protiimperialistični organizaciji delovnih ljudi in izrazili svoje zahteve: takojšnje sankcije proti ZDA, izstop Slovenije iz zveze Nato ter izstop iz Evropske unije. Shod se je zaključil v duhu solidarnosti z venezuelskim ljudstvom in s sporočilom, da boj proti imperializmu ni stvar simbolnih gest, temveč dolgotrajne, organizirane politične borbe.

Foto: Peter Žiberna

The post PROTESTNI SHOD V PODPORO VENEZUELI: “NASPROTUJEMO KRVAVEMU IMPERIALIZMU POD PRETVEZO DEMOKRACIJE” first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenija naj se takoj pridruži tožbi Republike Južne Afrike (JAR) zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, pozivajo nevladne organizacije v javnem pismu, ki so ga naslovili na Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) in Vlado RS. 

Civilna družba že skoraj dve leti poziva, naj se Slovenija pridruži tožbi JAR. V tem času smo slišali že veliko izgovorov tako MZEZ kakor tudi Vlade RS, zakaj še ni (bil) pravi čas, da bi to naredili. Zadnji izgovor je bil, da imamo čas do 28. januarja 2026, in da so predstavniki Slovenije temu naklonjeni. Januarski datum se nezadržno približuje, genocid v Gazi pa se nadaljuje kljub domnevno sklenjenemu “premirju”, kar ugotavljajo mednarodnopravni strokovnjaki in mednarodne organizacije za človekove pravice. Grozovito se stopnjujejo tudi izraelske kršitve mednarodnega prava na Zahodnem bregu.

Slovenija mora preiti od simboličnih besed h konkretnemu upoštevanju mednarodnega prava in se takoj pridružiti tožbi zaradi izraelskih kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pred Meddržavnim sodiščem!

Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in ministrici za zunanje in evropske zadeve Tanji Fajon je civilna družba že maja 2025 predala 5.285 podpisov peticije,  ki je zahtevala pridružitev tožbi. Slovenski javnosti je tako v interesu, da Vlada RS stori ta korak. “Približujejo se parlamentarne volitve in pokončen ter konkreten ukrep vlade Republike Slovenije v podporo pravičnosti, spoštovanja mednarodnega prava, za preprečevanje nekaznovanosti in v podporo Palestini bo nedvomno vplival na odločitve volivk in volivcev, kar smo videli tudi že ob volitvah v nekaterih drugih državah,” so še sklenili. Pozivu se pridružuje tudi naše uredništvo. 

The post SLOVENIJA SE ŠE VEDNO NI PRIDRUŽILA TOŽBI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE! ROBI, TANJA, KAJ ČAKATA?! first appeared on Rdeča Pesa.

Ljudje množično podpirajo ekosocialistične ukrepe, poroča mednarodna raziskovalna skupina v nedavno objavljenem članku v reviji The Lancet Planetary health. 

Tematike, ki se ukvarjajo z reševanjem okoljske krize na antikapitalistični način, so le redko predmet raziskav znanstvenikov in znanstvenic. Ti se v kapitalističnem sistemu pogosto ukvarjajo z vprašanji, kako reševati okoljsko krizo z uvajanjem novih tehnologij – kako rešiti okolje in podnebje znotraj kapitalizma. Kako denimo razviti tehnologijo, ki bo zajela ogljikov dioksid iz ozračja ali kako ustvariti učinkovito baterijo za električni avto. To pogosto delajo spontano, prav tako jih v to silijo omejitve projektov in financerjev znanstvenih raziskav, ki si pogosto le želijo, da se izsledki raziskav čimprej prelijejo v dobičke od prodaje raznih izdelkov, tehnologij in storitev.

Situacija v znanstveni sferi se sicer v zadnjih letih, ko je okoljska kriza vse bolj občutna, počasi spreminja “na bolje”. To dokazuje tudi nova objava v prestižni znanstveni reviji, v kateri raziskovalci ljudi sprašujejo, kaj si mislijo o ekosocializmu. 

V študiji je raziskovalce zanimalo, kolikšna je podpora ljudi za ekosocialistično preobrazbo družbe. 5000 ljudem iz Združenega kraljestva in ZDA so predstavili idejo ekosocialistične preobrazbe družbe brez da bi direktno uporabili ta izraz. Vprašali so jih, kaj si mislijo denimo o zmanjšanju nepotrebne in okoljsko uničujoče produkcije in potrošnje, kako bi se jim zdelo, če bi ustanovili univerzalne javne storitve in javne službe, ki bi se ukvarjale z zadovoljevanjem potreb ljudi, kaj mislijo o demokratizaciji kontrole nad financami in sredstvi produkcije in o končanju neenake, imperialistično vodene blagovne menjave z globalnega juga na sever.

Rezultati anket so pokazali, da kar 82% vprašanih v Združenem kraljestvu in 72% v ZDA podpira vse našteto. Ko so anketirance direktno vprašali, kaj si mislijo o konceptih, kot so ekosocializem, odrast, ekonomija dobrobiti, je bila podpora nižja. Ob uporabi pojma je odrast denimo podprlo le 20 do 26 % vprašanih, ekosocializem pa med 36 in 58 % vprašanih. Raziskovalci tako ugotavljajo, da je podpora ekosocialistični transformaciji družbe visoka, a je treba biti pazljiv pri uporabi besed in predstavitvi ideje. Znanstveni koncepti (kot denimo odrast) ali zgodovinsko zaznamovani izrazi (kot denimo socializem) so lahko za navadne ljudi (še posebej v državah z močno prisotno antikomunistično propagando) odbijajoči in narobe razumljeni, dokler niso o tematiki dovolj izobraženi. Veliko bolje je govoriti o konkretnih ukrepih in načinih sprememb.

Kot je zapisal eden izmed avtorjev, doktor Jason Hickel (rdečepesniki priporočamo, da mu sledite na instagramu), je naloga ekosocialistov tudi ta, da ljudi izobražujemo. Kot pravi, je ne glede na uporabo izrazov in konceptov najpomembneje, da smo vedno jasni, da je pri okoljski krizi ključen razredni boj.

The post ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE first appeared on Rdeča Pesa.

Nemčija je nekoč v imenu nemštva že izvajala okruten genocid nad semiti, danes pa v imenu judovstva podpira genocid nad arabsko govorečimi. Je največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu, ki srdito nasprotuje sankcijam proti Tel Avivu. Grega Hrib v prispevku Dokončna rešitev nemškega vprašanja, objavljenem v Disenzu, razpravlja, da je Nemčija kljub povojni denacifikaciji ohranila strukture rasizma, imperializma in represije. To se danes kaže predvsem v njeni neomajni politični, vojaški in finančni podpori Izraelu ter v zatiranju propalestinskih protestov. 

Nemško nasprotovanje sankcijam, obsežen izvoz orožja in kriminalizacija kritike Izraela so, kot razmišlja Hrib, v nasprotju z načeli liberalne demokracije ter spominjajo na avtoritarne prakse. Ti pojavi niso novi, primeri policijskega nasilja nad miroljubnimi protestniki so se dogajali že pred oktobrom 2023. Hrib v prispevku ugotavlja, da se Nemčija ni zares soočila s svojo fašistično in imperialno dediščino, ki jo danes nadaljuje v okviru neoliberalizma in evropskega ekonomskega vpliva.

V prispevku piše o sedmih grehih Nemčije: nacizmu, nepoplačanih vojnih dolgovih, ordoliberalizmu kot nemškemu predhodniku neoliberalizma, neizvedeni denacifikaciji, priključitvi Vzhodne Nemčije, ekonomskemu kolonializmu ter fašizmu široke politične sredine. 

“Dve desetletji po združitvi je Nemčija postala nesporna vladarica Evrope. Kar Nemčiji ni uspelo z zgodovinskim nacizmom in teritorialno ekspanzijo, ji je desetletja pozneje pod okriljem Evropske unije uspelo z neoliberalizmom in ekonomskim kolonializmom. V tretjem tisočletju je Nemčija še okrepila svoj hegemoni položaj gospodarskega in političnega centra na celini, njeni uspehi pa so v veliki meri temeljili na ekonomski podrejenosti in izkoriščanju evropske periferije. Na to periferijo zagotovo spada tudi Slovenija z gospodarstvom, ki je v veliki meri odvisno od nemškega kapitalskega stroja, s katerim evropski hegemon drži v šahu tudi našo domačo politiko. Trenutna slovenska vlada, ki se razglaša za politični branik pred fašizmom in neonacizmom, se namreč nemški državi po mednarodni sodni poti ni pripravljena postaviti po robu ter zahtevati materialnega plačila za njene nepoplačane nacistične zločine. Nemčija evropske dolžnike čvrsto drži za vrat, čeprav ni sama nikdar finančno obračunala s svojimi bremeni.

Neomajna vladna podpora izraelskemu režimu, ki nad Palestinci kljub premirju izvaja neprekinjene poboje, je pravzaprav le najaktualnejši primer globoko rasistične in islamofobne politike nemške države, ki fašizmu nikdar ni resnično pomahala v slovo. Vseeno pa nemška podpora Izraelu ni le (ne)moralna dediščina holokavsta, temveč tudi rezultat globoko prepletenih kapitalskih in strateških interesov. Berlin in Tel Aviv povezujejo med drugim tudi tehnološka partnerstva, skupni interesi v energetiki in varnosti, izvoz vojaške opreme ter milijardni orožarski posli.”

Povezavo do celotnega prispevka najdete TUKAJ.

Foto: Wikimedia (Montecruz Foto)

The post NEMČIJA IMA TALENT, DA SE VEDNO POSTAVI NA NAPAČNO STRAN first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na Venezuelo in ugrabitvi tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura teroristi iz Washingtona grozijo z novimi napadi. Smrt in uničenje želijo sejati tudi v Kolumbiji, na Kubi, Grenlandiji in drugod po zemeljski obli. 

Lokalne in evropske politične elite se na dogajanje odzivajo izrazito servilno. Ne bi čudilo, če bi se odločile Trumpu za agresijo na Venezuelo podeliti še kakšno “mirovniško nagrado”. Odziv običajnih, delovnih ljudi mora biti drugačen. Odločno moramo stopiti na stran miru in se upreti spirali vojne, v katero nas želijo zapeljati ameriški generali in njihovi lokalni natovski lakaji. 

V četrtek, 8.1 se bomo s tem namenom zbrali na protestu v podporo Venezueli. Ta se bo pričel ob 17:00 pred Moderno galerijo v Ljubljani. Na njem bomo izrazili solidarnost z venezuelskim prebivalstvom in zahtevali uvedbo sankcij proti ZDA in izstop Slovenije iz zveze Nato. Pridružite se nam.

En svet, en boj!

The post SOLIDARNO Z VENEZUELO – SKUPAJ PROTI AMERIŠKEMU TERORIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Na omrežju Reddit je zažvižgal ameriški programer, ki je delal za svetovno znano aplikacijo za dostavo hrane. Sklepamo, da gre za večje ameriško podjetje, ki je lastniško povezano tudi z nam bolj znanim Woltom. Zato sumimo, da se podobnih praks poslužujejo (ali pa se po njih vsaj zgledujejo) tudi dostavljalska podjetja pri nas. 

“Tole pišem v knjižnici, na prenosniku, ki ga bom po tem zavrgel, saj me zavezuje ogromna pogodba o nerazkritju informacij. Včeraj sem dal odpoved z dvotedenskim odpovednim rokom in če sem iskren, upam, da me bodo tožili. Na teh informacijah sedim osem mesecev, samo opazujem kodo, kako se v živo realizira. Ponoči ne morem spati, ker sem pomagal zgraditi ta stroj,” je razvijalec programske opreme začel svoj zapis. 

O tem, da so algoritmi v aplikacijo za dostavo hrane razviti tako, da iz dostavljavcev iztisnejo največ, je bilo veliko ugibanja. Razvijalec, ki dela kot backend inženir razkriva, da je resnica precej bolj depresivna kot teorije zarote. “Sedim na tedenskih sestankih, kjer produktni vodje razpravljajo, kako iz »človeških sredstev« iztisniti še dodatnih 0,4 % marže (tako voznike dobesedno imenujejo v shemah podatkovnih baz). O teh ljudeh govorijo, kot da so liki v videoigri, ne pa očetje in mame, ki poskušajo plačati najemnino.”

Po njegovih besedah je “prednostna dostava” čista prevara, za katero stranka plača dodatni denar. Programerjem so jo predstavili kot “psihološko dodano vrednost”, pri čemer se ne naredi ničesar, da bi dejansko stranka prejela dostavo hitreje. “Lani smo celo izvedli A/B test, kjer nismo pospešili prednostnih naročil, ampak smo namerno upočasnili ne-prednostna za 5 do 10 minut, da so se prednostna v primerjavi z njimi zdela hitrejša. Vodstvo je bilo navdušeno nad rezultati. Zgolj s tem, da smo standardno storitev poslabšali – ne pa premium izboljšali – smo ustvarili milijone čistega dobička.”

A to še ni najhujše, nadaljuje. Za odpoved se je odločil zaradi takoimenovanega “indeksa obupa”. Za voznike imajo namreč skrito metriko, ki glede na njihovo vedenje pri sprejemanju naročil meri, kako nujno potrebujejo denar. “Če se voznik običajno prijavi ob 22. uri in brez oklevanja takoj sprejme vsako bedno naročilo za 3 $, ga algoritem razvrsti kot visoko obupanega delavca. Ko je enkrat označen, mu sistem namenoma preneha prikazovati dobro plačana naročila. Logika za tem je: Zakaj bi nekomu plačali 15 $ za dostavo, če vemo, da jo bo zaradi obupa opravil za 6 $? Dobre napitnine prihranimo za občasne voznike, da jih pritegnemo, medtem ko se tiste s polnim delovnim časom zmelje v prah.”

Problematična je tudi “pristojbina za ugodnosti voznikov”, ki jo zaračunajo strankam v vrednosti 1,50 $. To bi naj bilo namenjeno izboljšanju pogojev delavcev (za zavarovanje itd.). “V resnici gre ta denar naravnost v korporativni črni fond, ki se uporablja za lobiranje proti sindikatom voznikov. Imamo poseben interni stroškovni center za takoimenovano obrambno politiko in ta pristojbina teče neposredno vanj. Dobesedno plačujete vrhunske odvetnike, ki se borijo za to, da bi vaš dostavljavec ostal brez strehe nad glavo,” razkriva žvižgač. 

Podjetje je bilo v preteklosti že toženo zaradi kraje napitnin, zato so svojo strategijo spremenili, da je pravno legalna. “Uporabljamo napovedno modeliranje za dinamično zniževanje osnovnega plačila. Če algoritem predvidi, da puščate velike napitnine in boste verjetno pustili 10 $, vozniku ponudi mizernih 2 $ osnovnega plačila. Če pustite 0 $, mu ponudi 8 $ osnovnega plačila samo zato, da se hrana premakne. Rezultat je, da vaša radodarnost dejansko ne nagradi voznika, ampak subvencionira podjetje. Vi plačujete njihovo plačo, da je podjetju ni treba.”

Podjetja, ki delujejo po principu platformne ekonomije, kot so Uber, Wolt, DoorDash, Fodoora in druge, delujejo po principu aplikacij, ki prevzame vlogo šefa in na tak ali drugačen način iz delavcev iztisne največ. Na Rdeči pesi smo o tej temi v preteklosti posneli podcast, v katerem smo gostili Grega Kralja, izkušenega dostavljalca hrane. Z njim smo se pogovarjali tako o skupnih problemih dostavljavcev po svetu kot tudi o primerih, kjer so se dostavljavci uspešno organizirali in uprli. Vabljeni k poslušanju!

Fotografija je simbolična.

The post PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.

Italijanske delavke in delavci so ta konec tedna ponovno rekli ne oboroževanju in vojni. V petek je namreč potekala splošna stavka več sindikalnih central “di base” (sindikatov, organiziranih od spodaj), ki so za 24 ur ustavili delo v več sektorjih – od javnega prometa, šolstva in zdravstva do posameznih podjetij.

Delavke in delavci stavkajo, ker nasprotujejo zvišanju sredstev za obrambo, ki ga je vlada predvidela v osnutku proračuna za prihodnje leto. Gre za povsem zgrešene prioritete: v času vse večje draginje, ki jo še dodatno zaostruje podnebna kriza, želijo vladajoči sloji še več denarja nameniti za orožje. Medtem so javne storitve, ki prinašajo resnično varnost – šolstvo, zdravstvo in sociala – že desetletja finančno podhranjene.

Prvič po letu 2010, ko je vlado vodil Silvio Berlusconi, stavkajo tudi italijanski novinarji, ki zahtevajo novo kolektivno pogodbo, na katero čakajo že od leta 2016. Zahtevajo, da nova kolektivna pogodba vključuje nove poklicne profile, zahtevajo dostojne plače in delovne pogoje tako za novozaposlene novinarje kot za zunanje sodelavce. Število zaposlenih novinarjev je od leta 2011 padlo z 19.000 na 13.000, saj se v zadnjih letih vedno več novinarjev najema kot prekarce, da bi tako dodatno znižali stroške.

V večjih mestih so stavko spremljale tudi manifestacije. V Genovi so se kolektivu borbenih pristaniščnikov pridružili tudi podnebna in propalestinska aktivistka Greta Thunberg, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesca Albanese in nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis.

V nam bližnjih Benetkah se je več kot 3000 stavkajočih delavcev in lokalnih aktivistov zbralo pred orožarskim podjetjem Leonardi in za več ur ohromili dostop do njega. Več kot tri tisoč ljudi je zablokiralo eno osrednjih vpadnic v mesto, da bi izrazili jasno nasprotovanje temu, da se v njihovem lokalnem okolju proizvaja orožje, s katerim Izrael izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci.

V soboto je v Rimu potekala še skupna protivladna in protivojna manifestacija, s katero so italijanske delavke in delavci ponovno dokazali, da ne mislijo zgolj nemo spremljati, kako se njihov denar namenja za oboroževanje, medtem ko sami vse težje pridejo skozi mesec. 

Sledimo njihovem zgledu, organizirajmo se!

Foto: @ramiasolefoto

The post NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

“Če moram umreti,

moraš živeti,

da poveš mojo zgodbo …”

To so verzi, ki jih je zapisal pesnik iz Gaze Rifat Alarira decembra 2023, en teden preden ga je umorila izraelska vojska. Recitacijo te pesmi je letos poleti posnela tudi palestinska deklica Sara skupaj z ostalimi vrstniki, ki bi morala nastopiti v Ljubljani. A jo je dan po objavi recitacije umorila izraelska vojska. Z željo, da Sara, Rifat in ostali Palestinci in Palestinke niso umrli zaman, smo člani Rdeče pese skupaj z društvom Vagant, Fawzijem in Darinko Abder Rahim v sredini novembra v Mariboru organizirali večer palestinske poezije.

Osrednji gost večera je bil palestinski pesnik Fawzi Abder Rahim, rojen v vasi Beit Jeez leta 1945. Med nakbo je bil skupaj z družino izgnan, odraščal je kot begunec – najprej v šotorih, nato v hišah iz blata na Zahodnem bregu. Po šestdnevni vojni je prek Gibanja neuvrščenih prišel študirat v Jugoslavijo, v Maribor in Ljubljano. Tu si je ustvaril družino, dom in se neučil jezik – a hrepenenje po domovini je ostalo. Skupaj s soprogo Darinko je prevedel svoje pesmi v slovenščino in leta 2021 izdal dvojezično zbirko Do kdaj, v kateri se sprašuje, kako dolgo bodo Palestinci še živeli v peklu okupacije.

Prisluhnili smo njegovim pesmim Genocid, Bolečina poti, Mit vzdržljivosti in Rov k svobodi, v katerih opisuje otroke pod ruševinami, porušene domove, izruvane oljke, a tudi neomajno voljo do življenja in svobode. Pesmi so prebrale Zlatka Rashid, Maja Pan, Darinka Abder Rahim in Ana Lah, ki je celoten dogodek tudi povezovala. Pesniški Večer sta kulturno obogatila glasbenika Veronika Kašman in Lan Portir. 

Sprehodili smo se do izvora sionizma, ko je bila Palestina v očeh evropskih velesil »dežela brez ljudi«, čeprav je bila gosto poseljena in del Osmanskega cesarstva. Balfourjeva deklaracija, s katero je Velika Britanija »nekemu narodu obljubila deželo tretjega naroda«, je odprla pot genocidu in prisilnim razselitvam.

Ko so sionisti leta 1948 s terorjem ustanovili Izrael, kar je bila za Palestince nakba – katastrofa palestinskega ljudstva – Palestinci nanjo niso bili pripravljeni. Obešanja, bombardiranja vasi, kolektivno kaznovanje, rušenje domov, prisilni beg v taborišča in izgnanstvo: vse to je postalo zgodovinski horizont, temelji, na katerih je nastala sodobna palestinska poezija. 

Pesnica Fadwa Toukan, rojena tik pred sprejetjem Balfourjeve deklaracije, je odraščala v tradicionalni, patriarhalni družbi. Čeprav iz premožne družine, je bila kot ženska ujeta med štiri stene doma, zato je po osnovni šoli znanje pridobivala sama, ob podpori brata Ibrahima, avtorja stare palestinske himne. Sčasoma je njena poezija postajala čedalje bolj uporniška – po nakbi se je posvetila trpljenju beguncev in položaju žensk v patriarhalni družbi. Njeno pesem Planet Zemlja sta v arabščini in slovenščini prebrala Fawzi Abder Rahim in Jerneja Breznik, v njej pa si pesnica zamišlja svet, v katerem bi Zemlja bila njena – da bi lahko izruvala korenine sovraštva in posušila reke krvi.

Muin Bseiso, rojen v Gazi leta 1927, je bil pesnik in novinar, ki je svojo ustvarjalnost združil z organiziranim odporom. Zaradi sodelovanja v demonstracijah in boju za pravice je večkrat pristal v zaporu. Pesem Izziv, ki jo je prebral Gregor Kašman, govori o tem, da se ne boji verig in vislic: “Pihajte kolikor hočete, naših bakel ne boste ugasnili.”

Taufiq Zijad je bil pesnik, komunistični politik in dolgoletni župan Nazareta. Večkrat zaprt zaradi političnega delovanja, se v pesmi Besede (prebrala jo je Eva Ribič) odpove vsemu, razen poeziji, zemlji, nebu in preprostim ljudem. Taufiq se klanja delavkam in delavcem ter njihovim rokam, ki gradijo svet.

Samih AlQasim, rojen v druški družini, je zaradi zavračanja služenja v izraelski vojski in političnega delovanja, več let preživel v hišnem priporu in zaporih. Napisal je 87 knjig, rdeča nit njegovega dela je revolucija. V pesmi Pismo iz pripora, ki jo je prebrala Urška Breznik, piše iz tesne celice, brez papirja in svinčnika. Kljub skrajnemu neudobju išče pot, kako sporočilo posredovati v svet. 

Najbolj znan palestinski pesnik Mahmud Darwish, ki je bil v času nakbe star sedem let, je moral zaradi sionistov s svojo družino zapustiti rojstno vas. Prisluhnili smo njegovi pesmi Nekdo, ki jo je prebrala Isidora Popović. “Nero je umrl, a Rim še stoji. Naprej bije bitko življenja. Zrno žitnega klasa se suši a zasejalo bo nova žitna polja,” so sklepni verzi pesmi. 

Palestinske pesmi so, ne glede na to, kdaj so nastale, aktualne še danes. Razlika je le ta, da lahko danes grozote spremljamo v živo, na svojih telefonih. Laži sionistov so javne, objavili so jih sami.

Če je svetovni eliti vseeno za življenja Palestincev, ker so njihovi apetiti po moči, nadzoru in bogastvu preveliki, pa ni vseeno nam, ljudem. Palestinke in Palestinci se neomajno borijo še naprej, mi pa skupaj z njimi. Vse do svobodne Palestine. Kot je zapisal Fawzi v pesmi Rov k svobodi: “Korenine tisočletnih oljk še živijo, močnejše so od orožja./../ V rov zasije svetloba rešitve, kljub gorečemu ognju.”

Foto: Sami Rahim

The post Z VERZI PO POTEH OKUPACIJE PALESTINE first appeared on Rdeča Pesa.

V nedavnem referendumu o prostovoljnem končanju življenja lahko vidimo poskus, da bi končno izpolnili program francoske revolucije. V časih pred buržoazno revolucijo so v Evropi cerkve imele monopol nad potekom življenja. Rojstva, poroke, smrt, glavne življenjske postaje, je cerkev obvladovala s svojimi zakramenti. Buržoazna država je sčasoma prevzela register rojstev in poroke, s podržavljenjem nadzora nad prebivalstvom je ljudi osvobodila cerkvenega gospostva. S svobodnim odločanjem o porajanju otrok je zagotovila svobodno upravljanje z življenjem – od rojstva do smrti. Ne pa o smrti sami! Referendum 23. novembra bi nas lahko osvobodil tudi na tej točki, na zadnjem oporišču cerkvene moči. Pa nas ni!

Zakaj se državljanke in državljani niso hoteli otresti zadnjega srednjeveškega jarma? Razlogi za glasovanje »proti« so bili različni, nas poučujejo strokovnjaki. Ideologija »svetosti življenja« in pokorščina papeški cerkvi sta očitna razloga. A za nas pomembnejši je razlog tistih, ki so menili, da je zakon slab. Zakon je res močno zapletel prostovoljno končanje življenja. Bolj ko zapletajo pravne postopke, večja je verjetnost, da bodo povečevali tudi možnosti za izigravanje zakona, množili »pravne luknje«.

Nasploh zmore buržoazna pravna država »osvoboditi« posameznice in posameznike samo s pomočjo »pravne države«, tj. pravnega fetišizma. To pa ni emancipacija človeka. Kritiko francoske revolucije je objavil Karl Marx že leta 1844 v Prispevku k judovskemu vprašanju. Francoska revolucija, je napisal, osvobodi individua zgolj politično in s tem razbije družbo na atomizirane individue, ki jih povezuje samo še pravo. 

Preprosto rečeno: buržoazna revolucija uvede boj vseh proti vsem v mejah zakonov buržoazne pravne države. Med drugim je to tudi temelj za »svobodno« delovno pogodbo med proletarko, proletarcem in kapitalistom – ta pogodba pa je osnova za kapitalistično izkoriščanje. Buržoazni pravni fetišizem ne zagotavlja svobodnega sožitja v solidarni družbi.

»Proti« je bržkone glasoval tudi marsikdo, ki je hotel s tem protestirati proti politiki sedanje vlade. A proti vladi je lahko glasoval spet iz različnih razlogov: npr. zato ker ni vzpostavila trdnega javnega zdravstva – ali pa zato ker ni zdravstva dokončno sprivatizirala. Torej iz popolnoma nasprotnih razlogov.

Iz tega, da različni, celo nasprotujoči si razlogi pripeljejo do enake odločitve na referendumu, lahko razberemo splošno omejenost buržoaznega političnega sistema. Zakon je pripravila stranka, podprle so ga koalicijske stranke, sprejel ga je strankarski parlament. Med pripravo zakona so v javnosti nekoliko, sicer ne preveč zavzeto, razpravljali o vprašanju prostovoljnega končanja življenja. A koliko so misli iz razprave upoštevali pri pisanju zakona, so odločale stranke. 

Pred referendumom je bila razprava o zakonu resda živahna – a ni več mogla vplivati na zakon. Idej, ki so jih predstavili v razpravi pred referendumom, ni bilo mogoče ustvarjalno uporabiti. Ujete so bile v skopo izbiro za zakon ali proti zakonu, kakršnega so določile stranke. Strankarska demokracija ne zmore izkoristiti vseh intelektualnih moči družbe. Tudi na volitvah se lahko odločamo zgolj za strankarske liste ali proti njim. Navsezadnje se odločimo za najmanj slabo možnost. Buržoazna demokracija ni demokratična.

Zato smo spet pred starim vprašanjem: je treba najprej do konca izpeljati buržoazno revolucijo (človekove pravice, pravna država, buržoazni parlamentarizem) – ali je na dnevnem redu socialistična revolucija in se moramo bojevati za odpravo razredov in izkoriščanja, za podružbljenje produkcijskih sredstev in odločanja, za solidarno sožitje?

V kapitalizmu ni mogoče uresničiti obljub buržoazne revolucije. Brez neplačanega dela v gospodinjstvu bi se kapitalizem sesul. V vseh obdobjih je potreboval nesvobodno delo – od »tradicionalnih« odnosov v kolonijah do suženjstva na ameriškem jugu in migrantskega dela zdaj.

Zato bi s popravljanjem kapitalizma samo cepetali v zgodovinski slepi ulici. Na dnevnem redu je socialistična revolucija. Še zlasti za nas, ki smo jo še nedavno prakticirali.

Gostujoče pero je napisal Rastko Močnik

GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj

FOTO: Žiga Živulovič jr./Bobo

The post PUSTIMO BURŽOAZNO REVOLUCIJO V PRETEKLOSTI, NA DNEVNEM REDU JE SOCIALISTIČNA!  first appeared on Rdeča Pesa.

Direktor medijskega urada vlade v Gazi, dr. Ismail al-Thawabta je konec oktobra sporočil, da naj bi Izraelske obrambne sile (IDF) odstranjevale organe iz trupel Palestincev, ter pozval k takojšnji mednarodni preiskavi, »ki bi Izrael privedla pred odgovornost za hude kršitve nad telesi mučenikov in krajo njihovih organov«. Številna od 120 trupel, ki jih je Izrael preko Rdečega križa vrnil palestinskim oblastem ob začetku izvajanja premirja, so bila izmaličena. Mnogim so manjkali deli telesa, kot so polži v notranjem ušesu, roženice, jetra. Trupla so sicer kazala znake davljenja, zlomov, opeklin, globokih ran, je poročal The Guardian.

Čeprav se takšne obtožbe na prvi pogled zdijo senzacionalne ali neverjetne in jih izraelske oblasti zanikajo, niso nove. Palestinske oblasti in številne organizacije za človekove pravice že desetletja navajajo primere, v katerih so izraelski zdravniki kradli organe Palestincem in Palestinkam – bodisi za pridobitne namene, bodisi za presaditve ali raziskave. 

Leta 2009 je izraelski patolog, vodja izraelskega forenzičnega inštituta v znanem intervjuju priznal, da je Izrael v 90-tih letih prejšnjega stoletja pridobival kožo, očesno roženico, kosti, srčne zaklopke Palestincev in tujih delavcev, pogosto brez privolitve svojcev. Opisal je, kako so mrtvim odstranili ne samo roženico, ampak celotna očesa, veke pa nato zlepili z lepilom in taka trupla vrnili svojcem. Kot so potrdili nekateri drugi kolegi s forenzičnega inštituta, je bilo v praksi najlažje krasti organe okupiranih Palestincev. Na parlamentarnih zaslišanjih, ki so se odvila po razkritju, so zaslišani povedali, da se praksa kraje organov nikoli ni končala.

Pripadniki izraelskih oblasti so leta 2014  na  televiziji priznali, da so pridobivali kožo mrtvih Palestincev in afriških delavcev, to pa so uporabili za zdravljenje opeklin izraelskih vojakov. Direktor izraelske kožne banke je razkril, da imajo na zalogi več kot 17 kvadratnih metrov človeške kože.  

Kraja organov Palestincev in Palestink sega že v obdobje prve intifade v koncu 80-tih let. Nekoč zaposlena na izraelskem forenzičnem inštitutu Meira Weiss je v njeni knjigi iz leta 2014 pisala, da je IDF inštitutu dovoli pridobivanje organov Palestincev na podlagi vojaške uredbe, ki je narekovala, da morajo izvesti avtopsijo vsakega ubitega Palestinca. Avtopsije so bile namenjene tudi kraji organov. Kot je zapisala v knjigi “Preko njihovih mrtvih teles”, se delavci forenzičnega inštituta prve intifade spominjajo kot “zlatih dni”, ko so lahko svobodno zbirali organe.

V zadnjih desetletjih se je zvrstilo več poročil in obtožb o trgovini s človeškimi organi, v katero je vpleten Izrael. Kot je priznal sodelavec forenzičnega inštituta, so organe tudi prodajali, komurkoli, le da so dobro plačali. 

Poročilo evropskega parlamenta iz leta 2015 navaja Izrael kot eno izmed osrednjih držav, vpletenih v trgovino z organi, pri čemer je Izrael velik porabnik organov.  Leta 2003 je južnoafriška policija razkrila mednarodno mrežo trgovine s človeškimi organi, od katere so največ ilegalno transplantiranih organov prejeli Izraelci. Leta 2019 so aretirali Kazahstanskega zdravnika, ki je organe revnih bolnikov prodajal izraelskim bogatašem.

Izrael izkorišča Palestince v najbrutalnejši obliki. Tako je o dehumanizirajočih praksah Izraelcev nad Palestinci povedal kamerunski filozof Achille Mbembé: »Najbolj izpopolnjena oblika nekro-moči je sodobna kolonialna okupacija Palestine.« Sistematično nasilje izraelske države nad Palestinci in njen nadzor nad njimi ji dajejo skrajno oblast nad življenji Palestincev – in tudi nad njihovimi telesi po smrti.

Foto: REUTERS/Mahmoud Issa

The post IZRAELSKA VOJSKA KRADE ORGANE MRTVIH PALESTINCEV first appeared on Rdeča Pesa.

Danes z vami delimo oddajo Radia Študent o poseganju vojske in sorodnih institucij v srednješolsko in vojaško sfero. Govorili so z učiteljicami in učitelji nekaterih srednjih pol ter predstavniki ministrstva za obrambo. Kot primer tega sodelovanja so izpostavili nedavni orožarski sejem v Celju, kjer so govorili tudi z nekaterimi dijaki.

Celotno oddajo najdete na: https://radiostudent.si/univerza/unikompleks/dijasko-vojaski-kompleks

Vabljeni k poslušanju.

The post DIJAŠKO-VOJAŠKI KOMPLEKS first appeared on Rdeča Pesa.

2.959 stanovanj. Toliko domov si lahko kupita najbogatejša prebivalca Slovenije, Vesna in Dari Južna. Če k njunima 511 milijonoma evrov dodamo še premoženje ostalih devetindevetdesetih najbogatejših Slovenk in Slovencev, si lahko skupaj privoščijo 67.220 stanovanj, pri čemer uporabljamo konservativne cenitve nepremičnin. 100 milijonarjev si lahko kupi vsa stanovanja v Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti skupaj. Medtem, ko stotisoči delovnih ljudi plačuje oderuške najemnine, stotine jih dneve preživlja na ulicah, lastniki kapitala bogatijo in bogatijo.

Sodeč po lestvici stotih najbogatejših Slovenk in Slovencev, ki jo vsako leto pripravljajo pri Financah, se je namreč njihovo premoženje v zadnjem letu povečalo za 12 %. V zgolj 12 mesecih so svoje malhe napolnili z novimi 1200 milijoni evrov. Vsak dan lanskega leta so v povprečju pridobili 3,29 milijona evrov. Vesna in Dari Južna sta, v povprečju, vsako minuto lanskega leta svoje premoženje povečala za 315,4 evrov. Za primerjavo naj povemo, da se je minimalna plača v Sloveniji v letu 2025 povečala zgolj za 23,82 evrov bruto. 

Bogatenje najpremožnejših pa gre z roko v roki s povečevanjem ekonomskih in siceršnjih družbenih neenakosti. Slovenija je v obdobju med letoma 2000 in 2023 namreč zabeležila eno najhitrejših rasti povečevanja ekonomske neenakosti med državami članicami Evropske unije. Ljudje na vrhu razredne strukture živijo vse bolj luksuzna življenja, medtem ko država krči in siromaši javne storitve, običajni delovni ljudje pa se vse težje spopadajo z vse višjimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin. 

Medtem ko si ozka družbena in gospodarska elita gradi nebesa na Zemlji, so življenja preostalih vse bolj podobna preživetvenemu peklu. Takšne družbene razmere, kjer izkoriščevalci vse bolj ekstenzivno uničujejo planet na katerem živimo in življenja vseh nas, je mogoče spremeniti. Spomnimo se samo slavnih besed nizozemske sociologinje Ursule K. Le Guin o minljivosti zgodovinskih družbenih razmerij. “Živimo v kapitalizmu. Njegova moč se zdi neizogibna. Tako kot božanska pravica kraljev. Vsaki človeški moči se lahko upremo in jo ljudje spremenimo.”

#rdečapesa

The post “LAŽJE JE KAMELI ITI SKOZI ŠIVANKINO UHO, KAKOR BOGATINU PRITI V BOŽJE KRALJESTVO” first appeared on Rdeča Pesa.

Resolucijo o Gazi, ki namesto k miru vodi k trajni okupaciji, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel s 13 glasovi ZA in 2 vzdržanima. 

“Niti en član Sveta ni imel dovolj poguma, načel ali spoštovanja do mednarodnega prava, da bi glasoval proti tej kolonialni sramoti ZDA in Izraela,” je na omrežju X zapisal nekdanji direktor newyorškega urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice Craig Mokhiber. Predlog so zavrnili palestinska civilna družba in frakcije ter zagovorniki človekovih pravic in mednarodnega prava povsod po svetu. Mokhiber je 17. november označil za dan sramote za Združene narode in za vlade po vsem svetu, ki se uklanjajo ameriškemu imperiju in njegovim nasilnim izraelskim zaveznikom. 

Resolucija ščiti državo Izrael, ki kolonizira, izvaja apartheid in genocid. Zanjo je glasovala tudi Slovenija, kar kaže na velik razmah med tem, kaj politična elita govori in kaj dela. Slovenija se je s tem postavila na stran soodgovornih pri izraelskih in ameriških zločinih proti človeštvu. 

Odboru za mir, ki ga resolucija predvideva, bo predsedoval nihče drug kot predsednik s krvavimi rokami Donald Trump. Prav ZDA je namreč v največji meri odgovorna za genocid v Gazi, saj je Izraelu ves čas pošiljala na tone orožja podpirala to genocidno državo. Dejansko ne bi bilo večje razlike, če bi Trumpa nadomestil kar sam Netanjahu. Resolucija predvideva tudi razorožitev, ampak ne Izraela, ki je odgovoren za etnično čiščenje, genocid in apartheid, ampak Hamasa, ki je nastal kot direktna posledica okupacije. 

Palestinci po novi resoluciji nimajo nikakršne pravice do odločanja, ves nadzor nad Gazo ima še naprej Izrael. Vse kaže torej, da bo imel vodilno vlogo pri gospodarskem razvoju Palestine glavno besedo Donald Trump, Palestina pa bo glede na še eno v vrsti krivičnih resolucij, trajno okupirana. A kot je dejal Craig Mokhiber: “Boj za palestinsko svobodo se bo nadaljeval neomajno, z njimi ali brez njih.” 

The post ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA first appeared on Rdeča Pesa.

Kdo v Sloveniji najpogosteje mori? To so, na podlagi podatkov med letoma 1991 in 2016, ugotavljali raziskovalci Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. 

Praviloma so morilci moški srednjih in mlajših let, ki so v skoraj polovici primerov vinjeni. Zelo pogosto svoje žrtve poznajo, najbolj so nevarni družinskim članom in partnericam. Skoraj polovica žrtev umorov so partnerji, nekdanji partnerji, tekmeci v intimnem razmerju ali družinski člani. Tako so skoraj vse ženske žrtve žene ali partnerice morilcev, predstavljajo pa 29% vseh žrtev. Umori so v polovici primerov le vrhunci dolgotrajnega nasilja nad partnericami.

Ženskih morilk je le 9%, kadar morijo običajno ubijejo (nasilne) partnerje. 86% morilcev je slovenskih državljanov, večinoma s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo. Polovica vseh storilcev je brezposelnih. Večina umorov se zgodi na petek ali soboto, ko so ljudje doma in pogosteje pijejo alkohol. Število umorov je po letu 2006 padalo, med gospodarsko krizo pa spet naraslo in se po okrevanju gospodarstva spet znižalo.

Če pogledamo še podatke o samomorih vidimo, da tudi tukaj prednjačijo moški, ki storijo več kot tri četrtine samomorov. Možnost za samomor se viša s starostjo, zelo hitro se dvigne med moškimi po upokojitvi. Stopnja samomorov od leta 2004 pada, nato stagnira, manjši upad je viden tudi po koncu gospodarske krize, le v letih epidemije je spet rahlo narasla. K padcu števila samomorov poleg gospodarskega okrevanja verjetno pripomore tudi velik porast psihološkega svetovanja po letu 2015. A to še vedno ni na točki, ki bi vsakemu, ki potrebuje kvalitetno psihološko podporo, to zagotovila pravočasno in v dovolj velikem obsegu. Javna psihološka pomoč je težko dostopna, zasebna je pa za mnoge v stiski predraga.

Podatki o številu samomorov, predvsem pa umorov, kažejo na sovpadanje z brezposelnostjo in slabo gospodarsko situacijo. V zgodnjih dvatisočih, ko se je turbulentno obdobje restavracije kapitalizma zaključilo, je število ubojev, umorov in samomorov začelo padati. Med gospodarsko krizo je število umorov spet naraslo, vendar ne do prejšnje stopnje. Po letu 2015 število vseh teh pojavov spet pada. Kot kažejo ti podatki je materialno pomanjkanje in beda brezposelnosti, ki v času kriz prizadeneta delavski razred, med vzroki za povečanje nasilja v družbi, predvsem med bližnjimi. 

Visoka stopnja intimnopartnerskega nasilja je še eno področje na katerem institucionalizirani in globoko družbeno zakoreninjeni patriarhalni odnosi med spoloma kažejo svoj grd in krvav obraz. Zaostrovanje kapitalizma zaostruje tudi razlike med spoloma in vpliva na odnose znotraj družine. Ženske na kapitalističnem trgu niso konkurenčne moškim že zaradi tega, ker bodisi rodijo, bodisi se od njih pričakuje, da bodo skrbele za svoje otroke in pozneje ostarele sorodnike. Zato opravljajo slabše plačane službe, službe za krajši delovni čas ipd. Ob tem imamo še sistem, ki temelji na hraniteljstvu in odvisnosti od partnerja, kar pa ustvarja neenake pogoje in močno otežuje ekonomsko osamosvajanje žrtev, ki je pa predpogoj za preživetje. To pa je, kot vidimo, lahko smrtno nevarno.

Kapitalizem proizvaja bedo, ki se odraža tudi v razkroju tudi najtesnejših medosebnih vezi, ki se prepogosto raztrgajo na najbolj krvav in tragičen način. Sklepamo lahko, da se bo v luči  neoliberalizacije, ki se pospešeno odvija pod »najbolj levo vlado v zgodovini Slovenije«, okoljske krize in vedno večje individualizacije družbe v naslednjih letih začelo povečevati število umorov, ubojev in samomorov. Ta trend lahko obrne le organizirano delavsko gibanje, ki bo nadomestilo individualizem s skupnostjo (in ne le s tovrstnimi floskulami), ki bo osmišljala življenja tovarišic in tovarišev v boju za boljši svet.

The post KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI? first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo prispevek Farida Tamalaha o nasilju izraelskih naseljencev. Farid živi in kmetuje na Zahodnem bregu ter nam je že v preteklosti pošiljal prispevke na temo Palestine. Naslednji prispevek je bil objavljen v Middle East Monitor, mi pa smo ga za vas prevedli v slovenščino:

“Na hribih okupiranega Zahodnega brega se vsak dan odvija nenavadna in boleča ironija: isti izraelski naseljenci, ki zasegajo palestinsko zemljo, sežigajo naše oljke in streljajo na naše kmete, zdaj posnemajo prav tisti način življenja, ki ga uničujejo.

Kot palestinski kmet vem, da je prišel čas, ko se izteka Dan križa (Youm Al-Salib). Po tem prazniku  začnejo padati prve kaplje dežja in barva oljk se začne spreminjati. Zrak postane vlažen in napoveduje novo letino olja. Vzamem orodje, zberem družino in se odpravim na polja. To so starodavni obredi, ki mi jih je prenesla mama, ki je poznala vse znake zemlje na pamet – kdaj je treba obrezovati oljke, kdaj pobirati pridelek, kdaj počivati.

Zemlja diši po timijanu in vlažnem blatu; ptice pojejo, kot da blagoslavljajo sezono. Za trenutek se zdi, da vlada mir – dokler moj pogled ne pade na vrh hriba, kjer vidim naseljence, ki kampirajo na grebenu, s puškami prek ramen – pretvarjajo se, da so kmetje, nam pa odrekajo pravico do kmetovanja. To je isto kot da ubiješ žrtev in potem hodiš v njenem pogrebnem sprevodu.

Okupacija in kulturna prisvojitev 

Naseljenci zasedajo vrhove gora, ki gledajo na naše vasi, kjer so nekoč pastirji pasli svoje črede in kmetje obdelovali terase, ki so jih izklesali njihovi predniki. Oskrunili so avtohtono pokrajino naše domovine. Sovražijo nas – ljudi te dežele –, prezirajo naš jezik, glasbo in kulturo, vendar posnemajo naše podeželske tradicije, kot da bi bile njihove.

V zadnjih letih so se po Zahodnem bregu kot gobe po dežju razmahnile nezakonite naselbine. S teh vrhov hribov naseljenci nadlegujejo pastirje, kradejo oljke in izganjajo družine z njihovih zemljišč. Po podatkih organizacij B’Tselem in ARIJ je nasilje naseljencev doseglo rekordno raven – vsako leto pride do tisočih napadov na palestinske kmete, domove in sadovnjake. Organizacija OCHA OZN je zabeležila več kot 45-odstotno povečanje napadov od lani. Na desetine družin je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo. Cilj je jasen: izbrisati avtohtono prebivalstvo, ukrasti ne le zemljo, ampak tudi način življenja, folkloro in kulinariko.

Na istih hribih naseljenci po palestinskih običajih organizirajo poroke pod oljkami, ročno obirajo oljke, na lesnem ognju kuhajo šakšuko (ocvrte paradižnike v oljčnem olju z jajci), v počrnelih pločevinastih loncih kuhajo čaj in igrajo na šibabeh, flavte, ki odmevajo v palestinskih vaseh od Jenina do Hebrona. Oblečejo se v grobe bombažne srajce, uredijo majhne vrtove (hakure) in se pretvarjajo, kot da so podedovali vez z zemljo, ki so jo ukradli.

To imenujejo »vrnitev k naravi«, vendar je to le predstava – obupan poskus, da bi ustvarili pripadnost, kjer je ni. Njihovo posnemanje ni občudovanje; je prisvojitev, ki izhaja iz kompleksa nezakonitosti. V globini duše vedo, da so tu tujci. Čutijo praznino izkoreninjenosti in jo poskušajo zapolniti z izposojenimi simboli in ukradenimi tradicijami: uničujejo oljke, vendar hrepenijo po njihovi senci; izganjajo kmete, vendar zavidajo njihovo preprostost; zasedajo zemljo, vendar posnemajo življenje tistih, ki so jih razlastili. Njihova želja, da bi se pokazali kot domačini, hkrati razkriva njihovo odtujenost.

Zemlja je naša identiteta

Za nas Palestince zemlja ni način življenja ali vikend izlet – je zgodovina, spomin in identiteta. Vsak oljčni nasad nosi zgodbe generacij. Vsako zemljišče nosi arabsko ime, povezano s spominom na ljudi, ki so tu živeli tisočletja. Vsak izvir ima ime, vsaka terasa zgodbo. Vsak kamen je bil dvignjen z rokami, ki so ljubile to zemljo in poznale njene skrivnosti.

Ko vidim naseljence, ki plavajo v naših izvirih, postavljajo piknik mize ob naših vodnjakih ali prirejajo poroke ob palestinski ljudski glasbi, čutim več kot jezo: čutim žalost pomešano z dvomom. Naseljenci uničujejo korenine in potem se pretvarjajo, da so zakorenjeni. Ubijajo kmete in potem pojejo kmečke pesmi. Lahko posnemajo geste pripadnosti, vendar ne morejo podedovati njene duše. Lahko kuhajo šakšuko, vendar je nikoli ne bodo okusili tako kot mi – začinjeno z delom, potrpežljivostjo in hrepenenjem. Lahko pojejo naše pesmi, vendar njihovi glasovi nikoli ne bodo izražali ljubezni in bolečine, ki so jih oblikovali. Naše bistvo je ustvarjeno iz prsti te dežele.

Zemlja si zapomni

Njihovo posnemanje razkriva globoko resnico: palestinski način življenja je pristni izraz te zemlje. Naseljenci želijo delovati kot domačini, se zliti z okolico in izbrisati vidne znake okupacije. A ne glede na to, koliko si sposodijo, njihova prisotnost ostaja nasilni vdor. Resnice ne morejo izbrisati z oljčnim oljem ali prikriti krivice z ljudsko pesmijo. Dokler naseljenci nadaljujejo z ubijanjem kmetov, krajo oljčnega pridelka in izganjanjem družin iz njihovih domov, bodo njihovi poskusi, da se ukoreninijo, ostali prazni. Lahko zasedajo vrhove hribov, toda resnice ne morejo prikriti. 

Naseljenci lahko posnemajo naše življenje, a ne morejo posnemati naše ljubezni do te dežele – ljubezni ni mogoče ponarediti, korenin pa ni mogoče presaditi s silo. Lahko si sposodijo naše pesmi, hrano in običaje, a ne morejo podedovati stoletij skrbi, znoja in predanosti, ki so oblikovali to deželo in njene prebivalce.

Ta zemlja bo vedno poznala svoje otroke – tiste, katerih koža nosi njen prah, katerih jezik se je rodil na njenih hribih, katerih pesmi se dvigajo z njenim vetrom. Naša koža je barve njene prsti, naša srca bijejo v njenem ritmu. Nobeno posnemanje, nasilje ali okupacija ne more spremeniti te resnice. Oljke bodo preživele in mi tudi.”

Originalen prispevek dostopen na: https://bit.ly/3LEIfXC

Foto: B’Tselem

The post Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje first appeared on Rdeča Pesa.

Romi so manjšina pri nas o kateri se ve najmanj. Poglede na njih v glavnem oblikujejo govorice, ki jih slišimo od (bolj ali manj rasističnih) sorodnikov ali prijateljev z Dolenjske, ter medijsko poročanje. To celo med tovariši, ki imajo pogosto pronicljiva in kritična stališča, vodi do spontanih pozicij, ki se v marsičem ne razlikujejo od pogledov najbolj nazadnjaških elementov družbe. Za odmik od spontanih pogledov in razumevanje današnjega položaja Romov moramo razumeti njihovo zgodovino na našem prostoru.

Romi se na začetku drugega tisočletja začeli seliti iz Indije, na današnjem slovenskem ozemlju so prvič omenjeni v 14. stoletju. V naslednjih stoletjih so skozi ta prostor predvsem potovali in se le občasno naseljevali. Današnji Romi so prišli na slovenski prostor iz različnih smeri, Romi iz madžarske in srednjeevropske smeri so naselili Prekmurje, medtem ko so se Romi iz balkanske smeri naselili jugovzhodni Sloveniji. Oboji so se v večjem številu priselili v 18. stoletju. Že od časa Marije Terezije so oblasti Rome večkrat skušale stalno naseliti. To lahko razumemo v luči razvijajočega se kapitalizma in zakonov proti »klatežem«, ki so jih sprejemali v mnogih evropskih državah. Ti zakoni so bili še posebej poostreno po zemljiški odvezi namenjeni kmetom, ki so ostali brez zemlje in se zato potikali po mestih in gozdovih, namesto da bi si lomili hrbtenice v nastajajočih tovarnah in delavnicah. Zaradi podobnih razlogov so skušali stalno naseliti Rome in iz njih narediti (poceni) delovno silo ali pa vsaj povečati število brezposelnih, kar bi znižalo ceno delovne sile. Zaradi tradicionalnega romskega (pol)nomadizma, preganjanja je bil ta proces običajno neuspešen. Nekaj Romov živi tudi v mestih, vendar predstavljajo manjšino, del teh se je priselil v času vojn po razpadu Jugoslavije.

Prekmurski Romi so se od 17., predvsem pa 18. stoletja naseljevali z Madžarske. Ukvarjali so se predvsem z različnimi obrtmi, kot so kovaštvo, izdelovanje svedrov, brušenje rezil, popravljanje dežnikov in podobno. Občasno poseljena romska naselja se na tem prostoru omenjajo že v 18. stoletju. Prva stalna naselja Romov onkraj Mure segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Običajno so se na kupljeno krpico zemlje najprej naselili kovači in njihove družine, okrog njih pa so se kmalu naselili sorodniki, mnogokrat na zemlji lokalnih kmetov. Ta naselja so bila pogosto dokaj nagnetena in z malo pripadajoče obdelovalne zemlje. Položaj okoliških kmetov pa ni bil pretirano drugačen od položaja Romov. Za Madžarsko kraljestvo, ki mu je pripadalo Prekmurje, je bilo namreč značilno, da so kmetje zemljo razdelili med vse potomce in tako so tudi oni bili nagneteni na posestvih, ki so obsegala le 1/256 (če karikiramo) celotne hube (kmetije). Zaradi skromnih posesti so, podobno kot Romi, mnogi kmetje odhajali na sezonska dela na večje gosposke posesti v tujino. V teh razlogih verjetno lahko iščemo vzroke za večjo bližino med skupinama ter večji uspeh politike integracije v času socialistične Jugoslavije. V času socializma je bil zaposlen velik del Romov (v celotni Jugoslaviji je številka okrog 50%). V Prekmurju so mnogi delali v tekstilni tovarni Mura.

Situacija v jugovzhodni Sloveniji je bila drugačna. Romi so bili še po drugi svetovni vojni (pol)nomadski. Začasna naselja so postavljali na gmajnah (skupnih zemljiščih) in se selili iz kraja v kraj. Ukvarjali so se predvsem s konjerejo, zaradi paše konj so se mnogokrat premikali po pokrajini, prav tako pa so nabirali zelišča za farmacevtsko (Krka) in živilsko industrijo. Stalno so se v veliki meri naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih na omenjenih gmajnah. Po razpadu Jugoslavije so bile gmajne razkosane in privatizirane – zemljišče, ki je bilo prej v skupni lasti je bilo nenadoma razdrobljeno med več lastnikov, na katerih so živeli Romi. To je na eni strani med novimi lastniki povzročilo nezadovoljstvo, po drugi strani pa so romska naselja stala na več manjših posestih, kar še danes močno otežuje komunalno urejanje teh naselij.

S stalnim naseljevanjem je razpadala tudi rodovna družbena struktura. Lokalni poglavarji, ki so ponekod še po drugi svetovni vojni igrali nekakšno vlogo posrednika med romsko in okoliško skupnostjo, so izginili. Prevladujoč pomen rodovne skupnosti je začela nadomeščati vaška skupnost. Nekateri sorodniki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odselili, priselili pa so se sorodstveno nepovezani Romi. Po razpadu Jugoslavije in posledičnem propadu tekstilne industrije ter vpetjem Slovenije v globalni trg so bili Romi med prvimi, ki so izgubili službe. Zaradi rasne diskriminacije so po ekonomskem okrevanju do njih težje ponovno prišli. V Prekmurju se je ta problem delno omilil zaradi dnevnih migracij v Avstrijo, kamor hodijo delat nekateri Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa so se ob pomanjkanju alternative nekateri zatekli k organiziranemu kriminalu, ki je zaradi bližine meje s Hrvaško lažji (na primer tihotapljenje drog in beguncev), nekateri pa so obupali nad iskanjem zaposlitve ter živijo od socialnih prejemkov. Redki med njimi (nekaj več kot 10%, v Prekmurju pa okrog 44%) zaključijo osnovno šolo,še manj pa jih nadaljuje izobraževanje. Policija je podkupljena ali pa se boji povračilnih ukrepov, zato proti organiziranemu kriminalu ne ukrepa. Beda v romskih naseljih narašča, zaradi česar romske skupnosti še nadalje razpadajo, poglabljajo se patriarhalni in nazadnjaški kulturni vzorci, kriminal in konflikti naraščajo, okoliški prebivalci pa so vedno bolj sovražni do Romov, medtem ko lokalne oblasti in država pa problema ne rešujejo.

Zaradi teh zgodovinskih okoliščin so razmere med Romi v Prekmurju in v jugovzhodni Sloveniji tako različne. Medtem, ko je situacija v Prekmurju boljša, v jugovzhodni Sloveniji na obzorju ni naprednih rešitev, še manj pa politične sile, ki bi jih uresničila. Z desne je slišati bolj ali manj skrite pozive k nasilju in zatiranju Romov, liberalci pa romantizirajo romski način življenja ali pa medlo pozivajo k integraciji.  Mi moramo razmišljati onkraj teh ozkih okvirjev. Upravičeno lahko domnevamo, da integracija Romov, ki danes v resnici pomeni le integracijo v trg delovne sile (kar različne države poskušajo že vsaj 250 let!) na tak način ne bo uspešna. Četudi se uspe Rome množično izobraziti in nato spraviti na trg delovne sile, bodo (če sploh) v splošnem dobili najslabše službe, kot je značilno tudi za druge manjšine. Ob tem se bo zdel izmik iz kapitalističnega kolesja ponovno vabljiv. 

Drugačne okoliščine zahtevajo tudi drugačno državno politiko pri reševanju romskega vprašanja, ki je v zadnjih tednih ponovno prišlo na dnevni red zaradi umora v Novem mestu. »Najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« je izrabila situacijo za uvedbo skrajno represivnega zakona (ki ne bo vplival le na Rome), ki legitimira skrajno desne pozicije in represijo kot rešitev družbenih problemov. Na drugi strani pa desne stranke s svojim pritlehnim politikantstvom izrabljajo to situacijo za pridobivanje političnih točk pred volitvami in protestirajo skupaj z Inštitutom 8. marec in neonacisti pomešanimi med zaskrbljene Dolenjce. Prebivalcem jugovzhodne Slovenije in Romom ne ponujajo rešitev. To kaže na širšo politično krizo obstoječega režima in izpraznjenost političnih strank, saj namesto reševanja vse bolj perečih družbenih problemov ponujajo le kulturni boj. Na nas je, da zgradimo delavsko gibanje, ki zlomilo obstoječ sistem ter zgradilo bolj zelen in vključujoč svet.

The post O »ROMSKEM VPRAŠANJU« first appeared on Rdeča Pesa.

“Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazen glas,
vse smrklje in frklje in froci,
vsi svetlih in črnih in kodravih las.
Vsi naši. Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni,
so taki kot kdo izmed nas.”

(Tone Pavček, “Vsi naši otroci”)

V sklopu Tedna otroka in v znak solidarnosti danes v več slovenskih krajih poteka branje imen otrok ubitih v Gazi. Po uradnih podatkih naj bi v zadnjih dveh letih genocida bilo ubitih 20 000 otrok, v resnici pa je številka verjetno višja. Ob takšnem številu žrtev težko vidimo, da je za vsako številko ubit otrok – brat, sestra, nečak, vnukinja. Da se na to ne bi pozabilo, so v različnih krajih po Sloveniji brali imena otrok, ki so umrli v dveh letih kot posledica izraelskega bombardiranja in uničevanja Gaze ter njenih prebivalk in prebivalcev.. V Ljubljani bodo imena brali več ur, kar pa se ne bo niti približalo imenom vseh žrtev. Če bi želeli prebrati vsa imena, bi potrebovali celih trideset ur branja.

Naj bo to opomnik, da navidezno premirje, ki so ga na Trumpovo pobudo sklenili pred kratkim pravzaprav pomeni le, da Izrael lahko genocih izvaja malce počasneje. Dokler ta kolonialna tvorba ne bo uničena, bodo sionistični skrajneži še naprej ubijali otroke in ostale nedolžne žrtve.

The post NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE first appeared on Rdeča Pesa.

V nam bližnjem Vidmu se bo v torek odvila tekma evropskih kvalifikacij za prihodnje svetovno prvenstvo v nogometu med Italijo in Izraelom. Gre za tekmo do katere sploh ne bi smelo priti – zavržno je, da je Izraelu med izvajanjem genocida še vedno dovoljeno nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.

Pri tem se jasno kaže konformizem in dvojna merila mednarodnih športnih organizacij. FIFA in UEFA sta na primer Rusijo izključili iz vseh nogometnih tekmovanj štiri dni po prvem napadu na Ukrajino, na drugi strani pa se šele dve leti po začetku genocida v Gazi pričenjajo pogovori o morebitni izključitvi Izraela. Spomnimo tudi na sprenevedanje obeh organizacij ob smrti več kot 400 palestinskih nogometašev, med njimi tudi lokalne nogometne legende Suleimana Al-Obeida.

Tudi v tem primeru se je pokazalo, da na državne in druge institucije ne gre računati, ampak da se moramo za končanje genocida organizirati prav sami. Kot redno poročamo je prav Italija med najsvetlejšimi primeri takšnega odpora “od spodaj”- tako bo tudi v Vidmo v torek ob 17:30 organiziran velik protest.

Prejšnje leto, ko je Italija z Izraelom v Vidmu igrala tekmo Lige narodov, se je na protestu zbralo okrog 3000 ljudi. Letos jih organizatorji pričakujejo še bistveno več – najverjetneje bo število protestnikov pred stadionom, ki sprejme 6000 ljudi, preseglo število gledalcev na njem.

Italijanska vlada je zato odobrila prisotnost agentov izraelske obveščevalne službe Mosad, ki naj bi varovali izraelske nogometaše. Odločitev je v lokalni skupnosti in širše v Italiji dvignila veliko prahu ter še dodatno podžgala ljudi, da rečejo konec hlapčevskemu odnosu do Izraela.

Podprimo jih tudi mi, Videm ni daleč! Organizirajmo se za konec genocida, pokažimo Izraelu rdeči karton.

The post VSI NA PROTEST V VIDEM – POKAŽIMO IZRAELU RDEČI KARTON! first appeared on Rdeča Pesa.

Z današnjim dnem v Delavski koaliciji pričenjamo z zbiranjem 40.000 overjenih podpisov proti nedavno sprejeti varčevalni pokojninski reformi. Zbrani podpisi bodo omogočili razpis referenduma, na katerem bomo ljudje odločali, ali škodljivo reformo želimo ali ne.

Že tako ali tako so vse do danes sprejete pokojninske reforme v kapitalistični Sloveniji počasi poslabševale položaj upokojencev in upokojenk. Zaradi daljšanja referenčnega obdobja, nižanja odmernih odstotkov in zaradi vse večje odvisnosti pokojnin od inflacije namesto od rasti plač, živi skoraj 100.000 upokojencev pod pragom tveganja revščine. Kot za Radio Študent zapiše Anže Dolinar: “[…] je lani kar 23 tisoč starejših od 65 let potrebovalo materialno pomoč v hrani. To so ljudje, ki so stali v vrstah za moko, riž, mleko in testenine.”

Trenutna reforma pa bo položaj delavk in delavcev, bodočih upokojencev in upokojenk še poslabšala! 

Če nočeš delati dolgo v svojo starost in prejemati penzije, ki bo komaj pokrila življenjske stroške, oddaj svoj podpis!

40.000 overjenih podpisov bomo zbirali med 8. 10. in 11. 11. 2025 po vsej Sloveniji.

Možnosti oddaje overjenih podpisov:

Digitalna oddaja podpisa

Enostavno, v 1 minuti digitalno (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) oddaj overjen podpis.

Fizična oddaja podpisa

Brez čakanja na katerikoli upravni enoti po Sloveniji, tudi ob četrtkih! Na UE je posebno okence namenjeno podpisovanju.

Večje upravne enote so odprte v urah:

PON: 9:00 – 15:00

TOR: 8:00 – 15:00

SRE: 8:00 – 18:00

ČET: 8:00 – 15:00

PET: 8:00 – 14:00

Aktiviste, delavce, študentke – člane in članice Delavske koalicije boste lahko večino dni srečali pred upravnimi enotami po Sloveniji. Pomagali vam bodo pri oddaji podpisa.

Tudi vaša pomoč je dobrodošla! Pri zbiranju podpisov potrebujemo čim več prostovoljcev, ki bi nekaj ur svojega časa namenili za delavsko stvar in pred upravnimi enotami vabili mimoidoče k oddaji podpisa. Prav tako vas vabimo, da razširite vest o kampanji med svoje prijatelje, sorodnike in sodelavce.

Več nas bo, močnejši bomo!

The post ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI first appeared on Rdeča Pesa.

Dve leti je od 7. oktobra 2023, ko je palestinsko odporniško gibanje Hamas kot odgovor na desetletja trajajoče nasilno zatiranje Palestincev, napadlo Izrael. Dogodek je med mednarodno politično elito sprožil val zgražanja, obsodb napada in solidarnosti z državo Izrael. Že nekaj ur po tem je Izrael odgovoril z brutalnim napadom na Gazo. Ta je kmalu prerasel v genocid nepojmljivih razsežnosti, ki traja še danes. To ni konflikt ali vojna, ampak nezakonita okupacija, apartheid, etnično čiščenje. Zdi se, da to vemo že čisto vsi, razen vrlih medijev, ki še vedno pišejo o konfliktu, vojni, dveh enakovrednih straneh in krivca vidijo v ljudeh, ki se upirajo imperialističnemu ustroju. 

Al Jazeera poroča, da je v dveh letih izraelska vojska umorila kar 67 000 Palestincev, tisoče jih je še vedno pod ruševinami. Povprečno v Gazi umre en otrok na uro. Vsaj 169 000 Palestincev v Gazi je huje ranjenih. 4000 otrok v Gazi je zaradi napadov izgubilo eno ali več okončin. Izrael je poškodoval 125 bolnišnic in umoril 1722 zdravstvenih delavcev. Ubitih je bilo vsaj 300 medijskih delavcev. Vsaj 459 ljudi je umrlo zaradi stradanja, od tega 154 otrok. Vsaj en otrok od štirih trpi zaradi akutnega pomanjkanja hranil. Več kot 19 000 ljudi je bilo ranjenih med tem ko so šli iskati hrano, vsaj 2600 jih je med iskanjem humanitarne pomoči ubila izraelska vojska. Uničili so tudi skoraj vse domove in ključno infrastrukturo v Gazi. Izrael med tem ugrablja, zapira, pretepa in ubija tudi ljudi na Zahodnem bregu, naseljenci ruvajo oljke in uničujejo hiše. 

V medijih trenutno odmeva Trumpov “mirovni načrt”, a ta nas ne sme zavesti. Prvič, ker je tisti, ki je vse dogovore o miru do sedaj prelomil, bil prav Izrael, ne Hamas. Drugič, ker gre le še za en poskus, da Palestincem odreče pravico do samoodločbe in utrdi ameriško-izraelski nadzor nad Gazo. Načrt zahteva popolno razpustitev Hamasa – osvobodilna organizacija se je sicer že strinjala, da ne bo vladala Gazi, toda razpustitev odporniškega gibanja je nekaj drugega. V realnosti je stanje takšno: “najbolj demokratični državi na svetu”, ZDA in Izrael,  si na vse kriplje prizadevata, da bi imeli popoln nadzor nad tem, kdo lahko vlada v drugi državi in kako lahko vlada. Pri čemer zatirani ne bi smeli migniti s prstom. Ne pozabimo, da je Trump v eni izmed svojih bizarnih objav želel Gazo spremeniti v letovišče. In da prav Trump in ZDA omogočata genocid.

Protesti, stavke in mednarodne flotilje so zato KLJUČNEGA POMENA. Konec koncev si lahko pišemo zasluge vsaj za to, da se politiki pogovarjajo o miru, saj si želijo na vse kriplje ustaviti val upora, ki se dviga v svetu. Na kratko: BOJIJO SE NAS. BOJIJO SE MOČI LJUDSTVA. In to je dober znak. Nekaj delamo prav. 

Proti Gazi že plujejo nove ladje s humanitarno pomočjo in z okoli 300 aktivisti. Po svetu še vedno potekajo množični protesti. Sindikat Di Base USB je najavil, da lahko v kratkem pričakujemo dan skupnega boja vseh pristaniških sindikatov, ki so se podpisali pod skupno izjavo za končanje genocida. Med njimi so tudi slovenski žerjavisti. Sindikati so v izjavi zapisali, da zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida, odprtje humanitarnih koridorjev, pristanišča brez orožja za vse vojne in zaustavitev ponovnega oboroževanja EU ter preusmeritev ogromnih sredstev v osnovne storitve za vse prebivalstvo. 

Izraelska genocidna vojska med tem postopno izpušča nezakonito priprte aktiviste, ki so v Gazo želeli dostaviti humanitarno pomoč. Na prostosti so predvsem aktivisti iz Evrope in Združenih držav Amerike. Mnogi, predvsem tisti, s temnejšo poltjo, so še vedno zaprti.

Eden od vodilnih mednarodne flotilje, Thiago Avila, je v ponedeljek iz zapora v puščavi Negev napisal pismo: “Mnoge med nami so fizično napadli, grozijo nam s psmi, ne pustijo nas spati, psihično nas zlorabljajo. O tem ne poročam zato, da bi se pritoževal, ampak da se svet zave, da če to počnejo s humanitarnimi delavci, si lahko predstavljate, kaj počnejo s Palestinci.” 11 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih, od tega 400 otrok. Takšno ravnanje z zaporniki je v Negevu nekaj povsem običajnega!

Izrael za Palestince nima legalne jurisdikcije, kar pomeni, da jih lahko zapirajo brez sojenja. Da ne smemo pozabiti na Gazo, je izpostavila tudi Greta Thunberg, po tem ko je bila izpuščena. 

Palestinke in Palestinci nimajo izbire, vsak dan se morajo vstati in najti upanje in energijo za boj. Zato NE OBUPAJ. Agresija izraelske vojske naj te MOTIVIRA, da narediš VSE, KAR JE V TVOJI MOČI, da kot družba enkrat za vselej končamo z apartheidom, kolonializmom in genocidom. 

V Sloveniji se za Palestino trenutno izvaja več različnih akcij. Izpostavljamo jih zgolj nekaj. Če veš še ti za kakšno, jo zapiši spodaj v komentar. 

1. PIŠI POLITIKOM in od vlade zahtevaj, da v Združenih narodih zahteva zamrznitev članstva Izraela (povezava). Zapiši to, kar čutiš in kar si želiš. (povezava)
2. PODPIŠI PETICIJO ZA VARNE IN ZAKONITE POTI PALESTINSKIM BEGUNCEM. Slovenska vlada ima možnost, da reševanje življenj postavi pred birokracijo in beguncem omogoči varno pot v Slovenijo, še posebej, če so tukaj že njihovi sorodniki. (povezava)
3. BOJKOTIRAJ IZDELKE, ki prihajajo iz Izraela. Mnoge multinacionalke so zaradi sistematičnega bojkota že izkusile finančno škodo. V komentarju je nekaj uporabnih povezav, ki ti bodo olajšale bojkot. (povezava )
4. ORGANIZIRAJ SE V SVOJEM OKOLJU. Ali ima podjetje, za katero delaš, kakšne povezave z izraelskimi podjetji? Združi se s sodelavci in zahtevaj takojšnjo prekinitev sodelovanja z Izraelom in podjetji, ki podpirajo genocid. 
5. SPREMLJAJ POTOVANJE MEDNARODNIH LADIJ IN OD VLAD ZAHTEVAJ IZPUSTITEV HUMANITARCEV. 
6. DELI TO OBJAVO in spodbudi prijatelje, sorodnike in sodelavke, da ukrepajo za SVOBODNO PALESTINO. 

The post DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ? first appeared on Rdeča Pesa.

Okoljska škoda ogroža »evropski način življenja«, pravi poročilo Evropske agencije za okolje (povezavo do njega najdete v komentarju pod objavo). A resnica je pravzaprav obratna: tako imenovani »evropski način življenja« je tisti, ki uničuje okolje. Zato je ideja, da moramo varovati okolje, da bi rešili »evropski način življenja«, precej nenavadna in protislovna.

»Evropski način življenja« se nanaša na življenjske sloge, ki so se razmahnili v obdobju po drugi svetovni vojni. Fordizem je množično proizvajal potrošno blago, keynesianizem – in pozneje neoliberalno gospodarstvo dolga in nepremičninskih balonov – pa je ustvaril ogromno množico potrošnikov. Eden od namenov takšnega gospodarstva je bil tudi pomiriti nezadovoljne revne množice, ki bi sicer lahko podprle revolucionarne sile. Kasneje se je »evropski način življenja« uveljavil kot norma, ki so jo uporabljali za blatenje alternativnih gibanj, ki so si prizadevala za izstop iz začaranega kroga mezdnega dela in potrošništva.

A »evropski način življenja« ni tako razširjen, kot si morda kdo misli. Mnogi Evropejci, zlasti v vzhodni in južni Evropi, v njem ne sodelujejo, ker so revni in pogosto živijo bolj tradicionalna kmečka oziroma vaška življenja. Podobno velja za slabo plačane delavce, Evropejce z migrantskim ozadjem in prebivalce podeželja zahodne Evrope. Za te skupine je »evropski način življenja« predvsem življenje velikega mesta in srednjega razreda drugod – in morda nekaj, čemur si želijo približati.

Kakorkoli že: življenja južnih in vzhodnih Evropejcev, ljudi s podeželja, delavcev in migrantov ne ustrezajo »evropskemu načinu življenja« – in zato so pogosto obsojana. A težava s tem belim, mestnim in srednjerazrednim standardom ni le v stigmi, ki jo proizvaja. Temeljna protislovnost je v tem, da »evropski način življenja« v veliki meri omogoča prav revščina tistih, ki so označeni kot »manjvredni«. Ni bogatega in udobnega življenja brez (dotoka) poceni hrane, poceni delovne sile in poceni surovin iz obrobnih območij in od ljudi na robu družbe. Z drugimi besedami: »evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa – v Evropi in zunaj nje. Poleg tega pa urbane srednje razrede drži v dolgovih in izčrpane od dela ter skrbi za svoj družbeni status.

Če bi ta standard zlomili in bi se obrobne regije in ljudje izvili iz izkoriščanja, bi življenja teh regij in ljudi lahko nudila primer počasnejšega, bolj družabnega in na drugačen način produktivnega življenja. Evropski urbani srednji razredi že zdaj zavidajo in romantizirajo podeželska, periferna življenja, ko dopustujejo v Grčiji, Sardiniji ali Dalmaciji, ali pa družabnost migrantskih skupnosti, ko so povabljeni na veliko poroko.

Toda obenem se trdno oklepajo kariere, potrošništva in napihnjenih cen nepremičnin – vsega tistega, kar jih same dela preobremenjene, migrante, delavce in ljudi na obrobju pa ohranja revne in prav tako izžete, a brez vsakršnega družbenega prestiža. Prav ta razdeljen in neenak način življenja uničuje planet, na katerem živimo, in spodjeda samega sebe.

Ne gre torej za to, da bi morali rešiti »evropski način življenja«, temveč za to, da ga moramo spremeniti. Ne samo, da bi ohranili planet, ki nam omogoča življenje, temveč da bi ustvarili dobro življenje za vse. 

Brali ste pesin prevod komentarja, ki ga je napisal @Bue Rübner Hansen, ki je med drugim gostoval na lanski Mednarodni poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Povezava do posnetka njegovega predavanja je dostopen spodaj.

Europe’s environment and climate: knowledge for resilience, prosperity and sustainability | Europe’s environment 2025 (EEA) /

Environmental damage is putting European way of life at risk, says report | Climate crisis | The Guardian

Bue Rübner Hansen: In/equality beyond fact and norm – towards strategic research

The post [KOMENTAR] »Evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa first appeared on Rdeča Pesa.

Veseli smo, da naše vsebine dosegajo vse večje število ljudi. Še naprej se bomo trudili odpirati tematike, ki ne najdejo prostora v mainstream medijih in bomo ojačevalec vseh bojev delovnih ljudi za svet urejen v skladu z družbenimi potrebami in ne privatnimi interesi peščice najbogatejših. Ažurno in analitično bomo še naprej spremljali prizadevanja za osvoboditev Palestine, boj delovnih ljudi zoper pokojninsko reformo, napore za izboljšanje javnega potniškega prometa in osvetljevali splošne trende ekološke, družbene in politične krize sodobnega kapitalizma. 

Tega pa ne zmoremo sami. Pri tem potrebujemo vašo pomoč, drage sledilke in sledilci. Ker želimo čim prej doseči nov mejnik v številu sledilk in sledilcev na Facebooku (6.000) in s tem vsebine Rdeče pese približati novim ljudem, vas prijazno pozivamo, da nam pri tem priskočite na pomoč. Pojdite na našo stran na Facebooku in s klikom v desnem robu (tri pike) ter izbiro možnosti “Povabi prijatelje” povabite k všečkanju Rdeče pese vaše prijatelje in prijateljice. Prav tako bomo hvaležni, če boste objavo delili. Mi pa bomo poskrbeli, da odločitve ne boste obžalovali. 

Več nas je, prej bomo na cilju

The post SKUPAJ DO 6.000 first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

23 ladij s humanitarno pomočjo še vedno pluje proti Gazi, ostale je izraelska vojska že ustavila, posadko pa ugrabila. Na čelu je ladja Mikeno, ki je že zaplula v palestinske teritorialne vode. Ljudje v Berlinu, Milanu, Rimu, Barceloni, Bruslju, Istanbulu, Londonu, Trstu, Mexicu Cityju, Bogoti, Buenos Airesu, Madridu so se odpravili na ulice v podporo Palestini in globalni mirovniški misiji Global Sumud Flotila. V Italiji so za petek napovedali generalno stavko. 

Več kot 500 aktivistk in aktivistov iz več kot 40 različnih držav se je pred tedni odpravilo proti Gazi, da bi odprli humanitarni koridor. Na ladji prevažajo zgolj osnovne življenjske potrebščine kot so medicinski pripomočki, hrana, nadomestilo za hrano za dojenčke itd. 

Italijanska in španska vlada sta najprej poslali vojaške ladje podpore, a sta svojo podporo umaknili, ko so ladje dosegle kritično točko. Argument – ne želijo biti v konfliktu z Izraelom.  Umik pomoči pomeni zgolj prikaz, kako zelo strahopetna je politična elita in da dejanski pogum za konkretne spremembe tiči v običajnih ljudeh. Uči nas, da zgodovino pišemo mi, delovni ljudje. 

Zanimivo je tudi, da politična elita, ki se tako rada sklicuje na mednarodno pravo, ni po dveh letih genocida naredila nič zares konkretnega. Še to kar so morda naredili, je bila gesta, v katero so bili prisiljeni zaradi pritiska nas, običajnih ljudi na ulicah. Na primer Robert Golob pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar imata zelo rada ganljive govore v podporo Gazi. Golob tu in tam sprejme kak ukrep, ki pa ga potem v praksi ne upa izvesti. Na eni od ladij je tudi slovenski državljan in če bi slovenska politična elita resno mislila, ko so jo polna usta sočutij, bi poslala vojaško ladjo v OBRAMBO. 

Ker če je kaj OBRAMBA, je to ta misija. 

Vsi, ki plujejo proti Gazi, so imeli pred potovanjem več dni treninga nenasilnega ukrepanja. Naučeni so, kako morajo ostati mirni, da izraelski genocidni vojski ne dajo niti najmanjšega razloga, da jih vse umori. Prevažajo zgolj humanitarno pomoč, njihov cilj je ustaviti genocid v Gazi in okupacijo Palestine. 

Ne glede na to, kaj se zgodi v naslednjih urah, nas globalna mirovniška misija uči, da če se zbere kritična masa, je to preveč še za “najbolj moralno genocidno vojsko na svetu”. In če njim ne uspe, nas mora iti naslednjič še več. Biti moramo še bolj odločni in ne smemo obupati. Zakaj? Ker so v Palestini ljudje, ki ne morejo obupati in ki se vsak trenutek borijo za preživetje. 

Palestina ni zgolj boj Palestincev za nacionalnost. Ne, je boj za humanost. Je boj vseh nas za preživetje, za našo prihodnost. In zato se splača tvegati življenje. Če ne bomo ukrepali mi, običajni ljudje, ne bo ukrepal nihče. 

Kaj lahko narediš?

1. Spremljaj ladje, ki se približujejo Gazi. 
2. Zahtevaj izpustitev nelegalno ugrabljenih članov posadke.
3. Piši in kliči vlade ugrabljenih aktivistov in zahtevaj, naj ukrepajo. 
4. Organiziraj se v svojem okolju. Protestiraj! Stavkaj!

The post VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO! first appeared on Rdeča Pesa.

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

Prejšnja zgodba o popotovanju od Maribora do Ljubljane me je spomnila na tole mojo situacijo glede blagajn in kartomatov.

Na glavni ljubljanski postaji in okoli nje že dolgo časa potekajo razna gradbena dela. Na dan, ki ga opisujem, so menjali železniški nadvoz nad Dunajsko in prenekateri vlak iz Ljubljane v smeri proti Kamniku je zato svojo pot začel šele na postaji Ljubljana Šiška, do katere je od glavne postaje dobre četrt ure hoda. Ni pa vsak vlak začel v Šiški. Nekateri kamniški vlaki so potnike pobirali že na glavni postaji.

Tistega dne sem se vračal iz Ljubljane domov. Ker bi na avtobus čakal še nekaj minut, sem se odpravil na železniško postajo lučaj proč in na kartomatu preveril, kdaj proti Trzinu iz Ljubljane krene naslednji potniški vlak. Idealno: čez slabe četrt ure. Kupim karto; na postajah z odprto potniško blagajno je namreč treba kupiti vozovnico za vlak pred vstopom nanj (razen za vikend iz nekega razloga, takrat jo je bolje kupiti na vlaku ?????). Ozrem se na ekran na postaji, da preverim, iz katerega tira odpelje vlak. Ni napisan na tabli. Tedaj se zavem, da se mi je kartomat zlagal in mi prodal karto za vlak, ki ne obstaja. Kot vlak “Ljubljana – Trzin Mlake” mi je prodal vlak “Ljubljana Šiška -Trzin Mlake” in veselo pobral moje novce.

Nič ne de, si mislim. Vlaka sicer peš ne morem ujeti, lahko pa se zmenim na blagajni. Sigurno mi bodo lahko vrnili denar. Prodajalka na blagajni si ogleda mojo karto in potrdi mojo domnevo, da vlak, za katerega sem kupil karto, dejansko začne na neki drugi postaji, kot je napisana na karti. Ko prosim za vračilo denarja, me hladno zavrne, češ da mi za karte, kupljene na kartomatu, ne morejo vrniti denarja. Doda še, da bi mi denar v podobni situaciji lahko vrnila, če bi le karto kupil pri njej na okencu.

Doda še, da mi karta velja še cel dan in da jo lahko uporabim tudi na kakšnem kasnejšem vlaku proti Trzinu. Ko pa jo vprašam, kdaj bi se tak omenjeni kasnejši prevoz utegnil zgoditi, mi odvrne, da je zadnji vlak za Trzin tisti, za katerega karto držim v rokah in spelje čez pet minut iz postaje dober kilometer proč.

Za denar se lahko torej obrišem pod nosom. V splošnih pogojih kartomatov dejansko piše takole:

> Na kartomatu je uporabniku na voljo veljavni vozni red, ki ne prikazuje in izpostavlja posebnosti v prometu, kot so npr. zamude in nadomestni cestni prevozi zaradi del na progi ali izrednosti v prometu.

> Pred nakupom vozovnice mora uporabnik preveriti aktualno stanje v prometu na www.slo-zeleznice.si ali v aplikaciji Grem z vlakov v zavihku Zamude in Ovire oz. v obvestilih za potnike na železniški postaji.

> Ura, prikazana na kartomatih, je informativne narave.

> /…/

> Za vozovnice, kupljene prek kartomatov, se prevoznina ne vrača (razen v primerih težav z delovanjem avtomata).

> Uporabnik je dolžan pred nakupom oz. potrditvijo nakupa vozovnice preveriti vozni red in aktualno stanje v prometu v iskalniku voznega reda na spletni strani SŽ-PP ali na železniški postaji.

> /…/

> Ko je vozovnica natisnjena in plačilo opravljeno, vračilo in popravki tiskane vozovnice niso več mogoči.

> Uporabnik si mora za potovanje na želeni relaciji zagotoviti novo in ustrezno vozovnico.

Naj dodam še, da na železniški postaji ne piše, kateri vlak bo namesto z ljubljanske postaje odpeljal s postaje v Šiški. Kartomat je torej dejansko uporaben samo v kombinaciji z mobilnim telefonom, s katerim potnik preveri dejansko stanje odhodov vlakov, ker je kartomatom seveda po splošnih pogojih dovoljeno lagati. Kakšen je potem sploh smisel kartomatov, če itak potrebujem mobilni telefon, da kartomat uporabljam (da preverim, če vlak, ki mi ga ponuja kartomat, sploh obstaja)?

No, tisti dan sem se domov odpravil z avtobusom in zanj kupil novo vozovnico. Odslej na kartomatu ne kupujem več. Se pač gnetem v vrsti nezadovoljnih potnikov na edinem prodajnem okencu za notranji promet na glavnem potniškem železniškem postajališču v državi.

—

Ravno predvčerajšnjim sem tako gotovo pol ducata minut prečakal v vrsti v blagajniški dvorani ljubljanske postaje, v katero so natrosili še nekaj kartomatov, ki so seveda stali neuporabljeni (zakaj bi nekdo šel k blagajnam uporabljat kartomat — naj jih rajši postavijo na peron), da mi je prodajalka prijazno omenila, da mi lahko na blagajni proda samo karto v polni ceni, če pa na vlaku kupim z gotovino, pa dobim “vikend popust”. Nadvse zanimivo. Ker se spomnim, da imam samo petdesetevrski bankovec, ji predlagam, da mi ga na blagajni zamenja za manjše, da ne bom sprevodniku povzročal težav z vračanjem gotovine. Noče. Prav.

Na vlaku torej sprevodniku omenim vikend popust in situacijo na blagajni. Navigirati mora čez nekaj menijev na svojem žepnem prodajnem terminalu, da izbere popust, sprejeti mora moj petdesetevrski bankovec in ga zamenjati za manjše iz lastne denarnice, naposled pa oznani, da sem prihranil celih DVAJSET CENTOV. Namesto 5,4€ za vlak v Trebnje sem dobil zmagoslaven slovenskoželezniški popust in plačal samo 5,2€.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Prebrali ste zgodbo, ki nam jo je poslal bralec Anton. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, ki ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

The post ZMEDA S KARTOMATI ALI ZAKAJ SPET ČAKAM V VRSTI first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru, na Trgu svobode, ta teden poteka solidarnostna akcija polaganja kamenčkov. Do petka jih želijo položiti 20 000, toliko kot je izraelska vojska umorila otrok  v Gazi. 

Še posebej apelirajo na učitelje in vzgojitelje. Ob začetku šole je namreč odlična priložnost, da svoje učence, dijake in študente spomnijo na dogajanje v Gazi in jih spodbudijo, da se tudi sami pridružijo tej solidarnostni gesti. Lahko prinesejo svoje pobarvane kamne, so pa kamni na voljo tudi direktno ob prizorišču. 

Organizatorka Anamarija Nađ je za Rdečo peso opisala, kako lahko sodelujete – več v posnetku. Urška Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže pa je poudarila, zakaj je nujno izvajati akcije za Palestino ter opozorila, da vlada še zdaleč ni storila dovolj glede končanja genocida v Gazi.

The post (VIDEO) KAMENČKI SOLIDARNOSTI S PALESTINO first appeared on Rdeča Pesa.

Novinarji brez meja so pozvali k zaščiti novinarjev v Gazi in opozorili, da glede na hitrost, s katero izraelska vojska ubija novinarje v Gazi, kmalu ne bo nikogar več, ki bi vas obveščal o dogajanju.

Tole so zapisali: “Izraelske oblasti že 23 mesecev novinarjem zunaj Gaze ne dovolijo neodvisnega dostopa do palestinskega ozemlja – situacija, ki je v sodobnem vojskovanju brez primere. Tamkajšnji novinarji, ki so v najboljšem položaju, da povedo resnico, se spoprijemajo z razseljevanjem in lakoto. Do danes je izraelska vojska ubila najmanj 210 novinarjev. Še veliko več jih je bilo ranjenih in se spopadajo s stalnimi grožnjami s smrtjo zaradi opravljanja svojega dela: pričevanja. To je neposreden napad na novinarsko svobodo in pravico do informiranja.”

Rdeča pesa se pridružuje protestu.

The post SOLIDARNO Z NOVINARJI V GAZI! first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski okupator v zadnjih tednih še močneje stiska svoje morilske klešče v Gazi. Palestinke in Palestinci množično umirajo zaradi krogel in bomb sionistične teroristične organizacije imenovane “Izraelske obrambne sile”, vse bolj pa tudi zaradi lakote, ki je neposredna posledica popolne zračne, kopenske in morske blokade tega dela Palestine. Lakota, ki so jo pretekli teden uradno potrdili tudi organi Združenih narodov, je terjala že najmanj 333 življenj Palestink in Palestincev, med njimi najmanj 126 otrok. 

Z namenom prebitja blokade se je danes na morsko pot do Gaze odpravila nova karavana ladij. Če je šlo v prvih dveh poskusih za individualna ladijska plovila, se tokrat na pot odpravlja več kot petdeset ladij! Prve so danes izplule iz pristanišča v Barceloni, mnoge pa se jim bodo pridružile na poti preko Sredozemskega morja. Pred odhodom ladij, ki so del omenjene karavane je včeraj v Genovi potekalo množično zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 40 tisoč ljudi. Pomembno je dodati, da gre pri barcelonskem pristanišču za isto luko, v katero je med špansko državljansko vojno prihajalo na tisoče pripadnikov mednarodnih brigad, ki so se pridružili  borbi proti fašizmu. Danes iz nje plujejo nove borke in borci proti fašizmu, ki v okupirani Palestini kaže svoj krvavi obraz. 

Pot mednarodne flotilje pod imenom “Global Sumud Flotila”, v sestavu katere so prostovoljke in prostovoljci iz več kot štiridesetih držav sveta, bomo na Rdeči pesi podrobno spremljali. Če se želite pridružiti dejavnostim omenjene organizacije, pa lahko to storite preko povezave v komentarju, ki ga objavljamo pod prispevkom. 

Nove etape mednarodnega boja za svobodno Palestino pa se v teh dneh ne bodo odvijale le na Mediteranu. Jutri, v ponedeljek 1. septembra, bosta na dveh koncih Slovenije potekali akciji, kjer lahko vsak izmed nas da svoj prispevek k širjenju in utrjevanju solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim osvobodilnim bojem. 

Na mariborskem Trgu svobode se bo ob 12:00 pričela večdnevna akcija polaganja kamenčkov v spomin na umorjene otroke v Gazi. Cilj je do 5. septembra na trgu zbrati 20.000 kamenčkov – toliko otrok so namreč sionistične sile umorile do sedaj. K sodelovanju v akciji so še posebej vabljeni vrtci, osnovne in srednje šole ter vsi, ki si želijo na ta način izraziti solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Prav tako bo jutri ob 12:00 pred Festivalno dvorano Bled, kjer se pričenja Blejski strateški forum (BSF), potekal protest z naslovom “EU sokriva, krvave roke skriva.” Povezave do obeh dogodkov lahko najdete v komentarjih pod objavo. 

Kljub nezamisljivim zločinom sionističnih okupatorjev in molku svetovnih političnih voditeljev je torej ta veriga solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim bojem dosegla vasi in mesta, center in obrobje, delovni ljudje povsod po svetu pa ponosno vihtijo palestinske zastave in dajejo svoj doprinos skupnemu boju za mir, solidarnost in svobodno Palestino – od reke do morja. Palestina je postala Španija naše generacije – njihov boj proti fašističnim falangam je naš boj proti sionističnim okupatorjem. V tem izkazovanju solidarnosti in boju za svobodno Palestino bomo s skupnimi močmi vztrajali do končne zmage. 

En svet, en boj! 

The post MARIBOR, BLED, SREDOZEMSKO MORJE – VSI ZA SVOBODNO PALESTINO! first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Danes objavljamo prvo, ki sta jo spisala dva člana našega uredništva. Potem pa žogico podajamo tebi, draga bralka in bralec. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, za katero veš, da ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

“TO SO NAREDILI, DA BI SPRAZNILI VLAKE!”

Mariborska železniška je v nedeljo zjutraj cela razštelana, ampak vseeno se mi uspe brez težav prebiti do edinega odprtega okna za prodajo vozovnic. Pred mano sta dve osebi, časa pa je še slabih sedem minut. Bo že moglo it skozi, če bo pa sila, pa bom poiskala tisti avtomat. Nisem tako stara, da bi me avtomat plašil, ampak imam raje človeški stik. Še vedno se mi zdi, da je gospa za šalterjem precej hitrejša kot pa sem jaz za tistim avtomatom, ko iščem pravi vlak. 

Kmalu se mi pridruži še en mariborski rdečepesnik, namenjena sva v Ljubljano na piknik z ostalimi člani uredništva. Vlak je pač bolj ekološka in na komot izbira, odkar pa gradijo na cesti je pa tudi hitrejša. No, če doplačaš in greš z ICS-om seveda, potniški vlaki so druga kategorija. Včasih so bila ta potovanja za vikend zelo ugodna in nam, Mariborčanom, se je splačalo iti na vlak. Kljub temu, da pot traja dolgo in da si vezan na vozni red. Zdaj ob dražjih cenah se nam ne splača več zares, sploh če potujeva dva ali več.

“2x povratna za ICS do Ljubljane,” rečem ženski za šalterjem in izda nama dve karti za 20 evrov. Čeprav pričakujeva podražitev, naju cena šokira, ampak kaj pa naj, plačama in šibama na vlak. Vlak do Celja, potem pa prestop na avtobus do Ljubljane. Luksuzno potovanje, bojda vredno tega prestižnega doplačila. 

Na vlaku na srečo ni gneče, brez težav najdeva sedeže z mizo na sredini. Pa še wifi začuda danes deluje. Če si na vlaku, je pač fajn izkoristit čas, da na primer pogledaš kak tekst na googledoksu in če ti wifija Slovenske železnice ne uspe povezati, si v problemih. 

Vlak se premakne in kmalu zatem pride sprevodnik in izročiva mu vozovnici.

“To mata neke čudne karte.” 

“Kaj? Kaj pa je narobe?”

“Pa te karte za 20 evrov. Naslednjič si vzameta IZLETko. 15 evrov stane pa neomejeno voženj po celi Sloveniji.” 

“Jao, ja to karto nama je dala, ko sem rekla za Ljubljano.” 

Sprevodnik skomigne z rameni in zmaje z glavo. “Prej smo imeli za vikend 75 % ceneje. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza. Zdaj pa je baje državi zmanjkalo denarja in so nam rekli, naj se znajdemo sami. Pol smo pač to IZLEtko dali, da je vsaj nekaj.“

Prikimava. Veva, da so podražili.

Sprevodnik je še vedno vidno razburjen: “Kaj podražili, za 300 % so podražili! Veste zakaj so to naredili? Da bi izpraznili vlake. Najprej jih polnijo, potem pa praznijo, pa saj to ne moreš verjet.” Zamahne in se odmaje naprej proti vlaku. 

V Celju prestopiva na precej manj udoben avtobus, ampak ker ne potujemo v času prometnih konic, smo na železniški postaji nekaj minut hitreje kot če bi šli z vlakom. Vsaj nekaj dobrega. 

P. S. Nazaj grede se ponudi prevoz do Maribora. Z avtom. In če moraš izbirati med tem, da potuješ s potniškim vlakom tri ure ali pa z avtom slabi dve uri… Zbereš avto, čeprav si karto trikrat preplačal.

The post VEŠ, KAJ SE MI JE ZGODILO ZADNJIČ NA VLAKU? first appeared on Rdeča Pesa.

Vse od odgovora Izraela na Hamasove napade 7. Oktobra 2023 je na območju Gaze življenje izgubilo okoli več kot 100.000 civilistov. Združeni narodi poročajo, da je porušene 70 odstotkov vse infrastrukture, kar je v životarjenje pognalo 1.9 milijona Palestink in Palestincev. To je okoli 90 odstotkov celotnega prebivalstva Gaze. Varna območja tvorijo samo še 12 odstotkov celotnega ozemlja. Nasilna premestitev takšnega obsega je v novejši zgodovini nevidena.

Po klasifikaciji faz integrirane prehranske varnosti Združenih narodov, lahko situacijo v Gazi čedalje bolj očitno opredelimo za humanitarno krizo epskih proporcev, saj vsestranska lakota, bolezni in podhranjenost neposredno vodijo v smrt mnogoterih ljudi. Združeni narodi lakoto oziroma humanitarno katastrofo razglasijo takrat, ko se vsaj 20 odstotkov gospodinjstev na nekem območju sooča s popolno odsotnostjo hrane in/ali ne morejo zadovoljevati temeljnih potreb, smrt in uničenje pa sta evidentna. Razširjenost akutne podhranjenosti presega 30 odstotkov, stopnje umrljivosti pa presegajo raven dveh smrti na deset tisoč prebivalcev.

96 odstotkov, torej približno 2.15 milijona Palestincev se sooča z akutno prehransko negotovostjo. Vsak tretji Palestinec je brez hrane lahko po več dni. Skoraj pol milijona vseh prebivalcev se sooča z najhujšo obliko lakote po definiciji faz integrirane prehranske varnosti. Okoli 20.000 otrok je v zdravniški obravnavi zaradi akutne podhranjenosti, umrlo pa jih je že na desetine. Zaradi akutne podhranjenosti trpi vsak tretji otrok pod petim letom starosti.

Izrael že peti mesec zapored preprečuje vstop humanitarnih konvojev s kritičnimi dobrinami v Gazo. Tudi delna omilitev totalne vojne po 19. maju letos ni prinesla odprave restrikcij na določene kritične dobrine, kot sta denimo gorivo ali pa plin za kuhanje. Brez goriva ni mogoča dobava elektrike, ki je potrebna za funkcioniranje raznoraznih zdravniških naprav.

Po drugi strani se stvari zapletejo tudi takrat, ko humanitarna pomoč doseže obubožane. Pogostokrat jo delijo raznorazne tolpe, ali pa kar sama Humanitarna fundacija za Gazo, ameriška nevladna organizacija znana po novačenju najemniških vojakov, ki odprto streljajo na palestinske civiliste. Vse od julija letos je na tako imenovanih humanitarnih območjih, kjer se deli pomoč, zaradi delovanja Izraela, Humanitarne fundacije za Gazo in klana, povezanega z ekstremisti ISIS umrlo čez 700 ljudi. Po poročanju neodvisnega novinarskega časnika GrayZone, naj bi Humanitarna fundacija za Gazo zajeten del financ prejela od izraelske varnostno-obveščevalne službe Mossad in izraelskega ministrstva za obrambo. Fundacija v Gazi zaposluje dve privatni najemniški firmi UG Solutions in Safe Reach Solutions, ki sta povezani z bivšim agentom ameriške Osrednje obveščevalne službe (CIE), Philipom Reillyem.

Genocid v Gazi je razodel vso hipokrizijo zahodnih vladajočih razredov, ki finančno, vojaško in še kako drugače podpirajo Izrael. Masovni protesti v podporo v Palestini, ki so se v zadnjih dveh letih vneli po Evropi in ZDA, so politike prisilili v sklepanje kompromisov. Macron, Merz, Starmer in Trump so vsi priznali, da je situacija v Gazi šla predaleč. Francija, Britanija in Kanada zdaj grozijo, da bodo na generalni skupščini Združenih narodov septembra priznale Palestino, medtem pa se cinično bahajo, da so Palestincem zagotovile hudo potrebno pomoč. Vsi ti koraki so zgolj kapljica v morje: Izrael ostaja nesankcioniran in neoviran pri izvrševanju svojega sprevrženega poslanstva.

Liberalni maliki pri tem po vseh teh letih še vedno zagovarjajo rešitev dveh držav, ki bi Izraelu podelila pravico do 78 odstotkov celotnega območja, Palestinska država pa bi obdržala ostalih 22. Zgodovinsko se je to že zgodilo in ni delovalo. Edini način, da si Palestinke in Palestinci izbojujejo svobodo je popolno uničenje sionističnega projekta po imenu Izrael. Brez odločilnega udarca proti celotni zahodni imperialistični infrastrukturi pa to preprosto ne bo mogoče. Naša dolžnost je, da podpremo vsakršna prizadevanja za odpravo tega nepravičnega statusa quo.

Gostujoče pero je napisal Matej Trontelj.

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IZRAELSKI IMPERIALISTI S POMOČJO ZAHODNIH ELIT STRADAJO GAZO first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izseke prispevka o povezavi med izpusti velikih količin ogljikovega dioksida in množičnimi izumrtji. Članek je povzetek iz knjige “The Story of CO2 Is the Story of Everything: A Planetary Experiment”, ki jo je 26. avgusta letos izdal Allen Lane. Članek v originalu si lahko v angleščini preberete na povezavi v komentarju. 

“Če bomo v ozračje izpuščali takšne količine ogljikovega dioksida, kot jih izpuščamo zdaj, lahko to pripelje do novega velikega izumrtja na planetu.” Daniel Rothman proučuje vedenje ogljikovega cikla planeta v davni preteklosti Zemlje, zlasti v tistih redkih primerih, ko je bil presežen prag in je izgubil nadzor, ter je ponovno dosegel ravnovesje šele po sto tisočih letih. Glede na to, da je vse življenje na Zemlji osnovano na ogljiku, se te ekstremne motnje v ogljikovem ciklu kažejo kot »množična izumrtja« in so tudi bolj znana pod tem imenom.

Zaskrbljujoče je, da so geologi v zadnjih nekaj desetletjih odkrili, da mnoga, če ne večina, množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje – vključno z daleč najhujšim doslej – niso povzročili asteroidi, kot so pričakovali, ampak vulkanski izbruhi, ki so zajeli celotne kontinente in v zrak in oceane izpustili katastrofalne količine CO2.

Če v sistem naenkrat sprostimo dovolj CO2 in življenjsko pomemben ogljikov cikel preveč izravnamo, lahko pride do nekakšnega planetarnega izpada, kjer prevzamejo nadzor procesi, ki so neločljivo povezani z Zemljo, in delujejo kot pozitivna povratna zveza, ki v sistem sprosti še veliko več ogljika. Ta naknadna sproščanja ogljika bi planet poslala na uničujočo 100-tisočletno “okrevanje”, preden bi ponovno pridobil ravnovesje.

To je zato, ker ogljikov cikel sprejema stalni tok CO2, ki izhaja iz vulkanov že milijone let, ko se giblje med zrakom in oceani, se reciklira v biosferi in se na koncu vrne v geologijo. Gre za ogljikov cikel. A če ta planetarni proces prekinemo s preobremenitvijo s tako ogromno količino CO2 v geološko kratkem časovnem obdobju, ki presega zmogljivosti Zemlje, lahko sprožimo nebrzdano reakcijo, ki bo veliko bolj uničujoča od katere koli katastrofe, ki je sploh sprožila celoten dogodek. 

Obstaja le nekaj poznanih načinov za sproščanje gigaton ogljika iz zemeljske skorje v atmosfero. Na eni strani so to približno vsakih 50 milijonov let ponavljajoči se izbruhi vulkanizma v velikih magmatskih območjih, na drugi strani pa industrijski kapitalizem, ki se je, kolikor vemo, zgodil le enkrat. A čeprav je naš planet trden in odporen na vse vrste nepredstavljivih udarcev, ki jih redno prejema, se enkrat na 50–100 milijonov let zgodijo katastrofalni dogodki. To so velika množična izumrtja, ko se razmere na površini Zemlje povsod tako poslabšajo, da presegajo prilagodljivost skoraj vseh kompleksnih oblik življenja.

V zgodovini živalskega življenja je ta opustošenje petkrat doseglo (in v enem primeru daleč preseglo) nekoliko arbitrarno mejo izumrtja 75 % vrst na Zemlji, zato je dobilo status »velikega množičnega izumrtja«. V paleontološki skupnosti so znana kot velika petorica. Najnovejše od velikih petih je prizadelo planet pred 66 milijoni let. Šlo je za globalno katastrofo, ki je zadostovala, da je končala dobo dinozavrov.

V primerjavi s tem je uničenje, ki ga povzročamo ljudje, relativno blago; morda manj kot 10 %. No, vsaj zaenkrat. Po vplivni študiji paleobiologa Anthonyja Barnoskya, objavljeni v reviji Nature leta 2011, bi lahko, če bomo nadaljevali s trenutnim tempom izumiranja, v treh stoletjih do 11.330 letih od danes preskočili iz (še vedno grozljivega) ranga manjšega množičnega izumrtja v šesto večje množično izumrtje, ki ga bodo geologi v prihodnosti težko ločili od udarca asteroida. Glede na to, kako katastrofalen je že vpliv človeka na biosfero, je strašljivo pomisliti, da nas morda še čaka vrhunec našega množičnega izumrtja.

Ko govorimo o izpustih, ni pomembna samo količina CO2, ki vstopi v sistem, ampak tudi pretok. Če ga v zelo dolgem času vnesemo veliko, se planet lahko prilagodi. Če pa v kratkem času vnesemo več kot veliko, lahko pride do kratkega stika v biosferi.

Na žalost hitrost, s katero ljudje danes izpuščamo CO2 v oceane in ozračje, daleč presega sposobnost planeta, da bi sledil temu tempu. Trenutno smo v začetni fazi okvare sistema. Če bomo tako nadaljevali še dolgo, bomo morda videli, kaj dejanska okvara resnično pomeni.”

Povezava do članka v originalu: https://bit.ly/41hPE4b

The post PREDLAGAMO: Ali smo na poti k šestemu velikemu množičnemu izumrtju?  first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.

Avtor tokratnega gostujočega peresa je Matej Trontelj.

Za zmerno do hudo prehransko negotovostjo trpi okoli 2,4 milijard ljudi. Sedemsto petintrideset milijonov jih dnevno doživlja kronično lakoto. Na leto zaradi lakote umre okoli 9 milijonov ljudi, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, UNICEFA in številnih humanitarnih organizacij Kljub temu, da Slovenija spada med države z visokim dohodkom in poseduje relativno celovite programe socialnega varstva, je okoli sedem odstotkov prebivalstva na pragu in pod pragom prehranske negotovosti. To je kar 150.000 ljudi!

Kaj so pravzaprav vzroki za lakoto? Zakaj prihaja do prekinitev v svetovnih prehranjevalnih verigah? Na podlagi česa definiramo lakoto in kako jo merimo? Kdo je pri lakoti najbolj na udaru in kje se najpogosteje pojavlja? Ter najpomembnejše: kako jo lahko rešimo oziroma poskrbimo, da vsak posameznik na našem planetu odide spat s polnim želodcem?

Vzroki za lakoto so raznoteri. Po večini so posledica tako okoljskih kot človeških faktorjev. Poplave, suše in podobni vremenski pojav, ki jih povzroča globalno segrevanje, uničujejo življenja, pridelek in gospodinjstva ter preprečujejo, da bi se ljudje lahko ustrezno hranili. Nemalokrat se zgodi, da se ljudi nasilno razseljuje in to pomembno vpliva na njihov dostop do zaposlitve, doma, in prehranske varnosti. Okoli 70 odstotkov od 319 milijonov ljudi, ki trpijo za akutno lakoto, se nahaja na območju konfliktov in vojn. To velja predvsem za države na Bližnjem vzhodu in za države vzhodne, centralne in zahodne Afrike, Karibov, južne Azije in vzhodne Evrope.

Visoke cene energentov, hrane in osnovnih dobrin ter vrtoglava inflacija so pojavi, ki ne vzniknejo sami po sebi, ampak so produkt skrbno načrtovanih imperialističnih politik. Prehranska kriza je zgodovinsko soobstajala s kapitalističnim restrukturiranjem kmetijstva v državah globalnega juga. Kolonialisti so na tamkajšnjem območju izvedli razbitje kmečke produkcije manjšega obsega in samooskrbnega kmetovanja. Razlastninjeni so se bili tako primorani zateči v mesta. Postali so proletarizirani, popolnoma ločeni od svoje zemlje in sredstev za preživetje. Britanci so svoje kolonije selili v monoprodukcijo, torej, v produkcijo ene dobrine, kot je bil na primer bombaž. To je povzročilo množično stradanje.

Ena izmed takšnih primerov je bila bengalska lakota, v kateri je pomrlo 3 milijone ljudi. Britanski predsednik Winston Churchill je takrat namerno preusmeril hrano iz britanskih kolonij v Evropo in se lotil uničevanja pridelkov, da bi se ubranil proti japonskim zavojevalcem, ki so zavzeli Bengalu sosednjo Burmo. Lakota je bila klasičen primer špekulativne, k profitu naravnane politike zahodnih elit.

Obdobje po 2. svetovni vojni je prineslo dekolonizacijo klasično zatiranih držav. Vlade na novo osamosvojenih nekdanjih kolonij so se lotile obsežne industrializacije. Za tak projekt so potrebovale močan državni intervencionizem. S centralnim planiranjem in politikami izvozne substitucije so socialistični in nacionalistični režimi globalnega juga nadomeščali odsotnost investicij kolonialnih sil. Za delavski razred so uvajali prehranske subvencije in skrbno kontrolirali cene hrane in dobrin. Vsi ti ukrepi so v teh državah prinesli do tedaj nevidenega rasta življenjskih standardov.

Po drugi strani je povojno obdobje pripeljalo do novih oblik revščine in odvisnosti od centrov imperializma. Ko so ZDA zaključile s financiranjem Marshallovega plana, so potrebovale nove trge za ekspanzijo svojih presežkov. Z javnim zakonom PL480 so vzpostavile mednarodne mreže za distribucijo hrane. Hrano so ZDA razdeljevale najbolj obubožanim, a na račun razvijanja domače kmečke produkcije. Posledica tega je bila še večja pavperizacija. Tako so ZDA lahko počele vse dokler so bile cene hrane relativno nizke. V 70. In 80. Letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do prve hujše ekonomske krize, so institucije pod vplivom zahodnih držav, kot sta denimo Mednarodni denarni sklad ali pa Svetovna banka, pričele s procesom tržne liberalizacije, ki je pometel z nadzori nad produkcijo in višinami cen. MDS in SB sta državam, kjer je prišlo do eksplozije dolga začele financirati stroške prehranjevanja na račun “strukturnega prilagajanja” njihovih ekonomij. Po domače povedano, sta začela privatizirati in si prisvajati pomembne dele ključnih panog in resursov. Pred temi pritiski so klonilne tudi države z močnimi državnimi kapacitetami, saj so pravila igre navsezadnje določali ZDA in njeni zavezniki.

Kot lahko vidimo je večina lakot predvsem posledica umetno, torej človeško sproduciranih politik. Močnejše države z izsiljevanjem šibkejših držav ustvarjajo pogoje za eksploatacijo. Prisvajajo si njihove surovine, človeško silo in politične kapacitete. V preteklosti je bilo to mogoče ravno zaradi tega, ker so močnejši obvladovali mednarodne trge in finančne institucije. Danes se moč teh akterjev krha in zdi se, da nastajajo nove multipolarne sile, ki ne sledijo več primatu dolarja.

Strokovnjaki na področju lakote se strinjajo, da na svetu obstaja dovolj hrane za 10 milijard ljudi. Problem torej ni neučinkovita produkcija, ampak neučinkovita oblika distribucije. Pod kapitalističnim sistemom hrana pripada tistim, ki si jo lahko privoščijo. Dobrine in storitve se ne ustvarjajo zavoljo zadovoljevanja človekovih potreb, ampak za profit elit. Te elite posedujejo sadove vsega človeškega dela – lastijo si produkcijska sredstva in materialno bogastvo. Predvsem pa posedujejo politično moč, s katero lahko še naprej vzdržujejo nepravičen status quo. 

Sistem, v katerem živimo, je popolnoma nerazumen. Potrebna je alternativa, v okviru katere bomo privatno prilaščanje nadomestili s kolektivnim razporejanjem virov. Takoj bi morali socializirati mednarodne prehranske verige in z njimi povezane akterje. To preprosto ni mogoče brez močnega državnega poseganja v kaotično delovanje trga. Liberalizem je pri tem popolnoma spodletel. Izkoriščane države globalnega juga se morajo začeti povezovati v nove oblik zvez in alians, ki jim bodo omogočale enakovredno kooperacijo in solidarno občevanje. V nekem smislu to že vidimo v obliki iniciative BRICS, ki nadomešča kolonialne strukture imperialističnega zahoda. Naslednji korak je ustanovitev političnih teles, ki bi tradicionalne žrtve kolonializma povezal na poti v svetlo prihodnost.

Foto: Fatima Shbair/Associated Press

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IMPERIALISTIČNE ELITE POVZROČAJO LAKOTO first appeared on Rdeča Pesa.

Pri nas še vedno najdemo novinarje, ki dvomijo v genocid v Palestini in trobijo o pravici Izraela do obrambe pred “teroristi”. Najdemo na primer voditelje, ki brez sramu navajanje dejstev o povezanosti tujih in izraelskih podjetji z genocidom skličejo kot provokacijo. Pa tudi take, ki so ogorčeni, ker Slovenija prepoveduje uvoz genocidnega orožja v Izrael. Češ da merimo mišice in si delamo sramoto v družbi. 

Za razliko od teh primerkov pa privilegija biti ignorantski do smrtno nevarne resnice nimajo palestinske novinarke in novinarji. Ker jo vsakodnevno živijo. Oziroma jo vsakodnevno umirajo, če smo natančni. Al Jazzera je namreč sporočila, da Izraelci so pred tremi dnevi ubili še štiri njihove sodelavce. S tem so ubili celotno ekipo Al Jazeere, ki je pokrivala območje Gaza City. Targetirali so šotor v bližini bolnišnice Al Shifa, kjer so novinarji delali. 

Med ubtimi je tudi novinar Anas Al-Sharif, eden bolj prepoznavnih novinarjev v Gazi. To so njegove poslednje besede: 

“To je moja poslednja želja, moje poslednje sporočilo. Če berete te besede, me je Izrael uspešno umoril in utišal moj glas. Najprej, mir z vami in Alahovo usmiljenje in blagoslov. Preživel sem bolečino v vseh njenih niansah, večkrat izkusil trpljenje in izgubo, a to me ni ustavilo. Vedno sem govoril resnico kakršna je, brez popačenja – zato, da bi Alah lahko pričal proti tistim, ki so molčali, tistim, ki so sprejeli naše ubijanje, tistim, ki so nam dušili dih, tistim, katerih srca so ostala nedotaknjena kljub razmesarjenim ostakom naših otrok in žensk, tistim, ki niso storili ničesar, da bi ustavili pokol, s katerim se naši ljudje soočajo že več kot leto in pol. Pozivam vas, ne dovolite, da vas verige ustavijo, niti da vas omejujejo. Bodite mostovi do osvoboditve dežele in njenih ljudi, dokler sonce dostojanstva in svobode ne vzide nad našo ukradeno domovino. Zaupam vam, da boste poskrbeli za mojo družino. Zaupam vam svojo ljubljeno hčerko Sam, luč v mojih očeh, ki je nikoli nisem imel priložnosti gledati odraščati. Ne pozabite Gaze. In ne pozabite name v vaših iskrenih molitvah za odpuščanje in sprejemanje.”

Od 7. 10. 2023 naprej je Izrael ubil več kot 270 medijskih delavcev. Po podatkih projekta Costs of War univerze Brown je bilo v Gazi od začetka vojne 7. oktobra 2023 ubitih več novinarjev, kot jih je bilo skupaj v ameriški državljanski vojni, prvi in drugi svetovni vojni, korejski vojni, vietnamski vojni, vojnah na območju nekdanje Jugoslavije ter v vojni v Afganistanu po 11. septembru. Novinarji brez meja poročajo, da je bilo leto 2024 najbolj smrtonosno leto za novinarje, ubitih je bilo več kot 120. Od začetka letošnjega leta so Izraelci v Gazi ubili več kot 50 novinarjev in medijskih delavcev.

O tem, kako absurdna so pojasnila Izraela, nima smisla izgubljati besed. Tudi tokrat so Izraelci trdili, da so novinarji pripadniki Hamasa, češ da so vodili oborožene napade. Spomnimo, da je Izrael oktobra 2023 mednarodnim novinarjev prepovedal vstop v Gazo, zato so tam ostali zgolj palestinski novinarji. Priročno za zakrivanje dejanskega stanja. Spomnimo, napad na novinarje je vojni zločin. 

Ampak nečesa Izraelci in njihovi lakaji ne razumejo. Lahko grozijo in pobijajo. Lahko uničujejo, rušijo, pretepajo in zapirajo. Lahko grozeče obletavajo z droni. Lahko snemajo in razvijajo visokotehnološka smrtonsna orožje. Duha upora jim ne bo uspelo zlomiti ne glede na to, kako krvoločna bodo njihova dejanja. Ker ta ni zasidran v eni osebi, prisoten je v zraku, gori v srcih ljudi po svetu. In z vsakim ubitim upor narašča. 

Ljudje po celem svetu množično protestirajo. Pred tremi dnevi je bilo samo v Grčiji več kot 150 protestov. Med drugim so protestirali tudi na otokih kot sta Santorini in Paros, kjer dopustujejo bogati izraelski turisti. Slovenska vlada je zaradi pritiskov ljudi končno začela sprejeti vsaj neke konkretne ukrepe zoper Izrael. Aktivisti na terenu se med tem pripravljajo, da bodo tokrat množično zapluli proti meji z Gazo in skušali predreti izraelsko blokado. Palestina bo svobodna. Razen, če nameravajo ubiti čisto vse ljudi na tem planetu. 

Zato dragi ignorantski novinarji, ki poročate kot narekuje kapital, zapomnili si bomo vaše besede. Ko boste čez desetletja na Gazo gledali kot tragedijo in obeleževali krute obletnice, bomo vedeli, da ste tudi vi z vašo ignoranco in neoodgovornim poročanjem podpirali genocid. Soborke in soborci, vi pa ne obupajte, kot je dejal Al-Sharif, verige nas ne smejo ustaviti, niti ne ovirati.

The post UMORJEN PALESTINSKI NOVINAR: “NAJ VAS VERIGE NE USTAVIJO!” first appeared on Rdeča Pesa.

V sredo je nogometni svet dosegla novica, da je bil v južnem delu Gaze umorjen palestinski nogometaš Suleiman Al-Obeid ki se ga je v domovini prijel vzdevek “Palestinski Pele.” Umorile so ga izraelske okupacijske sile, medtem ko je s tisoči drugih sestradanih Palestink in Palestincev čakal na humanitarno pomoč. 

Z njegovo smrtjo je številka palestinskih nogometašev in nogometnih delavcev, ki so jih sionistične sile pomorile v svojem genocidnem pohodu, narasla na 421. Za primerjavo, lansko sezono je v desetih klubih prve slovenske nogometne lige nastopalo 266 igralcev. S takšnim tempom bi izraelski okupatorji v manj kot dveh letih pobili vse igralce prve lige in zraven še več kot polovico tistih, ki nastopajo v drugi ligi. 

Poleg tega so Izraelci od oktobra 2022 uničili praktično vso nogometno infrastrukturo v Gazi in njen znaten del na Zahodnem bregu. V bombnih napadih in nasilnih vdorih kopenskih sil je bilo popolnoma uničenih 288 nogometnih igrišč, stadionov, telovadnic in druge nogometne infrastrukture. S tem so okupatorji izvedli zločin nad palestinskim nogometom in nogometom nasploh. 

Kljub tako množičnem uničenju in vsakodnevnih poročilih o novih desetinah in desetinah umorjenih Palestink in Palestincev, so mednarodne nogometne organizacije v zvezi z izraelskim genocidom popolnoma tiho. Niti razmišlja se ne o tem, da bi izraelskim klubom in reprezentančnim selekcijam prepovedali sodelovanje v tekmovanjih pod okriljem UEFE in FIFE. Zgolj dan potem, ko so streli pokosili “Palestinskega Peleja”, je moštvo Beitar Jerusalem brez kakršnihkoli omejitev nastopilo v tretjem krogu kvalifikacij za uvrstitev v Ligo Europa. Ob tem naj povemo, da gre za klub, katerega igralci prihajajo na teren ob spremljavi napeva, ki se v prevodu glasi takole: “Ni mi mar, koliko jih bo in kako bodo ubiti. Iztrebljanje Arabcev me navdušuje. Fant, dekle ali starec – vsakega Arabca bomo pokopali globoko v zemljo.”

Ne molčijo pa (več) mnogi svetovni športniki in športnice. Na umor Suleiman Al-Obeid sta se s kritiko popolne pasivnosti mednarodnih nogometnih organizacij in izraelskega genocida ter s podporo svobodni Palestini, odzvala zvezdnik egiptovske reprezentance ter Liverpoola Mohamed Salah in legendarni kapetan Manchester Uniteda Eric Cantona. Mnogi ostali športni kolektivi zavračajo igranje tekem s “športniki in športnicami” (ponavadi gre za bivše ali pa aktivne pripadnice in pripadnike izraelskih okupacijskih sil) iz Izraela. Tudi slovenske odbojkarice so pretekli teden zavrnile rokovanje z izraelskimi nasprotnicami ob zaključku kvalifikacijske tekme za nastop na evropskem prvenstvu. 

Takšna osamitev in izključitev, podprta s strani velikega števila organiziranih nogometnih  navijaških skupin, ki predstavljajo močan člen v verigi solidarnosti s Palestino, je edina možna pot, ki bi ji morale slediti vse športnice in športniki v svetu! Stop genocidu – za svobodno Palestino!

The post ZAKAJ UEFA IN FIFA MOLČITA O UMORU PALESTINSKEGA PELEJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.