Po Pristaniški ulici v Kopru je prejšnjo sredo dišalo po zelenjavni rižoti, popečenem tofuju, solati, kavi in keksih. Kuhali so študentke in študenti iz socialističnega društva Iskra, že enajstič zapored in prvič izven Ljubljane. S samoorganiziranimi študentskimi menzami namreč opozarjajo na pomanjkljivosti sistema subvencionirane prehrane, kot nujno alternativo pa vidijo sistem javnih menz. Tokrat so razdelili več kot 150 obrokov, ob pogovoru s koperskimi študenti pa so izvedeli, da imajo na bone na voljo večinoma le fast food opcije. Obrok je bil kot vedno veganski, kar študentke vidijo kot simbolično gesto, ki pokaže, da je kakovostna prehrana lahko prilagodljiva različnim dietarnim potrebam.

Področje študentske prehrane je v Sloveniji trenutno urejeno s sistemom bonov, kjer država financira določen znesek obroka, preostanek pa plača študent. Takšna ureditev študentske prehrane se na prvi pogled zdi privlačna, saj je navidezna izbira ponudnikov velika, cene pa se v primerjavi z nesubvencioniranimi zdijo ugodne. A to ne sme zavesti, saj so ponudniki prehrane, kot smo že omenili, večinoma okrepčevalnice s hitro hrano, med drugim tudi McDonald’s. Izbiramo lahko bolj ali manj med bureki, picami in hamburgerji. Uživanje takšne hrane na vsakodnevni bazi je nezdravo, po besedah mimoidočih študentov se takih obrokov “hitro naveličaš”. Doplačilo se sicer razlikuje, a pri večini ponudnikov znaša že skoraj 5 eur, kar je za vsakodnevni subvencioniran obrok vrtoglav znesek.

Sprašujemo se, komu zares služijo boni in kdo od njih dobi največ. Študentje zagotovo ne,  saj tu ne gre za zadovoljevanje njihovih konkretnih potreb, ne z vidika dostopnosti in ne z vidika hranljivosti. Gre za logiko prostotržne konkurence, ki jo omogoča in posledično spodbuja država. Študenti so tako za gostince pomemben vir dobička. Kupovanje subvencioniranih obrokov omogoča nemoteno akumuliranje kapitala oz. “dobro poslovanje” in to je v prvi vrsti namen sistema bonov. Če ne bi bilo tako, potem McDonald’s ne bi imel kaj iskati med ponudniki.

Boj za javne, neprofitne menze in njihovo izgradnjo lahko v tej luči razumemo kot socialistično naravnano politiko, saj bi  v prvi vrsti upoštevala konkretne potrebe in materialni status študentstva, ne pa iskanja virov dobička za zasebne ponudnike. Z ureditvijo na državni ravni bi lahko zadovoljili tri stvari: dovoljšnje število menz, načrtovano zdravo prehrano in cenovno ugoden ter fiksen sistem. Menze na bone sicer že obstajajo, a jih je precej malo, o cenovni dostopnosti ter pestrosti jedilnikov pa tudi ne moremo vedno govoriti. Le s sistemsko ureditvijo, ki presega logiko kapitalističnega poslovanja, se lahko področje študentske prehrane spremeni.

Zahteva za javne menze je zahteva za izboljšanje materialnega statusa vseh študentov.

The post ŠTUDENT LAČEN, ZAHTEVA SISTEM DRUGAČEN! first appeared on Rdeča Pesa.

Danes z vami delimo analizo, ki so jo pripravili tovariši pri Pobudi proti militarizmu, v kateri so na podlagi podjetij Pipistrel, C-Astral in Timtec Defense ter vidnejših nosilcev interesov orožarske industrije pokazali na prepletenost države, javnega denarja in orožarskega podjetništva.

»Bežen vpogled v tri osebnosti, ki stojijo za največjimi oziroma ta hip najbolj prodornimi orožarskimi podjetji pri nas, pokaže tri navdušence, ki so z lastnim delom in iznajdljivostjo gradili lokalne orožarske imperije, spotoma pa veliko zaslužili. Malo bolj podroben pogled pove še to, da so vse to dosegli z izdatno podporo slovenske države in navezavo na globalni orožarski kapital. Zaradi tega jih je bolj kot pionirje oziroma inovatorje bolj smiselno jemati kot obraze sistema vojne, kot male podizvajalce vojaško-industrijskega kompleksa, ki vestno izvajajo specifične naloge znotraj mednarodne delitve dela v okviru tistega dela sveta, ki je vojaško vezan na ZDA«

Celotno besedilo je dostopno na: https://anarhistka.org/vojna-ni-zgodba-o-uspehu/

The post VOJNA NI ZGODBA O USPEHU first appeared on Rdeča Pesa.

Kaj je v preteklosti pomenila solidarnost s palestinskim ljudstvom in kako se je kazala jugoslovanska politična podpora palestinskemu boju za svobodo? Kaj pomeni svoboda za Palestinke in Palestince? Kako je literatura lahko sredstvo upora? O tem in še marsičem je bilo govora včeraj na pogovoru ob predstaviti revije Borec v Mariboru. Aktualni Borec je posvečen palestinskim pričevanjem, poeziji upora, mednarodnim apelom, pogovorom in analizi stanja v Palestini.

Pogovor je povezovala Urška Breznik, njeni sogovorniki pa so bili farmacevtka in humanitarna delavka iz Gaze Wafa Kanaan, mladi raziskovalec in asistent na FF UL Žiga Smolič, kulturna antropologinja Maja Lamberger Khatib in novinarka Kristina Božič. 

Normalizacija genocida

V medijih se je genocid normaliziral, poroča se takrat, ko se zgodi nekaj še posebej groznega ali pa ko Izraelu nekaj uspe, je izpostavila Kristina Božič. Prepričana je, da se zdaj zgolj nadaljuje poročanje, ki je omogočilo okupacijo. Odmeven primer je bil rešitev štirih talcev na račun več kot 270 ubitih Palestink in Palestincev. “Najprej so vsi poročali o teh štirih talcih, potem pa so se, vsaj nekateri, popravili in dodali smrtne žrtve na palestinski strani,” je dejala. 

Mediji so se sicer zaradi genocida morali odzvati, brali smo lahko tudi avtorje, ki so pisali o obstoju modernega kolonializma in dosledno uporabljali ustrezne besede kot sta genocid in apartheid za opisovanje dogajanja, meni Božič. A večinoma je šlo za mnenjske tekste in nič kaj več. 

Pri samem poročanju ima veliko vlogo tudi dejstvo, da tuji novinarji ne smejo ali pa zaradi nevarnosti niti nočejo  v Gazo, palestinske pa ubijajo. Izrael je med drugim prepovedal Al Jazeeri oddajanje z izraelskega ozemlja, podobno so poskusili tudi za Associated Press, a so zahtevo umaknili, ko so ugotovili, da gre za ameriški medij. 

Realnost medijskega poročanja so na lastni koži lahko začutila tudi študentska gibanja po svetu, ki so na terenu doživela eno, v medijih pa se je poročalo drugo. 

Vsa odporniška gibanja označena za teroristična

Na vprašanje, zakaj se Hamas v medijih še vedno predstavlja kot teroristična organizacija, je Božič odgovorila, da so v medijih padli standardi glede poimenovanja terorizma. Novinarji zato le ponavljajo besede politikov Zahoda brez refleksije. Kot teroristično organizacijo ga bodo nehali poimenovati, ko bo zmagal oziroma uspel to, za kar si prizadeva – torej da bi ga upoštevali kot enakovrednega političnega akterja. Govorci so opozorili, da so bila vsa odporniška gibanja označena za teroristična, tudi jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Božič je opozorila,  da center moči vedno enači skrajno desnico s skrajno levico in oboje označuje za terorizem. 

Ne le Hamas, Izraelu je uspelo kot teroristične označiti vse organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in so natančno in z dokaznimi gradivi dokumentirale dogajanje v Palestini, je dopolnila Maja Lamberger Khatib. Ta označitev ima tudi posledice, mnogim je bilo zaradi tega odvzet vir financiranja. 

O posledicah označevanja organizacij za teroristične je spregovoril tudi Žiga Smolič. Spomnil je na Jemen, ki je v času Trumpove vlade izgubil dostop do humanitarne pomoči, kar je terjalo ogromno človeških življenj. Za dojemanje terorizma in arabskega sveta kot terorističnega je odgovorna tudi hollywoodska produkcija, ki slednjega tako prikazuje v svojih filmih.

Maja Lamberger je opozorila, da Palestinci v trenutnem segmentu narodnoosvobodilnega boja enotno podpirajo Hamas. Kar ne pomeni, da so ga enotno podpirali pred tem in da ga bodo po tem. Ljudje se namreč zavedajo, da so Hamas politiki, ki jim ni vredno brezpogojno zaupati. 

Na vprašanje, zakaj se arabske države bolj odločno ne postavijo na stran Palestine, je Kristina Božič odgovorila, da niso arabske države nič bolj ali manj dolžne pomagati kot katerekoli druge države. Arabske države od Palestine ne bi imele nobenega finančnega interesa, zato se ne vključijo v boj. Lamberger je dejala, da se Arabci med sabo dojemajo kot bratje, zato Palestinci od njih upravičeno pričakujejo večjo podporo. Pri tem je težava, da so mnoge arabske države tako ali drugače odvisne od Izraela. “Izrael lahko Jordaniji samo zapre vodo in bo kaos,” je ponazorila Lamberger. 

Jugoslavija podpirala narodnoosvobodilna gibanja

Smolič je pokomentiral gesto priznanja Palestine. Pred to simbolično gesto bi morala Slovenija izvesti dejanske akcije za končanje okupacije, apartheida, genocida, zagotavljanje humanitarne pomoči in drugih aktivnosti, šele potem bi bilo na mestu priznanje. 

O odnosu Jugoslavije do Palestine je povedal, da je ta delovala pod vplivom Sovjetske zveze do spora z Informbirojem, zato je sodelovala pri zalaganju Izraela z orožjem. Palestine pa zaradi razdrobljenosti, ki je bila posledica nakbe, ni prepoznala kot enakovrednega sogovornika, ampak zgolj v okviru begunskega vprašanja. Leta 1967 je Jugoslavija prekinila odnose z Izraelom, po beseda Smoliča je šlo tukaj predvsem za osebno iniciativo Josipa Broza Tita. Po tem je spremenila svoj odnos do Palestine, ugotovila je, da gre v resnici za nerešeno nacionalno vprašanje. Jugoslavija je podpirala vsa narodnoosvobodilna gibanja po svetu, ne le palestinskega. Organizirali so zbiralne akcije za gradnjo šol, izvajali tabore, študentom omogočili študij v Jugoslaviji.

Ko je Jugoslavija začela sodelovati s Palestino, je bilo izrednega pomena to, da je sprejela palestinske študentke in študente in jim omogočila študij. Kot je dopolnil Smolič, so bili Palestinci največja etnična skupina med tujimi študenti pri nas, bilo jih je kar 40 odstotkov. Bili so tudi zelo politični aktivni in organizirani, bili so glas Palestine v svetu. veliko jih je delovalo v študentskih zveza PLO-ja.  A težava je bila, da se študentje potem pozneje niso mogli vrniti nazaj v svojo domovino. Maja Lamberger je povedala, da je bila, kot trdijo tukaj živeči Palestinci, jugoslovanska družba v 70-ih bolj senzibilna do njihovega vprašanja, kot je danes. 

Kristina Božič je izpostavila nedavni primer, ko so se akademiki iz Gaze povezali in različnim univerzam po svetu poslali poziv, da naj palestinskim študentkam in študentom omogočijo študij, profesorjem pa zagotovijo zaposlitve. 

Izpostavila je še, da tudi, če oblasti v državah ne pomagajo Palestini, se je pa vzpostavilo solidarnostno povezovanje med ljudmi, ki se borijo za svobodo in radikalno enakopravnost. Opozorila je tudi, da Fatah igra umazano igro na Zahodnem bregu, saj je dejansko podizvajalec izraelske politike. Palestinci so se navadili, da vse, kar se jim ponudi, je verjetno past in je že vnaprej pogojeno.

Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo

Na to, da se Palestincem ves čas nastavlja pogojevani sporazum, je opozarjal že palestinski literat in politik Gasanu Kanafaniju (1936 -1972), je dodala Maja Lamberger. Opozorila je na njegovo razlago, zakaj kot deluje politično. Ne moreš biti nepolitičen, ko se rodiš v takšno politično situacijo, ki globoko definira tvoje življenje, je dejal Kanafani. Kot je povedala Lamberger, je brutalno iskreno pisal o svojih izkušnjah. “Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo,” je njegov odmeven citat, vezan na njegovo revolucionarno pisanje. Kanafani je bil intelektualec, ki je razumel svojo odgovornost, ki jo ima zaradi sposobnosti izražanja in jasne artikulacije. Bolj kot življenje samo je bilo zanj pomembno dostojanstvo in človekove pravice. O razlogih za oborožen odpor je Kanafani razložil, da je to edina možnost, da Palestina dobi minutko pozornosti v medijih. Ti namreč ne poročajo, dokler ne pride do incidentov. 

Skozi nastanek palestinske literature je Kanafani pomembno pripomogel k zbujanju narodne zavesti palestinskega naroda. Med drugim je pisal tudi o samoorganizacij žensk na področju boja, ki so bodisi sodelovale pri kraji letal ali pa podtikanju bomb v sedemdesetih. Lamberger je spomnila, da je vloga žensk v palestinskem osvobodilnem gibanju izjemnega pomena. Ne le, da so sodelovale v bojih, kot izjemno pomembna se je izkazala tudi njihova socialna solidarnostna mreža, s katero pomagajo najbolj ogroženim. 

Lamberger je opozorila še na kulturni boj, ki je bil prav tako zelo pomemben. In sicer je Amerika financirala določene pomembne časnike in tako pripomogla k dodatnemu zatiranju Palestincev skozi literaturo. 

Kaj pa pričakujete od nas?

O konkretni izkušnji Gaze kot jo je doživela sama in kot jo danes doživlja njena družina, ki še živi tam, je uvodoma sicer spregovorila Wafa Kanaan. O tem bomo v naslednjih dneh objavili poseben prispevek, zaenkrat naj za zaključek zadostuje njen odgovor na vprašanje, zakaj se Palestinke in Palestinci ne predajo in kako ohranjajo upanje. Pojasnila je, da upanje za svobodo brsti in se ohranja skozi več generacij, ki živijo pod okupacijo in trpijo izraelsko nasilje. “Kaj pa pričakujete od nas, seveda se ne bomo predali. Imamo pravico do obstoja. Dovolj imamo tega, da moramo to vedno znova razlagati in upravičevati. Glasni bomo, dokler ne bomo dosegli svobode,” je še dejala in dodala, da druge možnosti nimajo. 

Če Palestinke in Palestinci ne morejo obupati, ne smemo obupati tudi mi. Ohranjanje obstoječih in vzpostavljanje novih solidarnostnih praks je izjemnega pomena, prav tako postavljanje jasnih zahtev do oblasti in institucij. A pri tem je pomembno, kot je opozorila Maja Lamberger, da se pri takšnih in drugačnih sporazumih spremlja in nadzoruje, da so zahteve dejansko izpolnjene. Načini boja in učinkovita podpora Palestini na državni kot tudi osebni ravni so mogoči in so v preteklosti že obstajali. Mariborska univerza se še ni opredelila do genocida v Gazi, zato bi morali pritisniti tudi na lokalno univerzo, da se izjasni in sprejme ukrepe. Sledili bi pa lahko tudi jugoslovanskem vzoru in bi Palestinkam in Palestincem pri nas omogočili študij, možnost zdravljenja preko vzpostavljanja solidarnostnih praks na področjih izobraževanja, kulture, zdravstva in oskrbe. 

The post IDEJA SVOBODE V PALESTINI: PRIZNANJE JE SIMBOLIČNO, TREBA SE JE UKVARJATI Z OKUPACIJO  first appeared on Rdeča Pesa.

“Izpolnjena zadnja želja umirajoče mame: hčerka se je vrnila”, “Izraelska vojska med operacijo v Gazi rešila štiri talce” takšne in podobne naslove so nam v preteklih dneh servirali osrednji mediji. Ne izraelski, temveč slovenski. Do najmanjše podrobnosti so analizirali akcijo izraelskih okupacijskih sil in življenjske okoliščine vsakega od štirih talcev, ki so se od oktobra lani nahajali v Gazi. Nekateri izmed njih so popolnoma ignorirali Palestinke in Palestince, ki so bili ob tem ubiti, drugi so jih suhoparno navedli šele proti koncu svojih prispevkov.

Izraelski okupator je v “akciji reševanja talcev”, ki je potekala znotraj begunskega taborišču Nusejrat pobil najmanj 274 ljudi. Napad so izvedli tako z morja, kopnega kot zraka, pri čemer velja pri slednjem spomniti, da je Izrael na Gazo v zadnjih osmih mesecih odvrgel že več kot 70 tisoč ton. Ta številka močno presega tonažo bomb, ki so bile v drugi svetovni vojni odvržene na Dresden, Hamburg in London skupaj. Lokalne zdravstvene delavke so dejale, da je bil Nusejrat po napadu videti kot človeška klavnica.

Vse palestinske žrtve te človeške klavnice so, tako kot preostali pobiti Palestinke in Palestinci, ostale anonimne, skrite in preko tega dodatno dehumanizirane. Obstajajo zgolj kot številke, katerih neznansko trpljenje se meri zgolj v statističnih podatkih in grafih, ki so že zdavnaj izgubili ves pomen. Za razliko od štirih talk in talcev, pri katerih so nam mediji podrobno predstavili njihove življenske zgodbe in delili slike z njihovimi družinami ter prijatelji, si mrtve Palestinke in Palestinci v osrednjih medijih ne zaslužijo niti imena, kaj šele njihove celostne predstavitve. Na ta način mediji prispevajo svoj pomemben del k legitimiranju zločinskega delovanja izraelskih okupacijskih sil in h gradnji diskurza, da gre za “vojno, kjer se civilizacija bori proti barbarstvu.”

Vendar v Palestini ne gre za vojno. Še večja norost pa je izraelsko vojsko označiti za “branike civilizacije”. V Palestini se dogaja genocid. Izrael je krvnik, Palestinke in Palestinci so njegove žrtve, ki pa se ne predajajo, temveč se, kot že več kot 75 let pogumno borijo za svobodno Palestino. Ker ne želijo mirno pristati na etnično čiščenje in nadaljno kolonizacijo so skozi leče osrednjih zahodnih medijev skriti ali pa enostavno označeni za teroriste. Na takšne prakse velja znova in znova opozarjati ter tako širiti glas o resničnem dogajanju v Palestini. To odpira možnosti za protiimperialistično delovanje na delovnih mestih, lokalnih skupnostih, fakultetah, ulicah in stadionih, katerega primere smo v preteklosti na Rdeči pesi že osvetlili in ki lahko edino preseže svet kapitalističnega izkoriščanja ter imperialistične dominacije. En svet, en boj!

*fotografija: Tasnim News Agency

The post MEDIJSKA MANIPULACIJA Z ŽRTVAMI V PALESTINI – ŠTIRJE ŽIVI IZRAELCI VREDNI VEČ KOT 37 TISOČ POBITIH PALESTINK IN PALESTINCEV first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo razmišljanje o obljubljenih novih stanovanjih, ki smo ga v nabiralnik prejeli od Jasmina Feratovića: 

“1 milijarda za 20.000 novih stanovanj” se je glasila ena izmed predvolilnih parol Luke Mesca objavljena na njegovem Instagramu.

Prvo zavajanje je, da gre za novo milijardo evrov. Ne gre za novo milijardo ampak za dodatnih 80 milijonov na leto oziroma 800 milijonov v desetih letih (trenutno proračun daje 20 milijonov).

Stanovanjska kriza je trenutno daleč najhujša v Ljubljani, kjer je potreba po novih stanovanjih tudi največja. Mestna občina Ljubljana v zadnjem času gradi nove stanovanjske soseske po ceni od 140.000 do 170.000 EUR na eno “normalno” stanovanje.

Če kot izhodišče vzamemo neko vmesno vrednost bi lahko rekli, da gradnja novega javnega stanovanja, primernega za bivanje povprečne družine, stane okrog 155.000 EUR. Ta znesek ne vključuje vrednosti zemljišč, MOL namreč gradi na za to primernih zemljiščih, ki jih ima v lasti, medtema ko bo država morala vsaj del zemljišč od občin dokupovati, ali pa gradnjo preprosto prepustiti občinam.

800 milijonov evrov v desetih letih torej pomeni približno 5000 novih javnih najemniških stanovanj oziroma 500 dodatnih stanovanj na leto. Končna številka bo verjetno še manjša, saj se cena gradnje draži, kot omenjeno pa bo potrebno del tega denarja nameniti tudi za nakup zemljišč. Gre za številko, ki ne bo zadoščala za reševanje stanovanjske problematike niti za najbolj socialno ranljive. Poleg revnih posameznikov so tu še matere samohranilke in socialno šibke družine ter družine z večjim številom otrok. 

Gre za tisoče ljudi, ki so danes uvrščeni na čakalno vrsto stanovanjskega sklada MOL in ni videti, da bi v doglednem času lahko vsi prišli na vrsto. Bolj pošteno bi bilo, da zadevo na vladi oglašujejo kot ukrep za delno rešitev najbolj perečih socialnih stisk, v naslednjih desetih letih. Realne številke novozgrajenih stanovanj pa bodo krepko nižje od obljubljenih 20.000.

Sploh ko gledamo na obdobje do konca mandata te vlade, ko bo vsega skupaj morda v gradnji okrog 750 novih javnih najemniških stanovanj.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da so se člani vlade za fototermin v gradbenih čeladah morali napotiti na gradbišče stanovanjskega sklada MOL, kjer jih je z velikim nasmeškom pričakal Zoran Janković, človek, ki je s turistifikacijo mesta in razprodajo zazidljivih občinskih zemljišč soodgovoren za stanovanjsko krizo v Ljubljani. Javni stanovanjski sklad pač ne gradi skoraj nič.

The post GOSTUJOČE PERO: ZAVAJAJOČE OBLJUBE O NOVIH STANOVANJIH first appeared on Rdeča Pesa.

Trije delavci iz kolektiva nekdanje tovarne GKN v Campi Bisenzio pri Firencah v Italiji danes (ponedeljek) že sedmi dan gladovno stavkajo. Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, tovarno zasedel in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. 

O primeru zasedbe tovarne GKN smo pri Rdeči pesi že pisali (https://tinyurl.com/347cav83), ko se je podjetje – oz. natančneje njegov lastnik, britanska investicijska firma Melrose – v juliju 2021 odločilo, da celotno proizvodnjo premakne na Poljsko. Več kot 400 delavcev je za to izvedelo tik pred zdajci, ko so bili o prekinitvi delovnega razmerja obveščeni kar prek elektronske pošte in Whatsapp -a. Investicijska družba Melrose Industries je tovarno kupila leta 2018. Zaprtje obrata je sledilo logiki dobičkonosnosti podjetja – obrat v Campi Bisenzio naj bi namreč veljal za manj donosnega, zato so proizvodnjo opustili.

Napredno krilo sindikata se je takšnemu početju podjetja zoperstavilo s takojšnjo organizacijo zasedbe tovarne. Sporočilo zasedbe je bilo preprosto – ne boste nam vzeli naših delovnih mest in naših strojev! Po zaprtju tovarne se je demonstracij, ki jih je organiziral kolektiv, udeležilo do 40.000 ljudi. Delavci so bili še posebej deležni podpore podnebnega gibanja, ki jih je navdihnilo za razvoj alternativnega proizvodnega načrta. Zavezništvo s Fridays for Future in drugimi gibanji, dejavnimi na področju podnebne pravičnosti, je na ulice v Firencah, Bologni in Neaplju v naslednjih letih pripeljalo več deset tisoč ljudi. Nazadnje so s podnebnim gibanjem maja letos na italijanskih ulicah organizirali protest v podporo Palestini.

V razpravi o ponovnem zagonu tovarne v letu po zasedbi, so se delavci posvetovali z različnimi predstavniki podnebnega gibanja in civilne družbe, obiskali so podnebne tabore in ustanovili podporne skupine. Z raziskovalci na Univerzi v Pisi so marca 2022 prvič pripravili načrt reindustrializacije oz. alternativne proizvodnje za Campi Bisenzio, ki so ga nato skozi leta še dodatno izpilili. Delavci niso več želeli izdelovati osnih gredi za avtomobile. Tovarniški kolektiv se je zato strinjal, da bo v prihodnosti proizvajal tovorna kolesa in sončne celice. 

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani (https://insorgiamo.org/100×10-000/). 

Kot je navedeno na spletni strani bo “z „ljudskim delničarstvom“ ustvarjen edinstven poskus: prebivalci Firenc in njihove pokrajine bodo lahko sedeli v isti skupščini kot mednarodna podnebna in družbena gibanja, skupnosti za obnovljive vire energije, združenja itd.” Na tej povezavi je dostopna tudi predstavitev zadruge in njenega delovanja (https://bit.ly/4bYsIdC).

Kljub vsej podpori, ki ga je tovarniški kolektiv deležen, so bila pogajanja z novim lastnikom, QF, ki je ki je od sklada Melrose prevzel tovarno Campi Bisenzio, v začetku lanskega leta neuspešna. 185 delavcem, ki so ostali v Campi Bisenzio, je grozilo, da jih bodo 1. januarja 2024 odpustili in izselili iz stavbe. Tovarniški kolektiv GKN je tako za silvestrovo izdal zadnji poziv k akciji za obrambo svojega načrta preoblikovanja in reindustrializacije. Ta pritisk od spodaj je verjetno odigral pomembno vlogo pri odločitvi delovnega sodišča, da je že drugič razveljavilo odpuščanje.

Kljub odločitvam sodišča in pritiska od spodaj, številni delavci še danes ostajajo brez plače, socialne podpore ali odpravnine. In ničesar ni na vidiku, saj podjetje ne verjame, da bi moralo izplačati plače, niti glede na sodbe sodišč. Z gladovno stavko, ki je stopnjevanje pritiska na regijske institucije in lastnika, kolektiv zahteva, da regija sprejme zakon za ustanovitev javnega konzorcija in prevzem tovarne, da vlada zahteva od lastnika QF, da se takoj izplačajo zapadle plače ter da se začne razprava o projektu reindustrializacije. Po skoraj treh letih od zasedbe tovarne je torej boj za demokratično reorganizacijo produkcije pod delavskim nadzorom in zeleni prehodo od spodaj še kako živ!

Zavezništvo med tovarniškim kolektivom GKN in zelenimi aktivisti Fridays for Future kaže na to, da v tem boju ne gre zgolj za zaščito delovnih mest, temveč za splošno vizijo preoblikovanja proizvodnje in družbenih odnosov, za resnično ekološko tranzicijo, ekološko tranzicijo od spodaj, z izrazito razredno razsežnostjo. Število zbranih donacij in mase ljudi zbranih na uličnih manifestacijah v podporo delavcem pa kažejo na močno povezanost delavskega kolektiva z lokalnimi skupnostmi. Delovanje in načrt tovarniškega kolektiva GKN je ključni primer takega ekološkega prehoda, ki ga vodijo delavci sami od spodaj in ki bi moral biti zgled za delavce po vsej Evropi. 

Tukaj lahko najdete izjavo kolektiva delavcev ob začetku stavke v italijanščini (https://bit.ly/3yVCNcA) in angleščini (https://bit.ly/45kQ4Ym).

Foto: @Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post KOLEKTIV TOVARNE GKN RAZGLASIL GLADOVNO STAVKO first appeared on Rdeča Pesa.

Foto: Zvonimir Florjančić

V zadnjih devetih mesecih, ko Izrael izvaja genocid, je bilo ubitih že več kot 36. 000 ljudi, od tega vsaj 15.000 otrok. Več kot 10.000 ljudi je pogrešanih, ranjenih pa več kot 81.000. Ob izraelskih zločinih in neukrepanju zahodnih držav zmanjkuje besed. Vsled grozot, ki se dogajajo, želi angažina javnost v Mariboru skozi palestinska pričevanja in literaturo, gledališke predstave, fotografsko razstavo, filme, predavanja, pogovore in analize ekonomsko-politične srži, ki poganja nenehno vojno stanje in zaostrovanje razmer, osvetliti ustvarjanje, trpljenje in boj palestinskega ljudstva za svobodo.

Dnevi solidarnosti s Palestino potekajo od 5. 6., zaključujejo pa se 13. 6. 2024. Spodaj pripenjamo dogodke in aktivnosti, ki se bodo zvrstili v naslednjih dneh. Vabljeni!

10. 6. 2024, 14.30, atrij Vetrinjskega dvora

Branje palestinske literature in poezije

Branje palestinske literature in poezije je pobuda, ki poteka znotraj tedna podpore Palestini in palestinskemu ljudstvu, ki jo organiziramo delavke in delavci na področju kulture v Mariboru ter drugi zainteresirani posamezniki_ce. Zavedamo se, da z branjem ne bomo mogli ustaviti vojne in z njim povezanega trpljenja na zasedenih palestinskih ozemljih. Kljub temu pa si srčno želimo, da bi z branjem literature, povezane s Palestino, v našo javnost prinesle boljši vpogled v bogato zgodovino in kulturo Palestink in Palestincev, saj menimo, da bi nam lahko bila bolj poznana, bolj blizu. Kajti iz bližine ter razumevanja vznika solidarnost, h kateri nas pozivajo tudi med nami živeči Palestinci in Palestinke, ki že dolgo časa trpijo s svojimi nesvobodnimi sonarodnjaki.

Brali bomo v slovenščino prevedena dela palestinskih avtoric in avtorjev, pa tudi dela, ki so v zvezi s Palestino.

Vljudno vabljeni, da prisluhnete prebiranju misli, poezije, pripovedke, odlomkom zgodb palestinskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Dvignimo se nad slabo, nad nasilje in bodimo prijatelji v besedi, pogumu, soli-dar-nosti. Ne bodi sami, bodimo mostovi.

Predlogi za branje: Ghada Karmi, Vrnitev. Spomini Palestinke; Raja Shehadeh [Radža Šehade]. Palestinski sprehodi. Zapiski o pokrajini, ki izginja; Andraž Rožman, Trije spomini. Med Hajfo, Alepom in Ljubljano; Jutra v Dženinu, Trije kozlički; Dotik Adane Šibli; Mahmud Darviš, Opisovanje oblakov. Domovina iz besed; Mohamed Al Munem, 21 žensk iz Ljubljane; Neža Maurer, protivojne pesmi, Randa Ghazi, Sanjati Palestino, Elisabeth Laird, Košček zemlje.

 Bralke_ci: Maša Ogrizek, Fawzi Abder Rahim, Darinka Abder Rahim, Maja Lanberger Khatib, Tonja Jelen, Maja Pan, Teri Szűcs (brala bo v angleščini), Tom Weber, Maja Kovač, Barbara Kukovec.

10. 6. 2024, 19.00, Velika dvorana Vetrinjskega dvora

Predstava Med dvema zidovoma

Predstavo, ki je bila premierno prikazana jeseni 2014, obujamo, saj je danes aktualna bolj kot kadarkoli.

Predstava se ukvarja z intimnimi izkušnjami Palestink in Palestincev, ki so od ustanovitve države Izrael, torej desetletja, podvrženi sistematičnemu kršenju temeljnih pravic. Raziskuje razpoke med družbeno resničnostjo življenja palestinskega prebivalstva in dojemanjem te resničnosti na »Zahodu«. Opira se na medijske reprezentacije in jih sooča s patologijami, ki so se v času okupacije razvile v palestinski družbi.

Predstava temelji na dramskem besedilu ‘KEFFIYEH – MADE IN CHINA’ palestinske pesnice in dramatičarke Dalie Taha in bo izvedena kot bralna uprizoritev. Dalia Taha skozi svoje like o okupaciji nikoli ne govori neposredno, temveč skozi intimne, tesnobne, žalostne in na trenutke humorne pogovore razkriva razsežnosti življenja pod okupacijo.

Avtorja koncepta: Nina Vombergar in Jaka Andrej Vojevec

Literarna predloga: Dalia Taha: Keffiyeh – Made in China.

Prevod: Nina Vombergar

Strokovna podpora in pomoč: Nada Pretnar

Zasedba: Tjaša Kosar, Sanja Kranjc, Grega Močivnik, Maca Svete, Neja Šmid, Jaka A. Vojevec, Nina Vombergar

Produkcija: KUD Transformator

Organizira: KUD Transformator

10. 6. 2024, ob 20.30, velika dvorana Vetrinjskega dvora

Projekcija Arabske podobe v Sloveniji in Pripoveduj svojo zgodbo, majhna ptica/Tell your tale little bird

Arabske podobe v Sloveniji 

(23 min,  2010), režija Aicha Boughazi, Sami Rahim, Marwan Al Ayoub, Hisham Hamad, Maja Malus Azhdari

Film odgrinja vsakdanji svet Arabcev in njihovih otrok, ki živijo med nami. Ob prijetnem druženju ob kartanju, slikanju, plesu, petju dobimo avtentično podobo ljudi, ki vrsto let živijo med nami, a imamo o njih vse prevečkrat izkrivljeno podobo zaradi poročanj množičnih medijev, ki v nas vlivajo strah in predsodke. V dokumentarnem filmu se približamo prijetnim ljudem, ki gradijo medkulturni most med Slovenci in Arabci.

Pripoveduj svojo zgodbo, majhna ptica/Tell your tale little bird

(90 min, 1993), režija Arab Loutfi 

Film Tell your tale, Little Bird je dokumentarni film o palestinskih ženskih borkah, posnet leta 1993. Pripoveduje o izkušnjah sedmih palestinskih žena, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovale v oboroženem odporu palestinskega ljudstva in zaradi tega preživele velik del svojega življenja v izraelskih zaporih, katerih nasilni režim jih ni uspel streti – ampak ravno obratno, še okrepiti njihovo sestrstvo in somoč. Skozi njihove zgodbe razumemo, zakaj so te ženske postale simbol upora svojega ljudstva. Film prikazuje podobo samozavestne, neprizanesljive in ponosne ženske identitete. Razkrije pa tudi politično zlorabo nalepke “terorist_ka”, ki se načrtno lepi na vse in vsakogar, ki se upira.

Organizatorji: Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga, Mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, Društvo za kulturo, razumevanje in dialog Rozana, Konzorcij Film in Maribor, Društvo za razvoj filmske kulture Maribor in filmski kritik Žiga Brdnik; ob pomoči Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC.

11. 6. 2024, ob 19.00, Dvorana Gustaf, Kulturni center Pekarna

Projekcija: 5 razbitih kamer/5 broken Cameras

5 razbitih kamer/5 broken Cameras 

(86 min, 2011), režija Emat Burnat

O umetniški produkciji na okupiranem ozemlju palestinski pesnik Marvan Mahul pravi: “Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, moram slišati ptice, in da bi jih lahko slišal, morajo vojna letala utihniti.”

Film Pet razbitih kamer nam tako prikaže vseprisotnost izraelske agresije nad palestinskim ljudstvom; ko Emat Burnat, preprost kmet iz vasice Bil’in, kupi svojo prvo digitalno kamero, želi z njo zgolj dokumentirati otroštvo svojega novorojenega sina. Kaj kmalu pa se izkaže, da bo le-to neizogibno zaznamovano s segregacijo, absurdnim nasiljem in vseprisotnostjo smrti. Emat tako rekoč čez noč postane vojni poročevalec, njegova kamera pa sredstvo mirnega odpora; ravno zato mu jo izraelski agresor tudi vedno znova skuša razbiti.

Film se osredotoča na izraelsko kolonizacijo Zahodnega brega od devetdesetih let naprej in pokaže, kako se je postopoma in vedno bolj nasilno kradlo in uničevalo zemljo palestinskim kmetom z gradnjo nezakonitih naselbin in vedno hujšim trpičenjem s strani vojske, priseljencev in izraelske države.

Organizatorji: Mitra, društvo za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga, Mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, Konzorcij Film in Maribor, Društvo za razvoj filmske kulture Maribor in filmski kritik Žiga Brdnik; ob pomoči Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC.

Dogodek se odvija v okviru 30. obletnice Kulturnega centra Pekarna.

12. 6. 2024, 19.30, Pekarna Magdalenske mreže, Kulturni center Pekarna

Ideja svobode v Palestini: nekoč, danes, jutri

Pogovor ob predstavitvi revije Borec

Obsežni sklopi o Palestini, objavljeni v dveh zvezkih revije Borec, prinašajo palestinska pričevanja in poezijo upora ter mednarodne apele, pogovore in analize ekonomsko-politične srži, ki poganja nenehno vojno stanje in zaostrovanje razmer. 

O tem, kaj je v preteklosti pomenila solidarnost s palestinskim ljudstvom in kako se je kazala jugoslovanska politična podpora palestinskemu boju za svobodo, kaj pomeni svoboda za Palestinke_ce, zakaj se premalo govori o sionistični nadvladi na območju historične Palestine in zakaj zahodne vlade še kar naprej podpirajo Izrael, se bomo pogovarjale_i z gosti_jami Wafo Kanaan, farmacevtko in humanitarno delavko iz Gaze, ki z družino živi v Ljubljani, Žigo Smoličem, mladim raziskovalcem in asistentom na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, z novinarko Kristino Božič in s kulturno antropologinjo Majo Lamberger Khatib. Z gostjami in gostom se bo pogovarjala Urška Breznik.

Revija Borec, ki izhaja že 75 let, se opira na historični materializem, svetovno-sistemske pristope raziskovanja, ki razčlenjujejo notranje, sistemske povezave med fašizmom, kolonializmom, rasizmom, šovinizmom in podobnimi procesi, ki zaradi prevlade kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov in ureditev niso stvar preteklosti, ampak na žalost jedro sedanjosti. Zaradi tega ostaja temeljni vzgib revije ozaveščanje in izobraževanje. Pri tem imamo vedno močno vlogo ljudje sami, naše delovanje in zelo raznolike in večplastne izkušnje, spomini – to niso nepomembne subjektivnosti, ki se jih prepogosto diskvalificira kot obrobne reči. Nasprotno, to je območje zavedanja in odgovornosti.

Organizatorji: Pekarna Magdalenske mreže, Založba SOPHIA in Gibanje za pravice Palestincev.

Dogodek se odvija v okviru 30. obletnice Kulturnega centra Pekarna.

5.- 13. 6. 2024

Fotografska razstava Usmerimo pozornost na Gazo

Rajzefiber, Ulica škofa Maksimilijana Držečnika 2

Stena GT22, Židovska ulica 2b

Vetrinjc BarCoda (atrij Vetrinjskega dvora)

Fotografska razstava palestinskega fotografa Mohammeda Zaanouna iz kolektiva Activestills s prizori iz Gaze iz novembra 2023.

The post DNEVI SOLIDARNOSTI S PALESTINO V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Odrasli imamo pogosto potrebo po tem, da bi zaščitili otroke pred grozotami, ki se dogajajo na svetu. Raje, kot pa da bi jim skušali razložiti dogajanje, ki ga tako ali tako vidijo po televiziji ali pa na družbenih omrežjih, si rečemo, da je to preveč zapleteno in da ne bi razumeli. Na njihove vrstnike med tem na drugem koncu sveta padajo bombe. Otroci razumejo in vsrkajo precej več kot si mislimo. Če jim nihče ne pojasni za kaj gre, si ga lahko razlagajo po svoje in so se posledično primorani z grozljivimi podobami soočiti sami. 

Maja smo se na Rdeči pesi odzvali povabilu III. osnovne šole Celje in izvedli novinarsko delavnico v okviru novinarskega krožka. Odločili smo se, da bomo skupaj z učenkami 6. razreda poiskali razloge za agresijo na Bližnjem vzhodu. Brez da bi učenke vedele, o čem se bomo pogovarjali, smo najprej pogledali statistične podatke in dokazana dejstva glede stanja v Palestini in Izraelu. Spodbudili smo jih, naj na podlagi dejstev ocenijo, katera od opisanih strani je žrtev in katera okupator. Brez pomislekov so se postavile na palestinsko stran. Ko so ugotovile, da govorimo o Izraelu in Palestini, jih je zanimalo vse mogoče. Ali Izrael res napada samo Hamas? Zakaj Izrael napada Palestino? Zakaj so Palestinci predstavljeni kot teroristi? Zakaj je Hamas 7. oktobra napadel Izrael? Kako je živeti v Palestini? Trudili smo se odgovoriti na vprašanja in jim predstaviti zgodovinski kontekst nastanka Izraela. Potem so, kot prave novinarke, pripravile novinarska vprašanja in po telefonu poklicale dva vira: Ano Tasič iz Gibanja za pravice Palestincev ter v Celju živečega Palestinca iz Gaze Mohameda Jodeha. Po pogovorih so samostojno povzele povedano in napisale članke.

Ena izmed udeleženk delavnice, šestošolka Nastja Radiković je strnila svoje vtise o delavnici: “Najbolj zanimivo je bilo to, da smo izvedeli več o Palestini in Izraelu. Najbolj me je presenetilo, da je umrlo toliko otrok.” Šestošolka Manca Palir: “Delavnica se mi je zdela zanimiva, ker sem izvedela več o Izraelu in Palestini, zakaj je prišlo do tega, kaj si Izraelci mislijo o Palestincih. Všeč mi je bilo, da smo govorili z enim, ki je včasih živel v Palestini in da sem spoznala, kaj se dejansko dogaja, ker mediji to čisto drugače opišejo.” V nadaljevanju objavljamo članka Mance Palir in Nastje Radilković . 

Manca Palir: KAJ MENI PALESTINEC O IZRAELU? 

V petek, 17. 5., smo s šolskim novinarstvom intervjuvali gospo Ano Tašić, ki je bila že večkrat v Palestini in Izraelu in gospoda Mohameda Jodeha, ki je živel v Palestini in se je preselil v Slovenijo, njegova družina je pa še vedno v Palestini. 

Ana Tašič je dejala, da je Palestina zelo drugačna kot so jo predstavili mediji in da v Palestini niso samo teroristi ampak tudi normalni ljudje. Ko je prišla v Izrael je postala malo jezna, saj imajo ljudje v Izraelu drugačne pogoje za življenje kot v Palestini. Izvedeli smo tudi, da večini Izraelcev ni mar za Palestince, saj so jih že od malega učili, da so Palestinci manj pomembni od njih. Izraelcem so rekli so jim, da če ne bodo oni ubili Palestincev bodo Palestinci ubili njih. 

Povedala je tudi, da Izraelci ne ubijajo samo Hamasa, ker je umrlo 15 000 otrok, ki niti slučajno niso del Hamasa. Porušenih je bilo že več kot 75 % šol. 

V Izraelu ne živijo samo judje. Judov je tričetrt, četrt je pa drugih verstev (muslimanov, kristjanov). 

Na naše vprašanje, kako je videla, da si Palestinci in Izraelci niso enakopravni, je odgovorila: “Če Izraelec ubije Palestinca je to normalno, če pa Palestinec ubije Izraelca pa nastrada cela njegova družina, tega Palestinca lahko ustrelijo ali zaprejo.” 

Govorili smo tudi z Mohamedom Jodehom, ki se je pri 17 letih preselil v Slovenijo, da bi lahko v miru nadaljeval srednjo šolo, njegova družina je pa ostala v Palestini. 

Povedal je, da se iz enega palestinskega mesta v drugega se zelo dolgo potuje, saj je na poti več kot 700 nadzornih točk. Vprašali smo ga, kaj meni o Izraelu on nam je pa odgovoril: “Izrael je umetna tvorba, ki ima nadzor nad Palestinci.” 

V Palestini mu je bilo težko živeti, saj se je rodil v šotoru in odraščal tam, stranišče je bilo zunaj, niso imeli elektrike, vodo so jim pripeljali v cisterni in dali minimalno kuponov za hrano. Ko je bil v srednji šoli je bil tudi večkrat tepen in zaprt v zaporu. Tam so zapori zelo mali, še sesti niso mogli in bila je trdna tema. 

Mohamed ima v Palestini brata, dve sestri in vnuke. Njegov dedek je umrl. Njegova družina je ranjena in ni bolnic, da bi poskrbeli zanje. 

Nastja Radiković: PALESTINA IN IZRAEL  

V petek, 17. 5. 2024, smo intervjuvali ga. Ano Tasič in Mohameda Jodeha. Ga. Ana je bila že v Palestini in Izraelu.    

Preden je šla v Palestino je Ana Tasič menila, da so v Palestini samo revni, ugotovila pa je, da so navadni ljudje in da niso teroristi tako kot pravijo mediji. Ko pa je odšla v Izrael pa je bila jezna, ker imajo boljše pogoje kot Palestinci in so razvajeni. V Palestini se je počutila boljše kot v Izraelu. Večini Izraelcev je vseeno za Palestince in zato pride do vojne, ker mislijo, da so nekaj več kot Palestinci. Izraelce vzgajajo tako, da jim govorijo, da so Palestinci slabši od njih in če jih ne uničijo, bodo Palestinci ubili njih.  

Vsi Izraelci niso judje, ampak je 80 odstotkov judov 20 odstotkov Palestincev, ki imajo Izraelsko državljanstvo. Imajo tudi kontrolne točke za Palestince. Palestinci se zato težko premikajo okrog, Izraelci pa lahko gredo kamorkoli. Če Izraelec ubije Palestinca, se mu ne bo zgodilo nič, če pa se zgodi obratno mu bodo porušili hišo, ga ubili na mestu.  

Umrlo je že več kot 15 000 otrok, ki niso Hamas.

The post KAJ SE ZGODI, KO ČLANEK O PALESTINI NAPIŠEJO UČENKE 6. RAZREDA first appeared on Rdeča Pesa.

Kaj je reproduktivno delo in zakaj ga v večji meri še vedno opravljajo ženske? Kako se razvoj privatne lastnine povezuje z nastankom patriarhata? Zakaj kapitalizem še poglablja patriarhat? O tem in še marsičem je govorila naša članica Jerneja v podcastu Radia Maribor Mladi mladim. Vabljeni k poslušanju.

The post RDEČA PESA V MEDIJIH O REPRODUKTIVNEM DELU first appeared on Rdeča Pesa.

Uporabi svoj glas. EU, poženi! Močna EU za vse. Pogum za Evropo. To je le nekaj sloganov s katerimi institucije Evropske unije in lokalne politične stranke prepričujejo ljudi naj se udeležijo volitev za Evropski parlament, ki bodo potekale 9. junija. Pri tem uživajo požrtvovalno pomoč vseh osrednjih medijev, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj poudaril “zgodovinskost” tokratnih volitev in kdo bo že vnaprej za vse krize na evropskih tleh, jasneje obtožil ter obsodil tisto večino prebivalk in prebivalcev, ki se nedeljskega glasovanja ne bodo udeležili.

Kampanja, ki jo vodijo zgoraj navedeni akterji, je v tokratni izdaji presegla vse prejšnje. QR kode preko katerih izveš kakšne svobode ti prinaša EU, dramatični in drago sponzorirani posnetki ljudi, ki so si za “železno zaveso” prizadevali za ponovno uvedbo kapitalističnega izkoriščanja in imperialnih odnosov med državami, pozivi slavnih iz sveta glasbe, filma, gledališča in športa, ki nas prepričujejo kako zelo pomembne so evropske vrednote in evropski način življenja. Če temu dodamo še soočenja, ki so v prvi vrsti namenjena vprašanjem s polja kulturnega boja, osebnim lastnostim kandidatk in kandidatov ter vsiljevanju konsenza o nujnosti ter nespremenljivosti tovrstnega evropskega povezovanja, je mera več kot polna.

EU se skozi stališča vseh kandidatnih list slika kot civilizacijski dosežek in najvišja stopnja institucionalizirane solidarnosti, kar je je svet videl. Seveda nekatere od kandidatk in kandidatov sramežljivo kritizirajo nekatere, največkrat popolnoma obrobne vidike EU, nihče od njih pa ne postavlja pod vprašaj njenih temeljev.

EU je že že v osnovi zgrajena v interesu kapitala in v nasprotju z potrebami delovnih ljudi. Ustanovni dokumenti in poznejša zakonodajna določila vsebujejo pravila, ki izrecno prepovedujejo izvajanje ekonomskih politik, ki bi šle onkraj okvirjev kapitalističnega reda. Ta status quo še dodatno utruje izrazito nedemokratična urejenost institucij EU. Tiste, ki imajo največjo moč odločanja (Evropska komisija, Evropski svet, Evropska centralna banka) so po svoji sestavi popolnoma nasprotne že principom liberalne predstavniške demokracije, kaj šele, da bi bile zares pod nadzorom delovnih ljudi. Njihova sestava je plod salonskih dogovorov med vladajočimi, niihova politika pa zmerom v skladu z interesi kapitala. Evropski parlament, ki je po načinu volitev in delovanja še najmanj v neskladju z demokracijo, pa ima daleč najmanjšo politično moč med vsemi naštetimi. 

EU je izrazito hierarhična združba držav. Za visokoletečimi besedami o solidarnosti, povezovanju in celo prijateljstvu se skrivajo odnosi izkoriščanja med centrom in periferijo.  S slabo domiselnimi slogani se poskuša medijsko prikriti naraščajoče neenakosti in zmeraj večje razsežnosti okoljske krize.

Štiri svobode, ki jih bruseljski birokrati postavljajo na oltar povojnega evropskega povezovanja – prost pretok kapitala, blaga, storitev in delovne sile, so povsem v skladu s splošnim ciklom gibanja kapitala, so notranje nasprotna in omejujejo dejansko svobodo delovnih ljudi. Prost delovne sile, ki znotraj meja EU poteka v skladu s potrebami kapitala in nekaterih držav, je na drugi strani nujno zamejen z dolgimi cevmi, bodečimi žicami in tisoči umrlih beguncev v Sredozemskem morju. 

Vojne, ki divjajo po svetu, ponujajo še enega v predolgi vrsti dokazov, da EU ni zagotovilo za mir in varnost, temveč prav obratno. Predstavniki EU so vojni hujskači in zastopniki vedno obsežnejših vlaganj v orožje. Države članice brezskrbno nadaljujejo z zalaganjem Izraela z orožjem, medtem ko ta v Palestini izvaja genocid v katerem so do sedaj umorili najmanj 37 tisoč Palestink in Palestincev. Nemčija je tako zgolj v letu 2023 v Izrael izvozila orožje in vojaško opremo v vrednosti 327 milijonov evrov, od 7. oktobra 2023 naprej pa je njihova zvezna vlada izdala več kot 200 novih dovoljenj za izvoz orožja apardheidovskemu režimu.

Če si želimo družbene ureditve, ki bo zasnovana glede na potrebe delovnih ljudi in v skladu z naravnimi omejitvami, je potrebno pogledati onkraj EU. Izstop iz evropske monetarne unije (evrocone) je lahko prvi korak na tej poti, ki omogoči predpogoje za izpeljavo ekonomskih in družbenih reform, ki niso v skladu z zapovedmi vladajočih razredov po Evropi. Zavračanje EU kot kapitalističnega projekta, ki služi za doseganje in ohranjanje prevlade bogatejših držav nad preostankom, pa ne pomeni zavračanja sodelovanja med delovnimi ljudmi Evrope in širše. Nasprotno. Odpoved temu družbeno škodljivemu načinu povezovanja nam šele daje možnost, da v polnosti razvijemo prakse delavske solidarnosti in pomoči med ljudmi sveta. Socializem znotraj omejitev EU ni mogoč. Prej, ko bo to priznanje prevladalo znotraj naprednih delavskih, okoljskih, mirovniških in študentskih organizacij širom Evrope, večja bo možnost, da si socialistično Evropo tudi priborimo.

The post KAJ JE NAROBE Z EU? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenija je včeraj priznala Palestino, kar je bila tudi ena izmed zahtev za katero smo se zavzemali na propalestinskih akcijah pri nas. A preden se začnemo trepljati po rami in vladi izrekati čestitke za gesto, si nalijmo čistega vina. Prvič. Priznanje Palestine je zgolj simbolno dejanje, ki ne bo imelo konkretnega učinka, če bo ostalo zgolj pri tem. Drugič. Včerajšnja borba vlade, da kljub SDS-ovim poskusom zavlačevanja postopka vseeno izpeljejo priznanje, je bila predvsem predvolilna predstava. Tretjič. Do priznanja ne bi prišlo, če ne bi bilo večmesečnega kontinuiranega pritiska od spodaj. 

Že po vseh liberalnih standardih mednarodnega prava bi vlada morala narediti vse, kar je v njeni moči, da prepreči genocid. Priznanje Palestine bi tako morali pospremiti konkreti ukrepi z materialnimi posledicami za državo Izrael. Uvesti bi morali sankcije proti izraelskemu režimu apartheida, oboroženim silam ter podjetjem, ki ga vzdržujejo ali se z njim okoriščajo. Prekiniti bi morali vsakršno sodelovanje z izraelskimi institucijami in izobraževalnimi ustanovami, ki kakorkoli sodelujejo pri ohranjanju režima apartheida. Slovenija bi morala vzpostaviti varne poti in program pomoči za palestinske begunce. Preprečiti bi morali transport orožja za Izrael, še posebej, če gre skozi Slovenijo. 

Geste in velike besede ne bodo spremenile ničesar. Vlada bo stala na napačni strani zgodovine, dokler ne bo sprejela konkretnih ukrepov za preprečitev genocida. Enako velja tudi za univerze, podjetja in druge institucije, ki kakorkoli sodelujejo z izraelskim okupatorjem. 

The post PRIZNANJE S FIGO V ŽEPU first appeared on Rdeča Pesa.

FOTO: Arhiv Društva AETP

Kletke, v katerih so svinje pred prasitvijo, so le malo večje od teles svinj. Te se tako ne morejo niti obrniti, kaj šele skrbeti za pujske. Za počivanje, iztrebljanje in uriniranje ni ločenega prostora, zato potrebo opravijo na istem mestu, kjer ležijo. Ob svinji je videti mrtve in umirajoče pujske, svinja ima na nogah rane. Vse to in še več prikazujejo danes objavljeni in v letošnjem letu posneti posnetki slovenske reje, ki jih je v okviru kampanje Slovenija proti kletkam objavilo Društvo AETP. Z objavo skušajo slovenski javnosti prikazati stiske, ki jih doživljajo živali zaradi kletk. Kot so izpostavili, je praksa ukleščanja svinjam zelo škodljiva in jo je potrebno prepovedati na zakonodajni ravni, rejcem omogočiti pomoč na prehod na alternativne in živalim manj škodljive načine reje. 

O boju za pravice živali in kampanji Slovenija proti kletkam smo pred kratkim posneli podcast, v katerem smo se pogovarjali s Samom Curkom in Jasmino Filipič z Društva AETP.

The post NOVI POSNETKI SKRITIH KAMER: KAKŠNE SO RAZMERE SVINJ PRED PRASITVIJO? first appeared on Rdeča Pesa.

Kaj se v parlamentarni demokraciji razume kot politično in kaj ne? Kako se z zavajanjem in manipulacijo ustavarja fikcija demokratičnost in spodbuja apolitičnost? Zakaj se ljudje politično ne angažirajo in kako gleda družba na tiste, ki so aktivni? Odgovore na ta in še druga vprašanja je iskala Ana Lah v kolumni za Radio Študent. V branje ponujamo nekaj odlomkov, celotno kolumno pa lahko poslušate ali preberete tukaj. 

“Kaj vse so mi rekli, da ni politično? Šola, kjer se učitelj ne sme politično opredeljevati ali delovati. Uvajanje predmeta podjetništvo v šolah in spodbujanje narativa, da vsak lahko uspe, če se le dovolj trudi in vztraja, ker imamo vsi enake možnosti. Učni načrt, ki razlaga zgodovino s perspektive zmagovalca, ne žrtve. Ali pa učni načrt, ki se posveča izključno pridobivanju ocen in ignorira aktualno dogajanje. Porast nasilja v šolah. Rekli so, da do tega pride, ker so otroci postali nasilni in nevzgojeni, in ne zato, ker se na svetu širi nasilje.

Rekli so mi, da ni politično, ko se dobro plačana menedžerska in birokratska delovna mesta selijo iz Maribora v Ljubljano. Da Mariboru ostane to, česar Ljubljana noče, je svoboda trga. Politično ni niti to, ko v mariborskih srednjih poklicnih šolah pospešeno agitira Slovenska vojska. Da njihov obisk ni političen, je dejala tudi Policija, ki je sredi maja na dan Slovenske vojske prišla zasliševat in popisovat sestankujoče na protivojnem sestanku v Mariboru. Politično ni, ko Hamas okličeš za teroristično organizacijo, o Izraelu pa govoriš kot o edini demokraciji na Bližnjem vzhodu. Politična ni niti Evrovizija, ker je namenjena zabavi in združevanju.”

“Političnost nam je občasno vendarle dovoljena in je celo zaželena. Na tako imenovan praznik demokracije se moramo odločiti, koga bomo volili. Takrat nas liberalna demokracija prijazno pocuka za rokav in nam prišepne, da če ne bomo prišli volit, bo zmagala skrajna desnica. Češ, zdaj je naša priložnost, da to preprečimo s tem, da v roke primemo kulico in obkrožimo najmanjše zlo. Komu mar za dejstvo, da parlament v kapitalizmu skrbi predvsem za ohranjanje obstoječega družbenega reda in da izvaja kozmetične popravke, da ohranja iluzijo demokratičnosti. In da je prav liberalna demokracija tista, ki omogoča razcvet skrajne desnice v imenu svobode različnih mnenj. Zaploskajmo si, ker smo opravili svojo državljansko dolžnost, se posvetimo svojim zasebnim življenjem, politiko pa prepustimo politikom. Bodimo vzorni državljani.”

“Kaj je politično in kaj ni, se danes omejuje na parlamentarno delovanje. Na tak način kapitalizmu v liberalni demokraciji uspe, da zreducira politično aktivnost na minimum, ki mu ustreza. Ustvarja fikcijo, da je vsako mnenje enakovredno. Ko pa pride do poskusa, ki bi lahko ogrozil obstoječi družbeni red, se brani z vsemi sredstvi. Pokliče policijo, mlati miroljubne, odpušča preveč politično aktivne delavce, v službah nalaga še več dela, da delavstvo nima časa in energije za organiziranje. Na tem mestu je kar primeren tisti zlajnani rek: Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Morda bi kdo rekel, da je to zarota bogatih ali pa zarota kapitala. A kapital ne potrebuje zarote, da bi deloval sebi v korist. Kapital ima liberalno demokracijo, ki poskrbi za red.”

Ilustracija: Warren Espejo

The post KAJ JE POLITIČNO IN KAJ NI? first appeared on Rdeča Pesa.

V četrtek, 6. junija ob 18h vas vabimo na predavanje sociologov Rastka Močnika in Marka Kržana z naslovom “Sodobni imperializem in vojna” (povezava do Facebook dogodka: https://shorturl.at/jZKKB). Dogodek bo potekal v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi ulici 7 v Ljubljani. Na njem bosta predavatelja predstavila analizo sistema držav v katerem živimo in številne vojne, ki jih generira. Pridite in pripeljite kolege, sošolke in sodelavke.

“Mar lahko vojno pojasnimo, ne da bi jo povezali s predvojno politiko dane države, danega sistema držav, danih razredov?« – Na to vprašanje je Lenin v jeku prve svetovne vojne odgovoril s tremi kratkimi tezami, v katerih pa se skriva cela teorija vojne: »Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Sleherna vojna je neločljivo povezana s političnim redom, iz katerega izvira. Politiko, ki jo je neka država, neki razred znotraj te države izvajal že dolgo časa pred vojno, bo ta razred neizbežno in neizogibno nadaljeval v času vojne, spremenil bo le obliko delovanja.«

The post SODOBNI IMPERIALIZEM IN VOJNA first appeared on Rdeča Pesa.

V luči prihajajočih volitev za evropski parlament z vami delimo posnetek govora irske evroposlanke Clare Daly. V njem izpostavi rast militarizma in vojaškega hujskaštva, vse večjo ekonomsko in družbeno neenakost v EU, rastoče življenjske stroške delovnih ljudi in odgovornost evropskih vladajočih razredov za genocid v Gazi. Tega stanja ne bo spremenil rezultat volilnega boja za poslanske sedeže v Bruslju in Strasbourgu. Za kaj takšnega bo potrebna širša in dolgotrajna politična borba delovnih ljudi po Evropi za mir, enakost in odpravo odnosov kapitalističnega izkoriščanja.

Povezava do posnetka: https://shorturl.at/XmJ1c

The post CLARE DALY V MINUTI O DOSEŽKIH EVROPSKE UNIJE V ZADNJIH PETIH LETIH first appeared on Rdeča Pesa.

“Kar boste videli, je pretresljivo. Ampak ne obračajte se stran. Prav to obračanje stran omogoča genocid,” je ob otvoritvi razstave fotografij iz Gaze na mariborski filozofski fakulteti dejala Urška Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže. Razstavljene fotografije, ki bodo v avli filozofske fakultete na ogled do 7. junija, je novembra 2023 posnel fotograf iz Gaze Mohamed Zaanoun iz kolektiva Activestillis. Namen razstave je osvetliti katastrofalne razmere na terenu in pozvati k svetovni mobilizaciji za ustavitev agresije izraelskih kolonialnih sil. Kolektiv Activestillis, ki je sestavljen iz palestinskih, izraelskih in tujih fotografov, se že od leta 2005 trudi v javnost poslati dokumentarne fotografije iz regije med reko Jordan in Sredozemskim morjem ter tako prispevati k družbenim spremembam. Vabijo, da se fotografije razstavijo na ulicah, v javnih prostorih ali središčih skupnosti ter tako ozaveščajo o dogajanju v Gazi in podprejo globalno mobilizacijo za ustavitev množičnega bombardiranja in genocida, ki ga izvajajo izraelske kolonialne sile. Uporabljajo pa jih tudi na sodnih obravnavah. “Te fotografije nam naj dajo odločnost in motivacijo za nadaljnji boj,” je Breznik pozvala zbrane.

Razstavo in s tem tretji dogodek za Gazo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru je organizirala iniciativa profesoric in profesorjev fakultete, Pekarna Magdalenske mreže in Gibanje za pravice Palestincev.

Angažirane profesorice in profesorji so se združili in angažirali zaradi odgovornosti, ki jo imajo kot intelektualci, je dejala profesorica Branislava Vičar. Dostop do informacij v primeru Palestine imajo, s tem pride tudi odgovornost do družbe, da s svojim znanjem prispevajo k svobodi, pravičnosti, milosti in miru. Z organizacijo dogodkov za Palestino in odpiranjem vprašanj pri pouku skušajo angažirane profesorice in profesorji svoje znanje in motivacijo za angažma prenesti tudi na študentstvo.

O položaju študentov v Gazi in temu, da pravica do izobrazbe ni samoumevna, je spregovorila študentka psihologije Laura Buzzeti. Pomembno se ji zdi osvetljevanje palestinskih zgodb in poslušanje njihovih stisk. Vrstnic in vrstnikov iz Gaze ne podpira le zato, ker so si podobni, ampak zato, ker je to prav. “Naša brezbrižnost je zaslužna za izvajanje genocida,” je bila jasna Buzzeti.

Situacijo v Palestini pred 7. oktobrom je orisala Ana Tasič iz Gibanja za pravice Palestincev. Izpostavila je, da to ni verski konflikt, ampak okupacija. Komentirala je napoved priznanja Palestine: “To bo nudilo bolj moralno podporo, ne bo pa prineslo konkretnih sprememb.” Gibanje za pravice Palestincev se zato zavzema za konkretnejše ukrepe: “Slovenija bi lahko brez večjih težav sprejela ukrepe zoper države Izrael. Prekinili bi lahko diplomatske odnose z Izraelom, vsaj na zagovor bi lahko poklicali izraelskega veleposlanika, nismo naredili niti tega. Lahko bi uvedli embargo na uvoz orožja v Izrael, prekinili bi lahko gospodarske stike z Izraelom tako kot smo to naredili v primeru Rusije.”

Na otvoritvi je nastopil tudi v okolici Maribora živeč palestinski pesnik Fawzi Abder Rahim. Njegove pesmi je v slovenščini prebrala soproga Darinka Abder Rahim.

Da bi zbudili precej neangažirano in apolitično mariborsko študentstvo, je spregovorila tudi študentka Sara Mencingar, ki se je udeležila zasedbe Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Udeležencem je predstavila izkušnjo zasedbe in poudarila, da je študentstvo lahko nosilec poličnih sprememb, če le vztraja in ne popušča, kar kažejo tudi primeri iz tujine.

Iniciativo profesoric in profesorjev, ki se zavedajo svoje vloge v družbi, je vsekakor vredno pozdraviti in jo podpreti. Upamo, da bo razstava uspela motivirati mariborsko študentstvo, ki se zaenkrat še ni uspelo samoorganizirati v boju proti genocidu v Gazi in osvoboditvijo Palestine izpod izraelskega okupatorja.

The post IGNORANCA KRUTOSTI OMOGOČA GENOCID first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko ladja Borkum natovorjena z orožjem nadaljuje plovbo proti Luki Koper, so se pred vhodom v pristanišče zbrali protestniki. Zahtevali so da naj vlada nemudoma razkrije kakšno orožje je na ladji in komu je namenjeno ter da se obveže, da ne bo dovolila transporta ali izvoza vojaškega orožja in opreme v Izrael, ki v Palestini izvaja genocid. Prav tako so ponovili zahtevo po uvedbi sankcij izraelskemu režimu apardheida in priznanju Palestine kot samostojne države. Na protestu je bila tudi ekipa Rdeče pese. Poglejmo, kaj so nam o razlogih za svoj prihod na protest povedale nekatere udeleženke in udeleženci.

“Na protest sem prišla, ker sem proti orožju in temu, da se skozi Luko Koper prevaža orožje, sem proti Natu. Tudi na referendumu pred 20. leti sem glasovala proti Natu. Mislim, da orožje ne rešuje ničesar. Bogatijo le bogati, vsi ostali smo pa reveži in umiramo v nesmiselnih vojnah,” je povedala ena izmed lokalnih protestnic. Na vprašanje, kako se ji zdi reagiranje slovenske vlade, je odgovorila: “Zelo sem razočarana. Vlada cinca, vsi so podrepniki in nimajo jajc, da bi povedali svoje. Zdaj so se zmigali s tem, da bodo priznali Palestino, ampak s temi njihovimi pogoji se smešijo pred celim svetom.” Sogovornica je prepričana, da bi vlada, če bi ji bilo res mar za ljudi, lahko obdavčila kapital, regulirala banke, namesto za orožje bi lahko denar namenila javnim stanovanjem, šolstvu in zdravstvu.”

“Sem sem prišel, ker je situacija glede genocida v Gazi neznosna. Sodelovanja Slovenije in Luke Koper pri tej situaciji ne bomo kar tako požrli. Kot lokalni prebivalci dobro vemo, da ne glede na to barko, za katero ni jasno, če ima res orožje za Izrael ali ne, se v Luki Koper neprestano raztovarja orožje. Vsak Koprčan je v Luki Koper na lastne oči že lahko videl orožje in vojake,” je povedal protestnik z Obale. Kot lokalni prebivalec si želi, da bi se upoštevala mirovna pogodba iz leta 1947, ko je bilo zapisano, da sta Luka Koper in Trst demilitarizirana in denuklearizirana območja. Sogovornik je še opozoril na množično prisotnost policije: “To, da leti helikopter in je tukaj toliko policajev pomeni, da nas opazijo in da je naše mnenje, če že ni upoštevano, vsaj vzeto na znanje. Tudi dokaz, da so tej barki v Španiji zaradi protestov odklonili vplutje, je dokaz, da se da marsikaj narediti z močjo ljudstva.”

Kaj je na ladji Borkum še vedno ni znano, slovenska vlada pa se raje, kot da bi preverila, sklicuje na navedbe španske vlade. Po eni strani tako govorijo o priznanju Palestine, pri čemer gre zgolj za simbolno dejanje, ki ne bo spremenilo ničesar, po drugi strani pa ne naredi nikakršnih konkretnih dejanj in dovoljuje vplutje ladji z orožjem, za katero obstaja možnost, da se bo uporabilo za genocid.

The post RDEČA PESA NA PROTESTU “NE TOVOROM OROŽJA ZA GENOCID” first appeared on Rdeča Pesa.

Izrael že več kot 7 mesecev izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci. Jutri bo v Luko Koper priplula ladja Borkum, za katero obstaja možnost, da prevaža orožje, namenjano v Izrael.

Kot odgovor smo protiimperialistične organizacije in kolektivi pripravili izjavo NE VOJAŠKEMU TOVORU ZA GENOCID!. Do sedaj je svoj podpis pod izjavo prispevalo že 43 delavskih, okoljskih, študentskih in drugih naprednih organizacij.

Prav tako danes, v torek 21.5, organiziramo protiimperialistično skupščino, ki bo potekala v Kopru s pričetkom ob 18h. Jutri, v sredo 22.5 ob 18h pa vas vabimo na protestno akcijo za zavrnitev tovora z orožjem, ki naj bi v sredo priplul v Luko Koper. Zberemo se na krožnem pred vhodom v Luko Koper, kjer bomo korakali po prehodu za pešce in tako ustavili promet.

Spodaj objavljamo izjavo v celoti.

NE VOJAŠKEMU TOVORU ZA GENOCID!

Izrael že več kot 7 mesecev izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci. V sredo, 22. 5., bo v Luko Koper priplula ladja Borkum, ki naj bi prevažala vojaški tovor, namenjen izraelskim oboroženim silam.

Po podatkih španskih organizacij Campaign to End Arms Trade with Israel in RESCOP naj bi ladja Borkum prevažala vojaški tovor, namenjen v pristanišče Ašdod v Izraelu. Organizacije so pridobile podatke o identifikacijskih kodah na kontejnerjih, ki nakazujejo, da je na ladji 20 ton raketnih motorjev, 12,5 ton raket z eksplozivnimi naboji, 1500 kg eksplozivnih materialov in 740 kg topovskih izstrelkov.

Ladja Borkum se je 16. maja iz Španije preusmerila proti Luki Koper, saj je po protestih španska vlada že zavrnila prošnjo za vplutje druge ladje z eksplozivom, namenjene v izraelsko pristanišče Hajfa (Marianne Danica). Španske in češke oblasti sicer pravijo, da je vojaški tovor na ladji Borkum namenjeno na Češko. Ne glede na to, kam gre orožje in njeni sestavni deli, se Luka Koper, ki je v večinski lasti države in s tem javna infrastruktura, uporablja za trgovanje z orožjem. Pri prevozu bodo morda sodelovale tudi Slovenske železnice.

Ne glede na to, ali je orožje namenjeno v Izrael ali na Češko in od tam namerava v Ukrajino, je to orožje za oborožene sile kapitalističnih držav, ki ne prispevajo k miru in ne branijo delovnih ljudi. Podpisnice in podpisniki izjave se zavzemamo za mir in nasprotujemo oboroževanju. Promet z orožjem za imperialistične vojne je nesprejemljiv!

Če je orožje namenjeno v Izrael, ki pravkar izvaja masaker nad palestinskim ljudstvom, je Slovenija kot podpisnica Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida dolžna to pošiljko ustaviti. Če je orožje namenjeno na Češko, ki ga bo poslala v Ukrajino, jo je dolžna ustaviti na podlagi Zakona o obrambi, ki prepoveduje promet z vojaškim orožjem, če se s tem omogoča oborožene spopade v državi, ki je končni uporabnik.

Javnost ima pravico izvedeti, kakšni “obrambni proizvodi” potujejo po slovenskem ozemlju, od kod izvirajo in kam so namenjeni, kakor tudi kdo bo njegov končni uporabnik. To velja tako za ladjo Borkum kot vse druge ladje in prevozna sredstva, ne glede na to, v čigavi lasti so. Zavračamo trgovanje z orožjem za imperialistične spopade, ki jih izvaja zveza NATO, države članice in njihove zaveznice.

Sklicevanje na nedavno spremembo Uredbe, s katero so odpravili dovoljenja za tranzit orožja med članicami EU, vlade ne razrešuje moralne in politične odgovornosti za posledice trgovine z orožjem!

Zato od vlade zahtevamo:

1. Vlada naj nemudoma razkrije, kakšno orožje ali sestavni deli zanj, so na ladji Borkum, kdo je proizvajalec in komu je namenjeno, vključno s končnim uporabnikom.

2. Vlada naj do konca maja javnosti razkrije vse podatke o prometu z orožjem in sestavnimi deli, ki so bili namenjeni v Izrael ali iz Izraela in so bili uvoženi v Slovenijo ali prepeljani preko slovenskega ozemlja v lanskem letu in v prvih 4 mesecih letošnjega leta.

3. Vlada naj do konca junija javnosti razkrije vse podatke o prometu z orožjem in sestavnimi deli za lansko leto in za prve 4 mesece letošnjega leta, vključno s podatki o tranzitu iz drugih članic EU in v druge članice EU. Prav tako naj razkrije podatke o vlogah za promet, ki so bile zavrnjene.

4. Vlada naj se obveže, da ne bo dovolila transporta ali izvoza vojaškega orožja in opreme v Izrael.

5. Vlada naj sprejme sankcije proti izraelskemu režimu apartheida in politikom, oboroženim silam ter podjetjem, ki ga vzdržujejo ali se z njim okoriščajo ter prizna Palestino kot samostojno državo.

PODPISI:

Ekosocialistična iniciativa KLAS

Gibanje za pravice Palestincev

Rožava kliče!

Lista demokratičnega študenstva

Društvo Iskra

CEDRA

Časopis za kritiko znanosti

Sindikat Mladi plus

Solidarnostni odbor za svobodno Palestino

Infokolpa

Mladi za podnebno pravičnost

Svobodni sindikat Slovenije

ZASUK – sindikat za ustvarjalnost in kulturo

Društvo UPornik

Glas ljudstva

Sindikat Radio Študent

Pekarna magdalenske mreže

Inštitut za delavske študije

Študentstvo z zasedbe UL FDV

Iniciativa mestni zbor

Protestival

Ambasada Rog

Kulturno društvo Gmajna

Iniciativa Ljubljana odprto mesto

SZD Sila

En dan dva svetova

Danes je nov dan

Najemniški SOS

Inštitut za študije stanovanj in prostora

Zadrugator

Rdeča pesa

Plac

Protivojna mreža

Društvo AETP

Odbor ŠSD Sociopatija

FPZ Z’borke

Umanotera

Društvo mostovi

Gibanje za dostojno družbo in socialno prihodnost

Društvo Humanitas

Slovenska filantropija

ŽPZ Kombinat

Zavod Voluntariat

Sindikat Glosa

PRIJLIKA – društvo za spodbujanje socialnega, ekološkega in trajnostno naravnanega razvoja

The post NE VOJAŠKEMU TOVORU ZA GENOCID! first appeared on Rdeča Pesa.

Kmalu bo minilo leto dni odkar je nekdanji predsednik Milan Kučan v javnost izstrelil pobudo po zamenjavi starega Spomenika revolucije z Spomenikom osamosvojitve ki bi tako po novem krasil ljubljanski Trg republike. Sprva je Kučanova izjava vzbudila polemike, a v Gibanju Svoboda so pobudi vseeno prešerno zaploskali, Socialni demokrati pa ideji prav tako niso nasprotovali. Odklonilno se je takrat med strankami odzvala zgolj Levica. Marsikateri naivni levičarji so se toplemu Golobovemu odzivu celo začudili, saj si spomenika, ki je bil postavljen leta 1975, ni drznila podreti niti desnica, kaj šele vlada, ki naj bi bojda nosila levo-sredinski predznak. Ker naj se rušenje zgodovinskih spomenikov danes menda ne bi več spodobilo, se je nekdanji predsednik kaj hitro popravil in zatrdil da fizične odstranitve spomenika nikdar niti ni imel v mislih. Vendarle pa nas Kučanova proti-revolucionarna vnema pravzaprav res ne bi smela pretirano presenetiti v kolikor se le malo seznanimo z zgodovino,

Socializma in revolucionarnih pridobitev namreč ni pričel rušiti Demos, Pučnik, Peterle in niti Janša. Socializem v Sloveniji so pričeli rušiti prav reformirani komunisti pod Kučanovim vodstvom. Mnogi danes pozabljajo, da se je Milan Kučan na vrh Zveze komunistov Slovenije aprila 1986 zavihtel ravno kot del liberalnega oz. desnega krila takratne slovenske partije, ki je želela izvesti reforme, ki so na koncu samoupravni socializem tudi dejansko odpravile. Septembra 1989 so tako Kučanovi komunisti s spremembami takratne socialistične ustave omogočili dokončno restavracijo kapitalizma, prvi val tako imenovane divje privatizacije pa se je začel že z začetkom leta 1990. Simbolni udarec socialistični revoluciji so ti. »prenovitelji« postavili marca tega leta ko so iz imena Socialistične republike Slovenije odstranili njen revolucionarni predznak – vse to še pred volitvami in uveljavitvijo buržoazne parlamentarne demokracije. Kapitalistične kontrarevolucije v resnici ni izpeljal Demos, izpeljal jo je bodoči predsednik republike, čigar stranka je obenem tudi odvrgla staro ime ter si nadela socialdemokratsko podobo ter se dokončno prelevila v meščansko stranko liberalnih nazorov. Zagotovo tega zgodovinskega dejanja ni zakrivil Kučan sam, a ne moremo zanikati da se je nekdanji komunist pokoril tistim družbenim silnicam ki so konec osemdesetih let socialistični sistem pri nas in po svetu surovo odpravljale. Kučan se morda resda udeležuje partizanskih proslav in komemoracij ter v Dražgošah vsako leto celo dočaka bučen aplavz, a v kolikor poznamo nekaj zgodovine, nas njegov lanskoletni predlog žal ne bi smel začuditi, saj se je socialistični revoluciji simbolno odrekel že tri desetletja in pol nazaj.

Vseeno pa bi se vsi v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije vsaj morali začuditi nad zgodovinsko ironijo, da Kučana po vseh teh zgodovinskih dogodkih v večini še kar prištevamo med svoje največje politične podpornike. Predzadnja od sedmih točk programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda se namreč glasi: »Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.« Partizanke in partizani se namreč niso podali v boj proti okupatorju zgolj zato da se po vojni povrne stari kapitalistični red in odpor tudi nikakor ni bil ugrabljen s strani komunistov, saj je sama zasnova Osvobodilne fronte bila odkrito revolucionarna in proti-sistemska. S svojim nedavnim predlogom je želel Kučan dokončno uresničiti to, za kar si politika liberalnega tabora prizadeva že desetletja – ločiti revolucijo in NOB, a tovrstna ločitev, za katero se zavzema liberalna sredina, ki pristaja zgolj na partizanski boj brez socialistične revolucije, predstavlja zanikanje samega bistva Osvobodilne fronte. Z tovrstnimi umetnimi ločitvami leva sredina zgolj prikriva svoje ideološke nedoslednosti zato prepevanje revolucionarnih komunističnih pesmi na partizanskih proslavah iz ust tistih ki so v zadnjih desetletjih sodelovali pri obnovi kapitalizma in uvajanju neoliberalnih reform, zagotovo zveni dobesedno neuglašeno.

V kolikor želimo dosledno braniti vrednote partizanskega boja, se moramo otresti kulta in čaščenja tistih osamosvojiteljev, ki so nekoč odpravljali socializem, prav tako pa se moramo rešiti prevelikega vpliva tistih pribočnikov na levi sredini, ki se jasno postavljajo proti socialistični revoluciji. Narodnoosvobodilni boj je lahko samo revolucionaren ali pa ga ni, vse ostalo kar nam v odsotnosti revolucije ostane, je le prazna levičarska folklora. Komemoracije, na katerih ploskamo govorcem, ki z vsako svojo politično odločitvijo in gesto zanikajo samo poslanstvo našega boja, so nam lahko najmanj v velikansko zadrego.

Kučanov osamosvojitveni spomenik bi tako kvečjemu opominjal na zgodovinski dogodek, ki nam v nobenem oziru ni prinesel nikakršne suverenosti. V času ki je sledil so nas nove oblasti podredile zahodnim integracijam , delovanje naših vlad pa vse od takrat diktira kapital in palica Bruslja, Berlina in Washingtona. Spomenik revolucije, ki se ga je želel Kučan odreči, nas lahko opominja na precej večjo mero suverenosti, ki pa smo jo žal deloma tudi po njegovi zaslugi izgubili.

* Tokratno gostujoče pero smo prejeli s strani s strani našega bralstva. Prvotno je bilo namenjeno za objavo v glasilu ZZB NOB Svobodna beseda.

The post GOSTUJOČE PERO: Pogovoriti se moramo o Kučanu first appeared on Rdeča Pesa.

13. epizoda Pesinega soka je tukaj! https://bit.ly/3V6ieBJ

Tokrat smo se pogovarjali o živinoreji in pravicah živali.

Živinoreja je odgovorna za kar 18 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov, kar je približno toliko kot izpusti celotnega transportnega sektorja. Ob tem je posebej problematična industrijska živinoreja, ki temelji na maksimizaciji proizvodnje mesa in drugih živalskih izdelkov. Na račun dobičkov za kapitaliste trpijo ljudje, okolje in živali. Dolgoročna rešitev, h kateri bi morali kot družba težiti, je ukinitev industrijske živinoreje, kar bi pomenilo prehod na gojenje živali v manjšem obsegu in v humanih pogojih ter občutno zmanjšanje uživanja in potrošnje mesa predvsem na t. i. globalnem severu.

A ker je do takrat še dolga pot, se aktivisti za pravice živali trudijo, da bi z zakonodajnimi spremembami živalim vsaj malo olajšali trpljenje. V Društvu Projekt transparentnosti živalskih obratov, bolj znani kot Društvo AETP, so se odločili zagnati kampanjo Slovenija proti kletkam. O aktualni kampanji in pogledu na prihodnost živinoreje smo pogovarjali s članoma omenjenega društva, Samom Curkom in Jasmino Filipič.

The post PESIN SOK #13: Slovenija proti kletkam first appeared on Rdeča Pesa.

Vlada je pred prazniki sprejela novo vojaško in obrambno strategijo. Obe predvidevata nadaljnje in pospešeno podrejanje slovenske vojaške politike interesom vodilnih članic Nata. Ta usmeritev ni ne nova ne presenetljiva, presenetljivo je kvečjemu to, da jo je sprejela vlada, v kateri je tudi Levica, ki se menda zavzema za izstop iz Nata. Kolikor vemo, Levica ob tem ni protestirala. Presenetljivo je tudi to, da vojaška strategija dopušča ponovno uvedbo selektivne ali splošne vojaške obveznosti, čeprav so vladne stranke v koalicijski pogodbi obljubile, da naborništva ne bo. »Zaveze do Nata« so pač pred »zavezami do volivcev«!

Ob tej priložnosti objavljamo daljši komentar Marka Kržana. Komentar bo (v nemščini) objavljen v časopisu Volksstimme, glasilu Komunistične stranke Avstrije ( KPÖ).

Vojaške strateške cilje bomo dosegli z ustrezno vojaško držo, s čimer bomo izvajali odvračanje in zadrževali varnostne grožnje ter se spoprijemali z njimi čim bliže njihovega nastanka in čim dlje od naše države ter zunanjih meja Evropske unije in Nata. – Ne, to ni strategija neokolonialne velesile, ki si jemlje pravico do preventivnih udarov od Vzhodne Evrope preko Srednjega vzhoda do Podsaharske Afrike. To je strategija Republike Slovenije, državice z 2 milijonoma prebivalcev, ki naj bi po ustavi »pri zagotavljanju varnosti izhajala predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, oziroma njene žepne vojske s 7.000 pripadniki, katere naloga je po zakonu »obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države«.

To protislovje bi bilo smešno, če ne bi imelo resnih posledic: vsako leto milijarda evrov za vojsko, od tega 200 milijonov evrov za uvoženo opremo in oborožitev. Zneska bosta naraščala hitreje kot družbeni proizvod in se zažirala v sredstva, ki bi jih lahko namenili za družbene potrebe. Če bo Slovenija čez šest let res dosegla minimalne zahteve Nata (2 % BDP-ja), bo za vojsko primerjalno gledano porabljala vsaj trikrat več kot danes nevtralna Avstrija (0,6 % BDP-ja). In če bo slovenski politični razred ocenil, da z denarjem v vojsko ne privabi dovolj kadra, sledi tudi ponovna uvedba vojaške obveznosti.

Usmeritev ni nova: je nadaljevanje politike, ki jo slovenski politični razred vodi že 30 let. In tudi ni izvirna, saj podobno politiko vodijo vse (nove) članice Nata in EU-ja. Bistvo te politike je preurejanje vse družbe po meri (mednarodnega) kapitala in podreditev države interesom Nata in EU-ja, natančneje njunih vodilnih članic. V tem procesu je tudi slovenski politični razred postal njihov podizvajalec, zato je logično, da je iz vojske naredil podizvajalko Nata. To se kaže v zadnjih nakupih oborožitve: 2 transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije, 6 helikopterjev za Natove večnacionalne specialne sile. Kaže se v nameri, da bo vsaj 50 % vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva vedno v stalni pripravljenosti. To potrjuje tudi dejstvo, da se je Slovenska vojska umaknila iz mirovnih operacij OZN-a, hkrati pa je primerjalno gledano ena največjih »dobaviteljic« kadra za operacije Nata.

Toda interesi slovenske družbe (delovnih ljudi v najširšem pomenu) ne sovpadajo z interesi vodilnih članic EU-ja in Nata, še manj z interesi njihovih vladajočih razredov, ki diktirajo njuno »agendo«! Evropska unija ni družba enakovrednih držav, ampak povezava zahodnoevropskega centra z južno ter vzhodno periferijo, torej z območjema, kjer je stopnja izkoriščanja višja kot v centru, življenje pa slabše. Dokler je tako, nismo »v istem čolnu«. Ohranjanje privilegiranega položaja ZDA in drugih imperialističnih držav v svetu je mogoče v interesu njihovih vladajočih razredov, morda tudi v interesu tamkajšnjega srednjega razreda, ni pa v interesu delovnih ljudi, še najmanj delovnih ljudi evropske periferije. Zato je treba (vojaško) politiko teh držav uskladiti z interesi tamkajšnjih družb. Dovolj je kopiranja natovskih strategij! Potrebna je strategija, ki bo temeljila na dejanski vojaški ogroženosti naših družb in resničnih interesih naših ljudi.

Za začetek moramo opustiti predznanstveno pojmovanje vojne, na katerem temeljijo sedanje strategije. Vojna ni naravni pojav, ki se kot potresni valovi ali nalezljive bolezni neselektivno širi iz žarišč. Državljanske vojne po razpadu SFRJ ali ZSSR niso »okužile« nobene tretje države, tudi niso preskakovale iz Karabaha v Gruzijo ali iz Pridnestrja v Ukrajino. Še v izraelsko-palestinsko vojno se ni že 40 let neposredno vpletla nobena arabska država, tokrat se drži ob strani celo Fatah na Zahodnem bregu. Pojmovanje vojne kot potresa ali epidemije torej ne pojasnjuje ničesar. Je zgolj prikladen izgovor za imperialistično politiko držav, kot so ZDA: če je vsaka neskladnost z ameriškim »rules based order« potencialno žarišče vojne, ki se lahko razširi na območje ameriških »zaveznikov« ali ogrozi ameriške nacionalne interese, je »preemptive strike« videti kot razumna strategija. Vojna seveda vpliva na druge države, tja se zatekajo begunci in izseljenci, toda to niso vojaške grožnje, zato odzivanje nanje z vojaškimi sredstvi ni rešitev. Praviloma se sprevrže v humanitarno katastrofo, neredko celo v zločin. To velja praktično za vse ameriške »humanitarne intervencije«. 

Razumna strategija lahko temelji le na znanstvenem spoznanju, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi (von Clausewitz). In sicer politike, ki sta jo neka država oziroma razred vodila že dolgo pred vojno (Lenin). Če se hočemo izogniti vojni ali se vsaj pripraviti nanjo, moramo pravilno predvideti, kakšna bi vojna lahko bila, za to pa moramo analizirati politiko celotnega sistema držav, iz katerega bi lahko izšla. Poglejmo torej, zelo shematično, politični razvoj na »varnostnih območjih«, ki so v slovenski natovski strategiji izpostavljena kot varnostne grožnje in kot območja predvidenega vojaškega delovanja.

»Bližnji in Srednji vzhod ter Severna in Podsaharska Afrika.« Glavna lastnost tamkajšnjega sistema držav je neokolonializem. Te države so se sicer politično osamosvojile, ekonomsko pa so ostale periferne in odvisne. V nekaterih, recimo v Siriji in Libiji, so narodnoosvobodilna in socialistična gibanja ter režimi dosegli precejšnjo stopnjo družbenoekonomskega razvoja in politične samostojnosti. Toda politika ZDA, VB, Francije, Italije in tudi neposredno Nata in EU-ja je (ob sodelovanju domačih »podizvajalskih« razredov) v zadnjih desetletjih vse te države spravila na kolena, tamkajšnje družbe pa v bedo in (vsaj) latentno državljansko vojno, katere najhujši simptom je terorizem. Nobena tamkajšnja država niti razred ne vodi politike, ki bi bila v nasprotju z interesi delovnih ljudi v Sloveniji ali kateri koli članici Nata. Celo če bi jo, nobena nima sredstev za vojno proti nam. Nasprotno, vodilne članice Nata in Izrael, ki je nastal po volji imperialistov iz nekdanje priseljenske kolonije na arabskem ozemlju, nenehno ogrožajo tamkajšnje države in se pogosto vojskujejo proti njim. Zaradi sodelovanja v tej politiki naše družbe ne bodo nič varnejše, kvečjemu bodo postale tarča povračilnih napadov.

»Zahodni Balkan«, s čimer sta najbrž mišljeni Srbija in Republika Srbska. Odločilna procesa v tamkajšnjem sistemu držav sta bila obnova perifernega kapitalizma in vzpostavitev (etno)nacionalnih buržoaznih držav na pogorišču večnarodne, socialistične, neuvrščene Jugoslavije. Proces je zajel vse nekdanje realsocialistične države v Evropi, specifika Balkana pa je bila, da je zaradi narodnostno premešanega prebivalstva potekal v obliki državljanske vojne. Ker ohranjanje perifernega kapitalizma, katerega garanta sta Nato in EU, povzroča revščino in brezperspektivnost, ki sta gojišči etnonacionalistične ideologije in politike, se ohranja tudi tveganje, da se ta politika prevesi v vojno. Toda ne Srbija, kaj šele bosanski Srbi, nimajo sredstev, da bi napadli Slovenijo. Tudi njihovi vladajoči razredi Slovenije ne ogrožajo, kaj šele, da bi jo ogrožali delovni ljudje. Edina vojna, ki nam grozi z Zahodnega Balkana, je morebitna nova Natova vojna proti Srbiji ali bosanskim Srbom. Namesto, da se oborožujemo za sodelovanje v vojni proti ljudem, ki nas ne ogrožajo, bi si morali prizadevati za spremembo politike EU-ja in Nata, ki nista in ne bosta prinesli niti trajnega miru, kaj šele blaginje. Majhne članice resnega vpliva sicer nimajo, vsekakor pa bi bila njihova politika bolj verodostojna, če bi se eksplicitno odrekle vojni in odpovedale ekonomskim koristim za svoje vladajoče razrede.

»Širše območje Ukrajine« je prav tako zajel proces obnove kapitalizma in graditve nacionalnih držav na razbitinah Sovjetske zveze. »Prozahodna« frakcija ukrajinskega političnega razreda je težila k temu, da bi bila Ukrajina narodnostno, jezikovno in ideološko homogena (ukrajinizacija) in da bi se uvrstila v imperialistični tabor (Nato, EU). ZDA in »zaveznice« so vodile politiko ekonomskega, političnega in vojaškega podrejanja Vzhodne Evrope, kar je za Ukrajino pomenilo priključevanje Natu, za Rusijo obkoljevanje z Natom. Velik del ukrajinskega političnega razreda in prebivalstva je tej notranji in zunanji politiki nasprotoval, vse bolj jima je nasprotoval tudi ruski politični razred. Rusija se je sicer močno integrirala v svetovni sistem kot izrazito periferno gospodarstvo, ki je zlasti Nemčijo oskrbovalo s poceni energenti in surovinami, svetovna finančna središča pa z izvozom dobičkov. Toda če je bila Rusija od napoleonskih vojn do 2. svetovne vojne jeziček na tehtnici v medimperialističnih vojnah, sodobni kolektivni imperializem ruske politične in vojaške moči ne potrebuje oziroma jo ima za oviro svojemu »rules based order«. ZDA so že s širitvijo Nata, z odpovedjo večine pogodb o jedrskem orožju in izgradnjo protiraketnega ščita hudo oslabile Rusijo, s širitvijo v Ukrajino bi jo še bistveno bolj. Ruska politična birokracija, ki jo je kolektivni Zahod obsodil na to, da postane »odvečni razred«, je do leta 2008 proti tej politiki le protestirala. Leta 2008 v Gruziji (Južni Osetiji) je nanjo prvič vojaško reagirala. Leta 2014, po državnem prevratu v Kijevu, jo je s priključitvijo Krima poskusila že prehiteti. Takrat je nastopil še en moment: ljudske vstaje v Donbasu in »protiteroristična operacija« kijevskih oblasti. V državljanski vojni v Ukrajini je ruski politični razred iz nacionalističnih ozirov (buržoazne nacionalne države se imajo pač za zaščitnice svojih »rojakov«) preprečil poraz »ljudskih republik«, vendar ju je hkrati podredil svojemu režimu. Ker so bile politike štirih dejavnikov (ukrajinskih oblasti in »separatistov«, Rusije in zahodnih velesil) tako nasprotne in brezkompromisne, je postala nova, širša vojna skoraj neizbežna in kompleksna: je hkrati nacionalistična vojna Ukrajine proti separatistom, nacionalistična vojna Rusije proti Ukrajini in posredna imperialistična vojna Zahoda proti Rusiji.

Čeprav je Rusija februarja 2022 prva udarila, je strateško konservativna: hoče »staro«, tj. nevtralno in vsaj delno »prorusko«, Ukrajino ter ozemlja, ki jih obvladuje od leta 2014 ali jih bo še zasedla. Hoče tudi status quo v Belorusiji, Pridnestrju in Zakavkazju. Logika te politike in vojne ne kaže, da hoče doseči več. Ne ogroža Evrope vsepovprek ali Slovenije. V to politiko ni treba privoliti, toda ni ji treba nasprotovati z vojno. Po drugi strani vojni cilj ukrajinskih oblasti, da jezikovno večinsko ruska Doneck in Lugansk ter narodnostno večinsko ruski Krim s silo vrnejo v ukrajinizirano državo, ki bo članica Nata, ne more biti cilj naše politike. Ni potreben za našo varnost, prinaša pa nadaljevanje vojne in najbrž tudi povojne represalije ter izseljevanje kot leta 1995 hrvaška operacija Oluja proti upornim Srbom. Tudi politika ZDA in zaveznic je prispevala k vojni, zdaj pa onemogoča celo pogajanja o premirju. Njihov vojni cilj je »strateški poraz« Rusije, da bi jo spravile s poti pred obračunom s Kitajsko. Tudi to ni potrebno za našo varnost. In prinaša nadaljevanje, morda stopnjevanje vojne.

S tem pa pridemo do bistva: premoč zahodnih držav, zaradi katere so lahko celo epoho živele na tuj račun, usiha. Industrijska se je že iztekla, tehnološka se izteka, načeta je tudi finančna. Njihovim vladajočim razredom bodo ostala le vojaška sredstva. Obeta se nova doba imperialističnih vojn, v katerih bodo obrobne države žrtve ali pa koristni idioti. Slovenci smo bili že prevečkrat eno in drugo: v 1. svetovni vojni koristni idioti avstro-ogrskega in nemškega imperializma, v 2. svetovni vojni žrtve nemškega in italijanskega imperializma. Dilema naše (vojaške) politike je torej jasna: Ali naj se oborožujemo za sodelovanje v imperialističnih vojnah ali pa storimo vse, da se jim izognemo? – Slovenski politični razred se je odločil za prvo. Toda izkazano protiimperialistično in protivojno razpoloženje našega prebivalstva nam daje upati, da njegova odločitev ne bo uresničena.

The post GOSTUJOČE PERO: Vojaška politika v novi dobi imperialističnih vojn  first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru že dober teden poteka agitacijska akcija, ki srednješolsko mladino odvrača od vojnega hujskaštva, militarizma, Natove imperialistične politike po svetu in se zavzema za vzpostavitev mirovniškega gibanja. Akcija je neposreden odgovor na današnjo proslavo Slovenske vojske v mariborski Dvorani Tabor, na kateri sta med nastopajočimi tudi dobro poznana glasbenika Vlado Kreslin in Leopold I., ki skozi svojo glasbo sicer veliko krat izražata mirovniška stališča, a očitno nimata težav nastopati na dogodku, ki slavi oboroževanje in nagovarja mladino, da se pridruži vojski. Na zaključnem mirovniškem sestanku nas je celo obiskala policijska patrulja, ki je preverjala, ali bo naše srečanje ogrozilo dogodek Slovenske vojske. Policijsko nadziranje sestankov je še eden izmed poskusov državnega zatiranja mirovniškega organiziranja.

Slovenska vojska opazno povečuje svojo prisotnost v javnem prostoru, vključno s šolami, kjer dijakom (predvsem fantom) obljubljajo bleščečo kariero s hitrim napredovanjem, brezplačni vozniški izpit in priložnost za osebnostno rast. Z videi na družabnem omrežju Tiktok, ki je izredno popularno med srednješolsko mladino, prikazujejo prizore discipliniranih mladih fantov, ki jim vojska nudi varno zatočišče pred revščino in socialnimi problemi. Vodstva šol dovoljujejo vojakom vstop v šole, namesto, da bi v šolskem prostoru, katerega naloga naj bi bila vzgoja za mir, razvijali kritičnost do oboroževanja, militarizma in NATA, smo priča vse intenzivnejši vojni propagandi. In to v času palestinskega genocida in vojne v Ukrajini. 

V Rdeči pesi smo se aktivistom pridružili na terenu in zbrali nekaj vtisov:

Ana Lah, članica ekosocialistične iniciative Klas, je povedala:  »Domneva, da mladi znotraj šolskega prostora le malo izvedo o dogajanju po svetu, se je tekom pogovorov, ki smo jih opravili pred mariborskimi srednjimi šolami, potrdila. Samo predstavljajmo si lahko, kakšne posledice ima dejstvo, da se mora mladina sama soočati s tem, kar vidi na spletu. Šolski sistem jim niti ne predstavi konteksta v katerem vojne po svetu potekajo, niti ne poskusi biti do njih kritičen. Ob tem pa na srednjih šolah, pri čemer še posebej targetira poklicne, promovira slovensko vojsko. Eden od dijakov je v pogovoru izpostavil, da nekateri mladi dojemajo odhod v vojsko kot priložnost, da se spravijo v red, da delajo na sebi. Ob tem pa ne razmišljajo o tem, kaj vojska kot taka pomeni, nikakršne kritike o vojski kot taki pa ne slišijo niti pri družboslovnih predmetih. Neka dijakinja je na primer rekla, da se počuti zelo nemočno, ko razmišlja o vojnah po svetu in da bi si želela, da bi se o tem več pogovarjali tudi na šoli. Ko smo se pogovarjali o tem, kaj lahko kot dijaki in dijakinje naredijo za mir, so bili večinoma pasivni, češ da raje o tem ne razmišljajo kot pa ukrepajo. Ko smo omenili primer zasedbe FDV-ja, so bili večinoma zelo presenečeni in navdušeni, da se nekaj da.«

Mara Lešek iz Rojava kliče je z nami delila svoje vtise: »Kot nam je zaupala velika večina dijakov, s katerimi smo stopili v stik, se v kontekstu izobraževalnih institucij o vojski, vojni in miru praktično ne pogovarjajo, kljub dejstvu, da kar nekaj šolskih institucij s Slovensko vojsko aktivno sodeluje ali jim vsaj nudi oglaševalski prostor. Ob tem je bilo med dijaki prepoznati kar precejšnjo pripravljenost govoriti o pomenu vojske in njenem dejanskem delu, ki je vse prej kot to, kar se z zabavnimi dogodki tipa koncertov ali igričarskih turnirjev skuša prikazati. Slednje je tudi nekaj, česar se dijaki zelo dobro zavedajo, a jim pogosto zmanjka vzvodov, s katerimi bi lahko svoje razumevanje poglobili. Ravno zavoljo tega obstaja nujna potreba, da se o političnem ozadju izostrene vojne propagande začnemo sploh pogovarjati in to med dijaki samimi tudi aktivno spodbujamo. Dijaki poklicnih šol, ki jih vojska primarno targetira, o služenju vojaškega roka primarno razmišljajo iz materialnih razlogov, kar vojska s pridom izkorišča. Ob tem obstaja ogromen manko vedenja o pomenu NATA v trenutni konstelaciji globalnih političnih sil in kaj točno služenje slovenski vojski in s tem NATU za potencialne rekrute sploh pomeni.”

Aktivist Miha Drvar je med pogovori z dijaki opazi pomanjkanje razumevanja, saj so mladi le malokrat izpostavljeni tovrstnim temam: “Mladina se je večinoma strinjala s tem, da je namen vojne to, da se ljudje “koljejo”, medtem ko oni bogatijo. Od tega smo prešli na to, kar se dogaja v Ukrajini in Palestini. Večina teh, do katerih sem pristopil, je bila zelo zainteresiranih, rekli so tudi, da pridejo na dogodek, ker jim manjka pogovora o teh stvareh. O tem ne morejo govoriti doma, včasih kdo ima kakega prijatelja, s katerim govori. Izrazili so hvaležnost, da se lahko o tem z nekom pogovarjajo.” 

Arne Zupančič je še dodal: “Dijakinje in dijaki imajo precej odklonilno mnenje o NATU in Slovenski vojski. Zdi se, da je slaba bojna pripravljenost SV postala pregovorna med mladimi, ki SV sploh ne jemljejo resno. A če vojna propaganda ne pride do mladih, še ne pomeni, da ni razlogov za agitacijo – nasprotno, šole mladino puščajo v nevednosti glede temeljnih domačih in mednarodnih političnih nasprotij. Večina tako niti ne ve, kje začeti misliti, čeprav imajo znotraj sebe moralni in politični kompas, ki kaže pravo smer.”

V splošnem lahko sklenemo, da šola, ki bi se naj glede na svoj kurikulum zavzemala za mir, tega ne počne. Z ignoranco do aktualnega dogajanja deluje kot podaljšek politike in kapitalistične države. Z izobraževanjem in pogovori z mladimi bi lahko prišlo do mirovniškega gibanja tudi med srednješolci, načelo bi se pa lahko tudi že v osnovni šoli. Šele ko se bo šola kot institucija jasno postavila na stran miru, bo dejansko opravljala svojo nalogo. Protivojna mreža v bodoče redno organizirala mirovniške in izobraževalne dogodke v Mariboru, o katerih bomo na Rdeči pesi zagotovo še poročali.

The post  VOJSKA, VEN IZ ŠOLE first appeared on Rdeča Pesa.

Študentstvu, ki je kar šest dni vztrajalo pri zasedbi FDV, je navsezadnje uspelo. Niso se pustili zmesti, ko so v sredo s strani fakultete prejeli prvo izjavo, ki bi jih naj umirila. Vztrajali so naprej, do danes, ko je fakulteta vendarle ugodila njihovim zahtevam. Študentje so dokazali, da je za dosego višjih ciljev pomembno vztrajati. Do sprememb lahko pride z dovolj močnim pritiskom, jasnimi zahtevami, učinkovito mobilizacijo in politično linijo. A moč za spremembe je odvisna predvsem od politične organiziranosti. V konkretnem primeru od tega, da so ljubljanski študentje in študentke že bili do neke mere organizirani, naj bo to v Društvu Iskra, Listi demokratičnega študentstva ali pa kateri od drugih organizacij. Če tega ne bi bilo, bi bilo bistveno težje, če ne celo nemogoče, zagotavljati šestdnevni program in obdržati motivacijo za zasedbo. Tudi podpora drugih organizacij, ki so jo prejeli tekom zasedbe, kaže na zametke nastanka gibanja, ki lahko na dolgi rok resno ogrozi status quo. Dejstvo, da so bili motivirani s strani globalnega študentskega gibanja za Palestino, lahko služi kot motivacija tudi ostalim, tako študentom po svetu kot tudi delavstvu, ki bi se lahko podobno organiziralo na delovnih mestih.

Na seji senata FDV so senatorji pristali na zahteve študentstva. Na Radiu Študent so poročali, da so jih sprejeli s 15 glasovi za, štirimi vzdržanimi in enim proti. Spomnimo – v prvotni izjavi FDV, ki bi naj pomirila aktiviste je pisalo, da so na FDV zgroženi nad humanitarnimi razmerami v Gazi, izognili so se uporabi besede genocid, prav tako pa so trdili, da ima Izrael pravico do obrambe. Študentstvo s to izjavo ni bilo zadovoljno in je vztrajalo z zasedbo vse do danes, ko je senat FDV navsezadnje sprejel in objavil izjavo, ki so jo vnaprej pripravili študentje in študentke na zasedbi. V njej je jasno zapisano, da izraelska država nad palestinskim ljudstvom izvaja genocid, pojasnjen je tudi zgodovinski kontekst izraelske okupacije. V izjavi so obsojena vodstva univerz po svetu, kjer nad protestnice in protestnike pošiljajo policijske sile. V izjavi so zapisane zahteve za Univerzo v Ljubljani, in sicer takojšnja prekinitev akademskega in gospodarskega sodelovanja z izraelskimi raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami in podjetji, ki jih ima UL in njene članice. FDV od Univerze v Ljubljani pričakuje, da vzpostavi sistem finančne, študijske in bivanjske pomoči za palestinske študentke in študente, po vzoru pomoči, ki jo je ob ruski invaziji Ukrajine nudila študentstvu iz Ukrajine. Kot fakulteta se tudi obvezuje, da bo svoje raziskovalne, pedagoške in zagovorniške kapacitete posvetila delu za javno dobro.

Univerza v Ljubljani sicer še vedno koordinira 1,5 milijona evrov težek projekt z izraelskim inštitutom, ki ima tesne vezi z orožarsko industrijo. V projektu sodeluje Fakulteta za strojništvo, zaključil bi se naj leta 2025. Rektor UL Gregor Majdič je na soočenju, ki so ga pripravili na zasedbi, dejal, da bo glede še trajajočih projektov, kjer poteka sodelovanje z izraelskimi institucijami, opravil razpravo na kolegiju dekanov. Zdaj je torej žogica na strani Univerze v Ljubljani, študentke in študentje pa bodo o nadaljnjih korakih razpravljali na današnji večerni skupščini. 

Prva zasedba fakultete v zadnjih desetih letih pri nas se je začela že v sredo. Študentje in študentke so od fakultete in univerze zahtevali jasno opredelitev, da je dogajanje v Gazi genocid, prekinitev akademskega sodelovanja z Izraelom in izraelskimi podjetji ter študijski program in fond pomoči za palestinske študentke in študente. Študentstvu FDV-ja se so pridružile študentke in študentje drugih fakultet, pa tudi aktivisti in aktivistke iz raznih naprednih kolektivov. Na zasedbi je bilo zbranim jasno, da se univerza in fakulteta kot instituciji vladajoče ideologije več kot očitno sami po sebi ne bosta postavili na pravo stran zgodovine ter da ju bo potrebno v to prisiliti. Zasedba je vključevala tudi predavanja in politično skupščino o NATU in okupaciji Palestine. 

Iz zasedbe smo poročali tudi pri Rdeči pesi, kjer smo se s študenti in študentkami pogovarjali o vlogi univerze v kapitalizmu, razlogih za zasedbo kot tudi možnostih za konkretne spremembe, ki jih imajo študentje. Njihove izjave lahko slišite v našem zadnjem Pesinem soku https://shorturl.at/fpPV2.   

Zasedba na FDV-ju se je pridružila globalni verižni reakciji, ki se je začela s protesti v ZDA. Študenti po vsem svetu zasedajo kampuse in od univerz zahtevajo prekinitev akademskega in gospodarskega sodelovanja z Izraelskimi institucijami. Univerze so se na proteste odzvale različno. Vodstva številnih univerz so v kampuse poklicale policijo in druge organe pregona. Samo v Združenih državah Amerike je bilo aretiranih več kot 2000 študentov. Ta vikend so številni protestniki po ZDA ovirali tudi podelitve diplom. Univerza Columbia je zaradi protestov odpovedala glavno slovesnost in diplome podeljevala v manjših skupinah. Čez 200 študentov je v nedeljo zapustilo slovesnost na univerzi Duke, saj so nekateri skandirali „osvobodite Palestino“ v znak protesta proti gostujočemu govorniku, komiku Jerryju Seinfeldu, ki je med vojno v Gazi podpiral Izrael.

Kljub temu so na nekaterih univerzah protestniki uspeli priti do dogovora z univerzami, ki so nekaterim od njihovih zahtev ugodile. Nekatere univerze so se strinjale, da bodo dezinvestirale svoja vlaganja v podjetja, ki so povezana z Izraelom. Trinity College Univerze v Cambridgeu je tako sprejel zahtevo po dezinvestiranju vlaganj v Izraelska orožarska podjetja. Druge univerze so se strinjale, da bodo vlagale v ustanovitev novih centrov ali zaposlile nove profesorje, da bi povečale raven razumevanja dogajanja v Palestini. V zameno so se študenti na teh univerzah strinjali, da bodo z zasedbami prenehali.

Preko zasedb in protestov so študentska gibanja v Sloveniji in tujini dosegla vsaj nekatere izmed svojih zahtev. Čeprav so zahteve naslovljene zgolj na fakultete in univerze, ti uspešni boji lahko pomembno prispevajo k gradnji širšega družbenega gibanja, ki bo zmožno resno ogroziti trenutni družbeni red in sprovesti nujne družbene spremembe v podporo Palestini. Iz teh bojev se lahko naučimo, da je z dobro politično organiziranostjo, jasnimi zahtevami in učinkovito mobilizacijo, mogoče doseči marsikaj. Naj bo to le začetek.

BREZ TIŠINE DO SVOBODNE PALESTINE!

The post FDV UGODILA ZAHTEVAM ORGANIZIRANEGA ŠTUDENTSTVA first appeared on Rdeča Pesa.

Pet dni je že od začetka zasedbe predavalnice 1 na Fakulteti za družbene vede. V četrtek smo se na FDV-ju z udeleženci pogovarjali o razlogih za zasedbo, njihovih zahtevah in vlogi univerze v naši družbi. Vabljeni k poslušanju svežega Pesinega soka z zasedbe!

The post SVEŽI PESIN SOK Z ZASEDBE! first appeared on Rdeča Pesa.

Če si se kdaj spraševal/-a, kdo financira Rdečo peso, te naj razočaramo, da nihče. Delujemo popolnoma na prostovoljni bazi. Ne le, da za naše delo nismo plačani, sami si krijemo tudi potne stroške, tehnično opremo in kavo, ki jo spijemo na snemanjih in ob pisanju. Zato bomo zelo veseli, če nas boš podprl/-a z donacijo!

Skeniraj QR kodo ali pa klikni tukaj.

Časti nam kavo, mi bomo pa še naprej skrbeli za redno objavljanje naprednih vsebin.

The post ČASTI NAM KAVO! first appeared on Rdeča Pesa.