Ameriški imperializem že desetletja izvaja pritisk na Kubo, vendar se je v zadnjih tednih situacija ponovno zaostrila. Medtem ko svet vsakodnevno spremlja novice o napadih na Iran, ne smemo pozabiti na Kubo, ki že več kot mesec dni trpi zaradi ameriške naftne blokade.  Združene države so svojo zmožnost diktiranja razmer v regiji okrepile tudi z vojaškim napadom na Venezuelo in ugrabitvijo njenega predsednika Nicolasa Madura v začetku tega leta. Venezuela je bila namreč vse od leta 1999, ko je tam na oblast prišel Hugo Chavez, glavni dobavitelj nafte za Kubo. 

Ameriški imperializem tako duši Kubo, saj prekinja dobavo goriva, to pa vpliva na letalske povezave in dostop prebivalk do ključnih življenjskih potrebščin. Ob tem je Trump celo omenil možnost »prijaznega prevzema Kube«, kot se je sam izrazil, s čimer je mislil na poskus ponovitve strategije, ki je bila že uporabljena v Venezueli.  Pod pretvezo boja proti kartelom oziroma »narkoterorizmu« je napovedal vojaški poseg v vse ameriške države, ki po njegovo ne upoštevajo imperialističnega svetovnega reda.

29. januarja je predsednik Donald Trump izdal ukaz za popolno naftno blokado Kube. Ta ukrep ima namerno uničujoče posledice za kubansko prebivalstvo, ki se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike, prekinitvami delovanja v javnem prometu, dostavi hrane in odvozu odpadkov. Zaradi pomanjkanja osnovnih storitev so prebivalci pogosto prisiljeni odpadke sežigati kar na ulicah, kar predstavlja resno tveganje za zdravje.

Zaradi Washingtonovih groženj je na Kubo nafto nehala izvažati tudi Mehika, za katero Trump trdi, da jo vodijo karteli, s čimer  namiguje na morebitno ameriško vojaško intervencijo v državi. Trump z dodatnimi tarifami tudi grozi vsem državam, ki bodo Kubi prodajale nafto. S tem želi poglobiti odvisnost Kube od ameriškega goriva in tako povečati svojo zmožnost političnega izsiljevanja države. Poleg tega s spodbujanjem zasebnega sektorja kubanskega gospodarstva skuša pospešiti in poglobiti proces ponovne vzpostavitve kapitalizma. Trump je nedavno izjavil, da se v »socialistični Kubi« obetajo velike spremembe in da bo tamkajšnji sistem kmalu padel. Zatem je kar hitro pohvalil tudi začasno venezuelsko predsednico Delcy Rodriguez, ki se je močno uklonila zahtevam ZDA. Med drugim je v naftnem sektorju sprejela reformo, ki z odpiranjem sektorja zasebnim in tujim podjetjem omogoča večje sodelovanje pri izkoriščanju in prodaji venezuelske nafte ter zmanjšuje monopol državnih podjetij.

Današnje razmere so nadaljevanje več kot šestdeset let trajajoče ameriške blokade in sankcij proti Kubi. Te segajo vse do kubanske revolucije leta 1959, ko je država stopila na pot socialističnega razvoja. Od takrat naprej so ZDA poskušale Kubo politično in gospodarsko izolirati, saj jim predstavlja simbol države, ki se je odločila za protiimperialistično pot. 

V času hladne vojne je bila ena največjih težav Kube njena geografska oddaljenost od zaveznikov, zlasti od Sovjetske zveze, iz katere je uvažala številne dobrine. Po razpadu Sovjetske zveze v devetdesetih letih je država zapadla v hudo gospodarsko krizo in splošno pomanjkanje. Razmere so se nekoliko izboljšale šele po letu 1999, ko je Venezuela pod vodstvom Chaveza začela Kubi dobavljati nafto. K zaostrovanju trenutnih razmer pa prispevajo tudi nekatere evropske države, denimo Velika Britanija. Britanske banke blokirajo transakcije s Kubo, medtem ko mediji, kot na primer BBC, The Guardian in Zahodni mediji nasploh širijo imperialistične laži o državi, ki je od svoje revolucije leta 1959 zgradila družbo, ki ljudi postavlja pred dobiček ter stoji na strani mednarodnega delavskega razreda in naprednih gibanj po svetu.  Ima izjemen zdravstveni sistem, napreden biotehnološki sektor, podpira lokalne iniciative pri trajnostnem razvoju in uspela je vzpostaviti veliko eko kmetij po državi, ki pripomorejo k prehranski preskrbi sicer odrezanega otoka.

Kuba že desetletja igra pomembno vlogo na področju internacionalne solidarnosti, zlasti v zdravstvu. Država je brezplačno izobraževala tisoče zdravnikov iz revnejših držav in pošiljala zdravstvene ekipe tja, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. V zadnjem času pa administracija Donalda Trumpa pritiska na številne države, naj te kubanske zdravstvene misije izženejo. To neizogibno vodi v poslabšanje zdravstvenih razmer v državah globalnega juga.

Obramba kubanskega ljudstva je nujna naloga naprednih delavk po celem svetu. Prihodnost Kube ni odvisna samo od notranjih reform, ampak tudi od širših političnih sprememb na svetu. Po svetu se že oblikujejo solidarnostna gibanja, ki si prizadevajo za preboj blokade na Kubi in nam lahko služijo kot vzgled. Za 21. marca je na primer načrtovana humanitarna akcija, kjer bodo aktivisti iz celega sveta na Kubo prinesli manjkajoče dobrine v bolnice, šole in ogroženemu prebivalstvu neposredno. V komentarju najdete povezave do humanitarne akcije Nuestra America Convoy, katero lahko tudi finančno podprete.

The post AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO first appeared on Rdeča Pesa.

Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.