»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.

Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.

Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj  izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij. 

Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina  energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.

Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.

Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.

Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.

Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in  20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.

The post PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno množično prečkanje maroško-španske meje v Ceuti, španski eksklavi na severu Maroka, je spodbudila kombinacija propagande na družbenih omrežjih, neaktivnosti maroških varnostnih sil in geopolitičnih okoliščin, ki namigujejo na ameriško in izraelsko vpletenost. Vse to podrobno opisuje prispevek Owna Jonesa, ki smo ga objavili v petek. Prevod je dostopen je na naši spletni strani.

Dejstva na laž postavljajo rasistično retoriko evropskih politikov o “invaziji” afriških migrantov, ki naj bi si jo španska vlada s svojimi politikami nakopala sama. A tudi Jones prihod migrantov opisuje kot problem. Izrabo ljudi, ki jih evropske države nočejo sprejeti, slika kot hibridno grožnjo za špansko vlado. S tem posredno pristaja na agendo Evropske komisije, ki na hujskanje evropskih politikov odgovarja z vse hujšo kriminalizacijo migrantov. Rasističnih politik Evropske unije in držav članic še zdaleč ne podpirajo le desne stranke. O tem, da je treba zastražiti evropske meje, obstaja široko strinjanje od fašistov do konservativcev, preko skrajnosredinskih liberalcev, vse do levoliberalcev. 

Letošnjega junija so začela veljati nova pravila evropskega pakta o migracijah in azilu, ki državam članicam v primerih, ko naj bi države nečlanice migrante izrabljale kot instrument pritiska in jih pošiljale na njihove meje, omogoča široke omejitve pravic ljudi do azilnih postopkov in vračanje migrantov čez mejo po hitrih postopkih. Po evropskem pravu so po novem legalizirana tudi koncentracijska taborišča za migrante na zunanjih mejah Evropske unije. Vse več evropskih politikov in vlad se zavzema za izgradnjo taborišč po zgledu italijanske fašistične vlade Giorgie Meloni, ki želi del ljudi, zajetih na morju, zadrževati v taboriščih na ozemlju Albanije, torej izven lastnega ozemlja in zunaj meja Evropske unije. 

Zakaj je to pomembno? Evropske politike migrante in begunce vse bolj silijo k ubiranju nevarnih poti, na katerih morajo prečkati puščavo, morje ali divjino gozdov, prav s tem, ko vse običajne in regularne poti zapirajo in onemogočajo. V naslednjem koraku pa to dejstvo, da so na ozemlje evropskih držav prišli po neregularnih poteh, izrabljajo za njihovo kriminalizacijo: za zapiranje v centre za pridržanje – dejansko koncentracijska taborišča – za izgone ljudi preko južnih meja, za potapljanje njihovih čolnov na morju … Prav teh metod se družno poslužujejo španske in maroške oblasti na militarizirani meji med Ceuto in Marokom, in enakih metod so se poslužile zdaj: večino ljudi, ki so prispeli, je Španija že vrnila v Maroko, čeprav imajo v Španiji po Ženevski konvenciji in španski ter evropski zakonodaji pravico do azila. 

Kaj je pravica do azila? Najprej, kaj ni: ni absolutna pravica vsakogar, ki prispe v državo Evropske unije. Vsakdo pa ima pravico zaprositi za azil in pravico ne biti vrnjen tja, kjer mu grozi nevarnost, zaradi katere je odšel od doma – prav to pravico evropske države kršijo, ko ljudi avtomatizirano vračajo preko južnih meja. Vsakdo ima pravico do individualne obravnave v azilnih postopkih, v katerih nato državni uradniki ocenjujejo njegovo dejansko upravičenost do azila. Pravica do azila ni agenda levice, kakor bi jo radi prikazali rasistični in ksenofobni politiki v Evropi. Ravno obratno, je del povojnega sistema odnosov med državami, torej del buržuaznega mednarodnega prava. S tem ko države kršijo pravico ljudi do azila, kršijo lastna državotvorna načela. 

A velika večina Maročanov je v Evropski uniji izključena celo iz zaščite po buržuaznem pravu. V Evropski uniji Maroko velja za varno državo in na podlagi tega uradniki veliko večino maroških prošenj za azil zavrnejo. Le redkim uspe dokazati, da si zaslužijo mednarodno zaščito, ker se ne morejo vrniti domov zaradi utemeljenega strahu, da bi jih preganjali zaradi njihove rase, religije, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Stroge omejitve mednarodnega prava glede tega, kdo so tisti, ki si “zaslužijo” azil, izhajajo iz buržuazne slepote za odnose izkoriščanja globalnega juga po globalnem severu, ki jih povzroča gospostvo kapitala. Prav zaradi te slepote ostajajo pravi razlogi za množične migracije Maročanov v države Evropske unije skriti. Če lahko tihotapci ljudi v Maroku v sodelovanju z oblastmi na podlagi širjenja laži preko 70 tisoč ljudi pripravijo do skoraj simultanega prečkanja maroško-španske meje, to še nič ne pove o razlogih, zakaj ljudje na propagando o medu in mleku, ki naj bi se zanje cedila v Evropski uniji, tako zlahka nasedejo. Pravi razlogi so v njihovem ekonomskem položaju, v bedi in revščini, v kateri živi mlada maroška populacija. To bomo obravnavali v tretjem prispevku “Pesinega dvojčka”, za konec tega pa poglejmo, kaj kriminalizacija migracij in skoraj neobstoječe možnosti pridobitve statusov pomenijo za tiste maroške delavce, ki jim kljub vsem preprekam vendarle uspe priti v države Evropske unije. 

Obubožanemu slovenskemu kmetu, ki je na koncu 19. stoletja s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, so tam obljubljali med in mleko, nazadnje pa je umrl v enem od ameriških premogovnikov. Evropske države zdaj Maročanom, kot bi bili zverine, odrekajo še legalno pravico do prebivanja in dela. Seveda gre za poenostavitev, a bistvo ostaja enako: vladavina kapitala v ZDA je rasizem uporabljala za upravičevanje suženjstva in po njegovi formalni odpravi za nadaljno segregacijo delavcev po odtenkih ne-belosti. Slovane so čez lužo denimo klasificirali nekje vmes med “pravimi belci” (anglosaksoni) in temnopoltimi potomci sužnjev. Tako so jih angažirali za najtežja dela v rudnikih in jeklarnah, v katerih se z izboljšanjem delovnih pogojev kapitalistom ni bilo treba ukvarjati, saj so lahko za vsakega delavca, ki je umrl, iz Evrope uvozili 10 novih.

Maroški in alžirski delavci, ki jih je Francija iz svojih severnoafriških (pol)kolonij množično uvažala predvsem po drugi svetovni vojni v času silovitega gospodarskega vzpona, so si v novi domovini postopoma uspeli izboriti delavske, socialne in državljanske pravice. A to kapitalistom ne godi, saj pomeni, da iz njihove delovne sile ne morejo iztiskati večje presežne vrednosti kot iz delovne sile ostalih delavcev metropolitanske Francije. Od 70. in 80. let sledi kriminalizacija migracij na ravni Evropske unije, ki se zdaj z vsakim dnem stopnjuje. Na tisoče migrantskih delavcev iz Maroka v južni Italiji ali Španiji zdaj na plantažah dela brez pravic in statusov, v razmerah sodobnega suženjstva!

Zadnji in tretji prispevek “Pesinega dvojčka” za razumevanje konteksta nedavnega dogajanja v Ceuti bomo objavili v naslednjih dneh.

The post CEUTA: ZAKAJ EVROPSKE DRŽAVE KRIMINALIZIRAJO MAROŠKE MIGRANTE? first appeared on Rdeča Pesa.

Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Čeprav v Gazi od lanskega oktobra formalno velja premirje, italijanski aktivisti opozarjajo, da skozi italijanska pristanišča še vedno potujejo pošiljke za izraelsko vojaško industrijo. V odgovor so pristaniški sindikati, italijanska veja BDS (gibanje, ki spodbuja bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu) in druge skupine v zadnjih mesecih okrepili nadzor nad temi tovori in organizirali proteste, pravne akcije in pritiske v parlamentu.

Skupina No Harbour For Genocide je skupaj z BDS Italija razkrila, da so bili 19. junija v pristanišču Porto Marghera pri Benetkah natovorjeni štirje zabojniki, namenjeni izraelski vojaški industriji v kraju Ramat HaSharon. Sledenje je pokazalo, da so pristali na ladji MSC Nita, ki je nato res priplula v izraelska pristanišča. Nato je ladja 24. julija znova pristala v Benetkah, v torek pa odplula proti pristanišču Gioia Tauro na jugu Italije. Pošiljatelj je ameriško podjetje Union Technology Corporation, ki izdeluje elektronske komponente dvojne (civilno-vojaške) rabe.

BDS Italija sumi, da je ladja zaobšla nadzor italijanskega urada UAMA, pristojnega za promet z vojaškim materialom. Končna destinacija naj bi bila IMI Systems, danes del koncerna Elbit Systems, enega največjih dobaviteljev opreme in dronov izraelski vojski — ista družba je marca že prejela pošiljke prek Gioia Tauro in Cagliarija, ki jih je po prijavah pregledala italijanska carina. Aktivisti opozarjajo, da kljub temu doslej nobena institucija ni objavila, kaj je bilo v zaseženih zabojnikih in zahtevajo sistematične preglede ter zaseg vsega vojaškega tovora za Izrael.

Med italijanskimi pristanišči po podatkih opazovalnice Weapon Watch največ takšnih ladij sprejme prav Genova, podobno vlogo pa ima še vsaj deset drugih pristanišč. Prav Genova pa ima dolgo tradicijo pristaniškega internacionalizma, od nasprotovanja in protestov proti Pinochetu do protestov proti vojni v Vietnamu. Danes to vlogo nosi Collettivo Autonomo Lavoratori Portuali (CALP), kolektiv pristaniških delavcev, ki deluje neodvisno od uradnih sindikatov in je večkrat blokiral ali razkril nakladanje orožja, nekoč za savdsko vojno v Jemnu, zadnje čase za Izrael.

Novembra lani je po ulicah Genove, mesta s približno 600.000 prebivalci, protestiralo več kot 40.000 ljudi. To je bil eden največjih propalestinskih shodov v Italiji od začetka vojne, na katerem so ob CALP-u in USB (Unione Sindacale di Base – federacija avtonomnih sindikatov) sodelovali tudi delegacije CGIL (Confederazione Generale Italiana del Lavoro – splošna italijanska konfederacija dela), dijaki, župniki in navijači tekmecev Genoa CFC ter Sampdoria.

Podobna dinamika se je od septembra lani ponavljala tudi v Livornu in Ravenni, kjer so delavci stavkali in blokirali ladje, za katere so sumili, da gre tovor v Izrael. Ravenna pa je zadržala tudi tovornjaka, za katera so sumili, da prevažata eksploziv za Haifo. Medtem, ko v Veliki Britaniji petim aktivistom organizacije »Palestine Action« grozi obsodba kot teroristom zaradi razbitja oken in metanja rdeče barve na podružnico banke Barclays v Lancashiru, je Italija aprila letos sporočila, da bo začasno prekinila izvajanje obrambnega sporazuma z Izraelom. Kljub temu pa dovoljenja za izvoz orožja, izdana pred letom 2023, ostajajo v veljavi. Vseeno pa mora biti prekinitev spodbudna novica za protiimperialistične in delavske boje po vsem svetu.

The post OROŽJE ZA IZRAEL ŠE VEDNO PLUJE SKOZI ITALIJANSKA PRISTANIŠČA  first appeared on Rdeča Pesa.

Ko poslušamo bruseljske tehnokrate se zdi prihodnost čudovita: električni avtomobili, sončni paneli in prehod na čisto energijo. V ozadju tega se v resnici skriva umazana, izkoriščevalska resnica. Evropski Akt o kritičnih surovinah (CRMA) pod krinko t. i. „strateških projektov“ odpira vrata divjemu uničevanju narave in lokalnih skupnosti – ne nekje daleč stran, ampak prav tukaj, na evropskih tleh in na našem pragu.

Zadnji primer takega izkoriščanja narave in ljudi prihaja iz Galicije v Španiji (pa tudi iz sosednje Portugalske in Srbije).

Lokalna skupnost v kraju Doade v Galiciji se krčevito bori proti litijevemu rudniku “Mina Doade”. Galicijska vlada je projekt zaradi popolnega pomanjkanja okoljskih ocen in drugih nepravilnosti prepovedala že leta 2020. Evropska komisija pa ga je zdaj uvrstila na seznam strateških projektov, kar pomeni, da se lahko postopki odobritve izvedejo po hitrem postopku, projekt pa bo bogato financiran z javnim denarjem.

Lokalna aktivistka Palmira, ki zaradi groženj z represijo nastopa pod psevdonimom, opozarja: „Tako imenovano ‘zeleno rudarjenje’ ne obstaja. Obstaja le uničevanje naše naravne in kulturne dediščine. Obstaja onesnaževanje vode – vode, ki jo pijemo, v kateri se kopamo in ki daje življenje našim poljem. Podjetje nima našega dovoljenja za gradnjo rudnika litija na naši zemlji.“

Kako je prišlo do tega, da je Komisija kljub nasprotovanju lokalnih skupnosti projekt uvrstila na prioritetno listo? Marca lani je Odbor EU za kritične surovine na seznam strateških projektov uvrstil 11 spornih projektov (vključno z rudniki v Španiji, na Portugalskem in zloglasnim projektom Rio Tinto v srbskem Jadarju). To so storili kljub temu, da ti projekti le dva tedna prej niso dobili zelene luči v procesu strokovnega ocenjevanja same Komisije!

Generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja (DG GROW) se je enostavno sestal z državami članicami za zaprtimi vrati, podlegel političnim in kapitalskim pritiskom ter preglasil stroko. Hkrati je pri samem ocenjevanju projektov sodeloval „strokovnjak“, ki je bil direktor skupine SAMCA – prav tistega podjetja, ki promovira rudnik v Doadeju, danes pa vodi projekte rudarjenja v javno-zasebnem podjetju Recursos de Galicia. Skratka, popoln šolski primer konflikta interesov in korporativne ugrabitve institucij.

Bruselj zdaj pod krinko „poslovne skrivnosti“ in „varnostnih razlogov“ skriva okoljske podatke in metodologijo ocenjevanja pred javnostjo. Kljub vsem preprekam se skupnosti ne dajo. Da se pritisk in solidarnost splačata, dokazuje prav primer doline Jadar v Srbiji. Kljub temu, da je bil projekt Rio Tinto na evropskem prednostnem seznamu, je odločen, dolgotrajen in radikalen upor srbske civilne družbe dosegel (vsaj začasno) zaustavitev rudnika.

In prav ta primer razgalja srž celotnega problema. Kapitalizem preprosto menja pogonsko gorivo – fosilna goriva zamenjuje z litijem, kobaltom in ostalimi redkimi zemljami (elementi, ki se uporabljajo v visokotehnoloških naprav, tehnologijah obnovljivih virov energije, elektroniki, avtomobilski industriji ter medicinskih napravah). Metode izkoriščanja narave, ljudi, teptanja lokalnih skupnosti in netransparentnih poslov za zaprtimi vrati pa ostajajo povsem enake. Ne smemo dopustiti, da se podnebna kriza rešuje z uničevanjem tistih skupnosti, ki so zanjo najmanj krive, medtem ko si elite delijo profite.

Da ne bo pomote: podnebna in ekološka kriza sta še kako resnični. Ne gre za vprašanje, ali moramo ukrepati – ukrepati moramo takoj, saj se planet segreva, ekosistemi kolapsirajo, ekstremni vremenski pojavi pa postajajo vsakodnevna realnost. Krize, ki jo je povzročil kapitalistični sistem s svojim brezglavim pregonom za profitom, ne moremo rešiti z isto uničujočo logiko neskončnega izkoriščanja narave.

Prava rešitev podnebne krize ni v tem, da nafto preprosto zamenjamo z litijem, uničimo še tisto malo avtohtonih okolij, ki so nam ostala, in nadaljujemo s hiperpotrošnjo, kot da se ni nič zgodilo. Potrebujemo korenit sistemski prehod, ki bo temeljil na zmanjšanju porabe virov in energije ter na spoštovanju meja planeta – ne pa na novem valu zelenega kolonializma.

Zahtevajmo pravičnost in stopimo v bran skupnostim, ki branijo svojo vodo in zemljo pred kapitalističnim izkoriščanjem. Zahtevajmo ekosocialističen prehod!

The post ZELENI PREHOD ALI ZELENI KOLONIALIZEM? KOMU V RESNICI SLUŽI EVROPSKA MRZLICA ZA KRITIČNIMI SUROVINAMI? first appeared on Rdeča Pesa.

Pol leta po ugrabitvi in strmoglavljenju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, Trumpova administracija bolj ali manj odkrito pripravlja vojaško operacijo proti Kubi. Pred nekaj meseci smo v prispevku Ameriški imperializem duši Kubo govorili o gospodarskih in naftnih blokadah Združenih držav Amerike, zaradi katerih je na Kubi pred približno dvema tednoma dokončno zmanjkalo nafte. ZDA izvajajo najhujšo blokado Kube vse od hladne vojne, s čemer želijo Kubo izstradati in jo prisiliti v menjavo oblasti, ki bi bila bolj prijazna do njihovih načrtov.

Že prvi dan svojega drugega mandata je Trump Kubo ponovno uvrstil na seznam držav, ki podpirajo terorizem, s čimer je sprožil obsežen niz sankcij. Po ugrabitvi Madura je Trump izjavil, da je Kuba na robu propada. Konec januarja je razglasil izredno stanje na Kubi in dobaviteljem nafte zagrozil s kaznovalnimi sankcijami, če bodo na otok dostavljali gorivo. 

Prvega maja je njegova administracija izdala sankcije proti vsakemu poslovanju s kubanskim gospodarstvom. To je ukrep, ki v kombinaciji z obstoječim embargom na gorivo Kubi grozi z gospodarskim kolapsom. Po podatkih kubanskega državnega elektroenergetskega podjetja je prihod enega samega ruskega tankerja omogočil, da se je delež kubanskega ozemlja, prizadetega zaradi izpadov električne energije, začasno zmanjšal s 60 na 30 odstotkov, vendar je ta olajšava trajala le nekaj tednov. V maju je otok zabeležil najhujše izpade električne energije v svoji zgodovini. Med 6. in 18. majem je Havana trpela neprekinjene 24 urne izpade električne energije. Hladilniki so prenehali delovati, hrana se je kvarila, kirurške operacije so bile odpovedane, umrljivost dojenčkov pa se je podvojila.

Kljub temu obsežnemu embargu pa Kuba vedno znova dokaže, da je njen zdravstveni in biotehnološki sektor močno napreden. Leta 2011 je Kubi prvič uspelo proizvesti cepivo za napredujočega pljučnega raka. To cepivo deluje tako, da spodbudi imunski sistem k zaustavitvi rasti rakavih celic in s tem upočasni napredovanje tumorjev. S tem cepivom je bilo po vsem svetu zdravljenih že več tisoč ljudi. Glede na izjemen pomen cepiva so se Združene države Amerike strinjale s posebnim dogovorom o izvajanju kliničnih preskušanj cepiva na svojem ozemlju. Prav ZDA, ki na Kubi izvajajo obsežno blokado, imajo korist od njenih prebojev na področju medicine. Kubanski in argentinski znanstveni so po tem razvili še drugo cepivo za pljučnega raka. Od prve registracije leta 2013 je zdravljenje prejelo več kot 3000 ljudi. Nadaljnje študije, izvedene med letoma 2014 in 2024, kažejo, da je mediana preživetja 14,4 mesecev, in da več kot 20 % bolnikov po prejemu cepiva preživi več kot pet let. 

Med pandemijo COVID je Kuba razvila pet cepiv. Prav tako so imeli eno najnižjih stopenj umrljivosti zaradi COVIDa na zahodni polobli. Cepiva, ki so jih proizvedli na Kubi, so bila proizvedena brez potrebe po specializiranem hlajenju, kar pomeni, da jih je bilo mogoče enostavno prevažati in distribuirati po vsem svetu tudi na kraje, kjer dostop do takšne infrastrukture ne bi bil mogoč.  Do avgusta 2024 je bilo v državah z visokim dohodkom razdeljenih več kot 222 odmerkov na 100 ljudi. Leta 2021 so ameriška farmacevtska podjetja, ki so proizvajala cepiva proti COVID-19 (Moderna, Pfizer, Johnson & Johnson), ustvarila dobiček v višini 31 milijard dolarjev, medtem ko so na Kubi cepiva izvažali bolj ali manj po proizvodni ceni.

Kuba je nekoč imela eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu. Vendar se je od leta 2019, ko je bilo proti Kubi uvedeno več kot 250 dodatnih sankcij, stopnja umrljivosti dojenčkov povečala za 148 %. Ocenjuje se, da je to terjalo 1.800 življenj dojenčkov. To je neposreden rezultat blokade, katere namen je uničiti državo, ki se ne podredi interesom Združenih držav.  

ZDA izvajajo blokado proti Kubi, da bi lahko trdile, da je Kuba neuspešna država, kar pomeni tudi, da je njen brezplačni zdravstveni sistem neuspešen – vse to zato, da lahko ohranijo svoj katastrofalen zdravstveni sistem, ki deluje izključno za dobiček, kljub trpljenju in dolgovom, ki jih povzroča delovnim Američanom.

The post KAJ SE DOGAJA S KUBO? first appeared on Rdeča Pesa.

Pri Rdeči pesi smo se pogovarjali z iniciativo Prebijmo embargo, ki se danes odpravlja na Kubo z namenom dostave nujno potrebnih zdravil. 

V pogovoru odpiramo širši kontekst – od zgodovine kubanske revolucije in značilnosti kubanskega socializma do posledic dolgoletne ameriške blokade, ki močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

The post NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo first appeared on Rdeča Pesa.

“Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazen glas,
vse smrklje in frklje in froci,
vsi svetlih in črnih in kodravih las.
Vsi naši. Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni,
so taki kot kdo izmed nas.”

(Tone Pavček, “Vsi naši otroci”)

V sklopu Tedna otroka in v znak solidarnosti danes v več slovenskih krajih poteka branje imen otrok ubitih v Gazi. Po uradnih podatkih naj bi v zadnjih dveh letih genocida bilo ubitih 20 000 otrok, v resnici pa je številka verjetno višja. Ob takšnem številu žrtev težko vidimo, da je za vsako številko ubit otrok – brat, sestra, nečak, vnukinja. Da se na to ne bi pozabilo, so v različnih krajih po Sloveniji brali imena otrok, ki so umrli v dveh letih kot posledica izraelskega bombardiranja in uničevanja Gaze ter njenih prebivalk in prebivalcev.. V Ljubljani bodo imena brali več ur, kar pa se ne bo niti približalo imenom vseh žrtev. Če bi želeli prebrati vsa imena, bi potrebovali celih trideset ur branja.

Naj bo to opomnik, da navidezno premirje, ki so ga na Trumpovo pobudo sklenili pred kratkim pravzaprav pomeni le, da Izrael lahko genocih izvaja malce počasneje. Dokler ta kolonialna tvorba ne bo uničena, bodo sionistični skrajneži še naprej ubijali otroke in ostale nedolžne žrtve.

The post NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE first appeared on Rdeča Pesa.

V nam bližnjem Vidmu se bo v torek odvila tekma evropskih kvalifikacij za prihodnje svetovno prvenstvo v nogometu med Italijo in Izraelom. Gre za tekmo do katere sploh ne bi smelo priti – zavržno je, da je Izraelu med izvajanjem genocida še vedno dovoljeno nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.

Pri tem se jasno kaže konformizem in dvojna merila mednarodnih športnih organizacij. FIFA in UEFA sta na primer Rusijo izključili iz vseh nogometnih tekmovanj štiri dni po prvem napadu na Ukrajino, na drugi strani pa se šele dve leti po začetku genocida v Gazi pričenjajo pogovori o morebitni izključitvi Izraela. Spomnimo tudi na sprenevedanje obeh organizacij ob smrti več kot 400 palestinskih nogometašev, med njimi tudi lokalne nogometne legende Suleimana Al-Obeida.

Tudi v tem primeru se je pokazalo, da na državne in druge institucije ne gre računati, ampak da se moramo za končanje genocida organizirati prav sami. Kot redno poročamo je prav Italija med najsvetlejšimi primeri takšnega odpora “od spodaj”- tako bo tudi v Vidmo v torek ob 17:30 organiziran velik protest.

Prejšnje leto, ko je Italija z Izraelom v Vidmu igrala tekmo Lige narodov, se je na protestu zbralo okrog 3000 ljudi. Letos jih organizatorji pričakujejo še bistveno več – najverjetneje bo število protestnikov pred stadionom, ki sprejme 6000 ljudi, preseglo število gledalcev na njem.

Italijanska vlada je zato odobrila prisotnost agentov izraelske obveščevalne službe Mosad, ki naj bi varovali izraelske nogometaše. Odločitev je v lokalni skupnosti in širše v Italiji dvignila veliko prahu ter še dodatno podžgala ljudi, da rečejo konec hlapčevskemu odnosu do Izraela.

Podprimo jih tudi mi, Videm ni daleč! Organizirajmo se za konec genocida, pokažimo Izraelu rdeči karton.

The post VSI NA PROTEST V VIDEM – POKAŽIMO IZRAELU RDEČI KARTON! first appeared on Rdeča Pesa.

Z zgornjimi besedami sta Zarah Sultana in Jeremy Corbyn napovedala ustanovitev nove leve politične stranke v Veliki Britaniji. V zgolj desetih dneh je svojo pripravljenost, da skupaj oblikujejo novo politično organizacijo, izkazalo več kot 655 tisoč ljudi. Ta številka presega skupno članstvo treh največjih britanskih parlamentarnih strank. Jasno je torej, da je pobuda naletela na plodna tla – prepredena z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi neenakostmi ter vse večjo nedemokratičnostjo političnih režimov v kapitalizmu.

Stranka, ki še nima uradnega imena in jasno zapisanega programa, se bo sodeč po napovedih zavzemala za (re)nacionalizacijo nekaterih ključnih storitev in industrij (železnice, pošta, oskrba z vodo in elektriko), obsežno gradnjo javnih stanovanj in višanje davkov za kapital ter za tiste z najvišjimi dohodki. Osnovni program zveni precej podobno kot manifest Laburistične stranke za volitve leta 2017, ko je na njenem čelu stal prav Corbyn. 

Gre za politike, ki nedvomno prinašajo koristi delovnim ljudem in pomembne sektorje gospodarstva jemljejo iz rok zasebnega kapitala. Napačno bi se bilo slepiti, da gre za socialistične politike, ki merijo na temeljno preobrazbo lastninskih in produkcijskih razmerij ter preko tega radikalno družbeno spremembo. Odpira pa tovrstno politično organiziranje prostor za rast in širjenje tudi takšnih idej, ki v sebi nosijo revolucionarno perspektivo. 

Sultana in Corbyn sta ustanovitev stranke napovedala v času, ko so se etablirane politične stranke znašle v globoki krizi. Mnoge od njih v Veliki Britaniji in drugod po Evropi preživljajo svoje zadnje ure na političnem prizorišču. Njihovo članstvo drastično upada (leta 1983 je bilo v Veliki Britaniji vanje včlanjenih 6,7 milijona ljudi, danes je ta številka padla na 882 tisoč ljudi), njihovi volilni rezultati so vse skromnejši (leta 1992 je za konservativce in Laburiste skupno glasovalo 25,6 miljona ljudi, lani še zgolj 16,5 milijona ljudi), prezir, ki ga do njih kažejo delovni ljudje, pa je vse večji. 

Omenjeno krizo pridoma izkoriščajo skrajno nazadnjaške politične sile, kakršna je v britanskem kontekstu Reform UK. Te za razliko od etabliranih, osrednjih sil skrajnega centra, priznavajo nekatere posledice splošne krize sodobnega kapitalizma (npr. siromašenje javnih storitev), vendar vzroke zanje iščejo v najbolj revnih in izkoriščanih delih prebivalstva. Uveljavljanje njihovih politik pa bi sedanjo socialno in okoljsko krizo zgolj še znatno zaostrilo, kar bi imelo izrazito negativne posledice za delovne ljudi. 

Poskus izgradnje množične in demokratične politične organizacije ponuja priložnost, da prostor poln upravičenega nezadovoljstva, jeze in prezira do vladajočih zasedejo napredne ideje in prakse. Prav navedena “demokratičnost” je tukaj osrednjega pomena. Uspešnost celotnega projekta je namreč v veliki meri odvisna od tega, če se bo ustanoviteljicam in ustanoviteljem uspelo izogniti vzpostavitvi notranjega kartelnega, nedemokratičnega organiziranja in odločanja. Te, skupaj z ostalimi stvarmi, privedejo do tega, da stranka postane zgolj nekoliko bolj leva verzija izpetih meščanskih, v parlamentarne procedure potopljenih, socialdemokratskih strank. Klasičen primer tega lahko spremljamo v Sloveniji. 

Vsekakor množična mobilizacija ob začetku ustanavljanja stranke kaže na potencial za tovrstno napredno politično organiziranje. Dobršen del masovnosti je mogoče pripisati trdnim vezem, ki so se med številnimi ljudmi, sindikati in kolektivi stkale v okviru boja za svobodno Palestino, katerega učinki so vidni na vsakodnevni ravni. Prav takšno organiziranje, katerega fokus je na delovnih mestih, ulicah, predavalnicah in tribunah je najboljše vodilo za napredno politično delo. Naj si bo to v Veliki Britaniji, Sloveniji ali drugod po svetu.

The post “OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA” first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko se več kot 40 ministrov zbira na konferenci v New Yorku, da bi razpravljali o dvodržavni rešitvi med Izraelom in Palestino, v Gazi še vedno izginjajo cela mesta. Uničene bolnišnice, trupla otrok pod ruševinami, obupano prebivalstvo brez elektrike, hrane in varnosti. Vse to se dogaja v senci diplomatskih govorov, ki že desetletja reproducirajo isto iluzijo: da je mogoče doseči pravičen mir brez odprave okupacije, brez odgovornosti za vojne zločine in brez priznanja zgodovinske krivice. Medtem ko svet razpravlja o “rešitvah”, Izrael sistematično briše Palestino z zemljevida – ne le fizično, temveč tudi politično in simbolno. 

Dvodržavna rešitev, kot jo zagovarjajo zahodne sile, ni nič drugega kot poskus legitimizacije apartheida in kolonialne realnosti. Medtem ko Izrael nadaljuje z vojnimi zločini v Gazi, zasedbo Zahodnega brega in etničnim čiščenjem, svet razpravlja o “miru”, ki bi Palestincem dodelil razkosano, demilitarizirano ozemlje brez suverenosti, brez nadzora nad mejnimi prehodi, z omejenim dostopom do vode in brez pravice do vrnitve beguncev.

Kaj pomeni pravična rešitev?

Pravična rešitev izraelsko-palestinskega konflikta ne more temeljiti na dvodržavni logiki, ki ohranja kolonialne razmere in apartheid, temveč mora izhajati iz popolne dekolonizacije Palestine. To pomeni brezpogojno pravico do vrnitve palestinskih beguncev, odpravo rasističnega režima, konec okupacije in oblikovanje ene sekularne, demokratične države, kjer bodo vsi prebivalci – ne glede na vero, etnično pripadnost ali razred – živeli v enakopravnosti. Takšna rešitev mora temeljiti na samoodločbi, ljudski oblasti in odpravi kapitalističnega militarizma, ki poganja zatiranje in nasilje.

Ko Zahod modruje o mirovnih procesih, Palestinci umirajo. Ko ZN razpravlja o pogojih, je Gaza že zravnana z zemljo. Ko govorijo o dveh državah, želijo zakriti eno realnost: da obstaja ena država – in ta ni za vse. To je država, ki temelji na apartheidu, vojaški nadvladi in sistematičnem izbrisu palestinskega naroda. Prostora za sredinsko držo ni. Ali si proti okupaciji – ali si del nje.

The post MEDTEM KO SE V NEW YORKU GOVORI O »MIRU«, GAZA GORI first appeared on Rdeča Pesa.

Izrael je že prekršil dogovor o premirju, ki je bilo sklenjeno v sredo zvečer ob posredovanju Katarja, ZDA in Egipta. Od srede do danes je v izraelskih napadih umrlo več kot sto Palestink in Palestincev. Ironija premirja je tudi ta, da je sporazum o premirju skoraj identičen, kot ta, ki ga je pred šestimi meseci predlagal Hamas, Izrael pa zavrnil. Brez dvoma je prekinitev izraelskega obstreljevanja in uničevanja tega, kar je od Gaze še ostalo, nujna, pa vendar je t.i. začasno premirje potrebno jemati z rezervo. Zakaj? 

Spomnimo se podobnega premirja novembra 2023, ki ga Izrael formalno sicer potrdil, a ga v praksi ni izvajal in še naprej obstreljeval palestinske bolnišnice in šole in pobijal civiliste. Povsem razumljivo je, da Hamas premirju ne zaupa. Hkrati se s premirjem ne strinjajo vidni člani izraelske vlade, saj si še naprej želijo nemotenega etničnega čiščenja z namenom širjenja izraelskih naselbin, kot to vseskozi počnejo na Zahodnem bregu, ki zaradi grozot v Gazi pogosto ostaja spregledan. 

Zakaj, še preden dogovor stopi v veljavo, lahko sklepamo, da bo Izrael z napadi in etničnim čiščenjem nadaljeval? Ena izmed točk dogovora namreč govori o tem, da je Izrael še zmeraj upravičen do napada, če se počuti ogroženega. Kar v praksi pomeni nadaljevanje obstoječega stanja. Izrael namreč vseskozi igra vlogo žrtve in opravičuje svoja genocidna dejanja prav iz tega naslova. 

Dogovor o premirju določa šesttedensko začetno fazo premirja in vključuje postopen umik izraelskih sil iz Gaze ter izpustitev talcev, ki jih zadržuje Hamas, v zameno za palestinske zapornike, ki jih zadržuje Izrael. V izraelskih zaporih je še zmeraj približno 11.000 Palestincev in Palestink, vključno z mladoletniki in otroci. Izrael jih v skladu s premirjem in v zameno za talce namerava izpustiti 1000 (naj samo omenimo, da je polovica vseh zapornikov bila zaprta od oktobra 2023). Izvedba premirja naj bi potekala v treh fazah. Tudi če pride do prekinitve ognja, se bo z blokado Gaze genocid nadaljeval. Že sama blokada je dejanje genocida, tudi po mednarodnem pravu, ki tovrstne blokade opredeljuje kot vojno dejanje. To pomeni, da premirja ni mogoče doseči brez odprave zadušljivega obleganja in prekinitve več desetletne izraelske blokade Gaze, ki je nehumana in nezakonita.

Ne samo, da se bo izraelska okupacija Gaze nadaljevala – sporazum o premirju bo Izraelu dovolil nadaljnjo vojaško prisotnost v Gazi in s tem še dodatno okrepil okupacijo. Ta vključuje tudi pomemben pas zemlje ob meji Gaze z Egiptom, skupaj s koridorjem Netzarim. Gre za okupacijsko območje, ki ga je Izrael zgradil za razdelitev Gaze na severni in južni del. Izrael bo nadaljeval z okupacijo tudi nad razširjenim “varovalnim območjem”, ki je zgrajeno na ruševinah porušenih palestinskih domov in razseljenih družin ob vzhodni in severni meji Gaze z Izraelom ter globoko posega na majhno ozemlje Gaze. S tem Gaza postaja vse manjše taborišče. 

Čeprav bi se prebivalci severne Gaze lahko vrnili nazaj na svoje domove, bi ob tem veljale nejasno določene »varnostne ureditve«. To bi se lahko izkazalo za smrtonosno za razseljene Palestince, ki se želijo vrniti na svoje domove, tako kot novembra 2023, ko je prvi dan »premirja« izraelska vojska začela streljati na stotine Palestincev, ki so se poskušali vrniti na svoje domove na severu Gaze.

Prekinitev ognja bi sicer lahko ustavila najhujše prelivanje krvi, ne bo pa končala trpljenja v Gazi. Razkrila bo popolno uničenje, ki ga je Izrael povzročil na okupiranem območju območju. Po poročilu Združenih narodov bi Gaza za svojo obnovo potrebovala kar 350 let, če bi ostala pod izraelsko blokado. Že samo čiščenje ruševin v Gazi lahko trajalo petnajst let, da sploh ne omenjamo na tisoče ton neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki bi lahko povzročile še več novih smrtnih žrtev. 

Prekinitev ognja (sploh ker je so v pobudo vključene tudi ZDA) bi oprala krvave madeže iz rok ameriške administracije, ki je tako pod Bidenom, kot bo to še naprej počela pod Trumpom, financirala izraelski vojni stroj brez vsakršnih sankcij in posledic za odgovorne.  

Največja skrb premirja je torej vrnitev v status quo. Nazaj v palestinsko »normalnost«, v kateri je na 356 kvadratnih kilometrih zaprtih dva milijona ljudi, ki so neprestano vojaško oblegani in nadzorovani, brez da bi se lahko svobodno gibali. S premirjem ne bomo zadovoljni dokler ne bodo odpravljeni temeljni vzroki, ki so vseskozi podlaga za izraelsko početje: sistem apartheida in okupacije. Naj premirje ne bo uspavalo ali razlog za slavljenje –  naš boj za svobodno Palestino se nadaljuje!

The post PREMIRJE NI DOVOLJ! first appeared on Rdeča Pesa.

»Sedaj vam dajemo možnost, da zapustite to ozemlje in se izselite drugam«, so bile besede Itmarja Ben-Gvira, izraelskega ministra za nacionalno varnost, ki je na enem izmed nedavnih shodov izraelskih sionističnih organizacij pozval Palestince, da se povsem in za vselej umaknejo, češ da je »spodbujanje izseljevanja« palestinskih prebivalcev na tem ozemlju »najboljša in najbolj etična« rešitev konflikta.

Ministrica za socialno enakost in izboljšanje položaja žensk May Golan pa je še dodala, da je »odvzem ozemlja je Arabcem tisto, kar jih najbolj boli, nove izraelske naselbine v Gazi bodo okrepile varnost Izraela.« Že lansko leto smo v medijih lahko zasledili velikopotezne gradbene načrte nekaterih izraelskih nepremičninskih firm, ki so prikazovali makete »nove Gaze« z modernistično arhitekturo ob obali, kamor bi se lahko naselile premožne izraelske družine. V zadnjih tednih pa je ideja o izraelski poselitvi Gaze vse bolj v ospredju.

Okrog 200 družin potencialnih izraelskih naseljencev na obrobju Gaze je tekom konference že postavilo šotore s ciljem postaviti stalne in trajne naselbine v porušeni Gazi. Novi potencialni prebivalci Gaze se dobivajo na shodih in javno govorijo, da bodo zavzeli in naselili Gazo in s tem »uresničili zgodovinske sanje« države Izrael. Gre za eno najbolj brutalnih in krutih epizod etničnega čiščenja v Gazi. Izraelske obrambne sile so v zadnjem tednu po pozivu, da se naj prebivalstvo na severu Gaze evakuira, zbrale na stotine palestinskih moških, jih ločile od žensk in otrok ter jih postrelile. Severna Gaza praktično ne obstaja več – izraelski vojaki pa želijo ozemlje povsem očistiti Palestincev. Bolnišnice v Gazi so brez zdravil, medicinskih pripomočkov in aparatov, Združeni narodi pa poročajo o tem, da Izrael še naprej blokira humanitarne konvoje.

Gre za že drugi shod (prvi je bil januarja v Jeruzalemu) na pobudo sionističnih organizacij v letošnjem letu, kamor je v obeh primerih svojo delegacijo poslala stranka Likud. V obeh primerih je bila osrednja tema gradnja novih izraelskih naselbin. Sionistična organizacija Nachala, ki je tudi soorganizatorica konference in je ena najvidnejših sionističnih organizacij tudi na Zahodnem bregu, je za navzoče celo pripravila delavnice o tem, kako zgraditi naselbine »iz nič«. Omenjena organizacija ima sicer že izkušnje z ustanavljanjem nelegalnih izraelskih naselbin, saj je na Zahodnem bregu ustanovila nezakonito postojanko Evyatar, ki jo je izraelska vlada kasneje legalizirala, vanjo pa se je od poletja naselilo več izraelskih mladih družin.

Besede ministra Ben-Gvira, da tega ne bi smeli storiti »na silo« in da bi morali Palestincem povedati, da jim Izrael »daje možnost«, da odidejo v druge države, se sliši naravnost smešno. Palestince v primeru, da ostanejo v svojih domovih (ki so v tem trenutku po večini kupi kamenja in betona), v vsakem primeru čaka nasilje, zato je poziv k nenasilnem etničnem čiščenju povsem absurden in zgolj uprizoritev za oči javnosti.

Vodja Nachale Daniela Weiss je pozvala k etničnemu čiščenju Gaze z izjavo, da je palestinsko prebivalstvo »izgubilo pravico«, da tam živi. »Sedmi oktober je spremenil zgodovino, zaradi brutalnega pokola so Arabci izgubili pravico biti tukaj; ne bodo ostali tukaj, odšli bodo v različne države, prepričali bomo svet«, je izjavila Weiss, sicer veteranka kampanje za gradnjo izraelskih nelegalnih naselbin.

Neverjetno je, da se gradnja novih izraelskih naselbin v Gazi opravičuje z argumentom »varnosti in obrambe pred terorizmom«. Neverjetno se zdi, da je Izrael brez vsakršnih posledic v enem letu na Gazo odvrgel več kot 85.000 ton bomb, kar je več razstreliva, kot ga je bilo odvrženega v času druge svetovne vojne na območja Dresdna, Hamburga, Hirošime, Nagasakija in Tokija skupaj!

In neverjetno je, da mediji na Zahodu še zmeraj govorijo o pravici Izraela do samoobrambe, medtem ko ta očitno izvaja genocid, ki ga lahko spremljamo v živo. Genocid v Gazi je sprožil množične proteste milijonov ljudi in delavcev po vsem svetu – za te je nujno, da se bolj kot kadarkoli prej nadaljujejo in še dodatno izvajajo pritisk na mednarodno javnost pod hegemonijo ZDA. Organiziranje delovnih ljudi za osvoboditev Palestine naj hkrati postane organiziranje za zlom svetovnega imperializma.

The post »ODVZEM OZEMLJA ARABCEM, JE TISTO, KAR JIH NAJBOLJ BOLI« first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, zasedel tovarno GKN in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. S svojo borbenostjo je kolektiv postal zgled za delavsko gibanje po vsem svetu. O tem smo poročali tudi pri Rdeči pesi https://rdecapesa.com/kolektiv-tovarne-gkn-razglasil-gladovno-stavko/

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani https://insorgiamo.org/100×10-000/. 

Konec septembra bo kampanja za nakup zadružnih delnic, „100 za 10.000″, prišla h koncu. Cilj je doseči milijon evrov. Trenutno so dosegli številko 850 000, v septembru pa bodo poskušali doseči zastavljeni cilj in bodo ta namen organizirali turneja Insurgiamo Tour: „javna intervencija tukaj in zdaj, socialno integrirana tovarna, podnebje in socialna pravičnost“. Organizirali bodo skupščine, spletna srečanja, dogodke, razprave, objave, družabna srečanja v živo, poglobljene razprave.

Oktobra pa se zavezujejo, da bomo organizirali splošno skupščino celotnega ljudskega članstva, ki je investiralo in podprlo njihov boj. Kot pravijo sami, je cilj ljudske delničarske kampanje razviti družbeni nadzor, podpreti boj, okrepiti povezavo med gibanji, ki so solidarno stopili v njihovo podporo in bojem za delovna mesta ter ustvariti povezavo med podnebjem in socialno pravičnostjo.

Foto: Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV first appeared on Rdeča Pesa.