Reading view

There are new articles available, click to refresh the page.

CARTERJEVA DEDIŠČINA

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.

KOLEKTIV TOVARNE GKN RAZGLASIL GLADOVNO STAVKO

Trije delavci iz kolektiva nekdanje tovarne GKN v Campi Bisenzio pri Firencah v Italiji danes (ponedeljek) že sedmi dan gladovno stavkajo. Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, tovarno zasedel in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. 

O primeru zasedbe tovarne GKN smo pri Rdeči pesi že pisali (https://tinyurl.com/347cav83), ko se je podjetje – oz. natančneje njegov lastnik, britanska investicijska firma Melrose – v juliju 2021 odločilo, da celotno proizvodnjo premakne na Poljsko. Več kot 400 delavcev je za to izvedelo tik pred zdajci, ko so bili o prekinitvi delovnega razmerja obveščeni kar prek elektronske pošte in Whatsapp -a. Investicijska družba Melrose Industries je tovarno kupila leta 2018. Zaprtje obrata je sledilo logiki dobičkonosnosti podjetja – obrat v Campi Bisenzio naj bi namreč veljal za manj donosnega, zato so proizvodnjo opustili.

Napredno krilo sindikata se je takšnemu početju podjetja zoperstavilo s takojšnjo organizacijo zasedbe tovarne. Sporočilo zasedbe je bilo preprosto – ne boste nam vzeli naših delovnih mest in naših strojev! Po zaprtju tovarne se je demonstracij, ki jih je organiziral kolektiv, udeležilo do 40.000 ljudi. Delavci so bili še posebej deležni podpore podnebnega gibanja, ki jih je navdihnilo za razvoj alternativnega proizvodnega načrta. Zavezništvo s Fridays for Future in drugimi gibanji, dejavnimi na področju podnebne pravičnosti, je na ulice v Firencah, Bologni in Neaplju v naslednjih letih pripeljalo več deset tisoč ljudi. Nazadnje so s podnebnim gibanjem maja letos na italijanskih ulicah organizirali protest v podporo Palestini.

V razpravi o ponovnem zagonu tovarne v letu po zasedbi, so se delavci posvetovali z različnimi predstavniki podnebnega gibanja in civilne družbe, obiskali so podnebne tabore in ustanovili podporne skupine. Z raziskovalci na Univerzi v Pisi so marca 2022 prvič pripravili načrt reindustrializacije oz. alternativne proizvodnje za Campi Bisenzio, ki so ga nato skozi leta še dodatno izpilili. Delavci niso več želeli izdelovati osnih gredi za avtomobile. Tovarniški kolektiv se je zato strinjal, da bo v prihodnosti proizvajal tovorna kolesa in sončne celice. 

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani (https://insorgiamo.org/100×10-000/). 

Kot je navedeno na spletni strani bo “z „ljudskim delničarstvom“ ustvarjen edinstven poskus: prebivalci Firenc in njihove pokrajine bodo lahko sedeli v isti skupščini kot mednarodna podnebna in družbena gibanja, skupnosti za obnovljive vire energije, združenja itd.” Na tej povezavi je dostopna tudi predstavitev zadruge in njenega delovanja (https://bit.ly/4bYsIdC).

Kljub vsej podpori, ki ga je tovarniški kolektiv deležen, so bila pogajanja z novim lastnikom, QF, ki je ki je od sklada Melrose prevzel tovarno Campi Bisenzio, v začetku lanskega leta neuspešna. 185 delavcem, ki so ostali v Campi Bisenzio, je grozilo, da jih bodo 1. januarja 2024 odpustili in izselili iz stavbe. Tovarniški kolektiv GKN je tako za silvestrovo izdal zadnji poziv k akciji za obrambo svojega načrta preoblikovanja in reindustrializacije. Ta pritisk od spodaj je verjetno odigral pomembno vlogo pri odločitvi delovnega sodišča, da je že drugič razveljavilo odpuščanje.

Kljub odločitvam sodišča in pritiska od spodaj, številni delavci še danes ostajajo brez plače, socialne podpore ali odpravnine. In ničesar ni na vidiku, saj podjetje ne verjame, da bi moralo izplačati plače, niti glede na sodbe sodišč. Z gladovno stavko, ki je stopnjevanje pritiska na regijske institucije in lastnika, kolektiv zahteva, da regija sprejme zakon za ustanovitev javnega konzorcija in prevzem tovarne, da vlada zahteva od lastnika QF, da se takoj izplačajo zapadle plače ter da se začne razprava o projektu reindustrializacije. Po skoraj treh letih od zasedbe tovarne je torej boj za demokratično reorganizacijo produkcije pod delavskim nadzorom in zeleni prehodo od spodaj še kako živ!

Zavezništvo med tovarniškim kolektivom GKN in zelenimi aktivisti Fridays for Future kaže na to, da v tem boju ne gre zgolj za zaščito delovnih mest, temveč za splošno vizijo preoblikovanja proizvodnje in družbenih odnosov, za resnično ekološko tranzicijo, ekološko tranzicijo od spodaj, z izrazito razredno razsežnostjo. Število zbranih donacij in mase ljudi zbranih na uličnih manifestacijah v podporo delavcem pa kažejo na močno povezanost delavskega kolektiva z lokalnimi skupnostmi. Delovanje in načrt tovarniškega kolektiva GKN je ključni primer takega ekološkega prehoda, ki ga vodijo delavci sami od spodaj in ki bi moral biti zgled za delavce po vsej Evropi. 

Tukaj lahko najdete izjavo kolektiva delavcev ob začetku stavke v italijanščini (https://bit.ly/3yVCNcA) in angleščini (https://bit.ly/45kQ4Ym).

Foto: @Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post KOLEKTIV TOVARNE GKN RAZGLASIL GLADOVNO STAVKO first appeared on Rdeča Pesa.

❌