Slovenija je včeraj priznala Palestino, kar je bila tudi ena izmed zahtev za katero smo se zavzemali na propalestinskih akcijah pri nas. A preden se začnemo trepljati po rami in vladi izrekati čestitke za gesto, si nalijmo čistega vina. Prvič. Priznanje Palestine je zgolj simbolno dejanje, ki ne bo imelo konkretnega učinka, če bo ostalo zgolj pri tem. Drugič. Včerajšnja borba vlade, da kljub SDS-ovim poskusom zavlačevanja postopka vseeno izpeljejo priznanje, je bila predvsem predvolilna predstava. Tretjič. Do priznanja ne bi prišlo, če ne bi bilo večmesečnega kontinuiranega pritiska od spodaj. 

Že po vseh liberalnih standardih mednarodnega prava bi vlada morala narediti vse, kar je v njeni moči, da prepreči genocid. Priznanje Palestine bi tako morali pospremiti konkreti ukrepi z materialnimi posledicami za državo Izrael. Uvesti bi morali sankcije proti izraelskemu režimu apartheida, oboroženim silam ter podjetjem, ki ga vzdržujejo ali se z njim okoriščajo. Prekiniti bi morali vsakršno sodelovanje z izraelskimi institucijami in izobraževalnimi ustanovami, ki kakorkoli sodelujejo pri ohranjanju režima apartheida. Slovenija bi morala vzpostaviti varne poti in program pomoči za palestinske begunce. Preprečiti bi morali transport orožja za Izrael, še posebej, če gre skozi Slovenijo. 

Geste in velike besede ne bodo spremenile ničesar. Vlada bo stala na napačni strani zgodovine, dokler ne bo sprejela konkretnih ukrepov za preprečitev genocida. Enako velja tudi za univerze, podjetja in druge institucije, ki kakorkoli sodelujejo z izraelskim okupatorjem. 

The post PRIZNANJE S FIGO V ŽEPU first appeared on Rdeča Pesa.

Kaj se v parlamentarni demokraciji razume kot politično in kaj ne? Kako se z zavajanjem in manipulacijo ustavarja fikcija demokratičnost in spodbuja apolitičnost? Zakaj se ljudje politično ne angažirajo in kako gleda družba na tiste, ki so aktivni? Odgovore na ta in še druga vprašanja je iskala Ana Lah v kolumni za Radio Študent. V branje ponujamo nekaj odlomkov, celotno kolumno pa lahko poslušate ali preberete tukaj. 

“Kaj vse so mi rekli, da ni politično? Šola, kjer se učitelj ne sme politično opredeljevati ali delovati. Uvajanje predmeta podjetništvo v šolah in spodbujanje narativa, da vsak lahko uspe, če se le dovolj trudi in vztraja, ker imamo vsi enake možnosti. Učni načrt, ki razlaga zgodovino s perspektive zmagovalca, ne žrtve. Ali pa učni načrt, ki se posveča izključno pridobivanju ocen in ignorira aktualno dogajanje. Porast nasilja v šolah. Rekli so, da do tega pride, ker so otroci postali nasilni in nevzgojeni, in ne zato, ker se na svetu širi nasilje.

Rekli so mi, da ni politično, ko se dobro plačana menedžerska in birokratska delovna mesta selijo iz Maribora v Ljubljano. Da Mariboru ostane to, česar Ljubljana noče, je svoboda trga. Politično ni niti to, ko v mariborskih srednjih poklicnih šolah pospešeno agitira Slovenska vojska. Da njihov obisk ni političen, je dejala tudi Policija, ki je sredi maja na dan Slovenske vojske prišla zasliševat in popisovat sestankujoče na protivojnem sestanku v Mariboru. Politično ni, ko Hamas okličeš za teroristično organizacijo, o Izraelu pa govoriš kot o edini demokraciji na Bližnjem vzhodu. Politična ni niti Evrovizija, ker je namenjena zabavi in združevanju.”

“Političnost nam je občasno vendarle dovoljena in je celo zaželena. Na tako imenovan praznik demokracije se moramo odločiti, koga bomo volili. Takrat nas liberalna demokracija prijazno pocuka za rokav in nam prišepne, da če ne bomo prišli volit, bo zmagala skrajna desnica. Češ, zdaj je naša priložnost, da to preprečimo s tem, da v roke primemo kulico in obkrožimo najmanjše zlo. Komu mar za dejstvo, da parlament v kapitalizmu skrbi predvsem za ohranjanje obstoječega družbenega reda in da izvaja kozmetične popravke, da ohranja iluzijo demokratičnosti. In da je prav liberalna demokracija tista, ki omogoča razcvet skrajne desnice v imenu svobode različnih mnenj. Zaploskajmo si, ker smo opravili svojo državljansko dolžnost, se posvetimo svojim zasebnim življenjem, politiko pa prepustimo politikom. Bodimo vzorni državljani.”

“Kaj je politično in kaj ni, se danes omejuje na parlamentarno delovanje. Na tak način kapitalizmu v liberalni demokraciji uspe, da zreducira politično aktivnost na minimum, ki mu ustreza. Ustvarja fikcijo, da je vsako mnenje enakovredno. Ko pa pride do poskusa, ki bi lahko ogrozil obstoječi družbeni red, se brani z vsemi sredstvi. Pokliče policijo, mlati miroljubne, odpušča preveč politično aktivne delavce, v službah nalaga še več dela, da delavstvo nima časa in energije za organiziranje. Na tem mestu je kar primeren tisti zlajnani rek: Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Morda bi kdo rekel, da je to zarota bogatih ali pa zarota kapitala. A kapital ne potrebuje zarote, da bi deloval sebi v korist. Kapital ima liberalno demokracijo, ki poskrbi za red.”

Ilustracija: Warren Espejo

The post KAJ JE POLITIČNO IN KAJ NI? first appeared on Rdeča Pesa.