Da pri tej vladi obstajajo močni apetiti po aktivaciji t.i. spečega kapitala oz. prihrankov ljudi, je več kot jasno. Kapitalske elite si želijo, da bi upokojenci za svojo starost varčevali pri njih, oni pa bi ta sredstva plemenitili na kapitalskih trgih. Omenja se “naložbena politika življenjskega cikla” in domnevne pomanjkljivosti na tem področju. Dejstvo je, da vsaka krepitev drugega stebra pomeni erozijo prvega, ki vendarle še vedno vsebuje nekatere elemente solidarnosti. Podobno kot koncesije v zdravstvu, drugi steber na področju pokojninskega zavarovanja pomeni rušenje temeljnega sistema. V izhodiščih sta najbolj skrb vzbujajoči trditvi o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o avtomatični vključitvi posameznikov v drugi steber, ter izjava, da bi bilo to smiselno urejati v posebnem zakonu. Avtomatična vključitev na dolgi rok pomeni erozijo prvega stebra, urejanje v posebnem zakonu, pa da slutiti, da bi si kapitalske elite, ki so po pravilu bolj povezane s tistimi, ki vodijo finančni resor, dobile lažji dostop do “urejanja” tega sistema. 

Varčevanje za starost pomeni večjo bedo za večino ljudi. Na boljšem so povečini izključno tisti, ki imajo že v času delovne aktivnosti nadpovprečne dohodke. V času finančne krize 2008 – 2009 so delavci v ZDA, ki so sami varčevali za pokojnine, izgubili v povprečju 40% svojih naložb oziroma prihrankov. Za tiste, ki so bili blizu upokojitvi, je to seveda pomenilo katastrofo in revščino. 

Vlada pa v izhodiščih glede drugega stebra poudarja, da “njegov razvoj nikakor ne sme iti na račun slabitve prvega stebra.”, kar je izredno cinično. Kot lepo vidimo na primeru zdravstva, se dodatna zavarovanja širijo prav takrat, ko osnovno ne zagotavlja več dostopa do obravnave.

Zadnji del o zgrešeni pokojninski politiki vas čaka že naslednjo sredo. Se beremo!

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 5. DEL:  DODATNO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

Nadaljujemo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete četrti del, v katerem je govora o položaju invalidskih upokojenk in upokojencev.

Vlada ugotavlja, da od vseh upokojencev prav invalidski živijo najslabše. Stopnje tveganja revščine so pri tej populaciji najvišje. A predlogov, ki bi popravili gmotni položaj invalidskih upokojencev, v besedilu ne najdemo. Vlada predlaga spremembe sistema poklicne rehabilitacije, pa pisari o prilagajanju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja.

Edino, kar lahko zasledimo, je predlog tako imenovanega enotnega izvedenskega organa, ki bi povezoval Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ideja ni nič novega niti na sebi slabega, se pa upravičeno lahko vprašamo, kakšni točno naj bi bili učinki uvedbe tovrstnega organa? Izvedencev, ki bi želeli delati v javnem sektorju, je vse manj in manj, odnosi in ocene komisij do delavcev pa so pogosto usmerjeni v golo vračanje na delo, ne glede na zdravstveno stanje delavca. Predlog enotnega izvedenskega organa obstoječih težav sistema ne naslavlja ter tako – in to v najboljšem primeru – združuje dve težavi v eno enotno težavo. 

Ob tem ne pozabimo, da je prav ministrstvo za delo odločilo, da bodo centri za socialno delo opravljali vlogo vstopne točke za osebno asistenco, tako da se človek vpraša, v čem naj bi bil ta izvedenski organ enoten. Skrbi predvsem omenjanje poklicne rehabilitacije, ki ga zasledimo v tekstu. Eno je namreč zdravljenje človeka, drugo pa predpostavka, da se lahko človeka  z dovolj zgodnjo obravnavo – v državi, kjer se na kak zdravniški pregled čaka po več mesecev ali celo let – enostavno vpreže nazaj v delovni proces. In to brez upoštevanja njegovega delovnega mesta, osebnih okoliščin in socialnega položaja.

V tem kontekstu bo pomembno predvsem, kaj bo vlada predlagala na področju “absentizma”in bolniških odsotnosti, in takrat bo jasno tudi, v kateri smeri bo šla sprememba invalidskega zavarovanja. Dejstvo je, da je področje invalidov razpršeno na prafaktorje in da ima redko kdo sploh pregled nad pravicami iz področja invalidske zakonodaje. Nadomestila in invalidnine so sramotno nizke, ocene invalidskih komisij pa milorečeno sporne in za ljudi usodne.

Več o zgrešeni pokojninski politiki naslednjo sredo.

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 4. DEL: INVALIDSKO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.