Z vami delimo razmišljanje o obljubljenih novih stanovanjih, ki smo ga v nabiralnik prejeli od Jasmina Feratovića: 

“1 milijarda za 20.000 novih stanovanj” se je glasila ena izmed predvolilnih parol Luke Mesca objavljena na njegovem Instagramu.

Prvo zavajanje je, da gre za novo milijardo evrov. Ne gre za novo milijardo ampak za dodatnih 80 milijonov na leto oziroma 800 milijonov v desetih letih (trenutno proračun daje 20 milijonov).

Stanovanjska kriza je trenutno daleč najhujša v Ljubljani, kjer je potreba po novih stanovanjih tudi največja. Mestna občina Ljubljana v zadnjem času gradi nove stanovanjske soseske po ceni od 140.000 do 170.000 EUR na eno “normalno” stanovanje.

Če kot izhodišče vzamemo neko vmesno vrednost bi lahko rekli, da gradnja novega javnega stanovanja, primernega za bivanje povprečne družine, stane okrog 155.000 EUR. Ta znesek ne vključuje vrednosti zemljišč, MOL namreč gradi na za to primernih zemljiščih, ki jih ima v lasti, medtema ko bo država morala vsaj del zemljišč od občin dokupovati, ali pa gradnjo preprosto prepustiti občinam.

800 milijonov evrov v desetih letih torej pomeni približno 5000 novih javnih najemniških stanovanj oziroma 500 dodatnih stanovanj na leto. Končna številka bo verjetno še manjša, saj se cena gradnje draži, kot omenjeno pa bo potrebno del tega denarja nameniti tudi za nakup zemljišč. Gre za številko, ki ne bo zadoščala za reševanje stanovanjske problematike niti za najbolj socialno ranljive. Poleg revnih posameznikov so tu še matere samohranilke in socialno šibke družine ter družine z večjim številom otrok. 

Gre za tisoče ljudi, ki so danes uvrščeni na čakalno vrsto stanovanjskega sklada MOL in ni videti, da bi v doglednem času lahko vsi prišli na vrsto. Bolj pošteno bi bilo, da zadevo na vladi oglašujejo kot ukrep za delno rešitev najbolj perečih socialnih stisk, v naslednjih desetih letih. Realne številke novozgrajenih stanovanj pa bodo krepko nižje od obljubljenih 20.000.

Sploh ko gledamo na obdobje do konca mandata te vlade, ko bo vsega skupaj morda v gradnji okrog 750 novih javnih najemniških stanovanj.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da so se člani vlade za fototermin v gradbenih čeladah morali napotiti na gradbišče stanovanjskega sklada MOL, kjer jih je z velikim nasmeškom pričakal Zoran Janković, človek, ki je s turistifikacijo mesta in razprodajo zazidljivih občinskih zemljišč soodgovoren za stanovanjsko krizo v Ljubljani. Javni stanovanjski sklad pač ne gradi skoraj nič.

The post GOSTUJOČE PERO: ZAVAJAJOČE OBLJUBE O NOVIH STANOVANJIH first appeared on Rdeča Pesa.

Kmalu bo minilo leto dni odkar je nekdanji predsednik Milan Kučan v javnost izstrelil pobudo po zamenjavi starega Spomenika revolucije z Spomenikom osamosvojitve ki bi tako po novem krasil ljubljanski Trg republike. Sprva je Kučanova izjava vzbudila polemike, a v Gibanju Svoboda so pobudi vseeno prešerno zaploskali, Socialni demokrati pa ideji prav tako niso nasprotovali. Odklonilno se je takrat med strankami odzvala zgolj Levica. Marsikateri naivni levičarji so se toplemu Golobovemu odzivu celo začudili, saj si spomenika, ki je bil postavljen leta 1975, ni drznila podreti niti desnica, kaj šele vlada, ki naj bi bojda nosila levo-sredinski predznak. Ker naj se rušenje zgodovinskih spomenikov danes menda ne bi več spodobilo, se je nekdanji predsednik kaj hitro popravil in zatrdil da fizične odstranitve spomenika nikdar niti ni imel v mislih. Vendarle pa nas Kučanova proti-revolucionarna vnema pravzaprav res ne bi smela pretirano presenetiti v kolikor se le malo seznanimo z zgodovino,

Socializma in revolucionarnih pridobitev namreč ni pričel rušiti Demos, Pučnik, Peterle in niti Janša. Socializem v Sloveniji so pričeli rušiti prav reformirani komunisti pod Kučanovim vodstvom. Mnogi danes pozabljajo, da se je Milan Kučan na vrh Zveze komunistov Slovenije aprila 1986 zavihtel ravno kot del liberalnega oz. desnega krila takratne slovenske partije, ki je želela izvesti reforme, ki so na koncu samoupravni socializem tudi dejansko odpravile. Septembra 1989 so tako Kučanovi komunisti s spremembami takratne socialistične ustave omogočili dokončno restavracijo kapitalizma, prvi val tako imenovane divje privatizacije pa se je začel že z začetkom leta 1990. Simbolni udarec socialistični revoluciji so ti. »prenovitelji« postavili marca tega leta ko so iz imena Socialistične republike Slovenije odstranili njen revolucionarni predznak – vse to še pred volitvami in uveljavitvijo buržoazne parlamentarne demokracije. Kapitalistične kontrarevolucije v resnici ni izpeljal Demos, izpeljal jo je bodoči predsednik republike, čigar stranka je obenem tudi odvrgla staro ime ter si nadela socialdemokratsko podobo ter se dokončno prelevila v meščansko stranko liberalnih nazorov. Zagotovo tega zgodovinskega dejanja ni zakrivil Kučan sam, a ne moremo zanikati da se je nekdanji komunist pokoril tistim družbenim silnicam ki so konec osemdesetih let socialistični sistem pri nas in po svetu surovo odpravljale. Kučan se morda resda udeležuje partizanskih proslav in komemoracij ter v Dražgošah vsako leto celo dočaka bučen aplavz, a v kolikor poznamo nekaj zgodovine, nas njegov lanskoletni predlog žal ne bi smel začuditi, saj se je socialistični revoluciji simbolno odrekel že tri desetletja in pol nazaj.

Vseeno pa bi se vsi v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije vsaj morali začuditi nad zgodovinsko ironijo, da Kučana po vseh teh zgodovinskih dogodkih v večini še kar prištevamo med svoje največje politične podpornike. Predzadnja od sedmih točk programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda se namreč glasi: »Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.« Partizanke in partizani se namreč niso podali v boj proti okupatorju zgolj zato da se po vojni povrne stari kapitalistični red in odpor tudi nikakor ni bil ugrabljen s strani komunistov, saj je sama zasnova Osvobodilne fronte bila odkrito revolucionarna in proti-sistemska. S svojim nedavnim predlogom je želel Kučan dokončno uresničiti to, za kar si politika liberalnega tabora prizadeva že desetletja – ločiti revolucijo in NOB, a tovrstna ločitev, za katero se zavzema liberalna sredina, ki pristaja zgolj na partizanski boj brez socialistične revolucije, predstavlja zanikanje samega bistva Osvobodilne fronte. Z tovrstnimi umetnimi ločitvami leva sredina zgolj prikriva svoje ideološke nedoslednosti zato prepevanje revolucionarnih komunističnih pesmi na partizanskih proslavah iz ust tistih ki so v zadnjih desetletjih sodelovali pri obnovi kapitalizma in uvajanju neoliberalnih reform, zagotovo zveni dobesedno neuglašeno.

V kolikor želimo dosledno braniti vrednote partizanskega boja, se moramo otresti kulta in čaščenja tistih osamosvojiteljev, ki so nekoč odpravljali socializem, prav tako pa se moramo rešiti prevelikega vpliva tistih pribočnikov na levi sredini, ki se jasno postavljajo proti socialistični revoluciji. Narodnoosvobodilni boj je lahko samo revolucionaren ali pa ga ni, vse ostalo kar nam v odsotnosti revolucije ostane, je le prazna levičarska folklora. Komemoracije, na katerih ploskamo govorcem, ki z vsako svojo politično odločitvijo in gesto zanikajo samo poslanstvo našega boja, so nam lahko najmanj v velikansko zadrego.

Kučanov osamosvojitveni spomenik bi tako kvečjemu opominjal na zgodovinski dogodek, ki nam v nobenem oziru ni prinesel nikakršne suverenosti. V času ki je sledil so nas nove oblasti podredile zahodnim integracijam , delovanje naših vlad pa vse od takrat diktira kapital in palica Bruslja, Berlina in Washingtona. Spomenik revolucije, ki se ga je želel Kučan odreči, nas lahko opominja na precej večjo mero suverenosti, ki pa smo jo žal deloma tudi po njegovi zaslugi izgubili.

* Tokratno gostujoče pero smo prejeli s strani s strani našega bralstva. Prvotno je bilo namenjeno za objavo v glasilu ZZB NOB Svobodna beseda.

The post GOSTUJOČE PERO: Pogovoriti se moramo o Kučanu first appeared on Rdeča Pesa.