Avtor tokratnega gostujočega peresa je Matej Trontelj.

Za zmerno do hudo prehransko negotovostjo trpi okoli 2,4 milijard ljudi. Sedemsto petintrideset milijonov jih dnevno doživlja kronično lakoto. Na leto zaradi lakote umre okoli 9 milijonov ljudi, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, UNICEFA in številnih humanitarnih organizacij Kljub temu, da Slovenija spada med države z visokim dohodkom in poseduje relativno celovite programe socialnega varstva, je okoli sedem odstotkov prebivalstva na pragu in pod pragom prehranske negotovosti. To je kar 150.000 ljudi!

Kaj so pravzaprav vzroki za lakoto? Zakaj prihaja do prekinitev v svetovnih prehranjevalnih verigah? Na podlagi česa definiramo lakoto in kako jo merimo? Kdo je pri lakoti najbolj na udaru in kje se najpogosteje pojavlja? Ter najpomembnejše: kako jo lahko rešimo oziroma poskrbimo, da vsak posameznik na našem planetu odide spat s polnim želodcem?

Vzroki za lakoto so raznoteri. Po večini so posledica tako okoljskih kot človeških faktorjev. Poplave, suše in podobni vremenski pojav, ki jih povzroča globalno segrevanje, uničujejo življenja, pridelek in gospodinjstva ter preprečujejo, da bi se ljudje lahko ustrezno hranili. Nemalokrat se zgodi, da se ljudi nasilno razseljuje in to pomembno vpliva na njihov dostop do zaposlitve, doma, in prehranske varnosti. Okoli 70 odstotkov od 319 milijonov ljudi, ki trpijo za akutno lakoto, se nahaja na območju konfliktov in vojn. To velja predvsem za države na Bližnjem vzhodu in za države vzhodne, centralne in zahodne Afrike, Karibov, južne Azije in vzhodne Evrope.

Visoke cene energentov, hrane in osnovnih dobrin ter vrtoglava inflacija so pojavi, ki ne vzniknejo sami po sebi, ampak so produkt skrbno načrtovanih imperialističnih politik. Prehranska kriza je zgodovinsko soobstajala s kapitalističnim restrukturiranjem kmetijstva v državah globalnega juga. Kolonialisti so na tamkajšnjem območju izvedli razbitje kmečke produkcije manjšega obsega in samooskrbnega kmetovanja. Razlastninjeni so se bili tako primorani zateči v mesta. Postali so proletarizirani, popolnoma ločeni od svoje zemlje in sredstev za preživetje. Britanci so svoje kolonije selili v monoprodukcijo, torej, v produkcijo ene dobrine, kot je bil na primer bombaž. To je povzročilo množično stradanje.

Ena izmed takšnih primerov je bila bengalska lakota, v kateri je pomrlo 3 milijone ljudi. Britanski predsednik Winston Churchill je takrat namerno preusmeril hrano iz britanskih kolonij v Evropo in se lotil uničevanja pridelkov, da bi se ubranil proti japonskim zavojevalcem, ki so zavzeli Bengalu sosednjo Burmo. Lakota je bila klasičen primer špekulativne, k profitu naravnane politike zahodnih elit.

Obdobje po 2. svetovni vojni je prineslo dekolonizacijo klasično zatiranih držav. Vlade na novo osamosvojenih nekdanjih kolonij so se lotile obsežne industrializacije. Za tak projekt so potrebovale močan državni intervencionizem. S centralnim planiranjem in politikami izvozne substitucije so socialistični in nacionalistični režimi globalnega juga nadomeščali odsotnost investicij kolonialnih sil. Za delavski razred so uvajali prehranske subvencije in skrbno kontrolirali cene hrane in dobrin. Vsi ti ukrepi so v teh državah prinesli do tedaj nevidenega rasta življenjskih standardov.

Po drugi strani je povojno obdobje pripeljalo do novih oblik revščine in odvisnosti od centrov imperializma. Ko so ZDA zaključile s financiranjem Marshallovega plana, so potrebovale nove trge za ekspanzijo svojih presežkov. Z javnim zakonom PL480 so vzpostavile mednarodne mreže za distribucijo hrane. Hrano so ZDA razdeljevale najbolj obubožanim, a na račun razvijanja domače kmečke produkcije. Posledica tega je bila še večja pavperizacija. Tako so ZDA lahko počele vse dokler so bile cene hrane relativno nizke. V 70. In 80. Letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do prve hujše ekonomske krize, so institucije pod vplivom zahodnih držav, kot sta denimo Mednarodni denarni sklad ali pa Svetovna banka, pričele s procesom tržne liberalizacije, ki je pometel z nadzori nad produkcijo in višinami cen. MDS in SB sta državam, kjer je prišlo do eksplozije dolga začele financirati stroške prehranjevanja na račun “strukturnega prilagajanja” njihovih ekonomij. Po domače povedano, sta začela privatizirati in si prisvajati pomembne dele ključnih panog in resursov. Pred temi pritiski so klonilne tudi države z močnimi državnimi kapacitetami, saj so pravila igre navsezadnje določali ZDA in njeni zavezniki.

Kot lahko vidimo je večina lakot predvsem posledica umetno, torej človeško sproduciranih politik. Močnejše države z izsiljevanjem šibkejših držav ustvarjajo pogoje za eksploatacijo. Prisvajajo si njihove surovine, človeško silo in politične kapacitete. V preteklosti je bilo to mogoče ravno zaradi tega, ker so močnejši obvladovali mednarodne trge in finančne institucije. Danes se moč teh akterjev krha in zdi se, da nastajajo nove multipolarne sile, ki ne sledijo več primatu dolarja.

Strokovnjaki na področju lakote se strinjajo, da na svetu obstaja dovolj hrane za 10 milijard ljudi. Problem torej ni neučinkovita produkcija, ampak neučinkovita oblika distribucije. Pod kapitalističnim sistemom hrana pripada tistim, ki si jo lahko privoščijo. Dobrine in storitve se ne ustvarjajo zavoljo zadovoljevanja človekovih potreb, ampak za profit elit. Te elite posedujejo sadove vsega človeškega dela – lastijo si produkcijska sredstva in materialno bogastvo. Predvsem pa posedujejo politično moč, s katero lahko še naprej vzdržujejo nepravičen status quo. 

Sistem, v katerem živimo, je popolnoma nerazumen. Potrebna je alternativa, v okviru katere bomo privatno prilaščanje nadomestili s kolektivnim razporejanjem virov. Takoj bi morali socializirati mednarodne prehranske verige in z njimi povezane akterje. To preprosto ni mogoče brez močnega državnega poseganja v kaotično delovanje trga. Liberalizem je pri tem popolnoma spodletel. Izkoriščane države globalnega juga se morajo začeti povezovati v nove oblik zvez in alians, ki jim bodo omogočale enakovredno kooperacijo in solidarno občevanje. V nekem smislu to že vidimo v obliki iniciative BRICS, ki nadomešča kolonialne strukture imperialističnega zahoda. Naslednji korak je ustanovitev političnih teles, ki bi tradicionalne žrtve kolonializma povezal na poti v svetlo prihodnost.

Foto: Fatima Shbair/Associated Press

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IMPERIALISTIČNE ELITE POVZROČAJO LAKOTO first appeared on Rdeča Pesa.