Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki