Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.