Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.