V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.