Prejšnji teden, so države članice Evropske unije z večino podprle prostotrgovinski sporazum z državami trgovinskega bloka Mercosur (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj), ki po več kot 25 letih pogajanj odpravlja carine na približno 92 % uvoženih proizvodov iz držav Mercosurja in 91 % izvoženih izdelkov iz EU v obdobju približno 15 let. Podpis dogovora je bil odobren kljub izrazitemu nasprotovanju nekaterih držav članic, vključno s Francijo, Poljsko in Avstrijo, pa tudi kljub obsežnim protestom kmetov in okoljevarstvenikov v številnih državah EU. Ratifikacija trgovinskega dogovora med državami Mercosur in Evropske unije pa ni bila potrebna na parlamentarnem nivoju posameznih držav članic. Dogovora se torej morajo držati vse države članice, tudi če ga na glasovanju niso potrdile. 

Evropska unija bo po nižjih tarifah iz Mercosurja uvozila kmetijske dobrine, kot so soja, krma za živali, govedina, piščančje meso, sadje in zelenjava. Obratno pa bo v Mercosur Evropa izvozila pesticide, tudi take, ki v EU zaradi regulacij niso dovoljeni, farmakološke izdelke, avtomobile in elektrotehniko. S prodajo v Evropi prepovedanih pesticidov bodo družbe, kot na primer nemška farmacevtska družba Bayer, ustvarjale ogromne dobičke na račun nižjih okolijskih regulacij držav Mercosurja. Najverjetneje bodo sledovi ravno teh pesticidov, ki so v EU prepovedani, v živilih, ki jih bo Unija potem uvozila nazaj.

Sporazum favorizira velike agroindustrijske korporacije, medtem ko mali kmetje ostajajo izpostavljeni konkurenci in zmanjšanju dohodkov. Že sedaj 20 % največjih kmetov v EU prejme približno 80 % subvencij, kar kaže na dolgotrajno koncentracijo sredstev v rokah kapitalsko močnejših proizvajalcev. Med male kmete se uvršča tudi večina slovenskih kmetov. Prav tako taki ekonomski modeli podpirajo množično vzgajanje monokultur, sejanja istih pridelkov leto za letom, kar škodi biodiverziteti in tlem. Lokalna pridelava tako več ni javna dobrina, ampak tržna dejavnost, ki mora konkurirati na globalnem trgu. 

V državah Mercosurja, predvsem v Braziliji, poteka intenziven proces deforestacije, kjer  gozdove krčijo za pridobivanje novih kmetijskih površin. Ta izsekavanja gozdov ne le povečujejo izpuste ogljikovega dioksida, ampak tudi trajno uničujejo biodiverziteto in ogrožajo preživetje domorodnih ljudstev, ki so stoletja upravljala z ekosistemi.

Domorodna skupnost pogosto nima pravnega varstva pred širjenjem agroindustrije, njihova zemljišča pa so izpostavljena nasilnim posegom. V državah Mercosurja delavke niso plačane enako kot kmeti v Evropski uniji. Prav tako je zaščita zdravja in varnosti pri delu tam veliko nižja. Sporazum pa o teh vprašanjih sploh ne govori. V skladu z njim bodo kaznovane  samo trgovinske kršitve, ne pa tudi kršitve delavskih pravic in okoljskih standardov.

Evropa tako samo utrjuje neokolonialne trgovinske odnose in aktivno sodeluje pri deindustrializaciji držav v Južni Ameriki. Nasprotovanje takemu trgovinskemu sporazumu zato ne sme ostati stvar posameznih sektorjev, ampak mora biti skupen boj delavk po celem svetu, ki od spodaj vršijo pritisk na korporacije.

The post KO KRAVE REŠUJEJO VOLKSWAGEN first appeared on Rdeča Pesa.