Obljubljena stanovanjska politika sedanje vlade (v koalicijski pogodbi povzeta z besedami: »Stanovanjsko krizo bomo reševali z gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj – še zlasti na območjih z najvišjimi najemninami in cenami zemljišč – ter pod taktirko okrepljenega Stanovanjskega sklada«) se tri leta in pol po podpisu te pogodbe lomi na izjemno pomembnem primeru: na območju Stolpniške ulice v Ljubljani.

V vladajoči trojki Svoboda-SD-Levica je ukvarjanje s stanovanjsko problematiko prevzela Levica; direktorat za stanovanja, katerega namen je zagotoviti 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2030, deluje znotraj ministrstva za solidarno prihodnost. Stanovanjska problematika je preplet raznorodnih problematik, lakmusov papir pa je pri tem zlasti (ne)dostopnost stanovanj. »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje,« pravi 78. člen naše ustave. Stanovanjem daje poseben, ustavnopravno varovan položaj in jih postavlja nad navadno tržno blago. A v resnici so postala ravno to – navadno tržno blago za plasiranje presežkov denarja tistih, ki iščejo varne in donosne naložbe, namesto da bi ostala osnovna dobrina, dostopna tistim, ki potrebujejo dom.

O (ne)dostopnosti stanovanj v Ljubljani podatki Geodetske uprave RS govorijo sami po sebi: v prvem polletju letos se je večina rabljenih stanovanj v Ljubljani prodala po 4300 do 5600 evrov za kvadratni meter, kar čez palec pomeni trikratnik povprečne neto plače za vsak kvadratni meter! Večina novih stanovanj je bila prodana za 5500 do 7000 evrov za kvadratni meter, stanovanje z najdražjim kvadratnim metrom, 12.700 evrov, pa je bilo prodano v stavbi Schellenburg. Kupec zagotovo ni bil iz »amorfne gmote«, kot je graditelj Schellenburga Jože Anderlič poimenoval ljudi, ki so nasprotje »elite«.

Zemljišča DSU namesto Stanovanjskemu skladu

Koalicijska pogodba jasno navaja še eno pomembno zavezo: »Nepremičnine, primerne za stanovanjsko gradnjo, bomo prenesli z DUTB na Stanovanjski sklad RS.« Torej zemljišča, ki so bila v času finančne krize in milijardnega reševanja poslovnih bank z davkoplačevalskim denarjem prenesena na tako imenovano slabo banko, to je državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), naj bi bila prenesena na Stanovanjski sklad in uporabljena za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Ta zaveza je bila izjemno pomembna, saj je ravno nedostopnost zemljišč za gradnjo ena glavnih težav Stanovanjskega sklada, ki na trgu zemljišč tekmuje s finančno močnimi zasebnimi vlagatelji.

Prvega oktobra 2024 je Slovenski državni holding (SDH), naslednik slabe banke, sporočil, da je končal izčlenitev nepremičninske dejavnosti na svoje podjetje DSU, Družbo za svetovanje in upravljanje. »Preneseno premoženje obsega skoraj 200 sklopov nepremičnin z opremo, pet kapitalskih naložb v projektne nepremičninske družbe in terjatve SDH do teh družb. Skupna knjigovodska vrednost prenesenega premoženja znaša približno 102 milijona evrov,« so sporočili iz SDH. Zemljišča, ki bi po koalicijski pogodbi morala preiti na Stanovanjski sklad za gradnjo javnih najemnih stanovanj, so tako pristala pri DSU – med njimi tudi območje Stolpniške ulice v Ljubljani. To je izredno dragoceno območje, saj je eno redkih večjih zemljišč znotraj ljubljanske obvoznice, ki omogočajo gradnjo večje soseske.

Kako je mogoče, da je več kot 100 milijonov evrov vreden nepremičninski paket pristal pri dokaj nevidni paradržavni družbi DSU namesto pri javnem Stanovanjskem skladu? Gre za zmago zelo ozkih, a vplivnih interesov, ki so iz ozadja narekovali razplet in tako prevladali nad javnim interesom.

Sogovornik, vpleten v proces, je takrat povedal, da je bila zelo močna spodbuda za tak izid to, da so bila v paketu kakovostna zemljišča, v katerih so številni ljudje »okoli SDH« videli možnost donosov, torej so menili, da bi jih bilo »nekako škoda« dati Stanovanjskemu skladu za neprofitno gradnjo. Druga pomembna spodbuda naj bi bila pritisk ekipe 34 zaposlenih v slabi banki, ki so si zaradi plač želeli preiti v DSU in ne v javni Stanovanjski sklad, kjer so plače seveda nižje, saj so v nasprotju s plačami v DSU del sistema plač v javnem sektorju. Razmerja nakazuje že tale primerjava: bruto plača predsednika uprave Stanovanjskega sklada Črtomirja Remca je bila oktobra po podatkih portala javnih plač 5489 evrov, bruto plača glavnega direktorja DSU Mitje Križaja pa je 11.993,18 evra.

DSU se je z lanskim prevzemom stomilijonskega nepremičninskega portfelja prelevil iz dokaj nevidne državne družbe, ki je sicer obračala milijone, v močnega državnega nepremičninarja: konec leta 2023 je imel 29 zaposlenih in v upravljanju deset nepremičnin, konec leta 2024 pa že 60 zaposlenih in v upravljanju 186 nepremičnin.

Minister za Vonovio

V vladi je za ključnega podpornika in promotorja prenosa zemljišč slabe banke prek SDH na DSU veljal finančni minister Svobode Klemen Boštjančič. To je minister, ki je na začetku mandata javno govoril, da bi pri nas dostopna stanovanja lahko gradili brez proračunskih virov, z aktivacijo zasebnih stanovanjskih družb po zgledu Vonovie. Da je ta veliki tržni najemodajalec zlasti v Nemčiji »sinonim za nestabilna najemna razmerja, zviševanje najemnin in deložacije« in da je kot tak popolnoma neprimeren za zgled stanovanjske preskrbe, so ministra javno opozorili iz civilnodružbene platforme Kje bomo pa jutri spali?. Vonovia, katere pomemben delničar je največji upravljavec premoženja na svetu, zloglasni BlackRock, je imela konec septembra v lasti več kot 532 tisoč stanovanj in je hkrati upravljala še skoraj 76 tisoč stanovanj v lasti drugih; po prvih devetih mesecih letos je izkazovala kar 3,4 milijarde evrov dobička.

No, Vonovia ni prišla v Slovenijo, so pa z lanskim prenosom zemljišč s slabe banke na DSU začeli graditi njeno domačo paradržavno različico. Po Odloku o strategiji upravljanja naložb države, ki ga je državni zbor sprejel 10. julija lani (in noveliral marca 2025), je cilj DSU postati »specializirana nepremičninska družba za gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj«. Julija letos je koalicija dopolnila še stanovanjski zakon in družbi DSU omogočila, da »v okviru izvajanja svoje dejavnosti razvoja in gradnje dostopnih najemnih stanovanj /…/ stanovanja oddaja ali prodaja posameznim prednostnim družbenim skupinam v javnem interesu«.

Zakon tako DSU omogoča, da gradi stanovanja tudi za prodajo, pri tem pa nikjer ne pojasni ključnih uporabljenih pojmov: kaj so »dostopna najemna stanovanja«, kakšna bo njihova najemnina ali prodajna cena oziroma komu bodo dostopna in katere so »prednostne družbene skupine«. Pri tem se je treba zavedati, da je DSU kljub državnemu lastništvu navadna pridobitna gospodarska družba, ki ima v statutu na prvem mestu zapisano »doseganje zastavljenih ekonomskih ciljev«. Samo v zadnjih štirih letih (2021–2024) je ta družba, ki deluje od leta 2001, skupaj izkazala 19 milijonov evrov čistega dobička. Pri tem je pomembno vedeti še, da omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države sicer določa najvišjo ciljno donosnost DSU pri 3,5 odstotka na leto glede na vložena lastna sredstva, vendar finančnemu ministrstvu omogoča, da »glede na gospodarske razmere« zahtevano donosnost poveča. V tem okviru zahtevana donosnost in s tem dejanska dostopnost stanovanj postajata elastični kategoriji, odvisni od arbitrarne presoje in interesov vsakokratnega finančnega ministra.

Pri vsem tem se lahko upravičeno vprašamo: če bi vsi ministri sedanje vlade res nameravali graditi enovit fond javnih najemnih stanovanj, dostopnih pod enakimi pogoji, zakaj bi potem gradnjo sploh razdrobili na dva državna »izvajalca«, javni Stanovanjski sklad in podjetje DSU?

139 komu »dostopnih najemnih stanovanj«?

In kaj vse to pomeni za območje Stolpniške ulice? Kaj bo DSU zgradil na tem formalno »degradiranem območju bivšega cestnovzdrževalnega podjetja, ki je umeščeno med še delujoče industrijsko območje Medexa ter pas rekreativnih mestnih površin,« in za koga? Kaj bo s Participativno ljubljansko avtonomno cono (PLAC), ki živi v leta zapuščeni razpadajoči menzi cestnega podjetja?

Iz DSU odgovarjajo pričakovano skopo: »DSU na omenjenem zemljišču predvideva gradnjo 139 dostopnih najemnih stanovanj različnih velikosti in doma starejših občanov za do 120 oskrbovancev.« Zagotavljajo, da bodo stanovanja namenjena najemu, saj jim je »gradnjo dostopnih stanovanj za najem« kot strateško nalogo naložil državni zbor. O cenah konkretneje ne povedo nič, niti o tem, kako razumejo dostopnost. Odgovarjajo le z neoprijemljivimi parolami: »DSU bo v projektih dostopnih najemnih stanovanj usmerjena tako v izgradnjo kot investiranje in dolgoročno upravljanje kakovostnih, sodobnih in zlasti cenovno ugodnih bivališč in poslovnih prostorov.«

Za območje, kamor sodi zemljišče okrog Stolpniške ulice, sicer še ni sprejeta podrobna prostorska ureditev (OPPN Soča J). »Jo pa v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (MOL) že načrtujemo,« pravijo v DSU.

Kot del priprav na pripravo prostorskih izvedbenih aktov so bile za njihovo podlago lani poleti izdelane tri variantne rešitve. Vse tri in spremljajoče procese izbire Prelom zelo nazorno popisuje v strokovnem zapisu Stolpniška kot ogledalo ljubljanskega urbanizma, zato tukaj navajamo le epilog. Tri variante so izdelali svetovalno-projektantsko podjetje PROTIM Ržišnik Perc (ki ga je povabil DSU), arhitekturna pisarna Studia ARP (ki jo je povabil MOL) in MONOMO arhitekti, ki jih je angažirala civilnodružbena pobuda Kaj bomo s Stolpniško?. Kot najustreznejša za izhodišče za pripravo OPPN je bila izbrana variantna rešitev Studia ARP, ki sta ga leta 2019 ustanovila Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič.

Kaj bodo s Stolpniško?

Izbrana rešitev že nakazuje pomembne obrise soseske, kot si jo želijo opisani zasebni interesi v ozadju načrtovanja prihodnosti območja Stolpniške ulice.

»ARP [se] v primerjavi z varianto MONOMO manj osredotoča na socialno mešanje prebivalstva, saj bi iz odločitve o načrtovanju večjih stanovanj in njihovega tipa (npr. dupleksi, atrijska stanovanja, terasna stanovanja) lahko sklepali, da je rešitev bolj namenjena zadovoljevanju potreb višjega srednjega sloja,« je ena od pomembnih ugotovitev omenjene strokovne analize. Pri tem je le neizbrana varianta MONOMO predlagala integracijo avtonomnega prostora PLAC v novo sosesko kot enega izmed njenih družbeno-kulturnih stičišč. Treba je omeniti, da pri DSU še naprej vztrajajo, da skupnost PLAC nekdanjo menzo cestnega podjetja »že več let uporablja protipravno«, in da sodni postopek proti uporabnikom, ki ga je leta 2022 sprožil SDH, še teče, kot je pred dnevi pisala Mladina.

OPPN, ki je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, sicer še ni sprejet, zato časovnica gradnje soseske še ni določena. »O trajanju gradnje omenjenega projekta v tej fazi še ne moremo govoriti. Celotna izvedba tovrstnih projektov predvidoma traja okoli šest let – poleg OPPN še pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta za izvedbo, razpis za gradbena dela in sama gradnja, ki predvidoma traja vsaj dve leti,« odgovarjajo pri DSU.

In zaključujejo: »Skladno s sprejeto dolgoročno poslovno strategijo, oblikovano tudi na podlagi poglobljenih tržnih raziskav, DSU načrtuje, da bi v naslednjih desetih letih na desetih lokacijah zgradila okoli 2300 stanovanj. Aktivacija prvih najemnih stanovanj v Šmartnem v Ljubljani je predvidena spomladi 2027, kjer bo na voljo prvih 32 novih dostopnih najemnih stanovanj. Prvi večji projekt bo na Majskih poljanah v Novi Gorici, kjer bo od leta 2029 na voljo več kot 200 stanovanj, kasneje pa še dodatnih 300.« Pri tem je treba opozoriti, da lani sprejeti in že večkrat omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države navaja, da bi DSU do leta 2030 lahko zgradil 2500 dostopnih najemnih stanovanj. A DSU že zdaj govori o letu 2035 in zgolj 2300 stanovanjih, katerih dostopnost je po vsem sodeč zelo vprašljiva.

Stanovati v Ljubljani je naslov odlične zgodovinske raziskave Andreja Studna iz leta 1995, v kateri je avtor preučil stanovanjske razmere Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so bili kakovostne modernistične soseske iz časa socializma, dobro zasnovan javni prostor in delujoča socialna država še vedno dovolj robustna družbena mreža za veliko večino prebivalstva, je bilo branje Studnove knjige vpogled v zelo drugačno, do skrajnosti razslojeno mesto preteklosti, v katerem so soobstajala osemsobna stanovanja za majhne in premožne družine ter majhne enosobne enote brez osnovne komunalne opreme za velike delavske družine. Danes se knjiga Stanovati v Ljubljani spet bere kot navodilo, kako stanovati v Ljubljani – in to v 21. stoletju. Z nekaj posodobitvami: v posameznih sobah se ne stiskajo delavske družine, ampak ducat samskih delavcev, ki z najemnino dobršen del zaslužka vračajo delodajalcu. Kletne sobe preplačujejo študenti, če imajo srečo, da sploh najdejo namestitev. Vila bloke pa naseljujejo tranzicijski nasledniki jare gospode s konca 19. stoletja.

Zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih je stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino.

Kako se je mesto iz vzornega primera premišljene gradnje humanih sosesk z veliko zelenja, peš dostopnim javnim servisom in kakovostno zasnovanimi stanovanji za vse v samo nekaj desetletjih spremenilo v učbeniški primer mesta, kjer prostor in družbo na kose trga brezobzirna gentrifikacija? »Naj mi povedo, koga smo od tam izselili zaradi kratkoročnega oddajanja v najem.« Tako je pred kratkim ljubljanski župan odgovoril na očitek stanovalcev Savskega naselja o gentrifikaciji njihove soseske. Odgovor je seveda jasen: mestna občina ni deložirala nikogar. Obenem pa je enako jasno, da je ravno zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino. Po vladajoči doktrini, ki upravljanje skupnega prostora razume povsem podjetniško, imamo od vedno višjih cen nepremičnin koristi vsi meščani mesta, ki naj bi bili nekakšni mali delničarji občine.

Urejanje prostora, ustvarjanje možnosti za zidavo in določanje bodoče podobe mesta namreč ni samo vprašanje komunalne opremljenosti ali turistične privlačnosti nekega naselja. Arhitektura in urbanizem vedno pomenita upravljanje človeških teles in umov, pa čeprav tega ne delata s kirurškimi instrumenti in terapevtskim kavčem, ampak z lesom, opeko in betonom. Preurejanje arhitekture in javnega prostora pomeni preurejanje družbenih razmerij. Kdor določa položaj novih ulic, obliko novih stanovanjskih objektov, komunalno opremo, parkirna mesta, otroška igrišča, poslovne cone, nakupovalna središča in vzdrževanje stanovanjskega fonda, upravlja tudi razmere, zaradi katerih je mesto bolj ali manj prijazno za prebivanje. Danes je Ljubljana izjemno prijetno, prijazno in cenovno ugodno mesto za tiste meščane, ki imajo stanovanje v lasti in v njem prebivajo, zraven pa morda še eno, ki ga oddajajo turistom. Vstopni stroški za ljubljanski start-up so kakšnih 200.000 evrov, če želite biti bolj pri vrhu družbene piramide, pa tej vsoti dodajte še vsaj 300 tisočakov. To so »delničarji mesta«, ki imajo od občinskih in državnih odločitev iz preteklih desetletij največje dividende. Hkrati pa je slovenska prestolnica postala bistveno bolj trdosrčno mesto za vse, ki stanovanj niso pravočasno odkupili (ali pa jih, če govorimo o stanovalcih denacionaliziranih stanovanj, niso mogli odkupiti), ki so vmes šele odrasli in jim družinsko zaledje z dedovanjem ali finančno pomočjo stanovanja ni omogočilo ali pa so jih življenjske okoliščine postavile v neugoden položaj in jih s tem prikrajšale za možnost spodobnega bivalnega okolja. To so »mali delničarji« mesta, ki so bili iztisnjeni iz kolektivne nepremičninske špekulacije in pogosto tudi iz mesta samega. Če vrednost stanovanj v nekem mestu naglo narašča, to vedno pomeni, da za to nekdo mastno plačuje. Morda so zmagovalci glasnejši in bolj vidni, poraženci pa so, čeprav so poniknili v kleti ali v oddaljene občine, od koder se morajo voziti v Ljubljano, številnejši.

Ljubljana je mesto s kroničnim stanovanjskim problemom. Zato smo se nanj verjetno že kar preveč navadili. Kaj se zgodi, če akutna kriza traja desetletja? Ljudje se navadijo na karkoli, in kot je rekel znani arhitekt Rem Koolhaas, ljudje lahko tudi bivajo kjerkoli. V to so številni prebivalci prestolnice danes prisiljeni. Stanovanjska kriza ni zato nič manj akutna, bivalne razmere pa nič boljše. Vendar ima Ljubljana tudi izkušnjo povojnih desetletij, ki so bila v dolgi zgodovini stanovanjske stiske izjemno pomemben in prostorsko ambiciozno zasnovan odklon. To je bilo edino obdobje, ko stanovanjskih razmer nista proaktivno urejali samo občina (takrat občine) in država, ampak jih je tudi gospodarstvo, in načrtovali so jih na načine, na katere so prav tako reševali druge razvojne težave zaradi hitre urbanizacije in moderne družbe. Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja.

Danes razvojni program mesta Ljubljane pišejo kar okoljske in družbene stiske same, saj so se v preteklih desetletjih zaradi popolne pasivnosti občine in države močno nakopičile. Pri tem ne gre za nikakršen prekucniški program, samo za ščepec zdrave pameti: dostopen in učinkovit (bodimo še bolj utopični: zastonj!) javni potniški promet; velikopotezna gradnja dostopnih javnih najemnih stanovanj in sistematična podpora stanovanjski samoorganizaciji, torej stanovanjskim zadrugam; preprečitev ograjenih sosesk; brzdanje zasebnih nepremičninskih špekulantov in kultiviranje zasebnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati v zagotavljanje dolgoročnih najemnih naložb; sistemska protipotresna in energetska prenova ter boljše upravljanje modernističnih sosesk; ponovna vzpostavitev učinkovitih četrtnih središč; zgoščevanje mesta ne samo s tržnimi naložbami, ampak z javnimi stanovanjskimi gradnjami, vsem dostopnimi prostori za ustvarjalnost in novimi javnimi zelenimi površinami; zagotavljanje varnih in spodobnih prostorov za brezdomce, odvisnike in druge marginalizirane skupine prebivalcev, ki so v zadnjih letih izgubili številne prostore, četudi zasilne. Dostopnost bivanja v Ljubljani je nekoč iz razmeroma majhnega mesta ustvarjala živo kulturno, družbeno zrelo in solidarno okolje. Danes pa je merilo uspeha občine to, da iz ljubljanskih stanovanjskih sosesk ni nikogar deložirala, kar gotovo priča tudi o povsem spremenjeni samorefleksiji nalog, ki naj bi jih občina opravljala, in ciljne publike, ki naj bi ji bila odgovorna. Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Če bi iz vseh ljubljanskih pogovorov izvzeli temo nepremičnin, najemnin, posojil, Airbnbja, stanodajalskih in najemniških izkušenj, bi se nam morda zdelo, da je družabno življenje v mestu zamrlo. Vseprisotna nacionalna obsesija z nepremičninami je morda najočitnejši dokaz, kakšna bi Ljubljana, če bi bil stanovanjski problem bolje reševan, lahko postala in koliko časa in energije bi lahko namesto trudu za zagotavljanje vsaj minimalnih bivalnih razmer namenili zabavnejšim, ustvarjalnejšim in bolj sodobnosti vrednim razvojnim izzivov. Če od stanovanj nisi deležen dividend, ampak osnovne varnosti in toplote, ki sta še vedno pogoj osebne avtonomije, je to dovolj za nov prerod mesta, ki je bilo nekoč, ne tako davno, zanimivo, ustvarjalno in solidarno.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.