Fitnesi v kapitalizmu so kapitalistična podjetja, njihov cilj je povečanje dobička. Zato uporabljajo različne strategije, od vezav, ki ljudi prisilijo v plačevanje članarin za dve leti, do oglaševanja urgentnosti izgube kilogramov in oblikovanja telesa, vrednega bikinik. To se lepo poklopi z estetskim idealom in seksualiziranjem ženskega telesa, ki postane tržno orodje. Ženska bi po lepotnih standardih morala imeti majhen pas, veliko zadnjico, raven trebuh, gladko kožo in ne bi smela imeti celulita. Z oblikovanjem tržnega ideala, ki ga v popolnosti nikakor ni mogoče doseči, fitnes industrija kroji stalno hlepenje po novih programih za oblikovanje tazadnje, dietah za izgubo maščobe na trebuhu in kremah, ki topijo celulit. Servirajo nam na tone večinoma povsem nepotrebnih prehranskih dopolnil zapakiranih v fensi embalaže, brez katerih bojda ne bomo napredovali. 

Ženskam so namenjene predvsem skupinske vadbe, ki temeljijo na kardiu in raztezanju in precej manj na vajah za moč s progresivno obremenitvijo. Čeprav s samim konceptom skupinskih vadb ni nič narobe, pa je težava, ko se te pomešajo s problematičnim prepričanjem, da težke uteži ženskam odvzemajo ženstvenost. Tako imenovani programi za ženske so zato pogosto osredotočeni na rast tazadnje in precej manj na gradnjo moči v zgornjem delu telesa. 

Za nameček vplivnice, ki oglašujejo delo na svoji riti, pozabljajo omeniti vpliv genetike. Torej da bodo določene ženske lažje dobile večjo rit kot druge, ki pa se jim bodo mišice prej poznale na rokah ali pa ramenih. A tudi za to je fitnes industrija ponudila produkt in nas prepričala, da ga nujno potrebujemo. Pajkice scrunch – po domače povedano push up modrc za rit. Namen teh je, da “popravijo” tvoje plosko ali predebelo tazadnjo oziroma da te prepričajo, da je s tabo nekaj narobe. 

V fitnes industriji je telo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati in optimizirati. Pri čemer se nenehno spreminja ideal, kako naj bi telo izgledalo in čemu naj bi bilo namenjeno. Fitnes individualizira odgovornost za zdravje in dobro počutje, nemalokrat pa ignorira, da nismo vsi v istem čolnu in kapacitete za trening zgledajo od človeka do človeka zelo drugače. Telo postane projekt samodiscipline, kjer posameznik sam nadzira sebe v interesu produktivnosti. To se prenese tudi v delovno okolje, kjer delavec postane bolj učinkovit, discipliniran in sposoben za delo.

Tudi patriarhatu je v interesu, da ženske ostajajo šibke, krhke, majhne in nesamozavestne. Svojo samozavest pa gradijo glede na velikost “glutsov” in ožini pasa. Takšne ženske je namreč lažje nadzirati in se lepše vklopijo v kapitalistični sistem. 

Lahko torej rečemo, da je fitnes industrija v kapitalizmu ideološki aparat. Toda telesna moč sama po sebi ni kapitalistična in se je kot socialisti ne bi smeli izogibati. Več telesne moči pomeni tudi več avtonomije, boljšo samozavest, boljše zdravje in kvalitetno starost. Kar je generalno gledano dobro za vsakega posameznika. Hkrati pa je dobro tudi za družbo. Navsezadnje je močno in zdravo delavsko telo bolj sposobno za politično organiziranje in kolektivno delovanje. V trenutnem krivičnem sistemu pa je lahko tudi sredstvo za sproščanje stresa in bistrenje misli. 

Prednosti treninga za moč je več, med drugim zmanjšuje tveganje za številne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen tipa 2. Spodbuja rast mišic in ohranjanje mišične mase ter preprečuje starostno zmanjševanje mišične mase, mišične moči in kostne gostote skozi življenje. Slednje je ključno za ženske, ki so bolj nagnjene k osteoporozi – če poenostavimo, trening za moč za starejšo žensko pomeni, da si med padcem ne bo usodno poškodovala kolka. Izboljšuje kognitivne funkcije, spomin in koncentracijo. Preprečuje starostno povezane bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Zmanjšuje tveganje za depresijo in anksioznost. Močno vpliva tudi na možgane – izboljšuje kognitivne funkcije, koncentracijo, kreativnost, dolgoročni spomin, zmanjšuje stres in tako naprej. Trening za moč ob tem razvija veščine, ki jih lahko prenesemo na politično organiziranje. Konsistenca, disciplina, potrpežljivost in dolgoročno razmišljanje.

Treninga za moč s progresivno obremenitvijo bi se zato morali lotiti vsi, ne glede na spol, starost ali telesno pripravljenost. Kot družba pa bi si morali prizadevati, da so treningi za moč dostopni vsem. To lahko dosežemo z gradnjo javnih telovadnic, podružbljanjem obstoječih fitnesov ter širitvijo mreže fitnesov na prostem. Slednjih je kar nekaj že na voljo, predvsem v mestih. Primer dobre prakse je fitnes na prostem na Pobrežju v Mariboru, ki ga je postavila mariborska občina na pobudo občanov s sredstvi participatornega proračuna. Prav to je pokazatelj, da si ljudje želijo dostopne vadbe in se zavedajo pomena zdravega načina življenja.

Ob tem, da je na voljo potreba infrastruktura, je ključno še poznavanje pravilne izvedbe vaj, kar bi pa moralo biti vključeno v učni načrt javnih šol. Prav tako pa bi morali imeti v lokalnem okolju vsi na voljo brezplačne programe skupinskih vadb za moč, kjer bi trenirali pod nadzorom usposobljenih inštruktorjev. 

Fizična moč se gradi počasi in postopoma, enako politična moč. V ekosocialistični revoluciji bomo potrebovali močne ljudi, tako fizično kot psihično. 

The post KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI first appeared on Rdeča Pesa.