Kaj je v preteklosti pomenila solidarnost s palestinskim ljudstvom in kako se je kazala jugoslovanska politična podpora palestinskemu boju za svobodo? Kaj pomeni svoboda za Palestinke in Palestince? Kako je literatura lahko sredstvo upora? O tem in še marsičem je bilo govora včeraj na pogovoru ob predstaviti revije Borec v Mariboru. Aktualni Borec je posvečen palestinskim pričevanjem, poeziji upora, mednarodnim apelom, pogovorom in analizi stanja v Palestini.

Pogovor je povezovala Urška Breznik, njeni sogovorniki pa so bili farmacevtka in humanitarna delavka iz Gaze Wafa Kanaan, mladi raziskovalec in asistent na FF UL Žiga Smolič, kulturna antropologinja Maja Lamberger Khatib in novinarka Kristina Božič. 

Normalizacija genocida

V medijih se je genocid normaliziral, poroča se takrat, ko se zgodi nekaj še posebej groznega ali pa ko Izraelu nekaj uspe, je izpostavila Kristina Božič. Prepričana je, da se zdaj zgolj nadaljuje poročanje, ki je omogočilo okupacijo. Odmeven primer je bil rešitev štirih talcev na račun več kot 270 ubitih Palestink in Palestincev. “Najprej so vsi poročali o teh štirih talcih, potem pa so se, vsaj nekateri, popravili in dodali smrtne žrtve na palestinski strani,” je dejala. 

Mediji so se sicer zaradi genocida morali odzvati, brali smo lahko tudi avtorje, ki so pisali o obstoju modernega kolonializma in dosledno uporabljali ustrezne besede kot sta genocid in apartheid za opisovanje dogajanja, meni Božič. A večinoma je šlo za mnenjske tekste in nič kaj več. 

Pri samem poročanju ima veliko vlogo tudi dejstvo, da tuji novinarji ne smejo ali pa zaradi nevarnosti niti nočejo  v Gazo, palestinske pa ubijajo. Izrael je med drugim prepovedal Al Jazeeri oddajanje z izraelskega ozemlja, podobno so poskusili tudi za Associated Press, a so zahtevo umaknili, ko so ugotovili, da gre za ameriški medij. 

Realnost medijskega poročanja so na lastni koži lahko začutila tudi študentska gibanja po svetu, ki so na terenu doživela eno, v medijih pa se je poročalo drugo. 

Vsa odporniška gibanja označena za teroristična

Na vprašanje, zakaj se Hamas v medijih še vedno predstavlja kot teroristična organizacija, je Božič odgovorila, da so v medijih padli standardi glede poimenovanja terorizma. Novinarji zato le ponavljajo besede politikov Zahoda brez refleksije. Kot teroristično organizacijo ga bodo nehali poimenovati, ko bo zmagal oziroma uspel to, za kar si prizadeva – torej da bi ga upoštevali kot enakovrednega političnega akterja. Govorci so opozorili, da so bila vsa odporniška gibanja označena za teroristična, tudi jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Božič je opozorila,  da center moči vedno enači skrajno desnico s skrajno levico in oboje označuje za terorizem. 

Ne le Hamas, Izraelu je uspelo kot teroristične označiti vse organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in so natančno in z dokaznimi gradivi dokumentirale dogajanje v Palestini, je dopolnila Maja Lamberger Khatib. Ta označitev ima tudi posledice, mnogim je bilo zaradi tega odvzet vir financiranja. 

O posledicah označevanja organizacij za teroristične je spregovoril tudi Žiga Smolič. Spomnil je na Jemen, ki je v času Trumpove vlade izgubil dostop do humanitarne pomoči, kar je terjalo ogromno človeških življenj. Za dojemanje terorizma in arabskega sveta kot terorističnega je odgovorna tudi hollywoodska produkcija, ki slednjega tako prikazuje v svojih filmih.

Maja Lamberger je opozorila, da Palestinci v trenutnem segmentu narodnoosvobodilnega boja enotno podpirajo Hamas. Kar ne pomeni, da so ga enotno podpirali pred tem in da ga bodo po tem. Ljudje se namreč zavedajo, da so Hamas politiki, ki jim ni vredno brezpogojno zaupati. 

Na vprašanje, zakaj se arabske države bolj odločno ne postavijo na stran Palestine, je Kristina Božič odgovorila, da niso arabske države nič bolj ali manj dolžne pomagati kot katerekoli druge države. Arabske države od Palestine ne bi imele nobenega finančnega interesa, zato se ne vključijo v boj. Lamberger je dejala, da se Arabci med sabo dojemajo kot bratje, zato Palestinci od njih upravičeno pričakujejo večjo podporo. Pri tem je težava, da so mnoge arabske države tako ali drugače odvisne od Izraela. “Izrael lahko Jordaniji samo zapre vodo in bo kaos,” je ponazorila Lamberger. 

Jugoslavija podpirala narodnoosvobodilna gibanja

Smolič je pokomentiral gesto priznanja Palestine. Pred to simbolično gesto bi morala Slovenija izvesti dejanske akcije za končanje okupacije, apartheida, genocida, zagotavljanje humanitarne pomoči in drugih aktivnosti, šele potem bi bilo na mestu priznanje. 

O odnosu Jugoslavije do Palestine je povedal, da je ta delovala pod vplivom Sovjetske zveze do spora z Informbirojem, zato je sodelovala pri zalaganju Izraela z orožjem. Palestine pa zaradi razdrobljenosti, ki je bila posledica nakbe, ni prepoznala kot enakovrednega sogovornika, ampak zgolj v okviru begunskega vprašanja. Leta 1967 je Jugoslavija prekinila odnose z Izraelom, po beseda Smoliča je šlo tukaj predvsem za osebno iniciativo Josipa Broza Tita. Po tem je spremenila svoj odnos do Palestine, ugotovila je, da gre v resnici za nerešeno nacionalno vprašanje. Jugoslavija je podpirala vsa narodnoosvobodilna gibanja po svetu, ne le palestinskega. Organizirali so zbiralne akcije za gradnjo šol, izvajali tabore, študentom omogočili študij v Jugoslaviji.

Ko je Jugoslavija začela sodelovati s Palestino, je bilo izrednega pomena to, da je sprejela palestinske študentke in študente in jim omogočila študij. Kot je dopolnil Smolič, so bili Palestinci največja etnična skupina med tujimi študenti pri nas, bilo jih je kar 40 odstotkov. Bili so tudi zelo politični aktivni in organizirani, bili so glas Palestine v svetu. veliko jih je delovalo v študentskih zveza PLO-ja.  A težava je bila, da se študentje potem pozneje niso mogli vrniti nazaj v svojo domovino. Maja Lamberger je povedala, da je bila, kot trdijo tukaj živeči Palestinci, jugoslovanska družba v 70-ih bolj senzibilna do njihovega vprašanja, kot je danes. 

Kristina Božič je izpostavila nedavni primer, ko so se akademiki iz Gaze povezali in različnim univerzam po svetu poslali poziv, da naj palestinskim študentkam in študentom omogočijo študij, profesorjem pa zagotovijo zaposlitve. 

Izpostavila je še, da tudi, če oblasti v državah ne pomagajo Palestini, se je pa vzpostavilo solidarnostno povezovanje med ljudmi, ki se borijo za svobodo in radikalno enakopravnost. Opozorila je tudi, da Fatah igra umazano igro na Zahodnem bregu, saj je dejansko podizvajalec izraelske politike. Palestinci so se navadili, da vse, kar se jim ponudi, je verjetno past in je že vnaprej pogojeno.

Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo

Na to, da se Palestincem ves čas nastavlja pogojevani sporazum, je opozarjal že palestinski literat in politik Gasanu Kanafaniju (1936 -1972), je dodala Maja Lamberger. Opozorila je na njegovo razlago, zakaj kot deluje politično. Ne moreš biti nepolitičen, ko se rodiš v takšno politično situacijo, ki globoko definira tvoje življenje, je dejal Kanafani. Kot je povedala Lamberger, je brutalno iskreno pisal o svojih izkušnjah. “Govoril sem resnico, resnica pa pomeni revolucijo,” je njegov odmeven citat, vezan na njegovo revolucionarno pisanje. Kanafani je bil intelektualec, ki je razumel svojo odgovornost, ki jo ima zaradi sposobnosti izražanja in jasne artikulacije. Bolj kot življenje samo je bilo zanj pomembno dostojanstvo in človekove pravice. O razlogih za oborožen odpor je Kanafani razložil, da je to edina možnost, da Palestina dobi minutko pozornosti v medijih. Ti namreč ne poročajo, dokler ne pride do incidentov. 

Skozi nastanek palestinske literature je Kanafani pomembno pripomogel k zbujanju narodne zavesti palestinskega naroda. Med drugim je pisal tudi o samoorganizacij žensk na področju boja, ki so bodisi sodelovale pri kraji letal ali pa podtikanju bomb v sedemdesetih. Lamberger je spomnila, da je vloga žensk v palestinskem osvobodilnem gibanju izjemnega pomena. Ne le, da so sodelovale v bojih, kot izjemno pomembna se je izkazala tudi njihova socialna solidarnostna mreža, s katero pomagajo najbolj ogroženim. 

Lamberger je opozorila še na kulturni boj, ki je bil prav tako zelo pomemben. In sicer je Amerika financirala določene pomembne časnike in tako pripomogla k dodatnemu zatiranju Palestincev skozi literaturo. 

Kaj pa pričakujete od nas?

O konkretni izkušnji Gaze kot jo je doživela sama in kot jo danes doživlja njena družina, ki še živi tam, je uvodoma sicer spregovorila Wafa Kanaan. O tem bomo v naslednjih dneh objavili poseben prispevek, zaenkrat naj za zaključek zadostuje njen odgovor na vprašanje, zakaj se Palestinke in Palestinci ne predajo in kako ohranjajo upanje. Pojasnila je, da upanje za svobodo brsti in se ohranja skozi več generacij, ki živijo pod okupacijo in trpijo izraelsko nasilje. “Kaj pa pričakujete od nas, seveda se ne bomo predali. Imamo pravico do obstoja. Dovolj imamo tega, da moramo to vedno znova razlagati in upravičevati. Glasni bomo, dokler ne bomo dosegli svobode,” je še dejala in dodala, da druge možnosti nimajo. 

Če Palestinke in Palestinci ne morejo obupati, ne smemo obupati tudi mi. Ohranjanje obstoječih in vzpostavljanje novih solidarnostnih praks je izjemnega pomena, prav tako postavljanje jasnih zahtev do oblasti in institucij. A pri tem je pomembno, kot je opozorila Maja Lamberger, da se pri takšnih in drugačnih sporazumih spremlja in nadzoruje, da so zahteve dejansko izpolnjene. Načini boja in učinkovita podpora Palestini na državni kot tudi osebni ravni so mogoči in so v preteklosti že obstajali. Mariborska univerza se še ni opredelila do genocida v Gazi, zato bi morali pritisniti tudi na lokalno univerzo, da se izjasni in sprejme ukrepe. Sledili bi pa lahko tudi jugoslovanskem vzoru in bi Palestinkam in Palestincem pri nas omogočili študij, možnost zdravljenja preko vzpostavljanja solidarnostnih praks na področjih izobraževanja, kulture, zdravstva in oskrbe. 

The post IDEJA SVOBODE V PALESTINI: PRIZNANJE JE SIMBOLIČNO, TREBA SE JE UKVARJATI Z OKUPACIJO  first appeared on Rdeča Pesa.