Križanke imajo novo streho. Novogradnja nad letnim gledališčem ni niti neopazna niti neopažena – konstrukcijo iz jekla in platna nad starimi zidovi ob Zoisovi cesti je težko spregledati, v javnosti pa je vzbudila polemične odzive in je pričakovati, da jih še bo. Arhitekta Kaja Lipnik in Arne Vehovar sta denimo v pismu bralcev v časniku Delo še med gradnjo lansko jesen zapisala, da gre za »robustno in okorno« konstrukcijo in da »prefinjenih detajlov, ki krasijo Plečnikove ureditve in so odlikovali nekdanjo streho, ni opaziti.«

V mislih sta imela prejšnjo premično streho nad letnim avditorijem inženirja Miloša Marinčka iz leta 1963, ki se je porušila leta 2016, ko ob nepričakovanem poznoaprilskem snežnem metežu odgovorni niso uspeli pravočasno pospraviti platna, in streha, ki ni bila dimenzionirana za zimske razmere, teže snega ni vzdržala. A v svojem času je predstavljala pomemben inženirski dosežek, saj je šlo za inovativno zasnovo, ki je uspešno reševala zahteven problem. Takrat so bila sicer že izvedena prekritja v podobnem historičnem kontekstu, na primer v bližnjem Salzburgu, a nikjer ni bilo treba pred vremenskimi neprilikami ščititi tako velike površine – skoraj 2000 m². Sprva je bilo po Plečnikovi zamisli letno gledališče odprto, a so sitnosti pri organizaciji dogodkov, ko je občinstvo zaradi nepredvidljivega vremena pogosto moralo pod dežniki hiteti v bližnjo Dramo, pristojne prepričale o nujnosti prekritja.

Marinček je razvil minimalistično rešitev, pri kateri je na eni strani jeklenice vpel v zidove stavbe, na drugi pa v ostaline rimskega zidu ob Grabnu. Streha se je spuščala od odra proti Emonski in zlagala proti Zoisovi cesti ter se je z detajli in ritmom nevsiljivo umestila v občutljivo historično strukturo. Streha je ob odprtju doživela topel sprejem v medijih, kasneje je bila vključena v prvi celovit pregled premičnih streh po svetu, ki so ga pripravili raziskovalci v Stuttgartu, rešitev pa je avtor tudi predstavil na kongresu v Londonu leta 1975, namenjenem tej temi. Priznanje v domačem prostoru je pomenila tudi nagrada za iznajdbe in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča leta 1975, njen uspeh pa se morebiti najbolje kaže ravno v dejstvu, da ni bila posebej opažena, dokler ni bila nepovratno izgubljena.

Nova streha

Omenjeno pa ne velja za novo streho, ki jo je zasnoval arhitekt Peter Gabrijelčič. Nekdanjega dekana ljubljanske Fakultete za arhitekturo so povabili k sodelovanju kmalu po tem, ko se je pokazalo, da ne bo mogoče samo prenoviti in posodobiti Marinčkove zasnove. Ob porušitvi je namreč prišlo do obsežnih poškodb na stavbi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, v katero je bila streha vpeta, zaradi katere je bistveno ogrožena njena stabilnost. Zato je bil primoran iskati drugačno rešitev s samostojno konstrukcijo, pri čemer je glavni izziv predstavljalo načrtovanje podpornih konstrukcij za horizontalne sile pletenic premične strehe (t. i. uteži). Zaradi prostorskih omejitev je bilo izključeno zlaganje v prečni smeri (kot pri prejšnji strehi). Kot poudarja Gabrijelčič, je imel med skoraj leto trajajočo raziskavo konstrukcijskih, funkcionalnih in likovnih možnosti na mizi okoli dvanajst variant, predstavil pa je tri: prva je predvidevala v celoti pomično streho in vpenjanje pletenic med dvoje močnih konstrukcij, druga pomično streho nad avditorijem, vpeto na eni strani v konstrukcijo odra s fiksno streho, pri tretji pa opustitev premikanja platna in pokritje celotnega prostora z nepomično transparentno streho.

Preko sodelovanja vseh pristojnih služb se je nazadnje izoblikovalo stališče, da obe možnosti s pomično platneno streho zahtevata preveč robustne in zato moteče masivne konstrukcije znotraj avditorija. Zato so se odločili za tretjo možnost, ki jo avtor opiše kot »stalno pokrito in lahko transparentno streho na razmeroma tankih stebrih v rastru obstoječih stebrov.«

Takšne rešitve omogoča uporaba sodobne tehnologije. Stalno pokritje gledališča Križanke bi tako omogočilo izvajanje kulturnih programov Zavoda skozi celo leto (tudi pozimi). Transparentna streha pričara odprtost prostora.« Svoj predlog je Gabrijelčič podprl z vizualizacijami, ki res prikazujejo razmeroma elegantno in izredno prosojno konstrukcijo.

A streha, ki se danes pne nad letnim gledališčem, se močno razlikuje od teh idealiziranih prikazov. Sestavlja jo 13 masivnih ločnih jeklenih nosilcev z razponom do 35 metrov, ki so medsebojno povezani in montirani na 8 dvanajstmetrskih stebrov, jekleni skelet pa je prekrit s svetlo sivim platnom, ki ga ob strani dopolnjujejo premične bočne zavese, ki se samodejno zaprejo v primeru premočnega vetra. Konstrukcija je masivna, industrijska. Od zamišljene elegance in prosojnosti ni ostalo dosti.

Gabrijelčič pojasnjuje razloge za drastične spremembe predlagane zasnove: »Sprva smo predvideli na mestu stare strehe lahko samostoječo strešno konstrukcijo na 18 vitkih stebrih (tako kot pri stari strehi). Strešna konstrukcija je bila sestavljena iz tankih jeklenih lokov, med katerimi so bile vpete ogrevane transparentne pnevmatske leče. Zaradi zahtev spomeniškega varstva smo zmanjšali število stebrov za polovico, torej vsega na štiri v vrsti. To je zahtevalo večje razpone med stebri in posledično večje dimenzije strešnih nosilcev ter njihovo dodatno zavetrovanje z jeklenimi diagonalami. Upoštevati smo morali tudi zahtevo o začasnosti, to je o možnosti demontaže konstrukcije in njeni ponovni uporabi na drugi lokaciji. Detajli spojev in dimenzije posameznih konstrukcijskih sklopov so na ta način postali manj elegantni kot pri prej predvideni varjeni izvedbi.

Sem soavtor idejne zasnove in sem sodeloval tudi v vseh kasnejših fazah projekta, ki pa je postal na koncu rezultat timskega dela v dobrem in slabem. Ali bolje rečeno, rezultat številnih kompromisov zaradi nenehno spreminjajočih se robnih pogojev. Tako, na primer, naj bi se streha proti Zoisovi zaključila s previsom, ki bi imel le 20 cm debel rob (s tem bi bila ustvarjena iluzija tanke strehe). A je tik pred zdajci prišla direktiva, da se mora streha zaključiti pri stebru (s tem se je razgalil 60 cm visok nosilec).«

Kot je razvidno iz povedanega, je prihajalo med načrtovanjem do večkratnih sprememb ali dodatnih zahtev tako s strani investitorja kot varstva, kar je ob forsiranju hitre rešitve pripeljalo do iznakaženosti zamišljene zasnove – do izgube transparentnosti in slabo izpeljanih detajlov, zaradi katere streha spominja bolj na hangar kot na eleganten in lahkoten svod, ki je bil želja vseh vpletenih.

A zakaj tako nepovezano delovanje pri zgodovinsko in kulturnozgodovinsko tako pomembni stavbni dediščini, ki jo je ključno preoblikoval naš največji arhitekt in je (šele) od leta 2016 zaščiten kot spomenik državnega pomena (pa še takrat po zaslugi Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, ki je pripravilo predlog)? Med ljubitelji arhitekture in kulturne dediščine še vedno odmeva uvrstitev Plečnikovih zbranih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Mogoče pa je nekoliko neopaženo ostalo dejstvo, da poleg bežigrajskega stadiona tudi Križanke niso bile uvrščene v končni izbor, čeprav v njem najdemo ambient Vegove ulice, ob kateri se nahajajo.

»To je bilo tudi vprašanje ekspertov ICOMOS-a ob evalvaciji predlaganih del za vpis,« pravi Irena Vesel, konservatorka, ki je pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) odgovorna za celoten Plečnikov opus, in pojasni razloge za to izpustitev: »Za vpis na UNESCO svetovni seznam ni dovolj, da ima dediščina izražene in dokazane vrednote. To je sicer osnova, na kateri temelji izbor, a za vsako dediščino mora država predlagateljica zagotavljati tudi urejeno pravno varstvo dediščine, lastniško urejena razmerja, soglasje lastnikov k vpisu, konservatorski načrt in načrt upravljanja, kar vse zagotavlja ohranitev spomenika. Kot vsi vemo, pri Križankah zaradi nerešenega lastništva in upravljanja (Mestna občina Ljubljana, Festival Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), ter še nejasnih programskih smeri v prihodnosti tega v letu 2021 še ni bilo možno zagotoviti.«

Težavno sobivanje

Veselova s tem nakaže srž problematike, ki je v neurejenih in nerazčiščenih odnosih med souporabniki Križank. V nekdanjem samostanu že od njegove preobrazbe v kulturno središče sobivata Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in Festival Ljubljana. Prva se je v nacionalizirane prostore križniškega reda naselila kmalu po vojni, še pred začetkom obnovitvenih del, med večletnim procesom prenove pa je dozorela odločitev, da se v kompleks umesti še prostore za poletni festival po vzoru podobnih sočasnih ustanov po Evropi. Plečnik je prenovo oblikoval v skladu z lastnim načelom o demokratičnem javnem prostoru, z mislijo tako na mlade, ki bodo tu razvijali svoj odnos do umetnosti in lepega, kot na širšo javnost, ki ji bodo preddverje in avditorij služili kot nov, odprt javni prostor. Rezultat je obveljal (tudi po zaslugi podpore takrat še mladega umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je prenovo spremljal kot sodelujoči strokovnjak in podpornik) za uspeh in poslednjo mojstrovino mojstra, ki konca del ni dočakal. Delo sta po njegovi smrti nadaljevala njegova učenca in pomočnika Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta uredila tudi odprt letni avditorij v nekdanjem samostanskem vrtu.

Od teh začetkov je minilo več desetletij, prav letos tako 70-letnico praznuje Festival Ljubljana. Obe ustanovi sta v tem času močno prerasli začetne okvirje in zdi se, kot da so Križanke postale premajhne za dva. Oblikovna šola, ki je skozi leta razvila več smeri izobraževanja likovnikov in oblikovalcev, tako danes deluje na več lokacijah po celem mestnem središču; poleg Križank še v Vurnikovi športni dvorani na Taboru in na Roški 2, kjer sicer domuje Srednja ekonomska šola. To je logističen izziv za zaposlene in dijake, ki so zaradi več lokacij prisiljeni tudi v daljše urnike.

Po drugi strani je močno zrasel tudi Festival, ki danes letno izvede že preko 200 prireditev, s katerimi v prizorišča po celem mestu privablja svetovno znana umetniška imena iz tujine (npr. José Cura, Anna Netrebko, Riccardo Mutti, redni gost Valerij Gergijev in drugi). Prepoznavna kulturna znamka, ki že od leta 1994 deluje pod vodstvom Darka Brleka, si zato danes želi, da bi svoje dejavnosti lahko optimizirala in združila na enem mestu, idealno – oziroma edino – možnost za to pa vidijo v prevzemu celotnih Križank:

»Programska zasnova Križank je že od začetka neustrezna, saj narava dela obeh inštitucij ni skladna. Tako Festival Ljubljana s svojim delovanjem moti delovni proces SŠOF, kot tudi šola otežuje izvedbo prireditev v Križankah. Šola je v desetletjih razvoja razširila svojo programsko shemo, s čimer so povečali kapacitete in vpisali več učencev, ki trenutno nimajo primernih prostorov za izobraževanje, zato je bistveno, da jim država zagotovi primerno mesto za šolo. Šola že sedaj deluje na več lokacijah. Festival Ljubljana za kvalitetno izvedbo svojega programa potrebuje dodatne prostore ne le za izvedbo prireditev, temveč tudi za nemoteno delovanje uprave zavoda, za garderobe, rekvizite, tehnično opremo … S tem namenom si Festival Ljubljana prizadeva za pridobitev kompleksa Križank v celoti.«

A vodstvo šole situacijo vidi drugače. »Razmere, ki jih imamo, so seveda velik izziv za organizacijo dela. Zanimivo, da redkokoga naš urnik odvrne od namere, da bi se vpisal k nam. Ni idealno, je pa obvladljivo in nikakor trenutne razmere ne morejo biti razlog, da bi po vseh desetletjih zato kar odšli iz Križank. V Križankah se počutimo več kot odlično, čeprav nas drugi prepričujejo v nasprotno. Tu je v osnovi vse dorečeno. Festival ima svoj festivalski prostor, tako zunanji (poletno gledališče), kot tudi notranji (Viteška dvorana), mi svoje prostore, kjer izvajamo pouk in vse kar sodi zraven. Festivalski dogodki so zvečer, naš pouk večinoma dopoldan. Tu ni nobenih težav, težave so zgolj v pohlepu posameznikov.« Tako zatrjuje ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj, ki je v svojem stališču neomajen. Leta 2019 je skupaj s skupino zaposlenih na šoli pripravil peticijo Križanke niso naprodaj, ki jo je podpisalo preko 7000 nasprotnikov predvidene izselitve šole, skupaj z dijaki pa so organizirali tudi protest pred državnim zborom. Povod je bil dogovor med šolskim ministrstvom pod vodstvom Jerneja Pikala in Mestno občino Ljubljana, izražen v pismu o nameri, ki predvideva izselitev SŠOF iz Križank do 1. septembra 2022. Ob tem je ministrstvo šoli zagotovilo, da bo pravočasno zgrajena nova šolska stavba na parceli ob Roški cesti, kjer so pred leti nameravali graditi kompleks treh umetniških akademij, ob novi šoli pa je predvidena tudi »izgradnja telovadnice za potrebe SŠOF in Srednje ekonomske šole, ki deluje na Roški ulici 2, zunanjih nepokritih športnih površin, drugih zunanjih šolskih površin, zaklonišča in podzemnih parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce. V ta namen že potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja, s katerim je potrebno spremeniti občinski podrobni prostorski načrt za območje med Poljansko in Roško cesto ter Strupijevim nabrežjem, kjer se poleg novogradnje SŠOF načrtuje še novogradnja Akademije za likovno umetnost in Študentskega doma. Rok izvedbe novogradnje SŠOF je vezan na potek in realizacijo vseh faz, ki so potrebne za pripravo strokovnih podlag za načrtovanje in gradnjo.« (Uradni odgovor ministrstva na pisno poslansko vprašanje v zvezi s prodajo Križank ob koncu leta 2019.)

Ravnatelj Markelj sicer izraža podporo, a tudi skepso ob obljubah. »Morda se projekt celo realizira, smo namreč bližje kot kadarkoli. Skrbi nas skromno odmerjanje kvadrature, ki se ravna po osnovnošolskih standardih, pa še ti so iz nekih časov, ki jih danes ni več. Tako se celo lahko zgodi, da bomo veseli novih čevljev, a kaj, ko bodo morda dve številki premajhni. Sicer pa smo veseli, da se premika v smeri rešitve, da le ne bo trajalo 25 let, tako kot prejšnji podoben projekt na takorekoč isti lokaciji. Tu smo upravičeno nezaupljivi.«

Medsebojna nezaupljivost je očitna in je na najslabši način prišla do izraza pri porušitvi pomične strehe nad avditorijem. Tedaj je bila stavba šole močno poškodovana, podrta streha je namreč za seboj potegnila sidra v samostanskih zidovih, ki so bili ob izrutju močno načeti. Zato je vodstvo šole naročilo pregled stavbe Zavodu za gradbeništvo, zaskrbljujoči izsledki raziskave pa so bili razlog, da niso mogli dati soglasja Festivalu za ponovno sidranje strehe v stavbo. Direktor Festivala Darko Brlek je nato šolo prijavil gradbenemu inšpektorju, da bi dosegel prepoved uporabe stavbe in izselitev šole. Do tega sicer ni prišlo, je pa na tiskovni konferenci Brlek povedal, da je vodstvo šole poročilo o stanju šole skrivalo pred njimi, medtem ko so sami pripravljali projekt prenove strehe, vse to pa da se dogaja na račun varnosti mladih uporabnikov stavbe. Ravnatelj SŠOF na drugi strani obtožbe zanika in spomni, da ob porušitvi strehe in poškodovanju šolskega poslopja Festival vodstva šole niti ni seznanil z dogodkom, niti ne ve, da bi obstajal kakšen uraden zapisnik o nesreči. Na tej točki je zadeva dobila pravdarske poteze, ki močno ustrezajo predstavi, ki jo Slovenci gojimo o samih sebi.

Dejstvo, ki štrli iz kopice medsebojnih obtožb in pritiskov preko institucij in medijev, pa je naslednje: eden osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v Ljubljani, ki v sebi nosi plasti njene bogate zgodovine s pečatom njenega najbolj prepoznavnega arhitekta, je v slabem stanju, ki je posledica slabega upravljanja. Pravno je v lasti ministrstva 52 odstotkov, v lasti občine pa 48 odstotkov Križank; država že zdaj za del kompleksa plačuje občini najemnino, solastnika pa očitno nista uspela zagotoviti primernega upravljanja s takim spomenikom. To v pogovoru poudari tudi arhitekt mlajše generacije Andraž Keršič, ki je kot pomočnik profesorice Maruše Zorec v preteklih letih bogastvo prostorskih konceptov Plečnikovih prenov raziskoval skupaj z domačimi in tujimi študenti na Fakulteti za arhitekturo, ki domuje v neposredni soseščini nekdanjega samostana, na drugi strani »grabna«. Kot pravi, Križanke nimajo izdelanega konservatorskega načrta, ki ga zakon zahteva, kadar gre za poseg v strukturne elemente kulturnega spomenika. Temu pritrjuje tudi odgovorna konservatorka Veselova: »Pogovori in dogovori med lastniki Ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana trajajo že kar predolgo, stanje objekta pa je iz leta oz. iz meseca v mesec slabše. Oboji se lotevajo sanacije najnujnejših del, tako, da se objekt minimalno vzdržuje. Taka pot ni pravilna, saj je projekt potrebno obravnavati celostno in raziskati vsak kotiček ne glede na lastništvo. K izdelavi konservatorskega načrta morata pristopiti oba lastnika, kot tudi k projektu statične sanacije. Po izdelavi projekta pa se lahko posegov lotimo fazno, glede na ogroženost.«

Spregledano bogastvo Plečnikove prenove

Prav ta pristop minimalnega vzdrževanja je eden glavnih problemov tudi po mnenju Keršiča, ki je ob delu s študenti pridobil vpogled v kompleksno zgodbo prenove. Križanke sicer niso še dobile monografske obdelave, je pa izčrpen vir za raziskovalce in zainteresirane obsežen zbornik, ki ga je uredil dr. Luka Vidmar in je izšel leta 2018 v založništvu Šole za oblikovanje ob njeni 70-letnici. Med prispevki številnih avtorjev Keršič izpostavi poglavje o povojni prenovi, ki ga je obdelala umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič. S pomočjo tega in drugih virov so v raziskavi, ki je bila javnosti predstavljena tudi na razstavi v Plečnikovi hiši, razkrili tudi v strokovni javnosti slabše poznane podrobnosti posegov Plečnika, njegovih pomočnikov Bitenca in Molke ter naslednikov. Tako na primer ni širše znano, da je prostor neposredno ob Križankah, ki ga danes dojemamo kot del njegove celote, Plečnik oblikoval že pred vojno, in sicer z zasnovo javnega stranišča neposredno ob Ilirskem stebru in otroškega igrišča za njim, v mali parkovni površini med obzidjem Križank in Vegovo ulico.

Stranišče je danes spremenjeno v transformator, igrišče pa je bilo prav tako opuščeno; današnjo parkovno podobo mu je dal arhitekt Marjan Ocvirk, ki je načrtoval tudi več drugih posegov ob in v samostanu. Do teh je Keršič kritičen, ker po eni strani s povzemanjem Plečnikovega jezika vnašajo zmedo tudi med bolj poučene obiskovalce, po drugi strani pa ne spoštujejo nekaterih ključnih prostorskih idej, ki so po njegovem mnenju med bolj pomembnimi vidiki Plečnikove ustvarjalnosti. Tak je primer tehnične kabine na podestu nad avditorijem, ki je prekinila nekdanjo vizualno os preko galerije med Zoisovo in Trgom francoske revolucije. Ta pogled je sicer že dolgo zaprt tudi zaradi menjave vrat s prosojno železno mrežo pri nekdanjem vhodu v avditorij za Aškerčevim spomenikom s polno pločevinasto ploščo, ki je namenjena v prvi vrsti zapiranju pogleda v avditorij nepovabljenim – oziroma tistim, ki niso plačali vstopnine. Iz istega razloga je Festival pred leti uvedel zapiranje javnih površin okoli obzidja, ki so vedno privabljale radovedne poslušalce, s tem pa nase tudi usmeril bes tistih, ki so v tem prepoznali nedopusten poseg v javni prostor. »Za Plečnika pa je značilno ravno obratno, odpiranje prej zaprtih prostorov javnosti. Ena od prvotnih idej za Križanke je na primer predvidevala med preddverjem in letnim gledališčem odprto dvorano v pritličju samostanske stavbe, podobno kot je to napravil z radikalno preobrazbo Stebriščne dvorane na Hradčanih v Pragi,« pravi Keršič. O odpiranju govori tudi shema, ki so jo pripravili študenti in prikazuje razliko med nekdanjim zaprtim obodom samostana in na številnih mestih z okni in vhodi odprtim zidom po prenovi, ki so namenjeni večji dostopnosti bogastva dediščine najširši javnosti, o čemer je pisal na tem mestu tudi Miloš Kosec. Po drugi strani v neposredni soseščini o tej humanistični širini Plečnikovega snovanja govorijo ravno najbolj vsakdanji, celo prozaični objekti, kot je poleg latrine in igrišča na primer še na drugi strani trga postavljen okrogli kiosk, ena od mnogih tovrstnih Plečnikovih intervencij, ki so bile vedno v funkciji bogatenja prostora, tako v simbolnem in estetskem kot v funkcionalnem smislu.

Pod streho

Keršič izrazi še pomisleke nekaterih v stroki, da streha nad letnim gledališčem navsezadnje mogoče niti ni smiselna in potrebna, saj funkcijo pokritega avditorija že uspešno opravljajo druge dvorane, medtem ko si je Plečnik tu zamislil gledališče pod odprtim nebom. Ideja koncerta pod zvezdami v središču Ljubljane gotovo tudi danes ni manj vabljiva, o tem priča denimo uspeh poletnih kino predstav na grajskem dvorišču, katerih popularnosti ne zmanjšujejo odpovedi zaradi vremena in nadomestni termini v kinodvorani. Festival z zvenečimi imeni in zahtevnimi produkcijami seveda ni isto kot kino projekcija, a če je bila prejšnja streha razumljena kot nujno zlo pri zagotavljanju organizacije, ki v primeru lepega vremena še vedno omogoča enostavno odpiranje, je organizatorska pragmatičnost najprej pripeljala do zapiranja strehe čez celo poletje, nazadnje pa do sedanjega objekta, ki bo poglede (ne le v smeri neba) zapiral čez vse leto. Tako avtor strehe Gabrijelčič kot vodstvo Festivala sicer poudarjajo, da gre za začasno rešitev, ki bo »služila namenu do trenutka, ko bo omogočena celovita prenova kompleksa Križank«. Tak je bil navsezadnje tudi pogoj spomeniškega varstva. A tovrstna prokrastinacija v mestu večnih gradbenih jam (tudi na mestu nekdanjih zaščitenih spomenikov), makadamskih parkirišč in »začasnih« paviljonov kljub zagotovilom pristojnih vzbuja upravičene pomisleke. Cena s tem pridobljenega časa za bolj fokusirano in celovito skrb za dediščino nekoč v prihodnosti ni majhna – investicija je ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov.

Podrta streha je pod seboj razkrila slabo stanje. Kot prvo seveda načeto statično trdnost stavbe nekdanjega samostana, proces njene menjave pa je razkril skrhanost odnosov med njenimi lastniki. (Pri tem se redkokdo še spomni na nedokončani denacionalizacijski postopek, v katerem si nekdanji lastnik, redovniški red križnikov, prizadeva za vračilo cerkve, ki je eden od biserov (baročne) sakralne arhitekture v Ljubljani, a je le redko dostopen javnosti. Postopek se po besedah Festivala nahaja v zaključni fazi, potrebno pa je »preveriti še nekatera dejstva, ki so odločilnega pomena za dokončno odločitev upravnega organa«.)

Rezultat tega procesa – nova streha – tako ni samo arhitekturno nezadovoljiva rešitev, ampak nič manj kot simptom širšega dogajanja v družbi. Na eni strani razkriva neodgovornost javnih institucij, ki bi morale biti zgled skrbi za kulturne spomenike, igre interesov in slaba komunikacija varuhov javnega interesa pa ogroža njihov obstoj. Ni mogoče spregledati vloge za varstvo dediščine pristojnega zavoda, ki je tudi v drugih primerih deležen kritik zaradi šibkosti pred vplivnimi naročniki, po drugi strani pa togost varstvenih režimov sama pogosto odločilno prispeva k propadanju manjših, a za kulturno bogastvo naselij in kulturne krajine nič manj pomembnih biserov dediščine. Vse to pa spodjeda zaupanje in zavest skupnega dobrega v deželi, kjer te že tako močno primanjkuje.

Prispevek je bil marca 2022 prvotno objavljen v reviji Outsider.

The post Nerešene Križanke appeared first on Prelom.

Javne, medijske in ne nazadnje politične diskusije o zeleni prihodnosti Ljubljane, mesta, ki je bilo leta 2016 ovenčano z nazivom zelena prestolnica Evrope, se pogosto dotikajo problematik zelene mobilnosti, ločevanja odpadkov, zmanjševanja hrupne onesnaženosti, promoviranja trajnostnih in domačih industrij ter spodbujanja zelenega turizma. Redko pa se tovrstni diskurzi in kasnejša udejanjanja v praksi lotevajo področij, kot so kultura, umetnost in ostali kreativni sektorji, ki se zaradi svoje navidezne nepomembnosti skrivajo pod krinko prepričanja, da imajo zanemarljiv vpliv na družbeno dobro, kaj šele na zeleno prihodnost mest in okolja. Kultura in umetnost sta v širšem kontekstu svetovne podnebne krize tako opaženi šele, ko jih posameznik iznakazi zavoljo manifestacij različnih protestnih akcij (paradižnikova juha na sliki Vincenta Van Gogha), ali takrat, ko prostovoljno stopita iz ozadja in sprejmeta del krivde za svetovno podnebno krizo, breme katere bi moral na svojih plečih konec koncev čutiti sleherni posameznik. Spomnimo se ekoloških katastrof, ki so jih okolju zadali glasbeni festivali in ne nazadnje vse hitreje rastoči modna in filmska industrija, ki zavoljo tempa hiperprodukcije v obtok ponujata hitre produkte, ki jih sodobni konzument sprejme in pogoltne brez slehernega občutka krivde, da je s svojo potrošnjo dodal svoj delček v mozaik svetovne podnebne katastrofe. Da je tudi kulturno-kreativni sektor sokriv za vse hitrejšo ekološko erozijo mest in držav, je jasno tudi zaradi evropskih iniciativ in programov, ki nastajajo kot odgovor na vse glasnejšo parolo »there is no planet B«, ki jo je mogoče slišati na domala vsakem protestu za podnebno pravičnost. Odgovor na to je zagotovo tudi evropski projekt z naslovom novi evropski Bauhaus,[1] za katerega je bilo v letih 2021–2022 namenjenih približno 85 milijonov evrov, promovira pa ponovno vračanje k naravi, trajnostne izdelke in rešitve ter transdisciplinarnost. Ne pozablja niti na mlade ustvarjalce, ki jih sicer s spodbudnimi nagradami za inovativnost novači k nadaljnji produkciji trajnostnejših, kakovostnejših in lokalnih produktov, v svojem laboratoriju pa povezuje različne ljudi, s čimer naj bi ustvarjal prostore novih trajnostnih praks. In čeprav se tovrstne iniciative v teoriji zdijo kot dobre iztočnice za zeleno produkcijo, se v praksi izazujejo za nepotrebna ukalupljanja umetnikov, ki namesto takšne umetnosti, ki bi v svojem bistvu prav zares težila k bolj premišljeni, zeleni produkciji, ustvarja takšno, ki ustreza razpisnim pogojem, ne pa tudi umetniškim ambicijam posameznikov, kaj šele željam in potrebam publike. Umetniški aktivizem tako redko doseže svoj namen, sploh zato, ker zanj izve okrnjeno število pičlih navdušencev tovrstnih performativnih praks. V sledečih odstavkih bomo znotraj kulturnega in kreativnega sektorja raziskali prav takšne »trajnostne« prakse v Mestni občini Ljubljana, ki so vse pogosteje plod ravno vnaprej zastavljenih programov ter domačih in evropskih razpisov, le redko pa tudi plod iniciativ posameznikov, društev in ne nazadnje odločevalcev.

Ekološko angažiranost v umetnosti in kulturi bi lahko opredelili glede na način angažmaja. V tem oziru je treba razlikovati trajnostne prakse, ki se poslužujejo trajnostnih načinov ustvarjanja končnih produktov in storitev, ter na drugi strani umetniške akcije, intervencije ali uprizoritve, ki ekološka vprašanja razpirajo na ravni vsebine. Prav vsebinsko naravnanost k temam okolja, ekologije, nizkega ogljičnega odtisa ter narave spodbuja evropski projekt ACT: Art, Climate, Transition (ACT),[2] ki druži umetnike z zanimanjem za teme ekologije in narave. V Ljubljani se je projektu pridružil zavod Bunker, ki je s svojim programom pogovorov, povezovalnim laboratorijem med znanstveniki in umetniki, festivalom, predstavami ter drugimi performativnimi praksami pomemben soustvarjalec projektov, ki si drznejo pogledati onkraj meja klasičnih performativnih praks. Tako je Bunker v okviru programa ACT ljubljanski javnosti ponudil štiri performanse in predstave slovenskih umetnikov, ki vsak na svoj način problematizirajo krizo narave ali še bolje, krizo človeštva (Mnogovrstne pokrajine, TRANS-Plant, Za narodovo zdravje ter Arhiv samozadostnosti).[3] Seveda zavod Bunker v produkciji del, ki skušajo opozarjati na pomembna vprašanja, ki se tičejo propada narave, ne ostaja edini. Sodelovanje pri projektu ACT je namreč mogoče opaziti tudi v Mladinskem gledališču, ki je letos produciral projekt Krize[4] avtorja in režiserja več uspešnih predstav, ki vsakič znova problematizirajo trenutno družbeno realnost, Žige Divjaka. Kljub jasnemu cilju krovnega programa ACT in iz njega izhajajočih projektov pa se tudi na tem mestu odpira vprašanje o dosegu in ne nazadnje učinku, ki ga taki projekti sploh imajo. Dokler bo teh projektov malo in bodo omejeni na prestolnico, je učinek in doseg mogoče predvideti, sploh glede na to, da so glavna gonila projektov ravno razpisni pogoji, njihova publika pa sestoji iz tistih, ki so že prepričani, ne pa tudi tistih, ki bi to šele morali postati.

Lahko bi rekli, da se zdi tema narave in ekologije na prvi pogled vse bolj zaželena in da se prav zato v različnih inštalacijah ali celo kot krovna tema, iz katere izhajajo različni projekti, znajde na skupinskih razstavah Mestne galerije, v performansih in transumetniških praksah Galerije Kapelica in v ostalih prostorih, ki kažejo posluh za tovrstne teme. Kljub jasnemu zanimanju za teme ekologije in narave znotraj neinstitucionalnih gledališč in drugih svobodnjakov, ki jim že v osnovi pripisujemo večjo angažiranost, celo političnost in splošno naklonjenost k polemičnim temam, bi si bilo smotrno zastaviti vprašanje, kako so tovrstne teme in še bolje načini, na katere so teme podane, sprejete med ljubljanskim občinstvom. Pri performansih, ready-made aktih, hepeningih ter tudi neposrednih umetniških intervencijah v javni prostor se namreč vedno zastavlja vprašanje o razumevanju tovrstnih dogodkov med občinstvom ter ne nazadnje o ciljni publiki, ki pa je vse prevečkrat omejena na stroko in redke ljubitelje sodobne umetnosti. Vse od Duchampove Fontane dalje se namreč bodemo z vprašanjem, kaj vse je lahko umetniško delo in kako ga ovrednotiti, ko mu je odvzeta ničkolikokrat videna forma in je namesto te izmišljena nova. Konceptualizem umetnosti, ki najpogosteje zraste iz filozofske, sociološke ali druge teoretske podstati, tako prevečkrat zabriše vsebino, ki jo je brez zapisanega idejnega koncepta umetnika pogosto tudi težko razumeti. Tovrstne performativne prakse so sicer eden najbolj vrednih in tudi najbolj zapostavljenih oblik umetnosti pri nas, čeprav ostajajo še kako žive, gibke in tudi ene redkih, ki kažejo zanimanje za probleme sodobne družbe. Takšna umetnost, sploh če poskuša opozarjati, premakniti ali kako drugače deloma rekonstruirati družbenopolitično realnost, je prav zaradi svoje neulovljivosti prevečkrat preslišana ali napačno razumljena, s čimer pa teme, kot so narava, ekologija, politika in druge, ostajajo v domeni redkih avtorjev, ki so se s svojimi eksperimenti uspeli prebiti v institucionalne vrste (tak primer je zagotovo že omenjeni gledališki režiser Žiga Divjak).

Še bolj kot na ravni vsebine pa se ekološki vidik umetnosti, kulture in kreativnih industrij zdi pomemben na ravni njihovega procesa ustvarjanja. Ker se ves čas dotikamo širokega polja kreativnih in kulturnih industrij, ki zajemajo širok spekter področij,[5] bi bilo smotrno pod drobnogled vzeti vsakega od področij in ga v kontekstu zelenih praks obravnavati posebej, na tem mestu pa se bomo zgolj za namen orisa problematike lotili primera filmske industrije. Področje filmske industrije in z njo povezane ekološke prakse težko posplošimo na gola dejstva, saj se vsak filmski projekt odvija po svoje in v zanj določenih gabaritih. Slovenske produkcijske hiše, ki so, mimogrede, večinsko stacionirane ravno v Ljubljani, se namreč med seboj razlikujejo že po načinu izpeljave filmskih projektov, v katerih je lahko na dnevni bazi udeleženih od petnajst do tudi več sto ljudi. Nekateri producenti se zeleni filmski industriji zavežejo že s prijavo na katerega od evropskih razpisov (MEDIA mini slate ali MEDIA co-development), ki od producenta terja natančno predpripravo zelenih smernic njihovega projekta (v mislih imamo ločevanje odpadkov, preudarno uporabo plastenk, transport ipd.), a slednje nažalost prevečkrat ostanejo le gole črke na papirju.

Podobno je tudi z glasbenimi in drugimi festivali, ki spodbudo za zelene rešitve nemalokrat najdejo ravno v razpisnih pogojih svojih financerjev. Tako se ljubljanska Škisova tržnica, ki velja za enega največjih družabnih festivalov med mladimi, ponaša z nazivom prva EKO prireditev v Sloveniji, ki obljublja sprotno odvažanje odpadkov, ločevanje ter Snagino izobraževanje prostovoljcev, ki so na festivalu zadolženi za odpadke. In če bi pogledali še nekaj kilometrov zahodneje od Ljubljane, bi lahko na festivalu MetalDays[6] našli prakse, ki ne zadevajo le ločevanja odpadkov, temveč težijo k tistemu, k čemur bi po našem grobem preletu, tako v teoriji kot tudi v praksi, morala težiti naša umetnost – k ponovnemu sožitju človeka in narave. Žal pa tudi vpeljava teh praks ne prizanese festivalom, ki morajo zaradi drugačnih apetitov odločevalcev bodisi skrčiti svoje prostore bodisi se za vedno izseliti iz domačega okolje.

Tako bi si upali trditi, da se v vsaki kreativni ali kulturni industriji znajde nekaj spornega ali če hočete, prostor za izboljšavo (pri modni industriji bi se lahko ustavili pri dejstvu, da se za proizvodnjo ene bombažne majice porabi 2700 litrov vode, pri čemer si Slovenci z ostalimi potrošniki delimo kolektivno krivdo potrošnje in posledično množične produkcije). Kot primer dobre prakse na področju modne industrije, arhitekture in oblikovanja je v tem oziru mogoče izpostaviti podeljevanje naziva odličnosti Made in Slovenia,[7] ki ga podeljuje Center za kreativnost. S tem ne samo promovira slovenske izdelke, temveč tudi povezuje različne industrije, ki z globljim premislekom ustvarjajo trajnostne in kakovostne izdelke, s čimer pa stremi točno k tistemu, k čemur bi morali stremeti vsi skupaj – k trajnostni uporabi, ki dela počasi, premišljeno in z zavedanjem, da smo na planetu Zemlja le gostje. To zavedanje bi namesto na ravni razpisov in projektov morali začeti razpirati tudi na ravni diskurza, s pomočjo katerega bi skozi sito spustili le takšne projekte in iniciative, ki dejansko stremijo k predrugačenemu pogledu na vlogo umetnosti. Ker si vrednotenje domačih in evropskih iniciativ zasluži globlji premislek in ne samo mimobežne zastranitve, naj zapisano služi kot uvod v omenjeni diskurz, ki bo v prihodnji številki ponudil celosten uvid v zelene iniciative, na čelo katerih je postavljen ravno večmiljonski evropski projekt – novi evropski Bauhaus.

The post Zeleno, ki te ljubim zeleno appeared first on Prelom.

Rok Rozman je član kolektiva Balkan River Defence, ki se z različnimi akcijami zavzema za zaščito balkanskih rek. Lani se je osredotočil na Savo in se v celovečernem dokumentarnem filmu Ena za reko: zgodba Save podal po 251 kilometrih naše najdaljše reke. Megalomanski gradbeni načrti predvidevajo kar 12 novih jezov, ki bi popolnoma spremenili tok reke in močno posegli v naravne habitate v in ob njej. Glavna dejavnost se obeta prav v Ljubljani in njeni okolici, kjer so načrtovane kar štiri nove hidroelektrarne (Tacen, Gameljne, Šentjakob in Zalog). »Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi to bistveno vplivalo tudi na mikroklimo: »Z drugimi besedami bi še doprinesla k nastajanju megle.« V meglo pa so zaviti tudi interesi, povezani z gradnjo hidroelektrarn in dolgoročne posledice tako obsežnih posegov.

Z različnimi akcijami in dokumentarnim filmom Ena za reko: zgodba Save se zavzemate za ohranitev naravnega toka reke Save, kjer ta še ni zajezena zaradi hidroelektrarn. Kakšni so načrti gradbeno-energetskih lobijev s Savo in kaj je z njimi narobe?

Z iniciativo Balkan River Defence smo se lani, po šestih letih delovanja večinoma v državah južnega Balkana, odločili, da glavni fokus namenimo Savi. Pozitivni razlog za to je bilo dejstvo, da so se v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Albaniji domačini ter organizacije tako dobro organizirali, da zdaj sami uspešno branijo svoje domače reke, negativni razlog pa je bil razgrnitev načrtov za do 12 novih jezov na slovenski Savi, ki je večini naše ekipe domača reka. Zaradi tega smo peti Balkan Rivers Tour izvedli na naši najdaljši reki, med veslanjem po njenih 251 kilometrih pa smo posneli tudi material za celovečerni dokumentarni film Ena za reko: zgodba Save. S pomočjo štirih kajakašev predstavi našo najdaljšo in najbolj zeleno reko, ki je med Slovenci in Slovenkami precej slabše poznana, kot bi si morda mislili. Seveda se del filma dotika tudi načrtov za nove jezove, saj je od njihove izvedbe odvisna prihodnost te reke.

Vsi jezovi, z izjemo enega, so načrtovani na srednji Savi; med Tacnom in Zidanim Mostom. Če se načrti hidroenergetikov, gradbenikov in mnogih politikov uresničijo, bi to pomenilo, da bi na tej relaciji vsakih sedem do osem kilometrov stal jez in bi iz zadnjega večjega prosto tekočega dela Save – ki si je, mimogrede, v zadnjih dveh desetletjih izjemno ekološko opomogel in zdaj spet gosti funkcionalne ekosisteme, ki so pribežališče mnogim redkim rastlinskim in živalskim vrstam ter hkrati nudijo izjemen potencial za trajnostni in butični turizem – naredili serijo mrtvih jezer. Kaj je s tem narobe, lepo prikažejo v zadnjem desetletju izgrajeni jezovi na spodnji Savi – med Zidanim Mostom in Brežicami –, ki so iz reke napravili smrdeče mlakuže, ki se poleti nevarno pregrevajo in namesto postrvi in sulcev gostijo krape ter some. Obljube o njihovi veliki turistični vrednosti so v realnosti izpuhtele – dodobra jih je že zapolnil mulj. Letošnje poletje so zaradi suše imeli celo težave s proizvodnjo minimalnih količin električne energije, kar naj bi bilo po besedah njihovih tvorcev dobesedno nemogoče.

Dejstvo je, da bo Slovenija glede na trende naraščanja potreb po električni energiji in istočasni želji po zapiranju termoelektrarn potrebovala nove vire proizvajanja električne energije, a kaj ko ob tem odločevalci (ki so hkrati neposredno vpeti v hidroenergetski lobi) vedno kot rešitev predlagajo hidroelektrarne. V Sloveniji jih imamo že več kot 400 in z njimi smo že uspeli uničiti večino potokov in rek, ki naj bi bili naš veliki ponos. Če bomo s tem nadaljevali, bomo podobno kot denimo Nemčija imeli le še en kup kanalov in akumulacij in se bomo podobno kot njihovo prebivalstvo za preživljanje časa na divjih rekah morali odpravljati v tujino. Istočasno si bomo s tem povzročili težave z zagotavljanjem kvalitetne pitne vode iz podtalnice, tvegamo lahko plačevanje astronomskih kazni Evropske komisije zaradi kršenja predpisov Nature 2000 ter to, da se nam zgodi novi TEŠ 6, saj so hidroelektrane dobro znane kot imeniten poligon za korupcijo.

Kakšni so ti načrti v Ljubljani in njeni okolici? Kakšne posledice lahko imajo za ljudi, sploh tiste, ki živijo v bližini reke?

V okolici Ljubljane so načrtovane štiri hidroelektrarne: HE Tacen, HE Gameljne, HE Šentjakob in HE Zalog (vir: https://za-savo.si/10-novih-jezov/). Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom. Nad jezovi HE Gameljne, Šentjakob in Zalog bi nastali dokaj veliki zadrževalniki vode, ki bi zalili dobršen del današnjega obrežnega pasu in s svojo stoječo vodo vplivali na lokalno mikroklimo; z drugimi besedami bi doprinesli k nastajanju megle. Vsaka izmed HE bi imela cel kup podporne infrastrukture (nove dostopne ceste, nasipe, daljnovode), ki bi dodatno kazila podobo krajine ter ljudem omejila dostop do vode kot skupnega dobrega. V zadnjih letih smo opazili, da kot v starih časih vedno več domačinov po oddih in rekreacijo zahaja ob Savo. Mnogi, ki smo jih na bregovih Save ob Ljubljani srečali med našim veslanjem, so nam navdušeni govorili, kako jim bližina takšne reke doprinese h kakovosti življenja … Če se zgodijo jezovi, bo vse to le še spomin.

Kdo stoji za temi načrti oziroma komu je v interesu, da se realizirajo?

Za načrti stoji Holding Slovenske elektrarne – gos, ki nese zlata jajca vsem spektrom naše politične ter gradbene scene. Komu dotično, je odvisno le od trenutne razporeditve v parlamentu. Izgradnja hidroelektrarn na Savi je tako v interesu precej velike in predvsem vplivne skupine ljudi, ne le na državni, pač pa tudi občinski ravni.

Zakaj je tako pomembno ohraniti prav srednjo Savo?

Zgornja Sava, torej njen tok med obema izviroma in sotočjem s Soro pri Medvodah, ima kar 11 jezov, od tega tri velike, ki so jo uspeli že kar dobro nadelati. Tudi spodnja Sava je s svojimi petimi jezovi skoraj pokopana, srednja Sava pa je v tem pogledu še nedotaknjena in kot taka edini del slovenske Save, ki mu v odseku, daljšemu od 25 kilometrov, še lahko rečemo reka. Prav tu si reka opomore in ponovno funkcionira kot delujoč ekosistem, od katerega imamo koristi prav vsi. Če bi ta del razrezali z 12 jezovi, bi to pomenil bridki konec slovenske Save. Kot zanimivost naj povem, da Sava od Brežic pa vse do sotočja z Donavo v Beogradu, v preostalih 700 kilometrih, nima niti enega jezu.

Poleg hidroelektrarn je težava tudi v pozidavi brežin reke z zasebnimi vilami, kar lahko vidimo tudi v Ljubljani. Koliko spremljate to problematiko in kaj ste ugotovili?

Te problematike se ciljno sicer nismo lotevali, smo pa med našimi veslanji v zadnjih letih opazili, da se novogradnje vedno bolj približujejo reki in so v nekaterih primerih že dobesedno v strugi reke, prav v naravnem poplavnem pasu. Odgovornost za neupoštevanje zakonodaje, ki je v teh primerih dokaj jasna, nosijo službe, pristojne za izdajanje gradbenih dovoljenj, ki so, kot kaže, precej nedotakljive. Te nepremičnine so seveda podvržene škodi, ki jo povzročajo že običajne poplave, istočasno pa posegajo v prostor, ki je skupno dobro in kot tak ne sme poznati lastništva. A kot v mnogih drugih sferah vsakdana je tudi tu denar sveta vladar.

Nekateri bi rekli, da je boj za Savo že izgubljen ali da je to »cena«, ki jo moramo plačati za vedno večje potrebe po električni energiji; in je v primerjavi s kakšnim drugim načinom pridobivanja električne energije majhna – »zelena«. Kako jim odgovarjate?

Da pač nasedajo vseprisotni in premišljeno plasirani propagandi hidrolobijev in medijev, katerih večinski lastniki so podjetja, ki imajo od gradnje hidroelektrarn neposredne koristi. Za začetek nihče v tej državi ni sposoben pokazati in jasno argumentirati, koliko dodatne električne energije potrebujemo in zakaj. Trdijo le, da jo potrebujemo, in to cel kup ter da mora biti iz obnovljivih virov, da bomo zadostili zahtevam Bruslja. Od obnovljivih virov pa imajo najraje hidroelektrarne, saj jih gradijo že več kot 100 let in so med tem uspeli imenitno dodelati mrežo, ki na račun specifike gradbenega procesa omogoča bajne zaslužke.

Zavedati se moramo, da še ne poznamo načina pridobivanja električne energije, ki ne bi imel negativnih vplivov na naravo in okolje; hidroelektrarne zagotovo niso najnižje na lestvici negativnih vplivov. Medtem ko bi v Sloveniji radi gradili 12 novih velikih jezov na zadnjem večjem ohranjenem delu vodotoka, jih po svetu – točno take – že dobro desetletje podirajo. Začeli so v ZDA in na Japonskem, zdaj pa se val podiranja jezov in restavracij rek seli v Evropo. Samo v letu 2021 so v Evropi odstranili 239 jezov, skupno pa do danes že kar 6.767 (vir: https://damremoval.eu/). Ugotovili so namreč, da imamo ljudje kumulativno več koristi – ne le v smislu objemanja obrečnega drevja, temveč tudi ekonomsko – od funkcionalnih rek kot pa od jezov.

Kakšne so možne alternative? Kako bi lahko rešili Savo pred nadaljnjo pozidavo in hkrati zadostili potrebam po električni energiji?

Saga z obnovljivimi viri energije je del večje agende, ki se trudi države ‘razvitega Zahoda’ narediti manj stabilne. Največje onesnaževalke niti pomislijo ne, da bi se lotile česa podobnega, a zadeva je tu že tako daleč, da bo trend težko obrniti. Od obnovljivih virov so najbolj znani in promovirani prav vetrne, sončne in hidroelektrarne.

Roko na srce v Sloveniji vetrne elektrarne ne bodo rešile prav ničesar in so dobre le kot reklamni pano, saj nimamo pravih pogojev zanje: ali piha premalo ali pa preveč. S sončnimi elektrarnami pa je tako, da so zares smiselne le kot dodatni proizvodni vir oziroma kot vir na lokalni ravni – na strehah gospodinjstev ali manjših tovarn. Izjemno pomemben vidik proizvodnje električne energije je namreč zanesljivost. Stabilnost države je med drugim odvisna od stabilnosti njenega gospodarstva, to pa je odvisno od zadostne in stabilne ter zanesljive oskrbe z elektriko. Če te ni, se pojavijo težave, ki vplivajo na celo paleto procesov, ki jih občutimo kot državljani te države. Če se preveč navežemo na proizvodnjo električne energije s solarnimi panelov, vetrnicami ali pretočnimi hidroelektrarnami in se nam zgodi 14 dni neugodnih razmer (slabo vreme, suša itd.), to ne pomeni le, da boste težko gledali svojo najljubšo serijo, ampak pomeni izpad dela (proizvodnih) obratov, ki so za delovanje države nujno potrebni.

Čeprav zaradi tega s strani _mainstream _naravovarstvenikov in danes modernih, vedno pogostejših »eko vplivnežev«, ki jim je tako zelo mar za naravo (pa čeprav v njej preživijo le dovolj časa za hitri selfi), dobivam srepe poglede, je moje mnenje ob karseda objektivni analizi, z vključeno zdravo pametjo in smislom za realnost, da zaenkrat nimamo druge boljše rešitve kot drugi blok nuklearne jedrske elektrarne Krško. To v nobenem pogledu ni optimalna rešitev, saj kaj takega v tem poligonu na žalost ne obstaja, je pa nekaj, kar daje daleč najbolj stabilni vir električne energije in največ megavatov v zameno za okoljsko škodo, ki jo povzroči. Mnogi bodo dejali, da hlajenje reaktorjev segreje Savo za tri stopinje Celzija! Res je in prav je, da se tega zavedamo, a kaj, ko akumulacija hidroelektrarne Brežice v zadnjih poletjih Savo segreje za do 15 stopinj Celzija. Prvi v zameno proizvedejo 731 megavatov električne energije, drugi pa 47.

Kaj pa bomo z vsemi jedrskimi odpadki, ki imajo razpolovno dobo več tisoč let? Ni to samo prelaganje odgovornosti v prihodnost, ko se bodo s tem enkrat morali spoprijeti?

To je sila pomembno vprašanje, ki je zelo na mestu. V zadnjih desetletjih je bilo ogromno naporov in sredstev vloženih v iskanje načinov, kako te nevarne odpadke hraniti na varnem, globoko pod zemljo v neprodušnih kontejnerjih, obdanih z izjemno debelimi in na pritisk ter vodo odpornimi železobetonskimi stenami. Razvoj daje dobre rezultate, je pa res, da prav vseh možnih scenarijev ni mogoče predvideti.

Druga smer razvoja pa gre v iskanje uporabnosti teh odpadkov za nadaljnjo proizvodnjo toplote, za jedrske toplarne. Jedrsko gorivo, ko enkrat odsluži svoj čas v reaktorju, še vedno oddaja veliko toplote. To toploto bi, namesto za ‘ogrevanje’ Save v primeru JE Krško, lahko koristno uporabili kot vir toplote za ogrevanje mest. Vodilni v tovrstni tehnologiji so Čehi, ki pravijo, da bi prvo tovrstno toplarno lahko postavili dokaj kmalu, podoben koncept pa v Švici že 30 let uspešno uporabljajo v kombinaciji z JE Beznau.

Optimalna rešitev, ki bi nahranila volka in kozo pustila celo, pa je seveda čim prejšnja uporaba jedrske fuzije, saj pri tej tehnologiji – vsaj v teoriji – niso problem niti visoko radioaktivni odpadki: teh ni oziroma se jih da reciklirati; niti gorivo, ki je dokaj enostavno dostopno.

A ni že čas, da razmislimo, koliko kot družba energije potrošimo in več postorimo na drugem koncu – na ravni porabe?

Na vsak način! Srž problema tega vprašanja pa je, iz katerega konca se ga lotiti. Vsi kar naprej poslušamo, da smo odgovorni za vse okoljske katastrofe in probleme z naravo. Pa je temu res tako? Smo mi tisti, ki odločamo, kaj bo na policah trgovin, smo mi tisti, ki diktiramo trende, na trg plasiramo vedno nove nepotrebne artikle in na en način delamo v zahodnem, na drugega pa vzhodnem svetu? Ne, mi smo zreducirani le na uboge potrošnike, ki so jim na hrbte naprtili še odgovornost, ki ni zares naša. Če se počutiš osebno odgovornega za vse »sranje« na tem svetu, potem je zagotovo le to, da ne boš kaj dosti drugega kot ali poklapan ali pa trajno jezen nase in na vse druge. Niti prva, niti druga opcija ne nudita prave spremembe na bolje, pač pa le navidezno reševanje problemov prek posvajanja vedno novih »eko trendov«, ki nam jih prek svetovno znanih vplivnežev na krožnik plasirajo isti ljudje, ki se nas trudijo prepričati, da smo prav mi krivi za vse.

Na žalost je podobno pri porabi električne energije: gospodinjstva še vedno niso večinski potrošniki, je pa res, da pridno plezajo po lestvici. Zanimiv primer iz Slovenije je tovarna Talum, specializirana za proizvodnjo primarnega aluminija in aluminijastih izdelkov, ki je leta 2018 porabila 8,4 odstotka električne energije v državi. Aluminij seveda potrebujemo, ampak a morda ne bi bila boljša optimizacija proizvodnih procesov v najbolj potrošnih panogah preko sistema državnih pomoči kot 12 novih hidroelektrarn na Savi? Po domače povedano: ali ne bi bilo bolje, da skupni denar skušamo kar se da koristno porabiti? Tovrstnih primerov je še in še in zelo podobno poteka odločanje na osebni ravni. Edino, kar lahko naredim, je to, da uporabim razum in ne nasedam marketinškim trikom, temveč se jim elegantno ognem: v korist sebe, saj sta delujoča narava in čisto okolje pogoj za moj obstoj. Manj glejte televizijo; to pomaga pri varčevanju z elektriko in hkrati daje priložnost za lasten uvid v mnoge stvari. Pa srečno!

The post Novi jezovi bi pomenili bridki konec slovenske Save appeared first on Prelom.

V začetku septembra 2022 se je v zapuščeni stavbi nekdanje menze Cestnega podjetja Ljubljana (CPL) na Linhartovi 43 vzpostavila Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC. Odprtje naj­mlaj­šega ljubljanskega skvota je zagotovilo prostor za raznolike brezplačne in netržne aktivnosti, obenem pa je v javnosti sprožilo razpravo o urbanistični ureditvi širšega območja (OPPN 234: Soča J) in še ne­izpolnjeni vladni koalicijski obljubi o prenosu primernih stavbnih zemljišč s t. i. “slabe banke” (DUTB [1]) na republiški sklad oziroma na občinske javne stanovanjske sklade.

Trenutna izhodišča za razvoj območja, v katerem se nahaja PLAC, predvidevajo izgradnjo stanovanjske soseske z okrog 245 stanovanji (z oskrbovanimi vred), večje parkirne garaže in doma sta­rejših občanov za približno 150 oskrbovancev, kot tudi ureditev centralnih dejavnosti v pritličju (trgovina, banka, lekarna, gostinski lokal, pisarne, itd.). V luči lažne dileme “stanovanjska soseska ali PLAC” je cilj tokratnega prispevka serije “URBANA TRENJA” predstavitev alternativne vizije razvoja območja, kakršno so na urbanistični delavnici z uporabo raznih participativnih metod kartiranja družno upodobili nekateri redni uporabniki PLAC-a [2].

S pomočjo zaznavne analize so zasnovali lastno prostorsko percepcijo območja. Opredelili so njegove poglavitne infrastrukturne, družbene in ostale prednosti in priložnosti, ki bi jih bilo vredno izkoristiti tudi v prihodnje. Razpravljali so o načinih za ustrezno reševanje trenutnih pomanjkljivosti in preprečevanju groženj, ki pretijo skupnosti, stavbi in njeni okolici. Polemizirali so o vlogi PLAC-a v kontekstu razvoja načrtovane soseske in skladnosti trenutne vizije z njihovo, za konec pa so območje “načrtovali” tako, da bi karseda ustrezalo prepoznanim potrebam mikrolokalne, lokalne in širše mestne skupnosti.

Rezultat delavnice je serija risb in predlogov, ki smo jih združili in interpretirali v nastalo ilustracijo na desni. Na spletni strani prelom.je pa si lahko ilustracije ogledate še podrobneje in dostopate do delavniških izvirnikov. Želimo si, da bodo ilustracije vsem uporabnikom v navdih pri nadaljnjem udejanjanju PLAC-a kot družbenega stičišča širšega območja Savskega naselja. Mestnim oblastem, lastnikom zemljišč in bodočim investitorjem pa v opomin, da je za pripravo kakovostnih izhodišč za razvoj območja v prvi vrsti nujno vključiti tiste deležnike, ki prostor uporabljajo in osmišljajo v vsakdanjiku.

Prenos zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad je bila ena od naprednejših zavez v levosredinski koalicijski pogodbi. Prenos te zemlje na stanovanjski sklad je bil dovolj konstruktiven, da bi si ga lahko obetali celo od vlade, ki temelji na kompromisih. Prav tako pa bi prenos predstavljal pomembno politično orientacijsko točko za vse prihodnje napredne stanovanjske zahteve.

Toda celo kompromisi so na udaru, ko gre za razredne interese, v tem primeru za interese kapitala, natančneje menedžerjev v DUTB in SDH ter investitorjev, ki imajo najboljša zemljišča verjetno že ogledana. Vlada je sprejela uredbo, ki predvideva pripojitev premoženja DUTB Slovenskemu državnemu holdingu, ki pa tega premoženja ni zavezan uporabiti ali nameniti javnim storitvam. Ravno nasprotno, to premoženje je zavezano privatizirati. Ob takšnih kupčijah pa tako direktorji DUTB kot SDH pobirajo nagrade za dobro opravljeno privatizacijo. Seveda pa gre tudi za pomembno sporočilo rentnikom, da vlada ne misli resno, ko se zavezuje k stanovanjski politiki, ki bi morala nujno udariti po moči kapitala nad našimi mesti.

Jasno je, da napredne politike niso stvar zaupanja med antijanšistično vlado in civilno družbo, niti niso stvar zaupanja med levičarji v vladi in njihovimi partnerji. Prvi nerodno ugotavljajo, da je ministrstvo za delo zgolj peskovnik, iz katerega Golobovo financministrstvo ne dovoli izhodov. Kaj pa Levici sploh še preostane, če bo že po nekaj mesecih v vladi kapitulirala? Očitno koalicijska pogodba ni vredna niti papirja, na katerega je natisnjena: ali pa so vodilni predstavniki Levice že tako »konstruktivni«, da se zavzemajo za interese vlade namesto za program svoje stranke?

V zgodbi prenosa državnih zemljišč z DUTB na SDH pa se je zanimivo znašel tudi svež avtonomni prostor v Ljubljani, ki je ljubljansko mrtvilo po letu in pol od nasilnega zaprtja Roga osvežil z novim prostorom za politično in umetniško udejstvovanje. Ko je okoliška mladina v zadnjih dneh avgusta zavzela razpadajočo in zapuščeno bivšo menzo za Bežigradom, ki stoji na zemljišču v lasti DUTB, je bilo raznih pristojnih takoj polna usta manipulacij, da je to zemljišče namenjeno gradnji (celo oskrbovanih!) stanovanj. Mladež, ki je v nekaj dnevih iz razpadajočega objekta ustvarila Participativno ljubljansko avtonomno cono PLAC, torej to gradnjo zdaj ovira. Kar so seveda »pozabili« primakniti, novinarji pa vedno prikladno pozabijo vprašati, je, da gre verjetno za zasebno zgrajena stanovanja, ki bodo namenjena tistim, ki si bodo lahko privoščili luksuz življenja v Ljubljani po ceni 4000 eur/m2 ali več! Prav tako je kmalu postalo jasno, da je precej degradiran predel za Bežigradom širše atraktiven za kapital. V bližini bo npr. zgrajena prva zasebna bolnišnica v Ljubljani, ki jo bo gradila firma v lasti dveh zavarovalnic, ki sta delno v lasti države in se financirata iz tistih 35 € za dopolnilno zdravstveno, ki jim jih vsak mesec nakažemo.

Ne pozabimo, da je bila revolucija v stanovanjski politiki ena od glavnih obljub vseh treh koalicijskih strank – predvsem Golob in Mesec sta zagotavljala 10, 20 ali 25 tisoč stanovanj! Kot je na tiskovki Kje bomo pa jutri spali? 18. oktobra lepo povzela ena od govork: »Zavezo so dali v koalicijsko pogodbo, ker so vedeli, da je izvedljiva. Zato ne bomo sprejemali nobenih izgovorov o tem, da je SDH pravni naslednik premoženja DUTB in da ni pravnih aktov ali zakonov, ki bi omogočali prenos na Stanovanjski sklad RS – potem jih pa pripravite, zato ste v vladi! […] Na druge rešitve kot neodplačni prenos zemljišč na stanovanjski sklad ne pristajamo, saj vse drugo pomeni dokončen propad sistema javne stanovanjske preskrbe. Od predsednika vlade dr. Roberta Goloba zahtevamo, da javno ponovi zavezo neodplačnega prenosa vseh primernih stanovanjskih zemljišč na republiški stanovanjski sklad, od pristojnih ministrov pa, da čim prej uredijo ustrezne podlage in prenos.«

Glede na uspešen preboj ambicioznih stanovanjskih načrtov v popularne strankarske in nestrankarske kampanje ter glede na razširitev stanovanjske krize na vse večji del stanovalcev je jasno, da odločno ukrepanje za javno stanovanjsko gradnjo v tem trenutku je mogoče in je nujno. Javna stanovanjska politika je dobila mandat in ta zemljišča so že v javni lasti: dnevnopolitičnih ter tehničnih zadržkov torej ni! Na poti so zgolj kapitalski interesi, ki jih tako transparentno pooseblja minister za finance, ki je v nedavnem intervjuju celo razkril svoj zastavek: kot dobro prakso sistemov financiranja stanovanjske gradnje je navajal podjetji Vonovio in Buwog. Velelastnika sta v Nemčiji in Avstriji sinonima za roparsko rentništvo ter za učinkovito kanaliziranje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne bi nas smelo presenetiti, če se bo razkrilo, da si Vonovia – ali kak podoben velelastnik – ogleduje tudi zemljišča DUTB ter da si od te investicije kaj obeta tudi sam minister.

Njegovim fantazijam popolne privatizacije stanovanjske politike in rednega ropanja javnih sredstev se je treba upreti, ne kot volivci in volivke, temveč v naših mestih, na naših placih kot sosede, stanovalci. Ministrova fantazija je mora vsakega mesta in za vse poglablja stanovanjsko krizo. V najboljšem – najboljšem! – primeru jo reši le njemu: Po privatizaciji avstrijskega državnega podjetja Buwog je bil avstrijski finančni minister zaradi prejema podkupnine obsojen na osemletno zaporno kazen.

Odkar so člani Participativne ljubljanske avtonomne cone PLAC 3. 9. 2022 vstopili v zapuščeno menzo že vrsto let bankrotiranega Cestnega podjetja Ljubljana na Linhartovi 43, prestolnica ni več ista. Zadihal je svež in ustvarjalen veter, napolnjen z ambicijami in pogumom. Skupnost PLAC-a že skoraj tri mesece gradi drugačen in drzen svet: prostor, v katerem je dovoljeno sanjati, si zamišljati drugačno politično-socialno realnost. PLAC odgovarja na neoliberalno agendo z grajenjem skupnosti na podlagi osebnega dostojanstva posameznika.

»Naša življenja zunaj tega prostora so atomizirana, zato želimo ustvariti alternativne svetove, ki sledijo človeški volji in želji. Gradimo nekaj neobičajnega, drugačnega. Vse zunaj tega prostora ima norme in pravila, tukaj pa norm ni oziroma postavljamo nove norme, ki so veliko bolj svobodomiselne, veliko bolj odprte,« nam pojasni Andraž, ki je član skupnosti.

PLAC je zaznamovan z delovanjem avtonomije v prostoru in to ne v kateremkoli prostoru, ampak v zdaj zasedeni nepremičnini, s katero upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je že od samega obstoja leta 2013 deležna mnogih kritik.

DUTB je bil povezan s sumi korupcijskih škandalov, neupravičenimi izplačili, nenavadno visokimi plačami upravnega odbora, očitki o vprašljivem poslovanju, o »netransparentnosti delovanja in dobrega gospodarjenja s skupnim – javnim premoženjem«. DUTB je bil tudi že obravnavan v policijskih preiskavah ter pod lupo Komisije za preprečevanje korupcije in Računskega sodišča.

PLAC je tako tudi odgovor na skorumpirano privatizacijo javnega s strani kravatarskih menedžerjev in direktorjev sumljivega slovesa, ki so za lastne interese vrsto let zlorabljali svoj položaj ter družbi povzročali ogromno škode. Deluje drugače: transparentno, odprto in svobodno. Specifičnost delovanja je v avtonomiji prostora, osebni svobodi ter grajenju skupnosti. Takšna dinamika se ne more konstruirati v vsakem prostoru.

Pomembnost avtonomnega prostora

Zgodovina avtonomnih prostorov v Ljubljani je dolga, vendar takšnega, kot je PLAC, še ni bilo. Njegova specifičnost so postpandemični čas, v katerem je nastal, velikost in lokacija. Vsak avtonomni prostor je vpleten v lokalno skupnost, ki je drugačna, nosi svojo zgodovino in njen odziv je za sprejetost izjemnega pomena. Tako so tudi ljubljanski skvoti bili zaznamovani z nepredvidljivo dinamiko, zgodbami in usodami. To je čar avtonomnih prostorov.

»Plac ponuja prostor, kakršnega v Ljubljani ne moreš več najti. Tudi Metelkova ni več to, kar je bila sprva mišljena. Omogoča ti, da ti ni treba biti potrošnik, vključuješ se po potrebi. Opolnomoči te s sodelovanjem, odkriješ svoje potenciale, vključuješ se toliko, kot zmoreš, kot lahko. Lahko prideš in greš svobodno, ne da bi ti kdo izstavil račun za to. ROG je bil zadnji prostor, kjer je vladala avtonomija,« nam pojasni Žuža, ki je v PLAC-u že od vsega začetka.

PLAC-u se je uspelo ubraniti pred konzumirajočimi vzorci in komercializacijo. V njem na primer ne morete ničesar kupiti, šank ni delujoč. Če hoče obiskovalec spiti pivo, si ga mora prinesti sam. Skupnost je tako zgradila popolnoma drugačen model, ki deluje kot izoliran meh, ki zunanji svet vidi včasih kot grožnjo, drugič kot izziv. PLAC je primer dobre prakse, kjer se notranji mehanizmi in dinamika odvijajo drugače kot v zunanji potrošniški družbi.

»Takšen prostor je pomemben, ker mlad človek, kot sem na primer jaz, lahko ustvarja onkraj lovk kapitala. Če se hočem dobiti s prijateljem, nimam nobene možnosti, da bi se dobil nekje, kjer ni potrebno plačati. Lahko grem na primer v kakšne prostore nevladne organizacije, kjer te birokracija nenehno omejuje, ali pa kam na kavo, kjer moram seveda plačati, ker zdaj je zunaj pač mraz. V Ljubljani ne obstaja noben prostor, kjer bi se lahko vsaj normalno družil,« nam pojasni Gašper, ki je aktivno vpleten v umetniško ustvarjanje v PLAC-u.

_PLAC je odgovor na nesposobnost mesta Ljubljana, da bi mladim in drugačnim, starim in zavrnjenim, neopredeljenim in zlomljenim, posebnim in svobodnim zagotovila prostor, v katerem bodo lahko delovali, ustvarjali in obstajali skozi živahni proces grajenja skupnosti. _

»Ne sledimo brezglavo vzorcu, s katerim smo začeli, učimo se na napakah, se prilagajamo in po potrebi spreminjamo koncepte. Vse skupaj je še vedno živ proces, ki se spreminja. V skupnosti vidim rast in spremembe, kar mi je pomembno, saj tako napredujemo. Pomembno se mi zdi tudi, da se ne zanašamo na prakse, ki so bile vzpostavljene v preteklosti, ampak gradimo nove,« nam pojasni gimnazijka Ana, ki velik del svojega prostega časa preživi v PLAC-u.

Skupnost PLAC-a se gradi na območju, ki je za nepremičninske apetite zanimiva, za nadaljnji proces gentrifikacije v Ljubljani pa utegne biti v prihodnosti še strateškega pomena.

DUTB naenkrat pokazal zanimanje

Pogajanja z upravljalcem zemljišča, ki je posestvo dolga desetletja pustil propadati, so stekla takoj na začetku, v zadnjem tednu pa so spet razburila in razdelila javnost.

Slaba banka je skupnosti 11. novembra posredovala dopis z naslovom: »Predstavitev stališč in pričakovanj DUTB v zvezi z objektom na Linhartovi 43 v Ljubljani«.

Med drugim so zahtevali, »da skupščina PLAC imenuje svoje zastopnike – odgovorne osebe z imeni in priimki, ki bodo v imenu in za račun skupščine PLAC imeli pooblastila za pogovore s predstavniki DUTB in kabineta predsednika vlade.«

Napovedali so svoj obisk 17. novembra ter opozorili, da »DUTB ob tem vljudno opozarja, da v nasprotnem primeru pogoji za pogovore niso vzpostavljeni, posledično pa bo DUTB, z namenom zavarovanja legitimnih in zakonitih interesov ter ustavno varovanih pravic, primorana uporabiti dopustno pravna sredstva in ukrepe«.

V naslednjem odstavku je DUTB pripadnike PLAC-a obtožil, da so »prišli do neupravičene obogatitve na račun državljanov Slovenije. Na tej podlagi je DUTB potencialno oškodovana tudi za dodatne stroške za uporabnino objekta v znesku 4.906,00 EUR mesečno, poleg tega pa še za 1.174,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na mesec. Pri tem navedeni zneski ne upoštevajo višine obratovalnih stroškov (elektrika, voda).«

Skupnost PLAC-a je pred napovedanim prihodom DUTB strokovnjakov priredila javni zajtrk, na katerega so povabili medije in vse podpornike. Zbralo se je večje število ljudi, tudi politikov iz Levice ter Gibanja Svoboda. DUTB je, sklicujoč se na dogodek, prihod odpovedal.

Naj na tem mestu zapišemo, da je bila skupnost PLAC od vsega začetka v stiku s predstavniki DUTB. 21. septembra je bila na sestanku in se srečala z vršilcema dolžnosti izvršnega direktorja Žigo Feiferjem ter Mitjo Križajem.

V imenu DUTB sta pretežno govorila Feifer in Križaj, med drugim sta izjavila, da se »ne strinjajo z zasedbo«. Morda bi, če bi prišli prej in jih »prosili za uporabo, to pravno lahko uredili«. Lahko bi najemali ali vzpostavili »poslovne odnose«, v katerih bi »se upoštevale pravice obeh strank, tudi subvencionirane možnosti obstajajo«. Po njihovem mnenju »je objekt nevaren, nepremičnina pa v razvoju«. Ocenili so, da »nastaja finančna škoda, v milijonih izgubljamo zaradi skvoterjev«, ter dodali, da vidijo »trk dveh konceptov«. »Predstavljajte si, da babica deset let uporablja zemljišča in potem ga neki cirkusanti kar zasedejo. A bo babica s tem zadovoljna? Pa ne mislim zdaj, da ste vi cirkusanti«. Ter posvarili: »To ni zastonj južina.«

Strani sta se potem poslovili in odločili, da bosta rešitev iskali preko vladnih predstavnikov in pristojnih ministrstev.

Skupnost PLAC-a je sicer besede podpore s strani premierja Roberta Goloba že imela: na dogodku ob 100 dneh vlade 8. septembra je na vprašanje Marcela Štefančiča jr., ali bo država pustila živeti avtonomno cono PLAC, dejal: »Vem, da v tem trenutku država jo pusti živeti. Nisem zasledil nobenega resnega konflikta. Odzval sem se tudi na njihovo sporočilo. Dokler ne obstaja družbenokoristen namen, za kar se bo ta stavba namenila, je prav, da tam živi skupnost.« Z nasmehom na ustih je še dodal, da ima sam v resnici PLAC »raje kot DUTB«.

PLAC – socialni, umetniški in izobraževalni eksperiment

PLAC je skupnost izražanja, socialni laboratorij ter izobraževalni eksperiment, v katerem se odvija dolga paleta umetniških, izobraževalnih in športnih aktivnosti.

»Če ne bi bilo PLAC-a, bi bil zdaj doma sam. Zame je to prostor druženja, prostor izmenjevanja idej in pogledov. Prej sem bilo veliko v ROG-u, zdaj pa je to drugačna perspektiva, ker je veliko večji poudarek na mladih. Odvija se program, če ga ni, počnemo kaj drugega: prenavljamo, čistimo, obnavljamo prostor. Prostoru na tak način damo dušo in življenje,« pojasni Jero, ki pravi, da mu trenutno PLAC pomeni »vse v življenju«.

PLAC-u je v pičlih treh mesecih uspelo zgraditi multigeneracijski center, ki s svojim programom zapolnjuje pestro paleto interesov. Tu se odvijajo gledališke predstave za odrasle in otroke; koncerti različnih alternativnih glasbenih ustvarjalcev; projekcije filmov, dokumentarcev ter mednarodnih konferenc; pogovori, diskusije, okrogle mize; ustvarjalne delavnice; treningi borilnih veščin, plesa ter joge; impro gledališke delavnice ipd.

»PLAC mi omogoča udejstvovanje na kulturnem področju. Sodelujem pri gledaliških improvizacijah in v PLAC-u imamo po novem vaje, ker do sedaj nismo imeli prostora. PLAC je zame hkrati prostor, kjer se lahko izobražujem izven formalnega koncepta izobraževanja, kjer ni tako kot v šoli, kjer se včasih na pamet učimo neke mehanizme. Tu se dejansko učim, kako ti mehanizmi delujejo,« srednješolec Gašper opiše svoje delovanje. Skozi debate, ki prej niso bile prisotne na isti način, pravi, da v skupnosti PLAC-a poglablja svoja razmišljanja. »Definitivno sem se o seksizmu tudi prej spraševal, vendar se v PLAC-u rojevajo nove dimenzije,« še doda.

Izobraževalni in raziskovalni potencial PLAC-a so prepoznale tudi različne institucije: v skupnost večkrat pridejo organizirani obiski študentov. Do sedaj so PLAC obiskali študenti krajinske arhitekture iz nemškega Hannovra, študentje Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, študentje etnologije in socialne antropologije s Filozofske fakultete v Ljubljani, socialni pedagogi s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Študentje s Fakultete za socialno delo so že napovedali, da bodo v PLAC-u opravljali predavanja, raziskovalne naloge ter pisali magistrske. Prostor v izvenšolskem času redno obiskujejo dijaki gimnazije Poljane in bežigrajske gimnazije, profesorji različnih fakultet ter samostojni raziskovalci.

PLAC pomeni začetek nove dobe v Ljubljani. Gradi drzno vizijo o tem, da nam ni treba biti atomizirani uniformiranci, razgalja nam svobodno okolje in možnost ustvarjanja. PLAC je samonikla svobodna skupnost. PLAC je iluzija, ideja in potencial. Je prvi eksperiment mnogih in zadnji poskus nekaterih. PLAC je življenje samo.

Prostor, ki v Ljubljani pripada umetnosti, se na prvi pogled zdi zadosten, saj se občina vztrajno hvali z zglednim številom kulturnih institucij, ki zasedajo »častno« mesto v samem jedru prestolnice. Vse prevečkrat pa so ti prostori izpostavljeni vdorom narave, splošni dotrajanosti, predolgim diskusijam o (ne)smiselnosti njihovih prenov ali podrejenosti domačim in evropskim razpisom, ki že tako redke prostore umetnosti namenjajo umetnikom, ki ustrezajo zakrnelim razpisnim pogojem, tematskim sklopom razpisov, duhu trenutnega časa ali se celo skladajo s političnimi nazori odločevalcev. Tako se umetnost zapira v neprodušne kletke, v katerih naj bi na razpisu ustrezno ovrednoteni umetniki gnetli in žvečili svoje koncepte, katerih izplen pa je javnosti predstavljen redko ali sploh nikoli. Z zapiranjem umetnosti v nerazumljive teoretske koncepte, ki jih financirajo za to namenjeni razpisi in iz katerih se prav zaradi nejasnosti konceptov, ki se bodo izluščili (ali pa ne) šele v teku samega ustvarjanja, se rojevajo prostori umetnosti, ki so lahko neljubi, nepravični, celo izkoriščevalski (Fotopub) in ki v že tako zoper slovensko umetnost nastrojeno javnost zasajajo dvome in jezo do »priskledniških« umetnikov. Prostori umetnosti, tudi samostojni in neinstitucionalizirani, v Ljubljani sicer obstajajo, a so vse prevečkrat zadržani s strani mestne občine, ki prostore varuje za naslednji večji razpis, v katerem bo Ljubljana prepoznana kot umetnikom prijazno in rezidenčno mesto. In četudi je na slovensko umetnost še posebej v zadnjem času padla temna senca, je treba vsakič znova izpostavljati, da to nikakor ni odraz naše umetnosti. Nasprotno so ravno umetniki tisti, ki so vse prevečkrat pahnjeni na rob socialnega dna in ki jim za njihovo ustvarjanje, ki mu ploska tudi slovenska javnost, ne pripada niti majhen atelje. Prav zato je smotrno naslavljati vprašanje, kje v času svojega ustvarjanja domujejo tako imenovani ustvarjalci kulturno-umetniških vsebin – pravzaprav živi pisatelji, slikarji, performerji, glasbeniki idr. In odpreti razpravo o prostorih teh prevečkrat nevidnih »snovalcev slovenske kulture«, ki se jih še od cankarjanskih časov dalje drži sloves, da morajo svoje mesto pod soncem iskati ponižno, tiho in po možnosti popolnoma nekritično do tistih, ki grejejo odločevalske stolčke.

Razprave o pogrešanih prostorih ni mogoče začeti, ne da bi se obregnili ob nenehno preganjanje umetnikov, kulturnikov iz njihovih težko izpogajanih domovanj; spomnimo se izgubljenih prostorov na Tobačni ter prisilne deložacije Rogovcev. Pomembna raziskava z naslovom Analiza prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi,(1) ki jo je leta 2020 izvedlo društvo Asociacija, kaže na to, da so prostori nevladnega kulturno-umetniškega sektorja dotrajani, premajhni in vse pogosteje tudi začasni. Društvo Asociacija razlog za začasnost prostorov vidi predvsem v neurejenih sistemskih in pogodbenih dogovorih, razlog za nenadne deložacije pa v prebujenih apetiti in pritiskih s strani gospodarstvenikov, ki prej zapuščene tovarne ali druga poslopja začenjajo videti kot priložnosti za nove investicije. Raziskava na koncu ponudi še primere dobre prakse, ki so navadno rojeni iz konsenza, tudi med gospodarstvom in kulturo (Bunker in Elektro Ljubljana), med javnimi ustanovami in nevladniki (Slovensko mladinsko gledališče, zavod Maska in Nova pošta) ali med državo, ministrstvom in občinami (Švicarija, Vodnikova domačija, Španski borci), a gre tudi v teh primerih za že uveljavljene institucije in ne za svobodne umetnike, ki še niso dosegli dovoljšnjega števila kritiško ovrednotenih projektov. Tako se za umetnike, ki bi si želeli ustvarjati kje drugje kot v lastni dnevni sobi, tu in tam najde ustrezen razpis, ki pa zaradi majhnega števila tovrstnih prostorov predvideva stroge razpisne pogoje. Eden takšnih je Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturno dejavnost,(2) ki ga bo tudi letos objavila Mestna občina Ljubljana. Še pred objavo razpisa občina navadno objavi razpis za ugotavljanje javnega interesa pri tovrstnih oddajah prostorov (letošnji razpis se je zaključil aprila 2022, prednostna lista za sklop 2 pa je bila objavljena avgusta 2022),(3) na katerega se morajo prijaviti tako tisti, ki prostor že imajo, a se jim bo iztekla pogodba (sklop 1), kot tudi tisti, ki bi želeli kandidirati za razpisane prostore (sklop 2). Po kakopak ugotovljenem interesu, ki ga glede na razpisane kriterije ugotovi komisija (letošnja predsednica komisije je bila Saša Ogrizek), občina javno objavi prednostno listo za ateljeje in za prostore (samo za sklop 2), k podpisu pogodbe pa umetnike povabi šele, ko se kakšen od prostorov tudi zares sprosti. Že hiter prelet razpisnih pogojev nam daje vedeti, da umetniški ateljeji niso namenjeni mladim, neuveljavljenim umetnikom, ki so se tudi po več let kalili na kateri od umetniških akademij in si zdaj želijo samostojnega ustvarjanja, še manj pa takim, ki ustrezne izobrazbe sploh nimajo, imajo pa delovno vnemo, talent in voljo. Prvi pogoj za pridobitev umetniškega ateljeja je namreč formalna izobrazba na področju likovne/vizualne umetnosti (zahtevana fotokopija diplome) ali status samozaposlenega v kulturi s poklicem slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik ali intermedijski umetnik (zahtevano dokazilo o vpisu v razvid). Prijavitelji logično ne smejo biti lastniki prostorov, v katerih bi lahko opravljali svojo dejavnost, zbrati pa morajo najmanj devetdeset točk po veljavnem kriteriju (nagrade, razstave, sodelovanja, rezidence, mednarodne štipendije, dela v javnih zbirkah ter pomen prijaviteljevega dela za kulturno ponudbo MOL). Umetniški atelje se nato ustrezno ovrednotenemu prosilcu odda za obdobje petih let, s tem da je prosilec dolžan plačevati obratovalne in druge stroške. Podobno sledi za nevladne organizacije ali posameznike s področja kulture, ki navadno kandidirajo za manjše prostore, pisarne ali druge produkcijske prostore. Kriteriji vključujejo ugotavljanje pomembnosti nevladne organizacije ali posameznika za ljubljanski kulturni prostor, pregled referenc prijavitelja za obdobje zadnjih treh let, veljaven status prijavitelja ter tudi sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali Pogodbo o sofinanciranju kulturnega projekta, ki jo je prijavitelj že imel ali pa jo še vedno ima. To nekako pomeni, da so do kandidature na razpisih tako za oddajo ateljejev kot za oddajo prostorov za nevladne organizacije ali posameznike upravičeni predvsem že uveljavljeni umetniki in že aktivne nevladne organizacije, ki pa so se na poti do uveljavitve očitno bili primorani znajti drugače. V Mestni občini Maribor denimo objavljajo podoben razpis, (4) s tem da je njihov razpis razdeljen na oddajo umetniških ateljejev za umetnike in oddajo umetniških ateljejev za mlade umetnike. Hvale vreden je tudi njihov nekoliko razširjen nabor upravičenih poklicev, ki jih morajo umetniki dokazati z dokazilom iz razvida samozaposlenih. Med drugimi lahko za mariborske ateljeje zaprosijo tudi montažerji, videasti, oblikovalci, scenografi in kostumografi. Res je, da ljubljanski razpis predvideva prostore tudi za nedefinirane ustvarjalce v kulturi, ki imajo pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali projekta (kar pomeni, da je predpogoj za prijavo tudi predhodna uspešnost na razpisu za financiranje programa oz. projekta), a bi bilo kljub temu smotrno posebej razčleniti tako točke razpisa kakor tudi prostore, ki bi bili primerni za specifične poklice v kulturi (scenograf in kostumograf sta dobra primera, saj oba navadno potrebujeta večje funduse, ki pa jih tovrstni razpisi ne predvidevajo).

Poleg omenjenega razpisa za umetniške ateljeje in druge prostore, ki so, kot smo videli, pravzaprav namenjeni že uveljavljenim umetnikom ali nevladnim organizacijam (s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bilo teh prostorov več ali če bi obstajal enak razpis tudi za mlade umetnike in tudi za specifične poklice v kulturi), je bil letos maja objavljen razpis še za oddajo umetniških ateljejev v MGLC Švicarija,(5) ki pa je skoraj na las podoben zgoraj omenjenemu razpisu. Prosilci morajo prav tako izkazati svojo popolno primernost, torej formalno izobrazbo ali status samozaposlenega v kulturi (spekter je sicer nekoliko bolj razširjen – slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik, avtor stripov, videast, intermedijski umetnik), atelje pa je naposled oddan za obdobje petih let. Za oddajo je bilo v času razpisa v ogromnih, sterilnih prostorih Švicerije na voljo le devet (!) umetniških ateljejev in dva kiparska ateljeja, ki pa so vsi povrh zopet namenjeni že uveljavljenim umetnikom. Leta 2019 je bil podoben razpis v Švicariji že objavljen, s tem da so takrat naslavljali le mlade umetnike, ki so jim bili prostori oddani za obdobje dveh let. Čeprav je tudi za takratne ateljeje za mlade umetnike, stare do 35 let, bilo treba izkazati ustrezne reference, je tak razpis rahlo svetlejša točka razpisov za mlade, a nič kaj bolj svetla za še neuveljavljene umetnike. Pri tako milo rečeno okrnjenih številkah ateljejev, ki so na voljo, se zdijo razpisni pogoji morda kot metoda logični, a kaj, ko se v praksi neredko zatakne že pri dokazovanju pogoja o statusu samozaposlenega v kulturi, za katerega je treba zaprositi birokratski aparat, čakati nekaj časa in dodatno zaprošati za oprostitev prispevkov, do česar pa so spet upravičeni le umetniki in kulturniki, ki s svojimi projekti izkazujejo večjo mero kakovosti – pri čemer pa tudi oni včasih potegnejo ta kratko. Če do plačila prispevkov mlad umetnik ali kulturnik ni upravičen, ker ne izkazuje zahtevanih pogojev, pomeni, da bo z dnem vpisa v razvid začel s plačevanjem prispevkov, ki lahko ob nerednih prihodkih, projektno-prekarnemu delu in nasploh »fleksibilni« naravi dela za posameznika predstavljajo veliko breme. Izplen vseh teh pogojev pa so torej umetniki, ki tudi po več let delajo brezplačno ali krepko pod svojo ceno, s čimer sledijo uveljavljeni mantri, da je vendarle največje plačilo umetniku pridobljena, četudi skromna referenca.

Seveda se problem pomanjkanja prostorov in zakrnelih razpisnih pogojev razteza tudi na ostala področja umetnosti. Kje ustvarjajo literati, književniki, glasbeniki in gledališčniki, ki delajo na svobodi? Kam se lahko zatečejo, če ne morejo vaditi doma, kje lahko najdejo stimulativno okolje, v katerem bi se zbirali pisci in pisatelji, ki bi med sabo lahko diskutirali o ustvarjalnih zagatah? Tudi takšnih prostorov in umetniških stičišč je v Ljubljani premalo, saj se vse prevečkrat prostor ustvarjanja tovrstnih umetnikov enači z njihovim domom. Zanimivo prakso je bilo zaslediti leta 2018, ko je zavod Divja misel v Vodnikovi domačiji sicer vzpostavil Sobo za pisanje (6) – tako rekoč tudi edino svetlo točko prostorov za pisatelje. Soba za pisanje ne predvideva posebnih pogojev, je pa navadno razpoložljiva v dopoldanskem času oziroma po dogovoru. Seveda se tu in tam na področju pisanja pojavi še kakšna rezidenca, kot je bila denimo tista iz leta 2016, ki jo je objavilo Društvo slovenskih pisateljev (Pisateljski atelje Danete Zajca),(7) a so tudi tovrstne pisateljske rezidence žal redki statistični osamelci.

In če se za konec dotaknemo še področij uprizoritvene umetnosti, glasbe ali celo filma, pridemo do zaključka, da za tovrstne poklice subvencionirani, poceni ali na uporabo dodeljeni prostori skorajda ne obstajajo. Svobodni uprizoritveni umetniki se zaradi tega lahko zatečejo k različnim kulturnim društvom, ljubiteljski gledališčniki pa k članstvu v Šentjakobskem gledališču ali Glejevem in Momentovem ŠtudentTeatru, s čimer pa še vedno ni izpolnjen pogoj za razvoj neodvisne gledališke scene, ki ne bi bila del nikakršnega programa in bi jo lahko soustvarjali prav vsi. Zbirnih točk za take ustvarjalce žal ni veliko, čeprav bi bilo tovrstno stičišče različnih umetnikov, ki bi lahko ustvarjali, se medsebojno nadgrajevali in ustvarjeno predstavili širši javnosti, nujno za razvejano kulturo, ki konec koncev pritiče prestolnici. In medtem ko se Mestna občina Ljubljana trka po prsih z obljubami o prostorih kulture in umetnosti, so rezultati teh obljub eno samo razočaranje. Prostori kulture in umetnosti so prevečkrat elitni, sterilni, odtrgani iz mesta in premaknjeni nekam na obrobje. Stičišča so nam obljubljali že davno – najprej s Cankarjevim domom, ki v dopoldanskih urah večkrat odmeva od osamljenosti, in kasneje še s Cukrarno, s katero se podobno dogaja že zdaj. Na obzorju je že moč slutiti, da ne bo nič drugače niti z novim Centrom Rog, kjer bodo o beraških umetnikih in kulturnikih, ki si (ali pa ne) zaslužijo streho nad glavo, pisarniški stol ali čopič, zopet odločale birokratske zagonetke.

(1) http://www.asociacija.si/si/wp-content/uploads/2020/02/Analiza-prostorov-poklicnih-nevladnih-organizacij-v-kulturi-FIN.pdf

(2) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost/

(3) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost-objava-prednostnih-list/

(4) https://maribor.si/javni_razpisi/javni-razpis-za-oddajo-umetniskih-ateljejev-in-ateljejev-za-mlade-umetnike-v-brezplacno-uporabo-za-umetniske-dejavnosti-jr-kul-ap22/

(5) http://www.mglc-lj.si/files/data/s%CC%8Cvicarija_razpis_2022_import.pdf

(6) https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/soba-za-pisanje-v-vodnikovi-domaciji-postala-priljubljen-prostor-za-ustvarjanje-in-delo/

(7) https://drustvo-dsp.si/razpis-umetniska-rezidenca-v-ljubljani-slovenija-2017/

Odvetnik Andrej Razdrih opozori, da današnji izraz Ilirski bloki ni pravilen, kajti pravi izraz je Ilirjanski bloki, kakor so stari prebivalci Spodnje Šiške poimenovali območje stanovanjskih kvadrantov, ki se raztezata med Celovško in Medvedovo cesto ter Rusko in Malgajevo ulico. Kako je nastalo to ime? Znameniti slovenski letalski konstruktor, športnik in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek je iskal primeren prostor za prvo ljubljansko nogometno igrišče nogometnega kluba Ilirija. Vedel je, v kakšnih finančnih težavah se je znašel lastnik Cekinovega gradu in Pivovarne Union Josip Kozler, zato mu je ponudil 900 kron na leto za najem travnika, ki je segal vse od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Tako je Ilirija tu postavila prvo nogometno igrišče, denar je zbralo članstvo kluba s prispevki, igrišče pa so uporabljali vse od leta 1919 do leta 1934, ko se je končala zgodba takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva. Na mestu nekdanjega igrišča so vse od leta 1936 gradili stanovanjske bloke. Te stari Ljubljančani še vedno imenujejo “ilirjanski”, po klubu, ki je nekoč domoval na tem mestu.

Ilirjanski bloki so se gradili postopoma, med njimi so nastajale tako imenovane škrbine. Stanovanjske enote so po videzu različne, saj so bile zgrajene v različnih obdobjih, gradili pa so jih tudi raznorazni investitorji. Eden izmed bolj znanih investitorjev je bil Maks Klodič, vitez Sabladolski, ki se je po diplomi iz gradbeništva na dunajski Tehniški visoki šoli posvetil gradnji železniških prog. Ni gradil le na Celovški cesti, sodeloval je pri gradnji bohinjske, belokranjske (proga Novo mesto–Metlika–Karlovec) in turske železniške proge ter povezave Gorice s Trbižem. Načrtoval in projektiral je železniške zveze Dubica–Ogulin–Sušak, Kočevje–Vrbovsko–Moravice. Bil je glavni zagovornik železniške povezave Slovenije z morjem in gospodarsko smotrne dopolnitve celotne slovenske železniške mreže, tudi reševanja ljubljanskega železniškega vozlišča, ter generalni direktor Kraljevih jugoslovanskih železnic. Po navadi so investitorji stanovali v enem izmed stanovanj, druga so oddajali. V enem izmed stanovanj na Celovški cesti je živel tudi Maks Klodič z družino vse do konca druge svetovne vojne.

Upokojeni ekonomski tehnik Jakob Hribar, ki ga je mama povila prav leta 1938 v še svežem stanovanju na Celovški cesti, se spominja gospoda Rituperja, ki je bil investitor bloka na Malgajevi 6 – klicali so ga “Amerikanec”, ker je živel in delal v rudnikih po Ameriki – pa investitorja Rešiča, trgovca z lesom, italijanskega državljana, poročenega s Slovenko, ki so ga leta 1945 usmrtili v Šentvidu. Malgajevo 4 je zidal Anton Mihevc, ki se je z družino izselil v Ameriko. Dramaturg Blaž Lukan, ki se je na Celovško preselil pred 20 leti, omenja še investitorje s priimki Pehani, Lukman, Bonač in se spominja gospe Pehani, ki je imela največje stanovanje in se je zjutraj v kopalnem plašču sprehodila po časopis. Na podstrešju je odkril ogromno skrinjo, polno lepih knjig, s prvimi izdajami pesniških zbirk izpred vojne – največ je bilo nemških. S podstrešja je Jakob Hribar, ko je bil otrok, skupaj z drugimi prebivalci opazoval, kako se je iz tovarne Rašica v Gameljnah valil gost dim, in vsi so vpili: »Joj, to je pa grozno!«

Bloki so se tedaj gradili z opeko, na najsodobnejši način, zato še danes izvirna zazidava omogoča najboljšo mogočo mikroklimo. Gradili so najsodobnejša stanovanja za srednji razred z visokimi stropi, velikimi dvojnimi okni, tedaj modernim teracem v ložah, kopalnicah, kuhinjah, na stopniščih, v drugih stanovanjskih prostorih je bil hrastov parket. Stanovanja so bila enosobna, dvosobna, trisobna in štirisobna. Štirisobna so imela po dve kopalnici. Veliko stanovalcev je imelo gospodinjske pomočnice, ki so prihajale s podeželja in stanovale z družinami, po navadi v kabinetih oziroma sobicah, namenjenih prav njim. Številni prebivalci in sogovorniki se še vedno spominjajo izvirnih velikih štedilnikov na drva, kaminov in visokih lončenih peči. Dr. Špela Vintar se z izjemno nostalgijo spominja izvirnega stanovanja iz leta 1938 z bakelitnimi stikali in prosto stoječo litoželezno kadjo. Andrej Razdrih se spominja velikanske pločevinaste peči v kopalnici, ki je ogrevala vodo le enkrat na teden, po navadi v soboto, da so se namočili v kadi, saj so morali biti zelo varčni. Spominja se tudi velikih pralnic v kleti, v nekaterih hišah še dandanes vidimo mogočne kotle, v katerih se je kuhalo perilo. Sušili so ga navadno po balkonih ali na dvorišču v notranjosti kvadranta. Na dvorišču še vedno stojijo betonski stebri z železnimi drogovi, na katerih so stepali preproge. Upokojenki Katja Dragoš in Tatjana Bukovec se spominjata dvometrskega zidu, ki je ločeval stanovalce Malgajeve 2 in 4 od vrtičkov. Andrej Razdrih pa, kako so, ko so bili otroci, vsako poletje rabutali češnje in kako so vanje jezni stanovalci metali vrečke, napolnjene z vodo.

Vsepovsod se je širil vonj po pivu, iz tovarne Torbica, torbarstva Okršlar (kasneje tovarna TOKO) na mestu današnje Jesenkove 1 in 3, je dišalo po usnju in slišalo se je močno tolčenje usnja. Blaž Lukan je v načrtih iz zemljiške knjige odkril, da je bil še po vojni na dvorišču kozji hlev. Vsi se z radostjo spominjajo kostanjevega drevoreda, ki se je raztezal ob Celovški cesti in metal senco v poletni vročini. Pripovedujejo, kako so doma zamesili kruh, oblikovali štruce in jih nesli peč v pekarno na Medvedovo. Kako je bila na Malgajevi mlekarna, kjer si dobil mleko in jogurt na litre, če si prinesel svojo embalažo, in kako jih je ob petih zjutraj budil ropot steklenic, ko so jih prelagali in raztovarjali po hišah. Nekoč je bila tam trgovina dveh sester Korenki z mešanim blagom, nasledil jo je Kekec trgovskega podjetja Grmada, ki je v Šiški imel tudi trgovini Mojca in Tinkara. V vseh omenjenih trgovinah si nakupoval tako, da si sam prinesel embalažo, vanjo pa so ti potem naložili, kar si želel, npr. moko, riž, zelenjavo itd. Domačini še dandanes Mercatorjevo trgovino na vogalu imenujejo Kekec. Jakob Hribar se spominja, kako so jih starši pošiljali z večjim kozarcem v pivovarno po pivsko peno, saj je bila bogata z vitaminom B in odlična za rast otrok. Drugi se spominjajo, kako so po Celovški cesti topotale konjske vprege in kako je škripal tramvaj. Igrišče prvotnih stanovalcev Ilirjanskih blokov je segalo vse do zapornic, današnjega podhoda, pa globoko v Tivoli, kamor je prihajal cirkus in z njim sladkorna pena. Katja Razdrih se spominja, kako so se otroci igrali tako, da so poskakali na vozove s konjsko vprego in se peljali do zapornic. Upokojenka Breda Južina z Medvedove se spominja, kako so lahko prečkali vrt diagonalno, da so prišli na Rusko, kako so hodili v kino na Medvedovi, ki se je najprej imenoval Kino Sava, potem Kino Šiška in kasneje Kino Mojca. V sklopu Celovške je bil vedno tudi frizerski salon, najprej Frizer Fon, potem so to prevzele Brivnice in česalnice. Pa zlatar Zupančič na mestu, kjer je danes skladišče za trgovino Mercator, ter trgovina s čevlji Peko, kjer je danes pralnica.

Notranji dvorišči sta si bili v obeh kvadrantih po zasnovi izjemno podobni vse do leta 1961, na obeh so se razprostirali vrtički za vsakega stanovalca, med njimi so bile peščene potke. Ko se je Jakob Hribar leta 1961 vrnil s služenja vojaškega roka, nekdanjega dvorišča ni več prepoznal. Po naročilu ene izmed pomembnih stanovalk, prvoborke, sestre sive eminence slovenske politike Ivana Mačka Matije, so ga spremenili v park. Imela je razsvetljeno zamisel, da se namesto vrtičkov, ki so pomenili zaplankanost, omejenost in utesnjenost, ustvari notranji park brez mej, park svobode, kakor ga lahko občudujemo še danes v kvadrantu med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško.

Tako kot danes, ko te kvadrante naseljujejo zanimivi prebivalci iz različnih vetrov, je bilo prebivalstvo na tem območju vedno mešano in pestro. Na vogalu Medvedove in Ruske je živel pisatelj Tone Seliškar, na Celovški skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk, na Malgajevi znameniti kardiolog, profesor Anton Jagodic, vrhovni sodnik Lojze Perica, tudi sestra Staneta Dolanca. Na vogalu Ruske in Jesenkove je bila prosvetna hiša, v katero so naselili prosvetne delavce, po vojni so nekatera prazna stanovanja dobile partizanske družine. Na Medvedovi sta stanovali Pavla Mencej, ki je imela partizansko knjigarno, in Marjana Draksler, partizanka, zavedna Slovenka in ena od ustanoviteljic Slovenske protifašistične ženske zveze. Na Celovški je živel tudi Tomaž Pengov, če omenim le nekatere izmed številnih.

Prebivalci kvadranta med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško so se zadnja leta aktivirali in začeli skupne delovne akcije, na katerih se zbirajo in urejajo notranje dvorišče, lani poleti so pripravili celo predvajanje filma. Ko so se nekega dne v notranjem parku znašli zapičeni geometrski količki, so zagnali medsosedski alarm in z odvetniki oddrveli na MOL. Grožnja z zamislijo o pozidavi parka je vsekakor združila prebivalce v skupnostno akcijo, da bi obdržali prvotno idealno stanje svobodnega parka.

Ilirjanski bloki so zgrajeni skorajda idealno za mestno življenje: niso v samem središču mesta, umaknjeni so od mestnega vrveža, hkrati pa je mesto tik pred njihovimi vrati. Karejska gradnja je oblikovana tako, da razporeditev vseh stanovanj, ki so primernih gabaritov za bivanje, omogoča poglede na obe strani: na ulico in tudi na svobodni park. Poleg tega je njihova višina človeku primerna: v štirih nadstropjih se na vhod nabere prav toliko prebivalcev, da med sabo lahko komunicirajo. Lahko bi bil način te gradnje, ki je značilna za celotno Evropo, zgled za bodoče mestne arhitekturne stvaritve in opomin, da v sodobnem svetu še vedno lahko idealno deluje zgradba, ki so jo smiselno zasnovali pred drugo svetovno vojno.

Fondovi bloki so eden največjih in najpomembnejših primerov modernistične arhitekture v Ljubljani. Kompleks devetih stanovanjskih blokov v ljubljanski četrti Bežigrad je bil zgrajen med letoma 1931 in 1938 po načrtih arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja. Arhitekturno so bloki znani po funkcionalističnih značilnostih, preprostih geometrijskih oblikah in poudarku na funkcionalnosti in učinkovitosti. Kompleks sestavljajo večje stanovanjske stavbe, razporejene okoli osrednjega dvorišča, pri čemer ima vsako stanovanje naravno osvetlitev in možnost naravnega prezračevanja. V zborniku Naš Bežigrad so gradnjo opisali kot “120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje”. Fondovi bloki so simbolizirali napredek in modernost ter bili široko slavljeni kot primer, kako socializem lahko zadovolji potrebe ljudstva. Danes so vpisani tudi v register stavbne kulturne dediščine.

Zgodovinsko gledano je bila gradnja Fondovih blokov del širšega prizadevanja Kraljevine Jugoslavije za zagotavljanje dostopnih stanovanj v času med vojnama, ko je zaradi priseljevanja s podeželja Ljubljano pestila stanovanjska stiska. Kompleks je takrat financiral železničarski Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani, po katerem naselje nosi ime še danes. Stanovanja so bila po gradnji v upravi in lasti železničarske stanovanjske zadruge. Z najemnino, ki so jo plačevali takratni stanovalci, pa je železničarski fond gradil nove stavbe.

Še en pomemben atribut naselja in današnji gradnji povsem tujo humanost zadruge ponazarja skupnostni zeleni prostor, namenjen vrtičkom, druženju in poletnemu hlajenju, ki pripada blokom in se razteza ob Koroški ulici, med bloki in Plečnikovim stadionom. Vrtovi so bili kot del kompleksa načrtovani že v prvotnem gradbenem načrtu. Po vojni so stanovanja postala državna last, zeleni prostor ob Koroški ulici pa je skupnosti prebivalcev kontinuirano omogočal oddih, druženje in pridelavo lastnih vrtnin – to funkcijo ima še danes. Vendar se vedno, ko imajo ljudje zadovoljene potrebe in jim nič ne manjka, najde kdo, ki bi jim na vsak način rad kaj odvzel samo zato, da bi jim lahko kasneje nazaj prodal netrajnosten nadomestek.

Po razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije in tranziciji v nov družbeni red je z Jazbinškovim zakonom večina stanovanj postala last takratnih stanovalcev, kot “lastnik” odprtih površin naselja, ki bi morale biti opredeljene kot grajeno javno dobro (grajeno javno dobro ne more biti predmet pravnega prometa), pa je bila v zemljiško knjigo vpisana Mestna občina Ljubljana (MOL). Sosednji Plečnikov stadion je na začetku tisočletja odkupil igralniški mogotec Joc Pečečnik. Njegovi načrti obnove vključujejo tudi spremembo okolice stadiona in razširitev v tako imenovani Bežigrajski športni park (v nadaljevanju: BŠP). Leta 2008 je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj za urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove Plečnikovega stadiona: “Štirje domači in štirje mednarodni arhitekturni biroji s preverjenimi referencami so bili povabljeni, da na osnovi programskih izhodišč, urbanističnih in konservatorskih smernic izdelajo urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove in dozidave stadiona, ki naj upošteva kompozicijo spomenika in značaj Plečnikove arhitekture. Izbrana rešitev bo služila kot obvezna strokovna podlaga za pripravo OPPN. Investitor se bo s svojimi programi prilagodil izbrani zasnovi prenove. V pripravi projektne dokumentacije bo moral izbrani projektant upoštevati projektne pogoje. V primeru realizacije projekta bo FIFA podelila poseben certifikat za izgradnjo stadiona v izjemnem arhitekturnozgodovinskem okolju kot primer dobre prakse.”

Težava, ki se je pojavila na tej točki, je, da je MOL kot svoj delež v družbo BŠP vložil parcelo, na kateri so skupnostni vrtovi naselja Fond. To je sprožilo 15 let sodnih bojev za lastništvo parcele, ki so se letos končali z odločbo višjega sodišča. Kot so 6. marca 2023 zapisali na spletnem portalu N1, je “s to odločitvijo sodišča sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča postal pravnomočen, etažni lastniki v Fondu pa s[m]o tudi pravno formalno postali lastniki skupnih zemljišč v naselju”. Enako odločitev je sicer pred časom sprejelo že prvostopenjsko sodišče, vendar se je predmet zaradi pritožb nasprotne strani nadaljeval na višjem sodišču. Karmen Stariha, predstavnica prebivalcev Fondovih blokov, je za N1 povedala: “Za nas odločitev sodišča pomeni tudi potrditev upravičenosti in pravilnosti naših skoraj 15-letnih prizadevanj za ohranitev svoje lastnine in kakovosti bivanja v naselju. Pričakujemo, da to pomeni zaključek projekta Bežigrajski športni park in za nas razbremenitev vseh pritiskov, ki smo jih bili deležni v vsem času, ko smo se zavzemali za svoje legitimne pravice.” Odločitev višjega sodišča pa ne pomeni zmage zgolj za stanovalce naselja Fond, temveč tudi za vse tiste meščane, ki si želijo in prizadevajo ohraniti Plečnikov stadion v njegovi avtorski zasnovi. Pri projektu BŠP namreč ne gre le za obnovitev stadiona, temveč za preobrazbo tega v športni park.

Stanovalci Fondovih blokov na svoji spletni strani navajajo tudi štiri najpogostejše zmote o projektu BŠP. Prva je, “da BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona, kar ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.”

Kljub nezadovoljstvu Joca Pečečnika in Zorana Jankovića pritožba na sklep v okviru rednih pravnih sredstev ni več mogoča. Župan MOL se je na sodbo odzval z napovedjo pobude za revizijo postopka, Pečečnik pa igra na karto neustavnosti sodbe. Razsodba sodišča je nedvomno pomembna zmaga za prebivalce, županov odziv pa je žalosten odsev časa, v katerem živimo, ko se mestno vodstvo in javne službe, ki bi morale skrbeti predvsem za javno korist, postavijo na stran kazinojskih milijonarjev, da krajanom iztrgajo še tisto malo skupnostnega, kar jim je ostalo. To dejstvo ob spominu na Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je delavcem in delavkam skušal zagotoviti dostopna stanovanja, kaže bridek kontrast. Naselje Fond je živeči spomenik časom socialne varnosti, njegovi prebivalci pa so dokaz pomena skupnosti za regeneracijo in ohranitev sosesk in vpliva nanju, s tem pa tudi na soustvarjanje mesta, ki bi moralo skrbeti predvsem za potrebe vseh svojih prebivalcev in ne zgolj za potrebe kapitala sedmega najbogatejšega Slovenca in njemu podobnih.

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta: izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Na omenjenem dogodku nas je prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, ki so se kopičile leta in leta. Hkrati pa nam je župan to predstavil kot ekološki korak direktno v raj! S sežigalnico naj bi namreč avtomatsko podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter celo pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, »prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami«. Kakšno blagostanje nas čaka!

No, škoda, da se oblastniki sprenevedajo, da običajni smrtniki ne znamo prepoznati oblastniške mentalitete, ki nam oriše pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata! Ta strategija še kako sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja. Županove izjave tako niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.

Izkazalo se je, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja s trditvami, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani. Ne glede na to, ali ne ve ali nas zavaja, je to za župana prestolnice nedopustno, še posebej, če nam reklamira razne sežigalnice in podobne projekte. Zato da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajamo nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest: Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3 odstotka toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77 odstotkov), kmetijstvom (10 odstotkov) in industrijskimi procesi (8 odstotkov).

Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije, ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44 odstotkov (z 240 megaton v letu 1990 na 135 megaton v 2019), pa so se emisije ogljikovega dioksida, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283 odstotkov. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 megaton ogljikovega dioksida v EU-28, kar znaša 5 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti. Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni (npr. sežig plastike) kot biogeni ogljikov dioksid (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij ogljikovega dioksida.

Kar ena tretjina emisij ogljikovega dioksida, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov.

Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij ogljikovega dioksida iz povprečnega EU električnega omrežja (275 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala že skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinskoturbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro.

Gremo h konkretnemu primeru: Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5 odstotkov električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda Politico ugotavlja: »Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije. To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70 % pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«

Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije ogljikovega dioksida. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti. Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati, kot jih sortirati za reciklažo. Torej Danska zapira sežigalnice, mi, ker smo pametnejši, jih odpiramo. Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena.

Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji.

To še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Kdo bi si mislil?! Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglasili za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.

Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke. Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.

Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:

»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice.

V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). /…/ Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje  (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem. /…/ Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«

Ljubljanski župan pa očitno o zdravju ve več kot zdravniki, zato je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani samozavestno označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.

Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel v Ljubljani, v katerem je pisalo sledeče: »Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb /…/ Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«

Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Komljenović je pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti vsi alarmi, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ljubljanski župan, ki je kakopak daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, je sicer prebivalstvo ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. A ob tem ni pojasnil, kdo je ta »mi«, ki bi ustvarjal dobiček na račun naših odpadkov. Navsezadnje, pravila, ki veljajo za nas, navadne smrtnike, očitno ne veljajo med lokalnimi veljaki, kajti kot je Janković nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem »verjame na besedo« in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov (kje so ob vsem tem področne inšpekcije in sodišča, pa je drugo vprašanje!).

Vse se je začelo leta 2002, po obisku načrtovalcev ljubljanske železniške postaje v mestu Lille v francoski Flandriji (Lille ima milijon in pol prebivalcev in je važno križišče železniških prog iz francoskih velemest, Londona, Amsterdama in Bruslja).

»Lepo bi bilo imeti takšno železniško postajo v Ljubljani!«

Ideja je bila rojena. Izveden je bil mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana (PCL) in našel se je partner za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva – Emonika. Slovenske železnice so v partnerstvo vložile zemljišča, ki so v Emoniki predstavljala 22-odstotni delež, madžarski partner TriGranit pa naj bi financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil železniško in avtobusno postajo (dogovor iz leta 2007). Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu družbene pogodbe za 19 milijonov prodale večino svojega deleža v Emoniki (zemljišča!!!) madžarskemu partnerju in ohranile le še 3 odstotke svojega deleža v družbi. Kasneje je bilo sprejetih več sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje PCL, večinoma na pobudo in v korist madžarskega partnerja. Kljub temu je TriGranit (kasneje Granit Polus) leta 2014 na arbitrarno sodišče na Dunaju vložil zahtevek za razveljavitev družbene pogodbe in odstopil od projekta.

V Slovenskih železnicah so s projektom Emonika želeli nadaljevati. Našli so dva nova potencialna partnerja: romunski Prime Kapital in južnoafriški konzorcij Mas Real Estate. A Madžari, večinski lastniki zemljišč na območju PCL, zemljišč niso hoteli prodati in pogajanja z novima interesentoma so propadla.

Leta 2018 sta se državni instituciji Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Slovenske železnice odločili, da bosta v soglasju z državo in MOL sami financirali in zgradili železniško in avtobusno postajo (ocena investicije: 50 do 60 milijonov evrov) ter infrastrukturni del (ocenjen na 20 do 30 milijonov evrov).

Konec leta 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v imenu vlade RS z družbo v posredni lasti madžarske banke OTP Mendota Invest (ki je nadomestila Granit Polus), s Slovenskimi železnicami in Mestno občino Ljubljana (MOL) podpisal memorandum o vlaganju v Emoniko: Mendota Invest bo financirala komercialni del Emonike (ocena investicije: 250 milijonov evrov), Potniški center Ljubljana (PCL) (ocena investicije: 137 milijonov evrov) bo financirala država. Memorandum predvideva, da bo madžarska Mendota od Slovenskih železnic odkupila še preostali delež v družbi (zemljišča!!!) za 3 milijone evrov.

Madžarska družba bo tako postala edini lastnik1 strateško najpomembnejšega zemljišča v Ljubljani, preko katerega potekajo vse mednarodne in regionalne železniške proge!!!

Poglobitev tirov ali obvoznica za tovorni železniški promet

Decembra 2020 sta se vlada in MOL odločili, da se bo železniško vozlišče poglobilo. Čeprav stroka ni prisostvovala pri odločitvi, se bo nova železniška postaja gradila tako, da bo mogoče železniške tire za tovorni promet izvesti skozi klet postaje kar 20 metrov globoko pod zemljo. Ljubljanski podžupan, arhitekt Koželj nasprotuje ideji, da bi se poglabljalo proge v dveh nivojih: 20 metrov pod zemljo tovorna železnica in nad njo, 10 metrov pod zemljo potniška proga. Hkrati pa sprejema varianto s poglobitvijo samo proge za tovorni promet (v tem primeru potniški promet ostane na nivoju terena). Na tako rešitev se projektira tudi novo železniško postajo:

»Ves čas sem bil v stiku z nemškimi inženirji Vössing in Verpro, ki sta sodelovala pri izdelavi študije variant ljubljanskega železniškega vozlišča. Že ob prvih pregledih se je jasno pokazalo, da bi bilo poglabljanje vseh tirov, torej poleg tovornih tudi potniških prog nove železniške postaje, s čimer naj bi se sprostila obsežna zemljišča za gradnjo med centrom in Bežigradom, težko izvedljivo in razmišljanje o tem je skoraj povsem utopično. Progo za tovorni promet bo pač treba poglobiti, druge možnosti pravzaprav nimamo. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni. Vendar na končno odločitev o tem ne moremo čakati še eno desetletje, medtem pa bo mesto še naprej brez normalne železniške in avtobusne postaje.« (januar 2021)

Mnenje generalnega sekretarja Slovenskih železnic Dušana Mesa pa je, da je za tovorni promet nujno potrebno zgraditi obvozno progo, hkrati pa je treba urediti tudi učinkovite potniške povezave z okolico Ljubljane s hitrimi »shuttle« linijami. Potreben je celovit pristop k ureditvi celotnega železniškega vozlišča.

Prekletstvo evropskega denarja

Konec decembra 2020 smo iz sredstev javnega obveščanja prejeli prvo sporočilo o novem dolgoročnem proračunu Evropske unije skupaj s sredstvi za okrevanje po pandemiji. Slovenija bi iz tega paketa lahko prejela dobrih 8 milijard evrov. O porabi razvojnega denarja v Sloveniji diskusij ni bilo. Osnutki dokumentov o razporeditvi sredstev so imeli oznako tajnosti. Nacionalni načrt, ki ga je sprejela vlada, ni bil dovolj ambiciozen, da bi Slovenija upravičila prejem vseh njej namenjenih sredstev. Vlada in mesto sta imela možnost pridobiti sredstva za financiranje celotnega projekta rešitve železniškega vozlišča (LŽV), kar bi bilo za prestolnico naše države primarnega pomena. V nacionalni načrt pa je bila, kljub temu, da enotna strategija za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča ni sprejeta, vključena posodobitev primorske proge od Brezovice do Ljubljane.

Posodobitev železnice s protihrupnimi ograjami od Brezovice do Ljubljane, ki vodi skozi park Tivoli in se bo po etapah nadaljevala vse do Divače, sva avtorja ocenila kot najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU: »Predstavniki vlade in mesta imajo kratek spomin. Samo štiri mesece je minilo od vladno-občinske odločitve, da se železniško vozlišče poglobi, v program evropskih sredstev pa so umestili nadgradnjo železniškega odseka Ljubljana–Brezovica–Borovnica, ki jo bo treba ob poglobitvi železniških tirov rušiti.«

Kot kaže, je logika v ozadju teh odločitev sledeča: evropski denar je, treba ga je porabiti. Pa čeprav za stihijske posege, ki mestu škodujejo in bodo še dolgo negativno vplivala na njegov nadaljnji razvoj.

»Najprej posodobitev, potem poglobitev«

Še septembra 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec povedal, da je kljub skoraj 68 milijonov evrov vredni posodobitvi odseka železniške proge med Ljubljano in Brezovico, ki je trenutno v teku, poglobitev proge v središču mesta še vedno v državnih načrtih. Prav tako tudi Tivolski lok.

Že decembra 2021 pa se je država odrekla izvedbi Tivolskega loka – petletno projektiranje se je izkazalo za sizifovo delo. V državni Viziji 2050+ bo Tivolski lok nadomeščen z zahodno obvoznico med Dolgim mostom in Vižmarjami.

Stihijsko in nepremišljeno planiranje po posameznih odsekih in brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter jasne vizije želenega razvoja (kamor spadata tudi nadgradnja primorske železnice in odprodaja državnih zemljišč madžarskemu Trigranitu, sedaj Mendoti Invest) pa se nadaljuje.

Projekt Emonike

Decembra 2021 je podjetje Mendota opustilo idejo o gradnji ogromnega nakupovalno-zabaviščnega centra nad železniškimi tiri. V projektu Emonika je ostala poslovna stolpnica (hotel) na vogalu Dunajske ceste in Trga OF, z objektom vzdolž Masarykove ceste (južna Emonika), ter stanovanjski kompleks na vogalu Dunajske in Vilharjeve (severna Emonika). Projekt Emonike, z izjemo lokacije, nima več nikakršne povezave s PCL in železnico.

Dokler ne bo realizirana kakšna od možnih rešitev za umik železniškega tovornega prometa iz mesta, bo le-ta – predvidenih je 450 vlakov dnevno – potekal po mestnem parterju skozi novo železniško postajo. Zato je potrebna izvedba dodatnih štirih železniških tirov, ki bodo stisnjeni med severno in južno Emoniko. Načrtovane so tudi širitev obstoječega podvoza na Dunajski cesti, gradnja novega megalomanskega podvoza na Šmartinski cesti ter izvedba podvoza na Parmovi ulici. Priprava projektov za predvidene posege je že v polnem teku.

Potniški center Ljubljana (PCL)

Novembra 2021 je bil v Dnevniku predstavljen nov projekt nove železniške postaje, ki se kljub temu, da odstopa od izbrane natečajne rešitve iz leta 2008 in od veljavnega zazidalnega načrta, pripravlja brez javnega natečaja. Rešitev PCL je opisal podžupan Koželj:

»Treba je zgraditi most nad tiri, kjer lahko v udobni postajni dvorani potniki počakajo vlak, do katerega se po tekočih stopnicah ali z dvigalom spustijo na peron. Na drugo stran pa je ta most povezan s centralno avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti, kjer lahko prestopijo na avtobus ali se odpeljejo s taksijem. Pri tem so ves čas na suhem in toplem v spodobnem kulturnem okolju. /…/ Čakalnica predstavlja vezni člen med potniki, ki na etažo vstopajo z železniške postaje, in tistimi, ki dostopajo z nivoja mestnega parterja. Je sodobni ‘gate’ (kot “izhod” na letališču (op.p.)), na katerem potniki v ogrevanem prostoru udobno čakajo na javno prevozno sredstvo.«

Kako pa bo urejena povezava novega PCL z mestnim avtobusnim prometom LPP? Do najbližjih obstoječih postajališč na Bavarskem dvoru ali pri Gospodarskem razstavišču je približno deset minut hoje! Potnikom bi veliko bolj ustrezala lokacija na Masarykovi cesti pred železniško postajo, kjer pa bi bilo treba urediti novo postajo ljubljanskega potniškega prometa LPP. Rešitve povezav novega PCL z LPP javnosti še vedno niso predstavljene.

Glede prometne ureditve okolice PCL je še vedno aktualen Fabianijev obroč, ki je predviden po Masarykovi cesti ob železniški postaji, nanj pa pritekajo skoraj vse mednarodne in regionalne avtobusne linije. Dovoz na avtobusno postajo na Vilharjevi cesti bo potekal po pentlji skozi Dunajski podvoz, nato po Vilharjevi cesti, odvoz pa po Vilharjevi cesti in skozi Šmartinski podvoz na Masarykovo cesto.

Državni prostorski načrt in občinski prostorski načrt

Ministrstvo in direkcija za infrastrukturo (DRSI) sta objavili zgoraj navedeno Vizijo 2050+ za ljubljansko železniško vozlišče in PCL, s katero se je vlada seznanila 18. novembra lani. V pripravi so osnutki za Državni prostorski načrt (DPN) za nadgradnjo obstoječih železniških prog. Za tovorni promet in hitro progo se načrtuje zahodna obvoznica, ki bo s predorom pod Rožnikom povezala primorsko in gorenjsko progo.

Kljub temu, da se že projektirajo izvedbeni načrti za PCL in posodobitve posameznih segmentov prog, je DRSI šele letos začela s pripravo strokovnih podlag za Državni prostorski načrt (DPN – pravna podlaga za izdelavo projektov). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog LŽV bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovitne zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. Danes odločitve o poteku tirov še ni, opravljene niso niti študije za varstvo pred hrupom in zdravju škodljivimi emisijami železniškega in cestnega prometa.

Tudi v strateškem delu veljavnega občinskega prostorskega načrta MOL (OPN MOL) je napovedana izvedba navezave zahodne obvoznice za tovorni in hitri železniški promet na gorenjsko železnico. Zahodno od Rožnika je predviden odcep kraka proge proti vzhodu, ki skozi mestno središče poteka v predoru v enem ali dveh nivojih ter se nadaljuje do tovorne postaje Moste ter naprej do Zaloga.

V prostorskem aktu je zapisano tudi, da severna obvoznica ni sprejemljiva, da pa je potek prog za hitro železnico in tovorni promet skozi mesto mogoče spremeniti. Vitalni interesi mesta so nemoten urbani razvoj in povezovanje z železniškimi progami na pet delov »razrezane« celote, varstvo pred hrupom in varstvo pred zdravju škodljivimi emisijami (ki so že danes v Ljubljani drugi najpomembnejši vzrok prezgodnje smrti občanov). Tovorni železniški promet mora potekati izven gosto poseljenih mestnih območij!

Predlog celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča

Arhitekta in urbanista Peter Kerševan in Milan Kovač se že leta poglobljeno posvečava problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in Potniškega centra Ljubljana. Leta 2018 sva svoja raziskovanja in razmišljanja javnosti predstavila v brošuri Drugi tir Koper–Divača – kako naprej? : ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč, leta 2021 pa v brošuri Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla. Svoja spoznanja sva strnila v Predlogu celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča.

Ker velja, da severne obvozne železniške proge zaradi goste poseljenosti območja, dolžine trase, vodovarstvenega območja itd. ni več mogoče realizirati, sva za obvoznico za železniški tovorni promet predlagala izvedbo južno-vzhodne trase med Dolgim mostom in Zalogom. Trasa je predlagana po že degradiranem območju vzporedno z južno avtocestno obvoznico, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Za ureditev potniškega železniškega prometa pa predlagava poglobitev železnice na območju PCL. Taka ureditev bi omogočila združitev severne in južne Ljubljane in nemoten urbanističen razvoj mesta v smeri vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti ne bi bila (več) potrebna. Danes z železnico na pet delov razkosano mesto bi postalo spet povezano.

Gorenjska železnica bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena skladno s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 ter modernizirana tako, da bi ustrezala mednarodnim standardom za InterCity omrežje. Kamniška železnica bi se izven avtocestnega obroča navezala na gorenjsko železnico, znotraj avtocestnega obroča pa poglobila po sedanji trasi do PCL, z mestom bi povezovala športni center Stožice in letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica bi se priključila na obvoznico. Primorska železnica za potniški promet bi se lahko priključila na južno-vzhodno obvoznico ali pa bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena po obstoječi trasi do PCL.

Celostna rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje. Železniška postaja ne bi potrebovala ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki bi v območje postaje vstopali skozi obstoječ 178 let star spomeniško zavarovan objekt, ponos mesta, ki se uvršča med najstarejše ohranjene objekte železniških postaj v Evropi.

Velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč. Dostop do avtobusne postaje bi moral biti s Fabianijevega obroča na nivoju terena. To bi omogočalo direkten prestop potnikov z avtobusne na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije bi bil urejen na Masarykovi cesti.

Kaj pa sedaj?

Država in MOL bi morala napeti vse sile, da bi bila strategija rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča čimprej dorečena (letnici 2030 oz. 2050 so za problematiko, ki bi morala biti že davno rešena, postavljene v nedopustno oddaljeno prihodnost), potem pa morajo vsi nadaljnji projekti strogo slediti zastavljenemu cilju. Trenutno smo priča popolnoma neodgovornemu in neusklajenemu planiranju po posameznih odsekih: projektira in izvaja se železniška in cestna infrastruktura na območju PCL, pripravljajo se načrti za gradnjo železniške in avtobusne postaje, v soglasju z ZVKDS je bila izvedena sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega železniškega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil in širil nadvoz na Dunajski cesti, gradil se bo megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z LPP … Bodo vse te realizacije začasne? Če je odgovor pritrdilen, smo priča skrajno negospodarnemu ravnanju z javnim denarjem. Če pa je odgovor negativen, bodo hudo omejevale in usmerjale nadaljnje rešitve.

Vse aktivnosti potekajo brez Državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse poteka brez sodelovanja javnosti. Dogajanja na območju PCL so brez zakonske podlage nezakonita, po mnenju podžupana Janeza Koželja pa »preuranjena«: »O poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, niti o severni niti o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov.”«

Ali bo železniški tovorni promet – 450 vlakov dnevno – potekal skozi Potniški center Ljubljana in s škodljivimi emisijami povzročal bolezni in smrt sedanjim in bodočim generacijam prebivalcev, ali se bo centru mesta izognil po južno-vzhodni obvozni progi? O tako pomembnih temah mora odločati javnost na referendumu.

»Še je čas za referendum,« pravi gospod Janez Koželj. Upava, da to ni debela laž in zavajanje občanov.

Članek je bil prvotno spisan in objavljen konec leta 2022. Uredila ga je Kaja Lipnik Vehovar.

Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)

Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.

Pa ne že spet!

Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.

Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.

Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.

Srce se mu ustavi.

Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.

Sam sem in majhen sem.

Ampak … Če dobro pomislim …

Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.

Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.

To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.

Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.

Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.

Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!

Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:

Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.

Zgodbe še ni konec, šele začela se je.

Turizem nenehno potrebuje nove premisleke in si izmišlja nove koncepte. Kar je še pred desetletjem veljalo kot smiselno, dobro in vznemirljivo, danes ni več aktualno. Čeprav so strokovnjaki v epidemiji napovedovali vsaj triletno okrevanje panoge, bo najverjetneje v Ljubljani že letos turistični obisk skoraj dosegel tistega iz 2019. Zdi se, da več ko se globalno govori o trajnostnem turizmu in zelenih destinacijah, slabša je kakovost vode in zraka, večji hrup in manjša biodiverziteta.

V Strategiji razvoja 2021–2027 turistične destinacije Ljubljana in Ljubljanske regije je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost (1). Že naslov županovega predgovora v strategiji je_ »Trajnost, marljivost in inovativnost, to je Ljubljana«, v nadaljevanju pa poudarja, da je vizija Mestne občine Ljubljana (MOL) trajnostni razvoj, v katerem je v ospredju sožitje med skrbjo za naravo in urbanim življenjem. Direktorica Turizma Ljubljana v svojem nagovoru nadaljuje, da pri njihovem delu ostaja ključna skrb za _trajnost, saj se tudi s to strategijo mesto zavezuje k trajnostnemu modelu načrtovanja in implementiranja. V strategiji so vključeni podatki, ki kažejo, da je od leta 2014 do 2019 v občini zabeležena 14-odstotna rast nočitev, uspeh pa je pripisan izboljšanemu vodenju destinacije, splošnemu trendu rasti tržišča in ciljani promociji na mednarodnih trgih, zlasti zaradi številnih nagrad na področjih trajnosti in digitalizacije. V posebnem poglavju Trajnost je izpostavljeno, da je Ljubljana ena vodilnih destinacij na svetu na področju trajnostnega turizma in življenjskega sloga, v nadaljevanju pa so zapisana nekatera dejstva, ki kažejo, da situacija ni najlepša. Kot grožnjo netrajnostnemu delovanju se v strategiji izpostavlja »porast kakovostno nereguliranih zasebnih namestitev«, obenem pa je izpostavljeno, da sta kljub po njihovih besedah visokemu porastu nočitev in obiskov turistična ponudba in povpraševanje še vedno na nizki ravni, kar omogoča prostor za nadaljnjo rast. Obenem kot problematiko opredeljujejo, da se je ob določenih dnevih pojavila slabša kakovost zraka in visoka koncentracija prometa ter da turizem deloma vpliva na oba indikatorja. Turisti so v anketi zadovoljstva kot težavo izpostavili prenatrpanost, prebivalci pa višje cene kot posledico turizma. Izsledke so na Turizmu Ljubljana primerjali z raziskavo trajnostnega razvoja turizma 2016 in vse ocenjene vrednosti pozitivnih vplivov turizma v vseh kategorijah so v zadnjem merjenju nižje kot leta 2016. Večkrat je v strategiji omenjena trajnost povsem brez argumentacije, kot na primer: »Pristna trajnost. V Ljubljani obstaja visoka stopnja skladnosti med vizijo mestne uprave in meščani, ki si želijo Ljubljano pozicionirati kot vodilno destinacijo trajnostnega razvoja v svetu. Tako lokalni prebivalci kot podjetja se držijo načel trajnosti, kar se vidi na vsakem koraku. Ljubljana pomeni trajnost. Ljubljana pomeni trajnost!«

No, pa poglejmo, kaj pomeni trajnost. Pojem se je začel uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na paradoks teorije in prakse gospodarske rasti v svetu z omejenimi viri, desetletje kasneje pa je bilo opredelitev trajnosti že več kot sto. Danes je prevladujoča opredelitev Brutlandove komisije, ki ni izšla iz ur okoljevarstvenih gibanj, ampak je ravno nasprotno, politični kompromis med rastjo in okoljsko vzdržnostjo: »Trajnostni razvoj je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.«(2) Zato ni čudno, da kljub več kot trem desetletjem populariziranja termina trajnostnega razvoja rezultati niso vidni. Slovenci s trenutnim standardom za zadovoljitev svojih potreb na leto potrošimo trikrat več virov, kot bi jih smeli. Nezadostna opredelitev, kaj potrebe so in ali trajnostna usmeritev zahteva tudi določena odrekanja ugodnostim življenjskega stila, ter nejasna opredeljenost časovnih intervalov, kdaj se morajo spremembe zgoditi, so samo najbolj očitni problemi dominantnih trajnostnih konceptov. Zato se tako kot v številnih drugih panogah tudi v turističnem sektorju trajnost večinoma tolmači predvsem v smeri učinkovitosti namesto zadostnosti.

V aktualni turistični strategiji Ljubljane je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost. A več ko se govori o trajnostnem turizmu, slabša je kakovost vode in zraka, večji je hrup in manjša biodiverziteta. Največji turistični ogljični odtis povzroča tip transporta turistov na in z destinacije ter način bivanja gostov. In tukaj ljubljanski turizem povsem odpove. Dostopni podatki kažejo, da polovica vseh turistov k nam pripotuje z letalom, v ponudbi Turizma Ljubljana pa ima zgolj 4,5 odstotka nastanitev pridobljene eko certifikate. Številne trajnostne turistične nagrade MOL-a so torej le odlična marketinška poteza za privabljanje še večjega števila gostov v že tako prenatrpano mesto, z resnično okoljsko skrbjo pa nimajo prav nič skupnega.

Največji okoljski pritisk povzroča način prihoda in odhoda turistov na destinacijo, saj je transport krivec za največje emisije turističnega gospodarstva, pomembna pa sta tudi dolžina in način bivanja gostov. Trajnostne destinacije se zato osredotočajo na bližnje goste in iščejo različne načine, da jih nagrajujejo za uporabo javnega prevoza. Edini dostopen vir podatkov za Ljubljano o načinu prihodov na destinacijo je anketa med turisti, ki jo je Statistični urad izvedel leta 2019 (3). Podatki kažejo izjemno netrajnostno transportno sliko. V poletju 2019 jih je v Ljubljano kar 47,5 odstotka priletelo z letalom, nadaljnjih 44,9 % odstotka pa je prispelo z avtomobilom, kombijem ali motorjem. Zgolj 7,6 odstotka prihodov v prestolnico je bilo bolj trajnostno mobilnih, torej so turisti prispeli z avtobusi ali vlaki. Postojna je edina slovenska občina, ki je analizirala ogljični odtis turistov, in izračuni kažejo, da čeprav v Postojno pride le 7 odstotkov obiskovalcev z letalom, ti prispevajo kar 55 odstotkov vsega turističnega ogljičnega odtisa (4). Ugotovili so tudi, da domači gosti prispevajo kar 18-krat manj emisij kot tuji obiskovalci, Ljubljana je imela poleti 2022 zgolj 5,4 odstotka domačih gostov ter v enakem obdobju med tujimi gosti 14,4 odstotka turistov z drugih kontinentov (5). MOL mora torej v želji biti resnično trajnostna destinacija izračunati svoj turistični ogljični odtis, glede na strukturo gostov in načinov njihovega transporta pa bi bila najverjetneje ogljična slika slabša od postojnske.

Trajnostne destinacije težijo k obvladovanju števila gostov in podaljševanju njihovega časa bivanja. S tem se zmanjšuje transportni pritisk na destinacijo in številčna preobremenjenost turističnih točk. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je Ljubljano obiskalo 725.304 gostov, čas bivanja pa je bil kratek, v povprečju 2,1 noči (6). Barcelona je ena izmed turistično najbolj obremenjenih evropskih destinacij, kjer se aktivno iščejo načini, kako zmanjševati število turistov, ne le zaradi upora prebivalcev, ampak tudi z namenom omejevanja okoljske škode. Leta 2019 je Barcelono obiskalo 8,520.417 turistov, v Ljubljano pa je v istem letu prispelo 1,424.378 gostov (7, 8). Da je turistični pritisk na Ljubljano najverjetneje prevelik, priča enostaven izračun, da je Barcelono leta 2019 obiskalo 5,3-krat več gostov, kot je prebivalcev, Ljubljano pa zgolj malenkost manj, 4,9-krat več turistov. Dodaten problem ljubljanskega turizma so netrajnostne namestitve. Na spletnem mestu Turizma Ljubljana je obiskovalcem predstavljenih 155 različnih nastanitev (hotelov, hostlov, penzionov in gostišč, apartmajev in sob, kampov in glampingov ter turističnih kmetij), med katerimi lahko naredimo izbor tistih, ki imajo mednarodne eko certifikate (9). Med vsemi ponujenimi namestitvami je v ljubljanski regiji zgolj sedem oziroma 4,5 odstotka eko certificiranih namestitvenih objektov. V regiji imamo samo še tri trajnostne nastanitve, med njimi eno turistično kmetijo in dva apartmaja. Najnovejša petzvezdična hotela v Ljubljani, s skupno 519 sobami, v svojih spletnih predstavitvah ne izpostavljata nobene okoljske aktivnosti, izpostavljata pa nadstandardne kvadrature in številne luksuzne storitve z vprašljivim ogljičnim odtisom. Občina se rada pohvali, da imamo najvišji delež ločevanja odpadkov na ravni gospodinjstev v Evropski uniji, Statistični urad pa ima zbrane podatke, da se je v Ljubljani leta 2021 v smetnjakih nabralo za 414 kilogramov smeti na prebivalca, kar je 49 kilogramov več kot slovensko povprečje (10). Seveda presežka količine odpadkov ne moremo zgolj pripisati intenzivni turistitifikaciji, saj so v mestu tudi številne druge dejavnosti, ki prispevajo k večji količini odpadkov. Medsebojna primerjava občin pa pokaže, da imajo vse pomembnejše turistične občine v Sloveniji (Bled, Bohinj, Kobarid, Brda, Tolmin in Piran) nadpovprečno število kilogramov smeti na prebivalca – izjema je le Kranjska Gora.

Ljubljana je prejemnica naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, nosilka znaka Slovenia Green Platinum, že osemkrat se je uvrstila med TOP 100 Sustainable Destination (100 najtrajnejših destinacij) in prejela nagrado WTM Responsible Tourism Award 2017 (za odgovoren turizem); v 2021 je bila nagrajena z Green Destinations Story Awards, po izboru Lonely Planet je bila uvrščena na seznam osmih najbolj trajnostnih mest na svetu in v okviru izbora Evropska prestolnica pametnega turizma je prejela nagrado na področju trajnostnega turizma (11). Dejstvo je, da ima Ljubljana naravne danosti, ki jih ima redko katera svetovna prestolnica, gozdne površine na dosegu roke praktično kjer koli v mestu in skorajda idealne pogoje za kolesarjenje, zato število nagrad navkljub slabi kakovosti zraka in onesnaženosti reke ne preseneča. Vseeno pa se zdi, da so ta priznanja bolj kot kar koli drugega marketinška poteza turistične panoge za privabljanje še več in več obiskovalcev, saj se najvišje nagrade podeljujejo navkljub temu, da destinacija ne rešuje ključnih problemov turistične dejavnosti, torej netrajnostnega transporta prihodov in odhodov ter netrajnostnih namestitev, ki prispevajo levji delež ogljičnih izpustov.

Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.