KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj z vidika feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.

V 84. členu programa SDS najdemo »uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja«, ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje »državljanske solidarnosti«, kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje, tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom, ne glede na spol.

Najbolje lahko tovrstno »progresivno« politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke »privilegij« braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO pakt.

Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj pogosteje. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot »blodnje« dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki, vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski Uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.

A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke, oziroma »levi pol«, nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada, in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke desnega pola z različnimi oblikami vojaškega roka.

Hkrati je samooklicana »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.

Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, predvsem pa z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih, zato varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji in kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.

S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na »levo« ali »desno« vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje. Zato v Študentskem društvu Iskra tudi letos za dan žensk organiziramo protest!

Javno pismo so napisali v Društvu Iskra.

The post JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE! first appeared on Rdeča Pesa.

“Vprašanje torej ni, ali si želimo enakosti. Vprašanje je, ali smo se zanjo pripravljene organizirati, ker brez organiziranja ne bo podružbljanja, brez podružbljanja ne bo emancipacije in brez razrednega boja se zgodovina ne premakne.”

Vabimo vas k ogledu spodnjega video eseja o prizadevanjih za osvoboditev in polno vključitev žensk v družbeno življenje, ki so ga pripravili v Študentski Iskri. V njem ustvarjalke in ustvarjalci spregovorijo o zgodovini ženske emancipacije, reproduktivnem delu, socialni državi in o tem, zakaj enakost ni nikoli nastala iz individualnega uspeha – temveč iz organiziranega boja in sistemskih sprememb.

Hkrati pa vas vabimo tudi na protestna shoda, s katerimi bomo v nedeljo v Kopru in Ljubljani obeležili mednarodni dan žensk. Povezave do dogodkov najdete spodaj. Se vidimo na ulicah!

https://www.facebook.com/events/1475775824123066 (LJUBLJANA)

https://fb.me/e/jiy1o4zl4 (KOPER)

The post KDO SE BOJI FEMINIZMA? first appeared on Rdeča Pesa.

Ob bližajočem se prazniku delovnih žensk, 8. marcu, smo za vas pripravili cikel objav z analizo položaja žensk v kapitalizmu.

V prejšnjem delu smo se osredotočili na vprašanje vloge družine v kapitalizmu. Tokrat se posvečamo procesu ponovne patriarhalizacije ob vzpostavitvi kapitalizma v Sloveniji.

II. DEL: Dvojna izkoriščanost delovnih žensk

Kapitalistična produkcija in njena buržoazna ideologija praviloma umeščata žensko v družbi znotraj družine primarno v vlogo matere in gospodinje, so pa ženske v večji meri vključene tudi v sistem mezdnega izkoriščanja. Dvojna izkoriščanost žensk je na eni strani posledica zgodovinskih pridobitev ženskih bojev za vključitev na trg delovne sile (ženska se delno osvobodi ekonomske podrejenosti družini in možu, tako na Zahodu kot v državah realsocializma), na drugi strani pa delno še vedno ostaja v vlogi oskrbovalke in gospodinje, ko pride iz službe. 

Vedno večja vključenost žensk v proces družbene produkcije je značilna za čas od druge svetovne vojne dalje, ko so države realsocializmov (pri nas v Jugoslaviji) uveljavljale politike enake vključenosti žensk in moških v delovne procese, družina pa naj bi izgubila ekonomsko vlogo in postala prostor solidarnih odnosov (pri čemer ne pravimo, da patriarhalnega zatiranja v socialističnih državah ni več bilo).

S tranzicijo Slovenije v kapitalizem sta tako ženska kot moški postala izkoriščana mezdna delavca, družina pa je zaradi vedno večje privatizacije javne družbene skrbi (javne kuhinje, vrtci, pralnice) spet vedno bolj postajala prostor, v katerem ima ženska primarno vlogo matere in gospodinje. Jugoslovanski realsocializem je patriarhat in delitev na spolne vloge nameraval sistemsko odpraviti s podržavljanjem in podružbljanjem družbene reprodukcije in vzgoje, kot so množično ustanavljanje javnih vrtcev, menz, pralnic in šol. 

Vse obsežnejša privatizacija po obnovitvi kapitalizma pri nas je močno načela socialistične pridobitve. Poleg tega pa danes že tako okrnjene javne storitve, ki ženske še lahko razbremenijo domačega reproduktivnega dela, pestijo kadrovska podhranjenost, prekarizacija, podplačanost in feminizacija teh poklicev. 

Neoliberalna kapitalistična ekonomija je s selitvijo nekaterih delov proizvodnje, kjer so bile ženske nekoč zaposlene v sindikalno dobro organizirani proizvodnji, v periferne države, na domačem terenu obdržala del višje ovrednotene industrijske proizvodnje in storitveni sektor (informatika, zavarovalništvo, bančništvo). V njem so večinsko zaposleni moški ali ženske srednjega in višjega razreda. 

Ženske delavskega razreda se tako zaposlujejo v podplačanem javnem sektorju ali vedno bolj prekariziranem zasebnem sektorju, ki izvaja nekatere skrbstvne dejavnosti (negovalke, medicinske sestre, vzgojiteljice). Vedno pogosteje pa najbolj razvrednotena dela opravljajo migrantke, ki zapolnjujejo skrbstveno “luknjo”, ki jo v državah kapitalističnega centra povzroča krčenje socialne države kot posledica neoliberalne ekonomske deregulacije zadnjih 30 let. Vzpostavlja se razredno nasprotje med ženskami na dobro plačanih položajih, ki si lahko privoščijo čistilke, hišne pomočnice ali varuške in migrantskimi delavkami. 

The post PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Kdo v Sloveniji najpogosteje mori? To so, na podlagi podatkov med letoma 1991 in 2016, ugotavljali raziskovalci Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. 

Praviloma so morilci moški srednjih in mlajših let, ki so v skoraj polovici primerov vinjeni. Zelo pogosto svoje žrtve poznajo, najbolj so nevarni družinskim članom in partnericam. Skoraj polovica žrtev umorov so partnerji, nekdanji partnerji, tekmeci v intimnem razmerju ali družinski člani. Tako so skoraj vse ženske žrtve žene ali partnerice morilcev, predstavljajo pa 29% vseh žrtev. Umori so v polovici primerov le vrhunci dolgotrajnega nasilja nad partnericami.

Ženskih morilk je le 9%, kadar morijo običajno ubijejo (nasilne) partnerje. 86% morilcev je slovenskih državljanov, večinoma s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo. Polovica vseh storilcev je brezposelnih. Večina umorov se zgodi na petek ali soboto, ko so ljudje doma in pogosteje pijejo alkohol. Število umorov je po letu 2006 padalo, med gospodarsko krizo pa spet naraslo in se po okrevanju gospodarstva spet znižalo.

Če pogledamo še podatke o samomorih vidimo, da tudi tukaj prednjačijo moški, ki storijo več kot tri četrtine samomorov. Možnost za samomor se viša s starostjo, zelo hitro se dvigne med moškimi po upokojitvi. Stopnja samomorov od leta 2004 pada, nato stagnira, manjši upad je viden tudi po koncu gospodarske krize, le v letih epidemije je spet rahlo narasla. K padcu števila samomorov poleg gospodarskega okrevanja verjetno pripomore tudi velik porast psihološkega svetovanja po letu 2015. A to še vedno ni na točki, ki bi vsakemu, ki potrebuje kvalitetno psihološko podporo, to zagotovila pravočasno in v dovolj velikem obsegu. Javna psihološka pomoč je težko dostopna, zasebna je pa za mnoge v stiski predraga.

Podatki o številu samomorov, predvsem pa umorov, kažejo na sovpadanje z brezposelnostjo in slabo gospodarsko situacijo. V zgodnjih dvatisočih, ko se je turbulentno obdobje restavracije kapitalizma zaključilo, je število ubojev, umorov in samomorov začelo padati. Med gospodarsko krizo je število umorov spet naraslo, vendar ne do prejšnje stopnje. Po letu 2015 število vseh teh pojavov spet pada. Kot kažejo ti podatki je materialno pomanjkanje in beda brezposelnosti, ki v času kriz prizadeneta delavski razred, med vzroki za povečanje nasilja v družbi, predvsem med bližnjimi. 

Visoka stopnja intimnopartnerskega nasilja je še eno področje na katerem institucionalizirani in globoko družbeno zakoreninjeni patriarhalni odnosi med spoloma kažejo svoj grd in krvav obraz. Zaostrovanje kapitalizma zaostruje tudi razlike med spoloma in vpliva na odnose znotraj družine. Ženske na kapitalističnem trgu niso konkurenčne moškim že zaradi tega, ker bodisi rodijo, bodisi se od njih pričakuje, da bodo skrbele za svoje otroke in pozneje ostarele sorodnike. Zato opravljajo slabše plačane službe, službe za krajši delovni čas ipd. Ob tem imamo še sistem, ki temelji na hraniteljstvu in odvisnosti od partnerja, kar pa ustvarja neenake pogoje in močno otežuje ekonomsko osamosvajanje žrtev, ki je pa predpogoj za preživetje. To pa je, kot vidimo, lahko smrtno nevarno.

Kapitalizem proizvaja bedo, ki se odraža tudi v razkroju tudi najtesnejših medosebnih vezi, ki se prepogosto raztrgajo na najbolj krvav in tragičen način. Sklepamo lahko, da se bo v luči  neoliberalizacije, ki se pospešeno odvija pod »najbolj levo vlado v zgodovini Slovenije«, okoljske krize in vedno večje individualizacije družbe v naslednjih letih začelo povečevati število umorov, ubojev in samomorov. Ta trend lahko obrne le organizirano delavsko gibanje, ki bo nadomestilo individualizem s skupnostjo (in ne le s tovrstnimi floskulami), ki bo osmišljala življenja tovarišic in tovarišev v boju za boljši svet.

The post KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI? first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Boj za emancipacijo v današnjem času je postal ozkogleden in fragmentiran, saj se številni boji osredotočajo na posamezne oblike zatiranja, kot so rasa, spol, spolna usmerjenost ali identiteta, namesto da bi jih povezali z globljimi strukturnimi vzroki, ki jih poganja kapitalizem. Koncept intersekcionalnosti, ki je v emancipatornih bojih izrazit predvsem v anglosaškem delu sveta, sicer prepozna, da naša življenja oblikujejo različne oblike zatiranja, vendar spregleda ključno dinamiko kapitalizma – razredno družbo. 

Intersekcionalnost se je v sedemdesetih letih 20. stoletja razvila kot odziv na prevladujočo perspektivo belih feministk srednjega razreda, ki so pogosto predpostavljale, da lahko zastopajo interese vseh žensk. Črne feministke so v odgovor analizirale, kako izkušnje rasizma vplivajo na seksizem, revščino in izkoriščanje ter jih krepijo in ugotovile, da se seksizem in rasizem ne le oplajata, ampak za mnoge ženske ustvarita kvalitativno drugačno izkušnjo. To pomeni, da črne ženske, na primer, ne doživljajo le diskriminacije zaradi spola ali rase posebej, ampak sta ti dve vrsti zatiranja povezani in vplivata nanje hkrati, kar oblikuje edinstven način, kako doživljajo družbo, delo, odnose in druge aspekte življenja.

Marksizem nam ponuja ključno kritiko intersekcionalnosti. Za marksizem razred ni le še ena kategorija zatiranja, ampak ima skozi razredni boj potencial, da izziva kapitalizem, sistem, ki ohranja in vzdržuje vsa zatiranja. Delavci imajo v kapitalistični družbi edinstven položaj, saj ustvarjajo bogastvo in skrbijo za delovanje družbe. Dejstvo, da so izkoriščani, daje delavcem tudi moč, da se zoperstavijo kapitalističnemu sistemu, kar pa jim samo doživljanje določenega zatiranja ne omogoča. Razredna osnova torej zagotavlja potencialno materialno podlago za enotnost med različnimi kategorijami zatiranja.

V delavskem razredu je tudi več žensk, temnopoltih ter članov LGBT+ skupnosti, kot v katerem koli drugem razredu. In delavski razred kot celota ima objektivni interes, da kolektivno organizira boj za drugačen sistem. Vendar to ne pomeni, da so delavci avtomatično antirasistični ali antiseksistični. Socialisti moramo aktivno nastopati proti zatiralnim idejam – ne glede na to, kdo z njimi nastopa in proti komu so usmerjene.

Vloga razreda ni vedno očitna. Zatiranje lahko prizadene ljudi ne glede na razred, ki mu pripadajo. Vendar pa izkušnja zatiranja ne pomeni, da so ljudje avtomatično razumejo ali imajo materialni interes, da se mu zoperstavijo. V trenutnem političnem in družbenem okolju, kjer se soočamo z globalno okoljsko krizo in koncentracijo bogastva v rokah kapitalističnih elit, pa je jasno, da je vsak poskus emancipacije, ki ne izziva kapitalističnega sistema, obsojen na neuspeh.

Besedilo je povzetek članka, ki ga je pripravila Judy Cox in ga lahko najdete tukaj.

Foto: https://mariborinfo.com/novica/lokalno/protestniki-ob-8-marcu-zavzeli-ulice-ce-nasa-zivljenja-niso-nic-vredna-protestiramo

The post ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA first appeared on Rdeča Pesa.

O reproduktivnem delu in položaju žensk od SFRJ pa do danes, so se pri Pekarna Magdalenske mreže pogovarjali s Sonjo Lokar. Spodaj objavljamo nekaj zanimivih izsekov in vas vabimo k branju celotnega intervjuja.

Med 2. svetovno vojno je bilo med jugoslovanskimi partizani veliko žensk, ki niso delale samo kot pomožno osebje, temveč tudi kot bolničarke, zdravnice in borke. Ali je imel ta emancipatorni moment vpliv na kasnejši položaj žensk v SFRJ?

“Vse naše temeljne ženske pravice so sezidane na krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material in to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojih domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline. Še zlasti ključno je bilo to, da je bilo med partizankami veliko prepričanih komunistk, ki so res vedele, kaj je treba storiti, da bi se položaj delovnih žensk bistveno izboljšal. Vida Tomšič je imela na 5. državni konferenci jugoslovanskih komunistov v Dubravi pri Zagrebu leta 1940 referat o nujnosti dela komunistov med ženskami, v katerem je do potankosti razvila program, ki ga je začela partija že med vojno, po vojni pa korak za korakom uresničevati ter do leta 1990 skoraj v celoti uresničila kot edina partija na oblasti.”

Kaj so bile značilnosti socialističnega feminizma in kako se je ta udejanjal v SFRJ?

“Značilno je bilo, da je bil uokvirjen v ideološko shemo marksistične teorije osvobajanja dela in da so vodilne partijske feministke odločno odklanjale in tudi javno obsojale kakršnekoli odklone od te teorije kot zablode malomeščanskega feminizma in obrambo interesov privilegiranih, premožnejših, bolje izobraženih in s centri dejanske ekonomske in politične moči bolje povezanih žensk.”

“Osnovna misel našega komunističnega feminizma, ki temelji na teoriji osvobajanja dela je, da se bo neenakost med spoloma odpravila samo hkrati in sočasno z ukinjanjem kapitalističnega izkoriščanja delavk in delavcev in z ukinjanjem privatne lastnine ekonomskih virov, sredstev za proizvodnjo.”

Katere so bile ključne pridobitve za ženske v času SFRJ? Kakšno vlogo so imele ženske političarke in aktivistke pri udejanju ekonomskih, socialnih in političnih pravic?

“Zaradi socialističnih feministk v tistih časih smo razvili odlično otroško varstvo, celodnevno osnovno šolo, družbeno prehrano v podjetjih in ustanovah, uveden je bil podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, zdravstvene domove in domove starejših občanov smo zgradili v vsaki občini, pravico do svobode rojevanja zapisali v ustavo leta 1974 in vzpostavili cel sistem podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic in zdravja žensk. Vzpostavili smo ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva. Od nas so se takrat učili socialni demokrati na oblasti v najbolj razvitih evropskih državah.”

Kaj se je v bivših republikah in pokrajinah Jugoslavije, konkretneje v Sloveniji spremenilo po prehodu v kapitalizem (od leta 1991 dalje)?

“Na področju enakosti spolov jo je Slovenija odnesla še najbolje, čeprav je tudi veliko izgubila. Predvsem je ohranila člen o svobodi rojevanja v svoji novi ustavi.  Hrvaška, Federacija BiH, Črna Gora, Kosovo, ga nimajo več. Ohranila je ločitev cerkve od javnega šolstva, mrežo javnih vrtcev, uveljavila celo nekaj pomembnih inovacij: ustavno zavarovane zakonske spolne kvote, 100% plačan materinski, starševski in poseben neprenosljiv očetovski dopust, odlično preventivo zdravja nosečnic, presejalne programe za raka dojke in vratu maternice, nižjo davčno stopnjo za menstrualne higienske pripomočke, prenovila definicijo posilstva v kazenskem zakoniku po načelu odsotnosti svobodno danega soglasja. Ni se poslabšal dostop do šolanja žensk, ženske so prodrle v policijo in vojsko. Končala se je zakonsko uveljavljena diskriminacija istospolnih parov, samskim ženskam je ustavno sodišče pravkar vrnilo pravico do umetne oploditve, ki so jo izgubile z referendumom 2001.”

“Najhuje pa so povsod nazadovale ekonomske in socialne pravice žensk. Zelo je upadel delež žensk v plačanem delu. Najhuje je na Kosovu in v Severni Makedoniji. Razlike med povprečno žensko in moško plačo se povečujejo povsod. Žensko delo je postalo močno prekarno, z njim so pravice do plačane porodniške, 8 urnega delavnika, prostega vikenda, plačanega dopusta, ki ostajajo v zakonih, v praksi odletele skozi okno. Hudo se je poslabšala zdravstvena varnost, saj je v javno zdravstvo povsod vdrla privatizacija in z njo neskončne čakalne vrste, nazadovanje kvalitete storitev v javnem zdravstvu. Brez denarja ne moreš do dobrih zdravil. V majhni meri se je poslabšala tudi dostopnost, predvsem pa kvaliteta šolanja, visoko šolstvo postaja vse bolj plačljivo. Delež žensk v visokem šolstvu nazaduje. V šolah se otroci v BiH celo fizično ločeni, glede na to, kateri verouk si zberejo: katoliški, pravoslavni, muslimanski. V vseh treh primerih pa jih učijo, da je bog ustvaril žensko, da bi ubogala in stregla moškemu.”

The post Z ROKO V ROKI: REPRODUKTIVNO DELO OD SFRJ PA DO DANES, INTERVJU S SONJO LOKAR first appeared on Rdeča Pesa.

“Sojetnik je umrl pred mojimi očmi, ker so ga izraelski vojaki poslili s električno palico”, “Poslili so me, ker nisem želela gola poljubiti izraelske zastave”, “V zaporu Sde Teiman sem videl jetnike, ki so jih posiljevali vojaški psi izraelskih okupatorjev”. To je le nekaj od premnogih pričevanj Palestink in Palestincev o brutalnih spolnih napadih, ki jih nenehno  izvaja izraelska vojska. Številna med njimi so stara več let, desetletji, se pa je njihovo število še močno povečalo od začetka zadnjega v vrsti izraelskih genocidov, v katerem je od oktobra lani življenje izgubilo že najmanj 40 tisoč Palestink in Palestincev.

Izraelske kolonizatorske in okupacijske sile že od svojih začetkov uporabljajo spolno nasilje kot eno izmed metod razčlovečenja, ponižanja, sramotenja in povzročanja trajnih ter težkih poškodb pri palestinskemu prebivalstvu. Raziskava, ki so jo marca objavili Združeni narodi (ZN), je ugotovila, da je bila vsaj četrtina vseh palestinskih zapornic in zapornikov, s katerimi so uspeli govoriti, podvržena spolnim zlorabam. Dejansko število je zaradi občutka sramu pri poročanju o tovrstnih zlorabah najverjetneje še mnogo večje. 

Številni otroci, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih (v zadnjih dveh desetletjih jih je skozi izraelski zaporniški sistem šlo več kot 10 tisoč) poročajo o nečloveških razmerah in zlorabah, ki jih doživljajo s strani uradnih predstavnikov apardheidovskega režima. Organizacija Save the Children je v svoji raziskovalni študiji ugotovila, da jih je bilo vsaj 86% podvrženih fizičnemu nasilju (modrice, zlomljena rebra, izbiti zobje, poškodovan anus, itd.). 

Tragičen (epizodni) vrh je to sprevrženo nasilje doseglo za zidovi koncentracijskega taborišča Sde Teiman v puščavi Negev. Taborišče se nahaja zgolj 29 kilometrov zračne oddaljenosti od Gaze, vanj pa so strpani Palestinci, ki so jih izraelske sile ugrabile med svojo nedavno invazijo na območje Gaze. Izraelski ječarji jim nenehno odrekajo hrano in vodo, vseskozi jim prevezujejo oči in jih mučijo z elektrošoki. Izraelske oblasti v taborišče ne spustijo opazovalcev Rdečega križa/polmeseca in Združenih narodov. Svoje zločine želijo skriti ali pa jih groteskno opravičiti s tem, da “se borijo proti barbarstvu”. 

Ključno vprašanje je, kdo je tukaj barbar? So to okupirani in zatirani, ki se zoperstavljajo apartheidu in genocidu ali kolonizatorji in morilci, ki uživajo podporo svetovnih vladajočih razredov? Boj za svobodno Palestino, kljub vsem grozotam, ki jih vsakodnevno spremljamo na posnetkih iz Palestine ne usiha, temveč pridobiva na moči in svojem internacionalnem značaju. En svet, en boj!

*Fotografija: Koncentracijsko taborišče Sde Teiman (maj, 2024)

The post “POSILILI SO ME, KER NISEM ŽELELA GOLA POLJUBITI IZRAELSKE ZASTAVE” first appeared on Rdeča Pesa.