Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.

Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.

Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.

Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.

V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.

S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.

Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.

Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.

Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.

Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.

Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.

The post Kaj bomo s Križankami? appeared first on Prelom.

Kreativni center Poligon je decembra objavil aktualne izsledke raziskave o položaju delavcev v slovenski kulturno-ustvarjalni panogi. Pri PreLomu smo se osredotočili predvsem na delovne in življenjske razmere v Ljubljani, kjer večina iz panoge tudi dela – po zadnjem, petem merjenju, ki je potekalo od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025, kar 58 odstotkov.

Javni zavodi in institucije pogosto med zamudniki in neplačniki

Raziskava opozarja, da sta neplačevanje in zamujanje ustaljeni poslovni praksi v panogi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedem od desetih je plačilo vsaj enkrat prejelo z zamudo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja, v 15 odstotkih pa tudi javne institucije. V kar treh primerih od desetih so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država. Med njimi so bili pogosto tudi zavodi, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana.

Izkušnje, ki so jih v raziskavi anonimno opisali ljubljanski kulturni delavci in delavke, so večinoma slabe:

»MOL mi je dolgoval denar več kot 8 mesecev. Vsakič je bilo nekaj narobe z dokumentacijo.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Zavod za turizem Ljubljana – pogodbe podpišejo retroaktivno, izplačila pa lahko zamujajo tudi več kot 3 mesece.«
• »Ljubljanski zavodi imajo pogosto izgovor, da ’ni še podpisan proračun’, zato plačilo ni mogoče. Se pa delo opravi.«
• »Ljudje mislijo, da so občinske institucije zgled, pa so pogosto ravno nasprotje – zamujajo, ignorirajo pogodbe.«
• »Delo za občino pomeni ves čas na voljo, takojšen odziv, maksimalna fleksibilnost – plačilo pa čez pol leta.«
• »V Cukrarni se je na plačila čakalo več mesecev. Ne delam več tam.«
• »Nimam slabše izkušnje od tiste z MOL. Delal sem v festivalu, ki ga sofinancirajo, in plačilo ni prišlo nikoli – ker sem ‘zmanjkal v proračunu’.«

Neplačano in premalo plačano delo

Delavke in delavci imajo pogosto opraviti z različnimi oblikami neplačanega ali premalo plačanega dela. Seznam javnih institucij, ki ne plačujejo ali izrazito slabo plačujejo delavce, je dolg in izjemno raznolik ter kaže, da je delo za reference ustaljena kultura javnih institucij. Delavci so pripovedovali o negativnih izkušnjah z RTV Slovenija, Cankarjevim domom, SNG Dramo, Narodno galerijo, Moderno galerijo + MSUM, Mestno knjižnico Ljubljana, MGLC, zavodi MOL in številnimi drugimi. Delavci v kulturno-ustvarjalni panogi pogosto sodelujejo z javnimi zavodi kljub slabemu plačilu ali čeprav sploh niso plačani, to pa počnejo zaradi kombinacije strahu pred izključitvijo, upanja v prihodnje priložnosti, zaradi normalizacije izkoriščanja, osebne predanosti in pomanjkanja drugih možnosti.

»V Ljubljani je delo za občinske zavode pogosto neplačano ali tako slabo plačano, da ne pokrije niti stroškov prevoza.«

• »Za Mestno občino Ljubljana sem delala v kulturnem programu in za izvedbo sem prejela manj kot 100 evrov. Projekt je trajal 2 meseca.«
• »Kadar sodeluješ z MOL in nisi njihov redni izvajalec, je tvoj honorar najnižji. Če sploh pride.«
• »Imam izkušnjo, ko sem za galerijo v lasti občine pripravil razstavo. Oprema, prevoz, postavitev – vse lastno delo, plačilo 150 evrov.«
• »Kino Šiška – veliko prenizko plačilo za fotografe.«

Zamude pri razpisih

Čeprav delavci in delavke v kulturo-ustvarjalni panogi v nasprotju z razširjenim prepričanjem večinoma niso odvisni od državnih in občinskih proračunov (53,2 odstotka poslovnih subjektov leta 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev, številni od tistih, ki so jih prejeli, pa jih kombinirajo s prejemki za delo pri drugih naročnikih), se na razpise prijavljajo predvsem zato, ker so ti zanje pogosto edina možnost za financiranje projektov in ohranjanje ustvarjalne dejavnosti. Delavke in delavci so kot slabosti razpisov poudarili nezadostno višino sredstev, zamude pri objavah razpisov in rezultatov ter pri izplačilih sredstev. Kot sporne omenjajo razpise z zapleteno birokracijo pri prijavi in poročanju ter to, da razpisi ne pokrivajo vseh stroškov dela in materialnih stroškov. Zelo huda težava je tudi nepravično ocenjevanje in razdeljevanje sredstev. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjšanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi izidov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in pravičnejši presoji. 23,1 odstotka anketiranih je povedalo, da so bili z zadnjim občinskim ali državnim razpisom zelo zadovoljni ali zadovoljni. Delež zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih je 20,1 odstotka. Več kot polovica, 56,8 odstotka, ne izraža niti zadovoljstva niti nezadovoljstva.

Odzivi na občinske razpise na ravni MOL so različni:

»Pohvalim lahko sodelovanje z MOLom – korektno, uslužno, prijazno.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Financiranje s strani MOL in MK je ostalo isto – včasih celo manj.«
• »Zamuja se z vsemi koraki – najprej s podpisom pogodbe, potem z izplačilom prve polovice honorarja, na koncu druge. Rešujem tako, da gnjavim, težim. To absolutno ni moje delo in vsi ti klici in maili mi vzamejo ogromno energije, hkrati pa je žaljivo.«
• »Na občinskem razpisu niso upravičeni stroški našega dela. Zneski so majhni in se ne da preživeti …«

Delo v kulturi vedno bolj postaja privilegij

Raziskava ugotavlja, da samo 15,1 odstotka delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine, in nadaljuje, da »61,9 % delavk in delavcev iz zelo dobro preskrbljenih družin živi v lastniškem stanovanju ali hiši brez kredita. Tisti, ki izhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so lastniki nepremičnine brez kredita v 5,6 %.« Pri višini najemnin in cenah nepremičnih v Ljubljani ter povprečnih zaslužkih delavk in delavcev v kulturi (62 odstotkov jih zasluži manj kot 1500 evrov bruto), hitro postane jasno, da se ta razredna zaznamovanost panoge samo še stopnjuje. »Živim pri starših, ker v trenutni situaciji težko najdem stanovanje, saj bi porabila 70 % celotne plače za najemnino ter tekoče stroške,« priznava ena izmed delavk. Ker primanjkuje tudi dostopnih prostorov za ustvarjanje in bivanje, je učinek vedno bolj uniformna kultura višjih in srednjih slojev. »Nizki bivalni stroški so prvi pogoj za delo,« in te imajo zagotovljene večinoma tisti, ki so nepremičnino podedovali ali so jim jo kupili starši; le slaba petina anketirancev odplačuje posojilo, dve petini pa jih živi v najemu.

Glede na to, da mesto svojo podobo močno gradi tudi na kulturni produkciji in se rado ponaša, da je kulturno središče, bi ga položaj delavcev in delavk v kulturno-ustvarjalni panogi moral veliko bolj zanimati in skrbeti. Podatek, da jih kar tri četrtine razmišlja o odhodu iz panoge, je res skrb zbujajoč in našteti razlogi za takšno prekarizirano stanje so zgolj najbolj vnebovpijoči. Podatek, da kar 40 odstotkov njihovih gospodinjstev živi na pragu revščine ali pod njim, pa bi moral v vseh javnih institucijah – na čelu z ljubljanskimi, kjer dela večina delavcev v panogi – sprožiti vse alarme.

Svojevrsten paradoks Ljubljane je, da se z množenjem občinskih prostorov, kjer sta kultura in umetnost prezentirani, vedno bolj krči prostor, v katerem sploh lahko nastajata, hkrati pa je ta zmeraj bolj namenjen zgolj tistim iz srednjega in višjega sloja, ki si ustvarjanje v prestolnici še lahko privoščijo.

Sredstva, ki se razdeljujejo na razpisih, so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v velike gradbene projekte (ti rastejo tudi na območju nekdanjih avtonomnih con in veliko bolj dostopnih samoniklih kulturnih prizoriščih), pa še ta pogosto zamujajo ali pa celo ne vključujejo plačila za opravljeno delo. Novi betonski kolosi, tako imenovani hrami kulture, torej rasejo na izkoriščanju tistih, katerih – prepogosto neplačano ali premalo plačano – delo naj bi povzdigovali. Mesto si bo tako, če kmalu ne bo začelo vlagati v ljudi, namesto v beton, postavilo kulturno Potemkinovo vas z bleščečimi fasadami, a brez vsakršne tehtne vsebine – zgolj še eno potrošniško nišo, ki z dejanskim življenjem večine prebivalcev in prebivalk mesta kmalu ne bo imela več nič skupnega, bo pa »upravičila« sporne milijonske naložbe z dragim videzom svetovljanskosti.

Praznično razpoloženje se je v Ljubljani tudi letos, tako kot vsako leto, začelo na zadnji novembrski petek s prižigom lučk. Dan pred tem velikim spektaklom, v četrtek, 27. novembra, pa se Mestna občina Ljubljana ni posvetila le zaključnim podrobnostim pri okraševanju, ampak se je na povečan obisk mestnega jedra pripravljala tudi drugače – s »čiščenjem«. Iz podhoda Ajdovščina je pregnala brezdomce in odvisnike, ki so se tam skrivali pred mrazom. Nato ga je s strani Figovca zaprla, s strani Metalke pa dostop omejila, tako da je mogoč le od 7. ure do 19. Ob tem so mestne oblasti pozabile, da podhod ni zapuščen, temveč so tam ključavničarska delavnica in kar dva kulturna prostora nevladnih organizacij v javnem interesu: Cirkulacije 2 in Podhoda, ki je prostor produkcijske skupine Hupa Brajdič. S to samovoljno potezo je občina hkrati prizadela najranljivejše prebivalce mesta, otežila izvajanje kulturnega programa v javnem interesu in znova dokazala, da ima posluh le za potrošnjo in kapital.

Dan po »čistki«, v petek, 28. novembra, je bil v časopisu Delo objavljen prispevek Manje Pušnik, ki govori o sedanjem klavrnem stanju podhoda Ajdovščina in oglašuje njegovo bleščečo prihodnost. Prihodnje leto naj bi se po večkratnem prestavljanju začela gradnja tako imenovanega Minipleksa, ki predvideva pet dodatnih dvoran za ljubljanski mestni kino Kinodvor. V prispevku v oči bode manko kakršnekoli omembe bogate kulturne produkcije, ki se z mestnim dovoljenjem že več let razvija v degradiranih prostorih podhoda. To je še posebej presenetljivo, saj je le mesec prej za Prelom o podhodu Ajdovščina pisala že Barbara Kapelj, ki je kot svetlo točko drugače degradiranega podhoda poudarila ravno dobro prakso začasne rabe prostorov za produkcijo neodvisne kulture. Žal pa sta MOL in časnik Delo na ta primer dobre prakse pozabila.

V kolektivu Hupa Brajdič prepoznavajo, da se je število odvisnikov in brezdomnih ljudi v podhodu Ajdovščina res občutno povečalo in se je zato spremenil v neprijeten in celo nevaren javni prostor. A državo in mesto pozivajo, naj se težave lotita na pravi način in ne s pregonom. Opozarjajo tudi, da je bil z zaprtjem dela podhoda onemogočen dostop do ene izmed vitrin, ki je pomemben del njihovega razstavnega programa. Zaradi nenadne nedostopnosti podhoda, o kateri MOL ni obvestil niti uporabnikov prostorov, sta morali Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič nekatere prireditve odpovedati, nadaljnje delovanje pa prilagoditi novemu režimu, ki z njima ni bil usklajen. A kljub negotovosti prostora ostajata dejavna in odprta.

Tega pa, žal, ne moremo reči za prostor Osmo/za, ki prostore v stolpnici Avtotehna na Bavarskem dvoru po osmih letih delovanja zapušča s koncem letošnjega leta. Začasna raba prostora že v imenu opozarja, da je začasna, a sočasen pritisk na tri pomembne prostore kulturne produkcije v javnem interesu je neposreden kazalec trenutne mestne politike, ki se prilagaja potrebam kapitala in mesto po hitrem postopku gentrificira. Očitno pod to mestno oblastjo nad javnim interesom prevlada zasebni interes kapitala. Temu so seveda najbolj izpostavljeni najšibkejši – brezdomci in odvisniki, proti katerim se represija stopnjuje tudi na državni ravni, saj so poslanci v parlamentu nedavno potrdili predlog novega zakona, ki predvideva povečanje globe za spanje na javnih površinah.