Javni potniški promet (JPP) je nezadosten, podražitve občasnih prevozov posegajo v šolski proces, ugotavlja 150 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju iz vse Slovenije v raziskavi Mreže za pravičen prehod.

1. Redne linije JPP ne zadovoljujejo vsakdanjih potreb šolarjev in zaposlenih v šolah 

Večina šolnikov in šolarjev se za vsakdanji prevoz do šole ne more zanašati na mrežo javnega potniškega prometa, ugotavlja raziskava. Več kot 60 % anketiranih poroča o rednem zamujanju ali predčasnem odhajanju učencev zaradi neustreznih voznih redov.

2. Zaradi podražitev prevozov šole krčijo in prilagajajo ekskurzije 

Skoraj štiri petine anketiranih za namene šolskih dejavnosti, ki vključujejo prevoz otrok, najamejo občasni prevoz. Kot največjo težavo pri organizaciji takih dejavnosti je dve tretjini vprašanih navedlo podražitve. Hkrati več kot 72 % anketirancev odgovarja, da morajo šole vsaj občasno ali zelo pogosto prilagajati dejavnosti zaradi finančnih omejitev družin učencev. 

“Zaradi višjih cen smo racionalizirali ekskurzije oz. zmanjšujemo njihovo število. Prav tako združujemo nekatere aktivnosti, da na en dan izvedemo čim več, to pa vodi v upad interesa in manjšo kvaliteto izvedenega.” – ravnateljica gimnazije v goriški regiji

3. Neustrezni vozni redi JPP zaposlenim v šolah nalagajo dodatno organizacijsko breme ter negativno vplivajo na učence in dijake 

Neustreznost javnega potniškega prometa ter komercializacija občasnih prevozov nalagata nevidno in neplačano breme tudi zaposlenim v šolstvu. Učitelji vse več časa namenjajo administraciji, iskanju sredstev in reševanju sistemskih pomanjkljivosti prevoza: 

“V osnovi sem učiteljica športne vzgoje in rada opravljam svoje delo. Žal pa moram vedno več časa nameniti načrtovanju prevozov, prilagajanju izletov, naročanju prevoza, pridobivanju donacij, da lahko plačamo prevoz. Vse to gre na račun mojega pedagoškega dela, kar se mi ne zdi prav.” – pedagoška delavka v osnovni šoli

Posledice tako slabo urejenega javnega prevoza neposredno vplivajo tudi na kakovost izobraževalnega procesa in obšolskih dejavnosti, siromašijo srednješolsko in osnovnošolsko življenje zunaj rednega pouka ter pri dijakih povzročajo utrujenost in stres: 

“Učenci so vsakodnevno pod stresom zaradi voznih redov in zamud javnega prevoza, vlaki imajo zamude tudi do 45 minut, učenec pa tega ne more prej predvideti, zaradi česar zamudi tudi na ocenjevanja znanja.” – pedagoška delavka na srednji šoli

4. Zaposleni v šolstvu podpirajo izboljšave javnega potniškega prometa 

Več kot 80 % zaposlenih v šolstvu meni, da bi več zaposlenih in šolarjev uporabljalo javni promet za vsakodnevno pot do šole, če bi bil ustrezno in zanesljivo urejen. S tem bi prispevali k manjši uporabi avtomobilov in okoljsko vzdržnejši družbi.

Srednješolska profesorica Jerneja Breznik izpostavlja: “Težav šolskega prevoza ni mogoče reševati zgolj na ravni posameznih šol. Pedagoški delavci in delavke moramo skupaj zahtevati potrebne sistemske spremembe, ki bodo javni potniški promet bolje prilagodile potrebam šol in ljudi, izboljšale delovne pogoje voznikov in zagotovile dostopnejše občasne prevoze.” 

5. Arrivi in Nomagu dominanten položaj na trgu omogoča visoke dobičke na račun kakovosti storitve in delovnih pogojev 

Ker redne linije javnega potniškega prometa, ki jih prek državne koncesije upravljata Arriva in Nomago, ne ustrezajo potrebam vseh šolskih dejavnosti, Nomago in Arriva pa sta največja prevoznika, se morajo šole tudi za izredne najeme prevoznikov večinoma zanašati na ti dve podjetji. Podjetji sta v letu 2024 zabeležili 1 milijon evrov (Arriva) in 12,6 milijona evrov (Nomago) čistega dobička. 

Zaradi profitnega motiva skušata obe podjetji višati cene storitev, nižati lastne stroške in izkoriščati svoj duopolni položaj za doseganje višjih dobičkov. To vodi v poslabševanje pogojev za voznike in potnike. 

“Težava je dobiti proste avtobuse, saj ima avtoprevoznik omejene kapacitete zaradi pomanjkanja voznikov.” – pedagoški delavec/ka na osnovni šoli

6. Rešitve?

Nujno je povečanje obsega mreže javnega potniškega prometa in izboljšanje delovnih pogojev za voznike z boljšim plačilom za ves delovni čas, vključno s čakanjem, malico in čiščenjem avtobusa.

Da podražitve izrednega najema prevoznikov ne bodo omejevale dostopa učencev do izobraževalnih dejavnosti, je potrebna regulacija cen občasnih oziroma skupinskih prevozov za šolske dejavnosti.

To sta konkretni rešitvi, ki sta hitro izvedljivi. Vsako leto bolj očitno pa je tudi, da sistem podeljevanja koncesij prevoznikom, ki s svojo dejavnostjo služijo predvsem lastnim profitom, namesto uporabnikom, ni več ustrezen. Zato predlagamo prehod od profitno usmerjenega modela k javnemu, preglednemu in demokratičnemu upravljanju in razvoju javnega potniškega prometa. Pri odločanju o potrebah, linijah in urnikih morajo imeti zagotovljeno besedo tako zaposleni kot uporabniki.

The post JAVNI POTNIŠKI PROMET DOBIL CVEK: ŠOLARJI ZAMUJAJO V ŠOLO, EKSKURZIJ VEDNO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Dodatni milijonski dobički za Spar, Lidl, Hofer, Mercator in druge veletrgovce, novi stotisočaki rente za nepremičninske barone in nova povišica za Blaža Brodnjaka ter ostalo menedžersko kasto. Na drugi strani pa manj denarja za pokojnine običajnih delovnih ljudi, slabši javni zdravstveni sistem in ukinjanje delavskih standardov in pravic za milijon zaposlenih. Tako bi lahko na kratko opisali vsebino in posledice t.i. interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga je na predlog NSi, Demokratov in Resnice parlament sprejel maja letos. 

Toda omenjeno interventno bogatenje elit in siromašenje celotne družbe lahko delovni ljudje zaustavimo! Prvi spodbuden korak je bil narejen že takoj po sprejemu zakona. Sredi maja so namreč združene sindikalne centrale v slabem tednu dni zbrale več kot 47 tisoč neoverjenih podpisov državljank in državljanov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma.

Jutri, 1. septembra pa se pričenja druga etapa referendumskega boja. V njej morajo predlagatelji  do 5. oktobra zbrati 40 tisoč overjenih podpisov državljank in državljanov. Če bodo pri tem uspešni, bo referendum o interventnem zakonu predvidoma izveden sredi novembra. Podpis za razpis referenduma bo možno oddati na vseh upravnih enotah po Sloveniji ali pa spletno preko državnega portala e-Uprava z uporabo elektronskega podpisa. S klikom na povezavo v komentarju pod objavo lahko dostopate do natančnejših navodil za oddajo podpisa.

Še preden pa se začne zbiranje podpisov, pa velja na kratko še enkrat pokazati na glavne dobitnike interventnega zakona za bogatenje že bogatih. 

Trgovski velikani. Z znižanjem davka na dodano vrednost iz 9,5 % na 5 % za nekatera izbrana osnovna živila bo znatno zrasel njihov dobiček, ki je zgolj v primeru trgovske verige Spar že v letu 2024 znašal dobrih 19 milijonov evrov. Izkušnje iz tujine (npr. Hrvaška, Avstrija, Finska) kažejo, da se znižana stopnja DDV-ja ne prelije v nižje cene za potrošnike, ampak v še večje dobičke za trgovske velikane. 

Nepremičninski baroni. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 %, bodo še povečali svoje rente, ki jih mesečno pobirajo od zmeraj večjega števila obubožanih najemnic in najemnikov. Tudi pri tem ukrepu nam izkušnje iz tujine (npr. Švedska, Portugalska, ZDA) kažejo, da ne pride do znižanja cene mesečne najemnine temveč zgolj do zvišanja debeline denarnice tistih, ki oddajajo stanovanja v najem. 

Menedžerska in upravljalska kasta. Z uvedbo socialne kapice (tj. ukinitev plačevanja socialnih prispevkov po 7.500 evrov bruto plače) bo povprečen direktor srednje velike firme, ki na mesec prejme okoli 9.000 evrov bruto plače, na letni ravni v žep pospravil dodatnih 2.080 evrov. Če pa si ogledamo dohodke enega izmed najbolj izpostavljenih menedžerjev, Blaža Brodnjaka iz NLB-ja, pa lahko ugotovimo, da bi mu uveljavitev socialne kapice prinesla dodatnih 148.608 evrov na leto. 

Tistih, ki bi z uveljavitvijo interventnega zakona bili na slabšem je mnogo več. Gre za enega najbolj klasičnih primerov zakonodaje, ki je spisana za interese 1 % najpremožnejših in proti potrebam 99 % ostalega prebivalstva. 

Prav ta ogromna večina delovnih ljudi, ki potrebuje delujoče in dostopne javne storitve in ki že desetletja trpi posledice vse večje ekonomske neenakosti, je tista, ki lahko s svojim angažmajem ustavi sprejem tega družbeno škodljivega zakona. Najprej z množičnim podpisovanjem pobude za razpis referenduma in nato še z bolj množično udeležbo na njem. 

#rdečapesa

The post USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM! first appeared on Rdeča Pesa.

»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.

Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.

Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj  izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij. 

Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina  energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.

Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.

Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.

Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.

Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in  20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.

The post PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU first appeared on Rdeča Pesa.

»“Bôri, bôri v tihi grozi,
bôri, bôri v nemi grozi,
bôri, bôri, bôri, bôri!

Bôri, bôri, temni bôri
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.«

Te stihe je v začetku 20. stoletja zapisal Srečko Kosovel. Bori, ki so rasli v okolici Tomaja, so bili takrat povečini stari šele nekaj desetletij, vendar so mu predstavljali simbol Krasa. Prav tako se je verjetno zavedal povezanosti nasadov borov in bednega položaja kraških pastirjev, ki so se komaj preživljali.

Obsežne hrastove gozdove na Krasu so od šestnajstega stoletja postopoma krčili zaradi rasti podeželske populacije in hitrega razvoja mest v bližini, kot sta Trst in Benetke. Že od takrat so pastirji in kmetje, ki so se preživljali na tem prostoru, upravljali s krajino, da so zadovoljili svoje potrebe. Ta prostor so razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki v 19. stoletju dojemali kot »nerodovitno kamnito puščavo«, ki so jo uničili nerazumni kmetje in pastirji s svojim neracionalnim načinom gospodarjenja. Dejansko pa je podeželsko prebivalstvo iz (kulturne) krajine pridobivalo mnoge vire, ki so jih potrebovali za življenje.

Obsežni pašniki so nudili hrano njihovim čredam ovac (ki so v prvi polovici 19. stoletja predstavljale skoraj 70% vse živine) in goveda. Koze so že ob sredini 18. stoletja nehali gojiti, saj je težko nadzorovati, kaj vse pojedo na pašnikih in sploh v gozdovih ter so zaradi tega uničujoče za rastje. Drevesa so bila redka, kolikor pa jih je bilo, so jih rezali »na panje«, kar pomeni, da so jim odrezali veje, ki so jih porabili za kurjavo in količenje vinogradov, v naslednjih letih pa je iz štorov ponovno zraslo veliko vej. Za kmete so za pašo bile zelo pomembne gmajne, skupni pašniki. Te so bile pomembne sploh za revnejše, ki niso imeli veliko svoje zemlje. Ta krajina je bila prav toliko produkt dela, kot narave.

Po zemljiški odvezi in ukinitvi fevdalizma leta 1848 je prišlo do postopnega prodiranja kapitalističnih družbenih odnosov na vas, zaradi česar so se morali kmetje vedno bolj usmerjati v dobičkonosne panoge poljedelstva, da bi preživeli. Prav tako je bila čez Kras leta 1849 speljana železnica, ki je omogočila uvoz blaga, proizvedenega v kapitalističnih tovarnah, ki je bilo cenejše od kmečkih obrtnih proizvodov. To je pospešilo propad domače obrti in s tem usihanje še enega vira dohodka kmetov. Revnejši kmetje so bili v tem času še bolj odvisni od v občinsko zemljo preoblikovanih skupnih pašnikov, na katerih so imeli pravico do užitka (uporabe) za pašo in nabiranje lesa. Zaradi izpostavljenosti tržni konkurenci je vedno več kmetij propadalo in kmetje so zapadali v dolgove, iskali delo v hitro rastočem Trstu, ali odšli s trebuhom za kruhom v Združene države Amerike.

Prvi poskusi pogozdovanja Krasa so se neuspešno vršili že v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici pa so dobili večji zagon. Zakon o pogozdovanju Krasa v vojvodini Kranjski, ki je bil sprejet 9. marca 1885, je ta proces začel v polni meri. Razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki so želeli s pogozdovanjem popraviti škodo, ki naj bi jo naredil neracionalni kmet, in Kras postopoma meliorirati in narediti primernega za »razumno« (kapitalistično) poljedelstvo in »obnovo« vegetacije na Krasu. Prav tako pa so s tem želeli omiliti burjo, ki je pogosto prevrnila vlake in s tem povzročala gospodarsko škodo kapitalistom, ki so na njih prevažali svoj tovor. Hitro so ugotovili, da je pogozdovanje s črnim borom najboljše, saj ima plitve korenine in lahko raste na skalnatem terenu, ki prevladuje na Krasu. Današnje raziskave kažejo, da imajo borovi gozdovi bistveno nižjo biodiverziteto, kot jo je imela tradicionalna kraška kulturna krajina s pašniki, posameznimi drevesi in suhozidi. Zato so borovi gozdovi manj odporni na razne škodljivce in naravne katastrofe.

Sprva so kmetje sprejeli to pogozdovanje, saj jim je plačilo za opravljeno delo pomagalo preživeti. A hitro se je izkazalo, da so na pogozdeni občinski zemlji izgubili pravico do paše in nabiranja lesa. Zaradi tega so začeli bojkotirati delovne akcije in celo požigati nasade borov. Ti so zelo dobro goreli, saj ta vrsta dreves vsebuje mnogo eteričnih olj, ki dobro gorijo. Požare so prav tako občasno začele iskre, ki so letele iz parnih lokomotiv ali iz zavor na vlakih (kar naj bi bil tudi vzrok za velike požare na Krasu leta 2022!). Konflikt se je še stopnjeval, tako da je gozdni inženir Konrad Rubbia, ki je igral veliko vlogo pri pogozdovanju Krasa, predlagal, da bi se za požigalce in druge nasprotnike pogozdovanja uvedlo poleg denarnih še zaporne kazni. Moč kapitalistične države, zavita v argumente gozdarske stroke, je prevladala nad interesi kraških kmetov in strla njihov odpor. Obubožanje in proletarizacija kmetov sta se nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih. 

Po drugi svetovni vojni so zaradi hitre modernizacije in rasti industrije ljudje s podeželskega Krasa iskali delo v tovarnah in s tem opuščali kmetijski način življenja. Po restavraciji kapitalizma se proces propadanja kmetij še hitreje nadaljuje. S tem so izginili pašniki, paša, košnja, nabiranje lesa in druge prakse, ki so odstranjevale biomaso. Z opuščanjem kmetij se tako na Krasu nekoč odprti pašniki zaraščajo z različnimi podrastmi in gozdovi, prav tako pa se po naravni poti širijo borovi gozdovi, ki so jih pred nekaj več kot sto leti zasadile avstrijske oblasti. Tako se je v zadnjih dvesto letih delež gozda na Krasu dvignil iz slabih 15% na nekaj več kot 60%. 

Z eteričnimi olji bogati borovi gozdovi in gosta podrast sta odlično kurivo za gozdne požare, kot smo jim bili priča pred nekaj leti na Krasu. Kakršen koli je že vzrok za posamezen požar, če je namerno podtaknjen, če ga zanetijo iskre zaradi zaviranja vlaka ali odvržena cigareta, je dejstvo, da podnebne spremembe z vročimi, suhimi poletji povečujejo tveganja za gozdne požare. Temu je treba dodati tudi vedno večjo zaraščenost krajine, v kateri je bilo pred stoletjem in pol bistveno manj goriva. Še če gledamo zračne posnetke iz šestdesetih let, je vidno, da je bila krajina bistveno bolj odprta in manj nagnjena k požarom. Kras (in tudi drugi deli Sredozemlja) ne gori samo zato, ker so oblasti nekoč sadile bore, ampak tudi zato, ker so kmetje, živina in ostale prakse, ki so vzdrževale odprto krajino izginile. Kraška krajina je bila od nekdaj produkt človekovega dela in ni narava, ki čaka, da se vrne. Kot je kapitalistični državi pred 150 leti problem predstavljal preveč gol Kras, pa je danes problem preveč zarasel.

Zaradi tega je treba v luči podnebne krize in vse pogostejših katastrofalnih požarov izvesti celostno ekosocialistično transformacijo družbe, ki bo poleg boljše pripravljenosti na spopadanje z gozdnimi požari in drastičnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov poskrbela tudi za upravljanje s (kulturno) krajino in z »izgradnjo« ekosistemov, ki bodo bolj odporni na naravne katastrofe. Takšna družba ne bo mogla nadaljevati (ekološke) modernizacije, ki jo izvaja kapital in so jo v preteklosti izvajali tudi socialistični eksperimenti, temveč bo mogla iskati nove načine organizacije odnosa med družbo in okoljem. 

The post »“BÔRI, BÔRI V TIHI GROZI,« – KAKO JE KAPITALIZEM PROLETARIZIRAL KRAŠEVCE IN POŽGAL KRAS first appeared on Rdeča Pesa.

Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Ustavno sodišče je v ponedeljek sprejelo odločitev o dopustnosti referenduma o t. i. intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Prvega septembra se bo tako pričelo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, katerega ustreznejše ime bi bilo Zakonski ukrepi za interventno bogatenje bogatih in siromašenje vseh ostalih ter celotne družbe. Na primeru treh ljudi si bomo plastično ogledali kakšne praktične učinke bi imela uveljavitev zakonskih predlogov, ki so jih pripravili agenti kapitala in menedžerska kasta v NSi, Demokratih Anžeta Logarja in Resnici. 

Najprej poglejmo, kaj bi od interventnega zakona imeli mladi. Vzemimo za primer študentko v zgodnjih dvajsetih letih, ki prejema državno štipendijo, dela preko študentske napotnice kot natakarica, živi v najemniškem stanovanju in redno obiskuje svoj študijski program. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja urne postavke za študentsko delo, niti ji ne zagotavlja večjega obsega delavskih pravic. Interventni zakon ji ne prinaša zvišanja skromne državne štipendije (povprečna državna štipendija za študente z vsemi pripadajočimi dodatki je v letu 2025 znaša 194 € mesečno), niti ne zaustavlja rasti (skritih) stroškov javnega študija v Sloveniji. Prav tako ji interventni zakon ne prinaša nižjega zneska mesečne najemnine. Vse mednarodne študije (npr. Irska, Finska, Avstralija, Hrvaška) kažejo, da znižanje obdavčitve najemnin ne rezultira v nižjih mesečnih najemninah, ki jih najemniki plačujemo rentnikom. 

Krivično pa bi bilo trditi, da interventni zakon ne bi imel nobenega vpliva na zgoraj opisano študentko. Zaradi znižanja davka na dodano vrednost na 15 osnovnih živil bi večji del svojega prisluženega denarja namenila za dobičke trgovskih velikanov in ne za državno porabo. Vsem nam je namreč popolnoma jasno, da navedeno znižanje DDV-ja na 5 % ne bo pripeljalo do dejanskega padca cen, temveč zgolj do višanja profitnih stopenj veletrgovcev. Čez kakšno leto ali dve, ko bi zaradi ukrepov v interventnem zakonu zmanjkalo denarja v državni blagajni, pa bi omenjena študentka lahko občutila še dodatne posledice. Zamrznitev ali pa znižanje že tako ali tako borne državne štipendije, višanje študijskih stroškov, nižanje delavskih standardov in pravic. 

Sedaj pa si poglejmo, kaj bi imel od interventnega zakona delavec srednjih let, ki živi v lastni hiši, prejema plačo v višini 1300 € neto (cca. 2000 € bruto) in nima v lasti nobenih delnic. Njegova plača bi ostala popolnoma ista. Prav tako bi ostali isti tudi vsi davki, ki jih plačuje. Zaradi omenjene proračunske luknje, ki bi jo povzročili ukrepi vključeni v interventno zakonodajo pa bi imel interventni zakon kljub vsemu pomemben dolgoročen vpliv na njegovo življenje. Vse več doplačil za javne storitve (zdravstvo, skrbstvo, vrtci, izobraževanje, itd.), vse manjša dostopnost do njih in vse slabše življenje zanj in njegove bližnje. 

Kaj pa bi imel od interventnega zakona klasični predstavnik menedžerskega razreda? Za primer si bomo vzeli novopečenega člana vladnega strateškega sveta za gospodarstvo in dolgoletnega predsednika uprave NLB, Blaža Brodnjaka. Zgolj na mesečni ravni bi se njegova neto plača, zaradi uveljavitve t. i. socialne kapice dvignila za kar 12.384 €! Na letni ravni bi zgolj zaradi uveljavitve tega ukrepa neposredno v denarnico pospravil kar dodatnih 148.608 €. Ker je Brodnjak seveda tudi lastnik delnic v dveh podjetjih, bi mu v kolikor bi se odločil za prodajo, interventni zakon tudi tukaj priskočil na pomoč z znižanjem davčne stopnje za kapitalske dobičke iz naslova prodaje delnic. V kolikor je Brodnjak tudi lastnik nepremičnin, ki jih oddaja, so mu njegovi parlamentarni zlati prinašalci tudi tukaj pripravili darilce. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 % bi lahko v njegov žep kapnilo še nekaj tisočakov na leto. 

Na koncu pa nekaj besed namenimo še tistim, ki so v imenu kapitala in menedžersko-upravljalske kaste pripravili in v parlamentu sprejeli ta zakon. Prav ti parlamentarci, ki tolikokrat ponavljajo fraze o “moči ljudstva”, da so si nekateri izmed njih to nalepili celo na predvolilne plakate, sedaj glasno jamrajo, jokajo in negodujejo, ker bomo imeli običajni delovni ljudje možnost, da oddamo podpis za referendum in možnost, da ta družbeno škodljiv zakonski okvir na ljudskem glasovanju zavrnemo. Njihov slogan “moč ljudem” bi lahko že končno spremenili v “(po)moč kapitalu in menedžerjem”. 

O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma vas bomo na Rdeči pesi ažurno obveščali.

The post IZBIJMO JIM SOCIALNO KAPICO IZ GLAVE – INTERVENTNO NA REFERENDUM first appeared on Rdeča Pesa.

Čeprav v Gazi od lanskega oktobra formalno velja premirje, italijanski aktivisti opozarjajo, da skozi italijanska pristanišča še vedno potujejo pošiljke za izraelsko vojaško industrijo. V odgovor so pristaniški sindikati, italijanska veja BDS (gibanje, ki spodbuja bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu) in druge skupine v zadnjih mesecih okrepili nadzor nad temi tovori in organizirali proteste, pravne akcije in pritiske v parlamentu.

Skupina No Harbour For Genocide je skupaj z BDS Italija razkrila, da so bili 19. junija v pristanišču Porto Marghera pri Benetkah natovorjeni štirje zabojniki, namenjeni izraelski vojaški industriji v kraju Ramat HaSharon. Sledenje je pokazalo, da so pristali na ladji MSC Nita, ki je nato res priplula v izraelska pristanišča. Nato je ladja 24. julija znova pristala v Benetkah, v torek pa odplula proti pristanišču Gioia Tauro na jugu Italije. Pošiljatelj je ameriško podjetje Union Technology Corporation, ki izdeluje elektronske komponente dvojne (civilno-vojaške) rabe.

BDS Italija sumi, da je ladja zaobšla nadzor italijanskega urada UAMA, pristojnega za promet z vojaškim materialom. Končna destinacija naj bi bila IMI Systems, danes del koncerna Elbit Systems, enega največjih dobaviteljev opreme in dronov izraelski vojski — ista družba je marca že prejela pošiljke prek Gioia Tauro in Cagliarija, ki jih je po prijavah pregledala italijanska carina. Aktivisti opozarjajo, da kljub temu doslej nobena institucija ni objavila, kaj je bilo v zaseženih zabojnikih in zahtevajo sistematične preglede ter zaseg vsega vojaškega tovora za Izrael.

Med italijanskimi pristanišči po podatkih opazovalnice Weapon Watch največ takšnih ladij sprejme prav Genova, podobno vlogo pa ima še vsaj deset drugih pristanišč. Prav Genova pa ima dolgo tradicijo pristaniškega internacionalizma, od nasprotovanja in protestov proti Pinochetu do protestov proti vojni v Vietnamu. Danes to vlogo nosi Collettivo Autonomo Lavoratori Portuali (CALP), kolektiv pristaniških delavcev, ki deluje neodvisno od uradnih sindikatov in je večkrat blokiral ali razkril nakladanje orožja, nekoč za savdsko vojno v Jemnu, zadnje čase za Izrael.

Novembra lani je po ulicah Genove, mesta s približno 600.000 prebivalci, protestiralo več kot 40.000 ljudi. To je bil eden največjih propalestinskih shodov v Italiji od začetka vojne, na katerem so ob CALP-u in USB (Unione Sindacale di Base – federacija avtonomnih sindikatov) sodelovali tudi delegacije CGIL (Confederazione Generale Italiana del Lavoro – splošna italijanska konfederacija dela), dijaki, župniki in navijači tekmecev Genoa CFC ter Sampdoria.

Podobna dinamika se je od septembra lani ponavljala tudi v Livornu in Ravenni, kjer so delavci stavkali in blokirali ladje, za katere so sumili, da gre tovor v Izrael. Ravenna pa je zadržala tudi tovornjaka, za katera so sumili, da prevažata eksploziv za Haifo. Medtem, ko v Veliki Britaniji petim aktivistom organizacije »Palestine Action« grozi obsodba kot teroristom zaradi razbitja oken in metanja rdeče barve na podružnico banke Barclays v Lancashiru, je Italija aprila letos sporočila, da bo začasno prekinila izvajanje obrambnega sporazuma z Izraelom. Kljub temu pa dovoljenja za izvoz orožja, izdana pred letom 2023, ostajajo v veljavi. Vseeno pa mora biti prekinitev spodbudna novica za protiimperialistične in delavske boje po vsem svetu.

The post OROŽJE ZA IZRAEL ŠE VEDNO PLUJE SKOZI ITALIJANSKA PRISTANIŠČA  first appeared on Rdeča Pesa.

V gostinstvu baje ni kadra, kuharji v restavracijah danes zaslužijo več kot učitelji, picopeki zaslužijo še več, če hočeš delati v gostinstvu, boš takoj dobila službo, ja, saj veste, nimamo kadra, zato je treba malo stisniti. Slovenci nočejo delat v kuhinjah, ker so leni, vsi bi na komot sedeli v pisarnah, zato pa morajo lastniki gostiln najemati tujce. Kuharjev pač ni, uzela jih magla. Te mantre poslušamo že od konca epidemije naprej. Kako je mogoče, da ni kadra, če pa lastniki restavracij natakarjem in kuharjem ponujajo tako lepe plače? 

V zadnjih treh letih sem dvakrat poskusila nazaj v gostinstvo. Tega sem si iskreno želela, ker me delo v kuhinji veseli. Kot kuharica in picopekinja sem delala v času študija, zato nimam iluzij glede kuharskega poklica. Vem, da je delo v kuhinji nekaj povsem drugega kot pripravljanja obrokov v domačem okolju. Ni mi problem delati karkoli, od pranja posode, do rezanja korenčka pa tudi pripravljanja naročil. Vem, da je delo stresno in da zahteva obvladanje različnih veščin, organizacije in je hkrati miselno in fizično naporno.

Moj edini pogoj, ko vstopam v novo delovno razmerje – še posebej, ko gre za klasično kapitalistično podjetje –  je, da dobim plačilo kot je na pogodbi in da se mi ni treba pogajati glede delavskih pravic in standardov, določenih v zakonu o delovnih razmerjih. 

Lansko leto sem na enem od zaposlitvenih portalov videla oglas za delo picopeka. Pisalo je, da iščejo delavca za delo za polni delovni čas. Obljubljena plača je bila od 1600 evrov pa vse tja do 2400 evrov neto. Napisali so tudi, da se lahko priučiš za delo. Glede peke pic nisem začetnica, pice sem že samostojno pekla, znam jih oblikovati z rokami, naložiti na lopar in v peč, jih obračati in vzeti ven. Ker sem potrebovala denar, sem si rekla, da grem probat. V najslabšem primeru bi pač imela 1600 evrov neto, kar je najvišja plača kar sem jo do zdaj imela v drugih sektorjih. 

V gostinstvu sem že imela slabe izkušnje, ko mi je šef hotel del plače plačati na roke, češ da mi lahko tako da več. Zato sem se tokrat, vajena vsega, bolje pripravila. Napisala sem si svoje pogoje, da bom jasno skomunicirala svoje meje in da bom že od začetka vedela, kje sem. Pri teh mešetarjenjih z nižjimi zapisanimi postavkami me še posebej razjezi to, da če dobiš manj plačano, to pomeni ne samo nižja penzija enkrat davno v prihodnosti, ampak tudi nižjo denarno nadomestilo, porodniška in nižja dolgotrajna bolniška. 

Na razgovoru sem tako neposredno vprašala, če dobim plačo takšno kot je na pogodbi in če upoštevajo delovno-pravno zakonodajo. Šefica mi je sveto zagotovila, da seveda, da je tukaj vse tako kot je treba, češ, kako sem lahko sploh podvomila. Na prvi vtis mi je šefica delovala strogo, ampak to me načeloma ne moti, dokler je odnos korekten. Potem sva se glede na moje izkušnje dogovorili da pridem na probo, za katero mi je obljubila, da mi jo bo plačala preko podjemne pogodbe in da bo to 7 evrov neto na uro. Okej, ni problema, všeč mi je bilo že to, da mi je ponudila plačano uvajanje preko pogodbe. Itak sem vedela, da je pričakovanje, da bi me takoj zaposlila s poskusnim obdobjem, utopično. 

Tako sem torej najprej prišla za dve uri, da se je prepričala, če znam narediti okroglo pico. Videla je, da znam, ampak da se moram še malce izpopolniti v njihovi tehniki. Fer, konec koncev sem profesionalno pekla pice nazadnje pred desetimi leti, manjka mi hitrosti. Ampak na splošno mi je zatrdila, da mi gre zelo dobro in da verjame, da se bom hitro priučila. Po enem tednu je prišel čas podpisa pogodbe in ponudila mi je delo s polovičnim delovnim časom in 8 evrov neto na uro za delo, oziroma 7 evrov za ure, ko se učim. To bi po njenih izračunih naj naneslo okvirno 7,6 evrov neto na uro. 

Pogodbo mi je izročila na dan, ko bi se že naj začela in me prisilila, da sem jo v isti sekundi podpisala, čeprav sem ji rekla, da si jo bom nesla domov in ji jo prinesla naslednji dan. Vztrajala je, da jo moram podpisati in v naglici sem to tudi naredila. Na klasično pogodbo iz papirnice je napisala polovico zakonsko določene bruto minimalne plače brez da bi bilo jasno, če gre za bruto ali neto. Ker pri podpisu pogodbe ni imela časa, ampak mi je list samo potisnila v podpis, sem jo naknadno vprašala še enkrat nekaj dni pozneje. Prvič mi je odgovorila, da je to neto, potem da je bruto in ko sem jo še enkrat pozneje vprašala, da je neto. Moja napaka je bila, da od nje nisem zahtevala, da napiše ali je to bruto ali neto in da nisem bila bolj vztrajna pri tem, da bi pogodbo doma v miru preučila. 

Zdaj ko razmišljam za nazaj mi je jasno, da je to paniko, da moram takoj podpisati, najverjetneje naredila povsem namerno. Ko sem dobila plačo, se je namreč zgodilo točno to, kar mi je zagotavljala, da se ne bo in mi je še sveto zagotovila, da se tega, da bi del denarja dobila na roke, pri njih pač ne grejo. Minimalca mi je izplačala na račun, potem mi je napisala, da naj pridem v restavracijo po plačilno listo in mi ostalo izročila v beli kuverti. Ker sem prvo plačo dobila že po tem, ko sem dala odpoved, sem, jebiga, vzela ta denar, in spokala. Lahko bi se kregala, takoj prijavila inšpekciji in vse to. Ampak kaj bi bila alternativa? Njena beseda proti moji glede tega ali je na pogodbi mislila bruto ali neto. Če bi šla v spor, bi pač na koncu dobila samo minimalca. 

Pustimo zdaj plačilo in se vrnimo k razlogom, zakaj sem po enem mesecu rekla, hvala lepa, odhajam. 

Problemov je bilo toliko, da sploh ne vem, kje začeti. In noben od problemov ni povezan s tem, da meni delo ne bi šlo ali pa da se ne bi razumela s preostalim kolektivom, ravno nasprotno. Picopeka sta me ogromno naučila, bila sta spoštljiva in potrpežljiva kljub temu, da sta bila ves čas pod stresom zaradi preveč dela in pomanjkanja kadra. Mimogrede, vsaj za enega njiju vem, da je malo po mojem odhodu prav tako dal odpoved. Ob tako narcisistični in manipulativni šefici me v bistvu čudi, kako je lahko tako dolgo zdržal. 

Pa si poglejmo nekaj primerov. 

Prvič. Noben v piceriji ne ve, kdaj bo končal z delom, ker šefica en dan pred začetkom delovnega tedna pošlje urnik VSAKEMU POSEBEJ na sms in to tako, da so napisani kdaj začneš. Kdaj lahko greš, pove ona. In to lahko za koga pomeni, da bo namesto ob treh popoldne šel domov ob devetih zvečer. S tem, da pošilja ljudi domov, ko se ona tako odloči, celoten kolektiv prisili, da postane njena last. Ko sem pozneje to izpostavila kot problem, mi je zabrusila, da so moje zahteve povsem nerazumne in da če hočem vedeti, kdaj končam, naj grem pa delati v Zlatorog. 

Drugič. Od zaposlenih pričakuje, da pridejo na delo petnajst minut prej, kar ni plačano in se ne šteje v delovni čas, čeprav se v teh petnajstih minutah pričakuje, da boš naredil inventuro, opral posodo in pekel pice. 

Tretjič. Kuhinja je izredno mala, testo za pico pa dela samo ona, čeprav je recept zelo preprost in bi ga zmogel vsak picopek – konec koncev se samo stehta in vse vrže v mešalnik. Vse kar potrebuješ, da ga narediš je pa minimalni občutek za kvašeno testo, kar pa ga picopeki in picopekinje imamo, sicer ne bi pekli pic. Priprave testa se loti ob skrajno neprimernih trenutkih (npr. ko je gneča in rabiš prostor pri pomivalcu posode, kjer je pa tudi mešalnik ali če pa ni gneče in bi lahko testo naredila že ure prej, ga začne pripravljati tik pred zaprtjem, ko bi vsi že radi šli domov). Ko zamesi testo, pa od picopekov pričakuje, da bodo naredili kroglice in jih dali vzhajat, tako da spet vse sloni na njeni kontroli.

Četrtič. Malice ne izplačuje, ker jo imaš na voljo (pica in solate vsak dan, juhej). In ona je  tista, ki pove, kdaj lahko greš na malico. Zame, ki sem bila zaposlena za polovični delavnik, je to pomenilo, da me je zelo pogosto poslala domov po treh urah in petdesetih minutah, da mi malica ni pripadala. Hkrati pa me kdaj ni poslala na malico, ko sem delala več kot pet ur, potem pa me okrivila, da nisem šla na malico in mi rekla, da zdaj, ob koncu delovnika, pa ne smem jesti. Malica kot taka seveda ne bi predstavljala nobenega stroška za takšno restavracijo. Sploh glede na to, koliko sestavin se itak vsakodnevno zmeče stran, ker je ponudba absurdna (blizu 100 različnih pic!).

Petič. Več kot očitno z oglasom za delo zavaja. Recimo da sem pri sebi sprejela, da sem pice res pekla pred desetimi leti in sem pristala na en mesec na nižje uvajalne postavke, da se izpopolnim. Ampak v tem času so prišli na primer v strežbo bolj izkušeni gostinci, ki so delali več kot deset let v strežbi in jo obvladajo, pa jim je ponudila 8 evrov neto na uro. Argument – “za to najnižjo urno postavko moraš znati vse”. Sprašujem se, kaj moraš za najvišjo urno postavko, če že moraš za najnižjo znati vse.

Šestič. Delati je treba točno tako, kot je ona rekla in nič drugače. To posledično pomeni, da se šampinjoni režejo na mandolino brez zaščite (bog ne daj, da bi kupili multipraktik z nastavkom za rezanje in šampinjone narezali varno v eni minuti namesto v pol ure). Pistacije se morajo ročno sesekljati, čeprav restavracija premore električni sekljalnik. 

Sedmič. Profesionalne kuhinje so, vsaj te, ki sem jih jaz videla, zelo pogosto skrajno nevarne in tudi ta ni izjema. Najde se vse, od uničenih in skrajno nevarnih kablov pri indukcijah in paličnih mešalnikih pa vse do skrajno drsečih tal pred pečjo za pice in uničenih električnih pečic, ki so še vedno v uporabi. Novega se ne kupi, ker ni denarja, a če pregledamo javno dostopne podatke imajo letno toliko dobička, da bi lahko restavracija v roku dveh let na keš kupila novo hišo v Mariboru (pa to je bojda še malo, ker se dosti denarja obrne tudi pod mizo). 

Ogromno nas je šlo iz takih bednih šihtov brez da bi karkoli ukrepali. Ker se nam pač ni dalo ukvarjati s prijavami na inšpekcijo, ker smo bili utrujeni od vsega tega sranja. Ali pa ker nismo bili člani sindikata in nismo hoteli tvegati s plačilom odvetnikov. Takšna izkušnja te psihično uniči in ne morem zameriti nikomur, ki je raje pač šel kot pa da bi se boril z mlinom na veter. 

Sicer sem zoper omenjene picerije pozneje podala prijavo, ampak bodimo realni, vprašanje, kaj od tega je dejansko po zakonu kaznivo (razen dela na črno, kjer, če se dokaže, kazen plača tudi delavec). Pa tudi, ko smo se v kolektivu pogovarjali o tem, če se jo splača prijavit, se je govorilo, da si je šefica “dobra” z delovno inšpekcijo v Mariboru in da ji nič ne morejo dokazati. In pa dejstvo, da je lažje iti kot pa se kregati z manipulatorko. Ampak če ne drugega, sem vsaj povzročila paniko tik pred največjimi novoletnimi rukerji, kar je morda bil pozneje tudi povod za odhod drugih picopekov. Vsekakor ima še vedno “težave s kadrom”, glede na to, da ves čas intenzivno išče nove delavke in delavce. To pomeni tudi, da ona ves čas dela in mora krpati luknje, sicer bi morali picerijo zapreti.

Mi pa je ta izkušnja dala misliti. Kapitalizem je sistem, v katerem blestijo narcisi in manipulatorji. Včasih je to lahko znotraj pravnih okvirov, včasih na robu in včasih jih pazljivo prečkajo tako, da to koristi njim. Jebemti, človeštvo zmore in si zasluži več, ti kapitalistični izmečki pa sodijo v zapor.

Vabljeni, da nam (v sporočilo ali na naš mail rdece.pese@gmail.com) pišete o vaših delovnih pogojih, stiskah, pritiskih in kršitvah, ki jih doživljate na delovnem mestu, da bomo lahko o njih (seveda anonimno) poročali, širili glas ter prispevali k boju za bolje delovne pogoje za delavke in delavce v gostinstvu!

The post SISTEM, V KATEREM BLESTIJO NARCISI ali ZAKAJ SEM OBUPALA NAD GOSTINSTVOM first appeared on Rdeča Pesa.

Zgroženi smo bili nad novico, da bo letos avgusta 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti Razpravljanje s kvir periferij: (ne)želja po središču gostila v Mariboru tudi goste_je z izraelskih univerz in sicer Chena Misgava z Univerze v Hajfi in Gilly Hartal z Univerze Bar-Ilan. Obe univerzi sta sokrivi izraelskih zločinov nad palestinskim prebivalstvom, o čemer v svojih poročilih piše Francesca Albanese posebna poročevalka ZN za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju in izraelska akademičarka Maya Wind v knjigi Towers of Ivory and Steel: How Israeli Universities deny Palestinian Freedom. 

Zgroženi smo še posebej zaradi tega, ker konferenca, kljub svojemu naslovu,  očitno pristaja na to, da prostor in glas ponuja zgolj glasovom iz središča – ki jih dosežejo pozivi na konference in ki izpolnijo zahteve evropskih konferenc in mejno-viznih režimov.

Organizatorice_ji konference so na naš prvi poziv z začetka junija sicer odgovorile_i, da bodo pri organizaciji upoštevale smernice gibanja BDS. A vendarle opozarjamo, da smernice gibanja BDS po skoraj treh letih genocida v Gazi predstavljajo minimalni standard izvajanja pritiska na Izrael  in so bile nazadnje posodobljene leta 2014. Dodatno je v letošnjem letu na zlorabljanje smernic opozorilo nekaj vidnejših palestinskih glasov, med drugimi Susan Abulhawa in Mohammed El-Kurd v primeru prevoda romana Intermezzo irske pisateljice Sally Rooney v hebrejščino. Susan Abulhawa zapiše: ”V antikolonialnem mišljenju obstaja ugotovitev, ki so jo izrazili Fanon in drugi, da je najbolj zahrbten korak, ki ga lahko naredi metropolitansko solidarnostno gibanje, ta, da se organizira okoli vprašanja, kako lahko kolonialna družba izboljša samopodobo. Gre za korak, ki se vedno predstavlja kot prefinjen in niansiran – korak naprej od grobega zavračanja. V praksi pa je to korak, ki bojkotu odvzame ostrino in politiko osvoboditve spremeni v obliko dušnega pastirstva za storilca.”

Ob tem, ko poteka etnično čiščenje palestinskih skupnosti na nezakonito okupiranem Zahodnem bregu, rušenja in prisilne izselitve družin v nezakonito okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu in genocidno nasilje nad palestinskim prebivalstvom Gaze, je najmanj žalostno, da se akademski prostor ne zaveda svoje odgovornosti in privilegirane pozicije, komu daje prostor in besedo.

Žal živimo v času, ko nekoč, ali tudi danes preganjane_i in marginalizirane_i posameznice_ki v imenu pripadanja in varnosti nimajo težav s posploševanjem, z drugačenjem, razčlovečevanjem ali zgolj s spregledanjem drugih skupnosti in skupin.

Evropska celina je tesno vpletena v izraelski kolonialni režim apartheida in naseljenske okupacije, ter zadnji dve leti in pol v izraelski genocid nad Gazo. Organizacijski odbor EGS konference je v odgovorih in pojasnilih, za katere smo zaprosili glede udeležbe izraelskih raziskovalk_cev, pojasnil, da Maribor razumejo kot “obrobni prostor”, na konferenci pa razmišljajo “o obrobnih tematikah, identitetah in vsakodnevnih praksah”.

Maribor je drugo največje mesto v državi in univerzitetno središče, ki je lani poleti žal ponosno gostilo izraelsko reprezentanco na atletskem prvenstvu. Vsakodnevne prakse so pripeljale do normalizacije najhujših mednarodnih hudodelstev.

Tudi če izraelskih raziskovalk_cev organizatorji niso izrecno povabili, raziskovalci_ke na konferenco ne prihajajo kot samostojne_i ali neodvisne_i raziskovalke_ci, ampak kot zaposleni na svojih, izraelskih univerzah, ki so žal vse vpletene in prepletene z izraelskim sistemom apartheida in etničnega čiščenja ter genocida, ki jih Izrael izvaja na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju.

Organizacijski odbor trdi, da so se “izraelske udeleženke_ci ustno in pisno opredelile kot aktivistke_i proti izraelskemu režimu”.  Žal resničnost v Izraelu danes pomeni, da mnogi Izraelci_ke nasprotujejo sedanji izraelski oblasti zaradi notranjepolitičnih zadev, ne nasprotujejo pa izraelskim mednarodnim hudodelstvom, vključno z nezakonito okupacijo palestinskega ozemlja, aneksacijo Vzhodnega Jeruzalema, in vsakodnevnimi praksami poniževanja in preganjanja palestinskega prebivalstva.

Ob tem se zdi skoraj nepotrebno izgubljati besede o tem, koliko sredstev (v milijardah) in truda nameni Izrael skrbi za podobo, ki jo projicira v svet in s katero želi prekriti madeže genocida, etničnega čiščenja in apartheida nad palestinskim prebivalstvom. Tako imenovani pink-washing; promoviranje Izraela kot države, ki je LGBTIQ+ prijazna, je pri tem eno ključnih orodij.

Naše javno pismo želi spomniti na besede posebne poročevalke Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesce Albanese, ki je jasna, da je potrebno prekiniti akademsko sodelovanje z izraelskimi univerzami. Na srečanju Haaške skupine v Bogoti julija 2025 je dejala: “Vsaka država [mora] nemudoma pregledati in prekiniti vse vezi z Izraelom: vojaške, strateške, politične, diplomatske in gospodarske odnose – tako uvoz kot izvoz – ter poskrbeti, da enako storijo tudi njihov zasebni sektor, zavarovalnice, banke, pokojninski skladi, univerze in drugi ponudniki blaga ter storitev v dobavnih verigah. Obravnavanje okupacije kot običajnega stanja pomeni podporo ali zagotavljanje pomoči ali podpore nezakoniti prisotnosti Izraela na okupiranem palestinskem ozemlju. Te vezi je treba nujno prekiniti. Naj bo jasno: mislim prekinitev vezi z Izraelom kot celoto. Prekinitev vezi zgolj z njegovimi ‘komponentami’ na okupiranem palestinskem ozemlju ni opcija.” 

Če državne institucije in politiki odpovejo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, to ne pomeni, da odgovornosti ne nosijo več neodvisne akademske institucije, in predvsem vsi, v svojem delu samostojni, raziskovalci in akademinje. 

Zaradi antipalestinskega rasizma slovenskega državno-uradniškega aparata v Maribor na primer ni mogel priti LGBTQI+ študent z Zahodnega brega, ki bi prav tako lahko sodeloval na 8. Evropska konferenca Geografije seksualnosti. Kar bi lahko podelil, bi bilo izjemno dragoceno tudi za razumevanje lastnih pozicij, privilegijev in odgovornosti. Svoje izkušnje bi lahko med drugimi podelil tudi Sa’ed Atshan, avtor knjige kvir palestina in imperij kritike (queer palestine and the empire of critique), ki svojo knjigo začne z vodilom, da ni hierarhije zatiranj. Ali pa Tareq Baconi, ki v svoji avtobiografiji  Fire in Every Direction (2025) raziskuje svojo kvir identiteto, politično prebujenje in družinsko zgodovino. Seveda bi lahko naštele_i še mnoge druge.

Pozicije moči in odločanja – tudi v odborih in konferencah – prinašajo odgovornost. Žal nam je, da v času, ko še naprej spremljamo genocid, etnično čiščenje in apartheid, niste izpolnili svoje. Kajti v sedanji dobi neenakosti in krivic je ‘nevtralnost’ eden od temeljnih stebrov sistema zatiranj in marginaliziranja.

Podpisniki in podpisnice:

ŠKUC – Festival LGBT filma 

Organizacija za participatorno družbo

Pekarna Magdalenske mreže

Sumud, platforma za svobodno Palestino

Rdeča pesa

Društvo za kvirovske in feministične dogodke za LGBTQAI ljudi-Lez Get Together Maribor

Klas, ekosocialistična iniciativa

The post DELIMO: JAVNI PROTEST ORGANIZATORJEM QUEER KONFERENCE EGSC first appeared on Rdeča Pesa.

Afganistan, Angola, Bolivija, Brazilija, Kambodža, Čad, Čile, Kongo, Kuba, Dominikanska republika, Salvador, Filipini, Grčija, Grenada, Gvatemala, Haiti, Honduras, Iran, Irak, Koreja, Laos, Libanon, Libija, Nikaragva, Panama, Somalija, Sudan, Sirija, Surinam, Venezuela, Vietnam, Jemen, ZR Jugoslavija. Vse navedene države druži ena skupna točka. V zadnjih 80 letih so bile napadene s strani Združenih držav Amerike (ZDA). V nekatere izmed njih so vkorakali ameriški vojaki, druge so bile tarče obsežnih bombandiranj, v tretjih so vojaške obveščevalne službe ZDA načrtovale in sodelovale pri izvedbi krvavih državnih udarov. 

Država, ki je sicer nastala na genocidu nad ameriškimi staroselci in se desetletja dolgo bogatila in utrjevala s pomočjo suženjstva, letos praznuje 250. obletnico neodvisnosti. V ta namen sta ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ter agentura domačega in tujega kapitala pod nazivom Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham Slovenia) včeraj organizirali svečano prireditev v ljubljanskih Križankah. Na močno zastraženi slovesnosti so se zbrali člani slovenske vlade, na čelu s predsednikom Janezom Janšo, menedžerski razred, ki ga je zastopal predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, akademska elita z bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem ter rektorjem ljubljanske univerze Gregorjem Majdičem in najglasnejši proizraelski lobisti  z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom na čelu. 

Ob srkanju šampanjca so s pozornostjo poslušali nagovor predsednika slovenske vlade in nove ameriške veleposlanice v Sloveniji, Asel K. Roberts. Ta je med drugim dejala, da so ZDA “oblikovale svetovni mir, varnost in blaginjo.” Uradna predstavnica največjega generatorja nasilja, vojne in izkoriščanja na svetu, se je pred zbrano plejado ustrežljivih podložnikov pohvalila kar sama. Vendar njena pohvala ni ostala osamljena. Z visokoletečimi besedami o “deželi svobodnih in domovini pogumnih” jo je dopolnil tudi Janša. 

Medtem, ko aktualna oblast jemlje volilno pravico za glasovanje na lokalnih volitvah več kot 100.000 našim sosedom, prijateljem in sodelavkam se hkrati podložno privija v objem tujim gospodarjem. Medtem, ko načrtuje razkroj naših sistemov družbene solidarnosti na račun bogatenja privilegirane peščice, hkrati kliče “Bog živi Združene države Amerike!” Domoljubje v objavah na družbenih omrežjih, amerikoljublje v realnosti. 

#rdečapesa

The post BOG ŽIVI ZLOČINSKE DRŽAVE AMERIKE first appeared on Rdeča Pesa.

Danes se na stadionu Azteca v mehiški prestolnici s tekmo med Mehiko in Južno Afriko pričenja nogometno svetovno prvenstvo. Med 11. junijem in 19. julijem bodo nogometaši odigrali rekordne 104 tekme. Po napovedih si bo prenos vsaj enega izmed obračunov pred malimi in nekoliko večjimi ekrani po svetu skupno ogledalo več kot tri milijarde ljudi. Med njimi bomo tudi mnogi rdečepesniki in rdečepesnice. Preden pa se posvetimo driblingom, dvojnim podajam, paradam, golom in spornim (VAR) sodniškim odločitvam, pa si oglejmo del umazanega elitnega drobovja spektakla v organizaciji Mednarodne nogometne zveze (FIFA).

Že bežen pogled na cene vstopnic za posamezne tekme nam pokaže, da lahko o ogledu tekem v živo sanjajo zgolj zelo redki posamezniki in posameznice. Karta za sedež v zgornjem delu vzhodne tribune na jutrišnji tekmi med eno izmed gostiteljic, Združenimi državami Amerike (ZDA) in Avstralijo tako na primer stane med 1305 in 1550 evrov. Za ogled finalne tekme, ki bo na sporedu 19. julija na stadionu MetLife v zvezni državi New Jersey pa je treba odšteti med 1700 in 11.000 evri. Od višine se zvrti, bi dejali  Martin Krpan.

Vzemimo za primer navijača iz nam bližnje Bosne in Hercegovine, ki bi si želel ogledati eno izmed tekem svoje reprezentance na letošnjem mundialu. Za povratno letalsko karto do Kanade, kjer bo bosansko moštvo igralo prvo tekmo skupinskega dela bi moral odšteti okoli 920 evrov. Prevoz iz letališča do stadiona ter do prenočišča in nazaj bi ga po konservativnih ocenah stal približno 80 evrov. Za dve nočitvi v enem izmed cenejših hostlov, ki se ne nahaja v neposredni bližini stadiona, bi odštel okoli 110 evrov. Nakup najcenejše karte za tekmo proti Kanadi bi mu iz denarnice pobral dodatnih 235 evrov. Če k temu prištejemo še minimalne stroške za hrano in pijačo ter 115 evrov za vizum pridemo do številke 1560 evrov.

Povprečna mesečna plača na teritoriju Bosne in Hercegovine pa znaša 796 evrov neto. Posameznik s povprečno plačo, bi moral za obisk ene same tekme na svetovnem prvenstvu delati skoraj celotna dva meseca! Samo 7 % zaposlenih z najvišjimi plačami bi si lahko privoščilo ogled tekme, brez da bi za to porabili celotno mesečno plačo. 

Tako zasoljene cene vstopnic in celotnih “navijaških aranžmajev” imajo neposreden vpliv na razredno strukturo gledalk in gledalcev. Če je nekoč veljalo, da so, tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih na tribunah prevladovali delavci in delavke, je danes situacija precej drugačna. Če vzamemo za primer svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990 in tedanje cene vstopnic uskladimo z inflacijo v vmesnem obdobju pridemo do podatka, da je najcenejša karta za tekmo osmine finala stala približno 30 evrov. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bo treba za ogled tekme v enaki fazi tekmovanja odšteti najmanj 190 evrov. Gre za kar 553% zvišanje cen vstopnic v treh desetletjih in pol. Pri čemer je treba povedati, da je število najcenejših vstopnic letos precej bolj omejeno kot na nekaterih predhodnih prvenstvih. 

Zaradi cenovnega iztiskanja navijačev iz delavskega razreda iz tribun, bosta znova trpela tako vzdušje kot tudi kvaliteta in nivo borbenosti na samem terenu. Šport delavskega razreda se pod žezlom komercializacije, nenehne gonje za profitom in osebnih ambicij ultra bogatašev vse bolj izgublja v množici vip lož za najbogatejše, digitalnih “navijaških” transparentov ter kapric predobro plačanih nogometnih funkcionarjev. To ne pomeni, da smo nad fuzbalom obupali, temveč da si ga bo treba v prihodnosti vzeti nazaj – ga preseliti iz ogrevanih sedežev premium sektorjev sodobnih stadionov nazaj na ulična igrišča in navijaške tribune.

O svetovnem prvenstvu bomo poročali tudi v prihodnjih tednih. Ne zamudite naših prispevkov.

The post SVETOVNO PRVENSTVO V AMERIKI: KDO SI GA LAHKO PRIVOŠČI? first appeared on Rdeča Pesa.

Na mariborski Piramidi je danes zaplapolala palestinska zastava. Mariborčanke in Mariborčani smo jo izobesili kot izraz solidarnosti s palestinskim ljudstvom, ki se že desetletja sooča z okupacijo, apartheidom, etničnim čiščenjem in danes tudi z genocidnim nasiljem. Zavedamo se, da izobešanje zastave samo po sebi ne bo ustavilo izraelskega bombardiranja, lakote ali razlaščanja Palestink in Palestincev. Toda tudi simbolna dejanja imajo svojo težo sploh v času, ko slovenska vlada odstranjuje palestinske simbole in napoveduje poglabljanje odnosov z izraelsko genocidno državo. V tem primeru je javno izražanje solidarnosti, tudi z izobešanjem zastav, pomembno, saj s tem želimo poudariti, da oblast ne govori v imenu vseh ljudi. Naše sporočilo je jasno: ne v našem imenu!

Palestinske zastave na Piramidi torej ne izobešamo zgolj kot odziv na ravnanje trenutne vlade. Izobesili smo jo v preteklosti in jo bomo tudi v prihodnje, dokler bo palestinski narod prikrajšan za svoje temeljne pravice. Naša podpora Palestini ne izhaja iz dnevne politike, temveč iz socialističnega prepričanja, da stojimo na strani zatiranih, izkoriščanih in vseh koloniziranih ljudi po svetu. Živela svobodna Palestina! 

The post PALESTINSKA ZASTAVA ZAPLAPOLALA NAD MARIBOROM  first appeared on Rdeča Pesa.

Na Hrvaškem zasebna podjetja skupaj z državo načrtujejo gradnjo mega podatkovnega centra za umetno inteligenco in obdelavo podatkov, ki bo za svoje delovanje porabil toliko energije, kot celotno mesto Reka. Če bo projekt uresničen, bo to največji podatkovni center v Evropi.

Čeprav mediji in predstavniki kapitala projekt predstavljajo kot potencial za razvoj in veliko gospodarsko pridobitev, podatkovni centri prinašajo okoljsko uničenje, so ogromni potrošniki energije in vode.

Projekt s polnim imenom Pantheon – razvojno in podatkovno središče za umetno inteligenco Topusko– razvija hrvaški podjetnik Jako Andabak v partnerstvu z ameriškimi vlagatelji. Prvi korak k uresničitvi projekta je nedavni podpis pisma o nameri med hrvaškim podjetjem Končar in start-up podjetjem Pantheon Atlas iz Delaware-a, o katerem pa je znano le malo.

Projekt, ki ga nameravajo umestiti v občino Topusko na 120 hektarjev zdaj še pretežno gozdnih površin, vključuje gradnjo transformatorske postaje, približno 280 kilometrov novih daljnovodov, sončne elektrarne z močjo 500 megavatov in nove cestne povezave. Projekt Pantheon bi po navedbah glavnega projektanta Mislava Crnogorca z močjo 1 gigavata porabil okoli 8,76 teravatne ure elektrike letno, kar predstavlja skoraj polovico celotne letne porabe na Hrvaškem.

V letu 2020 je v svetu obstajalo 597 mega (ang. izraz hyper-scale) podatkovnih centrov, 39% v ZDA, 10% na Kitajskem, 6% na Japonskem. Leta 2015 jih je bilo za polovico manj. Večino teh si lastijo Amazon, Google in Microsoft. V zadnjih letih njihova gradnja strmo narašča.

Veliki podatkovni centri lahko v enem dnevu porabijo toliko vode, kot je na dan porabi mesto s 50 tisoč ljudmi. Ogromne količine vode se porabijo že za izdelavo čipov, kasneje pa jo potrebujejo za hlajenje serverjev. Znanstveniki ocenujejo, da za 100 besed, ki jih napišemo v UI vrstico, porabimo eno steklenico vode. Iz ZDA, ki ima največ podatkovnih centrov, slišimo vse več zgodb ljudi, ki so zaradi gradnje podatkovnega centra v njihovi bližini ostali brez pitne vode. BBC je lani poročal o primeru, ko je v Georgi Meta zgradila podatkovni center in onesnažila bližnje zajetje vode, voda je postala rjava, polna sedimentov in nepitna. Prav tako podatkovni centri v neposredni bližini ustvarjajo vroča območja (angl. hot islands).

Podatkovni centri potrošijo tudi ogromno energije. V letu 2020 so porabili med 1 in 2 % svetovne energije, poročajo z Univerze v Oxfordu. Študije Lawerence Berkeley National Laboratory je ocenila, da bodo podatkovni centri do leta 2028 v ZDA predstavljali 12 % vse porabe energije. Prav tako so mnogi podatkovni centri tudi vir onesnaženja zraka in povzročajo globalno segrevanje, saj za svoje delovanje pogosto uporabljajo energijo iz fosilnih goriv. Spomnimo na nedavni dogovor med Microsoftom in Chevronom o izgradnji plinske elektrarne ob novem podatkovnem centru v Teksasu.

Čeprav navadni ljudje umetno inteligenco, ki jo poganjajo podatkovni centri, lahko uporabljamo v vsakem trenutku, pa nam ta jemlje vodo, škoduje okolju, našemu zdravju in pameti. “Umetna inteligenca” je v lasti velikih zasebnih podjetij, njihov namen pa je služenje dobička. V luči tega podjetja skoraj po pravilu sodelujejo tudi z vojsko in so mnogokrat posredno tudi vključena v vojne. Prejšnji teden je Pentagon naznanil, da so z več podjetij za umetno inteligenco podpisali dogovor o možnosti rabe umetne inteligence za vojaške namene. Podjetja NVIDIA,SpaceX, OpenAI, Google, Amazon web service, Microsoft in Reflection bodo v zameno za milijone, ki jih bo zagotovilo ameriško obrambno ministrstvo, zanje razvijalo programe za “vojskovanje z umetno inteligenco”, bojevanje z droni, pomagalo pri odločitvah glede vojaških operacij in podobno.

Projektom, ki uničujejo naravo, pitno vodo in na koncu še sodelujejo v vojnah in genocidih, se moramo delovni ljudje upreti. Kapital svoje projekte zaradi cenejše delovne sile in ohlapnejših okoljskih zakonodaj postavlja na kapitalistično periferijo, na “Balkan”. Toda združeni delovni ljudje lahko dosežemo mnogo – v Srbiji so preprečili multinacionalki Rio Tinto, da bi odprla rudnik litija in uničila porečje reke Jadar. Na Rdeči pesi smo poročali tudi o borbenih ljudeh iz Bosne, ki se borijo za ohranitev narave, proti odprtju rudnikov zlata, svinca, litija in postavitvam ogromnih vetrnih elektrarn s strani številnih multinacionalk, namesto tega pa kot alternativo vzpostavljajo naravne rezervate in regijske parke. Tudi pri nas je uspešen boj proti postavitvi ogromnega vetrnega parka na Pohorju pripeljal do odprtja regijskega Parka Pohorje.

Foto: Streha podatkovnega centra, javna domena

The post PODATKOVNI CENTRI NAMESTO PITNE VODE IN GOZDOV first appeared on Rdeča Pesa.

Pri Rdeči pesi smo se pogovarjali z iniciativo Prebijmo embargo, ki se danes odpravlja na Kubo z namenom dostave nujno potrebnih zdravil. 

V pogovoru odpiramo širši kontekst – od zgodovine kubanske revolucije in značilnosti kubanskega socializma do posledic dolgoletne ameriške blokade, ki močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi.

The post NOV PODCAST: Hasta la victoria siempre: pogovor z iniciativo Prebijmo embargo first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dobrima dvema tednoma je na delovišču v Mariboru izgubil življenje Kenan Karamuja. Njegova smrt je družbeni umor. Odgovornosti zanj ne nosi le lastnica in poslovodstvo podjetja BS VAR d.o.o, kjer je omenjeni 32 letni delavec opravljal delo, temveč celoten lastniški razred in kapitalistični družbeni red kot tak. Znotraj nenehne gonje za profitom in stalnega zasledovanja privatnih interesov lastnikov kapitala se ustvarjajo družbene razmere, v katerih so varnost, zdravje in družbene potrebe delovnih ljudi popolnoma podrejene bogatenju peščice prebivalstva. 

Odgovor lastnice podjetja BS VAR d.o.o na novinarsko vprašanje o Kenanovi smrti v najbolj brutalni obliki kaže na to izkoriščevalsko in velikokrat celo morilsko naravo sistema v katerem živimo. “Saj vsak dan umirajo, kaj se to vas na televiziji tiče. Banda pokvarjena!” S temi besedami je razkrila tako prezir do vrednosti delavskega življenja kot tudi logiko kapitala po kateri se stvari, ki se odvijajo za tovarniškimi vrati ne tičejo nikogar drugega kot lastnic in lastnikov kapitala. Ni jim dovolj, da si lastijo stroje, naprave, hale in da zmeraj bolj avtoritarno in popolnoma nedemokratično organizirajo delovni proces, sedaj želijo preprečiti še kakršnokoli razpravo o teh praksah. Lastniška banda grozi delavcem, novinarkam, delovnim ljudem kot celoti in jih označuje za pokvarjence. 

Takšne in podobne prakse sicer le redko splavajo na medijsko površino, so pa karakteristika delovnih odnosov v kapitalizmu. Tudi v Sloveniji smo lahko v preteklih letih videli številne primere, ki so se prebili izza trdno zapahnjenih vrat proizvodnih hal, kmetijskih konglomeratov, kontejnerjev prepolnih gradbenih delavcev in drugih delovnih okolij. Kemično podjetje Melamin tako toži družino delavca, ki je leta 2022 umrl v delovni nesreči, med drugim povzročeni zaradi slabe organizacije dela, ki predstavlja temeljno nalogo prav lastnikov kapitala. Istega leta je bilo ugotovljeno, da so lastniki podjetij Marinblue in Selea svoje delavke in delavce sili delati po 40 ur neprekinjeno, pri čemer so bili ti vseskozi izpostavljeni videonadzoru. Lastniki kmetijskih obratov na Dolenjskem pa so si lani poleti medsebojno preprodajali tuje delavce in jih pretepali. 

Neposredne žrtve takšnih praks so največkrat tuji delavci in delavke, ki se uvrščajo na sekundarni trg delovne sile, kjer so značilni nizka sindikaliziranost, višja intenzivnost dela in znatno manjša varnost zaposlenih. Vendar to ne pomeni, da so delavke in delavci na centralnem trgu delovne sile varni pred temu uničujočimi učinki kapitalističnega reda. Po ocenah Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na letni ravni pri nas zaradi posledic poklicnih bolezni umre med 750 in 1000 ljudi. Podatki prav tako kažejo, da se slabšajo kazalniki duševnega zdravja celotne populacije. Zaradi posledic okoljske krize, ki je nerešljiva znotraj kapitalizma, vsako leto izgublja zdravje in življenje premnogo delovnih ljudi. 

Povečana avtoritarnost na delovnih mestih, zmanjšana dostopnost do javnih storitev (npr. zdravstvo), višanje intenzivnosti dela, nižanje delavskih in okoljskih standardov so procesi, ki bodo nesporno pripeljali do dodatnega zvišanja stopnje družbenih umorov. Pot do trajne ustavitve in preobrnitve teh procesov pa je samo ena. Zgraditi moramo svet, kjer bodo družbene potrebe in s tem vrednost človekovega življenja postavljene v samo središče. Takšen svet pa je možen le na ruševinah kapitalizma. 

#rdečapesa

The post DRUŽBENI UMOR first appeared on Rdeča Pesa.

Lokalcem in aktivistom, ki se borijo proti gradnji megalomaske klavnice kokoši v bližini Siska na Hrvaškem, je prejšnji teden uspelo preprečiti gradnjo enega od 20 obratov načrtovane megafarme. Ukrajinski kapitalisti, ki bi na Hrvaškem zgradili klavnico za ubijanje več deset tisoč brojlerjev (tj. vrsta gojenih piščancev) na uro, so investicijo razdrobili na manjše projekte, da bi s tem zaobšli okoljsko in drugo zakonodajo. V klavnici načrtujejo vzrejo in klanje več kot 100 milijonov piščancev na leto, kar je štirikrat več kot se jih trenutno vzreja na Hrvaškem.

Kot smo na Rdeči pesi že poročali, je eden od investitorjev projekta milijarder, ki ima med drugim v lasti tudi Perutnine Ptuj. Za projektom, ki je bil ustavljen, pa stoji drugi ukrajinski podjetnik Andrij Matiuha, lastnik verige stavnic Favbet. 

Hrvaško ministrstvo za okolje je po pritisku več kot 150 okoljskih organizacij in lokalnih iniciativ ustavilo postopek ocene vplivov na okolje za enega od obratov za procesiranje, ker ni v skladu s prostorskim načrtom mesta Sisak. To je prvi korak na poti do zmage, dokler ne bodo vsi načrtovani projekti gradnje megafarme ustavljeni, pravijo v Zeleni akciji. 

Do ustavitva postopka ne bi prišlo, če se lokalno prebivalstvo in okoljski aktivisti ne bi združili in organizirali. Konec februarja je v Zagrebu proti projektu protestiralo več kot 5000 ljudi, tri iniciative pa so januarja ministrstvu tudi predlagale ustavitev postopka ocene vplivov na okolje v zgornjem primeru. Pred vsem tem je posebno telo, zadolženo za oceno vplivov na okolje, namreč menilo ravno obratno – da je projekt s prostorskimi načrti Siska skladen.

Kaj nam to pove? Pravni postopki zaščite okolja, ki jih izvajajo institucije kapitalistične države, še zdaleč ne pomenijo celovite zaščite okolja po meri večine prebivalstva. Obratno, ti postopki so golo tehtanje interesov “deležnikov” in njihovo prenašanje na papir. Dokler je edini deležnik kapital, postopki pa se odvijajo za zaprtimi vrati, bi bilo le naključje, če bi država tudi dejansko zaščitila interese lastnega prebivalstva.

A ko se ljudstvo organizira in na glas pove, kaj hoče in potrebuje, ga državne oblasti ne morejo kar preslišati brez posledic za lasten obstoj. Država se javnega delovanja lastnega prebivalstva boji, ravno v tem pa je naša največja moč. Zato: organizirajmo se. 

The post ETAPNA ZMAGA ORGANIZIRANIH LJUDI PROTI KAPITALU – V SISKU USTAVILI IZGRADNJO OBRATA PIŠČANČJE MEGAKLAVNICE first appeared on Rdeča Pesa.

Po novici o ilegalni vojaški invaziji Združenih držav Amerike na Venezuelo ter ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene se je v četrtek, 8. januarja 2026, pred ameriško ambasado v Ljubljani odvil protestni shod v podporo Venezueli, ki ga je organizirala študentska organizacija Iskra. Protestniki so ostro obsodili ameriški imperializem, politiko neukrepanja in  mlačnega obsojanja iz strani evropskih birokratov ter agresivni Nato pakt.

Napad na Venezuelo ni osamljen incident, temveč nadaljevanje dolgoletne politike nasilnega vmešavanja ZDA v države globalnega jugu. Organizatorji protesta so izpostavili, da gre za »učbeniški primer ameriškega imperialističnega delovanja«, kjer se bombardiranje civilistov in rušenje držav opravičuje z retoriko človekovih pravic in demokracije.

Trditev, da je napad na Venezuelo povezan z domnevno avtoritarnostjo venezuelskih oblasti je napačen. Pravi razlog za agresijo sta dva dejavnika: želja po venezuelski nafti in nasprotovanje projektu izgradnje socializma. Ameriški kapital ne želi razvoja Venezuele, temveč nadzor nad njenimi naravnimi bogastvi in poceni delovno silo:

»Maske so padle, Ameriški imperializem je z napadom na Venezuelo razkrinkal samega sebe! Prej so svoje krvave posege zagovarjali z zgodbicami o človekovih pravicah in demokraciji, danes pa brez sramu povedo, da so ameriška naftna podjetja že na poti v Venezuelo, da privatizirajo oziroma ukradejo njena naravna bogastva in podjarmijo njen delavski razred, ki bo služil zgolj kot poceni delovna sila. Za nenasitni ameriški imperializem pa ne bo dovolj le Venezuela. Iz bele hiše že prihajajo načrti za Kubo, Iran, Kolumbijo,Dansko… Za vsakega, ki se jim gospodarsko in politično ne podredi!«

V govoru je bila izpostavljena tudi vloga sankcij, ki so Venezuelo potisnile v globoko gospodarsko krizo. Te po mnenju govorcev niso izraz skrbi za človekove pravice, temveč orodje ekonomskega vojskovanja: »Amerika je s svojimi zaveznicami Venezuelo popolnoma trgovinsko izolirala ter proti njej uvedla drastične sankcije, čemur lahko pripišemo današnje ekonomsko stanje v državi.«

Protest je napad na Venezuelo umestil v širši kontekst imperialističnih vojn – od Latinske Amerike do Bližnjega vzhoda. Gre za ponavljajoč se vzorec nasilja: »Kamor ameriška hegemonija ne poseže z ekonomskimi sredstvi, to stori s tanki, raketami in bombami.« Pri tem so protestniki izpostavili tudi vlogo ZDA in njihovih zaveznic v genocidu nad palestinskim ljudstvom v Gazi ter poskuse destabilizacije Irana.

Posebna kritika je bila namenjena Evropski uniji in slovenski zunanji politiki. Evropski voditelji se pogosto radi predstavljajo kot moralno naprednejši od ZDA, vendar v praksi sledijo isti imperialistični logiki – povečevanju vojaških proračunov, podpori sankcijam in podrejanju interesom Washingtona:

»Države, kot so Slovenija, nimajo dejanske zunanjepolitične avtonomije: kot članice zveze NATO smo v ključnih varnostnih in geopolitičnih vprašanjih podrejene interesom ZDA, ne glede na to, katera administracija je na oblasti. Istočasno se v okviru Evropske unije rutinsko pridružujejo sankcijskim politikam, ki so Venezueli sistematično onemogočale suvereni razvoj, uničevale njeno gospodarstvo in neposredno prispevale k humanitarni katastrofi, katere posledice danes cinično predstavljajo kot notranji neuspeh države same. Evropski voditelji govorijo o miru, hkrati pa brez sramu povečujejo vojaške proračune in polnijo žepe orožarski industriji. To ni politika miru – to je politika vojne. Pod pretvezo »varnosti« potiskajo Evropo v oboroževanje, eskalacijo in normalizacijo konflikta kot stalnega stanja.«

Shod se ni ustavil pri obsodbi, temveč je pozval k organiziranemu političnemu boju. »En protest ni dovolj. Spremembe ne pridejo iz moralnih apelov, ampak iz organiziranega pritiska«. Temu je sledil poziv k povezovanju v sindikatih, kolektivih in lokalnih okoljih. Internacionalizem je bil predstavljen kot nujen odgovor na globalni sistem kapitalističnega izkoriščanja in imperialističnih vojn.

Na koncu so protestniki pozvali k protiimperialistični organizaciji delovnih ljudi in izrazili svoje zahteve: takojšnje sankcije proti ZDA, izstop Slovenije iz zveze Nato ter izstop iz Evropske unije. Shod se je zaključil v duhu solidarnosti z venezuelskim ljudstvom in s sporočilom, da boj proti imperializmu ni stvar simbolnih gest, temveč dolgotrajne, organizirane politične borbe.

Foto: Peter Žiberna

The post PROTESTNI SHOD V PODPORO VENEZUELI: “NASPROTUJEMO KRVAVEMU IMPERIALIZMU POD PRETVEZO DEMOKRACIJE” first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenija naj se takoj pridruži tožbi Republike Južne Afrike (JAR) zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, pozivajo nevladne organizacije v javnem pismu, ki so ga naslovili na Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) in Vlado RS. 

Civilna družba že skoraj dve leti poziva, naj se Slovenija pridruži tožbi JAR. V tem času smo slišali že veliko izgovorov tako MZEZ kakor tudi Vlade RS, zakaj še ni (bil) pravi čas, da bi to naredili. Zadnji izgovor je bil, da imamo čas do 28. januarja 2026, in da so predstavniki Slovenije temu naklonjeni. Januarski datum se nezadržno približuje, genocid v Gazi pa se nadaljuje kljub domnevno sklenjenemu “premirju”, kar ugotavljajo mednarodnopravni strokovnjaki in mednarodne organizacije za človekove pravice. Grozovito se stopnjujejo tudi izraelske kršitve mednarodnega prava na Zahodnem bregu.

Slovenija mora preiti od simboličnih besed h konkretnemu upoštevanju mednarodnega prava in se takoj pridružiti tožbi zaradi izraelskih kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pred Meddržavnim sodiščem!

Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in ministrici za zunanje in evropske zadeve Tanji Fajon je civilna družba že maja 2025 predala 5.285 podpisov peticije,  ki je zahtevala pridružitev tožbi. Slovenski javnosti je tako v interesu, da Vlada RS stori ta korak. “Približujejo se parlamentarne volitve in pokončen ter konkreten ukrep vlade Republike Slovenije v podporo pravičnosti, spoštovanja mednarodnega prava, za preprečevanje nekaznovanosti in v podporo Palestini bo nedvomno vplival na odločitve volivk in volivcev, kar smo videli tudi že ob volitvah v nekaterih drugih državah,” so še sklenili. Pozivu se pridružuje tudi naše uredništvo. 

The post SLOVENIJA SE ŠE VEDNO NI PRIDRUŽILA TOŽBI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE! ROBI, TANJA, KAJ ČAKATA?! first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na Venezuelo in ugrabitvi tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura teroristi iz Washingtona grozijo z novimi napadi. Smrt in uničenje želijo sejati tudi v Kolumbiji, na Kubi, Grenlandiji in drugod po zemeljski obli. 

Lokalne in evropske politične elite se na dogajanje odzivajo izrazito servilno. Ne bi čudilo, če bi se odločile Trumpu za agresijo na Venezuelo podeliti še kakšno “mirovniško nagrado”. Odziv običajnih, delovnih ljudi mora biti drugačen. Odločno moramo stopiti na stran miru in se upreti spirali vojne, v katero nas želijo zapeljati ameriški generali in njihovi lokalni natovski lakaji. 

V četrtek, 8.1 se bomo s tem namenom zbrali na protestu v podporo Venezueli. Ta se bo pričel ob 17:00 pred Moderno galerijo v Ljubljani. Na njem bomo izrazili solidarnost z venezuelskim prebivalstvom in zahtevali uvedbo sankcij proti ZDA in izstop Slovenije iz zveze Nato. Pridružite se nam.

En svet, en boj!

The post SOLIDARNO Z VENEZUELO – SKUPAJ PROTI AMERIŠKEMU TERORIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Resolucijo o Gazi, ki namesto k miru vodi k trajni okupaciji, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel s 13 glasovi ZA in 2 vzdržanima. 

“Niti en član Sveta ni imel dovolj poguma, načel ali spoštovanja do mednarodnega prava, da bi glasoval proti tej kolonialni sramoti ZDA in Izraela,” je na omrežju X zapisal nekdanji direktor newyorškega urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice Craig Mokhiber. Predlog so zavrnili palestinska civilna družba in frakcije ter zagovorniki človekovih pravic in mednarodnega prava povsod po svetu. Mokhiber je 17. november označil za dan sramote za Združene narode in za vlade po vsem svetu, ki se uklanjajo ameriškemu imperiju in njegovim nasilnim izraelskim zaveznikom. 

Resolucija ščiti državo Izrael, ki kolonizira, izvaja apartheid in genocid. Zanjo je glasovala tudi Slovenija, kar kaže na velik razmah med tem, kaj politična elita govori in kaj dela. Slovenija se je s tem postavila na stran soodgovornih pri izraelskih in ameriških zločinih proti človeštvu. 

Odboru za mir, ki ga resolucija predvideva, bo predsedoval nihče drug kot predsednik s krvavimi rokami Donald Trump. Prav ZDA je namreč v največji meri odgovorna za genocid v Gazi, saj je Izraelu ves čas pošiljala na tone orožja podpirala to genocidno državo. Dejansko ne bi bilo večje razlike, če bi Trumpa nadomestil kar sam Netanjahu. Resolucija predvideva tudi razorožitev, ampak ne Izraela, ki je odgovoren za etnično čiščenje, genocid in apartheid, ampak Hamasa, ki je nastal kot direktna posledica okupacije. 

Palestinci po novi resoluciji nimajo nikakršne pravice do odločanja, ves nadzor nad Gazo ima še naprej Izrael. Vse kaže torej, da bo imel vodilno vlogo pri gospodarskem razvoju Palestine glavno besedo Donald Trump, Palestina pa bo glede na še eno v vrsti krivičnih resolucij, trajno okupirana. A kot je dejal Craig Mokhiber: “Boj za palestinsko svobodo se bo nadaljeval neomajno, z njimi ali brez njih.” 

The post ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA first appeared on Rdeča Pesa.

Kdo v Sloveniji najpogosteje mori? To so, na podlagi podatkov med letoma 1991 in 2016, ugotavljali raziskovalci Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. 

Praviloma so morilci moški srednjih in mlajših let, ki so v skoraj polovici primerov vinjeni. Zelo pogosto svoje žrtve poznajo, najbolj so nevarni družinskim članom in partnericam. Skoraj polovica žrtev umorov so partnerji, nekdanji partnerji, tekmeci v intimnem razmerju ali družinski člani. Tako so skoraj vse ženske žrtve žene ali partnerice morilcev, predstavljajo pa 29% vseh žrtev. Umori so v polovici primerov le vrhunci dolgotrajnega nasilja nad partnericami.

Ženskih morilk je le 9%, kadar morijo običajno ubijejo (nasilne) partnerje. 86% morilcev je slovenskih državljanov, večinoma s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo. Polovica vseh storilcev je brezposelnih. Večina umorov se zgodi na petek ali soboto, ko so ljudje doma in pogosteje pijejo alkohol. Število umorov je po letu 2006 padalo, med gospodarsko krizo pa spet naraslo in se po okrevanju gospodarstva spet znižalo.

Če pogledamo še podatke o samomorih vidimo, da tudi tukaj prednjačijo moški, ki storijo več kot tri četrtine samomorov. Možnost za samomor se viša s starostjo, zelo hitro se dvigne med moškimi po upokojitvi. Stopnja samomorov od leta 2004 pada, nato stagnira, manjši upad je viden tudi po koncu gospodarske krize, le v letih epidemije je spet rahlo narasla. K padcu števila samomorov poleg gospodarskega okrevanja verjetno pripomore tudi velik porast psihološkega svetovanja po letu 2015. A to še vedno ni na točki, ki bi vsakemu, ki potrebuje kvalitetno psihološko podporo, to zagotovila pravočasno in v dovolj velikem obsegu. Javna psihološka pomoč je težko dostopna, zasebna je pa za mnoge v stiski predraga.

Podatki o številu samomorov, predvsem pa umorov, kažejo na sovpadanje z brezposelnostjo in slabo gospodarsko situacijo. V zgodnjih dvatisočih, ko se je turbulentno obdobje restavracije kapitalizma zaključilo, je število ubojev, umorov in samomorov začelo padati. Med gospodarsko krizo je število umorov spet naraslo, vendar ne do prejšnje stopnje. Po letu 2015 število vseh teh pojavov spet pada. Kot kažejo ti podatki je materialno pomanjkanje in beda brezposelnosti, ki v času kriz prizadeneta delavski razred, med vzroki za povečanje nasilja v družbi, predvsem med bližnjimi. 

Visoka stopnja intimnopartnerskega nasilja je še eno področje na katerem institucionalizirani in globoko družbeno zakoreninjeni patriarhalni odnosi med spoloma kažejo svoj grd in krvav obraz. Zaostrovanje kapitalizma zaostruje tudi razlike med spoloma in vpliva na odnose znotraj družine. Ženske na kapitalističnem trgu niso konkurenčne moškim že zaradi tega, ker bodisi rodijo, bodisi se od njih pričakuje, da bodo skrbele za svoje otroke in pozneje ostarele sorodnike. Zato opravljajo slabše plačane službe, službe za krajši delovni čas ipd. Ob tem imamo še sistem, ki temelji na hraniteljstvu in odvisnosti od partnerja, kar pa ustvarja neenake pogoje in močno otežuje ekonomsko osamosvajanje žrtev, ki je pa predpogoj za preživetje. To pa je, kot vidimo, lahko smrtno nevarno.

Kapitalizem proizvaja bedo, ki se odraža tudi v razkroju tudi najtesnejših medosebnih vezi, ki se prepogosto raztrgajo na najbolj krvav in tragičen način. Sklepamo lahko, da se bo v luči  neoliberalizacije, ki se pospešeno odvija pod »najbolj levo vlado v zgodovini Slovenije«, okoljske krize in vedno večje individualizacije družbe v naslednjih letih začelo povečevati število umorov, ubojev in samomorov. Ta trend lahko obrne le organizirano delavsko gibanje, ki bo nadomestilo individualizem s skupnostjo (in ne le s tovrstnimi floskulami), ki bo osmišljala življenja tovarišic in tovarišev v boju za boljši svet.

The post KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI? first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo prispevek Farida Tamalaha o nasilju izraelskih naseljencev. Farid živi in kmetuje na Zahodnem bregu ter nam je že v preteklosti pošiljal prispevke na temo Palestine. Naslednji prispevek je bil objavljen v Middle East Monitor, mi pa smo ga za vas prevedli v slovenščino:

“Na hribih okupiranega Zahodnega brega se vsak dan odvija nenavadna in boleča ironija: isti izraelski naseljenci, ki zasegajo palestinsko zemljo, sežigajo naše oljke in streljajo na naše kmete, zdaj posnemajo prav tisti način življenja, ki ga uničujejo.

Kot palestinski kmet vem, da je prišel čas, ko se izteka Dan križa (Youm Al-Salib). Po tem prazniku  začnejo padati prve kaplje dežja in barva oljk se začne spreminjati. Zrak postane vlažen in napoveduje novo letino olja. Vzamem orodje, zberem družino in se odpravim na polja. To so starodavni obredi, ki mi jih je prenesla mama, ki je poznala vse znake zemlje na pamet – kdaj je treba obrezovati oljke, kdaj pobirati pridelek, kdaj počivati.

Zemlja diši po timijanu in vlažnem blatu; ptice pojejo, kot da blagoslavljajo sezono. Za trenutek se zdi, da vlada mir – dokler moj pogled ne pade na vrh hriba, kjer vidim naseljence, ki kampirajo na grebenu, s puškami prek ramen – pretvarjajo se, da so kmetje, nam pa odrekajo pravico do kmetovanja. To je isto kot da ubiješ žrtev in potem hodiš v njenem pogrebnem sprevodu.

Okupacija in kulturna prisvojitev 

Naseljenci zasedajo vrhove gora, ki gledajo na naše vasi, kjer so nekoč pastirji pasli svoje črede in kmetje obdelovali terase, ki so jih izklesali njihovi predniki. Oskrunili so avtohtono pokrajino naše domovine. Sovražijo nas – ljudi te dežele –, prezirajo naš jezik, glasbo in kulturo, vendar posnemajo naše podeželske tradicije, kot da bi bile njihove.

V zadnjih letih so se po Zahodnem bregu kot gobe po dežju razmahnile nezakonite naselbine. S teh vrhov hribov naseljenci nadlegujejo pastirje, kradejo oljke in izganjajo družine z njihovih zemljišč. Po podatkih organizacij B’Tselem in ARIJ je nasilje naseljencev doseglo rekordno raven – vsako leto pride do tisočih napadov na palestinske kmete, domove in sadovnjake. Organizacija OCHA OZN je zabeležila več kot 45-odstotno povečanje napadov od lani. Na desetine družin je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo. Cilj je jasen: izbrisati avtohtono prebivalstvo, ukrasti ne le zemljo, ampak tudi način življenja, folkloro in kulinariko.

Na istih hribih naseljenci po palestinskih običajih organizirajo poroke pod oljkami, ročno obirajo oljke, na lesnem ognju kuhajo šakšuko (ocvrte paradižnike v oljčnem olju z jajci), v počrnelih pločevinastih loncih kuhajo čaj in igrajo na šibabeh, flavte, ki odmevajo v palestinskih vaseh od Jenina do Hebrona. Oblečejo se v grobe bombažne srajce, uredijo majhne vrtove (hakure) in se pretvarjajo, kot da so podedovali vez z zemljo, ki so jo ukradli.

To imenujejo »vrnitev k naravi«, vendar je to le predstava – obupan poskus, da bi ustvarili pripadnost, kjer je ni. Njihovo posnemanje ni občudovanje; je prisvojitev, ki izhaja iz kompleksa nezakonitosti. V globini duše vedo, da so tu tujci. Čutijo praznino izkoreninjenosti in jo poskušajo zapolniti z izposojenimi simboli in ukradenimi tradicijami: uničujejo oljke, vendar hrepenijo po njihovi senci; izganjajo kmete, vendar zavidajo njihovo preprostost; zasedajo zemljo, vendar posnemajo življenje tistih, ki so jih razlastili. Njihova želja, da bi se pokazali kot domačini, hkrati razkriva njihovo odtujenost.

Zemlja je naša identiteta

Za nas Palestince zemlja ni način življenja ali vikend izlet – je zgodovina, spomin in identiteta. Vsak oljčni nasad nosi zgodbe generacij. Vsako zemljišče nosi arabsko ime, povezano s spominom na ljudi, ki so tu živeli tisočletja. Vsak izvir ima ime, vsaka terasa zgodbo. Vsak kamen je bil dvignjen z rokami, ki so ljubile to zemljo in poznale njene skrivnosti.

Ko vidim naseljence, ki plavajo v naših izvirih, postavljajo piknik mize ob naših vodnjakih ali prirejajo poroke ob palestinski ljudski glasbi, čutim več kot jezo: čutim žalost pomešano z dvomom. Naseljenci uničujejo korenine in potem se pretvarjajo, da so zakorenjeni. Ubijajo kmete in potem pojejo kmečke pesmi. Lahko posnemajo geste pripadnosti, vendar ne morejo podedovati njene duše. Lahko kuhajo šakšuko, vendar je nikoli ne bodo okusili tako kot mi – začinjeno z delom, potrpežljivostjo in hrepenenjem. Lahko pojejo naše pesmi, vendar njihovi glasovi nikoli ne bodo izražali ljubezni in bolečine, ki so jih oblikovali. Naše bistvo je ustvarjeno iz prsti te dežele.

Zemlja si zapomni

Njihovo posnemanje razkriva globoko resnico: palestinski način življenja je pristni izraz te zemlje. Naseljenci želijo delovati kot domačini, se zliti z okolico in izbrisati vidne znake okupacije. A ne glede na to, koliko si sposodijo, njihova prisotnost ostaja nasilni vdor. Resnice ne morejo izbrisati z oljčnim oljem ali prikriti krivice z ljudsko pesmijo. Dokler naseljenci nadaljujejo z ubijanjem kmetov, krajo oljčnega pridelka in izganjanjem družin iz njihovih domov, bodo njihovi poskusi, da se ukoreninijo, ostali prazni. Lahko zasedajo vrhove hribov, toda resnice ne morejo prikriti. 

Naseljenci lahko posnemajo naše življenje, a ne morejo posnemati naše ljubezni do te dežele – ljubezni ni mogoče ponarediti, korenin pa ni mogoče presaditi s silo. Lahko si sposodijo naše pesmi, hrano in običaje, a ne morejo podedovati stoletij skrbi, znoja in predanosti, ki so oblikovali to deželo in njene prebivalce.

Ta zemlja bo vedno poznala svoje otroke – tiste, katerih koža nosi njen prah, katerih jezik se je rodil na njenih hribih, katerih pesmi se dvigajo z njenim vetrom. Naša koža je barve njene prsti, naša srca bijejo v njenem ritmu. Nobeno posnemanje, nasilje ali okupacija ne more spremeniti te resnice. Oljke bodo preživele in mi tudi.”

Originalen prispevek dostopen na: https://bit.ly/3LEIfXC

Foto: B’Tselem

The post Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje first appeared on Rdeča Pesa.

Romi so manjšina pri nas o kateri se ve najmanj. Poglede na njih v glavnem oblikujejo govorice, ki jih slišimo od (bolj ali manj rasističnih) sorodnikov ali prijateljev z Dolenjske, ter medijsko poročanje. To celo med tovariši, ki imajo pogosto pronicljiva in kritična stališča, vodi do spontanih pozicij, ki se v marsičem ne razlikujejo od pogledov najbolj nazadnjaških elementov družbe. Za odmik od spontanih pogledov in razumevanje današnjega položaja Romov moramo razumeti njihovo zgodovino na našem prostoru.

Romi se na začetku drugega tisočletja začeli seliti iz Indije, na današnjem slovenskem ozemlju so prvič omenjeni v 14. stoletju. V naslednjih stoletjih so skozi ta prostor predvsem potovali in se le občasno naseljevali. Današnji Romi so prišli na slovenski prostor iz različnih smeri, Romi iz madžarske in srednjeevropske smeri so naselili Prekmurje, medtem ko so se Romi iz balkanske smeri naselili jugovzhodni Sloveniji. Oboji so se v večjem številu priselili v 18. stoletju. Že od časa Marije Terezije so oblasti Rome večkrat skušale stalno naseliti. To lahko razumemo v luči razvijajočega se kapitalizma in zakonov proti »klatežem«, ki so jih sprejemali v mnogih evropskih državah. Ti zakoni so bili še posebej poostreno po zemljiški odvezi namenjeni kmetom, ki so ostali brez zemlje in se zato potikali po mestih in gozdovih, namesto da bi si lomili hrbtenice v nastajajočih tovarnah in delavnicah. Zaradi podobnih razlogov so skušali stalno naseliti Rome in iz njih narediti (poceni) delovno silo ali pa vsaj povečati število brezposelnih, kar bi znižalo ceno delovne sile. Zaradi tradicionalnega romskega (pol)nomadizma, preganjanja je bil ta proces običajno neuspešen. Nekaj Romov živi tudi v mestih, vendar predstavljajo manjšino, del teh se je priselil v času vojn po razpadu Jugoslavije.

Prekmurski Romi so se od 17., predvsem pa 18. stoletja naseljevali z Madžarske. Ukvarjali so se predvsem z različnimi obrtmi, kot so kovaštvo, izdelovanje svedrov, brušenje rezil, popravljanje dežnikov in podobno. Občasno poseljena romska naselja se na tem prostoru omenjajo že v 18. stoletju. Prva stalna naselja Romov onkraj Mure segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Običajno so se na kupljeno krpico zemlje najprej naselili kovači in njihove družine, okrog njih pa so se kmalu naselili sorodniki, mnogokrat na zemlji lokalnih kmetov. Ta naselja so bila pogosto dokaj nagnetena in z malo pripadajoče obdelovalne zemlje. Položaj okoliških kmetov pa ni bil pretirano drugačen od položaja Romov. Za Madžarsko kraljestvo, ki mu je pripadalo Prekmurje, je bilo namreč značilno, da so kmetje zemljo razdelili med vse potomce in tako so tudi oni bili nagneteni na posestvih, ki so obsegala le 1/256 (če karikiramo) celotne hube (kmetije). Zaradi skromnih posesti so, podobno kot Romi, mnogi kmetje odhajali na sezonska dela na večje gosposke posesti v tujino. V teh razlogih verjetno lahko iščemo vzroke za večjo bližino med skupinama ter večji uspeh politike integracije v času socialistične Jugoslavije. V času socializma je bil zaposlen velik del Romov (v celotni Jugoslaviji je številka okrog 50%). V Prekmurju so mnogi delali v tekstilni tovarni Mura.

Situacija v jugovzhodni Sloveniji je bila drugačna. Romi so bili še po drugi svetovni vojni (pol)nomadski. Začasna naselja so postavljali na gmajnah (skupnih zemljiščih) in se selili iz kraja v kraj. Ukvarjali so se predvsem s konjerejo, zaradi paše konj so se mnogokrat premikali po pokrajini, prav tako pa so nabirali zelišča za farmacevtsko (Krka) in živilsko industrijo. Stalno so se v veliki meri naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih na omenjenih gmajnah. Po razpadu Jugoslavije so bile gmajne razkosane in privatizirane – zemljišče, ki je bilo prej v skupni lasti je bilo nenadoma razdrobljeno med več lastnikov, na katerih so živeli Romi. To je na eni strani med novimi lastniki povzročilo nezadovoljstvo, po drugi strani pa so romska naselja stala na več manjših posestih, kar še danes močno otežuje komunalno urejanje teh naselij.

S stalnim naseljevanjem je razpadala tudi rodovna družbena struktura. Lokalni poglavarji, ki so ponekod še po drugi svetovni vojni igrali nekakšno vlogo posrednika med romsko in okoliško skupnostjo, so izginili. Prevladujoč pomen rodovne skupnosti je začela nadomeščati vaška skupnost. Nekateri sorodniki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odselili, priselili pa so se sorodstveno nepovezani Romi. Po razpadu Jugoslavije in posledičnem propadu tekstilne industrije ter vpetjem Slovenije v globalni trg so bili Romi med prvimi, ki so izgubili službe. Zaradi rasne diskriminacije so po ekonomskem okrevanju do njih težje ponovno prišli. V Prekmurju se je ta problem delno omilil zaradi dnevnih migracij v Avstrijo, kamor hodijo delat nekateri Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa so se ob pomanjkanju alternative nekateri zatekli k organiziranemu kriminalu, ki je zaradi bližine meje s Hrvaško lažji (na primer tihotapljenje drog in beguncev), nekateri pa so obupali nad iskanjem zaposlitve ter živijo od socialnih prejemkov. Redki med njimi (nekaj več kot 10%, v Prekmurju pa okrog 44%) zaključijo osnovno šolo,še manj pa jih nadaljuje izobraževanje. Policija je podkupljena ali pa se boji povračilnih ukrepov, zato proti organiziranemu kriminalu ne ukrepa. Beda v romskih naseljih narašča, zaradi česar romske skupnosti še nadalje razpadajo, poglabljajo se patriarhalni in nazadnjaški kulturni vzorci, kriminal in konflikti naraščajo, okoliški prebivalci pa so vedno bolj sovražni do Romov, medtem ko lokalne oblasti in država pa problema ne rešujejo.

Zaradi teh zgodovinskih okoliščin so razmere med Romi v Prekmurju in v jugovzhodni Sloveniji tako različne. Medtem, ko je situacija v Prekmurju boljša, v jugovzhodni Sloveniji na obzorju ni naprednih rešitev, še manj pa politične sile, ki bi jih uresničila. Z desne je slišati bolj ali manj skrite pozive k nasilju in zatiranju Romov, liberalci pa romantizirajo romski način življenja ali pa medlo pozivajo k integraciji.  Mi moramo razmišljati onkraj teh ozkih okvirjev. Upravičeno lahko domnevamo, da integracija Romov, ki danes v resnici pomeni le integracijo v trg delovne sile (kar različne države poskušajo že vsaj 250 let!) na tak način ne bo uspešna. Četudi se uspe Rome množično izobraziti in nato spraviti na trg delovne sile, bodo (če sploh) v splošnem dobili najslabše službe, kot je značilno tudi za druge manjšine. Ob tem se bo zdel izmik iz kapitalističnega kolesja ponovno vabljiv. 

Drugačne okoliščine zahtevajo tudi drugačno državno politiko pri reševanju romskega vprašanja, ki je v zadnjih tednih ponovno prišlo na dnevni red zaradi umora v Novem mestu. »Najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« je izrabila situacijo za uvedbo skrajno represivnega zakona (ki ne bo vplival le na Rome), ki legitimira skrajno desne pozicije in represijo kot rešitev družbenih problemov. Na drugi strani pa desne stranke s svojim pritlehnim politikantstvom izrabljajo to situacijo za pridobivanje političnih točk pred volitvami in protestirajo skupaj z Inštitutom 8. marec in neonacisti pomešanimi med zaskrbljene Dolenjce. Prebivalcem jugovzhodne Slovenije in Romom ne ponujajo rešitev. To kaže na širšo politično krizo obstoječega režima in izpraznjenost političnih strank, saj namesto reševanja vse bolj perečih družbenih problemov ponujajo le kulturni boj. Na nas je, da zgradimo delavsko gibanje, ki zlomilo obstoječ sistem ter zgradilo bolj zelen in vključujoč svet.

The post O »ROMSKEM VPRAŠANJU« first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru, na Trgu svobode, ta teden poteka solidarnostna akcija polaganja kamenčkov. Do petka jih želijo položiti 20 000, toliko kot je izraelska vojska umorila otrok  v Gazi. 

Še posebej apelirajo na učitelje in vzgojitelje. Ob začetku šole je namreč odlična priložnost, da svoje učence, dijake in študente spomnijo na dogajanje v Gazi in jih spodbudijo, da se tudi sami pridružijo tej solidarnostni gesti. Lahko prinesejo svoje pobarvane kamne, so pa kamni na voljo tudi direktno ob prizorišču. 

Organizatorka Anamarija Nađ je za Rdečo peso opisala, kako lahko sodelujete – več v posnetku. Urška Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže pa je poudarila, zakaj je nujno izvajati akcije za Palestino ter opozorila, da vlada še zdaleč ni storila dovolj glede končanja genocida v Gazi.

The post (VIDEO) KAMENČKI SOLIDARNOSTI S PALESTINO first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Danes objavljamo prvo, ki sta jo spisala dva člana našega uredništva. Potem pa žogico podajamo tebi, draga bralka in bralec. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, za katero veš, da ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

“TO SO NAREDILI, DA BI SPRAZNILI VLAKE!”

Mariborska železniška je v nedeljo zjutraj cela razštelana, ampak vseeno se mi uspe brez težav prebiti do edinega odprtega okna za prodajo vozovnic. Pred mano sta dve osebi, časa pa je še slabih sedem minut. Bo že moglo it skozi, če bo pa sila, pa bom poiskala tisti avtomat. Nisem tako stara, da bi me avtomat plašil, ampak imam raje človeški stik. Še vedno se mi zdi, da je gospa za šalterjem precej hitrejša kot pa sem jaz za tistim avtomatom, ko iščem pravi vlak. 

Kmalu se mi pridruži še en mariborski rdečepesnik, namenjena sva v Ljubljano na piknik z ostalimi člani uredništva. Vlak je pač bolj ekološka in na komot izbira, odkar pa gradijo na cesti je pa tudi hitrejša. No, če doplačaš in greš z ICS-om seveda, potniški vlaki so druga kategorija. Včasih so bila ta potovanja za vikend zelo ugodna in nam, Mariborčanom, se je splačalo iti na vlak. Kljub temu, da pot traja dolgo in da si vezan na vozni red. Zdaj ob dražjih cenah se nam ne splača več zares, sploh če potujeva dva ali več.

“2x povratna za ICS do Ljubljane,” rečem ženski za šalterjem in izda nama dve karti za 20 evrov. Čeprav pričakujeva podražitev, naju cena šokira, ampak kaj pa naj, plačama in šibama na vlak. Vlak do Celja, potem pa prestop na avtobus do Ljubljane. Luksuzno potovanje, bojda vredno tega prestižnega doplačila. 

Na vlaku na srečo ni gneče, brez težav najdeva sedeže z mizo na sredini. Pa še wifi začuda danes deluje. Če si na vlaku, je pač fajn izkoristit čas, da na primer pogledaš kak tekst na googledoksu in če ti wifija Slovenske železnice ne uspe povezati, si v problemih. 

Vlak se premakne in kmalu zatem pride sprevodnik in izročiva mu vozovnici.

“To mata neke čudne karte.” 

“Kaj? Kaj pa je narobe?”

“Pa te karte za 20 evrov. Naslednjič si vzameta IZLETko. 15 evrov stane pa neomejeno voženj po celi Sloveniji.” 

“Jao, ja to karto nama je dala, ko sem rekla za Ljubljano.” 

Sprevodnik skomigne z rameni in zmaje z glavo. “Prej smo imeli za vikend 75 % ceneje. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza. Zdaj pa je baje državi zmanjkalo denarja in so nam rekli, naj se znajdemo sami. Pol smo pač to IZLEtko dali, da je vsaj nekaj.“

Prikimava. Veva, da so podražili.

Sprevodnik je še vedno vidno razburjen: “Kaj podražili, za 300 % so podražili! Veste zakaj so to naredili? Da bi izpraznili vlake. Najprej jih polnijo, potem pa praznijo, pa saj to ne moreš verjet.” Zamahne in se odmaje naprej proti vlaku. 

V Celju prestopiva na precej manj udoben avtobus, ampak ker ne potujemo v času prometnih konic, smo na železniški postaji nekaj minut hitreje kot če bi šli z vlakom. Vsaj nekaj dobrega. 

P. S. Nazaj grede se ponudi prevoz do Maribora. Z avtom. In če moraš izbirati med tem, da potuješ s potniškim vlakom tri ure ali pa z avtom slabi dve uri… Zbereš avto, čeprav si karto trikrat preplačal.

The post VEŠ, KAJ SE MI JE ZGODILO ZADNJIČ NA VLAKU? first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izseke prispevka o povezavi med izpusti velikih količin ogljikovega dioksida in množičnimi izumrtji. Članek je povzetek iz knjige “The Story of CO2 Is the Story of Everything: A Planetary Experiment”, ki jo je 26. avgusta letos izdal Allen Lane. Članek v originalu si lahko v angleščini preberete na povezavi v komentarju. 

“Če bomo v ozračje izpuščali takšne količine ogljikovega dioksida, kot jih izpuščamo zdaj, lahko to pripelje do novega velikega izumrtja na planetu.” Daniel Rothman proučuje vedenje ogljikovega cikla planeta v davni preteklosti Zemlje, zlasti v tistih redkih primerih, ko je bil presežen prag in je izgubil nadzor, ter je ponovno dosegel ravnovesje šele po sto tisočih letih. Glede na to, da je vse življenje na Zemlji osnovano na ogljiku, se te ekstremne motnje v ogljikovem ciklu kažejo kot »množična izumrtja« in so tudi bolj znana pod tem imenom.

Zaskrbljujoče je, da so geologi v zadnjih nekaj desetletjih odkrili, da mnoga, če ne večina, množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje – vključno z daleč najhujšim doslej – niso povzročili asteroidi, kot so pričakovali, ampak vulkanski izbruhi, ki so zajeli celotne kontinente in v zrak in oceane izpustili katastrofalne količine CO2.

Če v sistem naenkrat sprostimo dovolj CO2 in življenjsko pomemben ogljikov cikel preveč izravnamo, lahko pride do nekakšnega planetarnega izpada, kjer prevzamejo nadzor procesi, ki so neločljivo povezani z Zemljo, in delujejo kot pozitivna povratna zveza, ki v sistem sprosti še veliko več ogljika. Ta naknadna sproščanja ogljika bi planet poslala na uničujočo 100-tisočletno “okrevanje”, preden bi ponovno pridobil ravnovesje.

To je zato, ker ogljikov cikel sprejema stalni tok CO2, ki izhaja iz vulkanov že milijone let, ko se giblje med zrakom in oceani, se reciklira v biosferi in se na koncu vrne v geologijo. Gre za ogljikov cikel. A če ta planetarni proces prekinemo s preobremenitvijo s tako ogromno količino CO2 v geološko kratkem časovnem obdobju, ki presega zmogljivosti Zemlje, lahko sprožimo nebrzdano reakcijo, ki bo veliko bolj uničujoča od katere koli katastrofe, ki je sploh sprožila celoten dogodek. 

Obstaja le nekaj poznanih načinov za sproščanje gigaton ogljika iz zemeljske skorje v atmosfero. Na eni strani so to približno vsakih 50 milijonov let ponavljajoči se izbruhi vulkanizma v velikih magmatskih območjih, na drugi strani pa industrijski kapitalizem, ki se je, kolikor vemo, zgodil le enkrat. A čeprav je naš planet trden in odporen na vse vrste nepredstavljivih udarcev, ki jih redno prejema, se enkrat na 50–100 milijonov let zgodijo katastrofalni dogodki. To so velika množična izumrtja, ko se razmere na površini Zemlje povsod tako poslabšajo, da presegajo prilagodljivost skoraj vseh kompleksnih oblik življenja.

V zgodovini živalskega življenja je ta opustošenje petkrat doseglo (in v enem primeru daleč preseglo) nekoliko arbitrarno mejo izumrtja 75 % vrst na Zemlji, zato je dobilo status »velikega množičnega izumrtja«. V paleontološki skupnosti so znana kot velika petorica. Najnovejše od velikih petih je prizadelo planet pred 66 milijoni let. Šlo je za globalno katastrofo, ki je zadostovala, da je končala dobo dinozavrov.

V primerjavi s tem je uničenje, ki ga povzročamo ljudje, relativno blago; morda manj kot 10 %. No, vsaj zaenkrat. Po vplivni študiji paleobiologa Anthonyja Barnoskya, objavljeni v reviji Nature leta 2011, bi lahko, če bomo nadaljevali s trenutnim tempom izumiranja, v treh stoletjih do 11.330 letih od danes preskočili iz (še vedno grozljivega) ranga manjšega množičnega izumrtja v šesto večje množično izumrtje, ki ga bodo geologi v prihodnosti težko ločili od udarca asteroida. Glede na to, kako katastrofalen je že vpliv človeka na biosfero, je strašljivo pomisliti, da nas morda še čaka vrhunec našega množičnega izumrtja.

Ko govorimo o izpustih, ni pomembna samo količina CO2, ki vstopi v sistem, ampak tudi pretok. Če ga v zelo dolgem času vnesemo veliko, se planet lahko prilagodi. Če pa v kratkem času vnesemo več kot veliko, lahko pride do kratkega stika v biosferi.

Na žalost hitrost, s katero ljudje danes izpuščamo CO2 v oceane in ozračje, daleč presega sposobnost planeta, da bi sledil temu tempu. Trenutno smo v začetni fazi okvare sistema. Če bomo tako nadaljevali še dolgo, bomo morda videli, kaj dejanska okvara resnično pomeni.”

Povezava do članka v originalu: https://bit.ly/41hPE4b

The post PREDLAGAMO: Ali smo na poti k šestemu velikemu množičnemu izumrtju?  first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko se več kot 40 ministrov zbira na konferenci v New Yorku, da bi razpravljali o dvodržavni rešitvi med Izraelom in Palestino, v Gazi še vedno izginjajo cela mesta. Uničene bolnišnice, trupla otrok pod ruševinami, obupano prebivalstvo brez elektrike, hrane in varnosti. Vse to se dogaja v senci diplomatskih govorov, ki že desetletja reproducirajo isto iluzijo: da je mogoče doseči pravičen mir brez odprave okupacije, brez odgovornosti za vojne zločine in brez priznanja zgodovinske krivice. Medtem ko svet razpravlja o “rešitvah”, Izrael sistematično briše Palestino z zemljevida – ne le fizično, temveč tudi politično in simbolno. 

Dvodržavna rešitev, kot jo zagovarjajo zahodne sile, ni nič drugega kot poskus legitimizacije apartheida in kolonialne realnosti. Medtem ko Izrael nadaljuje z vojnimi zločini v Gazi, zasedbo Zahodnega brega in etničnim čiščenjem, svet razpravlja o “miru”, ki bi Palestincem dodelil razkosano, demilitarizirano ozemlje brez suverenosti, brez nadzora nad mejnimi prehodi, z omejenim dostopom do vode in brez pravice do vrnitve beguncev.

Kaj pomeni pravična rešitev?

Pravična rešitev izraelsko-palestinskega konflikta ne more temeljiti na dvodržavni logiki, ki ohranja kolonialne razmere in apartheid, temveč mora izhajati iz popolne dekolonizacije Palestine. To pomeni brezpogojno pravico do vrnitve palestinskih beguncev, odpravo rasističnega režima, konec okupacije in oblikovanje ene sekularne, demokratične države, kjer bodo vsi prebivalci – ne glede na vero, etnično pripadnost ali razred – živeli v enakopravnosti. Takšna rešitev mora temeljiti na samoodločbi, ljudski oblasti in odpravi kapitalističnega militarizma, ki poganja zatiranje in nasilje.

Ko Zahod modruje o mirovnih procesih, Palestinci umirajo. Ko ZN razpravlja o pogojih, je Gaza že zravnana z zemljo. Ko govorijo o dveh državah, želijo zakriti eno realnost: da obstaja ena država – in ta ni za vse. To je država, ki temelji na apartheidu, vojaški nadvladi in sistematičnem izbrisu palestinskega naroda. Prostora za sredinsko držo ni. Ali si proti okupaciji – ali si del nje.

The post MEDTEM KO SE V NEW YORKU GOVORI O »MIRU«, GAZA GORI first appeared on Rdeča Pesa.

Povezava do dogodka.

Stop genocidu!
Stop vojni!
Stop stradanju otrok!
ZA MIR!

23.6.2025, ob 18. uri, bo na Trgu vstaje v Rušah potekal Shod za mir v Palestini. Protest organizira Zveza borcev za vrednote NOB Ruše. Pridi in pokaži, da je bilo dovolj genocidnih politik!

The post Jutri, 23.6., RUŠKI SHOD ZA MIR V PALESTINI! first appeared on Rdeča Pesa.

To so besede, ki jih v intervjuju za revijo America povedal sedaj že pokojni papež Frančišek. Odgovor je vzet iz konteksta, saj papež v odgovoru na vprašanje, ali njegova kritika tržnega kapitalizma in ZDA pomeni, da je socialist, komunist ali marksist, papež nadaljuje, da so komunisti tisti, ki so pravzaprav »ukradli« nekatere krščanske vrednote.

Uvodni odstavek dobro povzema ideologijo Jorgeja Maria Bergoglia, ki je leta 2013 postal vodja Rimokatoliške cerkve. Zaznamovanega z revščino v otroštvu in mladosti, vstopom v jezuite, funkciji nadškofa, bi papeža najbolje opisali kot veliko bolj naprednega od njegovih dveh predhodnikov, Janeza Pavla II., znanega po gonji proti komunizmu ter konservativca Benedikta XVI.  

Čeprav se je papež otepal oznak socialist in marksist, so njegova stališča bila pogosto skladna s socialističnimi vrednotami. In čeprav socialistični kritiki pogosto pravijo, da je papež kot vodja Rimokatoliške cerkve zgolj premaknil stališča iz desne na politično sredino, je bil pri vprašanjih mirovniške politike, kritike kapitalizma, reševanja revščine in neenakosti bolj napreden od večine sredinskih, včasih tudi “levih” državnih voditeljev. Zakaj lahko trdimo, da bo papež Frančišek v zgodovino zapisan kot najbolj »napredni« papež?

»Mir ni mogoče brez resnične razorožitve«

Frančišek je bil eden redkih državnih voditeljev, ki se je držal mirovniških načel. Še v svojem zadnjem govoru je poudaril, da brez razorožitve, ne bo miru. Svaril je pred strašenjem ljudi z vojno in pred vsesplošnim vojnim hujskaštvom. Bil je kritičen do zveze NATO ter ji pripisoval odgovornost za širjenju vojne po svetu in v Evropi: »Bevskanje Nata na pragu Rusije je najbrž povzročilo reakcijo Kremlja. Ne vem, ali je bila ta jeza izzvana, vendar je bila s tem verjetno olajšana,« je dejal.

Prav tako je bil eden redkih državnih voditeljev, ki je že od začetka opozarjal na genocid v Palestini. Še včeraj v velikonočnem nagovoru povedal, da misli na prebivalce Gaze, »kjer strašen konflikt še naprej povzroča smrt in uničenje ter ustvarja dramatične in obžalovanja vredne humanitarne razmere.“ Lani je dejal, da je se pri vprašanju terorizma moramo ozreti k Izraelu, ki v Palestini izvaja „terorizem“ in ne vojne. Prizadeval si je za ustavitev genocida in osvoboditev Palestink in Palestincev ter zahteval temeljito preiskavo za zločine proti človeštvu v Palestini.

»A naj je jasno: najbolj trpijo revni ljudje, čeprav k temu problemu najmanj prispevajo. Najbogatejši narodi, približno milijarda ljudi, so odgovorni za več kot polovico nevarnih izpustov.«

Papež Frančišek je v svojih govorih nemalokrat omenjal podnebni zlom in reševanje podnebne krize s »solidarnostjo in sodelovanjem«: »Uničenje okolja je žalitev Boga, je greh, ki ni samo osebni, ampak tudi strukturni.« Pri tem je izpostavljal, da so največje žrtve podnebne krize revne ženske in otroci iz držav periferije, ki nimajo enakega dostopa do virov kot moški, skrb za dom in otroke pa jim otežuje možnost migracije v primeru naravnih nesreč.

Za razliko od večine voditeljev imperialističnega centra, ki promovirajo reševanje podnebnega zloma s politikami ozelenitve kapitalizma, je papež poudarjal, da napredek pri reševanju krize ovira ravno »nenasitno prizadevanje za kratkoročne koristi onesnaževalnih industrij« ter je nemogoč brez drastičnih sistemskih sprememb. Posebno pozornost je namenil tudi podnebnim migracijam, ki jih je imenoval »prisilne migracije« ter k branjenju dostojanstva vseh migrantov in migrantk po svetu.

»Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa«

Papež je neprenehoma opozarjal na socialno in družbeno neenakost, ki izvira iz izkoriščanja manjšine »pohlepnih« nad večino. V ekonomskih politikah je največkrat zagovarjal obdavčitev kapitala in najbogatejših, podpiral je delavska gibanja in sindikate, pogosto je kritiziral dominanco držav imperialističnega centra preko posojil in zadolževanja: »Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.«

Papeža Frančiška si bomo zapomnili kot najbolj naprednega papeža našega časa – kot voditelja, ki je skušal postaviti Cerkev na stran izključenih, zatiranih in revnih. Njegova kritika kapitalizma, obsodba uničevanja našega planeta ter obramba dostojanstva delavcev in pravice do dostojnega življenja je bila radikalna ne le za cerkvene razmere, temveč tudi v krogih konservativne in liberalne družbene elite, ki si bodo ob njegovi smrt prikrito oddahnile, ker se jim v prihodnosti več ne bo potrebno soočati z »neprijetnimi vprašanji« in izjavami iz strani papeža.

Medtem ko katoličani po svetu žalujejo za papežem ne pozabimo, da so njegovi največji (tihi ali odkriti) nasprotniki bili tisti, ki si želijo, da se Cerkev in družba pridružita valu vojnega hujskaštva, reakcije, militarizma, izkoriščanja okolja in ljudi ter avtoritarizma.

The post »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist« first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

Nogometni navijači po vsem svetu izkazujejo solidarnost s palestinskim bojem in zahtevajo, da FIFA in UEFA ukrepata proti Izraelu – državi, ki vsakodnevno izvaja genocid nad palestinskim prebivalstvom, uničuje stadione, ubija športnike in športnice ter preprečuje Palestinkam in Palestincem osnovno pravico do športa in gibanja.

V času, ko je izraelska vojska uničila več kot 30 športnih objektov v Gazi, med njimi tudi največji stadion, in ubila več kot 700 palestinskih športnikov, vključno z otroci, si Izrael ne zasluži mesta na nobenih mednarodnih tekmovanjih.

Tako kot je bila Južna Afrika v času apartheida izključena iz FIFE, je zdaj čas, da tudi Izrael doleti enaka sankcija. Če mednarodne športne organizacije molčijo, je prav da navijači izkažejo solidarnost. Kljub kaznim mnogi navijači vztrajajo in na tribunah ob transparentih vzklikajo svobodo Palestini!  

Bojkot Izraela v športu je del širšega gibanja za solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Apartheid in genocid nimata mesta v športu, zato je čas, da Izraelu pokažemo rdeč karton!

The post RDEČ KARTON ZA IZRAEL first appeared on Rdeča Pesa.

Univerza v Ljubljani spodbuja nastanek tako imenovanih odcepljenih podjetij, ki temeljijo na znanju, ustvarjenem znotraj univerze – torej z javnimi sredstvi. Ta podjetja potem to znanje uporabijo za zasebni zaslužek. Čeprav gre uradno za podporo inovacijam, gre v resnici za to, da se javno znanje prenaša v zasebne roke. Univerza tako postaja poslovni akter, znanstveniki pa podjetniki. Zakaj in kako je do tega prišlo in kaj je s tem modelom narobe, je komentirala Urška Janžič za Radio Študent.

“Ideja o odcepljenih podjetjih je v naš prostor prišla iz Združenih držav Amerike, kjer se je predvsem v 80. in 90. letih z razmahom finančnih trgov začel val ustanavljanja od večjih korporacij odcepljenih podjetij. Pri tovrstnih odcepljenih podjetjih gre najpogosteje za izogibanje delovni zakonodaji, povečanje možnosti za investicije tveganega kapitala ali pa želi podjetje zaradi svojega slabega ugleda v družbi z novim podjetjem ustvariti vtis o transparentnosti. Ideja se je prenesla tudi na univerze, kjer je cilj ustvarjati predvsem visokotehnološka podjetja, v katera se prenašajo specifična znanja. Primera uspešno odcepljenih podjetij sta denimo Google in Microsoft.”

“Čeprav podporniki komercializacije univerze pravijo, da je za odcepljena podjetja nujno odpiranje univerz kapitalu, pozabljajo, da so najpomembnejši dejavnik za uspešnost prav javne subvencije. Pomembna značilnost od univerz odcepljenih podjetij je namreč, da so deležna močne javne finančne podpore. Univerza v Ljubljani letos že petič podeljuje sredstva iz razpisa Inovacijskega sklada v skupni višini 400 tisoč evrov. Evropska unija s programom Obzorja Evrope 2021-2027 za komercializacijo znanja v državah Evropske unije skupno namenja skoraj 100 milijard evrov.”

Celotni prispevek si preberite na povezavi: https://radiostudent.si/znanost/znanstveni-komentar/javno-univerzitetno-znanje-v-zasebna-podjetja

The post KAKO UNIVERZA JAVNO ZNANJE IZKORIŠČA ZA ZASEBE DOBIČKE  first appeared on Rdeča Pesa.

Končana so pogajanja predstavnikov vlade, delavcev in kapitala. Na kratko lahko rečemo: Kar bo vlada (bodočim) upokojencem in upokojenkam z eno roko dala, jim bo z drugo roko vzela. Konkretno:

Povišala bo odstotek za odmero pokojnine, a hkrati bo znižala osnovo za odmero, ker bo povečala število let, ki se upoštevajo pri njenem izračunu. Poleg tega bo starostno mejo za upokojitev brez odbitkov podaljšala za 2 leti. Dve leti pomenita 24 pokojnin manj.

Uvedla bo zimski dodatek, a hkrati bo poslabšala formulo za usklajevanje pokojnin, zaradi česar se bodo pokojnine vsako leto povečale manj kot po sedanjih predpisih. Zaostajanje pokojnin za plačami bo torej še hitrejše.

Zaradi nepreglednosti sistema je težko reči, kdo bo imel po reformi nižjo ali višjo pokojnino kot po starem. Jasno je, da se bo za pokojnino delalo dlje in da bodo pokojnine za plačami zaostajale še hitreje kot do zdaj. Ker pa bodo spremembe postopne in ker seveda nihče ne bo vedel, kakšno pokojnino bi imel brez reforme, vlada računa, da večjega odpora ne bo. Saj veste: če žabo kuhaš dovolj počasi, ne bo skočila iz lonca. – Skuhala se pa vseeno bo!

Naši liberalni bralci bodo rekli, da je Golobovi vladi reformo podtaknila prejšnja vlada. Drži. Ampak ni je obvezala h kapitulaciji. V načrtu za okrevanje je namreč samo tale splošna »zaveza«: »Zagotovi(ti) dolgoročno vzdržnost in ustreznost pokojninskega sistema, vključno s prilagoditvijo zakonsko določene upokojitvene starosti in omejevanjem predčasnega upokojevanja.«

Pustimo zdaj to, da načrt za okrevanje ni božja zapoved, ki je vlada ne bi mogla v dogovoru z EU spremeniti. Ta vlada tega res ni sposobna. Nikjer v načrtu pa ne piše, da bi morali »dolgoročno vzdržnost« pokojninskega sistema plačati samo delavke in delavci, medtem ko kapital ne bo prispeval niti centa!

Ampak prav to predlaga vlada: (bodočim) upokojenkam in upokojencem bo zategnila pasove, ne da bi od kapitala iztisnila en sam evro! Prispevki »delodajalcev« bodo ostali pol nižji od prispevkov »delojemalcev«, prispevkov od dohodkov iz kapitala ne bodo uvedli.

Zato pravimo, da reforma ni niti kompromis: kompromis bi bila, če ne bi popuščala samo vlada in sindikalna vodstva (na račun delavcev in upokojencev!), ampak tudi kapital. A kapitalu očitno tudi tokrat ne bo treba popustiti niti za milimeter.

P. S. – Minister za delo je pred nekaj urami sporočil, da izjava o usklajenosti še ni bila podpisana. Razlog ni vsebina reforme, ampak vsebina izjave o usklajenosti, v kateri naj bi pisalo, da se predstavniki kapitala odpovedujejo zahtevam po znižanju/zamiku prispevka o dolgotrajni oskrbi (ta znaša skupaj 2 % plače, 1 % plača delavec, 1 % zaposlovalec). To v bistvu le dodatno potrjuje našo tezo: ne le, da kapital za »vzdržnost« pokojninskega sistema ne bo prispeval nič več, delavci/upokojenci pa vse – za kapital je preveč že simbolična odpoved zahtevam po zniževanju prispevkov, s katero si je vlada hotela umiti roke pred javnostjo.

P. P. S. – Vlada ima zdaj dve možnosti: (1) od predstavnikov kapitala lahko izprosi, da podpišejo izjavo s sporno formulacijo oziroma kapitulira in jo izbriše; (2) v parlament lahko vloži predlog, s katerim bi v zameno s poslabšanjem pogojev za upokojitev dosegla vsaj dvig prispevkov »delodajalcev«. – What’s it gonna be?

The post Pokojninska reforma: to ni niti kompromis first appeared on Rdeča Pesa.

V Argentini pravkar poteka stavka transportnih delavk in delavcev ter zaposlenih v javnem sektorju. Prvi so zaustavili ladijski promet v najpomembnejših pristaniščih, prekinili železniške povezave in na tla prikovali na stotine letal, ki bi morala poleteti iz argentinskih letališč. Drugi so prekinili pouk, predavanja in izvajanje komunalnih storitev. 

S stavko, najmočnejšim orožjem delavskega gibanja, želijo zaustaviti privatizacijo javnega prometa, električnega in vodnega omrežja, preprečiti množična odpuščanja na področju javnih storitev in se izboriti za dvig plač. Njihove zahteve tako presegajo goli ekonomizem in delavskemu boju vračajo napredno politično vsebino, ki je nujna za njegov dolgoročni uspeh. 

V prekinitvi dela in množičnih uličnih demonstracijah, ki stavko spremljajo sodeluje sto tisoče delavk in delavcev. Delavstvo, za razliko od pasivne strankarske opozicije, s tem korakom vrača udarec libertarskemu režimu argentinskega predsednika Javierja Mileja in celotnemu kapitalističnemu razredu v državi in širše. 

Vsebino njihovega upora najbolje opiše izjava enega izmed letaliških delavcev, ki sodeluje v stavki. “Ne borimo se zgolj za sektorske, parcialne zahteve. Borimo se za javno šolstvo, zdravstvo, za pravice upokojencev, za ohranitev vseh stvari, ki jih želi oblast uničiti”. Iz njihovega boja in njegove politične vsebine bi se lahko učili tudi mnogi sindikati pri nas. 

En svet, en boj!

The post DELAVSTVO V ARGENTINI VRAČA UDAREC  first appeared on Rdeča Pesa.

»Sedaj vam dajemo možnost, da zapustite to ozemlje in se izselite drugam«, so bile besede Itmarja Ben-Gvira, izraelskega ministra za nacionalno varnost, ki je na enem izmed nedavnih shodov izraelskih sionističnih organizacij pozval Palestince, da se povsem in za vselej umaknejo, češ da je »spodbujanje izseljevanja« palestinskih prebivalcev na tem ozemlju »najboljša in najbolj etična« rešitev konflikta.

Ministrica za socialno enakost in izboljšanje položaja žensk May Golan pa je še dodala, da je »odvzem ozemlja je Arabcem tisto, kar jih najbolj boli, nove izraelske naselbine v Gazi bodo okrepile varnost Izraela.« Že lansko leto smo v medijih lahko zasledili velikopotezne gradbene načrte nekaterih izraelskih nepremičninskih firm, ki so prikazovali makete »nove Gaze« z modernistično arhitekturo ob obali, kamor bi se lahko naselile premožne izraelske družine. V zadnjih tednih pa je ideja o izraelski poselitvi Gaze vse bolj v ospredju.

Okrog 200 družin potencialnih izraelskih naseljencev na obrobju Gaze je tekom konference že postavilo šotore s ciljem postaviti stalne in trajne naselbine v porušeni Gazi. Novi potencialni prebivalci Gaze se dobivajo na shodih in javno govorijo, da bodo zavzeli in naselili Gazo in s tem »uresničili zgodovinske sanje« države Izrael. Gre za eno najbolj brutalnih in krutih epizod etničnega čiščenja v Gazi. Izraelske obrambne sile so v zadnjem tednu po pozivu, da se naj prebivalstvo na severu Gaze evakuira, zbrale na stotine palestinskih moških, jih ločile od žensk in otrok ter jih postrelile. Severna Gaza praktično ne obstaja več – izraelski vojaki pa želijo ozemlje povsem očistiti Palestincev. Bolnišnice v Gazi so brez zdravil, medicinskih pripomočkov in aparatov, Združeni narodi pa poročajo o tem, da Izrael še naprej blokira humanitarne konvoje.

Gre za že drugi shod (prvi je bil januarja v Jeruzalemu) na pobudo sionističnih organizacij v letošnjem letu, kamor je v obeh primerih svojo delegacijo poslala stranka Likud. V obeh primerih je bila osrednja tema gradnja novih izraelskih naselbin. Sionistična organizacija Nachala, ki je tudi soorganizatorica konference in je ena najvidnejših sionističnih organizacij tudi na Zahodnem bregu, je za navzoče celo pripravila delavnice o tem, kako zgraditi naselbine »iz nič«. Omenjena organizacija ima sicer že izkušnje z ustanavljanjem nelegalnih izraelskih naselbin, saj je na Zahodnem bregu ustanovila nezakonito postojanko Evyatar, ki jo je izraelska vlada kasneje legalizirala, vanjo pa se je od poletja naselilo več izraelskih mladih družin.

Besede ministra Ben-Gvira, da tega ne bi smeli storiti »na silo« in da bi morali Palestincem povedati, da jim Izrael »daje možnost«, da odidejo v druge države, se sliši naravnost smešno. Palestince v primeru, da ostanejo v svojih domovih (ki so v tem trenutku po večini kupi kamenja in betona), v vsakem primeru čaka nasilje, zato je poziv k nenasilnem etničnem čiščenju povsem absurden in zgolj uprizoritev za oči javnosti.

Vodja Nachale Daniela Weiss je pozvala k etničnemu čiščenju Gaze z izjavo, da je palestinsko prebivalstvo »izgubilo pravico«, da tam živi. »Sedmi oktober je spremenil zgodovino, zaradi brutalnega pokola so Arabci izgubili pravico biti tukaj; ne bodo ostali tukaj, odšli bodo v različne države, prepričali bomo svet«, je izjavila Weiss, sicer veteranka kampanje za gradnjo izraelskih nelegalnih naselbin.

Neverjetno je, da se gradnja novih izraelskih naselbin v Gazi opravičuje z argumentom »varnosti in obrambe pred terorizmom«. Neverjetno se zdi, da je Izrael brez vsakršnih posledic v enem letu na Gazo odvrgel več kot 85.000 ton bomb, kar je več razstreliva, kot ga je bilo odvrženega v času druge svetovne vojne na območja Dresdna, Hamburga, Hirošime, Nagasakija in Tokija skupaj!

In neverjetno je, da mediji na Zahodu še zmeraj govorijo o pravici Izraela do samoobrambe, medtem ko ta očitno izvaja genocid, ki ga lahko spremljamo v živo. Genocid v Gazi je sprožil množične proteste milijonov ljudi in delavcev po vsem svetu – za te je nujno, da se bolj kot kadarkoli prej nadaljujejo in še dodatno izvajajo pritisk na mednarodno javnost pod hegemonijo ZDA. Organiziranje delovnih ljudi za osvoboditev Palestine naj hkrati postane organiziranje za zlom svetovnega imperializma.

The post »ODVZEM OZEMLJA ARABCEM, JE TISTO, KAR JIH NAJBOLJ BOLI« first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

Države in podjetja še naprej z nafto oskrbujejo Izrael, čeprav je Mednarodno sodišče januarja izdalo mnenje, da Izrael izvaja genocid in da imajo Palestinci v Gazi pravice v skladu s Konvencijo o genocidu. Julija pa je sodišče ugotovilo, da je okupacija palestinskega ozemlja nezakonita. Analiza izpostavlja stalno sokrivdo teh držav in podjetij. Po naročilu organizacije Oil Change International je Data Desk delila nove informacije o državah in podjetjih, ki zagotavljajo oskrbo Izraela z gorivom, ki poganja izraelski vojni stroj in s tem genocid nad palestinskim ljudstvom. 

Kljub ugotovitvam Mednarodnega sodišča in opozorilom voditeljem zahodnega imperialističnega bloka, naj ustavijo genocid, ti dobavitelji še naprej omogočajo nasilje in pokole Palestink in Palestincev. 

Zasebne naftne družbe Izraelu dobavijo 66% nafte. Za približno polovico od tega je odgovornih šest velikih mednarodnih naftnih podjetij Chevron, BP, ExxonMobil, Shell, Eni in TotalEnergies. Po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov so ta podjetja glede na sodbo Meddržavnega sodišča odgovorna za sokrivdo pri dejanjih genocida. 

ZDA so še vedno ključni dobavitelj letalskega goriva JP8, ki je ključnega pomena za izraelske vojaške operacije. Pošiljke prihajajo iz rafinerije Valero v mestu Corpus Christi v Teksasu. V začetku avgusta se je v izraelskem pristanišču Aškelon privezal v ZDA registrirani tanker Overseas Santorini, eden od ključnih tankerjev, vključenih v dobavo ameriškega letalskega goriva, ki so ga na pot pospremili pro-palestinski protesti.

Od oktobra lani do julija letos je bilo Izraelu dostavljenih 65 pošiljk surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Od tega jih je 35 (54 %) izvorno pristanišče zapustilo po odločitvi Meddržavnega sodišča januarja 2024. Gostitelj COP29 Azerbajdžan ostaja vodilni dobavitelj, ki zagotavlja 28 % dobave surove nafte prek naftovoda Baku-Tbilisi-Ceyhan (BTC), katerega večinski lastnik in upravljavec je družba BP. Največ azerbajdržanske nafte, ki potuje v Izrael, se na tankerje natovori v turškem pristanišču Ceyhan. 

Italija, Albanija in Grčija so se pridružile seznamu držav dobaviteljic, ki pošiljajo pošiljke surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Ciper in Grčija sta prav tako vključena v zagotavljanje storitev pretovarjanja. Od afriških držav Gabon ostaja glavni dobavitelj surove nafte v Izrael, dodatne pošiljke pa prihajajo iz Nigerije in Konga. Brazilska surova nafta je od začetka vojne predstavljala 9 % dobave. Brazilija je v Izrael poslala tudi tanker s kurilnim oljem, ki je prispel aprila. 

Od začetka izraelskega morilskega pohoda nad Palestinci smo bili priča več protestnim akcijam, ki so zaustavile dobavo orožja v Izrael. Protestniki po svetu in delavci v naftni industriji (ki se sicer poredko pojavijo v prevladujočih medijih) že izvajajo embargo na uvoz nafte v Izrael.  

Povzeto po: https://bit.ly/4dSlZ5q, https://datadesk.eco

The post KAKO NAFTNA INDUSTRIJA OMOGOČA GENOCID V PALESTINI first appeared on Rdeča Pesa.

Mladi v Sloveniji se od staršev odselijo pri povprečno 29,1 letih, kažejo najnovejši podatki Statističnega urada republike Slovenije. Pri višji starosti so se odselili le v šestih državah EU-ja. Najvišja povprečna starost ob odselitvi je bila na Hrvaškem, kjer je znašala 31,8 leta, najnižja pa na Finskem, kjer je znašala 21,4 leta. V Sloveniji je lani s starši živelo 60,4 odstotka mladih v starosti od 18 do 34 let, kar je za odstotek več kot leta 2022. 

Med najemniki je večji delež mladih kot drugih starostnih skupin, ugotavljajo na državni statistiki. Prav tako imajo mladi povprečno nižje plače od vseh zaposlenih, in sicer oktobra lani so imeli nižjo za 27,9 %.

Eden od pomembnih razlogov, zakaj se mladi tako pozno odselijo, je ta, da so najemnine absurdno visoke. Po hitrem pregledu na portalu nepremičnine.net lahko vidimo, da lahko v Ljubljani za enosobno stanovanje odštejemo 600 evrov ali več, kar nekaj ponudb celo presega 1000 evrov. Najemnine so visoke tudi v ostalih krajih Slovenije. Za predstavo, kaj to pomeni – v letu 2022 je povprečna mesečna plača mladih znašala 1051 evrov neto. Mladi so bolj podvrženi nestalnim oblikam zaposlitve, zato ni nujno niti to, da bodo vsak mesec prejeli redno plačo. 

Ob tem pa je po podatkih Elektra Ljubljana v Ljubljani prazno vsako enajsto stanovanje, kar je 11.400 stanovanj, so poročali na TV Slovenija. Na ministrstvu za solidarno prihodnost sicer obljubljajo večji zagonu stanovanjske gradnje, kar je vsekakor pomembno, a je zastavljen cilj daleč od tega, da bi zadostil potrebam. Več o tem je za nas napisal Jasmin Feratović v prispevku Gostujoče pero: Zavajajoče obljube o novih stanovanjih.https://rdecapesa.com/gostujoce-pero-zavajajoce-obljube-o-novih-stanovanjih/

Za stanovanjsko krizo je odgovorna privatizacija stanovanj, ki so bila prej družbena. Stanovanje mora spet postati osnovna celica bivanja, ne pa tržni produkt. A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji… 

The post ZAKAJ SE MLADI TAKO POZNO ODSELIJO OD STARŠEV? first appeared on Rdeča Pesa.

“Sojetnik je umrl pred mojimi očmi, ker so ga izraelski vojaki poslili s električno palico”, “Poslili so me, ker nisem želela gola poljubiti izraelske zastave”, “V zaporu Sde Teiman sem videl jetnike, ki so jih posiljevali vojaški psi izraelskih okupatorjev”. To je le nekaj od premnogih pričevanj Palestink in Palestincev o brutalnih spolnih napadih, ki jih nenehno  izvaja izraelska vojska. Številna med njimi so stara več let, desetletji, se pa je njihovo število še močno povečalo od začetka zadnjega v vrsti izraelskih genocidov, v katerem je od oktobra lani življenje izgubilo že najmanj 40 tisoč Palestink in Palestincev.

Izraelske kolonizatorske in okupacijske sile že od svojih začetkov uporabljajo spolno nasilje kot eno izmed metod razčlovečenja, ponižanja, sramotenja in povzročanja trajnih ter težkih poškodb pri palestinskemu prebivalstvu. Raziskava, ki so jo marca objavili Združeni narodi (ZN), je ugotovila, da je bila vsaj četrtina vseh palestinskih zapornic in zapornikov, s katerimi so uspeli govoriti, podvržena spolnim zlorabam. Dejansko število je zaradi občutka sramu pri poročanju o tovrstnih zlorabah najverjetneje še mnogo večje. 

Številni otroci, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih (v zadnjih dveh desetletjih jih je skozi izraelski zaporniški sistem šlo več kot 10 tisoč) poročajo o nečloveških razmerah in zlorabah, ki jih doživljajo s strani uradnih predstavnikov apardheidovskega režima. Organizacija Save the Children je v svoji raziskovalni študiji ugotovila, da jih je bilo vsaj 86% podvrženih fizičnemu nasilju (modrice, zlomljena rebra, izbiti zobje, poškodovan anus, itd.). 

Tragičen (epizodni) vrh je to sprevrženo nasilje doseglo za zidovi koncentracijskega taborišča Sde Teiman v puščavi Negev. Taborišče se nahaja zgolj 29 kilometrov zračne oddaljenosti od Gaze, vanj pa so strpani Palestinci, ki so jih izraelske sile ugrabile med svojo nedavno invazijo na območje Gaze. Izraelski ječarji jim nenehno odrekajo hrano in vodo, vseskozi jim prevezujejo oči in jih mučijo z elektrošoki. Izraelske oblasti v taborišče ne spustijo opazovalcev Rdečega križa/polmeseca in Združenih narodov. Svoje zločine želijo skriti ali pa jih groteskno opravičiti s tem, da “se borijo proti barbarstvu”. 

Ključno vprašanje je, kdo je tukaj barbar? So to okupirani in zatirani, ki se zoperstavljajo apartheidu in genocidu ali kolonizatorji in morilci, ki uživajo podporo svetovnih vladajočih razredov? Boj za svobodno Palestino, kljub vsem grozotam, ki jih vsakodnevno spremljamo na posnetkih iz Palestine ne usiha, temveč pridobiva na moči in svojem internacionalnem značaju. En svet, en boj!

*Fotografija: Koncentracijsko taborišče Sde Teiman (maj, 2024)

The post “POSILILI SO ME, KER NISEM ŽELELA GOLA POLJUBITI IZRAELSKE ZASTAVE” first appeared on Rdeča Pesa.

Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, zasedel tovarno GKN in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. S svojo borbenostjo je kolektiv postal zgled za delavsko gibanje po vsem svetu. O tem smo poročali tudi pri Rdeči pesi https://rdecapesa.com/kolektiv-tovarne-gkn-razglasil-gladovno-stavko/

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani https://insorgiamo.org/100×10-000/. 

Konec septembra bo kampanja za nakup zadružnih delnic, „100 za 10.000″, prišla h koncu. Cilj je doseči milijon evrov. Trenutno so dosegli številko 850 000, v septembru pa bodo poskušali doseči zastavljeni cilj in bodo ta namen organizirali turneja Insurgiamo Tour: „javna intervencija tukaj in zdaj, socialno integrirana tovarna, podnebje in socialna pravičnost“. Organizirali bodo skupščine, spletna srečanja, dogodke, razprave, objave, družabna srečanja v živo, poglobljene razprave.

Oktobra pa se zavezujejo, da bomo organizirali splošno skupščino celotnega ljudskega članstva, ki je investiralo in podprlo njihov boj. Kot pravijo sami, je cilj ljudske delničarske kampanje razviti družbeni nadzor, podpreti boj, okrepiti povezavo med gibanji, ki so solidarno stopili v njihovo podporo in bojem za delovna mesta ter ustvariti povezavo med podnebjem in socialno pravičnostjo.

Foto: Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV first appeared on Rdeča Pesa.