It’s been almost a month since Sony announced the end of PlayStation discs for new games starting in 2028, and a loud contingent of angry fans has continued to criticize the company for going all-digital. Asked about the ongoing backlash during its latest earnings call, Sony said it understands why people have strong feelings about physical games, but it’s still going to move forward with getting rid of them.
“There are various reasons we made this decision, the biggest being that the digitalization of content overall has been progressing, that’s the big factor,” Sony chief financial officer Lin Tao said through an interpreter during a Q&A on July 31. “It’s not just for PlayStation, but for all kinds of content, digitalization is progressing.”
No concern for preservation efforts. No concern for the 20% or so customers who still want to buy physical media. No concern for any brick and mortar retail partners and what will happen to them.
It appears Sony is going to listen to anyone but its own customers on this one.
In pure market forces terms, Sony is arguably listening to the overwhelming majority of its customers by moving to a digital-only distribution strategy. Most people will not notice, at least in the short-term, that they can only acquire new games through downloading them and agreeing to some onerous digital rights restrictions. None of that matters until Sony has more licensing disagreements or shuts off some servers. But then it will matter.
We need government agencies that actually take seriously these kinds of power transfers and advocate for consumer rights. There should at least be a time-based limit to how long DRM can protect something, after which it should be possible to keep a wholly local copy to the greatest possible extent.
Ali je prav, da policija podtakne na vaš računalnik prisluškovalni program? Zakaj? Zato ker ne more posneti vaših pogovorov po Skypu, kot jih lahko na mobilnih ali stacionarnih telefonih, vi pa ste osumljeni resnega kaznivega dejanja in so potrebni dokazi o vašem početju. Vsaj tako si predstavljam, da gre argumentacija v prid predlaganim spremembam Zakona o kazenskem postopku (ZKP-M). Tole recimo piše v sami obrazložitvi:
Naslednja posledica razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije je možnost, da uporabniki že pri viru kriptirajo komuniciranje preko spletnega omrežja (na primer Skype in elektronska pošta). S tem praktično onemogočijo izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem), saj se ta ukrep izvaja tako, da operater prestreže komunikacijo v svojem omrežju in nato vsebino komunikacije posreduje nadzornemu centru policije, kjer se izvaja nadzor prestreženih komunikacij. Zato je treba na ustrezen omogočiti prestrezanje komunikacije že pri viru – torej preden se kriptira in samo v primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (ožji nabor hujših in zapletenejših kaznivih dejanj s hujši predpisano kaznijo, obstoj utemeljenih razlogov za sum, nemožnost pridobitve dokazov z drugimi – manj invazivnimi – ukrepi, odredba preiskovalnega sodnika).
Res je. Tehnološki napredek je omogočil šifriranje, ki je dostopno vsem, razbiti pa ga je praktično nemogoče (razen velikanom, kot je ameriška NSA, pa še to ne vedno in ob dragem dolgoletnem trudu). Edina možnost, ki ostane policiji, je torej prestrezanje na enem ali drugem koncu komunikacije – preden se besedilo ali govor zašifrira, ali potem, ko se že odšifrira. Ker se to dogaja na napravah osumljencev, predlog sprememb predvideva namestitev prestreznih programov prav tam. Tu pa se stvari zapletejo.
Tudi industrija je že pomislila na pritajene programe. Sony je pred leti na 22 milionov CD plošč namestil rootkit, ki je okužil računalnik in tako poskusil preprečiti njihovo kopiranje. Podtaknjence je nekdo odkril in Sony je doživel odmeven škandal in nekaj tožb.
Naloga protivirusnih programov je, da takšne “artefakte” zaznavajo. Če bi vlade po svetu želele od teh podjetih, da vzdržujejo seznam državno odobrenih trojancev, se stvari zapletejo. Za katere države? Kitajsko? Savdsko Arabijo? ZDA? Če pristanejo na ene države, ne pa na druge, potem izgubijo sloves nepristranskosti in verjetno tudi tamkajšnji trg. Kaj, če trojanca najdejo v kriminalnem podzemlju in ga (ker vedo, da ga protivirusniki ignorirajo) ugrabijo zase in začnejo z njim krasti e-bančne podatke? Bomo morali tudi na odzivnih centrih razmišljati pri preiskovanju škodljive kode s kakšnega prenosnika o tem, da gre morda za policijsko kodo? Nas bo kdo o tem obveščal, ter kakšne bodo takrat naše zakonsko določene obveznosti? Predvidene ta trenutek niso nobene.
Če se počutimo čisto malo futuristično, pa moramo misliti tudi na prepletanje elektronskega in biološkega. Google Glass je samo začetek in čez nekaj let lahko pričakujemo kontaktne leče, kasneje pa bo mogoče naša čutila nadgraditi z elektronskimi komponentami — malimi računalniki (nekaj tega se dogaja že sedaj). Bodo danes sprejete zakonske spremembe pravno utemeljile podtikanje trojancev čez leta tudi v naše telo? Kakšni bodo lahko stranski učinki v tem prepletenem okolju?
Stroški izdelave
Ni nujno, da je izdelava ali nakup takšne opreme drag. Enostavne “tarče” bi verjetno organi pregona lahko ustrezno naciljali že z majhnimi in sorazmerno nezahtevnimi trojanci. Ne verjamem, da bodo vsi osumljenci blazno pripravljeni na takšne vdore v njihove sisteme (se recimo spomnite vdora Anonimnih v sistem HB Gary?). Ni treba vedno kupiti 0-day ranljivosti, socialni inženiring dela čuda (glej “spear phishing”). Na njem tudi večinoma temeljijo ciljani napadi s škodljivo kodo. Tisti zelo resni pa bodo morda res nedosegljivi, ali pa bo treba za vdor v njihov sistem povezan velik strošek priprave.
Če bi policija želela na trgu kupiti tako programje, pa imamo nov problem. Trg ponudbe IT storitev in programske opreme vsebuje polno zanič podjetij, ki želijo zaslužiti na hitro. Ponudili bodo nekaj za visoko ceno in kako bo naročnik vedel, da je res dobil kvalitetno opremo?
Kaj sedaj?
Če želimo, da se policija bori proti kriminalu, potem ji moramo dati na voljo primerna orodja in pooblastila. To je treba uravnotežiti s primerno zaščito zasebnosti državljanov in nadzorom. Zelo jasno, kajne? Vsak bo to podpisal. Kako pa v praksi najti tisto pravo razmerje? Glede državnega trojanca lahko ta trenutek sam rečem le to, da je tema vsaj kontroverzna in da odpira kopico zapletenih vprašanj, na katera ta trenutek še ni videti jasnih odgovorov.
Login
