Z vami delimo nekaj izsekov prispevka o organiziranju v javnem potniškem prometu, ki smo ga rdečepesarji pripravili za revijo Prelom.

“V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora. 

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje. 

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). 

Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. 

Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. 

O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.”  

Kaj so povedali? Preberite v prispevku na povezavi: https://prelom.je/organiziranje-za-boljsi-javni-potniski-promet-v-mariboru/

The post ORGANIZIRANJE ZA BOLJŠI JAVNI POTNIŠKI PROMET V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Danes objavljamo prvo, ki sta jo spisala dva člana našega uredništva. Potem pa žogico podajamo tebi, draga bralka in bralec. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, za katero veš, da ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

“TO SO NAREDILI, DA BI SPRAZNILI VLAKE!”

Mariborska železniška je v nedeljo zjutraj cela razštelana, ampak vseeno se mi uspe brez težav prebiti do edinega odprtega okna za prodajo vozovnic. Pred mano sta dve osebi, časa pa je še slabih sedem minut. Bo že moglo it skozi, če bo pa sila, pa bom poiskala tisti avtomat. Nisem tako stara, da bi me avtomat plašil, ampak imam raje človeški stik. Še vedno se mi zdi, da je gospa za šalterjem precej hitrejša kot pa sem jaz za tistim avtomatom, ko iščem pravi vlak. 

Kmalu se mi pridruži še en mariborski rdečepesnik, namenjena sva v Ljubljano na piknik z ostalimi člani uredništva. Vlak je pač bolj ekološka in na komot izbira, odkar pa gradijo na cesti je pa tudi hitrejša. No, če doplačaš in greš z ICS-om seveda, potniški vlaki so druga kategorija. Včasih so bila ta potovanja za vikend zelo ugodna in nam, Mariborčanom, se je splačalo iti na vlak. Kljub temu, da pot traja dolgo in da si vezan na vozni red. Zdaj ob dražjih cenah se nam ne splača več zares, sploh če potujeva dva ali več.

“2x povratna za ICS do Ljubljane,” rečem ženski za šalterjem in izda nama dve karti za 20 evrov. Čeprav pričakujeva podražitev, naju cena šokira, ampak kaj pa naj, plačama in šibama na vlak. Vlak do Celja, potem pa prestop na avtobus do Ljubljane. Luksuzno potovanje, bojda vredno tega prestižnega doplačila. 

Na vlaku na srečo ni gneče, brez težav najdeva sedeže z mizo na sredini. Pa še wifi začuda danes deluje. Če si na vlaku, je pač fajn izkoristit čas, da na primer pogledaš kak tekst na googledoksu in če ti wifija Slovenske železnice ne uspe povezati, si v problemih. 

Vlak se premakne in kmalu zatem pride sprevodnik in izročiva mu vozovnici.

“To mata neke čudne karte.” 

“Kaj? Kaj pa je narobe?”

“Pa te karte za 20 evrov. Naslednjič si vzameta IZLETko. 15 evrov stane pa neomejeno voženj po celi Sloveniji.” 

“Jao, ja to karto nama je dala, ko sem rekla za Ljubljano.” 

Sprevodnik skomigne z rameni in zmaje z glavo. “Prej smo imeli za vikend 75 % ceneje. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza. Zdaj pa je baje državi zmanjkalo denarja in so nam rekli, naj se znajdemo sami. Pol smo pač to IZLEtko dali, da je vsaj nekaj.“

Prikimava. Veva, da so podražili.

Sprevodnik je še vedno vidno razburjen: “Kaj podražili, za 300 % so podražili! Veste zakaj so to naredili? Da bi izpraznili vlake. Najprej jih polnijo, potem pa praznijo, pa saj to ne moreš verjet.” Zamahne in se odmaje naprej proti vlaku. 

V Celju prestopiva na precej manj udoben avtobus, ampak ker ne potujemo v času prometnih konic, smo na železniški postaji nekaj minut hitreje kot če bi šli z vlakom. Vsaj nekaj dobrega. 

P. S. Nazaj grede se ponudi prevoz do Maribora. Z avtom. In če moraš izbirati med tem, da potuješ s potniškim vlakom tri ure ali pa z avtom slabi dve uri… Zbereš avto, čeprav si karto trikrat preplačal.

The post VEŠ, KAJ SE MI JE ZGODILO ZADNJIČ NA VLAKU? first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.