V sredini maja 2025 so nekateri ameriški mediji objavili novico, da naj bi varnostni strokovnjaki v nekaterih kitajskih razsmernikih in baterijah, ki se uporabljajo v sončnih elektrarnah, našli sumljive naprave, ki bi lahko omogočale prikrito komunikacijo.

Raziskovalci naj bi namreč našli nedokumentirane komunikacijske naprave, vključno z radijskimi sprejemniki in oddajniki, preko katerih bi bilo mogoče na daljavo dostopati do razsmernikov in baterij oz. do sončne elektrarne. Seveda se je takoj pojavil strah, da so proizvajalci, ali pa nekdo drug v dobavni verigi, v ključne komponente sončnih elektrarn vgradili tim. stranka vrata (angl. backdoor), preko katerih bi bilo mogoče izvajati kibernetske napade.

Težava je v tem, da bi tak kibernetski napad na sončno elektrarno v skrajnem primeru lahko povzročil ne samo izpad napajanja ali dvig napetosti, pač pa tudi požar. Zato je take grožnje vsekakor treba jemati resno. Mimogrede, saj se še spomnimo kibernetskih napadov na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, kajne?

Žal zaenkrat kaj bolj konkretnih informacij o tem ni, tudi viri, ki so spregovorili za medije so anonimni niti niso želeli izpostaviti konkretnih naprav, zato je neodvisno preverjanje teh informacij oteženo. Kar pa seveda ne pomeni, da grožnje ni potrebno jemati resno.

Izraelski SolarEdge

Kako pa je s tem v Sloveniji?

Podatkov ni veliko, je pa iz letnega poročila Slovenskega portala za fotovoltaiko mogoče razbrati, da je bilo v letu 2022 v Sloveniji 17.278 sončnih elektrarn. Podatka o tržnih deležih posameznih proizvajalcev ni mogoče dobiti, a kot kaže ima v Sloveniji dokaj velik delež sončnih elektrarn proizvajalec SolarEdge. Gre za podjetje, ki je iz Izraela, njihovo opremo pa v Sloveniji prodajajo in vzdržujejo različna slovenska podjetja.

Reklamni letak podjetja navaja: “Podjetje SolarEdge ponuja sisteme porazdeljenega pridobivanja sončne energije in spremljanje delovanja sončne elektrarne. … Ponudba proizvodov SolarEdge vključuje optimizatorje moči, zelo zanesljive fotovoltaične pretvornike ter spletni portal za nadzor sistema in odkrivanje napak na ravni modulov.”

SolarEdge oprema torej o sončnih elektrarnah svojih strank zbira številne podatke, seveda zlasti podatke o proizvedeni in porabljeni električni energiji (podatki o porabi so zanimivi tudi iz stališča varstva osebnih podatkov, sj je z njihovo pomočjo mogoče ugotoviti kdaj so stanivalci na dopustu, koliko oseb živi v objektu, kakšne so njihove dnevne navade, itd.), pa tudi nekaj drugih, bolj tehničnih podatkov.

Dostop do podatkov je mogoč preko aplikacije, kar pomeni, da se podatki pošiljajo v oblak. Oblačna storitev se nahaja na strežniku monitoring.solaredge.com, IP naslov tega strežnika pa se nahaja v Izraelu.

Za dostop do podatkov sicer obstaja še druga možnost, in sicer je dostop do podatkov mogoč tudi lokalno, preko API vmesnika na razsmerniku (tega sicer ne omogočajo vsi SolarEdgovi razsmerniki). A večina običajnih uporabnikov bo najverjetneje uporabila kar aplikacijo oziroma oblačno storitev, saj je to najbolj enostavno, poleg tega pa kaže, da podjetje SolarEdge lokalne dostope skuša omejevati in s tem uporabnike pripraviti do tega, da uporabljajo oblačno storitev.

Kako to vemo? Ker so razvijalci sistema za avtomatizacijo doma HomeAssistant za SolarEdge razvili integracijo SolarEdge Local, ki podatke zbira neposredno na razsmerniku. In v dokumentaciji te integracije piše da lokalen API vmesnik podpirajo samo specifični modeli razsmernikov, podjetje pa je z eno izmed posodobitev strojne programske opreme lokalne API vmesnike preko WiFi povezave na teh razsmernikih tudi začelo onemogočati in je zato integracija nehala delovati oziroma je bilo potrebno razsmernik povezati s kablom.

Skratka. Izraelsko podjetje SolarEdge iz sončnih elektrarn, ki so jih prodali zbirajo številne podatke, ti podatki pa se zbirajo v Izraelu. Hkrati pa podjetje lahko na daljavo, preko interneta, posodobi tudi strojno programsko opremo v sončni elektrarni kar seveda pomeni, da lahko tudi spreminjajo nastavitve.

Bi bilo torej teoretično mogoče na sončne elektrarne na daljavo namestiti zlonamerno programsko kodo, ki bi npr. povzročila dvig izhodne napetosti, vse elektrarne sinhronizirano izključila iz omrežja (in s tem povzročila kolaps elektroenergetskega omrežja, kot se je na primer pred kratkim zgodil v Španiji) ali pa na primer povzročila požar? Ne vemo. A to bi vsekakor morali vedeti.

Seveda ne trdim, da bi takšno zlonamerno kodo želel namestiti proizvajalec. Se pa zastavlja povsem legitimno vprašanje varnosti dobavnih verig, torej ali obstaja možnost, da bi nekdo vdrl v oblačno storitev SolarEdgea in od tam dostopal do podatkov oziroma pripravil zlonamerne posodobitve? Ali pa da to naredi kdo od znotraj? Tudi tega ne vemo, vemo pa, da je solarEdge v preteklosti že imel varnostne ranljivosti, konkretno, aplikacija SolarEdge za Android ni pravilno preverjala digitalnih potrdil, ta varnostna ranljivost pa je omogočala napad s posrednikom (tim. machine-in-the-middle attack). (Opomba: SolarEdge je ranljivost že odpravil.)

Na pomen varnosti dobavnih verig pa vsekakor kaže tudi primer eksplozije pozivnikov Hezbollaha v Libanonu septembra 2024, ko je Izrael članom Hezbollaha podtaknil pozivnike in ročne radijske postaje (angl. walkie-talkie) z eksplozivom, ki so ga potem sprožili na daljavo (kasneje so se pojavila tudi poročila o eksplozijah sončnih elektrarn v Libanonu, čeprav ni neposrednih dokazov, da bi bile povezane z napadom s pozivniki). Kasnejše analize so pokazale, da proizvajalec pozivnikov v napad sploh ni bil vpleten, pač pa je bila kompromitirana dobavna veriga.

Zaključek

Varnost naprav, ki so del kritične infrastrukture je vsekakor pomembna tema. Glede na trenutno geopolitično situacijo pa bi bilo morda potrebno nekoliko bolj poglobljeno raziskati tudi nacionalno-varnostne vidike sončnih elektrarn v Sloveniji.

NanoKVM is a hardware KVM switch developed by the Chinese company Sipeed. Released last year, it enables remote control of a computer or server using a virtual keyboard, mouse, and monitor. Thanks to its compact size and low price, it quickly gained attention online, especially when the company promised to release its code as open-source. However, as we’ll see, the device has some serious security issues. But first, let’s start with the basics.

How Does the Device Work?

As mentioned, NanoKVM is a KVM switch designed for remotely controlling and managing computers or servers. It features an HDMI port, three USB-C ports, an Ethernet port for network connectivity, and a special serial interface. The package also includes a small accessory for managing the power of an external computer.

Using it is quite simple. First, you connect the device to the internet via an Ethernet cable. Once online, you can access it through a standard web browser (though JavaScript JIT must be enabled). The device supports Tailscale VPN, but with some effort (read: hacking), it can also be configured to work with your own VPN, such as WireGuard or OpenVPN server. Once set up, you can control it from anywhere in the world via your browser.

NanoKVM

The device could be connected to the target computer using an HDMI cable, capturing the video output that would normally be displayed on a monitor. This allows you to view the computer’s screen directly in your browser, essentially acting as a virtual monitor.

Through the USB connection, NanoKVM can also emulate a keyboard, mouse, CD-ROM, USB drive, and even a USB network adapter. This means you can remotely control the computer as if you were physically sitting in front of it - but all through a web interface.

While it functions similarly to remote management tools like RDP or VNC, it has one key difference: there’s no need to install any software on the target computer. Simply plug in the device, and you’re ready to manage it remotely. NanoKVM even allows you to enter the BIOS, and with the additional accessory for power management, you can remotely turn the computer on, off, or reset it.

This makes it incredibly useful - you can power on a machine, access the BIOS, change settings, mount a virtual bootable CD, and install an operating system from scratch, just as if you were physically there. Even if the computer is on the other side of the world.

NanoKVM is also quite affordable. The fully-featured version, which includes all ports, a built-in mini screen, and a case, costs just over €60, while the stripped-down version is around €30. By comparison, a similar RaspberryPi-based device, PiKVM, costs around €400. However, PiKVM is significantly more powerful and reliable and, with a KVM splitter, can manage multiple devices simultaneously.

As mentioned earlier, the announcement of the device caused quite a stir online - not just because of its low price, but also due to its compact size and minimal power consumption. In fact, it can be powered directly from the target computer via a USB cable, which it also uses to simulate a keyboard, mouse, and other USB devices. So you have only one USB cable - in one direction it powers NanoKVM, on the other it helps it to simulate keyboard mouse and other devices on a computer you want to manage.

The device is built on the open-source RISC-V processor architecture, and the manufacturer eventually did release the device’s software under an open-source license at the end of last year. (To be fair, one part of the code remains closed, but the community has already found a suitable open-source replacement, and the manufacturer has promised to open this portion soon.)

However, the real issue is security.

Understandably, the company was eager to release the device as soon as possible. In fact, an early version had a minor hardware design flaw - due to an incorrect circuit cable, the device sometimes failed to detect incoming HDMI signals. As a result, the company recalled and replaced all affected units free of charge. Software development also progressed rapidly, but in such cases, the primary focus is typically on getting basic functionality working, with security taking a backseat.

So, it’s not surprising that the developers made some serious missteps - rushed development often leads to stupid mistakes. But some of the security flaws I discovered in my quick (and by no means exhaustive) review are genuinely concerning.

One of the first security analysis revealed numerous vulnerabilities - and some rather bizarre discoveries. For instance, a security researcher even found an image of a cat embedded in the firmware. While the Sipeed developers acknowledged these issues and relatively quickly fixed at least some of them, many remain unresolved.

NanoKVM

After purchasing the device myself, I ran a quick security audit and found several alarming flaws. The device initially came with a default password, and SSH access was enabled using this preset password. I reported this to the manufacturer, and to their credit, they fixed it relatively quickly. However, many other issues persist.

The user interface is riddled with security flaws - there’s no CSRF protection, no way to invalidate sessions, and more. Worse yet, the encryption key used for password protection (when logging in via a browser) is hardcoded and identical across all devices. This is a major security oversight, as it allows an attacker to easily decrypt passwords. More problematic, this needed to be explained to the developers. Multiple times.

Another concern is the device’s reliance on Chinese DNS servers. And configuring your own (custom) DNS settings is quite complicated. Additionally, the device communicates with Sipeed’s servers in China - downloading not only updates but also the closed-source component mentioned earlier. For this closed source component it needs to verify an identification key, which is stored on the device in plain text. Alarmingly, the device does not verify the integrity of software updates, includes a strange version of the WireGuard VPN application (which does not work on some networks), and runs a heavily stripped-down version of Linux that lacks systemd and apt. And these are just a few of the issues.

Were these problems simply oversights? Possibly. But what additionally raised red flags was the presence of tcpdump and aircrack - tools commonly used for network packet analysis and wireless security testing. While these are useful for debugging and development, they are also hacking tools that can be dangerously exploited. I can understand why developers might use them during testing, but they have absolutely no place on a production version of the device.

A Hidden Microphone

And then I discovered something even more alarming - a tiny built-in microphone that isn’t clearly mentioned in the official documentation. It’s a miniature SMD component, measuring just 2 x 1 mm, yet capable of recording surprisingly high-quality audio.

What’s even more concerning is that all the necessary recording tools are already installed on the device! By simply connecting via SSH (remember, the device initially used default passwords!), I was able to start recording audio using the amixer and arecord tools. Once recorded, the audio file could be easily copied to another computer. With a little extra effort, it would even be possible to stream the audio over a network, allowing an attacker to eavesdrop in real time.

Hidden Microphone in NanoKVM

Physically removing the microphone is possible, but it’s not exactly straightforward. As seen in the image, disassembling the device is tricky, and due to the microphone’s tiny size, you’d need a microscope or magnifying glass to properly desolder it.

To summarize: the device is riddled with security flaws, originally shipped with default passwords, communicates with servers in China, comes preinstalled with hacking tools, and even includes a built-in microphone - fully equipped for recording audio - without clear mention of it in the documentation. Could it get any worse?

I am pretty sure these issues stem from extreme negligence and rushed development rather than malicious intent. However, that doesn’t make them any less concerning.

That said, these findings don’t mean the device is entirely unusable.

Since the device is open-source, it’s entirely possible to install custom software on it. In fact, one user has already begun porting his own Linux distribution - starting with Debian and later switching to Ubuntu. With a bit of luck, this work could soon lead to official Ubuntu Linux support for the device.

This custom Linux version already runs the manufacturer’s modified KVM code, and within a few months, we’ll likely have a fully independent and significantly more secure software alternative. The only minor inconvenience is that installing it requires physically opening the device, removing the built-in SD card, and flashing the new software onto it. However, in reality, this process isn’t too complicated.

And while you’re at it, you might also want to remove the microphone… or, if you prefer, connect a speaker. In my test, I used an 8-ohm, 0.5W speaker, which produced surprisingly good sound - essentially turning the NanoKVM into a tiny music player. Actually, the idea is not so bad, because PiKVM also included 2-way audio support for their devices end of last year.

Basic board with speaker

Final Thoughts

All this of course raises an interesting question: How many similar devices with hidden functionalities might be lurking in your home, just waiting to be discovered? And not just those of Chinese origin. Are you absolutely sure none of them have built-in miniature microphones or cameras?

You can start with your iPhone - last year Apple has agreed to pay $95 million to settle a lawsuit alleging that its voice assistant Siri recorded private conversations. They shared the data with third parties and used them for targeted ads. “Unintentionally”, of course! Yes, that Apple, that cares about your privacy so much.

And Google is doing the same. They are facing a similar lawsuit over their voice assistant, but the litigation likely won’t be settled until this fall. So no, small Chinese startup companies are not the only problem. And if you are worried about Chinese companies obligations towards Chinese government, let’s not forget that U.S. companies also have obligations to cooperate with U.S. government. While Apple is publicly claiming they do not cooperate with FBI and other U. S. agencies (because thy care about your privacy so much), some media revealed that Apple was holding a series secretive Global Police Summit at its Cupertino headquarters where they taught police how to use their products for surveillance and policing work. And as one of the police officers pointed out - he has “never been part of an engagement that was so collaborative.”. Yep.

P.S. How to Record Audio on NanoKVM

If you want to test the built-in microphone yourself, simply connect to the device via SSH and run the following two commands:

• amixer -Dhw:0 cset name='ADC Capture Volume 20' (this sets microphone sensitivity to high)
• arecord -Dhw:0,0 -d 3 -r 48000 -f S16_LE -t wav test.wav & > /dev/null & (this will capture the sound to a file named test.wav)

Now, speak or sing (perhaps the Chinese national anthem?) near the device, then press Ctrl + C, copy the test.wav file to your computer, and listen to the recording.

Lansko leto je kitajsko podjetje Sipeed izdalo zanimivo napravico za oddaljeno upravljanje računalnikov in strežnikov, ki sliši na ime NanoKVM. Gre za tim. KVM stikalo (angl. KVM switch), torej fizično napravo, ki omogoča oddaljeno upravljanje računalnika oz. strežnika preko virtualne tipkovnice, miške in monitorja.

Kako deluje?

Napravica ima en HDMI, tri USB-C priključke, Ethernet priključek za omrežni kabel in posebno “letvico”, kamor priključimo dodaten priložen vmesnik za upravljanje napajanja zunanjega računalnika. Kako zadeva deluje? Zelo preprosto. Napravico preko omrežnega Ethernet kabla povežemo na internet in se potem lahko nanjo s pomočjo navadnega spletnega brskalnika povežemo od koderkoli (je pa v brskalniku potrebno omogočiti JavaScript JIT). Vgrajena je sicer že tudi podpora za Tailscale VPN, a z malo truda oz. hekanja jo lahko povežemo tudi na svoj VPN (Wireguard ali OpenVPN). Torej lahko do nje preprosto dostopamo preko interneta od kjerkoli na svetu.

NanoKVM

Napravico nato na računalnik, ki ga želimo upravljati povežemo preko HDMI kabla, naprava pa nato zajema sliko (ki bi se sicer prikazovala na monitorju) in to sliko lahko potem vidimo v brskalniku. Povezava preko USB na ciljnem računalniku simulira tipkovnico, miško, CD-ROM/USB ključek ter celo USB omrežno kartico. S tem naprava omogoča oddaljeno upravljanje računalnika kot bi sedeli za njim, v resnici pa računalnik upravljamo kar preko brskalnika preko interneta. Za razliko od aplikacij za oddaljeno upravljanje računalnika tukaj na ciljni računalnik ni potrebno nameščati ničesar, dovolj je, da nanj priključimo to napravico. Seveda pa s pomočjo te naprave lahko vstopimo tudi v BIOS ciljnega računalnika, z dodatnim vmesnikom, ki ga priključimo na prej omenjeno “letvico” pa oddaljeni računalnik lahko tudi ugasnemo, prižgemo ali resetiramo.

Uporabno, saj na ta način lahko računalnik prižgemo, gremo v BIOS in tam spreminjamo nastavitve, nato pa vanj virtualno vstavimo zagonski CD in celo namestimo operacijski sistem. Pa čeprav se računalnik nahaja na drugem koncu sveta.

Napravica je precej poceni - razširjena različica, ki ima vse priključke, vgrajen mini zaslonček in prikupno ohišje stane nekaj čez 60 EUR, oskubljena različica pa okrog 30 EUR. Za primerjavo, podobna naprava ki temelji na RaspberryPi in se imenuje PiKVM, stane okrog 400 EUR, je pa res, da je tista naprava precej bolj zmogljiva in zanesljiva, preko KVM razdelillca pa omogoča tudi upravljanje več naprav hkrati.

Kaj pa varnost?

Najava naprave je na spletu povzročila precej navdušenja, ne samo zaradi nizke cene, pač pa tudi zato, ker je res majhna in porabi minimalno energije (napaja se lahko kar iz ciljnega računalnika preko USB kabla s katerim v drugo smer simulira tipkovnico, miško in ostale USB naprave). Zgrajena je na odprtokodni RISC-V procesorski arhitekturi, proizvajalec pa je obljubil, da bo programsko kodo naprave odprl oziroma jo izdal pod odprtokodno licenco, kar se je konec lanskega leta tudi res zgodilo. No, en del sicer še ni povsem odprt, a je skupnost že našla ustrezno odprtokodno nadomestilo, pa tudi proizvajalec je obljubil, da bodo odprli tudi ta del kode.

Težava pa je varnost.

Proizvajalec je seveda imel interes napravico čim prej dati na trg in ena izmed prvih različic je celo imela manjšo napako v strojni zasnovi (zaradi uporabe napačnega kabla na vezju naprava včasih ni zaznala vhodnega HDMI signala) zato so vse napravice odpoklicali in jih brezplačno zamenjali. Tudi razvoj programske opreme je bil precej intenziven in jasno je, da je podjetju v takem primeru v fokusu predvsem razvoj osnovne funkcionalnosti, varnost pa je na drugem mestu.

Zato ne preseneča, da so bili razvijalci pri razvoju precej malomarni, kar je seveda posledica hitenja. A nekatere ugotovitve mojega hitrega (in vsekakor ne celovitega) varnostnega pregleda so resnično zaskrbljujoče.

Že eden prvih hitrih varnostnih pregledov je odkril številne pomanjkljivosti in celo prav bizarne zadeve - med drugim je varnostni raziskovalec na strojni programski opremi naprave našel celo sliko mačke. Razvijalci podjetja Sipeed so te napake priznali in jih - vsaj nekatere - tudi relativno hitro odpravili. A še zdaleč ne vseh.

Odprt NanoKVM

Napravico sem pred kratkim kupil tudi sam in tudi moj hitri pregled je odkril številne pomanjkljivosti. Naprava je na začetku imela nastavljeno privzeto geslo, z enakim geslom so bile omogočene tudi ssh povezave na napravo. Proizvajalca sem o tem obvestil in so zadevo relativno hitro popravili. A številne napake so ostale.

Tako ima uporabniški vmesnik še vedno cel kup pomanjkljivosti - ni CSFR zaščite, ni mogoče invalidirati seje, in tako dalje. Šifrirni ključ za zaščito gesel (ko se preko brskalnika prijavimo na napravo) je kar vgrajen (angl. hardcoded) in za vse naprave enak. Kar absolutno nima smisla, saj napadalec s pomočjo tega ključa geslo lahko povsem preprosto dešifrira. Težava je, da je bilo to potrebno razvijalcem posebej razložiti. In to večkrat.

Osebno me je zmotilo, da naprava uporablja neke kitajske DNS strežnike - nastavitev lastnih DNS strežnikov pa je precej zapletena. Prav tako naprava prenaša podatke iz kitajskih strežnikov podjetja (v bistvu iz teh strežnikov prenaša zaenkrat še edino zaprtokodno komponento, pri čemer pa preverja identifikacijski ključ naprave, ki je sicer na napravi shranjen v nešifrirani obliki). Naprava ne preverja integritete posodobitev, ima nameščeno neko čudno različico Wireguard VPN aplikacije, na njej teče precej oskubljena različica Linuxa brez systemd in apt komponente, najde pa se še precej podobnih cvetk. Porodne težave?

Morda. A na napravi sta nameščeni orodji tcpdump in aircrack, ki se sicer uporabljata za razhroščevanje in pomoč pri razvoju, vseeno pa gre za hekerski orodji, ki ju je mogoče nevarno zlorabiti. Sicer povsem razumem zakaj razvijalci ti dve orodji uporabljajo, a v produkcijski različici naprave resnično nimata kaj iskati.

Skriti mikrofon

Potem pa sem na napravici odkril še mini mikrofon, ki ga dokumentacija ne omenja jasno. Gre za miniaturno SMD komponento, velikosti 2 x 1 mm, ki pa dejansko omogoča snemanje precej kakovostnega zvoka. In kar je dodatno zaskrbljujoče je to, da so na napravi že nameščena vsa orodja za snemanje! To omogoča, da se na napravico povežemo preko ssh (saj se spomnite, da sem na začetku omenil, da je naprava uporabljala privzeta gesla!), nato pa s pomočjo orodij amixer in arecord preprosto zaženemo snemanje zvoka. Datoteko s posnetkom nato preprosto skopiramo na svoj računalnik. Z malo truda pa bi bilo seveda mogoče implementirati tudi oddajanje zvoka preko omrežja, kar bi napadalcu seveda omogočalo prisluškovanje v realnem času.

Skriti mikrofon v NanoKVM

Mikrofon bi bilo sicer mogoče odstraniti, a je za to napravico potrebno fizično razdreti in mikrofon nato odlotati iz nje. Kot je razvidno iz slike to ni povsem enostavno, poleg tega si je treba pri lotanju pomagati z mikroskopom oz. povečevalnim steklom.

Skratka, če povzamemo. Naprava ima kup varnostnih pomanjkljivosti, vsaj na začetku je uporabljala privzeta gesla, komunicira s strežniki na Kitajskem, ima nameščena hekerska orodja in vgrajen mikrofon z vso programsko podporo za snemanje zvoka, ki ga pa dokumentacija ne omenja jasno! Je lahko še slabše?

Sicer sem prepričan, da je to posledica predvsem skrajne malomarnosti in hitenja pri razvoju in ne zlonamernosti, a vseeno vse skupaj pušča precej slab priokus.

Po drugi strani pa te ugotovitve nikakor ne pomenijo, da naprava ni uporabna.

Ker je zasnova naprave odprta je seveda nanjo mogoče namestiti svojo programsko opremo. Eden izmed uporabnikov je tako začel na napravo prenašati svojo različico Linuxa (najprej Debian, zdaj je preklopil na Ubuntu), in z malo sreče bo ta koda kmalu postala osnova za to, da bo Ubuntu Linux tudi uradno podprt na teh napravah. Na tej različici Linuxa že teče modificirana KVM koda proizvajalca in verjetno bomo v nekaj mesecih že dobili popolnoma neodvisno programsko opremo, ki bo tudi bistveno bolj varna. Manjša težava je, da bo za namestitev te programske opreme napravo treba fizično odpreti, ven vzeti vgrajeno SD kartico in nanjo zapisati to alternativno programsko kodo. A v resnici to ni preveč zapleteno. Lahko pa ob tem še odlotamo mikrofon… ali pa gor priključimo zvočnik. Sam sem za test uporabil 8 Ohmski, 0.5 W zvočnik, ki zmore predvajati kar kvaliteten zvok in tako dobil mini predvajalnik glasbe. :)

Osnovna plošča z zvočnikom

Za konec pa se je dobro vprašati koliko podobnih napravic s skritimi funkcionalnostmi bi se s podobnim pregledom še našlo v vaših domovih? In to ne nujno samo kitajskega izvora. Ste prepričani, da nobena od njih nima vgrajenih miniaturnih mikrofonov ali kamer?

P. S. Za snemanje se je treba na napravico povezati preko ssh in zagnati naslednja dva ukaza:

• amixer -Dhw:0 cset name='ADC Capture Volume 20' (s tem nastavimo visoko občutljivost mikrofona)
• arecord -Dhw:0,0 -d 3 -r 48000 -f S16_LE -t wav test.wav & > /dev/null &

Zdaj lahko poleg napravice govorite ali prepevate (na primer kitajsko himno), nato pa pritisnete ctrl-c in datoteko test.wav skopirate na svoj računalnik kjer jo lahko poslušate.

Signal je aplikacija za varno in zasebno sporočanje, ki je brezplačna, odprtokodna in enostavna za uporabo. Uporablja močno šifriranje od začetne do končne točke (anlg. end-to-end), uporabljajo pa jo številni aktivisti, novinarji, žvižgači, pa tudi državni uradniki in poslovneži. Skratka vsi, ki cenijo svojo zasebnost. Signal teče na mobilnih telefonih z operacijskim sistemom Android in iOS, pa tudi na namiznih računalnikih (Linux, Windows, MacOS) - pri čemer je namizna različica narejena tako, da jo povežemo s svojo mobilno različico Signala. To nam omogoča, da lahko vse funkcije Signala uporabljamo tako na telefonu kot na namiznem računalniku, prav tako se vsa sporočila, kontakti, itd. sinhronizirajo med obema napravama. Vse lepo in prav, a Signal je (žal) vezan na telefonsko številko in praviloma lahko na enem telefonu poganjate samo eno kopijo Signala, enako pa velja tudi za namizni računalnik. Bi se dalo to omejitev zaobiti? Vsekakor, a za to je potreben manjši “hack”. Kakšen, preberite v nadaljevanju.

Poganjanje več različic Signala na telefonu

Poganjanje več različic Signala na telefonu je zelo enostavno - a samo, če uporabljate GrapheneOS. GrapheneOS je operacijski sistem za mobilne telefone, ki ima vgrajene številne varnostne mehanizme, poleg tega pa je zasnovan na način, da kar najbolje skrbi za zasebnost uporabnika. Je odprtokoden, visoko kompatibilen z Androidom, vendar s številnimi izboljšavami, ki izredno otežujejo oz. kar onemogočajo tako forenzični zaseg podatkov, kot tudi napade z vohunsko programsko opremo tipa Pegasus in Predator.

GrapheneOS omogoča uporabo več profilov (do 31 + uporabniški profil tim. gosta), ki so med seboj popolnoma ločeni. To pomeni, da lahko v različnih profilih nameščate različne aplikacije, imate povsem različen seznam stikov, na enem profilu uporabljate en VPN, na drugem drugega ali pa sploh nobenega, itd.

Rešitev je torej preprosta. V mobilnem telefonu z GrapheneOS si odpremo nov profil, tam namestimo novo kopijo Signala, v telefon vstavimo drugo SIM kartico in Signal povežemo z novo številko.

Ko je telefonska številka registrirana, lahko SIM kartico odstranimo in v telefon vstavimo staro. Signal namreč za komunikacijo uporablja samo prenos podatkov (seveda lahko telefon uporabljamo tudi brez SIM kartice, samo na WiFi-ju). Na telefonu imamo sedaj nameščeni dve različici Signala, vezani na dve različni telefonski številki, in iz obeh različic lahko pošiljamo sporočila (tudi med njima dvema!) ali kličemo.

Čeprav so profili ločeni, pa lahko nastavimo, da obvestila iz aplikacije Signal na drugem profilu, dobivamo tudi ko smo prijavljeni v prvi profil. Le za pisanje sporočil ali vzpostavljanje klicev, bo treba preklopiti v pravi profil na telefonu.

Preprosto, kajne?

Poganjanje več različic Signala na računalniku

Zdaj bi si seveda nekaj podobnega želeli tudi na računalniku. Skratka, želeli bi si možnosti, da na računalniku, pod enim uporabnikom poganjamo dve različni instanci Signala (vsaka vezana na svojo telefonsko številko).

No, tukaj je zadeva na prvi pogled malenkost bolj zapletena, a se s pomočjo virtualizacije da težavo elegantno rešiti. Seveda na računalniku samo za Signal ne bomo poganjali kar celega novega virtualnega stroja, lahko pa uporabimo tim. kontejner.

V operacijskem sistemu Linux najprej namestimo aplikacijo systemd-container (v sistemih Ubuntu je sicer že privzeto nameščena).

Na gostiteljskem računalniku omogočimo tim neprivilegirane uporabniške imenske prostore (angl. unprivileged user namespaces), in sicer z ukazom sudo nano /etc/sysctl.d/nspawn.conf, nato pa v datoteko vpišemo:

kernel.unprivileged_userns_clone=1

Zdaj je SistemD storitev treba ponovno zagnati:

sudo systemctl daemon-reload
sudo systemctl restart systemd-sysctl.service
sudo systemctl status systemd-sysctl.service

…nato pa lahko namestimo Debootstrap: sudo apt install debootstrap.

Zdaj ustvarimo nov kontejner, v katerega bomo namestili operacijski sistem Debian (in sicer različico stable) - v resnici bo nameščena le minimalno zahtevana koda operacijskega sistema:

sudo debootstrap --include=systemd,dbus stable

Dobimo približno takle izpis:

/var/lib/machines/debian
I: Keyring file not available at /usr/share/keyrings/debian-archive-keyring.gpg; switching to https mirror https://deb.debian.org/debian
I: Retrieving InRelease 
I: Retrieving Packages 
I: Validating Packages 
I: Resolving dependencies of required packages...
I: Resolving dependencies of base packages...
I: Checking component main on https://deb.debian.org/debian...
I: Retrieving adduser 3.134
I: Validating adduser 3.134
...
...
...
I: Configuring tasksel-data...
I: Configuring libc-bin...
I: Configuring ca-certificates...
I: Base system installed successfully.

Zdaj je kontejner z operacijskim sistemom Debian nameščen. Zato ga zaženemo in nastavimo geslo korenskega uporabnika :

sudo systemd-nspawn -D /var/lib/machines/debian -U --machine debian

Dobimo izpis:

Spawning container debian on /var/lib/machines/debian.
Press Ctrl-] three times within 1s to kill container.
Selected user namespace base 1766326272 and range 65536.
root@debian:~#

Zdaj se preko navideznega terminala povežemo v operacijski sistem in vpišemo naslednja dva ukaza:

passwd
printf 'pts/0\npts/1\n' >> /etc/securetty 

S prvim ukazom nastavimo geslo, drugi pa omogoči povezavo preko tim. lokalnega terminala (TTY). Na koncu vpišemo ukaz logout in se odjavimo nazaj na gostiteljski računalnik.

Zdaj je treba nastaviti omrežje, ki ga bo uporabljal kontejner. Najbolj enostavno je, če uporabimo kar omrežje gostiteljskega računalnika. Vpišemo naslednja dva ukaza:

sudo mkdir /etc/systemd/nspawn
sudo nano /etc/systemd/nspawn/debian.nspawn

V datoteko vnesemo:

[Network]
VirtualEthernet=no

Zdaj kontejner ponovno zaženemo z ukazom sudo systemctl start systemd-nspawn@debian ali pa še enostavneje - machinectl start debian.

Seznam zagnanih kontejnerjev si lahko tudi ogledamo:

machinectl list
MACHINE CLASS     SERVICE        OS     VERSION ADDRESSES
debian  container systemd-nspawn debian 12      -        

1 machines listed.

Oziroma se povežemo v ta virtualni kontejner: machinectl login debian. Dobimo izpis:

Connected to machine debian. Press ^] three times within 1s to exit session.

Debian GNU/Linux 12 cryptopia pts/1

cryptopia login: root
Password: 

Na izpisu se vidi, da smo se povezali z uporabnikom root in geslom, ki smo ga prej nastavili.

Zdaj v tem kontejnerju namestimo Signal Desktop.

apt update
apt install wget gpg

wget -O- https://updates.signal.org/desktop/apt/keys.asc | gpg --dearmor > signal-desktop-keyring.gpg

echo 'deb [arch=amd64 signed-by=/usr/share/keyrings/signal-desktop-keyring.gpg] https://updates.signal.org/desktop/apt xenial main' | tee /etc/apt/sources.list.d/signal-xenial.list

apt update
apt install --no-install-recommends signal-desktop
halt

Z zadnjim ukazom kontejner zaustavimo. Zdaj je v njem nameščena sveža različica aplikacije Signal Desktop.

Mimogrede, če želimo, lahko kontejner preimenujemo v bolj prijazno ime, npr. sudo machinectl rename debian debian-signal. Seveda pa bomo potem isto ime morali uporabljati tudi za zagon kontejnerja (torej, machinectl login debian-signal).

Zdaj naredimo skripto, s katero bomo kontejner pognali in v njem zagnali Signal Desktop na način, da bomo njegovo okno videli na namizju gostiteljskega računalnika:

Ustvarimo datoteko nano /opt/runContainerSignal.sh (ki jo shranimo npr. v mapo /opt), vsebina datoteke pa je naslednja:

#!/bin/sh
xhost +local:
pkexec systemd-nspawn --setenv=DISPLAY=:0 \
                      --bind-ro=/tmp/.X11-unix/  \
                      --private-users=pick \
                      --private-users-chown \
                      -D /var/lib/machines/debian-signal/ \
                      --as-pid2 signal-desktop --no-sandbox
xhost -local:

S prvim xhost ukazom omogočimo povezovanje na naš zaslon, vendar samo iz lokalnega računalnika, drugi xhost ukaz pa bo te povezave (na zaslon) spet blokiral). Nastavimo, da je skripta izvršljiva (chmod +x runContainerSignal.sh), in to je to.

Dve ikoni aplikacije Signal Desktop

No, ne še čisto, saj bi skripto morali zaganjati v terminalu, veliko bolj udoben pa je zagon s klikom na ikono.

Naredimo torej .desktop datoteko: nano ~/.local/share/applications/runContainerSignal.desktop. Vanjo zapišemo naslednjo vsebino:

[Desktop Entry]
Type=Application
Name=Signal Container
Exec=/opt/runContainerSignal.sh
Icon=security-high
Terminal=false
Comment=Run Signal Container

…namesto ikone security-high, lahko uporabimo kakšno drugo, na primer:

Icon=/usr/share/icons/Yaru/scalable/status/security-high-symbolic.svg

Pojasnilo: skripta je shranjena v ~/.local/share/applications/, torej je dostopa samo specifičnemu uporabniku in ne vsem uporabnikom na računalniku.

Zdaj nastavimo, da je .desktop datoteka izvršljiva: chmod +x ~/.local/share/applications/runContainerSignal.desktop

Osvežimo tim. namizne vnose (angl. Desktop Entries): update-desktop-database ~/.local/share/applications/, in to je to!

Dve instanci aplikacije Signal Desktop

Ko bomo v iskalnik aplikacij vpisali “Signal Container”, se bo prikazala ikona aplikacije, sklikom na njo pa bomo zagnali Signal v kontejnerju (bo pa za zagon potrebno vpisati geslo).

Zdaj ta Signal Desktop samo še povežemo s kopijo Signala na telefonu in že lahko na računalniku uporabljamo dve kopiji aplikacije Signal Desktop.

Kaj pa…?

Žal pa v opisanem primeru ne deluje dostop do kamere in zvoka. Klice bomo torej še vedno morali opravljati iz telefona.

Izkaže se namreč, da je povezava kontejnerja z zvočnim sistemom PipeWire in kamero gostiteljskega računalnika neverjetno zapletena (vsaj v moji postavitvi sistema). Če imate namig kako zadevo rešiti, pa mi seveda lahko sporočite. :)

Signal je aplikacija za varno in zasebno sporočanje, ki je brezplačna, odprtokodna in enostavna za uporabo. Uporablja močno šifriranje od začetne do končne točke (anlg. end-to-end), uporabljajo pa jo številni aktivisti, novinarji, žvižgači, pa tudi državni uradniki in poslovneži. Skratka vsi, ki cenijo svojo zasebnost. Signal teče na mobilnih telefonih z operacijskim sistemom Android in iOS, pa tudi na namiznih računalnikih (Linux, Windows, MacOS) - pri čemer je namizna različica narejena tako, da jo povežemo s svojo mobilno različico Signala. To nam omogoča, da lahko vse funkcije Signala uporabljamo tako na telefonu kot na namiznem računalniku, prav tako se vsa sporočila, kontakti, itd. sinhronizirajo med obema napravama. Vse lepo in prav, a Signal je (žal) vezan na telefonsko številko in praviloma lahko na enem telefonu poganjate samo eno kopijo Signala, enako pa velja tudi za namizni računalnik. Bi se dalo to omejitev zaobiti? Vsekakor, a za to je potreben manjši “hack”. Kakšen, preberite v nadaljevanju.

Poganjanje več različic Signala na telefonu

Poganjanje več različic Signala na telefonu je zelo enostavno - a samo, če uporabljate GrapheneOS. GrapheneOS je operacijski sistem za mobilne telefone, ki ima vgrajene številne varnostne mehanizme, poleg tega pa je zasnovan na način, da kar najbolje skrbi za zasebnost uporabnika. Je odprtokoden, visoko kompatibilen z Androidom, vendar s številnimi izboljšavami, ki izredno otežujejo oz. kar onemogočajo tako forenzični zaseg podatkov, kot tudi napade z vohunsko programsko opremo tipa Pegasus in Predator.

GrapheneOS omogoča uporabo več profilov (do 31 + uporabniški profil tim. gosta), ki so med seboj popolnoma ločeni. To pomeni, da lahko v različnih profilih nameščate različne aplikacije, imate povsem različen seznam stikov, na enem profilu uporabljate en VPN, na drugem drugega ali pa sploh nobenega, itd.

Rešitev je torej preprosta. V mobilnem telefonu z GrapheneOS si odpremo nov profil, tam namestimo novo kopijo Signala, v telefon vstavimo drugo SIM kartico in Signal povežemo z novo številko.

Ko je telefonska številka registrirana, lahko SIM kartico odstranimo in v telefon vstavimo staro. Signal namreč za komunikacijo uporablja samo prenos podatkov (seveda lahko telefon uporabljamo tudi brez SIM kartice, samo na WiFi-ju). Na telefonu imamo sedaj nameščeni dve različici Signala, vezani na dve različni telefonski številki, in iz obeh različic lahko pošiljamo sporočila (tudi med njima dvema!) ali kličemo.

Čeprav so profili ločeni, pa lahko nastavimo, da obvestila iz aplikacije Signal na drugem profilu, dobivamo tudi ko smo prijavljeni v prvi profil. Le za pisanje sporočil ali vzpostavljanje klicev, bo treba preklopiti v pravi profil na telefonu.

Preprosto, kajne?

Poganjanje več različic Signala na računalniku

Zdaj bi si seveda nekaj podobnega želeli tudi na računalniku. Skratka, želeli bi si možnosti, da na računalniku, pod enim uporabnikom poganjamo dve različni instanci Signala (vsaka vezana na svojo telefonsko številko).

No, tukaj je zadeva na prvi pogled malenkost bolj zapletena, a se s pomočjo virtualizacije da težavo elegantno rešiti. Seveda na računalniku samo za Signal ne bomo poganjali kar celega novega virtualnega stroja, lahko pa uporabimo tim. kontejner.

V operacijskem sistemu Linux najprej namestimo aplikacijo systemd-container (v sistemih Ubuntu je sicer že privzeto nameščena).

Na gostiteljskem računalniku omogočimo tim neprivilegirane uporabniške imenske prostore (angl. unprivileged user namespaces), in sicer z ukazom sudo nano /etc/sysctl.d/nspawn.conf, nato pa v datoteko vpišemo:

kernel.unprivileged_userns_clone=1

Zdaj je SistemD storitev treba ponovno zagnati:

sudo systemctl daemon-reload
sudo systemctl restart systemd-sysctl.service
sudo systemctl status systemd-sysctl.service

…nato pa lahko namestimo Debootstrap: sudo apt install debootstrap.

Zdaj ustvarimo nov kontejner, v katerega bomo namestili operacijski sistem Debian (in sicer različico stable) - v resnici bo nameščena le minimalno zahtevana koda operacijskega sistema:

sudo debootstrap --include=systemd,dbus stable

Dobimo približno takle izpis:

/var/lib/machines/debian
I: Keyring file not available at /usr/share/keyrings/debian-archive-keyring.gpg; switching to https mirror https://deb.debian.org/debian
I: Retrieving InRelease 
I: Retrieving Packages 
I: Validating Packages 
I: Resolving dependencies of required packages...
I: Resolving dependencies of base packages...
I: Checking component main on https://deb.debian.org/debian...
I: Retrieving adduser 3.134
I: Validating adduser 3.134
...
...
...
I: Configuring tasksel-data...
I: Configuring libc-bin...
I: Configuring ca-certificates...
I: Base system installed successfully.

Zdaj je kontejner z operacijskim sistemom Debian nameščen. Zato ga zaženemo in nastavimo geslo korenskega uporabnika :

sudo systemd-nspawn -D /var/lib/machines/debian -U --machine debian

Dobimo izpis:

Spawning container debian on /var/lib/machines/debian.
Press Ctrl-] three times within 1s to kill container.
Selected user namespace base 1766326272 and range 65536.
root@debian:~#

Zdaj se preko navideznega terminala povežemo v operacijski sistem in vpišemo naslednja dva ukaza:

passwd
printf 'pts/0\npts/1\n' >> /etc/securetty 

S prvim ukazom nastavimo geslo, drugi pa omogoči povezavo preko tim. lokalnega terminala (TTY). Na koncu vpišemo ukaz logout in se odjavimo nazaj na gostiteljski računalnik.

Zdaj je treba nastaviti omrežje, ki ga bo uporabljal kontejner. Najbolj enostavno je, če uporabimo kar omrežje gostiteljskega računalnika. Vpišemo naslednja dva ukaza:

sudo mkdir /etc/systemd/nspawn
sudo nano /etc/systemd/nspawn/debian.nspawn

V datoteko vnesemo:

[Network]
VirtualEthernet=no

Zdaj kontejner ponovno zaženemo z ukazom sudo systemctl start systemd-nspawn@debian ali pa še enostavneje - machinectl start debian.

Seznam zagnanih kontejnerjev si lahko tudi ogledamo:

machinectl list
MACHINE CLASS     SERVICE        OS     VERSION ADDRESSES
debian  container systemd-nspawn debian 12      -        

1 machines listed.

Oziroma se povežemo v ta virtualni kontejner: machinectl login debian. Dobimo izpis:

Connected to machine debian. Press ^] three times within 1s to exit session.

Debian GNU/Linux 12 cryptopia pts/1

cryptopia login: root
Password: 

Na izpisu se vidi, da smo se povezali z uporabnikom root in geslom, ki smo ga prej nastavili.

Zdaj v tem kontejnerju namestimo Signal Desktop.

apt update
apt install wget gpg

wget -O- https://updates.signal.org/desktop/apt/keys.asc | gpg --dearmor > signal-desktop-keyring.gpg

echo 'deb [arch=amd64 signed-by=/usr/share/keyrings/signal-desktop-keyring.gpg] https://updates.signal.org/desktop/apt xenial main' | tee /etc/apt/sources.list.d/signal-xenial.list

apt update
apt install --no-install-recommends signal-desktop
halt

Z zadnjim ukazom kontejner zaustavimo. Zdaj je v njem nameščena sveža različica aplikacije Signal Desktop.

Mimogrede, če želimo, lahko kontejner preimenujemo v bolj prijazno ime, npr. sudo machinectl rename debian debian-signal. Seveda pa bomo potem isto ime morali uporabljati tudi za zagon kontejnerja (torej, machinectl login debian-signal).

Zdaj naredimo skripto, s katero bomo kontejner pognali in v njem zagnali Signal Desktop na način, da bomo njegovo okno videli na namizju gostiteljskega računalnika:

Ustvarimo datoteko nano /opt/runContainerSignal.sh (ki jo shranimo npr. v mapo /opt), vsebina datoteke pa je naslednja:

#!/bin/sh
xhost +local:
pkexec systemd-nspawn --setenv=DISPLAY=:0 \
                      --bind-ro=/tmp/.X11-unix/  \
                      --private-users=pick \
                      --private-users-chown \
                      -D /var/lib/machines/debian-signal/ \
                      --as-pid2 signal-desktop --no-sandbox
xhost -local:

S prvim xhost ukazom omogočimo povezovanje na naš zaslon, vendar samo iz lokalnega računalnika, drugi xhost ukaz pa bo te povezave (na zaslon) spet blokiral). Nastavimo, da je skripta izvršljiva (chmod +x runContainerSignal.sh), in to je to.

Dve ikoni aplikacije Signal Desktop

No, ne še čisto, saj bi skripto morali zaganjati v terminalu, veliko bolj udoben pa je zagon s klikom na ikono.

Naredimo torej .desktop datoteko: nano ~/.local/share/applications/runContainerSignal.desktop. Vanjo zapišemo naslednjo vsebino:

[Desktop Entry]
Type=Application
Name=Signal Container
Exec=/opt/runContainerSignal.sh
Icon=security-high
Terminal=false
Comment=Run Signal Container

…namesto ikone security-high, lahko uporabimo kakšno drugo, na primer:

Icon=/usr/share/icons/Yaru/scalable/status/security-high-symbolic.svg

Pojasnilo: skripta je shranjena v ~/.local/share/applications/, torej je dostopa samo specifičnemu uporabniku in ne vsem uporabnikom na računalniku.

Zdaj nastavimo, da je .desktop datoteka izvršljiva: chmod +x ~/.local/share/applications/runContainerSignal.desktop

Osvežimo tim. namizne vnose (angl. Desktop Entries): update-desktop-database ~/.local/share/applications/, in to je to!

Dve instanci aplikacije Signal Desktop"

Ko bomo v iskalnik aplikacij vpisali “Signal Container”, se bo prikazala ikona aplikacije, sklikom na njo pa bomo zagnali Signal v kontejnerju (bo pa za zagon potrebno vpisati geslo).

Zdaj ta Signal Desktop samo še povežemo s kopijo Signala na telefonu in že lahko na računalniku uporabljamo dve kopiji aplikacije Signal Desktop.

Kaj pa…?

Žal pa v opisanem primeru ne deluje dostop do kamere in zvoka. Klice bomo torej še vedno morali opravljati iz telefona.

Izkaže se namreč, da je povezava kontejnerja z zvočnim sistemom PipeWire in kamero gostiteljskega računalnika neverjetno zapletena (vsaj v moji postavitvi sistema). Če imate namig kako zadevo rešiti, pa mi seveda lahko sporočite. :)

Včeraj zvečer je odjeknila novica, da so v Franciji aretirali ustanovitelja in izvršnega direktorja Telegrama Pavla Durova. Francoske oblasti mu očitajo, da ni sprejel zadostnih ukrepov za omejevanje kriminalnega delovanja na platformi, zaradi česar so kriminalci Telegram uporabljali za pranje denarja, trgovino z drogami in deljenje pedofilskih vsebin.

Ob tem se je pojavilo precej špekulacij, da je ustanovitelj Telegrama tarča zato, ker je Telegram “preveč” varen. Zanimivo je, da Durov že dlje časa vodi kampanjo proti Signalu, kjer Signal skuša predstaviti kot ne-varen, Telegram pa kot edino pravo aplikacijo za varno komuniciranje.

Precej intenzivno kampanjo proti Signalu je Durov nazadnje zagnal maja letos, na kar je v svojem zapisu na Twitterju opozoril tudi Matthew Green, ki sicer velja za enega najbolj znanih kriptografov in varnostnih strokovnjakov. Durov je takrat skušal aplikacijo Signal prikazati kot varnostno nezanesljivo, pri širjenju teh dezinformacij pa je pomagal tudi Elon Musk.

Matthew Green je Twitterju lepo razložil, da je Signalov kriptografski protokol superioren in dejansko eden najboljših na svetu. Aplikacija Signal je odprtokodna, uporabniško zelo prijazna, kriptografsko varna, poleg tega pa še zelo ščiti zasebnost. Po novem pa tudi povečuje anonimnost svojih uporabnikov, saj omogoča anonimne identitete.

Telegram pa je po drugi strani varnostno precej šibak, privzeto ne omogoča šifriranja, več varnostnih raziskovalcev pa je odkrilo, da je bilo uporabnike Telegrama mogoče dokaj preprosto geolocirati. Varnostni raziskovalci so v Telegramovem šifrirnem protokolu odkrili tudi zanimivo napako, ki je varnost šifriranja močno zmanjšala. Napaka je zanimiva predvsem zato, ker se zdi, da je precej verjetno namerna. Napaka je bila sicer kasneje odpravljena, slab priokus pa ostaja.

Durov je v javnih nastopih večkrat poudarjal, da naj bi bil Telegram trn v peti ruskim tajnim službam (Durov je namreč državljan Rusije in Telegram so najprej razvijali v Rusiji).

Pa vendar - aplikacija Signal je v Rusiji blokirana, Telegram pa ne. Še več, Oleg Matveychev, znan tudi kot “kremeljski propagandist”, sicer pa član ruske Dume in namestnik predsednika parlamentarnega odbora za informacijsko politiko, informacijsko tehnologijo in komunikacije, je marca 2022 izrecno izjavil, da v Rusiji Telegrama ne bodo blokirali, saj da je “politično nevtralen”. Le zakaj?

Za strokovnjake iz področja varnosti so trditve Durova (in Muska) popolnoma absurdne. Žal pa take kampanje širjenja dezinformacij običajne uporabnike lahko zmedejo. Zakaj se torej znova in znova pojavljajo?

Najverjetneje je cilj teh kampanj prepričati aktiviste, da prenehajo uporabljati varen Signal in začnejo uporabljati ne-varen Telegram. Zakaj, si seveda lahko le mislimo.

In ravno zato je pomembno, da se zavajanja Telegrama javno izpostavi.