Romi so manjšina pri nas o kateri se ve najmanj. Poglede na njih v glavnem oblikujejo govorice, ki jih slišimo od (bolj ali manj rasističnih) sorodnikov ali prijateljev z Dolenjske, ter medijsko poročanje. To celo med tovariši, ki imajo pogosto pronicljiva in kritična stališča, vodi do spontanih pozicij, ki se v marsičem ne razlikujejo od pogledov najbolj nazadnjaških elementov družbe. Za odmik od spontanih pogledov in razumevanje današnjega položaja Romov moramo razumeti njihovo zgodovino na našem prostoru.

Romi se na začetku drugega tisočletja začeli seliti iz Indije, na današnjem slovenskem ozemlju so prvič omenjeni v 14. stoletju. V naslednjih stoletjih so skozi ta prostor predvsem potovali in se le občasno naseljevali. Današnji Romi so prišli na slovenski prostor iz različnih smeri, Romi iz madžarske in srednjeevropske smeri so naselili Prekmurje, medtem ko so se Romi iz balkanske smeri naselili jugovzhodni Sloveniji. Oboji so se v večjem številu priselili v 18. stoletju. Že od časa Marije Terezije so oblasti Rome večkrat skušale stalno naseliti. To lahko razumemo v luči razvijajočega se kapitalizma in zakonov proti »klatežem«, ki so jih sprejemali v mnogih evropskih državah. Ti zakoni so bili še posebej poostreno po zemljiški odvezi namenjeni kmetom, ki so ostali brez zemlje in se zato potikali po mestih in gozdovih, namesto da bi si lomili hrbtenice v nastajajočih tovarnah in delavnicah. Zaradi podobnih razlogov so skušali stalno naseliti Rome in iz njih narediti (poceni) delovno silo ali pa vsaj povečati število brezposelnih, kar bi znižalo ceno delovne sile. Zaradi tradicionalnega romskega (pol)nomadizma, preganjanja je bil ta proces običajno neuspešen. Nekaj Romov živi tudi v mestih, vendar predstavljajo manjšino, del teh se je priselil v času vojn po razpadu Jugoslavije.

Prekmurski Romi so se od 17., predvsem pa 18. stoletja naseljevali z Madžarske. Ukvarjali so se predvsem z različnimi obrtmi, kot so kovaštvo, izdelovanje svedrov, brušenje rezil, popravljanje dežnikov in podobno. Občasno poseljena romska naselja se na tem prostoru omenjajo že v 18. stoletju. Prva stalna naselja Romov onkraj Mure segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Običajno so se na kupljeno krpico zemlje najprej naselili kovači in njihove družine, okrog njih pa so se kmalu naselili sorodniki, mnogokrat na zemlji lokalnih kmetov. Ta naselja so bila pogosto dokaj nagnetena in z malo pripadajoče obdelovalne zemlje. Položaj okoliških kmetov pa ni bil pretirano drugačen od položaja Romov. Za Madžarsko kraljestvo, ki mu je pripadalo Prekmurje, je bilo namreč značilno, da so kmetje zemljo razdelili med vse potomce in tako so tudi oni bili nagneteni na posestvih, ki so obsegala le 1/256 (če karikiramo) celotne hube (kmetije). Zaradi skromnih posesti so, podobno kot Romi, mnogi kmetje odhajali na sezonska dela na večje gosposke posesti v tujino. V teh razlogih verjetno lahko iščemo vzroke za večjo bližino med skupinama ter večji uspeh politike integracije v času socialistične Jugoslavije. V času socializma je bil zaposlen velik del Romov (v celotni Jugoslaviji je številka okrog 50%). V Prekmurju so mnogi delali v tekstilni tovarni Mura.

Situacija v jugovzhodni Sloveniji je bila drugačna. Romi so bili še po drugi svetovni vojni (pol)nomadski. Začasna naselja so postavljali na gmajnah (skupnih zemljiščih) in se selili iz kraja v kraj. Ukvarjali so se predvsem s konjerejo, zaradi paše konj so se mnogokrat premikali po pokrajini, prav tako pa so nabirali zelišča za farmacevtsko (Krka) in živilsko industrijo. Stalno so se v veliki meri naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih na omenjenih gmajnah. Po razpadu Jugoslavije so bile gmajne razkosane in privatizirane – zemljišče, ki je bilo prej v skupni lasti je bilo nenadoma razdrobljeno med več lastnikov, na katerih so živeli Romi. To je na eni strani med novimi lastniki povzročilo nezadovoljstvo, po drugi strani pa so romska naselja stala na več manjših posestih, kar še danes močno otežuje komunalno urejanje teh naselij.

S stalnim naseljevanjem je razpadala tudi rodovna družbena struktura. Lokalni poglavarji, ki so ponekod še po drugi svetovni vojni igrali nekakšno vlogo posrednika med romsko in okoliško skupnostjo, so izginili. Prevladujoč pomen rodovne skupnosti je začela nadomeščati vaška skupnost. Nekateri sorodniki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odselili, priselili pa so se sorodstveno nepovezani Romi. Po razpadu Jugoslavije in posledičnem propadu tekstilne industrije ter vpetjem Slovenije v globalni trg so bili Romi med prvimi, ki so izgubili službe. Zaradi rasne diskriminacije so po ekonomskem okrevanju do njih težje ponovno prišli. V Prekmurju se je ta problem delno omilil zaradi dnevnih migracij v Avstrijo, kamor hodijo delat nekateri Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa so se ob pomanjkanju alternative nekateri zatekli k organiziranemu kriminalu, ki je zaradi bližine meje s Hrvaško lažji (na primer tihotapljenje drog in beguncev), nekateri pa so obupali nad iskanjem zaposlitve ter živijo od socialnih prejemkov. Redki med njimi (nekaj več kot 10%, v Prekmurju pa okrog 44%) zaključijo osnovno šolo,še manj pa jih nadaljuje izobraževanje. Policija je podkupljena ali pa se boji povračilnih ukrepov, zato proti organiziranemu kriminalu ne ukrepa. Beda v romskih naseljih narašča, zaradi česar romske skupnosti še nadalje razpadajo, poglabljajo se patriarhalni in nazadnjaški kulturni vzorci, kriminal in konflikti naraščajo, okoliški prebivalci pa so vedno bolj sovražni do Romov, medtem ko lokalne oblasti in država pa problema ne rešujejo.

Zaradi teh zgodovinskih okoliščin so razmere med Romi v Prekmurju in v jugovzhodni Sloveniji tako različne. Medtem, ko je situacija v Prekmurju boljša, v jugovzhodni Sloveniji na obzorju ni naprednih rešitev, še manj pa politične sile, ki bi jih uresničila. Z desne je slišati bolj ali manj skrite pozive k nasilju in zatiranju Romov, liberalci pa romantizirajo romski način življenja ali pa medlo pozivajo k integraciji.  Mi moramo razmišljati onkraj teh ozkih okvirjev. Upravičeno lahko domnevamo, da integracija Romov, ki danes v resnici pomeni le integracijo v trg delovne sile (kar različne države poskušajo že vsaj 250 let!) na tak način ne bo uspešna. Četudi se uspe Rome množično izobraziti in nato spraviti na trg delovne sile, bodo (če sploh) v splošnem dobili najslabše službe, kot je značilno tudi za druge manjšine. Ob tem se bo zdel izmik iz kapitalističnega kolesja ponovno vabljiv. 

Drugačne okoliščine zahtevajo tudi drugačno državno politiko pri reševanju romskega vprašanja, ki je v zadnjih tednih ponovno prišlo na dnevni red zaradi umora v Novem mestu. »Najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« je izrabila situacijo za uvedbo skrajno represivnega zakona (ki ne bo vplival le na Rome), ki legitimira skrajno desne pozicije in represijo kot rešitev družbenih problemov. Na drugi strani pa desne stranke s svojim pritlehnim politikantstvom izrabljajo to situacijo za pridobivanje političnih točk pred volitvami in protestirajo skupaj z Inštitutom 8. marec in neonacisti pomešanimi med zaskrbljene Dolenjce. Prebivalcem jugovzhodne Slovenije in Romom ne ponujajo rešitev. To kaže na širšo politično krizo obstoječega režima in izpraznjenost političnih strank, saj namesto reševanja vse bolj perečih družbenih problemov ponujajo le kulturni boj. Na nas je, da zgradimo delavsko gibanje, ki zlomilo obstoječ sistem ter zgradilo bolj zelen in vključujoč svet.

The post O »ROMSKEM VPRAŠANJU« first appeared on Rdeča Pesa.