Z vami delimo izseke prispevka o povezavi med izpusti velikih količin ogljikovega dioksida in množičnimi izumrtji. Članek je povzetek iz knjige “The Story of CO2 Is the Story of Everything: A Planetary Experiment”, ki jo je 26. avgusta letos izdal Allen Lane. Članek v originalu si lahko v angleščini preberete na povezavi v komentarju. 

“Če bomo v ozračje izpuščali takšne količine ogljikovega dioksida, kot jih izpuščamo zdaj, lahko to pripelje do novega velikega izumrtja na planetu.” Daniel Rothman proučuje vedenje ogljikovega cikla planeta v davni preteklosti Zemlje, zlasti v tistih redkih primerih, ko je bil presežen prag in je izgubil nadzor, ter je ponovno dosegel ravnovesje šele po sto tisočih letih. Glede na to, da je vse življenje na Zemlji osnovano na ogljiku, se te ekstremne motnje v ogljikovem ciklu kažejo kot »množična izumrtja« in so tudi bolj znana pod tem imenom.

Zaskrbljujoče je, da so geologi v zadnjih nekaj desetletjih odkrili, da mnoga, če ne večina, množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje – vključno z daleč najhujšim doslej – niso povzročili asteroidi, kot so pričakovali, ampak vulkanski izbruhi, ki so zajeli celotne kontinente in v zrak in oceane izpustili katastrofalne količine CO2.

Če v sistem naenkrat sprostimo dovolj CO2 in življenjsko pomemben ogljikov cikel preveč izravnamo, lahko pride do nekakšnega planetarnega izpada, kjer prevzamejo nadzor procesi, ki so neločljivo povezani z Zemljo, in delujejo kot pozitivna povratna zveza, ki v sistem sprosti še veliko več ogljika. Ta naknadna sproščanja ogljika bi planet poslala na uničujočo 100-tisočletno “okrevanje”, preden bi ponovno pridobil ravnovesje.

To je zato, ker ogljikov cikel sprejema stalni tok CO2, ki izhaja iz vulkanov že milijone let, ko se giblje med zrakom in oceani, se reciklira v biosferi in se na koncu vrne v geologijo. Gre za ogljikov cikel. A če ta planetarni proces prekinemo s preobremenitvijo s tako ogromno količino CO2 v geološko kratkem časovnem obdobju, ki presega zmogljivosti Zemlje, lahko sprožimo nebrzdano reakcijo, ki bo veliko bolj uničujoča od katere koli katastrofe, ki je sploh sprožila celoten dogodek. 

Obstaja le nekaj poznanih načinov za sproščanje gigaton ogljika iz zemeljske skorje v atmosfero. Na eni strani so to približno vsakih 50 milijonov let ponavljajoči se izbruhi vulkanizma v velikih magmatskih območjih, na drugi strani pa industrijski kapitalizem, ki se je, kolikor vemo, zgodil le enkrat. A čeprav je naš planet trden in odporen na vse vrste nepredstavljivih udarcev, ki jih redno prejema, se enkrat na 50–100 milijonov let zgodijo katastrofalni dogodki. To so velika množična izumrtja, ko se razmere na površini Zemlje povsod tako poslabšajo, da presegajo prilagodljivost skoraj vseh kompleksnih oblik življenja.

V zgodovini živalskega življenja je ta opustošenje petkrat doseglo (in v enem primeru daleč preseglo) nekoliko arbitrarno mejo izumrtja 75 % vrst na Zemlji, zato je dobilo status »velikega množičnega izumrtja«. V paleontološki skupnosti so znana kot velika petorica. Najnovejše od velikih petih je prizadelo planet pred 66 milijoni let. Šlo je za globalno katastrofo, ki je zadostovala, da je končala dobo dinozavrov.

V primerjavi s tem je uničenje, ki ga povzročamo ljudje, relativno blago; morda manj kot 10 %. No, vsaj zaenkrat. Po vplivni študiji paleobiologa Anthonyja Barnoskya, objavljeni v reviji Nature leta 2011, bi lahko, če bomo nadaljevali s trenutnim tempom izumiranja, v treh stoletjih do 11.330 letih od danes preskočili iz (še vedno grozljivega) ranga manjšega množičnega izumrtja v šesto večje množično izumrtje, ki ga bodo geologi v prihodnosti težko ločili od udarca asteroida. Glede na to, kako katastrofalen je že vpliv človeka na biosfero, je strašljivo pomisliti, da nas morda še čaka vrhunec našega množičnega izumrtja.

Ko govorimo o izpustih, ni pomembna samo količina CO2, ki vstopi v sistem, ampak tudi pretok. Če ga v zelo dolgem času vnesemo veliko, se planet lahko prilagodi. Če pa v kratkem času vnesemo več kot veliko, lahko pride do kratkega stika v biosferi.

Na žalost hitrost, s katero ljudje danes izpuščamo CO2 v oceane in ozračje, daleč presega sposobnost planeta, da bi sledil temu tempu. Trenutno smo v začetni fazi okvare sistema. Če bomo tako nadaljevali še dolgo, bomo morda videli, kaj dejanska okvara resnično pomeni.”

Povezava do članka v originalu: https://bit.ly/41hPE4b

The post PREDLAGAMO: Ali smo na poti k šestemu velikemu množičnemu izumrtju?  first appeared on Rdeča Pesa.