Venezuela spet polni svetovne in domače medije. Kdo je zmagal na volitvah? Venezuela se je znašla pred izbiro med vse bolj birokratskim Madurovim režimom in desničarsko reakcijo. Izbira ni dobra, a vendar tudi ne zelo težka.

Že pred izvedbo predsedniških volitev je bilo pričakovati, da jasnega zmagovalca ne bo. Vse sile imperialističnega tabora na čelu z ZDA so se zbrale za gonjo proti chavizmu. Že tedne se je pripravljal medijski teren – tudi na osvobojenem RTVSLO, ki je v manj kot triminutni prispevek strpal vse antikomunistični stereotipe o Venezueli – za ponovni poskus rušitve Madura. Na drugi strani pa še vedno niso bili objavljeni dokazi volilne komisije, ki bi potrdili rezultate.

Izkušnje nam govorijo, da domača in mednarodna reakcionarna opozicija nima nobenega zadržka pri doseganju svojih ciljev. Te dni s strani protisocialističnih sil, od fašistov do konzervativcev do liberalcev, divja vojna laži, hujskaštva, zlonamernih interpretacij. Hkrati pa nimamo podlage za to, da bi lahko upravičeno dvomili v venezuelski volilni sistem. Nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter ga je pred dobrim desetletjem označil celo kot enega najboljših na svetu.

Kaj nam torej pove ta volilni zaplet? Kaj je na kocki v Venezueli?  

Najprej se moramo obregniti ob preproste pripovedi o viteškem Maduru. Njegova vlada in stranka sta po smrti Huga Chaveza opustila socialistične ambicije in začela vzpostavljati “socialdemokratski” režim, kjer je v središču državna kasta oziroma politično-vojaški krogi. 

Tekom zadnjega desetletja so odstranili številne kritike z leve, ki so se povečini združili v APR – Ljudsko revolucionarno alternativo (a jih je Madurov režim omejil oz. sovražno prevzel). Režim se oklepa rent iz proizvodnje nafte, ekstraktivizma in drugih okoljsko škodljivih praks. Začel je odpirati vrata za vstop multinacionalkam, hkrati pa opuščal razvijanje ljudskih oblik demokracije.

Zakaj je Maduro potem sploh tak trn v peti venezuelskim in svetovnim predstavnikom kapitala? Ker ohranja vsaj en del drže chavističnega projekta: Venezuela ni podrejena, vazalska država ZDA. In to na njenem “dvorišču”, v Latinski Ameriki, ki jo že dolgo ekonomsko izkorišča in politično podreja.

Realistično moramo oceniti tudi venezuelsko opozicijo, čeprav se predstavlja kot “upanje za spremembo”. Sestavljajo jo tako predstavniki venezuelskega kapitalističnega in zemljiškoposestniškega razreda, liberalni srednjerazredni moralizatorji ter fašistične ulične tolpe. Njihova zgodovina je polna umazanih iger, sabotaž in podobnih trikov. Spomnimo se grotesknih manevrov uzurpatorja Juana Guaidoja izpred parih let. Njihov program je privatizacija vsega, odprava chavističnih reform in premik pod okrilje ZDA. Opozicija ima tudi močno rasistično komponento: gre za predstavnike belcev, predvsem potomcev Evropejcev, delovno ljudstvo Venezule pa so večinoma mestici. Nekateri latinoameriški intelektualci opozicijo označujejo kot neofašistično.

Socialni položaj v Venezueli je obupen. Vendar le v določeni meri zaradi neuspehov vlade. Pretežno gre za zunanje okoliščine in seveda odvisni položaj ter neokolonialno dediščino. Položaj se je drastično poslabšal s sankcijami ZDA, ki so najbolj viden del imperialističnega obleganja. Podobno blokado kot Venezuela izkuša Kuba že več kot 60 let in navkljub temu, da je tropski otok, išče poti v smeri socializma! Glavna težava Chaveza in Madura je, da nista preklinila odvisnosti od nafte. Ko je – poleg sankcij – ZDA pred dobrim desetletjem zbila cene na trgu z nafto in plinom iz skrilavca, je Venezuela padla v spiralo gospodarske krize. Po letu 2015 se je kar 20 % prebivalstva izselilo. Venezuela kljub močnemu državnemu sektorju še vedno ostaja kapitalistično gospodarstvo; bolivarska revolucija ni opravila resnejšega reza s kapitalizmom. 

Najpomembnejša pridobitev bolivarske revolucije je gibanje komun. Gre za demokratične oblike samoupravljanja, ki temeljijo na skupni lastnini, socialistične ideje pa dopolnjujejo s praksami lokalnih in staroselskih tradicij. Programsko gledano so trije stebri chavističnih politik (bili) nasprotovanje ukrepom, ki jih predpisujejo mednarodne institucije kapitala (npr. IMF), obsežni socialni programi (t.i. misije) in nacionalizacija, kjer pa je bila osrednja naftna industrija. Nafta je torej eno od ključnih vprašanj za imperialistično obleganje, a ne nujno bistveno. Za imperialistični tabor gre poleg nadzora nad nafto, tudi za poslušnost, podrejenost, vključenost v imperialistično verigo. Ali drugače rečeno za odpravo vseh poskusov neodvisnega – kaj šele socialističnega – razvoja.

To je torej vzrok poskusov “spremembe režima”, ki jih lahko spremljamo. Cilj opozicije ni Maduro, ampak bolivarska revolucija in njeni dosežki ter bodoči potenciali. Maduro oz. njegova elita je za gibanje chavistov trenutno najboljša – predvsem pa edina možna – obramba potencialov te revolucije, čeprav jih vlada ne krepi ali jih delno celo zatira. A ni dvoma: če uspe opozicija, bo obračunala s chavizmom in Venezuelo spremenila v vazalsko državo, kar bi pomenilo večdesetletno družbeno in politično katastrofo za delovno ljudstvo Venezuele. Hkrati pa pomemben poraz za povezave naprednih sil na južnoameriškem kontitentu, ki bi pretehtal razmerje sil močno v (skrajno) desno. 

O izidu volitev je še vedno nemogoče  podati jasno sodbo, a je povsem jasno, kaj je na kocki v Venezueli. Obstanek Madurovega režima pušča odprta vrata za bolivarsko revolucijo, a le, če bodo politično oblast (v prihodnje) prevzele naprednejše sile, ki ne bodo dušile pobude od spodaj, temveč se iz nje napajale in jo spodbujale. La lucha continua!

Dodatno

The post PREVARA V VENEZUELI: KAJ JE NA KOCKI V BOLIVARSKI REPUBLIKI? first appeared on Rdeča Pesa.