Pred dnevi je na domači politični sceni veliko prahu dvignila odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da bo vsak bodoči prvošolec ob začetku osnovnošolskega izobraževanja prejel izvod ustave. Sledili so odzivi z vseh strani in vnel se je pravi kulturni boj okoli vprašanja, ali je taka odločitev primerna ali ne. Kakor koli že – če k zadevi pristopimo čisto zdravorazumsko, potem se lahko resno vprašamo o premišljenosti takšne odločitve. Ali je res smiselno podeljevati ustavo otrokom, ki sploh še ne znajo brati? Vse skupaj deluje kot cenena piarovska poteza.

Ob tem pa se zastavljajo tudi nekatera pomembna vprašanja. Kot smo slišali v teh dneh, se šolniki trenutno ukvarjajo s tem, kje dobiti učitelje, ki bodo otroke naučili brati, da bodo lahko brali ustavo. Namesto nesmiselnega deljenja ustav bi morali pristojni pozornost usmeriti na probleme, ki že dalj časa pestijo slovensko šolstvo.

Eden od teh problemov je kritično pomanjkanje kadra. V Sloveniji se šole soočajo z alarmantnim pomanjkanjem približno 4000 vzgojiteljev in učiteljev. Primanjkuje predvsem učiteljev naravoslovnih predmetov (matematika, fizika, tehnika) in visokošolskih učiteljev. Razloge za pomanjkanje gre iskati predvsem v tem, da se visoko izobraženi kader raje odloča za bolje plačana delovna mesta zunaj šolstva, poleg tega pa je tu tudi staranje kadra in nižji delež mladih učiteljev, kar dolgoročno rezultira v kadrovskem primanjkljaju. Kako alarmantno je stanje, kaže podatek, da v nekaterih šolah zaposlujejo celo študente in študentke.

Učiteljski kader v neoliberalni družbi poleg primanjkovanja pestijo težave, povezane s slabimi delovnimi pogoji, nizkim plačilom, nezadostno avtonomijo in izključenostjo iz izobraževalnih politik ter pomanjkanjem nadzora nad vstopom v poklic. Tu so tudi težave, povezane z okrevanjem šolstva po pandemiji, digitalnimi tehnologijami, nizko pozornostjo učencev in nasiljem. 

Težav pa ne občutijo samo učitelji. Stroški za šolske potrebščine (ki jih otroci bolj potrebujejo kot ustave) so vse višji in nekateri si jih le stežka privoščijo (strošek šolskih potrebščin lahko hitro doseže 300 evrov na otroka). Otroci so namesto kritičnega razmišljanja, ki se vse bolj umika v imenu strokovnosti in »nepolitičnosti«, deležni vsiljevanja umetne inteligence,»podjetniških kompetenc« in militarne ideologije. Šola namreč, kot vemo, deluje kot vodilni ideološki aparat države.

Sedanje ministrstvo denar raje namenja kupovanju in deljenju ustav, medtem ko nekatere šole nimajo ustrezno opremljenih učilnic, telovadnic, fizično razpadajo, vzgojiteljice (in otroci) se v vrtcih dobesedno kuhajo od vročine, številni otroci oziroma njihove družine pa nimajo sredstev za osnovne šolske potrebščine. Skrajni čas je, da od odločevalcev zahtevamo šolsko politiko s konkretnimi ukrepi in izboljšavami.

The post NAMESTO PIAROVSKEGA DELJENJA USTAV – BOLJŠE POGOJE ZA UČENCE IN UČITELJE first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

“Dejstvo je, da smo premalo sredstev namenjali varnosti, obrambi in odpornosti.” – novi minister za obrambo, Borut Sajovic.

Kot kaže spodnja grafika, je skupni proračun obrambnega ministrstva  v letih 2020 – 2023 znašal 3002 milijona evrov, medtem, ko so vsi javni izdatki za predšolsko vzgojo in izobraževanje v enakem obdobju znašali zgolj 1920 milijonov evrov. Za stroje smrti in uničevanja v treh letih več kot tri milijarde evrov, za celoten javni sistem jasli in vrtcev, ki ga dnevno obiskuje več kot 83 tisoč otrok, v njem pa dela okoli 15 tisoč delavk in delavcev, pa manj kot dve milijardi evrov!

Družbene prioritete vseh slovenskih vlad, od konservativnih do liberalnih, so jasne. Zmeraj več za raketne sisteme, helikopterje in oklepnike, zmeraj manj za igrala, knjige in boljše delovne pogoje znotraj javnih storitev. 

* Minister se je sicer referiral na obdobje prejšnjih vlad, vendar velja vseeno zapisati, da se bodo sredstva ministrstva za obrambo v letih 2024 in 2025 še znatno povečala. Leta 2024 je zanj namenjeno 1018 milijonov evrov, leta 2025 pa 1226 milijonov evrov.

The post TRI MILIJARDE ZA VOJSKO, NITI DVE ZA VRTCE IN JASLI first appeared on Rdeča Pesa.