V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenija naj se takoj pridruži tožbi Republike Južne Afrike (JAR) zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, pozivajo nevladne organizacije v javnem pismu, ki so ga naslovili na Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) in Vlado RS. 

Civilna družba že skoraj dve leti poziva, naj se Slovenija pridruži tožbi JAR. V tem času smo slišali že veliko izgovorov tako MZEZ kakor tudi Vlade RS, zakaj še ni (bil) pravi čas, da bi to naredili. Zadnji izgovor je bil, da imamo čas do 28. januarja 2026, in da so predstavniki Slovenije temu naklonjeni. Januarski datum se nezadržno približuje, genocid v Gazi pa se nadaljuje kljub domnevno sklenjenemu “premirju”, kar ugotavljajo mednarodnopravni strokovnjaki in mednarodne organizacije za človekove pravice. Grozovito se stopnjujejo tudi izraelske kršitve mednarodnega prava na Zahodnem bregu.

Slovenija mora preiti od simboličnih besed h konkretnemu upoštevanju mednarodnega prava in se takoj pridružiti tožbi zaradi izraelskih kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pred Meddržavnim sodiščem!

Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in ministrici za zunanje in evropske zadeve Tanji Fajon je civilna družba že maja 2025 predala 5.285 podpisov peticije,  ki je zahtevala pridružitev tožbi. Slovenski javnosti je tako v interesu, da Vlada RS stori ta korak. “Približujejo se parlamentarne volitve in pokončen ter konkreten ukrep vlade Republike Slovenije v podporo pravičnosti, spoštovanja mednarodnega prava, za preprečevanje nekaznovanosti in v podporo Palestini bo nedvomno vplival na odločitve volivk in volivcev, kar smo videli tudi že ob volitvah v nekaterih drugih državah,” so še sklenili. Pozivu se pridružuje tudi naše uredništvo. 

The post SLOVENIJA SE ŠE VEDNO NI PRIDRUŽILA TOŽBI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE! ROBI, TANJA, KAJ ČAKATA?! first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.

Z zgornjimi besedami sta Zarah Sultana in Jeremy Corbyn napovedala ustanovitev nove leve politične stranke v Veliki Britaniji. V zgolj desetih dneh je svojo pripravljenost, da skupaj oblikujejo novo politično organizacijo, izkazalo več kot 655 tisoč ljudi. Ta številka presega skupno članstvo treh največjih britanskih parlamentarnih strank. Jasno je torej, da je pobuda naletela na plodna tla – prepredena z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi neenakostmi ter vse večjo nedemokratičnostjo političnih režimov v kapitalizmu.

Stranka, ki še nima uradnega imena in jasno zapisanega programa, se bo sodeč po napovedih zavzemala za (re)nacionalizacijo nekaterih ključnih storitev in industrij (železnice, pošta, oskrba z vodo in elektriko), obsežno gradnjo javnih stanovanj in višanje davkov za kapital ter za tiste z najvišjimi dohodki. Osnovni program zveni precej podobno kot manifest Laburistične stranke za volitve leta 2017, ko je na njenem čelu stal prav Corbyn. 

Gre za politike, ki nedvomno prinašajo koristi delovnim ljudem in pomembne sektorje gospodarstva jemljejo iz rok zasebnega kapitala. Napačno bi se bilo slepiti, da gre za socialistične politike, ki merijo na temeljno preobrazbo lastninskih in produkcijskih razmerij ter preko tega radikalno družbeno spremembo. Odpira pa tovrstno politično organiziranje prostor za rast in širjenje tudi takšnih idej, ki v sebi nosijo revolucionarno perspektivo. 

Sultana in Corbyn sta ustanovitev stranke napovedala v času, ko so se etablirane politične stranke znašle v globoki krizi. Mnoge od njih v Veliki Britaniji in drugod po Evropi preživljajo svoje zadnje ure na političnem prizorišču. Njihovo članstvo drastično upada (leta 1983 je bilo v Veliki Britaniji vanje včlanjenih 6,7 milijona ljudi, danes je ta številka padla na 882 tisoč ljudi), njihovi volilni rezultati so vse skromnejši (leta 1992 je za konservativce in Laburiste skupno glasovalo 25,6 miljona ljudi, lani še zgolj 16,5 milijona ljudi), prezir, ki ga do njih kažejo delovni ljudje, pa je vse večji. 

Omenjeno krizo pridoma izkoriščajo skrajno nazadnjaške politične sile, kakršna je v britanskem kontekstu Reform UK. Te za razliko od etabliranih, osrednjih sil skrajnega centra, priznavajo nekatere posledice splošne krize sodobnega kapitalizma (npr. siromašenje javnih storitev), vendar vzroke zanje iščejo v najbolj revnih in izkoriščanih delih prebivalstva. Uveljavljanje njihovih politik pa bi sedanjo socialno in okoljsko krizo zgolj še znatno zaostrilo, kar bi imelo izrazito negativne posledice za delovne ljudi. 

Poskus izgradnje množične in demokratične politične organizacije ponuja priložnost, da prostor poln upravičenega nezadovoljstva, jeze in prezira do vladajočih zasedejo napredne ideje in prakse. Prav navedena “demokratičnost” je tukaj osrednjega pomena. Uspešnost celotnega projekta je namreč v veliki meri odvisna od tega, če se bo ustanoviteljicam in ustanoviteljem uspelo izogniti vzpostavitvi notranjega kartelnega, nedemokratičnega organiziranja in odločanja. Te, skupaj z ostalimi stvarmi, privedejo do tega, da stranka postane zgolj nekoliko bolj leva verzija izpetih meščanskih, v parlamentarne procedure potopljenih, socialdemokratskih strank. Klasičen primer tega lahko spremljamo v Sloveniji. 

Vsekakor množična mobilizacija ob začetku ustanavljanja stranke kaže na potencial za tovrstno napredno politično organiziranje. Dobršen del masovnosti je mogoče pripisati trdnim vezem, ki so se med številnimi ljudmi, sindikati in kolektivi stkale v okviru boja za svobodno Palestino, katerega učinki so vidni na vsakodnevni ravni. Prav takšno organiziranje, katerega fokus je na delovnih mestih, ulicah, predavalnicah in tribunah je najboljše vodilo za napredno politično delo. Naj si bo to v Veliki Britaniji, Sloveniji ali drugod po svetu.

The post “OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA” first appeared on Rdeča Pesa.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

Da pri tej vladi obstajajo močni apetiti po aktivaciji t.i. spečega kapitala oz. prihrankov ljudi, je več kot jasno. Kapitalske elite si želijo, da bi upokojenci za svojo starost varčevali pri njih, oni pa bi ta sredstva plemenitili na kapitalskih trgih. Omenja se “naložbena politika življenjskega cikla” in domnevne pomanjkljivosti na tem področju. Dejstvo je, da vsaka krepitev drugega stebra pomeni erozijo prvega, ki vendarle še vedno vsebuje nekatere elemente solidarnosti. Podobno kot koncesije v zdravstvu, drugi steber na področju pokojninskega zavarovanja pomeni rušenje temeljnega sistema. V izhodiščih sta najbolj skrb vzbujajoči trditvi o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o avtomatični vključitvi posameznikov v drugi steber, ter izjava, da bi bilo to smiselno urejati v posebnem zakonu. Avtomatična vključitev na dolgi rok pomeni erozijo prvega stebra, urejanje v posebnem zakonu, pa da slutiti, da bi si kapitalske elite, ki so po pravilu bolj povezane s tistimi, ki vodijo finančni resor, dobile lažji dostop do “urejanja” tega sistema. 

Varčevanje za starost pomeni večjo bedo za večino ljudi. Na boljšem so povečini izključno tisti, ki imajo že v času delovne aktivnosti nadpovprečne dohodke. V času finančne krize 2008 – 2009 so delavci v ZDA, ki so sami varčevali za pokojnine, izgubili v povprečju 40% svojih naložb oziroma prihrankov. Za tiste, ki so bili blizu upokojitvi, je to seveda pomenilo katastrofo in revščino. 

Vlada pa v izhodiščih glede drugega stebra poudarja, da “njegov razvoj nikakor ne sme iti na račun slabitve prvega stebra.”, kar je izredno cinično. Kot lepo vidimo na primeru zdravstva, se dodatna zavarovanja širijo prav takrat, ko osnovno ne zagotavlja več dostopa do obravnave.

Zadnji del o zgrešeni pokojninski politiki vas čaka že naslednjo sredo. Se beremo!

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 5. DEL:  DODATNO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

“Dejstvo je, da smo premalo sredstev namenjali varnosti, obrambi in odpornosti.” – novi minister za obrambo, Borut Sajovic.

Kot kaže spodnja grafika, je skupni proračun obrambnega ministrstva  v letih 2020 – 2023 znašal 3002 milijona evrov, medtem, ko so vsi javni izdatki za predšolsko vzgojo in izobraževanje v enakem obdobju znašali zgolj 1920 milijonov evrov. Za stroje smrti in uničevanja v treh letih več kot tri milijarde evrov, za celoten javni sistem jasli in vrtcev, ki ga dnevno obiskuje več kot 83 tisoč otrok, v njem pa dela okoli 15 tisoč delavk in delavcev, pa manj kot dve milijardi evrov!

Družbene prioritete vseh slovenskih vlad, od konservativnih do liberalnih, so jasne. Zmeraj več za raketne sisteme, helikopterje in oklepnike, zmeraj manj za igrala, knjige in boljše delovne pogoje znotraj javnih storitev. 

* Minister se je sicer referiral na obdobje prejšnjih vlad, vendar velja vseeno zapisati, da se bodo sredstva ministrstva za obrambo v letih 2024 in 2025 še znatno povečala. Leta 2024 je zanj namenjeno 1018 milijonov evrov, leta 2025 pa 1226 milijonov evrov.

The post TRI MILIJARDE ZA VOJSKO, NITI DVE ZA VRTCE IN JASLI first appeared on Rdeča Pesa.