Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)

Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.

Pa ne že spet!

Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.

Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.

Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.

Srce se mu ustavi.

Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.

Sam sem in majhen sem.

Ampak … Če dobro pomislim …

Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.

Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.

To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.

Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.

Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.

Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!

Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:

Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.

Zgodbe še ni konec, šele začela se je.

Turizem nenehno potrebuje nove premisleke in si izmišlja nove koncepte. Kar je še pred desetletjem veljalo kot smiselno, dobro in vznemirljivo, danes ni več aktualno. Čeprav so strokovnjaki v epidemiji napovedovali vsaj triletno okrevanje panoge, bo najverjetneje v Ljubljani že letos turistični obisk skoraj dosegel tistega iz 2019. Zdi se, da več ko se globalno govori o trajnostnem turizmu in zelenih destinacijah, slabša je kakovost vode in zraka, večji hrup in manjša biodiverziteta.

V Strategiji razvoja 2021–2027 turistične destinacije Ljubljana in Ljubljanske regije je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost (1). Že naslov županovega predgovora v strategiji je_ »Trajnost, marljivost in inovativnost, to je Ljubljana«, v nadaljevanju pa poudarja, da je vizija Mestne občine Ljubljana (MOL) trajnostni razvoj, v katerem je v ospredju sožitje med skrbjo za naravo in urbanim življenjem. Direktorica Turizma Ljubljana v svojem nagovoru nadaljuje, da pri njihovem delu ostaja ključna skrb za _trajnost, saj se tudi s to strategijo mesto zavezuje k trajnostnemu modelu načrtovanja in implementiranja. V strategiji so vključeni podatki, ki kažejo, da je od leta 2014 do 2019 v občini zabeležena 14-odstotna rast nočitev, uspeh pa je pripisan izboljšanemu vodenju destinacije, splošnemu trendu rasti tržišča in ciljani promociji na mednarodnih trgih, zlasti zaradi številnih nagrad na področjih trajnosti in digitalizacije. V posebnem poglavju Trajnost je izpostavljeno, da je Ljubljana ena vodilnih destinacij na svetu na področju trajnostnega turizma in življenjskega sloga, v nadaljevanju pa so zapisana nekatera dejstva, ki kažejo, da situacija ni najlepša. Kot grožnjo netrajnostnemu delovanju se v strategiji izpostavlja »porast kakovostno nereguliranih zasebnih namestitev«, obenem pa je izpostavljeno, da sta kljub po njihovih besedah visokemu porastu nočitev in obiskov turistična ponudba in povpraševanje še vedno na nizki ravni, kar omogoča prostor za nadaljnjo rast. Obenem kot problematiko opredeljujejo, da se je ob določenih dnevih pojavila slabša kakovost zraka in visoka koncentracija prometa ter da turizem deloma vpliva na oba indikatorja. Turisti so v anketi zadovoljstva kot težavo izpostavili prenatrpanost, prebivalci pa višje cene kot posledico turizma. Izsledke so na Turizmu Ljubljana primerjali z raziskavo trajnostnega razvoja turizma 2016 in vse ocenjene vrednosti pozitivnih vplivov turizma v vseh kategorijah so v zadnjem merjenju nižje kot leta 2016. Večkrat je v strategiji omenjena trajnost povsem brez argumentacije, kot na primer: »Pristna trajnost. V Ljubljani obstaja visoka stopnja skladnosti med vizijo mestne uprave in meščani, ki si želijo Ljubljano pozicionirati kot vodilno destinacijo trajnostnega razvoja v svetu. Tako lokalni prebivalci kot podjetja se držijo načel trajnosti, kar se vidi na vsakem koraku. Ljubljana pomeni trajnost. Ljubljana pomeni trajnost!«

No, pa poglejmo, kaj pomeni trajnost. Pojem se je začel uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na paradoks teorije in prakse gospodarske rasti v svetu z omejenimi viri, desetletje kasneje pa je bilo opredelitev trajnosti že več kot sto. Danes je prevladujoča opredelitev Brutlandove komisije, ki ni izšla iz ur okoljevarstvenih gibanj, ampak je ravno nasprotno, politični kompromis med rastjo in okoljsko vzdržnostjo: »Trajnostni razvoj je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.«(2) Zato ni čudno, da kljub več kot trem desetletjem populariziranja termina trajnostnega razvoja rezultati niso vidni. Slovenci s trenutnim standardom za zadovoljitev svojih potreb na leto potrošimo trikrat več virov, kot bi jih smeli. Nezadostna opredelitev, kaj potrebe so in ali trajnostna usmeritev zahteva tudi določena odrekanja ugodnostim življenjskega stila, ter nejasna opredeljenost časovnih intervalov, kdaj se morajo spremembe zgoditi, so samo najbolj očitni problemi dominantnih trajnostnih konceptov. Zato se tako kot v številnih drugih panogah tudi v turističnem sektorju trajnost večinoma tolmači predvsem v smeri učinkovitosti namesto zadostnosti.

V aktualni turistični strategiji Ljubljane je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost. A več ko se govori o trajnostnem turizmu, slabša je kakovost vode in zraka, večji je hrup in manjša biodiverziteta. Največji turistični ogljični odtis povzroča tip transporta turistov na in z destinacije ter način bivanja gostov. In tukaj ljubljanski turizem povsem odpove. Dostopni podatki kažejo, da polovica vseh turistov k nam pripotuje z letalom, v ponudbi Turizma Ljubljana pa ima zgolj 4,5 odstotka nastanitev pridobljene eko certifikate. Številne trajnostne turistične nagrade MOL-a so torej le odlična marketinška poteza za privabljanje še večjega števila gostov v že tako prenatrpano mesto, z resnično okoljsko skrbjo pa nimajo prav nič skupnega.

Največji okoljski pritisk povzroča način prihoda in odhoda turistov na destinacijo, saj je transport krivec za največje emisije turističnega gospodarstva, pomembna pa sta tudi dolžina in način bivanja gostov. Trajnostne destinacije se zato osredotočajo na bližnje goste in iščejo različne načine, da jih nagrajujejo za uporabo javnega prevoza. Edini dostopen vir podatkov za Ljubljano o načinu prihodov na destinacijo je anketa med turisti, ki jo je Statistični urad izvedel leta 2019 (3). Podatki kažejo izjemno netrajnostno transportno sliko. V poletju 2019 jih je v Ljubljano kar 47,5 odstotka priletelo z letalom, nadaljnjih 44,9 % odstotka pa je prispelo z avtomobilom, kombijem ali motorjem. Zgolj 7,6 odstotka prihodov v prestolnico je bilo bolj trajnostno mobilnih, torej so turisti prispeli z avtobusi ali vlaki. Postojna je edina slovenska občina, ki je analizirala ogljični odtis turistov, in izračuni kažejo, da čeprav v Postojno pride le 7 odstotkov obiskovalcev z letalom, ti prispevajo kar 55 odstotkov vsega turističnega ogljičnega odtisa (4). Ugotovili so tudi, da domači gosti prispevajo kar 18-krat manj emisij kot tuji obiskovalci, Ljubljana je imela poleti 2022 zgolj 5,4 odstotka domačih gostov ter v enakem obdobju med tujimi gosti 14,4 odstotka turistov z drugih kontinentov (5). MOL mora torej v želji biti resnično trajnostna destinacija izračunati svoj turistični ogljični odtis, glede na strukturo gostov in načinov njihovega transporta pa bi bila najverjetneje ogljična slika slabša od postojnske.

Trajnostne destinacije težijo k obvladovanju števila gostov in podaljševanju njihovega časa bivanja. S tem se zmanjšuje transportni pritisk na destinacijo in številčna preobremenjenost turističnih točk. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je Ljubljano obiskalo 725.304 gostov, čas bivanja pa je bil kratek, v povprečju 2,1 noči (6). Barcelona je ena izmed turistično najbolj obremenjenih evropskih destinacij, kjer se aktivno iščejo načini, kako zmanjševati število turistov, ne le zaradi upora prebivalcev, ampak tudi z namenom omejevanja okoljske škode. Leta 2019 je Barcelono obiskalo 8,520.417 turistov, v Ljubljano pa je v istem letu prispelo 1,424.378 gostov (7, 8). Da je turistični pritisk na Ljubljano najverjetneje prevelik, priča enostaven izračun, da je Barcelono leta 2019 obiskalo 5,3-krat več gostov, kot je prebivalcev, Ljubljano pa zgolj malenkost manj, 4,9-krat več turistov. Dodaten problem ljubljanskega turizma so netrajnostne namestitve. Na spletnem mestu Turizma Ljubljana je obiskovalcem predstavljenih 155 različnih nastanitev (hotelov, hostlov, penzionov in gostišč, apartmajev in sob, kampov in glampingov ter turističnih kmetij), med katerimi lahko naredimo izbor tistih, ki imajo mednarodne eko certifikate (9). Med vsemi ponujenimi namestitvami je v ljubljanski regiji zgolj sedem oziroma 4,5 odstotka eko certificiranih namestitvenih objektov. V regiji imamo samo še tri trajnostne nastanitve, med njimi eno turistično kmetijo in dva apartmaja. Najnovejša petzvezdična hotela v Ljubljani, s skupno 519 sobami, v svojih spletnih predstavitvah ne izpostavljata nobene okoljske aktivnosti, izpostavljata pa nadstandardne kvadrature in številne luksuzne storitve z vprašljivim ogljičnim odtisom. Občina se rada pohvali, da imamo najvišji delež ločevanja odpadkov na ravni gospodinjstev v Evropski uniji, Statistični urad pa ima zbrane podatke, da se je v Ljubljani leta 2021 v smetnjakih nabralo za 414 kilogramov smeti na prebivalca, kar je 49 kilogramov več kot slovensko povprečje (10). Seveda presežka količine odpadkov ne moremo zgolj pripisati intenzivni turistitifikaciji, saj so v mestu tudi številne druge dejavnosti, ki prispevajo k večji količini odpadkov. Medsebojna primerjava občin pa pokaže, da imajo vse pomembnejše turistične občine v Sloveniji (Bled, Bohinj, Kobarid, Brda, Tolmin in Piran) nadpovprečno število kilogramov smeti na prebivalca – izjema je le Kranjska Gora.

Ljubljana je prejemnica naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, nosilka znaka Slovenia Green Platinum, že osemkrat se je uvrstila med TOP 100 Sustainable Destination (100 najtrajnejših destinacij) in prejela nagrado WTM Responsible Tourism Award 2017 (za odgovoren turizem); v 2021 je bila nagrajena z Green Destinations Story Awards, po izboru Lonely Planet je bila uvrščena na seznam osmih najbolj trajnostnih mest na svetu in v okviru izbora Evropska prestolnica pametnega turizma je prejela nagrado na področju trajnostnega turizma (11). Dejstvo je, da ima Ljubljana naravne danosti, ki jih ima redko katera svetovna prestolnica, gozdne površine na dosegu roke praktično kjer koli v mestu in skorajda idealne pogoje za kolesarjenje, zato število nagrad navkljub slabi kakovosti zraka in onesnaženosti reke ne preseneča. Vseeno pa se zdi, da so ta priznanja bolj kot kar koli drugega marketinška poteza turistične panoge za privabljanje še več in več obiskovalcev, saj se najvišje nagrade podeljujejo navkljub temu, da destinacija ne rešuje ključnih problemov turistične dejavnosti, torej netrajnostnega transporta prihodov in odhodov ter netrajnostnih namestitev, ki prispevajo levji delež ogljičnih izpustov.

Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.