Tole besedilo je politično nekorektno do lastnih zaveznikov – someščanov. Ne ponuja jim tolažbe, ne ponuja katarze in bralcu ter bralki ne dovoljuje, da se počutita »pametno in kul«. V najboljšem primeru ju prisili, da se vprašata, ali sta morda prav onadva tista, ki blokirata zadnji del avtobusa.

»Volitve lahko izgubim le, če me ujamejo v postelji z živim fantom ali mrtvim dekletom,« je nekoč dejal guverner Louisiane Edwin Edwards, citiral pa ga je novinar Dražen Lalić za Slobodno Dalmacijo. Lalić je s tem poskušal ponazoriti, da je bil guverner tako priljubljen, da so ga v obdobju od začetka sedemdesetih let do sredine devetdesetih celo štirikrat izvolili na funkcijo. Zmagal je na 24 volitvah od skupno 25, na katerih je sodeloval. Podobno, navaja Lalić, je tudi zagrebški Milan Bandić nekoč zatrdil: »V Zagrebu sploh nimam nasprotnika. Jaz sem, tako kot Mesić, svoj največji nasprotnik.« Sklep novinarja je bil, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja. No, in mi imamo Jankovića.

Industrijske cone – odlagališča delavskega razreda

Bil je 17. julij 2025, ko je budilka zazvonila v zoro ob petih, kot da prinaša vznemirljivo pot na letališče, nato pa na dopust. A v bistvu je potekala ena najgrozljivejših sodobnih tragedij, povzeta z dilemo: očistiti tuj drek ali scati čezenj? To vprašanje se je izkazalo za ključno, ne samo glede mojega življenja, temveč kot ključno vprašanje naše mestne politike, obenem pa tudi kot ključna dilema družbe za vnaprej. Naj pojasnim: vprašanje pobiranja tujega dreka je namreč lakmusov papir za teorije o »skupnem dobrem« na ravni vsakdanjega življenja. 

Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine.

Pri meni se je to vprašanje dobesedno postavilo tisto jutro 17. julija, ko sem po utišanju budilke vstal za v službo. Šel sem na WC in ugotovil, da je cimra, s katero moram živeti (verjemite, tu ni nobene »skupnosti«), spet pustila umazano školjko. Po navadi samodejno počistim, a tokrat se mi je vse skupaj prvič zazdelo ne kot vprašanje oikosa oziroma skupne ekonomije in »oiko-nomije« (življenjskega prostora, skupne ekologije), ampak kot politično vprašanje. To dilemo sem sicer imel že prej, ko sem bil v neki kafani z družbo, šel na WC in ugotovil, da je tam nekdo pustil svoje blato neočiščeno. Vprašanje je: ali počistim (in sem potihoma ponižan, ker sem primoran nič kriv in nič dolžan čistiti tuji drek) ali pa ga nonšalantno pustim in se poščijem čezenj. Ker ga moj curek ne bo nujno spral, tvegam, da tisti, ki pride za mano (po možnosti kdo iz moje družbe), pomisli, da je posrano moje. Torej prijatelj me bo potencialno videl v luči usranega človeka. Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine. 

Na srečo se nimam več časa obremenjevati s temi nelagodnimi temami. Zazdi se mi, da žal kar nekaj ljudi, ki so politično opredeljeni za skupnost in družbenost, pravzaprav ne puca blata v skupnih stanovanjih. Umijem si roke. S police po vrstnem redu zgrabim prehranska dopolnila, med katerimi kraljuje vitamin D, življenjsko pomemben za ljudi, ki sonca ne vidijo. Tudi danes je – ravno pred tremi minutami namreč – sonce naenkrat poniknilo in ugotovil sem, da se je zaradi napovedanega dežja treba obleči v več variacij plastike. Ura je že skoraj šest. Premešam in precedim kefir. Na hitro ga posrkam, nalijem mleko, dam v hladilnik. Preverim, ali sem izklopil plin. So okna zaprta? Cimra jih pozablja odprta. Dež bo. Zalijem rože v dnevni. Plastenke bom napolnil potem, zdaj se že mudi. Dobro, da nimam otrok povrhu vsega. Stečem po stopnicah, da ujamem prvi jutranji avtobus do »moje omiljene« industrijske cone Šiška. Prvi avtobusi zjutraj začnejo redno voziti šele tik pred šesto. Tistih dveh, ki se po cesti mečkata med peto in šesto zjutraj, sploh ne omenjam, ker glavnina folka na šiht štarta tako kot jaz – okoli šestih ali sedmih. Helem – nejse, bus pride. Vmes namesto dežja rata sopara. Dihamo na škrge, ker »so ob tej uri vsi navalili na isti bus«. V teoriji bus potrebuje do Šiške pol ure – če ni gužve. V praksi vožnja traja dlje. Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Ob tem na avtobusu kot vedno nekdo smrdi, nekdo je bolan, nekdo preznojen, nekdo ima dojenčka, nekomu je slabo, vse nas grabi spanec, jeza ali panični napad – zmanjkuje zraka. Edino študenti se imajo fajn, ker se vsaj pogovarjajo med sabo ali gledajo v telefone. Neredko je takšna gneča, da se ne moremo nikjer držati in nobena plastična ročka pri tem ne pomaga: stojimo stisnjeni drug ob drugem kot sardine, amortiziramo se med sabo kot pravi soborci – ali vsaj kot trupla, ki jih objameš, da te zaščitijo pred metki. V takšni gneči niti študenti ne morejo iz žepa potegniti telefona. Ni nam pomoči. Nekdo mi diha za ovratnik. Ob tej uri drugega avtobusa, ki gre v to smer – ni. In tudi če bi bil, so jutranje gužve takšne, da bi nas vsekakor ista gneča dočakala tudi kasneje, okrog sedmih, osmih. Na nekaterih progah ni veliko bolje niti okoli enajstih ali enih. Takrat so gor še turisti, študenti in preostali penziči. Potnik ne more niti skozi okno z’jat, če ne zaradi gužve, pa zaradi reklam, razpostlanih po oknih avtobusa. No, zato pa gledamo ljudem v zatilje, pas, plešo, trajno. Na reklamnem panoju na avtobusu se vrtijo horoskop in reklame za MOL.

Sprašujem se, kakšen dan bo danes na šihtu. Četudi je poletje, zna biti gužva. Pogledam na reklamni pano, ali je povrhu še polna luna. Da vem, ali naj se pripravim na kolektivno norost. Zadnjič se je omarica sesula nekje v Mariboru, to imaš takoj pol mesta brez interneta. Pa probaj ti osem ur na dan opravičevati izpad interneta jeznim Štajercem. Eden se dere, da ima firmo in rabi »takoj zdaj včeraj«, drugi je jezen in gluh, tretji bi me rad tepel in nastavljal bombe, četrti sprašuje, kdo je moj šef, zanima jih tudi, ali sem zaposlen ali »študent«, zakaj nič ne delam in ali bi letel s šihta. Vsi se derejo v slušalko, odložiti seveda ne smem, pa tudi ne bi, ker kljub grožnjam imajo prav – firma špara pri kakovosti materiala in škart roba ne dela najbolje. Obenem moram biti prijazen, saj šefica prisluškuje telefonom: njena naloga je, da ocenjuje »kvaliteto klica«, koliko smo dejansko prijazni. Komolec mi visi z oranžnega kjubikla, nad glavo mi blešči ekran z rdečo številko 467 – toliko ljudi čaka na liniji. Večina čaka zato, da mi jebe mater, nekateri pa še očeta, boga in psa. Presune me šofer, ko vidno nervozen ostro ustavi na postaji. Komaj čakam na svojo postajo. Ker ne morem gledati skozi okno, se zanašam na izkušnjo, da se blizu industrijske cone avtobus izprazni, saj se folk vmes izkrcava. A neredko ob izstopu pogledam nazaj in ugotovim, da je avtobus dober del poti prefural zapolnjen samo v sprednjem delu. Folk sedi na notranji strani sedežev, namesto ob oknu, kjer je prazno, in potem moraš na kolenih prositi, da te spustijo ali se premaknejo. Ali pa imajo zraven sebe na sedežu torbice namesto ljudi ali pa stoje zapolnijo ves sprednji del busa, namesto da bi se pomikali nazaj. Najlažje je po vstopu na bus stati kot vkopan na istem mestu do konca lastne rute, ne da bi sodeloval pri praznjenju prostora za prihajajoče potnike – da ja ne bi pomagal s konstantnim tekočim pomikanjem proti koncu vozila pri sproščanju prostora za nove reveže, ki vstopajo. Najlažje je, skratka, gledati samo nase. 

Elem, izstopim in se namesto pod balijskim soncem znajdem pod sivim ljubljanskim nebom. Stojim na sivem betonu ulice, pred menoj pa siva stavba, sivi avti na parkirišču, od njih me loči le siva ograja. Na pritožbe o sivini mi kolegi mansplainajo, da so barve pač drage. Od kdaj je Slovenija tako revna? Glede na profite, ki jih dela firma, se čudim, zakaj je vse naokoli – zunaj in znotraj – togo. Četrto nadstropje, brez lifta, brez balkona, brez kuhinje. Zaposleni imamo na voljo le WC in en avtomat za plastični format kave, neke hladne sendviče z vsemi možnimi E-ji, seveda pa ne manjkajo niti gazirane pijače – ker če nas ni pobil panični napad na avtobusu, vojska E-jev, rak debelega črevesa zaradi sedenja ali jezna stranka z bombo – naj nas vsaj diabetes čim prej pokoplje. Nejse. Prilezem v četrti štuk in pogledam, kateri oranžni kjubikel je prost, ker to ni pisarna, ampak je konjušnica, kjer si vsak konj ob prihodu sam izbere plašnico, ki jo bo nadel na glavo. Logiram se s svojo številko in že me prestreže prvi klic. Moj rekord je 366 jeznih in semijeznih Slovencev in drugih ex-Yugovićev v enem samcatem deseturnem delovnem dnevu. Gužva na telefonu, gužva na avtobusu.

Fenomen razredne arogance

»Meh,« bi rekli ta pravi komunisti na omembo klicnega centra, »zakaj ne daš odpovedi, to je bullshit job.« E, jebiga. Celo prvo desetletje tega stoletja, ko je po svetu harala kriza zaradi nesposobnih bankirjev, sem prek zavoda hodil na vse mogoče delavnice za CV-je: kako napisati motivacijsko pismo, kako tipkati hitro, delati v Excelu, se pogovarjati s strankami, mediirati konflikte, hoditi po robu. Oddelal sem cel kup brezplačnih vajeništev, pripravništev, usposabljanj, hodil na vsa mogoča prostovoljstva, delal na črno, na sivo, začasno, čez mejo, pošiljal mejle in ostajal brez odgovorov. Čeprav, ko zdaj malo bolje pomislim, tudi ti, ki pravijo, da je moj šiht bulšiht, imajo, roko na srce, sami bullshit jobe. Razlika je edino v tem, da jaz zase vem, da sem konj s plašnicami. Tovariši skratka trdijo, da nisem delavski razred. OK. Pogledam skozi okno. Če me oči ne varajo, se je vreme polepšalo. Pavza! Poslovim se od stranke in ne vem, kaj naj prej: naj grem dol z liftom na zrak ali na WC? Jebiga, bolj se mudi na WC. Za pavzo za scanje imamo delavci določenih točno trikrat po pet minut, ki nam jih računalnik pridno odšteva. Skozi okno WC-ja vidim žarek sonca, a kaj, ko okna ne morem odpreti, ker so narejena tako, da se ne odpirajo. Če je vroče, imamo centralno klimo vklopljeno na 17–19 stopinj. Takrat obvezno zbolim. Enkrat sem staknil vnetje ledvic in skoraj krepnil na šihtu. Da so ledvice frka, sem dojel šele, ko sem skoraj ves visel s stola, polovica telesa se je naenkrat čisto ohladila, noge so se mi vlekle po tleh, spodnja čeljust se mi je tresla in nevidni nož me je zbadal v hrbet. Ta občutek me je kapituliral in katapultiral direkt na urgenco, kjer so me reševali ljudje ki, eto sreče, nimajo bulšihtov. 

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami … In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim.

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami, niti ekipe prekarcev brez bulšihtov, kako čakajo pred večno slabim WC-jem v SEM-u. In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim. Dan za dnem. Naš oddelek ne dela eno- ali dvoizmensko. Ne, mi vsak dan delamo drugače. Uradno je nekako takole, le da so ure vsak dan drugačne: ponedeljek 8–16, torek 12–20, sreda 9–17, četrtek 15–22, petek 8–16, sobota 10–18, nedelja 7–15; kakšen ponedeljek pade prosto, nato pa se zopet začne: torek 9–17, sreda 12–20 … Uradno naj bi bilo to to, ampak neuradno vsak dan delamo po devet, deset ali več ur, saj ob gužvah – ki jih imamo vsak dan – podaljšujemo za uro ali dve, in vedno je tako »pisano, dinamično in drugače«. »Zakaj si ne kuhaš doma?« sprašujejo prijateljice po telefonu. »Zakaj ne hodiš na tečaje?« predlaga frend in doda, naj si najdem boljši šiht, ne-bulšiht. »Zakaj se nikoli ne moremo videti?« sprašuje neka bejba na Tinderju. Nobeden izmed njih niti ne sluti, da še jaz sam pravzaprav ne vem, kdaj točno obstajam. To gotovo ni na tisti dan, ko sem »prost«, ker takrat, če ravno ne perem in čistim, hitim po nakupih, popravilih, na pošto, do staršev, pa še to čim prej poskusim priti domov, da se umijem in v miru vegetiram pred TV-jem. Ne, takrat ne obstajam. Mislim, da v svetu pravzaprav obstajam le v tistih trenutkih, ko stojim na avtobusni in čakam avtobus. Zdi se mi, da kot oseba obstajam samo takrat, ko berem reklame, horoskop in novice na reklamnem panoju na avtobusu. Ker edino takrat, in to le, če se dobro skoncentriram, imam lahko ta miselni prostor in svobodo, da se mi ni treba ukvarjati s tem, kaj vse mi je postoriti in kaj vse zamujam. Ko skočim na avtobus, lahko berem novico, o kateri imam lahko neko mnenje, ki nima zveze z menoj in mojim lastnim preživetjem. Takrat lahko doživim tisti neverjetni luksuz – da obstajam v javnosti, ki se me ne tiče. 

Pešec zunaj cone »pisanih klopc«

E, najboljše pa je, ko delam do 22. ure. Še posebej, ko je zunaj zima in sneg, zadnji bus pa je že odpeljal. Včasih obetavno piše, da bo prišel, pa vsi vemo, da ne bo. In potem se jaz in nekaj Indijcev vračamo peš iz Industrijske cone Šiška po Celovški. Takrat med hojo imam tudi, eto, nekaj časa za razmišljanje. Indijci imajo manj časa za razmišljanje, zadnjič so povedali, da so bežali, ker jih je skupina skinov hotela pretepsti, ker so bili preveč Indijci, medtem ko so čakali avtobus. Tu je sicer malo nelagodno hoditi, kaj šele teči, saj je pločnik dostikrat širok komaj meter. Na eni strani bloki visijo ljudem nad glavo, na drugi pa avti šibajo mimo, sploh BMW-ji na kokainu. Policije ni nikjer, da bi jih pohapsila – ne nakokiranih voznikov in ne skinov. Kaj pa vem, verjetno so na južni meji, tam iščejo neke druge »indijce«. Kolega pravi, da policisti, kadrovsko podhranjeni, kot po navadi so, avtovoznike raje pustijo, da delajo, kar hočejo. Ne vem, ali je to res, gotovo pa je lažje – in dražje – kaznovati kolesarje, ki so dva poslovilna kraft pira presekali z rakijo. Kakorkoli. Na eni točki zavijem na Drenikovo. Tej soseski rečemo Bešiktaš – ljubkovalno označuje nedefinirano območje med Bežigradom in Šiško, ob enajstih zvečer nedosegljivo z avtobusi. Tam nekje se poslovim od Indijcev in ostanem sam samcat, osamljen pešec. Pozdravlja me edino mrtvilo betona. Ni ti to center, druže – ni dreves, rožic, ni klopc, ni pitnikov, kaj šele pajzlov al’ trgovinic. Bešiktaško mrtvilo motim le jaz, takole živ. Očitno so se na MOL-u že davno odločili, da se živi ljudje tu okoli ne gibljejo in da teh »živahnih« zadev ne rabijo. To niti ni cesta, to je tranzitna cona, tranzitirata pa izključno dve sorti jekla: avti in kolesa. Ekoutopija, poimenovana »kolesarsko mesto Ljubljana«, je kakopak zunaj središča distopija par excellence, ker kot kaže, prevlada mnenje (ne strokovna ocena), da kolesarji in »avtovozci« ne rabijo lepih cest – beton in asfalt jim zadoščata. Še najmanj jih zanima, ali je ob cesti drevored ali ne. Razen – razen, ko morajo poleti čakati v špici. E, takrat se avtovozci pizdijo, ker »ni sence nikjer«. Kolesarji pa so ponosni, cvetijo, še posebej, ko furajo mimo razgretega pleha čakajočih avtov ali ko pozimi vnovič biciklirajo po dežju in snegu. V vsem svojem ponosu in individualni svobodi pa ne skapirajo, da so:

 1. »obrezvezili« drugim zahteve po boljših možnostih organiziranega (skupnostnega, če želite) premikanja po mestu;

2. reproducirali stanje mestne politike, ki vožnjo z LPP-jem načrtno vzdržuje kot ponižujočo; 

3. »romantizirali« vožnjo s kolesom v nečloveških razmerah in s tem pridodali svoj žebelj v krsto (ne)dostojanstvenega javnega prevoza.

Najlažje je s kolesom iti v službo, če delaš v centru … manj pa, če delaš v BTC-ju ali kakšnem drugem skladišču na mestnem obrobju. Zato pa tudi med kolesarji ni slišati iskrenega priznanja, da jim je pravzaprav veliko bolj pod častjo, da bi se vozili z LPP-jem, kot jim je užitek kolesariti po dežju. Pri tem jim pomagajo tudi relikti »zelene« politike devetdesetih let: »bicikli so eko« – in meščanska vest lahko mirno spi. Tako so se svete krave ekologije in biciklizma razpasle po vsej Ljubljani, in medtem ko meščanska vest mirno spi, delavska vest sanja o avtobusih, ki prihajajo na tri minute. Drznejši med njimi sanjajo tudi o tramvajih, drevoredih in pisanih klopcah – tudi na Celovški cesti. 

Slaba prometna infrastruktura krade delavčev prosti čas!

Janković naj bi si bil blizu z Beogradom. Mafijsko mesto, kakršno je, je Beograd vseeno mesto, od katerega bi se lahko vsaj nekaj naučil. Tudi tam se sicer folk pritožuje zaradi slabega mestnega prevoza, a ko Srbi pridejo v Ljubljano, misleč, da je tu raj na zemlji, se prvih nekaj mesecev čudijo dvema stvarema: tržnice so drage, ne cenejše od trgovin, in mestni prevoz je zanič. V Beogradu namreč, kljub težavam, v večini širšega mestnega perimetra avtobusi prihajajo na vsake tri minute, imajo pa tudi šinobuse, minibuse in ekspresne buse. Beograd ima tudi redne nočne proge, ki vozijo na vsako uro, da lahko celo ob dveh zjutraj prideš kam, če že ne na zunanji rob predmestja. Jaz pa se ne morem iz Bešiktaša premakniti ob enih zjutraj, pa niti ob petih ne. Za konec tedna avtobusi vozijo na vsakih 48 ali 52 minut. Taksi stane preveč. Ne kolesarim, ker me boli kolk. Hočem avtobus, ki me vsaj približno premakne iz Bešiktaša – za konec tedna in med tednom ob dveh zjutraj. A je to preveč?

Posledica rednih premikov od točke A do točke B je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi ne zamuja. Ker če ne ujame tega busa, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut.

Posledica rednih (!) premikov od točke A do točke B, na primer od centra do Šiške, Rudnika ali Štepanjca, pa je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi NE ZAMUJA. Zakaj? Ker če ne ujame tega busa – ali je ta poln, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut. Namesto da bi bilo ob sobotah in nedeljah več avtobusov, da se gre folk obiskovat ali šopingirat, če želi, jih je še manj. To pomeni, da v eni uri ne moreš priti do centra, nekaj kupiti in iti takoj nazaj domov. Obsojen si, da (optimistično) porabiš tri ure, saj je od tega treba kar nekaj časa čakati na avtobus. Če prestopaš in vsak svoj avtobus čakaš 15 minut, je to v obeh smereh 60 minut čakanja. Zato se reveži tudi rinejo na tisti »prvi« bus, ki ga ujamejo – da pridejo pravočasno in čim prej. 

Na tej točki pa vsem pametnjakovićem hvala za nasvete v slogu »štartaj že prej«, da bi ujel PREJŠNJI bus. Če vam ni panike, da greste v službo 45 minut ali eno uro prej, samo zato, da bi za ziher ujeli avtobus, meni je. Obenem je v Ljubljani, ki je izjemno majhna, to popolnoma nesmiselno. Pametnjakovići se furajo z biciklom 25 minut ali z avtom deset minut skozi vse mesto, raja pa naj se v strahu pred zamudo najraje pelje na šiht kar tri ure prej. Zadeve spet ni tako težko razumeti – ljudje pač zamudijo bus: imajo zahtevnejše otroke, zbolijo, kaj pozabijo pa morajo nazaj po stopnicah, pucajo tuj drek v WC-školjki – in vsako od teh opravil postane visokorizično, ko moraš tempirati prihod na avtobus tako delikatno, kot da tempiraš bombo. Posledice so preprosto veliko hujše, če človek zamudi avtobus, ki pelje na vsakih 20, 40 ali 50 minut, kot če zamudi avtobus, ki pelje na tri minute. Težko je kolesarjem, županu in avtovoznikom razložiti to poletno avanturo, ta skok adrenalina in kortizola, ko moramo urnik natempirati z vsemi opravili in pred odhodom od doma lahko le upamo, da nas ne bo pritisnilo na WC. Na uro gledamo kot zmešani na vsake tri minute, lovimo ekvilibrij med idealno trajajočimi hišnimi opravili, ki bi jih lahko postorili v tem sklopu predbulšihtovskih, ekspresno minevajočih minut, nastresirani, da si ne smemo naložiti preveč ali predolgih opravkov, ker bo pač bus pobegnil in bomo zamudili na šiht ter za kazen podaljševali delo še dve uri. Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost. 

Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost.

Utrujen pridem domov in znova sklenem, da se kolesarjenje v Ljubljani pogosto prodaja kot etično dejanje, ki daje večvreden občutek nad potratnim avtoprevozom, v resnici pa je oblika razrednega distanciranja od vožnje z LPP-jem.

In nazadnje je bila na reklamnem panoju na avtobusu antireklama, kako se neka iniciativa Ljubljančanov bori za svoje parkirplac privilegije … »Namesto da bi se izborili za normalen javni prevoz,« pomislim, ker me prevzame resentiment. A kaj, ko je realnost takšna, da so busi Ljubljančanom pod častjo, Janković pa to dobro ve in se zato smehlja. Jaz pa … pa saj nimam nič proti avtom, niti kolesom, smara mi le moja razredna pozicija, za katero mi vsi svetujejo, naj jo »kamufliram« z nekimi delavnicami, CV-ji, prekarnimi šihti namesto bulšihtov, kolesi namesto javnega prevoza. Vse to pa mi govori le eno: da nihče pravzaprav noče spucati svojega dreka. Ob prihodu me cimra spomni, da bodo spet neki referendumi, ki jim niti slediti ne morem več, spet bodo kot nazadnje kolesarili v znak protesta. Jaz pa sem utrujen in grem spat. Pred spanjem me spreleti vprašanje, kdaj bodo kolesa (in avti, kar se mene tiče) zablokirali ceste – ne v protest, temveč v opomin na mrtev dostojanstven javni mestni prevoz – prvo žrtev »skupnostnega« v mestu, ki je padlo in se prepustilo duhu »kruha in iger«. Seveda je bil sklep novinarja, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja.

The post Ekskurz po delavski Ljubljani v prvi četrtini 21. stoletja: kako mestne prometne žile krvavijo »od spodaj« appeared first on Prelom.

Štepanjsko naselje je v zadnjih mesecih postalo eno ključnih prizorišč razprave o prihodnosti mestnega življenja v Ljubljani. Spor glede parkiranja, pobuda za referendum in vse večje nezadovoljstvo prebivalcev so pokazali, da ne gre le za parkirna mesta, temveč za širša vprašanja: kdo odloča o urbanem prostoru, kako se javni prostor oblikuje in kakšna je vloga skupnosti pri upravljanju mesta.

Kar 14.051 prebivalcev Ljubljane je podprlo pobudo za razpis referenduma o Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o urejanju prometa v MOL, ki ga je mestni svet sprejel 23. marca 2026. Ta odlok je s svojim 4. členom (Ureditev parkiranja v območju soseske) uvedel korenite spremembe dotedanje ureditve parkiranja v stanovanjskih soseskah. Celovite rešitve zagate s pomanjkanjem parkirišč za stanovalce sosesk odlok ni prinesel, posledice sprejetih sprememb pa v praksi pomenijo takojšnjo uvedbo parkirnih dovolilnic, namestitev parkomatov, odvoz napačno parkiranih avtomobilov in visoke denarne kazni.

Dvanajstega julija ne bomo odločali samo o ožjem referendumskem vprašanju; pokazali bomo, da želimo soodločati o spremembah, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje, in da želimo živeti v mestu, kjer se težave rešujejo, preden se uvajajo omejitve in kazni.

Kljub kasnejši pripravljenosti MOL, da odlok umakne, 12. julija referendum bo. To bo prvi občinski referendum v zgodovini Ljubljane, razpisan neposredno na pobudo občanov. Dvanajstega julija ne bomo odločali samo o ožjem referendumskem vprašanju; pokazali bomo, da želimo soodločati o spremembah, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje, in da želimo živeti v mestu, kjer se težave rešujejo, preden se uvajajo omejitve in kazni.

V četrtek, 7. maja 2026, je v Štepanjskem naselju v organizaciji Zavoda Co-Kreate in Iniciative za Štepanjsko naselje potekala javna tribuna o parkiranju, mobilnosti in pravici do mesta. Ob tem je bila med prebivalci naselja opravljena tudi kratka anketa, iz katere izhaja močan glas proti nadaljnji pozidavi in za nujno ureditev parkirnega kaosa. Izsledki ankete kažejo izjemno visoko stopnjo zaskrbljenosti za prihodnost Štepanjskega naselja, hkrati pa rišejo enotno vizijo: želja je ohraniti zeleno, odprto sosesko, zahtevana je sistemska rešitev parkirnega kaosa in krčenje javnih površin je odločno zavrnjeno.

Povzetek ugotovitev ankete, opravljene med prebivalci Štepanjskega naselja
V anketi so sodelovali izključno lokalni prebivalci s stalnim ali začasnim prebivališčem v Štepanjskem naselju, starostna sestava je bila raznolika (od 29 do 89 let), povprečna starost anketirancev pa 67 let. Gre za glas ljudi, ki so v tem naselju pognali korenine in jim je mar za kakovost bivanja.

1. Zaradi česa je Štepanjsko naselje privlačno? Zeleno okolje in mir!
Anketiranci so si edini – največja vrednota soseske so zelene površine, drevesa, odprt javni prostor in bližina narave (Golovec, Ljubljanica). Sosesko vidijo kot do družin prijazno, varno in mirno okolje z odlično lokacijo, ki pa jo nepremišljeni posegi v prostor močno ogrožajo.

2. Največje skrbi: parkirna stiska, betonizacija in izguba storitev
   Odgovori na vprašanje, kaj prebivalce najbolj moti in skrbi, so prinesli jasna opozorila mestni oblasti.

• Parkirni kaos in poslovne zlorabe javnih površin: kronično pomanjkanje parkirnih mest (PM) ostaja osrednja težava, saj prebivalci opozarjajo, da je zvečer v soseski nemogoče parkirati. Zmotno je prepričanje, da so za kaos kriva gospodinjstva z več avtomobili; anketa dokazuje, da ima velika večina stanovalcev v lasti le eno vozilo. Ker velika večina stanovalcev avto uporablja vsak dan za pot na delo ali po opravkih, se pritisk na mirujoči promet kritično stopnjuje popoldne in zvečer, ko se vsa ta vozila hkrati vrnejo v sosesko.
  Pri tem stanovalci opozarjajo, da se je po začasni odpravi plačljivega parkiranja v sosesko vrnil kaos, ki ga povzročajo “dodatni avtomobili” in obrtniška oziroma tovorna vozila. Omenjen je bil konkreten primer prebivalca, ki ima dejavnost oddajanja kombijev in te parkira na javnih parkiriščih soseske! Podjetja bi morala imeti najeta ali kupljena PM ob svojih poslovnih prostorih – soseska ne sme biti brezplačen poslovni poligon na račun stanovalcev.
• Parkiranje na zelenicah in intervencijskih poteh je nedopustno: z vrnitvijo kaosa se je ponovno pojavilo nesprejemljivo parkiranje povsod – na zelenih površinah, obračališčih ob blokih in intervencijskih poteh. Stanovalci opozarjajo: četudi se nekateri razburjajo, ima MOL na teh točkah vso pravico zaračunavati odvoz in izrekati kazni. Tukaj ne gre za boj proti občini, temveč za zagotavljanje varnosti in zaščito lastnega bivalnega okolja pred objestnimi posamezniki.
• Apetiti MOL in čezmerna pozidava: stanovalce zelo skrbijo namere občine, da bo privatizirala in krčila javni prostor. Čeprav se prebivalci strinjajo, da moramo v skupnosti počasi spremeniti mentaliteto glede trajnostne mobilnosti, avto za zdaj ostaja nujnost. Namesto nepotrebnega vlaganja v športne objekte (npr. plezalna stena) in hotele prebivalci zahtevajo gradnjo parkirne hiše, s katero bi trajno rešili stisko, ter zagotovitev pravice do vsaj enega PM na stanovanje.
• Slabo vzdrževanje in komunalni nered: posebej so bili omenjeni neurejeni otoki za smeti, neobrezana drevesa, zamašeni odtoki in slaba skrb javnega podjetja VOKA Snaga za javne površine. Prebivalcem se pri tem postavljajo ključna vprašanja o prihodnosti: zgolj vrnitev funkcionalnih zemljišč in parkirišč stanovalcem še ni končna rešitev. Nekdo bo moral te površine v prihodnje sistemsko vzdrževati, čistiti in plužiti. Ker danes ne moremo računati samo na prostovoljstvo (sodeluje peščica, parkirajo vsi, tisti, ki najbolj kršijo pravila, pa v akcijah ne sodelujejo), je to delo za strokovne službe. Ključno vprašanje, ki ostaja nerešeno, pa je: Čigav bo ta strošek?
• Izguba javnih storitev: soseska izgublja avtonomijo – prebivalci zelo pogrešajo banko, bankomat, splošne lokale in zdravstveni dom.

3. Promet in javni prevoz (LPP): veliko prostora za izboljšave
   Trenutno prometno ureditev prebivalci ocenjujejo kritično – večina jo vidi kot “niti dobro niti slabo” ali izrazito slabo.
   Čeprav si marsikdo želi pogosteje uporabljati javni prevoz (LPP), so trenutno ovire prevelike. Da bi avtobuse uporabljali pogosteje, prebivalci zahtevajo:

• ustreznejši vozni red, večjo frekvenco prog (avtobusi vozijo poredko) in ponovno uvedbo nočnih prog;
• hitrejše potovanje in ureditev rumenih pasov (zdaj potovanje iz Štepanjskega naselja do Šiške traja nesprejemljivih 90 minut!);
• boljše in neposredne povezave z drugimi mestnimi predeli (poudarjena potreba po boljši povezavi med kraki mesta, do BTC in delovnih mest).

4. Vizija javnega prostora: čist, zelen in varen
   Prebivalci si želijo javni prostor, ki bo dosledno vzdrževan in namenjen ljudem, ne pa kapitalu. Vizija soseske vključuje urejene ekološke otoke, več klopi, več cvetočih grmovnic, popravljen asfalt in večji nadzor nad večernim dogajanjem (vandalizem, hrup motorjev). Prostor mora ostati zelen, dostopen vsem in varen za pešce in kolesarje.
5. Aktivacija skupnosti: rekorden odziv za prihajajoči referendum!
   Rezultati, kar zadeva pripravljenost za akcijo, so izjemno spodbudni za civilno iniciativo.

• Referendum o parkiranju: kar 82,6 % anketirancev je že odločenih, da se bodo referenduma udeležili, 13,0 % je neodločenih, le 4,3 % anketirancev se ga ne namerava udeležiti. To kaže na izjemen pomen te tematike za lokalno skupnost.
• Sodelovanje in odločanje: kot najprimernejši obliki vključevanja občanov sta bili prepoznani zbor občanov (podpora 52,2 % vprašanih) in redna anketa (43,5 %). Prebivalci si želijo večje aktivnosti četrtne skupnosti.
• Pripravljenost na akcijo: čeprav večina trenutno ne sodeluje redno v skupnostnih dejavnostih, je 37,0 % prebivalcev takoj pripravljenih dejavneje sodelovati pri izboljšavah v naselju, nadaljnjih 50,0 % pa jih odgovarja z “morda” (skupaj torej kar 87 % potencialno aktivnih).

Ključnega pomena pri tem je ohranitev celovitosti urbanistične zasnove soseske, ki je bila načrtovana kot sklenjen, human in zelen bivalni prostor. Ta zasnova je največja prednost naselja, zato ne sme biti prepuščena parcialnim interesom oblasti ali kapitala.

Zaključek
Anketa je neizpodbitno potrdila, da prebivalci Štepanjskega naselja ne bodo tihi opazovalci degradacije svojega bivalnega okolja. Zahtevamo, da Mestna občina Ljubljana nemudoma prisluhne potrebam stanovalcev, ustavi nepremišljeno krčenje zelenic in se loti reševanja vprašanja mirujočega prometa.

Ključnega pomena pri tem je ohranitev celovitosti urbanistične zasnove soseske, ki je bila načrtovana kot sklenjen, human in zelen bivalni prostor. Ta zasnova je največja prednost naselja, zato ne sme biti prepuščena parcialnim interesom oblasti ali kapitala. Vendar se je treba zavedati, da se bitka ne konča z referendumom ali zgolj s pravno vrnitvijo zemljišč stanovalcem. Lastništvo oziroma vrnitev funkcionalnih zemljišč prinaša resna in zapletena vprašanja, na katera bo treba najti odgovore.

1. Določitev grajenega javnega dobra: znotraj soseske je nujno jasno določiti in zavarovati območja grajenega javnega dobra (zelenice, osrednje pešpoti, trgi, igrišča in intervencijske poti, ceste in parkirišča na terenu). Ta ključna skupna območja morajo biti izvzeta iz pravnega prometa, s čimer bo trajno zavarovana celovitost in varnost naselja pred kakršnokoli prodajo ali privatizacijo.
2. Sinergija med mestom in skupnostjo: ker upravljanje, profesionalno čiščenje, vzdrževanje in zimsko pluženje teh površin presegajo zmožnosti prostovoljstva, mora to vlogo prevzeti občina s svojimi strokovnimi službami. Vendar to ne sme več potekati v nasprotju z interesi prebivalcev, kot se dogaja danes z vsiljenimi odloki in nerazumnimi kaznimi. Upravljanje soseske mora potekati skupaj s prebivalci, v stalnem dialogu in ob medsebojnem soglasju.

Hkrati morajo biti odgovorni tudi prebivalci sami. Parkiranje na zelenicah in zapiranje intervencijskih poti sta nesprejemljiva. Red v soseski morajo spoštovati vsi, saj se s tem varuje lastna varnost, MOL pa ima na teh mestih polno pravico izvajati odvoz in kaznovati prekrškarje.

Naslednji korak civilne iniciative mora biti zahteva po partnerskem oblikovanju dolgoročnega, vzdržnega in finančno pravičnega modela upravljanja Štepanjskega naselja v dialogu z mestom, ki bo namenjen ljudem, ne pa polnjenju mestne blagajne.

Naslednji korak je jasen: se vidimo na referendumu!

The post AVTO: NUJA ALI LUKSUZ? Od lokalnega konflikta do sistemskega problema appeared first on Prelom.

Številne delavce in delavke v kulturi je v preteklih dneh razburil dopis ministrstva za kulturo, v katerem novo vodstvo sporoča, da je zaradi domnevnega primankljaja v proračunu začasno ustavilo izplačilo zahtevkov in nadaljnjih postopkov (tudi izdajo odločb in pogodb) v okviru javnih razpisov ministrstva.

Društvo Asociacija je sinoči skupaj s številnimi sopodpisniki iz kulturnega sektorja na ministrstvo naslovilo odprti javni poziv, v katerem opozarja na resno negotovost glede izvajanja programov, projektov, razpisov ter drugih pogodbenih in upravnih obveznosti. In ministrstvo pozvalo k izpolnjevanju obveznosti in dialogu. “V zadnjih tednih smo prejeli številna opozorila nevladnih organizacij, samostojnih delavcev v kulturi in drugih izvajalcev javnega interesa o zastojih pri izplačilih, izdajanju odločb, sklepanju pogodb in drugih postopkih. Ministrstvo je hkrati del upravičencev z že sklenjenimi večletnimi pogodbami obvestilo, da se bodo zaradi priprave rebalansa državnega proračuna sredstva predvidoma zmanjšala, ter jih pozvalo, naj do sprejetja rebalansa ne vlagajo novih zahtevkov za izplačila.” Pri tem v Asociaciji opozarjajo, da veljavni državni proračun ostaja v veljavi do sprejetja rebalansa, izvajalce in državo pa še naprej zavezujejo že izdane odločbe, sklenjene pogodbe in drugi pravni akti. V krovni mreži slovenskih nevladnih organizacij CNVOS vsem prejemnikom obvestil s strani ministrstva za kulturo (ali podobnih obvestil kateregakoli drugega ministrstva) svetujejo, da pogodbe izvajajo naprej in zahtevke izdajajo v roku. “Dokler ne bo rebalansa in sprememb pogodb je zato pomembno, da vse zahtevke pošiljate pravočasno, v skladu s pogodbenimi roki. Če zahtevkov in poročil ne pošljete ali jih pošljete prepozno, je krivda za neizplačilo sredstev vaša. Če zahtevke pošljete in vam ministrstvo sredstev ne izplača – npr. zavrne zahtevek ali ga ne izplača v pogodbenem roku – pa je ministrstvo tisto, ki krši pogodbo.”

Na ministrstvu za kulturo so se medtem odzvali s pojasnilom: “Po natančnem pregledu finančnega stanja v proračunu Ministrstva za kulturo smo ugotovili, da nam zaradi povečane porabe predhodnega vodstva ministrstva po vseh trenutnih podatkih manjka 8,9 milijona evrov za tekoče financiranje vseh zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta. Največji manko smo ugotovili na postavki za samozaposlene v kulturi, in sicer 3,9 milijona evrov do konca leta.” Ob tem poudarjajo, da gre za začasne ukrepe, katerih namen je preprečiti prevzemanje novih finančnih obveznosti brez zagotovljenega proračunskega kritja. In dodajajo, da bo po sprejetju rebalansa proračuna Republike Slovenije ministrstvo ponovno ocenilo razpoložljiva sredstva ter sprejelo nadaljnje odločitve v skladu z veljavno zakonodajo in sprejetimi proračunskimi okviri. Trditve o manku v proračunskih sredstvih ministrstva je že zavrnila prejšnja ministrica za kulturo Asta Vrečko: “Brez zagotovljenih sredstev v proračunu ne more biti objavljen niti javni razpis, kaj šele sklenjene pogodbe. To je že dovoljšen dokaz, da sredstva so. Edini razlog, zakaj SDS niža sklenjene zakonite pogodbe in prekinja razpise za medije, nevladne organizacije in samostojne delavce v kulturi v tem trenutku, je, ker jim je to priročen izgovor za napad na nevladni sektor, hkrati pa želijo rezervirati sredstva za na hitro ustanovljeni Muzej osamosvojitve in druge svoje arbitrarno določene politične cilje in projekte.”

Država krade delavcem

“Ta napad Ministrstva za kulturo ni le politična čistka, s katero hočejo vzeti sredstva domnevnim političnim nasprotnikom iz ljubljanske kulturne sfere. To je napad na vse delavke in delavce, ki smo v kulturno-ustvarjalno produkcijo vpeti ali pa smo zgolj uporabniki in obiskovalci dogodkov. Na ustvarjalce, organizatorje, tehnike, oblikovalce, mladinske delavce, starše, otroke in upokojence, ki soustvarjamo kulturno življenje po vsej državi. Ta napad Ministrstva za kulturo je obična pljačka, nič drugačna od korporativnih pljačk, kakršne poznamo v gradbeništvu,” pa se je na dogajanje odzval Sindikat ZASUK. Ki ob tem poziva, da se delavci in delavke povežemo in podpremo ter se skupaj borimo proti ljudem in državi, ki nas želijo okrasti.

The post Ministrstvo za kulturo ustavilo vse razpise, kulturni delavci zahtevajo pojasnila appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Februarja sem v prispevku Kriza Mestne občine Ljubljana kot eno od mogočih rešitev parkirne oziroma prometne problematike v Ljubljani povzel primer z Dunaja. Pilotni projekt je za zmanjšanje števila avtomobilov v mestu uporabil korenček in ne palice, če si sposodim zdaj že vsem Ljubljančanom znano frazo Marka Peterlina. Dejstvo je, da je Mestna občina Ljubljana pri utrjevanju oblasti in izvajanju svoje prometne politike uporabljala skoraj izključno palico. Korenčki so ostali nekje v nedefinirani prihodnosti, v strategijah. Zato nas ne sme presenečati upor meščanov in zgodovinski sklic občinskega referenduma. Prav zaradi razvoja dogodkov, zaradi nastanka Civilne iniciative za Ljubljano (CILJ) in zaradi bližajočih se lokalnih volitev se zdi smiselno natančneje proučiti dunajski primer reševanja parkirne problematike.

Dejstvo je, da je Mestna občina Ljubljana pri utrjevanju oblasti in izvajanju svoje prometne politike uporabljala skoraj izključno palico. Korenčki so ostali nekje v nedefinirani prihodnosti, v strategijah.

Najprej je treba poudariti, da sta Ljubljana in Dunaj precej različna. Ljubljana ima okrog 300 tisoč prebivalcev, Dunaj več kot dva milijona. Ljubljana prednjači na seznamih najbolj onesnaženih mest v Evropi, Dunaj je že vrsto let med vodilnimi mesti na svetu po kakovosti življenja. Temelj dunajske kakovosti življenja je stanovanjska politika. Osemdeset odstotkovDunajčanov stanovanje najema – v Ljubljani je najemnikov okoli 15 odstotkov. Glavno pa ni število najemnikov, ampak kdo je najemodajalec. Šestdeset odstotkov Dunajčanov najema stanovanje od javnih stanovanjskih skladov, predvsem mestnega, v javnih najemnih stanovanjih pa živi manj kot šest odstotkov Ljubljančanov. Dunajski sistem javnih najemnih stanovanj je star že več kot 100 let in ves ta čas preprečuje stanovanjsko krizo, ki je postala stalnica širom po Evropi in tudi pri nas. Ker je stanovanjsko vprašanje rešeno, se lahko na Dunaju s podobnimi – javnimi in participativnimi – metodami lotevajo drugih vprašanj, denimo prometnega.

Omeniti je treba, da ima Dunaj razvejeno omrežje javnega prometa, ki zajema primestno in podzemno železnico ter tramvaje in avtobuse. Do nedavnega parkirna politika v mestu ni bila posebej restriktivna – brezplačno parkiranje ob nedeljah je bilo še pred nekaj leti na voljo tudi v mestnem središču. V želji po boljši kakovosti življenja so se leta 2025 odločili najti rešitev za zmanjšanje števila avtomobilov v mestu. Manj avtomobilov namreč pomeni več prostora za ljudi in drevesa, pešci in kolesarji pa so varnejši. Čeprav mesto ponuja zadosti korenčkov, vse od stanovanj do javnega potniškega prometa, in bi se lahko odločilo za vzgojno palico, so načrtovalci vseeno razmislili o dodatnem korenčku.

Stava na alternative avtomobilu

Na Dunaju so rešitev parkirne problematike iskali – in jo tudi našli – v preprostem pilotnem projektu »Auto-Wette« (sl. stava na avto). Prvo, kar pritegne pozornost, je iskanje rešitve, ki je niso prekopirali od kakšnega drugega mesta, niti je niso prepustili ekipi birokratov po liniji najmanjšega odpora. Vprašali so se, kakšna bi lahko bila najboljša rešitev, ki je morda še nobeno mesto ni uporabilo. Delovali so torej po istem načelu, po katerem so rešili stanovanjsko vprašanje: zagotoviti meščanom dostojno, udobno in kakovostno življenje, četudi so za to potrebni finančni in organizacijski vložki občine.

S pilotnim projektom so gospodinjstva v mestni četrti Währing želeli spodbuditi, da se prostovoljno odpovejo avtomobilu in začno kot nadomestilo uporabljati bolj trajnostne oblike mobilnosti. V trimesečnem obdobju od maja do julija 2025 so se gospodinjstva prostovoljno odrekla avtomobilu, v zameno pa dobila subvencijo za mobilnost v znesku 500 evrov na mesec na gospodinjstvo. K sodelovanju v projektu se je prijavilo kar 3000 gospodinjstev, a so jih zaradi omejenih zmogljivosti projekta lahko izbrali le 37. Meščani, ki so sodelovali v projektu, so lahko subvencijo za mobilnost porabili po lastni presoji: za mesečne vozovnice javnega prometa (ki stanejo okrog 65 evrov), za kratkoročni najem oziroma souporabo avtomobila (t. i. car sharing), za vožnjo s taksijem, za nakup in vzdrževanje kolesa … Kar jim je ostalo, so lahko pospravili v žep. Projekt je dobil svojo spletno stran, na kateri so predstavili sodelujoče, njihove potovalne navade in jih spremljali vse do zadnje odločitve – obdržati avto ali se mu trajno odpovedati. Na spletni strani so sproti objavljali tudi nasvete za mobilnostne alternative avtomobilu, ki jih lahko sebi v prid uporabijo vsi prebivalci četrti. Da ni šlo za zgolj še en suhoparen projekt, ki bi bil sam sebi namen, priča prisotnost na različnih družbenih omrežjih (Instagram, Facebook, TikTok, YouTube), kjer so sproti objavljali zanimive izsledke raziskave.

Izkazalo se je, da so na mesec v gospodinjstvu povprečno porabili le 340 evrov – torej jim je ostalo 160 evrov. Od tega so 44 odstotkov namenili za javni potniški promet, 23 odstotkov za souporabo avtomobila, 17 odstotkov za prevoze s taksijem in 16 odstotkov za druge oblike mobilnosti. Po treh mesecih sta bili dve tretjini sodelujočih gospodinjstev odločeni za nadaljevanje življenja brez avtomobila, četrtina gospodinjstev pa je avtomobil že prodala. Le devet odstotkov sodelujočih je menilo, da avtomobil za vsakodnevno življenje še naprej nujno potrebujejo. Kot so zapisali v zaključnem poročilu za javnost, je »stava na avto« pokazala, kako preprosto je ljudi spodbuditi, da se po mestu premikajo brez lastnega avtomobila. Delež kilometrov, opravljenih z avtomobilom, se je bistveno zmanjšal, predvsem zaradi uporabe javnega potniškega prometa in kolesarjenja (gl. sliki 1 in 2). Avtomobilska stava je s korenčkom in ne s palico ustvarila nove mobilnostne navade.

Avtomobilska stava je s korenčkom in ne s palico ustvarila nove mobilnostne navade.

Zanimivo, pobuda ni prišla niti z magistrata niti z ulice, ampak z najnižje ravni demokratično izvoljene lokalne samouprave – iz četrtne skupnosti Währing, 18. Bezirk. Leta 2023 je bil prav Währing ena od fokusnih četrti dunajske skupine za podnebje – Wiener Klimateam. Skupina za podnebje je občinska organizacija, ki s participacijo občanov od leta 2022 izvaja pilotne projekte za izboljšanje podnebnih razmer v mestu oziroma posameznih delih mesta. Projekti potekajo v petih fazah: zbiranje zamisli, vrednotenje teh zamisli, razvoj projektov, izbira projektov in naposled implementacija izbranih projektov. V celoten proces je močno vključena javnost, za to se trudijo tudi s prevodom vsebin v jezike priseljencev: od angleščine pa vse do srbohrvaščine in arabščine. Tako so v Währingu občani in četrt predlagali 531 zamisli za izboljšanje podnebnih razmer v četrti, od teh so jih za implementacijo občani izbrali šest – med njimi tudi »stavo na avto«. Projekt so poimenovali samoposkus (Selbstversuch), kar je precej zgovorno: prišel je od občanov za občane, za izboljšanje kakovosti življenja v četrti. V projektu je poleg četrti in dunajske skupine za podnebje sodelovalo tudi javno prevozno podjetje Wiener Linien, ki je soglašalo z zamislijo takšnega projekta.

Währing je dunajska četrt z najmanjšo uporabo avtomobila – kar 39 odstotkov poti prebivalci opravijo z nemotoriziranimi prevoznimi sredstvi. V četrti se vztrajno zmanjšuje število registriranih avtomobilov. Najverjetneje na to vpliva tudi dejstvo, da ima 94 odstotkov prebivalcev v 300-metrskem radiju vsaj avtobusno ali tramvajsko postajo, v 500-metrskem radiju pa tudi postajo podzemne ali primestne železnice.

Velika avtonomija četrtnih skupnosti

Na uspeh »stave na avto« in drugih pilotnih projektov nedvomno blagodejno vpliva organizacijska struktura dunajske lokalne samouprave. Dvomilijonska občina ima 23 četrtnih skupnosti (Bezirke), ki uživajo precejšnjo avtonomijo. V duhu decentralizacije mesta so četrtnim skupnostim dodeljena lastna finančna sredstva za osnovne šole, prometne površine in parke. Poleg tega so vključene v pomembne postopke urbanističnega načrtovanja, organizacije prometa in gradbeništva – o tem odloča svet četrtne skupnosti. Mestni svet tako deluje kot druga stopnja odločanja.

Morda bi bilo tudi pri nas, še posebej v večjih mestih, kakor je Ljubljana, smiselno finančno in kadrovsko opolnomočiti najnižjo stopnjo lokalne samouprave – četrtne skupnosti. Ljubljanske četrtne skupnosti so, če govorimo o številu prebivalcev, primerljive z večjimi slovenskimi občinami, vendar so odmaknjene od vsega resnega dogajanja v občini. Zanimivo bi bilo tudi razmisliti o ponovni uvedbi krajevnih skupnosti, ki so znotraj četrtnih skupnosti vse do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja smiselno združevale po približno 5000 občanov. Večinoma so delovale v soseskah, kar je bila večkrat dokazana učinkovita najnižja stopnja družbene organizacije.

The post Nauki z Dunaja: prometna politika s korenčkom appeared first on Prelom.

Pretekle mesece, predvsem pa tedne so vrhovni veljaki ljubljanske mestne občine nazorno dokazali, da se MOL iz lekcije, ki ji jo je dala Iniciativa za Štepanjsko naselje, ki se je nekako organsko razširila v Civilno iniciativo za Ljubljano (CILJ), ni naučila pretirano veliko. Še naprej že nekajmesečni pritisk civilne družbe jemlje za muho enodnevnico, s katero se lahko poigrava in jo lahko preprosto pomete pod preprogo, jo izigra, nadmudri in nadaljuje po starem. S tem pa je zgolj še enkrat potrdila zdaj že zlajnano in večkrat potrjeno samovoljo, lažno samozavest in oholost. A kljub pritlehnim igricam, ki se jih domislijo omenjeni veljaki, nadležna muha še kar ne misli odnehati.

Če analiziramo nekaj preteklih tednov, je gospod župan v svoji fatamorgani nedotakljivosti pričakoval, da bo s prvo pobudo za zbor občanov v zgodovini Ljubljane opravil na hitro, izpolnil formalnosti in nadaljeval po starem. Še enkrat je naletel na konstruktiven in skrbno načrtovan odpor znotraj zakonsko določenih možnosti, ki kljub vsemu še vedno deloma dajejo moč ljudem. Po zboru občanov ga je čakala pobuda za občinski referendum, ki jo je – spet – pričakal podcenjujoče in ob morebitnem, po njegovem skrajno malo verjetnem, celo nepojmljivem uspehu razpisa referenduma obljubljal, da bo moč in odločitev res prepustil ljudem.

Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje.

A glej ga zlomka, kljub veljaškim dvomom je pobudam uspelo zbrati več kot 14.000 podpisov za razpis prvega občinskega referenduma v ljubljanski zgodovini. Na tej točki se je 5. junija samozavest spremenila v aroganco in občinski mestni svet je sporni oziroma izpodbijani odlok rokohitrsko in čez noč preprosto umaknil. Takšna domislica je vsekakor občudovanja vreden unikum v zgodovini slovenske politike. Tovrstna mahinacija – po domače strahopetnost – se doslej ni zgodila niti v burni preteklosti globoko polarizirane politike na državni ravni.

Tako je gospod župan nekaj dni trmoglavo vztrajal pri tem, da referenduma o neobstoječem odloku ni treba niti ni mogoče izpeljati, izgovarjal pa se ni le na neobstoj odloka, ampak med drugim tudi na dopuste, stroške in kompleksnost same izvedbe. A novo občinsko preigravanje kljub pravnim mnenjem občini naklonjenih etabliranih strokovnjakov ni uspelo – 12. julija se bomo odpravili na prvi občinski referendum v zgodovini Mestne občine Ljubljana, četudi se bo glasovalo o neobstoječem oziroma – bolje rečeno – umaknjenem odloku. Tako meni tudi Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je v pravnem mnenju jasno presodila, da že sprejetega odloka ni mogoče umakniti, to je mogoče zgolj v postopku sprejemanja.

Vsekakor Mestna občina Ljubljana ne razume, da z vsemi omenjenimi podlimi igricami pljuva v lastno skledo. Z nenehnim spreminjanjem taktike, brez prave, iskrene strategije v nasprotju z odločnim, sistematičnim in metodičnim delom iniciativ deluje kot mladostnik, ki mu nekdo prekriža načrte za poletne počitnice. A dejstvo je, da je ravno vrhunec poletne sezone razlog MOL za novo upanje na dokončno utišanje muhe enodnevnice. Prav zato si igra občine minulih deset in več let na referendumu, kot se v teh dneh slikovito izražajo iniciative, zasluži rumeni karton.

…referendumsko vprašanje [je] pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine…

Referendumska kampanja, v kateri občina ne sodeluje, je pravzaprav odlična prispodoba za raven participativnosti v našem mestu v preteklih letih. Občina z vse bolj agresivnimi dejanji daje jasno vedeti, da voljo občanov upošteva zgolj selektivno in v omejenem obsegu, ko naleti na nestrinjanje, pa uporablja že omenjene obvode, ovinke in preigravanje. Tako je referendumsko vprašanje pravzaprav veliko širše od sage, povezane s parkirnim režimom. Je utelešenje, prvi pravi simptom dolgoletne bolezni ljubljanske mestne občine, ki pravzaprav že od samega začetka mandata zapostavlja potrebe občanov, njihovo samoorganizacijo na lokalni ravni, želje po kakovostnem javnem prometu, poleg tega pa mesto zavestno gentrificira in gentrifikacijo vidi celo kot pozitiven pojav ter »kasiranje« na plečih občanov cinično predstavlja kot bogatenje vseh, ne le nosilcev kapitala.

Tako se, draga občanka, v nedeljo le odpravi na eno izmed 256 glasovalnih mest ali pa na predčasno glasovanje (ki bo na Gospodarskem razstavišču v Marmorni dvorani potekalo še danes in jutri (od 7. do 19. ure) in jasno izrazi svojo voljo glede občinskega početja v preteklih letih in ne zgolj v preteklih mesecih.

The post Predreferendumsko preigravanje appeared first on Prelom.

Mestna občina Ljubljana je danes objavila promocijski material, na katerem kratico BRT zavajajoče tolmači kot oznako za tako imenovane “baterijske tramvaje”. Kaj BRT dejansko pomeni? “Sistem hitrih avtobusnih linij po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili /…/ Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov,” je v intervjuju za Prelom pojasnil Marko Peterlin. Več o tem, kaj je BRT, lahko preberete tudi na tej povezavi in v odprtem pismu, s katerim se je odzvala Špela Berlot Veselko, koordinatorica Koalicije za trajnostno prometno politiko.

The post BRT ni baterijski tramvaj, ampak sistem hitrih avtobusnih linij appeared first on Prelom.

Na PLAC-u bodo v četrtek in petek gostili Internacionalistično karavano solidarnosti za atenski skvoterski kompleks Prosfygika. Karavana prispe v Ljubljano iz Dunaja v četrtek, 2. julija.

Vabljeni_e, da se udeležite in podprete aktivnosti v sklopu obiska:

ČET 2.7. // 21:00 // PLAC:
Srečanje/sestanek Karavane z ljubljanskimi skupinami (vzajemno spoznanje, predstavitev situacije v skupnosti Prosfygika in solidarnostne Karavane ter dogovor glede petkove akcije).

PET 3.7. // 11:00 // GRŠKA AMBASADA, Trnovski Pristan 14, 1000 Ljubljana:
Protestni shod solidarnosti s skupnostjo Prosfygika pred grško ambasado v Ljubljani.

The post Internacionalistična karavana solidarnosti za Prosfygiko v Ljubljani appeared first on Prelom.

V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo ljudje kljub temu vedno kje našli prostor zase, saj jih ni mogoče enostavno izbrisati, a je položaj zdaj precej drugačen kot v časih, ko je bil sam na cesti.

»V Jugoslaviji je bilo rajsko biti klošar, potem pa je kapitalizem vse uničil,« pravi Taubi in trditev tudi utemelji: takrat so bili stanovanjski bloki odklenjeni, zato so lahko brezdomci prespali v kleteh, našli kaj za pod zob, tudi prho in higienske pripomočke. »Študentski domovi so bili kot Hotel Hilton. Študentje so v skupinskih kuhinjah puščali hrano, v kopalnicah šampone, v sušilnicah obleke. Lahko si si skuhal kosilo, se oprhal, tudi prespal, zdaj pa tega ni več.« Taubi pravi, da je bila to zlata doba brezdomstva. Celo do denarja je bilo lažje priti, droga je bila bolj čista (na trgu še ni bilo sintetičnih drog, prevladovala sta alkohol in heroin), zato so zanjo zapravili manj, na cesti je bilo manj ljudi, s tem pa tudi manj konkurence za prostor in žicanje.

Taubi pravi, da so v tistih časih policisti opravljali tudi socialni delo. Resno? »Ja, pozimi so dali večino brezdomcev v zapor na Povšetovo. Obtoženi so bili brezdomstva. Ampak ta zakon je veljal le pozimi, spomladi so jih spustili,« pravi in postreže z anekdoto o eni najbolj znanih mestnih fac iz tistega obdobja, njegov vzdevek je bil Kuzla. »Policaji ga niso hoteli zapreti, zato je na Tromostovju, v centru Merkur, kjer je danes Emporium, razbil izložbo, tam pustil osebno izkaznico in počakal, da so ga odpeljali na Povšetovo.« Taubi dodaja, da je bila takrat za življenje na cesti najpomembnejša inteligenca. Bilo je je ogromno, danes pa prevladuje agresija, tako nekako kot tudi sicer v družbi.

Od »zlatih časov brezdomstva« je šel razvoj dogodkov v drugo smer. Borut Bah iz društva Stigma, ki že tri desetletja spremlja dogajanje, se spomni, da se je sredi devetdesetih let oblikovala večja scena na območju današnje AKC Metelkova in da so že takrat preganjali uživalce drog: za nekdanji Veletekstil, ob železniško progo pri Orto baru, k Mercatorju na Metelkovi in za zid, prav tako na Metelkovi. »Sčasoma so se na tej sceni začele pojavljati tudi težave z brezdomstvom, kriminalom, prostitucijo. Ampak na vseh teh lokacijah so bili uporabniki deloma skriti in neopazni za lokalno prebivalstvo.« Prelomni trenutek se je zgodil pred desetimi leti. Takrat je občina podrla znameniti zid na Metelkovi, odvisniki in brezdomci so se preselili v park Tabor, postali vidni, med meščani pa je zavladala panika. Bah se spomni, da so od takrat ukrepi večinoma šli v smeri nadaljnjega preganjanja po mestu: spet nazaj pred Mercator, v sosednje ulice in naposled v Tomanov park, »kjer so bile stvari malo bolj pod nadzorom«, a ga je občina pred letom in pol zaprla. Pravi, da so ljudje spet našli novo-staro lokacijo na AKC Metelkova, vendar opozarja, da se položaj ni uredil.

V zadnjih letih so brezdomci izgubili tudi druga skrita mesta, na primer Avtonomno tovarno Rog, Cukrarno, Kolizej in nazadnje podhoda Ajdovščina in Plava Laguna, zato zdaj Bah opaža več ljudi okoli Stigminega dnevnega centra v Zupančičevi jami in na Navju. »Scena se torej spreminja, odgovornim pa zaradi specifike te populacije ne uspe, da bi ljudi lokacijsko odrinili na obrobje mesta. Brezdomci in uporabniki so vezani na bližino mestnega središča, kjer je lažje zaslužiti kak evro, kjer se lahko družijo, kjer je ne nazadnje tudi substitucijska terapija in vsi drugi programi. Dnevni centri daleč od mestnega središča trenutno v Ljubljani ne bi delovali,« pravi Bah.

Rušitev zidu na Metelkovi je bila povod za izid publikacije Odprta scena (2021), ki jo je skupaj z Vero Grebenc uredila profesorica na Fakulteti za socialno delo Amra Šabić. V knjigi več avtorjev, poznavalcev ljubljanske scene, analizira položaj, ki pa se je od tedaj le še stopnjeval v še bolj intenzivno socialno čiščenje mesta. Amra Šabić je do teh procesov kritična. Nesprejemljiva se ji zdi stopnja, ki jo je dosegla gentrifikacija. »Ne le da za nas meščane velja vse več omejitev, ki otežujejo vsakdanje življenje, poteka tudi zelo očitno čiščenje vseh tistih, ki kvarijo podobo mesta. V tem smislu je zapiranje podhodov in onemogočanje ljudem, ki živijo na samem robu družbe, da bi se vsaj začasno zaščitili pred vremenskimi razmerami, nesprejemljivo,« pravi. Opozarja, da mesto vse bolj sledi logiki »upravljanja vidnosti« socialnih problemov – a če problem ni več viden, še ne pomeni, da ga ni.

S tem je povezana represija. Poleg preganjanja iz podhodov in parkov je eden zadnjih represivnih ukrepov novi zakon o javnem redu in miru, s katerim so se povečale kazni za brezdomstvo, obenem pa so se pooblastila za pisanje kazni s policije razširila na mestno redarstvo. Kazni za spanje na javnih krajih (na primer na hodnikih, v stanovanjskih blokih, kleteh, parkih, na avtobusnih in železniških postajah) so se zvišale na sto do 150 evrov. Zakon tudi razširja seznam mest, prepovedanih za spanje. Mestno redarstvo je letos obravnavalo deset takšnih prekrškov, policija pa sedem od 28. januarja do 24. maja.

Amra Šabić ta ukrep vidi kot dodatno kriminalizacijo brezdomstva in revščine ter socialne izključenosti, saj sankcionira posledice socialnih stisk in ne vzrokov. »Če kdo spi na ulici, berači, se zadržuje v podhodu ali uporablja javni prostor za preživetje, je to posledica pomanjkanja. Ko država na to odgovori z globami in dodatnim nadzorom, poveča stigmatizacijo.« Težava torej ni v brezdomcih in odvisnikih, ampak v pomanjkanju programov in ne dovolj široki podpori, ki bi, kot pravi Amra Šabić, morala biti razpršena po različnih delih mesta, saj bi se tako zmanjšala koncentracija ljudi na nekaterih točkah, s tem pa bi se zmanjšali tudi vidnost in konflikti z okolico.

Kot pravi Urška Smerkolj iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, brezdomci kazni, ki jim jih pišeta policija in redarstvo, nikoli ne bodo plačali, z naraščanjem dolgov pa je motivacija, da bi si človek našel delo, še manjša, saj bi zaposlitvi sledile izvršbe. »Strinjamo se, da tako prenočevanje ni ne primerno ne dostojno. Spet pa je tu vprašanje: kje pa naj potem spijo? Menimo, da je pošteno, da država in mestna občina najprej odgovorita na to vprašanje. Ko bomo nekomu lahko rekli: ’Glej, tukaj ne moreš spati, tam je prostor zate,’ se s kaznimi najbrž ne bo treba več ukvarjati,« meni. Razmere na terenu so takšne, da bi lahko policija in redarstvo napisala še veliko več kazni. Zgolj v eni noči je Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote naštelo 30 oseb, ki so spale po avtobusnih postajališčih, dvigalih, na Žalah, v grmovju, v čakalnicah, na vlakih, raziskava Kraljev ulice pa kaže, da na cesti in v tako imenovanih bazah (zapuščenih zgradbah) vsak dan spi približno 180 ljudi.

Amra Šabić poudarja, da je v tem trenutku še večja težava postopno uničevanje programov zmanjševanja škode, saj nekatere nevladne organizacije, ki izvajajo nizkopražne programe, ostajajo brez sredstev oziroma z manjšimi sredstvi ali pa imajo težave s prostori, zato opozarja na nevarnost ukinjanja storitev, ki so doslej delovale. Stigma na primer že vrsto let doživlja pritožbe sosedov in pritiske, naj ne deluje v njihovi soseski, podobno so nazadnje stanovalci – v duhu vsesplošnega preganjanja brezdomcev – zahtevali izselitev iz bloka tudi od društva Kralji ulice oziroma njegovega najemodajalca.

V dnevni center Kraljev ulice vsak dan prihaja okrog 200 ljudi in zadrževali so se na klopcah pred zgradbo, zato tam ni manjkalo konfliktov in hrupa. Kdor je že kdaj bil v dnevnem centru, ve, da ta niti približno nima prostora za toliko ljudi, a ti vse bolj množično prihajajo tja, verjetno tudi zato, ker jih vsepovsod podijo. Kot pravi predsednica društva Hana Košan, so se z leti potrebe v mestu povečevale, kapacitete (storitve in prostori) pa ne, dokler niso razmere postale nevzdržne, zato so spori s prebivalstvom izbruhnili tudi v tem delu mestnega središča. Da bi jih ublažili, je občina odstranila klopce pred dnevnim centrom. Zdaj se ljudje tam ne zadržujejo več, spori s stanovalci so se s tem umirili, to je prineslo mir in čas za bolj poglobljeno obravnavo posameznih socialnih težav, v zraku pa ostaja vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost.

V vedno bolj ranljivem položaju so tudi nevladne organizacije, ki morajo nekako blažiti posledice pomanjkanja prostorov, obenem pa lahko vsak trenutek dobijo najemodajalčevo obvestilo o odpovedi pogodbe. Bah je pri tem pokazal na še eno sistemsko težavo: nevladne organizacije prostore večinoma najemajo na trgu, ponekod v tujini pa prostore za izvajanje programov zagotavljata država in mesto, ki kot financerja postaneta neke vrste partnerja v programih – tako bi po Bahovem videnju moralo biti tudi pri nas.

Položaj brezdomcev in odvisnikov je torej skrb zbujajoč. Postavlja se vprašanje, kaj storiti. Občina se rada pohvali, da gradi zavetišče. Vsi sogovorniki se strinjajo, da bo to dobrodošla pridobitev, a da nikakor ne more zadovoljiti vseh potreb. Občina napoveduje, da bo zavetišče avgusta v upravljanje izročila društvu Kralji ulice. Hana Košan pravi, da bo hiša odprta ves čas in stanovalcem čez dan ne bo treba zapustiti sobe, kot je veljalo do zdaj. Skušali bodo vpeljati svojo filozofijo programa nastanitvene podpore »resettlement«: brez izključevanja – razen zaradi najhujšega nasilja – in z namenom, da bi bilo tovrstno bivanje le prehod k naslednjemu koraku pri ponovnem vključevanju v družbo.

S stanovalci bo delalo 12 do 15 zaposlenih, ki se bodo ukvarjali z individualnimi težavami. V spodnjem delu bodo krizne namestitve za krajše obdobje (do 64 mest, do osem ljudi v sobi), v zgornjem bodo samostojne enote za srednjeročno bivanje (do 36 mest), podobne bivalnim enotam, a z lastnimi kopalnicami. Prostora bo torej za največ sto ljudi, kar glede na podatek, da jih je brez strehe nad glavo vsaj okrog 180 (pri čemer je treba dodati, da do vseh z raziskavo verjetno niso prišli), še zdaleč ne rešuje težave brezdomstva v mestu. Še toliko bolj, če upoštevamo, na kar opozarja Urška Smerkolj, da je na tem mestu že delovalo zavetišče, ki do dograditve novega začasno deluje na Povšetovi, zato ne gre za povsem nove kapacitete. Bo pa v zavetišču enkrat več postelj, kakor jih je bilo nekoč, ko je bilo – vsaj uradno – na voljo 46 mest (28 za celodnevno oskrbo in 18 v prenočitvenem delu). Tudi standard bivanja v novogradnji bo precej višji.

Hana Košan se zaveda nevarnosti novega zavetišča, predvsem morebitne prevelike centralizacije in napačnega vtisa, da bodo s tem težave rešene, kar bi lahko zavrlo že tako capljajočo stanovanjsko politiko. Kralji ulice se namreč še naprej zavzemajo za to, da bi morali ljudje živeti v stanovanjih, ne v zavetiščih. Predsednica društva zato poudarja, da je treba iskati tudi trajnejše stanovanjske rešitve, krepiti programe in jih razpršiti na več lokacij, nehati preganjati ljudi z javnih prostorov, skrbeti za dnevne centre in odpirati nove.

Urška Smrkolj pričakuje kratkoročno pozitivne učinke, dolgoročno pa se boji, da bi se brez dobrih strategij prepad med družbo in ljudmi z njenega roba še poglobil. Nevarnost, da bi se to zgodilo, vidi v prevelikem številu oseb na enem mestu, zato opozarja, da je dnevnih centrov premalo. »Centralizacija tako težavne skupine ljudi na enem mestu ni strokovna in deluje kot tempirana bomba, ki jo bo mogoče obvladovati le z zelo jasnimi pravili in redom. To pa po drugi strani pomeni, da bomo kmalu spet imeli veliko posameznikov, ki v zavetišče ne bodo mogli, saj ne bodo sposobni upoštevati osnovnih zahtev,« pravi. In dodaja, da nekateri že zdaj ne morejo prenočevati v zavetiščih, ker ni prostora, ker imajo prepoved ali ker so tujci. Hana Košan po drugi strani zatrjuje, da bodo še naprej upoštevali načelo nizkega praga, torej ne bo strogih ukrepov, ki bi izključevali. Po njenih besedah ne bo niti zavračanja ljudi pod vplivom drog in teženj po prisilnem zdravljenju, čeprav je bilo to mogoče slišati v krogih socialnega dela.

Kakorkoli že, »zlate dobe brezdomstva« še dolgo ne bo nazaj. Če pomislimo na sicer ustavljen ukrep poseganja v denarno socialno pomoč po tako imenovanem Šutarjevem zakonu in koalicijsko pogodbo nove vlade, ki napoveduje nove posege v denarno socialno pomoč, je jasno, da je duh časa povsem drugačen, kot je bil v Taubijevih dneh na ulici, in da se obeta še težja prihodnost. A Taubi pravi: »Mi smo kot virus. Razširimo se in ne moreš nas ustaviti.« Ljudje bodo torej ne glede na vse ostali. Vprašanje pa je, ali bodo živeli v vsaj približno dostojnih razmerah in ali jih bo družba dvojno kaznovala za njihov položaj, ki je produkt prav te družbe.

The post Od “Hotela Hilton” do socialnega čiščenja appeared first on Prelom.

Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji.

Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.«

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko so razodeli sporne načrte za selitev v neprimerno industrijsko halo, za katero naj bi ministrstvo zasebniku Miranu Bošticu plačevalo 71.000 evrov na mesec? Ali na dan, ko se je ugotovilo, da zamaka tudi streha v novih prostorih? Ali na dan, ko smo spoznali, da bo ta začasna preselitev trajala še leta? Ali na dan, ko je bila zaradi protestov zaposlenih primorana k odstopu prejšnja direktorica? V vsem tem času bi bilo morda še mogoče vplivati na odgovorne politike, 705. dan pa je več kot očitno prepozno.

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev.

Težko ugibam, kakšna je bila strategija za majsko gledališko operacijo. Morda jo lahko razumemo kot samopreživetveni refleks, preblisk spoznanja, da bi bilo vendarle dobro imeti ljudstvo na svoji strani. Takšen preblisk se ni mogel zgoditi, ko so med institucijo in državo obstajali vsaj še zametki političnih vezi, ko je bilo še mogoče sanjariti, da se nekje na drugem koncu te gradbene more le obeta vrnitev v dobre stare čase, v še lepše in še uglednejše prostore. Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«. Tako je bilo gledališče zmožno pretrpeti tudi najhujša ponižanja, ne da bi občinstvo postavilo v odkriti antagonizem z državo. Ni napadlo mešetarskih funkcionarjev, ni poudarjalo spornih poslov, ni preizpraševalo sistema, katerega tvorni del je bilo vsa ta desetletja … Melanholično tarnanje je še največ, kar je lahko proizvedlo. Šele ob dokončni prekinitvi političnih vezi, ki se obeta z menjavo vlade, ko je torej postalo jasno, da ne bo vrnitve v dobre stare čase, pa je akterje zadela resnost njihovega položaja: morda ni nikogar več, ki bi mu bilo do tega, da jih reši. Morda bo novim politikom, ki niso bili del nepremičninskega mešetarjenja, za njihovo usodo vseeno. Morda je z Dramo res konec.

Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«.

A preden skupaj z njo kličemo ljudstvo na barikade, se velja vprašati, ali je vrnitev v dobre stare čase res tisto, kar si želimo. Gledališče je imelo v svoji prejšnji obliki jasni funkciji. Kot vse buržoazne institucije je najprej pomagalo pri gradnji nacionalnega mita, ideje srečne podalpske družine, ki jo povezujejo meščanske kulturne prakse. Nato je bilo tudi sredstvo za utrjevanje družbenega statusa meščanov, promenada za družbeno smetano – prostor, kjer pomembni ljudje pokažejo svojo pomembnost z udeležbo na premieri. Te naloge za vladajoče razrede so vse generacije gledališčnikov z veseljem opravljale in bile za to tudi razmeroma dobro nagrajene. Nekoliko slabše pa se znajdejo v današnjih časih, ko gledališče dobiva novo družbeno funkcijo pospeševalca gentrifikacije. Po investicijskem bumu kultura namreč ni več le družbenopolitično orodje vladajočih, ampak predvsem ekonomski multiplikator v rokah developerjev. Ni več pomembno, koliko ugleda lahko prispevajo k rezimejem obiskovalcev, ampak koliko vrednosti lahko dodajo kvadratnim metrom v okolici, katere pogodbe lahko prinesejo zasebnim načrtovalcem, koliko betona lahko odkupijo od gradbenih koncernov. Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Tako so po desetletjih gentrifikacije novo funkcijo kulture občutili tudi tisti, ki jim je bilo do zdaj s tem prizaneseno. Ansambel nacionalnega gledališča je po Kolizeju, Tobačni, Rogu, Cukrarni in drugih zdaj tudi na lastni koži občutil, kaj pomeni biti del gradbenega posla. Ugotovil je, da se nova Drama ne gradi zanj, ampak za arhitekturni biro, za projektne pisarne, za gradbena podjetja, za opremljevalce in zasebne najemodajalce. Gradi se za kliko poslovnih partnerjev, zbranih okoli slovenske kulturne birokracije. In biti del te »nacionalne kulture« pomeni, da si zreduciran na material, ki ga gradbinec preseli z enega začasnega odlagališča na drugo. Pomeni ždeti v industrijski hali in se pretvarjati, da si umetnik nacionalnega pomena, medtem ko lastnik hale vsak mesec od države v žep pospravi tri tvoje letne plače. Najprej so kakopak to spoznali zaposleni, ki jih je položaj postopoma potiskal k notranjemu uporu, nato si je moralo položaj priznati tudi vodstvo. Kdo ve, morda bi po nekem drugem scenariju prenova uspela in bi se lahko teater še naprej pretvarjal, da je družbeno relevantna ustanova. Zdaj pa je institucija, ujeta v brezizhodnosti nasedlega nepremičninskega posla, primorana v spoprijem s stvarnostjo: ti ljudje jo bodo posekali z enako lahkoto, kot so posekali kostanj na njenem dvorišču. Da bi preživela, mora v novih razmerah najti nov smisel.

Naravni refleks vsake ustanove je, da išče pot nazaj, v dobre stare čase. Z veseljem bi se vrnila k vlogi dvornega kulturnega aparata, z največjim zadovoljstvom bi bila spet modna brv za mestne elite. Tudi v svoji novoodkriti aktivistični preobleki, ko se gverilsko odpravlja na ulico in mobilizira občinstvo k politični akciji, si v resnici prizadeva za vrnitev v grandiozno palačo, kjer bo lahko simbol stare razredne ureditve. Vodstvo je državi predlagalo scenarije A, B in C, ki pa vsi vključujejo vrnitev v neko različico zgradbe na Erjavčevi cesti z monstruoznim jeklenim prizidkom ali brez njega ali v novo stavbo, ki bi bila še dražja in še grša. Refleks institucije je seveda razumljiv, kaj drugega pa naj zahteva? Pravzaprav je bila vrnitev v dobre stare čase obljuba vsake liberalne vlade: vas, otroke višjih slojev z dobro izobrazbo, bomo zaščitili pred ekscesi poznega kapitalizma in vam omogočili še naprej ustvarjati v varnem okolju institucionalizirane kulture, četudi bomo pustili neoliberalizmu požgati vse drugo. Nič nenavadnega ni, da se je meščanska kultura tako odkrito povezovala z liberalno vejo oblasti in da ne ve, kaj bi s sabo, ko ta ni več sposobna uresničevati svojih zagotovil.

Toda njeni refleksi so očitno zgrešeni. Preden lahko naredi kako pametno potezo, je treba ponotranjiti to, da je gledališča, kakršno smo poznali, nepreklicno konec. V resnici ga je bilo konec že zdavnaj. Walter Benjamin je davnega leta 1934 zelo nazorno opisal njegovo smrt: »Ljudje še naprej pišejo tragedije in opere, ki imajo na razpolago navidezno urejen scenski aparat, v resnici pa ne počnejo drugega, kot da dobavljajo gradivo aparatu, ki je na robu propada. ‘Ta nejasnost glede lastne funkcije pri glasbenikih, pisateljih, kritikih,’ pravi Brecht, ‘ima pomembne posledice, ki jih premalo upoštevamo. Ker mislijo, da imajo v lasti aparat – ki ima v resnici v lasti njih –, zagovarjajo aparat, nad katerim nimajo nobenega nadzora več in ki tudi ni več, kakor sicer še vedno verjamejo, sredstvo v prid proizvajalcem, temveč je sredstvo proti njim.’ Gledališče zapletenih strojev, enormnih izdatkov za igralce in prefinjenih efektov se je večidel pojavilo zato, ker poskuša proizvajalce speljati v brezizhoden konkurenčni boj, ki sta ga vsilila radio in film. Takšno gledališče – pa naj gre za njegovo visokokulturno ali za razvedrilno obliko, ki sta komplementarni in dopolnjujoči se – je prizorišče dobro situiranega sloja, ki spremeni vse, česar se dotakne, v razvedrilo. Njegov položaj je brezupen.« K tej smrtni obsodbi lahko dodamo tudi element, ki v Benjaminovem času še ni bil prisoten: to je financializacija družbe, ki sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete.

Financializacija družbe sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete. Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame.

Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame. S 85 milijoni evrov, ki bi šli v mešetarske žepe betonarjev, lahko ministrstvo za kulturo vsem igralcem, avtorjem, dramaturgom, kostumografom in drugim ustvarjalcem zagotovi dosmrtne štipendije, da bodo – osvobojeni diktata neoliberalne arhitekture – ustvarjali, karkoli jim srce poželi (predlog bi dejansko moral biti všeč tudi fiskalnim konservativcem – samo pomislimo, koliko bi država prihranila pri administrativnih, računovodskih, bančnih, zavarovalniških, PR in drugih storitvah, ki danes pomenijo velik del obratovalnih stroškov megalomanske institucije). In še en predlog: kaj, ko bi osvobojena Drama začela novo ero svojega ustvarjanja s turnejo po slovenskih gradbiščih? Da bi, tako kot 20. maja na dvorišču Erjavčeve ceste, brez nepotrebnega odrskega kiča igrala za angažirano in politizirano občinstvo, za gradbene delavce, za sosede in otroke? »Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom.« Kaj, ko bi poleg svoje lastne negotovosti razgalila negotovost celotne družbe, ki je prav tako ujeta v krempljih špekulativnega kapitala? Kaj, ko si ne bi prizadevala vzdrževati gnilega ideološkega aparata vladajočih, ampak bi skupaj z množicami vzpostavljala novega?

Spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

Če se ne bi zataknilo pri gradbenih dovoljenjih in se sporni postopek obnove Drame ne bi razvlekla na mučni dve leti, bi se ansambel verjetno lahko zadovoljno vrnil v varno zavetje meščanske palače. Še naprej bi se lahko v objemu najuglednejših restavracij, hotelov in luksuznih gradenj pretvarjal, da njegova izvajanja spadajo v napredno strujo slovenske kulture. Zadovoljno bi se udomačil v novih prostornih garderobah in vadbenih sobanah, ki so jih ravnokar zabetonirali suženjski delavci iz tretjega sveta. Še naprej bi lahko vihal nos nad slovensko harmonikarsko provincialnostjo, medtem ko bi gledal svoj odsev v steklenem pročelju Centra Šumi – investicijskega mehanizma najprovincialnejših slovenskih milijonarjev. In medtem ko se Ljubljana okoli njega spreminja v Dubaj, bi do zadnjega uprizarjal Cankarjeve kritike politične hinavščine (»Zunaj pod okni je drhal, ki je lačna; mi pa se pečemo okoli ognja in se grejemo, zraven se pa pogovarjamo o obči blaginji.«). A prav spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil te klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

The post Ne obnovit Drame appeared first on Prelom.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Tedaj so slikarji in kiparji iz doline Soče ter z njenega obrobja zaznamovali ključne postaje razvoja slovenske grafike, slikarstva in kiparstva. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi. Le Goriški muzej se je nekoliko oddolžil grafiku in slikarju Vladimirju Makucu (1925–2016) ob stoti obletnici rojstva. Enako so na Kromberku ravnali ob stoti obletnici rojstva Borisa Kalina (1905–1975), vendar je bilo to že pred 20 leti. Kasneje so se razstave, v katere je bil vključen starejši brat Kalin, ukvarjale zgolj z javnimi spomeniki in celostna seznanitev z njegovo vlogo Meštrovićevega študenta in akademijskega profesorja kiparstva je skoraj pozabljena. Čeprav ima Goriška premalo galerijskih prostorov in so poleg tega tudi Pilonovo galerijo v Ajdovščini do letošnje lanske pozne jeseni prenavljali, je izgovorov za zapostavljanje Kalina in drugih likovnih umetnikov preveč. Butične zbirke Avgusta Černigoja, Rika Debenjaka, Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča v sosednjih naseljih so ostale v senci filmov in gledaliških predstav EPK. Mesto vrtnic ni znalo v nobenem od likovnih razstavišč in informacijskih uradov poskrbeti niti za vedno svež šopek vrtnic. Edino razstavišče, kjer so bili prijazni do vsakega gosta brez napisa VIP in je vsak radovednež dobil celo katalog razstavljenih grafičnih del, je bil Hotel Park.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja. Okoli Lenassijevega Ikarja ali ob Begićevo Ohranjanje sanj pa so zložili samo nekaj zelenih škatel. Na razcvet šol v Novi Gorici, katerih spodbuda je Petnajstletna Borisa Kalina, niso niti pomislili.

EPK ni znala ustrezno nadgraditi prvih izhodišč oblikovanja novega mesta niti s prezentacijo Nonumenta v Edi. Poleg urbanistične zasnove Edvarda Ravnikarja je gotovo temeljni objekt Nove Gorice stavba občine s štirimi kipi na mrkem vhodnem pročelju. Vse štiri figure (Jetnik, Upornik, Partizan, Vinogradnik) je v okviru tedanjih slogovnih zahtev izdelal Boris Kalin. Njegov svak Slavko Pengov je poslikal slavnostno dvorano v nadstropju občine. Razvil je slovensko slikano zgodovino od Trubarja do Gregorčiča in osvoboditve Primorske leta 1945. Med pomembne osebnosti je slikar v kot postavil svoj avtoportret, podobo glasbenika Lojzeta Bratuža in kot tretjega klesarja s potezami, ki spominjajo na B. Kalina.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja.

Del dolga do domačina Borisa Kalina, akademika, večkratnega Prešernovega nagrajenca, ključnega profesorja ALUO, so morali poravnati potomci vnukov. Razstava je bila nujna ob omenjeni okrogli obletnici umetnikovega rojstva in smrti. Razstavišče v oddaljeni tovarniški hali Mostovne na meji med Novo Gorico in Solkanom je bilo zasilna rešitev. Hladen okvir nekdanje kovačije so napolnili s toplimi, večidel intimnimi besedili pisem zaljubljenega zagrebškega študenta Borisa izbranki. Povečave liričnih izpovedi so bile na panojih, nekaj Zorinih in Borisovih fotografij so preslikali na zavese, s katerimi so razbremenili razstavno dvorano. Izvirna pisma so skupaj s fotografijami postavili v improvizirano vitrino z mizo iz domače hiše. Na bežigrajsko domovanje Borisa Kalina so dodatno opomnili razstavljeni načrti kiparjevega svaka Vinka Glanza. Ta je članom družine Kalin med obema vojnama prijazno izdelal več načrtov za hiše. Vzdolžni steni so smiselno označili s portretoma muze na eni strani in umetnika na drugi.

Jedro razstave je sestavljal ducat figuralnih kipov, pretežno mavčnih izvirnikov za bronaste ali kamnite akte. Prefinjeno oblikovane čvrste ženske obline, portretne glave in primerjave z dekletom, kasnejšo ženo Zoro potrjujejo, da gre za kiparjevo veliko ljubezen, navdih, idealizirano žensko. Erotika je občutena, vendar vedno nekoliko pritajena, idealizirana s poznavanjem klasičnih antičnih kipov ali pretehtanostjo Kršinićevih ter maillolovskih zgledov. Kalin je nedvomno mojster kakršnekoli drže stoječe, sedeče ali ležeče ženske. Izjemoma avtor sestavi dva ženska akta v učinkovito celoto. Razgaljeno telo posameznice je zajeto v intimnih trenutkih česanja, oblačenja ali branja. Hommage ožji družini je prijazno oblikovanje portretnih glav Borisovih potomcev za smiselno obešeno zaveso. Raznoliki podstavki kažejo nekaj finančnih zadreg entuziastičnih organizatorjev.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk.

Presenetljiva so kiparjeva mladostna pisma, ko osamljen, včasih optimističen in drugič otožen, iz Zagreba piše svojemu idealu. Pisanje je bolj intimno kakor goli kipi. Spoznavamo kiparjevo osebnost in njegova čustva, kjer ni patetike njegovih javnih kipov, nobenega vpliva naročnikov ali politike, kakršne vidimo ali prezremo v Murski Soboti, Celju, Breznici, Ljubljani, na Vrhniki, Bledu ali v Novi Gorici. Simpatično zaobljeni bronasti Bevk je javni spomenik; vsak mavec na skromni razstavi pa ima več čustev, pristnosti in notranje topline. Morda je že čas, da na kiparski okras naših krajev in javnih prostorov, čeprav je nastal v bivši državi, pogledamo bolj objektivno.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk. Zbudili bi izjemno klesano marmorno Jutro I z Brda pri Kranju in dali razstavi nov naslov, Naš Boris.

The post Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris appeared first on Prelom.

Ljubljana je umetniško zelo pestro mesto. Na uprizoritveni sceni se kar naprej nizajo novi projekti. Občinstvu se pogosto zdi, da je vse polno prostorov, stavb, dvoran, studiev namenjenih umetniški produkciji. Pa vendar tisti, ki se ukvarjamo z neodvisno uprizoritveno umetnostjo, pogosto nimamo prostorov za vaje, za razvoj umetniških, kreativnih procesov. Kolikokrat se zgodi, da vadimo v dnevnih sobah, izposojamo si kotičke v zameno za usluge, plačujemo previsoko najemnino za tuje studie. To je stara, vztrajno ponavljajoča se situacija, ki je v treh desetletjih ni rešila nobena kulturna reforma. Skupina akterjev iz nevladnega in javnega sektorja se je odločila, da bo te samoumevnosti presegla – v ta namen je ustanovila iniciativo Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar. V organizaciji Maske Ljubljana, Nomad Dance Academy Slovenija (NDA SLO) in Kina Šiška ta iniciativa že dve leti premišljuje o vprašanjih, ki zadevajo vse delujoče na neodvisni sceni: kakšne vrste upravljanja prostorov potrebujemo danes? Katere umetniške vsebine lahko ustvarimo v posameznih prostorih? Kakšno skupnost gradimo? Katera znanja ustvarjamo in katera delimo?

O iniciativi sem se pogovarjala z glavnimi organizatorji skupščin: Aljo Lobnik, direktorico in umetniško vodjo zavoda Maska, Dragano Alfirević, koordinatorico NDA SLO, in Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Kina Šiška.

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2023 je dramaturginja in teatrologinja Jasmina Založnik pri Maski izdala knjigo Zavzemanje prostora: Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji – analizo izvedbenih praks med letoma 1965 in 1987 v Jugoslaviji, s poudarkom na Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu. “Knjiga je bila uvodno srečanje na začetku naših premislekov o prostorih. Kasneje smo pri Maski izdali še številko revije Prostori, ki se je navezovala tudi na konkretne težave pomanjkanja prostorov, na vprašanje javne rabe itn. V tistem letu smo si pri Maski želeli premišljevati o prostorih nasploh, na teoretski, pa tudi na praktični ravni,” razlaga Alja Lobnik. “Poslovili smo se od Nove pošte in zaključili sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem ter začeli iskati prostorske rešitve, ki bi bile trajnostne. Iskali smo vse, kar nam je omogočala Nova pošta: daljše in počasnejše delovne procese, rezidenčno delo ter varnost, kar se tiče prostorov, za vaje in za uprizarjanje ter postprodukcijo. Zdelo se nam je dobro, da odpremo platformo, ki nam bo omogočila dolgoročno premišljevanje o tem na ravni skupnosti. Zazdelo se nam je, da to ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto. Zelo dragoceno je, da sem na njih slišala različne aspekte samozaposlenih, prekarnih kulturnih delavk, delavcev, nevladnih organizacij brez prostorov in nevladnih organizacij s prostori ter javnih zavodov. Tibor Mihelič Syed je zasnoval iniciativo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ), ki je tudi veliko vredna, in mislim, da je čas dozorel, da javne institucije začnejo bolj sistematično zagotavljati boljše delovne razmere za delo nevladnikov in samozaposlenih v kulturi.”

To ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto.

– Alja Lobnik, Maska

Skupščine v Kinu Šiška

Maska je hitro našla skupni jezik z Nomad Dance Academy, ki dolgotrajno tvorno in obsežno sodeluje s Kinom Šiška v okviru Cofestivala. Pri prvotni zamisli so sodelovali še Jasmina Založnik, Pia Brezavšček, Rok Vevar, srečanja v obliki skupščin pa je predlagala Dragana Alfirević. “Največja moč je ali pa se največ lahko zgodi v odprtem pogovoru v smislu skupščinskega načina pogovarjanja. Skupščina je oblika pogovarjanja, kjer ima vsak občutek, da ima glas in da je ta glas resnično enakovreden in slišan,” pravi. “To je nekaj, kar moramo čim več prakticirati. Oblika ni naključna, izhaja iz tradicije plenarnih zasedanj, kakršna smo poznali ob ustvarjanju Festivala Pleskavica 2011 v bivšem Rogu in kakršna danes uporabljajo srbski študentje pri svojih protestnih gibanjih.” Skupščine niso zgolj delovni sestanki. So oblika kolektivnega premisleka, ki ima svojo lastno politično logiko.

“Na eni od teh skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij. Veliko nas je iz nevladnega sektorja in sodelujemo z javnimi institucijami, povratnega sodelovanja, da bi imeli občutek nekega skupnega javnega prostora, skupnega ustvarjalnega prostora, pa je zelo malo. Vsi delamo za isto stvar, za javno dobro, za skupno stvar. Ta ugotovitev je nekako potrdila to intuicijo, s katero se je Maska obrnila na nas, in ta intuicija je, da imamo veliko tem, o katerih se moramo pogovoriti: npr. kdo in kako upravlja javno infrastrukturo. Veliko je tudi privatizacije. Poskušali smo malo razgrniti in razrahljati vse te samoumevnosti, utečene oblike sodelovanja, povezav, navezav, ko gre za način upravljanja. Mogoče nimajo vsi potrebe ali želje, pa tudi kapacitet ne, da bi upravljali javne prostore, ker je za to potrebnih ogromno kapacitet, dela, truda. Mogoče nismo niti vsi za to ali pa nismo nagnjeni k temu. Dejstvo pa je, da vsi, ki se ukvarjamo z uprizoritveno umetnostjo, potrebujemo dober, ogrevan in čist prostor.”

Na eni od skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij.

– Dragana Alfirević, Nomad Dance Academy

Skupni imenovalec razumevanja javnega

Tibor Mihelič Syed kot primer dobrega modela, poleg Cofestivala, ki že dolgo sodeluje s Kinom Šiška, omeni koprodukcijsko sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Maske na Novi pošti: “Sedem let sinergije, ki je rodila izjemne in prebojne projekte. Brez samozavestnega, trmastega stopanja ne bi proizvedli, kar smo proizvedli v vseh teh letih. Nova pošta bo ostala zapisana v teatrološko prakso kot nekaj pomembnega v danem času. Te drznosti, tveganja, ki pa vendarle prinaša nove vsebinske premike, premisleke, nove produkcijske modele, je v institucijah izjemno malo. Te samoumevnosti, ki jo omenja Dragana, ne bi vezal samo na vprašanje produkcijskih razmer, temveč tudi na vsebine, tovrstno sodelovanje pomeni neke vrste tveganje.”

Alja Lobnik prav tako opozarja, da sodelovanje ni najenostavnejše: “Zahteva trud in dodatno energijo, dodatno delo, usklajevanje. Postavlja se vprašanje, kako se javni zavod približuje nevladni organizaciji. Vzpostavljene so hierarhije, ki so imanentne in je treba o njih vsaj govoriti, jih preizprašati. Veliko truda je za tem, da se lahko taki formati ali pa taki prostori zgodijo. Vendarle pa zmorejo preseči in nakazati nove smeri ustvarjanja produkcijskih načinov dela. Zdi se mi, da je bilo Slovensko mladinsko gledališče v nekem obdobju dovolj pogumno, hkrati pa je javno institucijo razumelo drugače, kot se dostikrat razume. Pogosto vidimo javno institucijo kot zaprt prostor in ne kot javni prostor, kamor se lahko intervenira, ki je lahko odziven, odprt za različne skupnosti. Nova pošta je bila tovrsten poskus. Obstajal je skupni imenovalec razumevanja javnega, kar javnim institucijam v njihovi udobni poziciji dostikrat umanjka. Pomeni odločitev ljudi, ki upravljajo javno infrastrukturo, da bi se odpirali v to smer – da ne bodo samo pragmatični v svojih načinih delovanja.”

Potrebne so sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor.

– Tibor Mihelič Syed, Kino Šiška

“Institucije, ki niso repertoarna gledališča z lastnimi ansambli in produkcijskimi procesi, npr. Kino Šiška, Bunker, Španski borci, se lažje lotevajo tovrstnega sodelovanja. Institucije, ki so zavezane lastni produkciji in programski kontinuiteti, imajo manj manevrskega prostora. Kot vodja javnega gledališča z lastnim ansamblom si dolžan temu ansamblu zagotavljati določen obseg dela in pri tem imaš zvezane roke, kolikšen segment programa boš podružbil. V tem primeru bi bile potrebne sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor,” poudarja Tibor Mihelič Syed. “Ta tveganja si mora institucija želeti. Včasih se mora upreti sistemu, ki omejuje. To je del umetnosti, da poskušaš z neko gesto razbiti sistem, ki te po svoje omejuje.”

Prostorski preostanek kot priložnost

Do zdaj je bilo v Kinu Šiška že šest skupščin. Na zadnji so obravnavali predlog Tiborja Miheliča Syeda o vzpostavitvi Sistema prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ). Projekt izhaja iz statistične kategorije, ki jo je mogoče poimenovati prostorski preostanek – gre za prostore javne infrastrukture, ki v nekaterih terminih preprosto samevajo.

“Gre za poskus, da ta preostanek prostora postane viden in dostopen skupnosti na sistematičen način,” pojasnjuje Tibor Mihelič Syed. “Na eni strani so javni zavodi in organizacije, ki upravljajo prostore, na drugi so ustvarjalke, ustvarjalci in kolektivi, ki prostor potrebujejo za vaje, raziskovanje, razvoj, projektno delo. Namen projekta je v digitalnem okolju ustvariti preprost, pregleden sistem, ki omogoča, da se ti dve informaciji srečata.”

Poudariti velja, da gre pri SPPZ za razvojno fazo dela, ne za koprodukcijsko platformo. Prostori so namenjeni vajam, razvoju in fazi raziskav, ne produkciji. Merila razdeljevanja so premišljena in transparentna. Za zdaj je pobuda osredotočena na uprizoritvene umetnosti, ima pa možnosti za poznejšo širitev. Med prostori, ki bi jih iniciativa vključila, so tudi vadbeni prostori neodvisne scene, kot so prostori Maske, prostor Društva za sodobni ples Slovenije, Kino Šiška pa prispeva vsebinske in logistične zmogljivosti.

Podružbiti procese

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov, ki jih imamo, pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež, ne od dejanske potrebe ali kakovosti projekta. “Tudi če ni osebnih poznanstev, bi institucije s svojimi kapacitetami, ne samo prostorskimi, mogoče tudi z rekviziti, z garderobo, morale biti odprte za celotno sceno in razumljene kot javno, ne kot zasebno, kot nekaj, kar pripada družbi,” doda Alja Lobnik.

“Nekdo pravi, da je institucija bolj dostopna, ker ima npr. s Tiborjem zgodovino sodelovanja, ker je vzpostavljeno zaupanje,” razlaga Dragana Alfirević. “Ampak kako narediti, da to ne ostane zasebno med njima, ampak postane oblika podružbljenih kontinuitet, ki je pravičnejša in dostopnejša?”

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež.

Alja Lobnik poudarja, da si je iniciativa za cilj zastavila podružbljanje procesov, ki so pogosto ostajali v sferi zasebnih poznanstev in neformalnih mrež, ter opiše to z izkušnjo, ko je prvič prišla na delovno mesto umetniške vodje Maske: “Bila sem tako neomrežena in brez pozicije, s katere bi lahko delovala, da je bila zame marsikatera stvar zaprta. Za prihajajoče, ki vstopajo, je to ključno – da imajo možnost takojšnjega povezovanja in sodelovanja, ne da je to zgolj plod nekih zasebnih poznanstev.”

Skupščine in znotraj njih SPPZ torej niso samo logistični projekt, so poskus spremembe temeljne logike, po kateri dostop do javne kulturne infrastrukture sploh nastaja.

Dolgoročni horizont: sistemska sprememba

Vsi trije sogovorniki se strinjajo: skupščine niso cilj same po sebi, so le del daljšega procesa, ki meri na sistemske spremembe. Namen vseh treh organizatorjev je, da se skupščine ne zapirajo v eno samo rešitev, temveč da ohranjajo raven razprave, izmenjave mnenj in skupnega razmišljanja o vseh pomembnih temah, s katerimi se srečujejo na uprizoritveni sceni. Temeljne težave ostajajo že 30 let enake: diskriminatorna porazdelitev virov, pomanjkanje vadbenih in razvojnih prostorov, hiperprodukcija za majhno občinstvo, prekarnost kulturnih delavk in delavcev. “To je endemičen kulturnopolitični problem,” je kritična Alja Lobnik ”Ta sistem ostaja preveč nepošten, preveč diskriminatoren, da bi ga gledali še naslednjih 20 let. Do prejšnje vlade, s katero so se začeli temeljni premiki, se z njim ni ukvarjal nihče,” meni Tibor Mihelič Syed.

Iniciativa je odprta. Poleg treh jedrnih organizacij, Maske, NDA in Kina Šiška, so bile na skupščinah občasno prisotne predstavnice Zavoda Bunker, Španskih borcev in člani Društva za sodobni ples Slovenije, pa tudi redki predstavniki nekaterih javnih zavodov. Izjemno pomembna sogovornika sta Teja Reba in Simon Kardum, med sistemskimi sogovornicami pa Asociacija. Potekajo pogovori z Viba filmom, katerega direktor Mitja Bravhar kaže naklonjenost razvoju sodobnega plesa. Dragana Alfirević poudarja, da je eden od temeljnih občutkov, ki so spodbudili celotno sodelovanje, ravno ta paradoks: “Ljubljana je fizično prostorno, bogato mesto, pa vendar ne moreš najti prostora za vaje, studii so predragi. Izkoriščenost je slaba, povezanost je slaba.”

Kaj sledi

Letošnje leto bo pilotno. Preizkusili bodo, kje so meje, kaj je treba doreči, kateri prostori so dejansko na voljo in pod kakšnimi pogoji. Skupščine bodo potekale vsaj dvakrat na leto in ostajajo osrednji prostor skupnega premisleka. “Radi bi se povezovali in povezali tudi zunaj uprizoritvenih krogov, zavedam se, da deloma elitnih, po drugi strani pa prekarnih,” vabi na odprte skupščine Dragana Alfirević. “Nekako imamo začrtane točke in cilje v tem procesu,” sklene Alja Lobnik, “ampak dejansko gre za proces.”

“Morda sem malce preveč ambiciozna, toda mogoče bomo skupaj lahko spremenili mentaliteto nas, ki živimo in delamo tukaj, malo po malo,” je optimistična Dragana Alfirević.

Katastri začasnosti prostorov niso le projekt, so miselni eksperiment, ki se je s skupščinami, pogovori in konkretnimi dogovori začel počasi, a vztrajno prevajati v prakso. In v osnovi stoji preprost, a pogumno izrečen aksiom: mi vsi delamo za isto stvar, za javno dobro. Čas je, da se infrastruktura temu primerno odpre.

The post Javno dobro – naša stvar appeared first on Prelom.

15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.”

Danes so v parlament dostavili 5295 podpisov za začetek referendumskega postopka. Potrebnih je bilo 2500.

***

Začelo se je tudi zbiranje 40.000 overjenih podpisov za referendum proti politični policiji. Pobudniki opozarjajo, da so “poslanci nove koalicije čez noč spremenili Zakon o parlamentarni preiskavi in odpravili sodni nadzor nad ustanavljanjem parlamentarnih preiskovalnih komisij. Doslej je ustavno sodišče lahko preprečilo, da bi politična večina ustanavljala protiustavne preiskovalne komisije ali sprejemala sklepe, ki posegajo v človekove pravice in zasebnost posameznikov in organizacij. Po novem te varovalke ne bo več.” In dodajajo, da sprememba zakona parlamentarnim komisijam omogoča pridobivanje podatkov o naših bančnih računih, zasebnih komunikacijah in telefonskih stikih ter avdio- in videoposnetkov in dokumentacije, ki jo hranijo policija, FURS in drugi državni organi – in sicer brez sodne odredbe, ki so jo potrebovale doslej. Hkrati pa ljudem in organizacijam, ki jih bodo preiskovali, onemogoča možnosti pritožbe na ustavno sodišče, da jih zaščiti pred neupravičenim in nezakonitim političnim preiskovanjem in preganjanjem. Zakaj je to nevarno? “Ker lahko že sama javna parlamentarna preiskava človeku uniči ugled, kariero in zasebno življenje – tudi če se pozneje izkaže, da ni storil ničesar narobe. Popolnoma enako velja za nevladne organizacije in podjetja. Ker se nenadzorovane parlamentarne preiskave hitro spremenijo iz orodja za ugotavljanje politične odgovornosti v orodje za obračunavanje z nasprotniki. In ker cilj ni le obračunati s tistimi, ki si upajo misliti s svojo glavo, ampak tudi ustrahovati vse druge, da tega ne bi več počeli.”

Podpis lahko oddate spletno prek e-uprave ali fizično na upravni enoti, natančna navodila pa najdete na tej povezavi. Rok za oddajo podpisa je 14. julij. 

***

Medtem se zapleta tudi na lokalni referendumski fronti. Po tem, ko je Civilna iniciativa za Ljubljano (CILJ) zbrala dovolj podpisov za sklic referenduma o odloku o urejanju prometa Mestne občine Ljubljana (pobudo je podpisalo 14.051 Ljubljančank in Ljubljančanov), so mestni svetniki na seji prejšnji teden najprej umaknili sporni odlok, hkrati pa potrdili izvedbo referenduma 12. julija. Zmeda, ki so jo s tem ustvarili, še zdaj ni razrešena, v civilni iniciativi pa poudarjajo, da odgovornost za nastalo situacijo ni na njihovi strani: “Zdaj občina ustvarja vtis, da smo pobudniki tisti, ki pri referendumu še vedno vztrajamo. Toda odločitev o njegovem razpisu je sprejel mestni svet. Zaradi nasprotujočih si sklepov trenutno ni jasno, o čem naj bi se referendum sploh izvedel in kakšen je pravni položaj. Zato smo za pojasnila zaprosili pristojne pravne institucije. Žogica ni na strani pobudnikov. Mestna občina mora pojasniti pravni zaplet, ki je nastal po vložitvi podpisov.”

Več na tej povezavi pojasni član iniciative Borut Hočevar.

Kako vidi nastalo situacijo, pa je v kolumni z naslovom Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost za Prelom zapisal tudi Domen Savič: “Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila. Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.”

The post Referendumi, drugič appeared first on Prelom.

Prejeli smo izjavo sindikata ZASUK o “poškodovanju” spomenika izbrisanim, ki jo v celoti objavljamo v nadaljevanju:

V sindikatu ZASUK z začudenjem spremljamo medijske in institucionalne interpretacije nedavne rožnate intervencije v Parku izbrisanih. Te bolj kot karkoli drugega razkrivajo, da so izbrisi v Sloveniji še vedno mogoči prav zato, ker se zgodovinske krivice tako hitro potiskajo v pozabo, prostor za njihovo razlago pa si prisvajajo predvsem tisti, ki imajo družbeno in politično moč.

27. oktobra 2023 smo v sindikalni konfederaciji Glosa – ZASUK, dan po otvoritvi Centra Rog na tiskovni konferenci opisali nasilna dejanja policije in varnostnikov ter aroganco mestnih oblastnikov: “Medtem ko so večinoma starejši povabljenci na steklenih osvetljenih hodnikih pili vino in jedli kanapeje, so kulturni delavci okušali solzivec. Medtem ko je izbrano družbo nagovarjal župan, so na naše delavce lajali policijski psi. Medtem ko so kulturni delavci na dežju skandirali ‘Javni prostor, zasebna otvoritev!’, so ugledni povabljenci snemali instagram filmčke amorfne gmote in jim z višine kazali sredince. Razredni boj ni bil še nikoli tako fotogeničen kot včeraj.”

Tri leta kasneje se v Centru Rog še vedno pogosteje odpirajo šampanjci in strežejo kanapeji ter se na zasoljenih delavnicah “ustvarjalno” družijo elite, manjkrat pa vanj zahajajo kulturno-ustvarjalni delavci, ki v gentrificirani Ljubljani ostajajo brez stalnih produkcijskih prostorov. Medtem, ko je MOL ob otvoritvi napovedoval, da bo Ljubljana s Centrom Rog bogatejša za enega najpomembnejših regionalnih kreativnih centrov, smo dejansko dobili neizviren hibrid med mladinskim centrom, podjetniškim inkubatorjem in univerzo za tretje življenjsko obdobje.

Čeprav je zgodovina območja nekdanje tovarne Rog v zadnjem desetletju vse prej kot rožnata, je prav rožnata barva postala eden najprepoznavnejših simbolov upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti. Roza bager, roza pištola, roza Ć. Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja – dovolj je, da živiš v Ljubljani. Kdor v Ljubljani živi že vsaj desetletje, pa bi moral vedeti tudi nekaj drugega: dolgo, preden so se oblastniki spomnili postavljati spomenike izbrisanim, so bili med redkimi, ki so se borili za pravice izbrisanih, prav ti domnevni »vandali« – uporabniki Avtonomne tovarne Rog. Izbrisani so se vse do deložacije organizirali pod streho tamkajšnjega Socialnega centra, ki jim je zagotavljal prostor za srečevanje, samoorganizacijo in politično delovanje.

Proces prespominjanja območja Roga je intenziven, občino pa ob tem podpirajo tudi druge inštitucije. Preseneča nas, da je Zagovornik načela enakosti tako bliskovito obsodil packanje Ć-ja, pred tem pa se do problematike Roga ni opredeljeval: niti do brutalne in nelegalne evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog sredi epidemije, niti do nasilja nad protestniki ob otvoritvi Centra Rog. Med poplavo zgražanj o vandaliziranju spomenika pa je Irena Woelle, soavtorica spomenika izbrisanim in naša članica, včeraj na svojem Facebook profilu v javni objavi zapisala: “Človek človeku vandal. Opozarjanje na nerešene in nereševane posledice izbrisa in opozarjanje na izbris Avtonomne tovarne Rog ni vandalizem.” V sindikatu ZASUK podpiramo stališče naše članice. Hkrati opozarjamo, da bi bilo, če že v javnem prostoru odpiramo razpravo o “dobrih” in “slabih” grafitih ter o “vandalskih” in “umetniških” posegih v javni prostor, to temo na območju Roga smiselno odpreti najprej in predvsem ob uničenju kultne roza pištole italijanskega umetnika Bluja na Avtonomni tovarni Rog leta 2016. Tudi to umetniško delo, poleg številnih drugih, ki so bila uničena ob evikciji leta 2021, je namreč postalo žrtev ocene vodstva Centra Rog in Mestne občine Ljubljana, da ne gre za umetniško delo, vredno ohranitve.

Nič od tega, kar se ta teden v medijskem prostoru odvija okoli Roga, ni zares novo. Podobno razpravo smo spremljali že po antigentrifikacijskem pohodu po Ljubljani pozimi leta 2024. Takrat je bila novinarka in kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ena redkih, ki se je odmaknila od hitrih obsodb udeležencev pohoda in v kolumni Kdo je vandal te družbe? bralce izzvala z vprašanjem: “Čas je torej za vprašanje: kakšen smisel ima to korakanje peščice v snežni noči, ki jo spremlja več policajev, kot jih je na stotine traktoristov, ki so usmradili in paralizirali vse mesto? Ki jo demonizirajo mediji (“več tisoč evrov škode, uničen zmajček, bakle in dim”) in tudi “levičarji”, ki so angažiranost prepoznali celo v Barbiki, ne razumejo pa te gmote brezpravnih?”

Vprašanju Lesničar Pučko se ob zaključku naše izjave pridružujemo tudi sindikalisti: Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?

The post Kdo je vandal te družbe? appeared first on Prelom.

Gibanje za pravice Palestincev vabi nocoj 𝐨𝐛 𝟏𝟖.𝟑𝟎 𝐩𝐫𝐞𝐝 ljubljansko 𝐌𝐞𝐬𝐭𝐧𝐨 𝐡𝐢š𝐨.
Prinesite s seboj palestinske zastave in simbole. Pridite in povejte naprej!

The post Dvignimo zastavo solidarnosti! appeared first on Prelom.

Ob nedavnem uspehu civilne pobude z zbranimi podpisi za občinski referendum o urejanju problematike parkirnih mest v »najlepšem mestu na svetu« hitro ugotovimo, da je šlo pri županovem provociranju z »absolutnim referendumom, če zberejo podpise,« in končnem umiku odloka o parkirnih mestih za še en umetniški performans Mestne občine Ljubljana na temo navidezne resničnosti.

Pod bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam.

Gre za uveljavljeno ravnanje šestkratnega župana Mestne občine Ljubljana, ki z glasovalnim strojem v mestnem svetu in dobro razvejeno mrežo t. i. pozitivnih ljudi iz ljubljanskega gospodarskega in družbenega okolja že leta uspešno ohranja iluzijo demokratičnega dialoga z meščankami in meščani.

Pod to bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam. Ko pa se civilna družba dejansko organizira, prebije birokratski zid in z več tisoč podpisi neposredno ogrozi županov absolutizem, župan preprosto zvrne šahovnico.

Navidezna resničnost

Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila.

Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja.

Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.

Ne govorimo samo o parkiriščih, temveč tudi o kanalu C0, kjer se z birokratskim drobljenjem projekta mimo zdravstvene stroke gradi kanalizacija neposredno čez pitno vodo; o množičnem sekanju dreves na Rožniku, ki ga oblast priročno upraviči s kupljenimi študijami; in o nasilnem nočnem prevzemu tovarne Rog, s katerim so prostor za elitno prenovo in kapital sčistili kar specialci. K temu moramo dodati še dolgoletno pravno in finančno izčrpavanje branilcev Plečnikove tržnice in prebivalcev Fondovih blokov, pri čemer občina z neomejenim davkoplačevalskim proračunom na sodiščih bije vojno proti lastnim občanom.

Da bi meščani ob tem ostali mirni, se jim vrže nekaj drobtinic s participativnim proračunom, ki deluje zgolj kot lažni demokratični peskovnik za izbiro klopic ali pitnikov, vso to iluzijo popolnosti pa na koncu izdatno spolira občinsko glasilo Ljubljana, ki je – natisnjeno z našim denarjem – uporabljeno izključno kot propagandni stroj za pranje možganov in utišanje sleherne kritike.

Bistveni razlog za uspešnost take politike je asimetrija moči, s katero si mestna občina, ki je glavni financer lokalne civilne družbe, kritike in nasprotnike najpreprosteje podredi z močjo kapitala. Če ta v nekaterih redkih primerih ne deluje, je tukaj še vedno priročna medijska ofenziva, s katero občina nasprotnike najprej diskreditira z neprimernimi oznakami, ki spodkopavajo njihovo kompetentnost oziroma upravičenost do sodelovanja, nato pa jih izključi iz odločevalskih procesov.

Pri tem pomagajo tudi občinska sponzorstva in razpisi, s katerimi se utiša velika večina kulturnikov, nevladnikov, športnikov in drugih družbenih kolektivov, saj z odkritim nasprotovanjem občinskim (iskreno povedano, županovim) zamislim tvegajo oznako “persona non grata”.

Kdo je zares proti?

Tej popolni politični premoči pa se žal ne podreja zgolj utišana civilna družba, temveč pred njo nemočno ali celo preračunljivo kleca tudi politična opozicija – mestna in državna.

Za župana je ideološka fronta najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne.

Ker nas novembra čakajo lokalne volitve, je državnozborska koalicija Zoranu Jankoviću še eno zmago praktično že prinesla na pladnju. Z odpiranjem občutljivih zgodovinskih vprašanj – kot je sprejetje zakona o pokopu sodelavcev fašističnih in nacističnih sil iz druge svetovne vojne – je ponovno odprla tisto ideološko fronto, na kateri je lokalni hegemon najmočnejši in ki njegovo bazo pred odhodom na volišča vedno znova poenoti.

Za župana je to najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne. Tako se župan zlahka znova preobleče v branika pravih vrednot in strne svoje vrste, vse aktualne afere in ugrabljena lokalna demokracija pa preprosto izginejo v dimu zgodovinskih bitk.

Vendar se v senci tega ideološkega teatra prebuja drugačna, prava opozicija, ki tej farsi ne naseda. To niso tradicionalne stranke in populistične liste, s katerimi župan že leta pleše uigran politični valček in ki jim ta kulturni boj prav tako ustreza za mobilizacijo lastnih vrst. Prava nevarnost za njegov absolutizem so tisti, ki neizprosno držijo ostro vsebinsko linijo: zelene in transparentne liste, mlada podnebna gibanja, stanovanjski aktivisti in predvsem samoorganizirane civilne pobude na terenu.

To so ljudje, ki na soočenja ne prinašajo zgodovinskih knjig, temveč podatke, urbanistične akte in dokaze o uničevanju prostora. Zanje so ideološke bitke preteklosti povsem nepomembne ob tem, da si v sedanjosti ne morejo privoščiti najema stanovanja v lastnem mestu, in ob grožnji, da bo v prihodnosti iz njihovih pip tekla s fekalijami onesnažena voda. Ko posamezni neodvisni svetniki kirurško secirajo netransparentnost proračuna, ko naravovarstveniki z lastnimi telesi branijo drevesa pred motorno žago in ko meščani pred upravnimi enotami rušijo parkirne odloke, županov PR-aparat ostane brez orožja. Teh ljudi namreč ne more popredalčkati kot nazadnjaške fašiste ali strankarske vojščake.

Njegova največja mora pred novembrskimi volitvami tako ni tradicionalna desnica, iz katere se napaja, temveč tista nepopustljiva civilno-politična fronta, ki odklanja pogovor o letu 1945 in ga sili v polaganje računov za leto 2026. V trenutku, ko razprava preide z ideološke ravni na dejanske cene stanovanj, zabetonirano naravo in zlorabljeno demokracijo, se bleščeča fasada sesuje, za njo pa ostane le še goli pragmatizem kapitala.

O absurdnosti izbire

Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna.

Pred vrati so torej novembrske volitve in ključno vprašanje ni več, s kakšnimi PR-triki bo oblast poskušala ohraniti primat, temveč ali se bo tiha večina meščanov še naprej strinjala z vlogo nemočnega statista. Cena za tlakovane ulice in nekaj novih mostov je postala absurdno visoka. Plačujemo jo z uničevanjem javnega prostora, z nevzdržnimi najemninami, ki iz mesta izrivajo mlade in domačine, ter predvsem s popolno razgradnjo demokracije. Mit o nezmotljivem menedžerju, ki »sicer malo vzame, a tudi nam kaj da«, je postal le še ciničen izgovor za ohranjanje politične apatije in udobja oligarhije.

Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna. Njena največja šibkost je prav tista neposredna, organizirana akcija meščanov, pred katero oblast vedno znova panično beži in zapira vrata magistrata. Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. A ta prebujena politika od spodaj se ne sme ustaviti zgolj pri uličnem pritisku – nujno se mora pretopiti v konkreten volilni izid.

Volitve so ključen, vendar le eden izmed korakov na tej poti, ki mora nadgraditi in politično unovčiti dosedanje dosežke neposrednih akcij. Ko bomo novembra stopili pred volilne skrinjice, z oddanim glasom naša naloga ne bo končana, saj bo neprestano organiziranje na terenu nujno tudi po volitvah. Na voliščih pa preprosto ne smemo dopustiti, da nam namesto rešitev za prihodnost znova vsilijo ideološke duhove preteklosti. Upravljanje prestolnice ni računalniška igra, v kateri lahko oblast ob vsaki napaki in ljudskem uporu preprosto resetira rezultat.

Čas je, da meščani nehajo igrati po pravilih oligarhije in z novembrskimi volitvami kliknejo na tisti pravi, dokončni »Game Over« ter z nadaljnjim aktivnim političnim delovanjem svoje mesto končno vzamejo nazaj.

The post Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost appeared first on Prelom.

Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi podjetji v Sloveniji in drugih evropskih državah; med drugim je vključen v Koalicijo za trajnostno prometno politiko in Mrežo nevladnih organizacij za trajnostni razvoj Plan B in je koordinator Mreže za prostor, ki povezuje organizacije in pobude s področja urejanja prostora. Lani jeseni je inštitut v sodelovanju s Prostorožem v Štepanjskem naselju po naročilu Mestne občine Ljubljana (MOL) izpeljal delavnici, na katerih je prebivalstvo spodbudil k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja ter na podlagi tega oblikoval priporočila za občino. Ta jih je upoštevala le del, ko je uvedla restriktivno parkirno politiko brez drugih trajnostnih in participatornih rešitev, in zaradi tega naletela na srdit in organiziran odpor prebivalcev in prebivalk Štepanjskega naselja, ki so najprej zbrali dovolj podpisov za zbor občanov in konec maja tudi za referendum proti parkirnemu režimu MOL. Poleg tega je inštitut sodeloval pri pripravi Celostne prometne strategije MOL, ki je bila v mestnem svetu sprejeta lani in naj bi veljala do leta 2032.

Kakšna je vloga inštituta pri oblikovanju prometnih in lokalnih politik v odnosu do občin?

»Inštitut je nepridobitna, nevladna organizacija. Financiramo se na dva različna načina: bodisi sami oziroma v partnerstvih prijavljamo teme na javne razpise bodisi konkuriramo pri javnih naročilih. Pri obojem pogosto sodelujemo z različnimi občinami. Tretja vloga inštituta je zagovorniška; ta običajno ne vključuje financiranih dejavnosti, ampak javno zagovarjanje naših tem – tudi pri različnih občinah. Te teme so na primer: aktivna mobilnost (hoja in kolesarjenje), javni potniški promet in parkirne politike. Sodelovanje z občinami je v skladu s temi različnimi vlogami različno: če smo z občino partner pri projektu, smo v enakovrednem odnosu, če smo izvajalec javne politike, pa v podrejenem. Pri svojem delu pazimo, da smo kljub različnim vlogam konsistentni, se pravi, da zastopamo ista stališča. To ni vedno lahko, sploh, kadar moramo nasprotovati občini, s katero sicer sodelujemo kot partnerji ali izvajalci. Ključno pri tem, da lahko dosežemo neke premike, je, da lovimo ravnotežje med temi vlogami. Če bi vztrajali pri strogem nasprotovanju občinskim ali pa tudi državnim in evropskim politikam, bi bili ves čas v opoziciji. Treba je razumeti različne pozicije in izhodišča, iz katerih vsak deluje. Prav gotovo ni vse, kar delajo občine, narobe, prav tako pa ni nergač vsak, ki nekemu projektu nasprotuje.«

Hkrati je treba urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih.

Ste s tem tudi neke vrste most med občino in meščani? Vedno pogosteje namreč videvamo, da občine brez dialoga s prebivalci uveljavljajo politike, ki se tičejo prebivalcev, to pa povzroči jezo, nasprotovanje in upor.

»V praksi smo res pogosto dojeti kot neke vrste posrednik med občino in javnostjo. Velikokrat je javnost do občin nezaupljiva že zaradi njihove oblastniške funkcije, tudi kadar so občine dobronamerne in načrtujejo politike v javno korist. Če se pojavi neki tretji akter, ki je pri nekaterih temah bolj zaupanja vreden oziroma ima strokovno kredibilnost, potem lažje vzpostavi dialog; v tej vlogi se večkrat znajdemo. Druga težava je, da so številne občine kadrovsko podhranjene in ne zmorejo opravljati vseh svojih nalog – prav komuniciranje z javnostmi pogosto šepa in tudi pri tem jim včasih pomagamo.«

Mislite, da vas občine kdaj izkoriščajo kot blažilec nezadovoljstva javnosti, hkrati pa vaših predlogov in priporočil potem ne upoštevajo?

»O tem se večkrat pogovarjamo, seveda je mogoče, da nas občine kdaj uporabijo tudi za namen, ki ga sami nismo predvideli. Je pa po drugi strani res, da ima občina pravico uporabiti naše delo na način, ki se ji zdi najprimernejši – bodisi z vidika javne politike (policy) bodisi strankarske (politics). Skratka, to še ni zloraba. Občina želi odgovor na neko vprašanje, mi ga poiščemo, in morda občina kasneje ugotovi, da vprašanje ni bilo čisto pravo ali pa so se okoliščine, zakonodaja in politika spremenile. To se pogosto zgodi, še večkrat v sodelovanju z državo. Vedno delamo z najboljšimi nameni in tako, da bi bilo naše delo čim bolj uporabno.«

Se je to zgodilo v Štepanjskem naselju? Lani jeseni ste tam izvajali delavnici s prebivalci soseske. Vprašali ste jih, kaj jih tare, in skupaj z njimi oblikovali priporočila za MOL. Ta je sicer objavila celotno poročilo, pri uvedbi novega parkirnega režima pa ni upoštevala večine priporočil, na primer, da bi prevzela posredniško vlogo pri pogajanju s trgovskimi centri, da bi ljudje čez noč lahko parkirali na njihovih parkiriščih; da bi vzpostavila posebno postavko v proračunu, na kateri bi se pobrana parkirnina zbirala in porabila v soseski; prav tako se ni odločila za konstruktiven dialog s prebivalci. Kako ste omenjena razmerja videli v tej aktualni situaciji?

»Kot izdelovalci priporočil bi si seveda želeli, da bi bila v celoti upoštevana, saj gre za povezan sklop ukrepov. Vendar ima, kot rečeno, MOL, ki je naročnik, pravico, da v skladu s svojo politiko priporočila strokovnih sodelavcev, torej naša priporočila, upošteva ali pa ne. Druga zgodba je odnos občine do prebivalcev mesta.«

Ste na podlagi delavnic lahko predvideli upor prebivalk in prebivalcev naselja oziroma menite, da bi se mu lahko izognili, če bi se občina odločila za konstruktiven dialog z njimi?

»Moji kolegi so se res potrudili in uporabili vse metode, ki so jih v okviru naloge prepoznali kot smiselne, da so prišli do stališč prebivalcev. Hitro se je pokazalo, da je parkiranje v tej soseski res velika težava. Hkrati se je pokazalo tudi, da imajo stanovalci zelo naklonjen odnos do ohranjanja zelenih površin in da jih nekatere oblike kršenja pravil parkiranja motijo – na primer parkiranje na ploščadi pred šolo. Obenem se je pokazalo, da je zaupanje v občino nizko in da parkirno stisko številni sogovorniki povezujejo z umeščanjem novih programov v sosesko. Na podlagi tega so kolegi zaznali visoko tveganje za protest in predvideli nekaj ukrepov, ki bi lahko ublažili razburjenje.«

 Iniciativa za Štepanjsko naselje je zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.

Je inštitut še naprej dejaven v tem procesu? Sodeluje z iniciativo v naselju in drugimi iniciativami, ki jih organizirajo prebivalci, in ne le z občinskimi naročniki?

»O tem vsekakor razmišljamo, saj nam ni vseeno, kako se bo zadeva iztekla. Ta primer je navsezadnje pomemben za urejanje parkiranja v drugih soseskah, ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod po Sloveniji. Trenutno nimamo posebne vloge v tem primeru, ker menimo, da je zadeva v fazi konflikta, rešitev tega pa ni v naši domeni. Če eskalacija nesoglasja še ni šla predaleč, bi bila zanimiva možnost mediacija. Če bi prišlo do nje, bi lahko imeli vlogo zunanjih strokovnjakov, ampak pod zelo jasnimi pogoji. Mediacija v prostorskih zadevah je res zahtevna, o tem smo se pred leti že pogovarjali, a tu se vsi še učimo. Treba je pogledati tudi drugam, saj so ponekod že uspešno rešili podobne spore tudi drugače.«

Kakšni so bili ti načini?

»V Novi Gorici so bili zelo blizu konfliktu, a so se prebivalci in občina na koncu dogovorili. Tudi v Kranju so pred časom v soseski Planina našli način, ki je bil sprejemljiv za oboje. Te primere je treba preučiti in se iz njih kaj naučiti.«

Mislite, da bi morala MOL najprej izboljšati dostopnost javnega prometa in šele nato izvajati restriktivno parkirno politiko?

»Ne. Mislim, da je treba hkrati urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih. Seveda ni dobro, če se javni promet ne spreminja na bolje, ampak če bomo čakali, da bo popolnoma urejen, se še 20 let ne bomo dotikali drugih stvari.«

Največjo jezo je verjetno povzročilo prav to, da so se najprej uvedli represivni ukrepi, tudi zaračunavanje nočnega parkiranja, ki je največja težava – in to brez kakršnihkoli zavez, da se bodo izboljšale druge možnosti, ki ste jih priporočili tudi vi.

»Zagotovo je z vidika sprejemljivosti ukrepov zelo dobrodošlo, da ponudiš korenček in palico. To bi bilo po našem mnenju najmodreje. A občina je očitno presodila drugače in sprejela politično odločitev, v skladu s katero je treba dati jasen signal, da se morajo navade parkiranja v soseskah spremeniti. Ali je bil to najboljši mogoči signal, se lahko pogovarjamo, vsekakor pa to ni celovita politika. Lotila se je enega segmenta ukrepov, ki so zaradi tega, ker so bili uvedeni izolirano, naleteli na dosti večji odpor, kot bi bilo po našem mnenju koristno za dosego dejanskih sprememb.«

Koliko je po vašem mnenju implementacija tretje parkirne cone sploh izvedljiva v socialističnih soseskah, kjer sta struktura in dostopnost drugačni kot drugje, saj ta cona po novem ljudem sploh ne omogoča dostave do vhoda? Bi bilo treba nerestriktivno vpeljati četrto cono, ki bi bila podobna na primer tisti v središču Ljubljane, saj ima tudi vsaka soseska svoje središče s pešcono?

»Strinjam se, da so soseske drugačen primer kot siceršnje mestno obrobje. Prav imate, da so po svoje podobne mestnemu središču, ker so bile zasnovane kot območja z lastno pešcono, kjer lahko vsakodnevne opravke opraviš peš. Ne strinjam pa se, da bi se bilo pri ukrepih glede parkiranja mogoče zgledovati po mestnem središču, saj so tam možnosti parkiranja drugačne, določajo pa jih zgodovinsko jedro in historične značilnosti območja.«

Središče omenjam, ker se ljudje v Štepanjskem naselju zaradi načina uvedbe režima, za katerega se je odločila MOL, počutijo manjvredne. Če bi jih obravnavali, kot so mestno središče, kjer so v pešconi na primer uvedli Kavalirje za lažjo mobilnost tistih, ki se težje premikajo peš, bi s tem poskrbeli za večjo enakovrednost.

»Mogoče se o dojemanju različnih območij res razmišlja premalo, ampak vseeno je pri tem treba izhajati iz racionalnih utemeljitev, ki temeljijo na prostorskih možnostih in potrebah. V mestno središče se veliko več ljudi vozi od drugod in ti zavzamejo največ parkirnih mest, zato je tam potrebna popolnoma drugačna parkirna politika. Spomnimo se, da so ob spremembah parkiranja v Kosezah uvedli koseškega Kavalirja, a so ga menda zaradi majhne uporabe ali prekratkega testnega obdobja kasneje umaknili.«

Težava je tudi, da je v nekaterih soseskah, med drugim prav v Kosezah, čas za dostavo zgolj med 6. in 8. uro zjutraj, kar pomeni, da ljudje, ne da bi posebej plačali za to, ne morejo na dom naročiti niti hladilnika. V mestnem središču je dostava mogoča do 10. ure. Tako MOL zapostavlja prebivalce sosesk.

»Če je tako, je to gotovo ena od težav. Pogoje za dostavo bi bilo smiselno preveriti in kolikor mogoče prilagoditi potrebam.«

Mislite, da bi bila potrebna sprememba odloka, ki v soseskah uvaja tretjo parkirno cono, tako da bi bili ljudje obravnavani enako? Bi lahko tudi IPoP dal tovrstno pobudo?

»Tega bi se morali lotiti z zagovorniškimi aktivnostmi, kar nas postavlja v precep, saj pri isti stvari ne moremo biti v dveh vlogah – kot izvajalci za občino in kot zagovorniki drugačne rešitve, kakor jo je sprejela MOL. Če bi bili v vlogi zagovornikov, bi raziskali problematiko, poiskali rešitve in jih z utemeljitvami in podatki zagovarjali v javnosti. Ko bi mediji in večji del politike razumeli vprašanje na enak način, potem politična odločitev ne bi smela biti tako težka.«

Ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih bo glede tega, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov.

Pri pripravi Celostne prometne strategije ste za MOL mnenja splošne javnosti zbirali s spletnimi anketami. V enem letu ste zbrali le tri odgovore iz Štepanjskega naselja. Je spletno anketiranje pravi način participacije?

»Proces vključevanja različnih javnosti v pripravo Celostne prometne strategije MOL je bil eden najvelikopoteznejših v zadnjem desetletju, saj je zajel široko paleto metod in sodelujočih. V različnih anketah je sodelovalo skoraj 800 predstavnikov splošne javnosti ter dodatnih 200 pri oblikovanju ciljev in vizije, javnih razprav pa se je udeležilo 437 ljudi. Tri javne razprave so bile izvedene v okviru festivala Ana Desetnica, kjer je bil odziv res dober, med njimi ena v Štepanjskem naselju, ena v obliki običajne javne razprave pa je bila izvedena v dvorani Centra ČS Golovec. Prek portala GIS so občani prispevali več kot 1700 izzivov in 1200 predlogov ukrepov, posebne ankete o potovalnih navadah pa so zajele več kot 2500 osnovnošolcev in skoraj 700 zaposlenih. V proces so bili vključeni tudi strokovnjaki – prek šestih fokusnih skupin, 41 intervjujev, sodelovanja s predstavniki svetniških klubov in petih iteracij dela s širšo delovno skupino. Poleg tega je bilo organiziranih še nekaj prireditev in razstav.«

Do zdaj smo večinoma govorili o parkirni problematiki. Kaj pa druge možnosti? Celostna prometna strategija omenja hitre avtobusne linije (BRT), ureditev povezav okrog železniške in avtobusne postaje, že nekaj časa pa v javnosti kroži tudi zamisel o obuditvi tramvaja.

»Kot je poudarjeno v strategiji, bo ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih prav to, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov. V resnici bi bilo to odločitev treba sprejeti čim prej, morda še v tem mandatu ali pa vsaj v prvih letih naslednjega. Da zgradimo hrbtenico mestnega prometa, imamo v Ljubljani samo dve možnosti. Prva je, da uvedemo sistem hitrih avtobusnih linij (BRT) po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili. Za BRT pravijo: razmišljaj, kot da je tramvaj, delaj pa, kot da je avtobus. Druga možnost je tramvaj. Dobra stran tega je, da so obratovalni stroški nižji kot za katerokoli vrsto avtobusnega prometa, to pomeni, da bi bil na dolgi rok morda celo cenejša možnost. Slaba stran pa je, da o tem nimamo več nobenega znanja niti domače tehnologije in da po vseh izkušnjah iz tujine od sprejetja politične odločitve do izvedbe traja najmanj 12 let, v povprečju pa 15, ker je treba na novo postaviti vso infrastrukturo. To je, skratka, ogromen projekt, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost BRT je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša. Zaradi tega smo v Koaliciji za trajnostno prometno politiko predlagali prenovo ljubljanskega potniškega prometa po načelih BRT z imenom ZMAJ. Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov.«

Tramvaj je ogromen projekt, ki bi trajal najmanj 12 let, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost hitrih avtobusnih linij (BRT) je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša.

Koliko pa nam manjka do BRT oziroma kaj vse bi bilo treba postoriti, da bi ga v Ljubljani lahko uvedli? Ozkih grl je veliko, za zdaj bi bila za to primerna zgolj Dunajska cesta, pa še tam bi bilo treba preurediti večino križišč.

»Res je. Trenutno so največja težava prav križišča, ki niso oblikovana na ta način. Tudi tehnologija pri semaforjih se uvaja šele delno in bo zahtevala svoj čas. Zato smo pobudo ZMAJ začeli, ko so se začele preoblikovati ceste okrog Potniškega centra Ljubljana (PCL). Tam bi bilo treba začeti, in če bomo to zamudili, bomo imeli veliko težavo. Iskreno povedano, še zdaj ne vemo, kakšne bodo ceste okrog PCL. Iz tega vozlišča bi potem morali postopoma hkrati s prenovo glavnih vpadnic uvajati BRT: naslednja je na vrsti Zaloška cesta, Dunajske pa, kot rečeno, ne bi bilo tako težko prirediti, čeprav je že bila prenovljena. Gotovo bo za to potrebnega kar nekaj časa in precejšen vložek, ampak brez dvoma bistveno manj kot za tramvaj.«

Prvi projekt tramvaja iz leta 1989 je bil med drugim sporen, ker je predvideval rušenje številnih objektov, tudi stanovanjskih hiš, in širjenje cestišča na račun pločnikov in javnih površin, BRT pa bi odvzel prostor predvsem avtomobilskemu prometu.

»Omenjeni projekt je bil res precej radikalen glede tega, drugi projekt tramvaja iz leta 2002 pa že nekoliko manj, a še vedno je načrtoval kar nekaj takšnih posegov.«

Težava BRT bi lahko bila, da bi ga težko speljali skozi mestno središče, saj je za to potrebno široko, štiripasovno cestišče.

»Lahko pa bi nekatere ulice namenili samo za BRT, lokalni dovoz in dostavo.«

Kako bi bile ob uvedbi BRT videti štiripasovne vpadnice?

»BRT lahko urediš na dva načina. Na klasičen način, kot tramvaj, pri katerem imaš na sredini cestišča dva pasova, namenjena BRT, in ob strani pasova za avtomobile. Lahko pa nameniš eno vozišče avtomobilom, drugo pa avtobusom. Oboje bi bilo v Ljubljani mogoče. Mogoče pa je tudi prehajanje med enim in drugim.«

Je druga možnost bolj mestotvorna, saj omogoča vstop na avtobus s pločnika?

»Da. Tudi tehnologija validacije vozovnic to že omogoča. Takšne mikrorešitve so zelo pomembne in po njih se nazadnje meri tudi uspešnost sistema.«

Bi bilo to treba za vsak primer posebej raziskati med uporabniki? In preveriti njihovo tehnološko pismenost, ugotoviti, ali bodo sistem znali uporabljati?

»Seveda, deloma. A ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj neko javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje, ki jih to zanima. Na koncu moramo biti sposobni reči, da smo se kot družba odločili za to, in znati to tudi politično zagovarjati. Potem lahko sledi samo še vprašanje, kako bomo to naredili na posameznih segmentih, pri čemer je vsekakor nujna tudi participacija uporabnikov.«

Ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje.

Kako pa pri tem rešiti vprašanje individualne mobilnosti? V Štepanjskem naselju se pogovarjajo o floti električnih avtomobilov, ki bi bili v souporabi, v mestu imamo javni sistem izposoje koles BicikeLJ, vendar ima svojo ceno. Kako vse te rešitve vplesti v delujočo mrežo, ki bo tudi energetsko trajnostna in čim bolj samozadostna?

»V večjih mestih, kot je Ljubljana, mora biti nosilec mobilnosti javni promet. Do tega moramo nujno priti. Ostalo je dopolnjevanje. Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike. Ko na državni ravni prihaja do odločitev, zaradi katerih se zapirajo pošte in bančne poslovalnice, se pogosto ne zavedamo, da se s tem generira več prometa. To bremeni javni proračun, le da se jemlje iz drugega žepa. Morda z ukinitvijo delovnega mesta in poslovalnice privarčujejo nekaj tisoč evrov, a hkrati občinam in državi naložijo vse polno novih stroškov, ker morajo vzpostaviti boljšo prometno infrastrukturo. Pri tem seveda nastaja tudi več izpustov. Podobno je na mestni ravni, ko se zapirajo trgovine v lokalnih okoljih. Ko so se pri nas nakupovalna središča na prelomu tisočletja vzpostavila kot glavni način nakupovanja, je Ljubljana nehala biti tako imenovano petminutno mesto. S trgovinami in drugimi storitvami smo še vedno kar dobro preskrbljeni, a bistveno slabše, kot smo bili. Znova bi bilo treba razpršiti mrežo trgovin in storitev ter razmisliti, kako je mogoče lokacije nakupovalnih središč uporabiti bolje, da ne generirajo vedno novega avtomobilskega prometa.«

Kakšna je vloga občine pri spodbujanju teh možnosti?

»Občina lahko pomaga z opremljanjem kolesarjev, primernim vzdrževanjem in nadgrajevanjem kolesarske infrastrukture, pluženjem stez itd. Ljubljana je v zadnjih 15 letih na tem področju že veliko postorila, to se pozna tudi pri rasti deleža kolesarjev. Seveda je bil to tudi individualni odziv ljudi, ko niso mogli več povsod z avtomobilom, a jim je mesto pri tem prišlo naproti.«

Kaj pa souporaba prevoznih sredstev?

»V Ljubljani imamo že omenjeni BicikeLJ, tudi Nomago je vzpostavil mrežo koles za souporabo. Električni skiroji so lahko prav tako dobro dopolnilo za neki tip populacije na nekaterih razdaljah. Težava je le v tem, da jih je treba pravilno umestiti v promet. Rešitev, ki jo trenutno imamo, da uporabljajo kolesarske steze, ni slaba, a bi bilo kolesarske površine treba še razširiti, ponekod dodati nove in jih prilagoditi večji hitrosti – pri čemer je treba razmisliti tudi o robnikih in vsem drugem. Električna kolesa so prav tako primerna za neki tip populacije za nekoliko daljše razdalje. Vse to se lahko povezuje v delujoč prometni sistem, če je premišljeno povezano z javnim prometom. Nizozemci so dokazali, da kombinacija delujočega javnega prometa in uporabe kolesa lahko reši skoraj vsako zagato, tudi na daljših razdaljah, s čimer se znatno zmanjša potreba po avtomobilu. Seveda pa kdaj še vedno potrebuješ avtomobil, ker moraš prepeljati kakšno večjo stvar, ali pa ga potrebuje starejša in gibalno ovirana populacija, ker kolo zanjo ni več primerna možnost. Veliko teh primerov lahko rešita učinkovita dostava in politika, ki to omogoča, o čemer smo se že pogovarjali. Možnost dostave mora biti bolj fleksibilna, jasno dogovorjena in dostopna brez dodatnega plačila. Moramo pa se zavedati, da vse te rešitve ne bodo dokončno odpravile avtomobila: nekateri ga bodo za nekatere poti še vedno potrebovali, drugi ga hočejo kot statusni simbol.«

Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike.

V Ljubljani živi veliko ljudi, ki niso Ljubljančani. Avtomobil imajo, ker gredo za konec tedna k družini ali domov. Mestna prometna politika je torej tudi nacionalno vprašanje, ne le lokalno. Če nekdo do Kopra z vlakom potrebuje tri ure, z avtomobilom pa eno uro, bo verjetno izbral slednjega.

»Bo. Ampak ni treba, da se odloči za svoj avto. Seveda si je treba prizadevati za izboljšanje javnega prometa na državni ravni, toda najboljša rešitev v tem trenutku je sopotništvo. Veliko študentov se je samoiniciativno že organiziralo tako, tudi spletna stran Prevoz.org to omogoča. Žal pa je trend v tem pogledu slab – vedno več ljudi, tudi študentov, se vozi samih. Tega se je vseeno treba lotiti deloma s palico, ne le s korenčkom – tudi s finančnimi ukrepi, kot so višje parkirnine. Zakaj bi nekdo, ki prihaja v mesto na študij, moral imeti pravico, da avtomobil ves teden parkira pred hišo? Naj ga parkira kje drugje, na mestnem obrobju, če ga čez teden ne uporablja. P + R je na primer lahko dvosmeren; za tiste, ki se vozijo v mesto, in za tiste, ki se vozijo iz njega. Tudi kolegi v Barceloni, ki potrebujejo avtomobile samo za konec tedna za izlete, jih imajo parkirane nekje na obrobju.«

V kolumni za Dnevnik podvomite, da bodo politiki sprejeli boleče rešitve, ki so nujno potrebne za zagotovitev res trajnostnega prometa. Zaključite, da se moramo ljudje organizirati in to izpeljati sami, če politiki odpovejo. Kako lahko to storimo?

»Bojim se, da smo pred veliko energetsko krizo, pri nas pa izjemno veliko energentov porabimo prav za promet – imamo enega največjih deležev v Evropi, ki je skoraj enkrat večji od evropskega povprečja. In bojim se, da bo politika, če bodo cene naftnih derivatov še rasle, postala neoperativna oziroma ne bo znala pravočasno in dovolj drastično ukrepati. Politika ima moč, a naredi lahko tudi veliko škode; ni rečeno, da se ne bomo odločili celo za povečanje avtomobilskega prometa. Prav primer sopotništva kaže, da smo se sposobni organizirati sami, in verjamem, da se bomo še naprej. Za prehod na kolesa se prav tako ne bojim. Občine pa morajo biti dovolj pametne, da to podprejo z dodatno infrastrukturo in hitrim ukrepanjem, tudi na mikroravni s sledenjem prometnim navadam. Mislim, da imamo v Ljubljano velik potencial za kolesarske ceste oziroma ulice, pretežno namenjene kolesarskemu prometu – takšna je na primer Cesta v Rožno dolino, ki vodi v park Tivoli. Tudi nezadostni javni promet lahko deloma nadomestimo s prevozom s kombiji, kar se prav tako že dogaja. V soseskah pa se seveda lahko pogovarjamo še o drugih možnostih, kot so skupne flote avtomobilov, in se organiziramo na podlagi tega. Iniciativa za Štepanjsko naselje je v tem smislu zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.«

The post Pri prometni politiki je najmodreje, da ponudiš korenček in palico appeared first on Prelom.

V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? 

Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani.

Do leta 2100 lahko na področju energetike pričakujemo še številne pretrese, ki bodo vplivali tudi na našo prestolnico.

Kakšna energija bo takrat poganjala naša vozila, ogrevala naše domove, osvetljevala naše ulice?

Bodo razvoj bolj krojili politični procesi, družbeni dogovori in regulacija ali tehnološki preboji, kot so novi viri energije, hranilniki in umetna inteligenca?

Bo glavno vprašanje razpoložljivost virov ali okoljske, prostorske in družbene meje njihove rabe?

Kolikšno težo bodo na proizvodnjo in porabo imele lokalne politične odločitve, sprejete na ravni posameznih mest ali regij, in kakšne so specifične možnosti ter omejitve Ljubljane?

K razpravi o dejavnikih in trendih, ki bodo vplivali na proizvodnjo ter porabo energije v Ljubljani leta 2100, so povabljeni štirje uvodničarji, ki bodo pomagali misliti oddaljeno energetsko prihodnost: Janez Kopač, Aleksander Mervar, Lidija Živčič in Izidor Ostan Ožbolt.

Kratkim uvodnim prispevkom bo sledila razprava zbora* vabljenih strokovnjakov in publike.

Urbane prerokbe so serija dogodkov, usmerjenih v relativno daljno prihodnost. Skupaj z gosti odpirajo prostor za nujno, strokovno podkovano razpravo o prihodnosti Ljubljane in razmišljajo, kako naj se mesto nanjo kar najbolje pripravi.

The post Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100? appeared first on Prelom.

Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po njegovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki Ljubljane ne bi le pahnil v dolgove, pač pa bi jo za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130 tisoč ton smeti na leto; to v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) je bila ta »velika javna tribuna«.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o čem takem, torej o odprti prireditvi za širšo javnost, na kateri bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto na »veliko javno tribuno« so z Mestne občine Ljubljana na začetku tedna vabili na dveinpolurni »dogodek« Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključeno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja, Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?.

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznavni, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjenih za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve, med katerimi se je govorilo o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi«, ter zaključek okrogle mize, ko so se vsi trije župani navduševali nad podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe koalicije, je ostalo približno 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, s katero se bo v njih proizvedena toplota podražila – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico preostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A sredino dogajanje ni zares želelo postaviti tovrstnih vprašanj. Ko je Janković napovedal za 40 odstotkov nižje zneske na položnicah za ogrevanje, če bo sežigalnica zgrajena (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna gradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta niso bila v središču županovega zanimanja zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po dograditvi sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU sežigalnic ne financira več? Mar s sežigalnicami in 30-letno koncesijo ne bomo postali odvisni od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali zmanjševanju količine teh, saj sežigalnica za delovanje in rentabilnost potrebuje nenehen dotok novih odpadkov? Bomo z njo rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, ali se bo po morebitni postavitvi sežigalnice število že zdaj pogostih vsakodnevnih dovozov smeti iz različnih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi za zmanjševanje količine odpadkov lahko naredili s slabo milijardo evrov, ki bo porabljena za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo, morali odgovarjati na k odgovoru napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je v uvodu povedala, da zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice v Ljubljani, in v utemeljitev nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani na leto umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti.« Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in posebnosti Ljubljane, recimo, koliko je srčnih kapi ali kakšna je pogostost otroške astme. Prav tako je ni povprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje iz držav, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal, ali res meni, da je večina od 500 sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in ali sta država in občina tehnološko sposobni nadzorovati izpuste. Dr. Dodič Fikfak je lahko odgovorila le, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovarjati. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, ali bi bilo to morda na Primorskem. Zdravnica se je odzvala, da ne more odgovoriti, in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološke in zemljepisne razmere na konkretnih lokacijah, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, breme že dosedanje onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki jima je največ do tega – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj Slavko Bobovnik predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, za vsako pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »Gospodična, dovolj bo.« Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije pa je dovolil, da zdravnico Dodič Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi bila povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj po drugi strani ne bi bila naredila skoraj nič na področju neionizirajočega sevanja in vplivov omrežja 5G.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanska javna tribuna je potekala pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna pobuda Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko na novinarski konferenci navedla več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenja prihodnjih rodov.«

The post Velika nejavna farsa o sežigalnici appeared first on Prelom.

Civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? skupaj s predstavniki strokovne javnosti in civilne družbe vabi danes (27.5.) ob 14. uri na novinarsko konferenco pred Kinom Šiška (Trg prekomorskih brigad 3). Predstavili bodo ključna, znanstveno podprta dejstva, ki jih MOL v navezavi na predvideno gradnjo nove sežigalnice v Ljubljani ni naslovila:

• Ljubljana se že sedaj uvršča med 7 % najbolj onesnaženih mest v Evropi glede kakovosti zraka. Zdravstvena stroka opozarja: sežig odpadkov sprošča rakotvorne snovi, za katere sploh ni zakonskih mejnih vrednosti.
• Zavajajoči mit o Dunaju: Podporniki projekta se sklicujejo na Dunaj kot primer dobre prakse, vendar Dunaj leži na odprti, izjemno prevetreni ravnini, Ljubljana pa v zaprti kotlini s pogostimi toplotnimi inverzijami, kjer bodo strupeni izpusti (dioksini, težke kovine in večne kemikalije PFAS) ostali ujeti neposredno nad mestom ter dolgoročno zastrupili naša tla in vodo.
• Finančna zanka in grožnja novega TEŠ 6: Investicija bo stala astronomskih 430 milijonov evrov. Ker sežigalnice škodujejo podnebnim ciljem, je Evropska unija povsem ustavila njihovo sofinanciranje. Celotno finančno breme bo padlo na javna sredstva, koncesija za 30 let pa nas bo finančno in tehnološko zaklenila v potraten in zastarel sistem.
• Sabotaža podnebnih ciljev: Izpusti toplogrednih plinov so pri sežigu smeti do dvakrat višji od proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga. MOL z gradnjo sežigalnice kontrira lastnim strateškim usmeritvam ter zakonodaji na državni in evropski ravni.

Stališča bodo predstavili: Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka; Livija Marko, Umanotera; Jaka Kranjc, Ekologi brez meja; Ana Lah, mariborska iniciativa proti sežigalnici; Sašo Đorđević, Vesna; Marina Praprotnik, dr. med., Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana.

“Slovenska mesta ne potrebujejo novih sežigalnic, da bi rešila vprašanje ravnanja z odpadki”, so odločni organizatorji, zato bodo na novinarski konferenci predstavili tudi alternative, ki bi nam omogočile soočanje z odpadki brez ogromne ekonomske, zdravstvene, okoljske in podnebne škode.

MOL kljub uničujočim vplivom na zdravje in okolje prebivalcem še ni ponudila analiz in javnih presoj, prav tako pa 27. maja v Kinu Šiška gosti posvet “Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv“, kjer zaključno in zaprto omizje županov nosi naslov “Odločitev je že sprejeta”. Čas je, da odpremo prostor za argumente stroke in glas prebivalcev, ki na nevarnosti sežigalnic opozarjajo že leta, a so vztrajno preslišani.

The post Danes: Tiskovna konferenca o gradnji sežigalnice appeared first on Prelom.

Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi.

Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine od leta 2021 . Neposredno sta z načrtovano gradnjo ogrožena tudi edinstvena spomenika državnega pomena, stolnica sv. Miklavža in Semeniška palača, ter stavbna dediščina župnišča, znamenita Mahrova hiša in niz srednjeveških meščanskih hiš ob južnem robu Vodnikovega trga. V celoti bo z gradnjo uničeno tudi arheološko najdišče Vodnikov trg, vključno z grobnicami ljubljanskih plemiških rodbin na nekdanjem pokopališču.

Obsežno smo o škodljivosti projekta izgradnje garažne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico poročali tudi na Prelomu, lani pa smo na to temo pod Plečnikovimi arkadami organizirali tudi javno tribuno. Preberite več pod temo tržnica.

The post Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice appeared first on Prelom.

Iniciativa za Štepanjsko naselje uspešno zbira podpise za referendum proti odloku o urejanju prometa. Do danes jih je zbrala že več kot 10.000 Da bi do referenduma prišlo, pa mora do jutri (28. maja) zbrati 11.500 podpisov. Svoj podpis lahko oddate fizično na ljubljanskih upravnih enotah (Linhartova cesta 13, Tobačna ulica 5) v delovnem času UE ali elektronsko z veljavnim digitalnim potrdilom. Natančnejša navodila za oddajo podpisa najdete na tej povezavi.

“V postopkih po Zakonu o vzpostavljanju etažne lastnine (ZVEtL) je na primer v Štepanjskem naselju 69 parkirišč pripadlo 402 stanovanjema. Po novih predpisih (po sprejetju odloka o urejanju prometa) vsa ta stanovanja ne morejo zaprositi niti za parkirno dovolilnico za prvi avtomobil, kar pomeni, da morajo parkirati na očitno premajhnem številu svojih parkirišč ali pa plačevati redne cene parkiranja na občinskih. Zmagovalce sodnih sporov občina z novim odlokom tako postavlja v deprivilegiran položaj in skuša upor stanovalcev v kali zatreti tako, da ga dela ekonomsko nevzdržnega,” glavni razlog za referendum v intervjuju pojasnjuje predstavnik iniciative Klemen Fajs. In dodaja: “Gre za vprašanje, ki ne zadeva le ene soseske, ampak celotno Ljubljano. Pobuda povezuje prebivalce iz različnih delov mesta, saj se vsi soočamo z istim problemom. Novi odlok namreč prinaša: plačljivo parkiranje v soseskah (tudi ponoči), visoke kazni, omejitve števila vozil na gospodinjstvo in otežen dostop do dovolilnic za številne prebivalce. Mestna občina Ljubljana nam po 20 letih kuhanja parkirnih težav izstavlja račun za lastne napake. A resnica je preprosta, občina je ustvarila mesto brez mobilnostnih alternativ, parkirišč je premalo, dovolilnica pa ni rešitev, zato začenjamo zbiranje podpisov za referendum proti spremembam odloka o urejanju prometa.”

Pobudo za referendum so že podprle druge iniciative v mestu, med drugim: Iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona, Iniciativa tržnice in Križank ne damo, Iniciativa proti sežigalnici v Ljubljani, Organizacija Alpe Adria Green in Mi smo Ljubljana. Na skupni tiskovni konferenci iniciativ je Arne Vehovar v imenu nasprotnikov gradnje sežigalnice pozval, naj se referenduma proti omenjenemu odloku in napovedani posvetovalni referendum o ljubljanski sežigalnici izvedeta na isti datum v začetku jeseni. Izpostavil je tudi diskriminatorna referendumska pravila, saj je treba za občinski referendum zbrati 5 odstotkov overjenih podpisov, medtem ko je na državni ravni potrebnih le 2,5 odstotka ter pozval, da se nepravičnost odpravi. Ob tem je dodal, da bi lahko tudi zbiranje podpisov bistveno olajšali in tako prispevali k večji demokratičnosti postopkov: “Razmisliti bi morali o zbiranju podpisov kot pri evropskih državljanskih pobudah, pri katerih zadošča podatek o enotni matični številki občana.”

The post Zadnja dneva za podpis referenduma proti odloku o urejanju prometa appeared first on Prelom.

Zgodovinski okvir

Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država državljanom formalno zagotavljala »pravico do stanovanja«. Ta cilj je uresničevala v treh ključnih razvojnih obdobjih: med povojno centralnoplansko obnovo ob koncu 40. in v 50. letih, ko je bila gradnja v domeni države; s samoupravnim modelom v 60. letih, ko so pomembno vlogo prevzeli podjetja in stanovanjski skladi; ter z reformo družbeno usmerjene stanovanjske gradnje na začetku 70. let, ki je vzpostavila sistemske možnosti za množično, industrijsko gradnjo stanovanj in velikih sosesk, kot je Štepanjsko naselje.

Primer Štepanjskega naselja presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

V teh okvirih je razvijala različne modele financiranja, organizacije gradnje in oblik lastništva ter postopno uvajala standarde, ki so omogočali večja in kakovostnejša stanovanja. Pri tem je izhajala iz izkušenj stanovanjske gradnje v času Kraljevine Jugoslavije, hkrati pa sledila sodobnim usmeritvam v socialističnih državah, pa tudi v zahodni Evropi (zlasti na Švedskem, v Nemčiji in Franciji). Kljub ideološkim razlikam je vsem sistemom skupno načelo družbene odgovornosti za stanovanjsko preskrbo. Te reforme so pomembno prispevale k povečanju števila stanovanj, izboljšanju bivalnega standarda in razvoju sodobnih stanovanjskih sosesk.

Pilotni projekt družbeno organizirane gradnje

Štepanjsko naselje, soseska MS 3-2, zgrajeno med letoma 1973 in 1978, je bilo eno prvih v Ljubljani, zasnovanih po načelih »idealne soseske«. Šlo je za pilotni projekt družbeno organizirane gradnje cenovno dostopnih stanovanj, v katerem so v praksi preizkusili model množične stanovanjske gradnje. V približno 3000 stanovanjih danes živi okoli 10.000 prebivalcev.

Večji del soseske leži severno od Litijske ceste, v okljuku Ljubljanice pri sotočju z Gruberjevim prekopom, manjši južni del pa sega proti pobočju Golovca. Urbanistična zasnova (delo arhitektov Mirka Mrve in Justina Bevka) temelji na natečajni rešitvi iz leta 1971 in upošteva načela soseske kot samostojne enote z ločenimi prometnimi površinami in površinami za pešce ter sistemom zelenih odprtih prostorov.

Urbanistična zasnova

Osrednja hrbtenica je parkovno urejena os v smeri sever–jug, namenjena pešcem, ob kateri se nizajo polodprti kareji z nižjimi bloki in velikimi zelenicami. Javni programi (šola, vrtec, trgovine, storitvene dejavnosti, dom starejših) so zgoščeni v dveh vozliščih v severnem delu soseske ob Ljubljanici in v južnem delu ob Litijski cesti, kjer je tudi avtobusno postajališče LPP. Obe vozlišči sta v prostoru poudarjeni s skupino stanovanjskih stolpnic. Motorni promet je omejen na zunanje robove soseske, ob Pesarski in Parmski cesti, kjer so umeščeni tudi garažni objekti in parkirišča na terenu.

Naselje je zasnovano kot mešan stanovanjski sistem s štirimi tipologijami: vrstne hiše (P + 1), srednje visoki bloki (P + 4), stolpnice (P + 12) ter bloki z manjšimi stanovanji (t. i. samski bloki). Ta raznolikost omogoča socialno mešano sestavo prebivalcev.

Arhitektura

Arhitektura objektov, ki jo je zasnoval arhitekt Vladimir Brezar s sodelavci, je bila podrejena urbanistični zasnovi in racionalni, industrijski gradnji. Izbrana tehnologija je bila upoštevana že pri pripravi zazidalnega načrta (danes bi bil to občinski podrobni prostorski načrt – OPPN), v katerem so bile vnaprej določene dimenzije in oblika stavb. Uporaba tunelskih opažev je omogočila hitro in gospodarno izvedbo, hkrati je vplivala na standardizacijo tlorisov. Znotraj modularnega sistema gradnje so bila oblikovana stanovanja različnih velikosti – od garsonjer do triinpolsobnih stanovanj, kar je omogočilo raznoliko socialno in demografsko sestavo prebivalcev naselja. Pomanjkljivost take gradnje je bila, da imajo vsa stanovanja, ne glede na kvadraturo, enako veliko dnevno sobo. Vsa stanovanja (razen najmanjših) so bila načrtovana z balkonom – ložo – in dvostransko orientacijo. Tudi vhodi v objekte so urejeni dvostransko – na eni strani je vhod vezan na dovozno pot in parkirišče, na drugi na pešpoti.

Fasade so preproste in funkcionalne, rahlo členjene s prosojnimi pasovi iz kopelitnega stekla na območju stopnišč ter z vertikalami lož, katerih ograje so bile izvedene iz tridimenzionalno oblikovanih armiranobetonskih prefabriciranih elementov. Barvni odtenki fasad objektov v naselju v kombinaciji zemeljskih in primarnih barv so bili določeni v barvni študiji, ki jo je izdelal arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo Sergej Pavlin, eden ključnih ljudi, ki so v modernizem vnesli premišljeno rabo barve kot urbanističnega in arhitekturnega elementa. Premišljeno izbrane barve so bile namenjene orientaciji in določanju identitete posameznih delov soseske ter vizualnemu mehčanju velikih volumnov blokov, hkrati so izboljševale njeno prepoznavnost ter kakovost bivanja.

Kljub kasnejšim prenovam, s katerimi se je prvotna podoba fasad spremenila, naselje ohranja ključne kvalitete: jasno prostorsko organizacijo, ločitev peš in motornega prometa ter obsežne zelene površine znotraj naselja in po njegovem obodu, ki dajejo prostoru parkovni značaj in zagotavljajo visoko bivalno kakovost.

Posledice nepremišljene tranzicije iz družbene lastnine v zasebno

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago. V času socializma je bil formalno v družbeni lasti.

Po osamosvojitvi so te površine prešle v last javnih subjektov (npr. občine, države), to pa dejansko pogosto pomeni tudi možnost razpolaganja z njimi. Zaradi nejasnega pravnega statusa danes potekajo številni postopki določanja pripadajočega zemljišča po ZVEtL (2008), pri čemer se pogosto premalo upoštevajo izvirni urbanistični koncepti in način financiranja sosesk.

Posledici sta postopna privatizacija in drobljenje skupnega prostora: zapiranje prehodov, ograjevanje in pritiski za pozidavo zelenih ali odprtih površin z novimi objekti. S tem se izgublja temeljna kvaliteta modernističnih sosesk kot celovitih “mest v malem”, kjer so bivanje, storitve in rekreacija povezani v uravnoteženo celoto, kakovost bivalnega okolja pa se postopoma slabša.

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago.

Prometna problematika

Danes je ena ključnih tegob v Štepanjskem naselju prometna problematika, predvsem pomanjkanje parkirnih mest za prebivalce soseske. Ta težava ni posledica slabega načrtovanja, temveč spremenjenih družbenih razmer. Ob nastanku soseske so bila parkirišča zasnovana kot del stanovanjske funkcije – namenjena stanovalcem in vključena v ceno stanovanj. S približno 0,8 parkirnega mesta na stanovanje je naselje dosegalo (mednarodne) standarde svojega časa, ki pa niso predvidevali današnje stopnje motorizacije.

Soseska je bila načrtovana kot samozadostna enota v merilu pešca, kjer avtomobil ni bil nujen. Danes so delo, storitve in vsakdanje dejavnosti razpršeni po mestu, javni prevoz pa tem spremembam ne sledi dovolj učinkovito (netaktni vozni red, odsotnost nočnih prog), zato je avtomobil pogosto postal nuja, deloma pa tudi statusni simbol. Posledica so povečan pritisk na parkiranje in konflikti v prostoru.

Problematiko dodatno zaostruje razvoj ob obodnih cestah (predvsem ob Litijski in Pesarski cesti), kjer so bile prvotno za potrebe soseske predvidene površine postopoma prodane zasebnim investitorjem. Na teh parcelah so nastali različni programi – športni objekti, hoteli, trgovski center, novi stanovanjski objekti – številni brez ustrezno zagotovljenih parkirnih kapacitet. Obiskovalci teh dejavnosti zato obremenjujejo parkirišča v soseski. Tak razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane. Razmere dodatno poslabšuje to, da niso bila zgrajena niti vsa v prvotnem načrtu predvidena parkirišča.

Gre za širši prehod iz nekdanjega »sistemskega urbanizma« v današnji bolj parcelno in investitorsko usmerjeni razvoj, kjer se prepletata javna logika soseske (skupni odprti prostori) in zasebna logika novih investicij (zapiranje, optimizacija za uporabnike). Mesto pri tem ne zagotavlja zadostnega usklajevanja, zato ni mehanizmov za skupno rabo ali redistribucijo parkirnih kapacitet. Novi programi bi morali prispevati k ravnotežju – na primer z omogočanjem deljene rabe parkirišč ali časovno prilagojenim dostopom – ne da še dodatno obremenjujejo prvotno infrastrukturo.

Namesto celostnih rešitev je MOL v Štepanjskem naselju uporabila parcialno reševanje težav z uvajanjem plačljivega parkirnega režima, pri čemer se postavljajo širša vprašanja dostopnosti in pravice do mesta. Primer Štepanjskega naselja tako presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

Razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane.

Zaključek

Štepanjsko naselje ni primer neuspešnega urbanizma, temveč primer uspešnega sistema, ki danes deluje v povsem spremenjenih družbenih razmerah. Njegova zasnova je bila premišljena, celovita in usmerjena v kakovost bivanja – z jasno ločitvijo prometa, bogatimi odprtimi površinami in dostopnostjo osnovnih programov po merilu pešca. Težava nastane šele, ko se ta logika začne razgrajevati s parcialnimi posegi, nepovezanimi investicijami in odsotnostjo dolgoročne prostorske vizije.

Kar danes dojemamo kot »težavo parkiranja«, je v resnici simptom globlje krize – krize dostopnosti, koordinacije in upravljanja prostora. Soseska ni bila zasnovana za družbo, v kateri je avtomobil osnovni pogoj mobilnosti, niti za sistem, kjer se prostor razvija fragmentarno, parcela za parcelo. Namesto prilagajanja sodobnih potreb strukturi, ki je na voljo, z usklajenimi in premišljenimi ukrepi se prostor vse pogosteje preoblikuje stihijsko, brez upoštevanja njegovih izvornih kvalitet.

Vprašanje zato ni več, koliko parkirnih mest manjka, temveč kakšno mesto želimo: mesto skupnih prostorov ali mesto individualnih interesov. Štepanjsko naselje jasno pokaže, da kakovost bivanja ni odvisna le od arhitekture, temveč predvsem od načina upravljanja prostora. Če ta odpove, začne razpadati tudi še tako dobro zasnovan urbanistični koncept.

V tem smislu Štepanjsko naselje ni težava, ki jo je treba rešiti, temveč opozorilo – kako hitro lahko izgubimo prostorske kvalitete, če mesto prepustimo parcialnim interesom namesto usklajenemu, odgovornemu načrtovanju.

The post Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času appeared first on Prelom.

Lepo vabljene_i na javno tribuno Avto – nuja ali luksuz? – O parkiranju, mobilnosti in pravici do mesta – od lokalnega konflikta do sistemskega problema. Tribuna bo potekala v četrtek, 7. maja ob 18. uri v Štepanjskem naselju, v parku na križišču Jakčeve in Prištinske ulice.

Štepanjsko naselje je v zadnjih mesecih postalo prizorišče razprav o uvedbi plačljivega parkiranja – a vprašanje, ki se odpira, presega meje ene soseske. Kako se danes gibljemo po mestu, komu je prostor namenjen in ali je avto še vedno izbira ali vse bolj nuja? Na javni tribuni bomo skupaj s prebivalci in strokovnjaki razpravljali o tem, komu je mesto namenjeno in kako lahko zagotovimo bolj pravično mobilnost za vse.

Dogodek pripravljamo v okviru projekta Mestna agora, skozi katerega si prizadevamo za bolj vključujočo in ozaveščeno družbo. To počnemo skozi neodvisno poročanje in odprte razprave, ki povezujejo prebivalce, strokovnjake in predstavnike mesta okoli ključnih tem, kot so prihodnost javnega prometa in javnega prostora, skrb za dediščino (na primer: Plečnikova tržnica, Bežigrajski stadion, Križanke), vzpostavitev prvega začasnega superbloka v Stari Šiški ter drugih, ki oblikujejo naš skupni prostor. V tem duhu vas vabimo, da se nam pridružite kot sogovornik ali poslušalec, saj verjamemo, da mesto najbolje deluje takrat, ko ga soustvarjamo skupaj.

Javno tribuno pripravljamo v sodelovanju z Iniciativo za Štepanjsko naselje. Projekt je sofinanciran od Ministrstva za kulturo RS.

Pridite, povejte svoje mnenje, zastavite vprašanje in prispevajte k razpravi.

The post Javna tribuna v Štepanjskem naselju: Avto – nuja ali luksuz? appeared first on Prelom.

Ambasada Rog poziva k udeležbi na shodu in tiskovni konferenci ob napovedanih izgonih delavcev, v sredo 6. maja ob 6. uri zjutraj pred Azilnim domom Vič (Cesta v Gorice 15).

Trenutno situacijo so komentirali z naslednjimi besedami:
“Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo.
Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo.
Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami.
Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.”

The post Shod proti deprotacijam pred Azilnim domom Vič appeared first on Prelom.

Naš redni pisec in kolega Milan Zdravko Kovač vabi v četrtek, 7. maja na predstavitev svoje knjige Ujeta Ljubljana. V njej je podrobneje razdelal problematiko, ki jo je odprl tudi v večih prispevkih za Prelom: nazadnje v prispevku Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL, pred tem pa tudi že v Urbanistična tragedija namesto rešitve in Tegobe urejanja ljubljanskega potniškega vozlišča. Predstavitev se bo pričela ob 18. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani, po predstavitvi knjige pa bo sledila okrogla miza. Knjigo toplo priporočamo v branje!

The post Predstavitev knjige Milana Kovača: Izgubljena Ljubljana appeared first on Prelom.

Dogovor med slovensko vlado in Mestno občino Ljubljana (MOL) o poglobitvi železnice v Ljubljani je bil podpisan novembra 2020. Potem se je zgodila pandemija, njen konec pa je prinesel tudi sredstva Evropske unije za okrevanje. Slovenija bi iz tega svežnja lahko prejela 5,7 milijarde evrov, od tega 2,1 milijarde nepovratnih sredstev, kar bi več kot zadostovalo za celostno ureditev največjega prometnega problema ne samo prestolnice, temveč Slovenije – ljubljanskega železniškega vozlišča. Predstavniki vlade in mesta so samo štiri mesece po odločitvi, da se železnica poglobi, v nacionalni načrt vključili le posodobitev primorske proge od Brezovice do pivovarne Union v Stari Šiški.

Kako bi od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustili 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, je še danes skrivnost.

„Najbolj škodljiv projekt,” sva takrat zapisala s kolegom Petrom Kerševanom. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je rekel: „Najprej posodobitev, nato poglobitev.” Kako bo od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustil 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, pri tem ni pojasnil. To je še danes skrivnost, saj naj bi bila gradnja PCL, ki poteka brez Državnega prostorskega načrta (DPN), še naprej pripravljena na poglobitev. Na začetku lanskega leta je Vrtovčeva naslednica, ministrica Alenka Bratušek, sporočila, da bo DPN določen do konca leta in da bosta v njem obvoznica za tovorni promet in poglobljena železnica za potniški promet skozi središče Ljubljane. A načrta še vedno ni! Medtem nam je ljubljanski podžupan Rok Žnidaršič maja lani povedal, da bo skozi središče potekala poglobljena proga za tovorni promet, potniški promet pa naj bi potekal po površini. Pri tem ni odgovoril na vprašanje glede križišča železnice z Dunajsko cesto in Šmartinsko cesto: bo izpeljana dodatna poglobitev pod železniško progo za kar devet metrov ali bo čez progo potekal most ali si lahko obetamo kar popolno prekinitev prometnih povezav med severno in južno Ljubljano?

Zemljišče na razpolago

Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Projektanti ljubljanske železniške postaje so ji za brezhibno delovanje železnice med Dunajem in Trstom pred skoraj dvesto leti dodelili obsežno zemljišče, ki je ostalo skoraj nedotaknjeno vse do leta 2007. Takrat so Slovenske železnice podpisale pogodbo z madžarskim investitorjem TriGranit za gradnjo Emonike, trgovskega centra z železniško in avtobusno postajo. Kot svoj delež v skupnem podjetju so vložile najpomembnejše strateško zemljišče v državi, ki stoji zahodno od postajnega poslopja in po katerem potekajo vse mednarodne in narodne železniške proge, nato pa ga Madžarom prodali za borih 22 milijonov evrov. Investitorju so oprostili še obvezo financiranja in gradnje železniške in avtobusne postaje (PCL). Povezavo prek tirov skozi poslovno zgradbo Emonike so sicer opustili in tako sta nastali severna Emonika ob Vilharjevi cesti in južna Emonika na trgu Osvobodilne fronte ob Masarykovi cesti. Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Avtobusni promet

Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni.

Avtobusi na mednarodnih in regionalnih progah prispejo v Ljubljano na Fabianijev obroč, ki se na Masarykovi cesti dotika postajnega poslopja. Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni. Zato so osrednjo avtobusno postajo namestili na Vilharjevi cesti med Emoniko in Vilharijo, zaradi česar bo treba urediti cestno infrastrukturo iz Fabianijevega obroča skozi podvoz Dunajske ceste na Vilharjevo cesto in nato skozi podvoz Šmartinske ceste nazaj na Fabianijev obroč. Pot avtobusov se je s tem seveda podaljšala, podaljšal se je tudi čas potovanja, zaradi česar so se povečali stroški obratovanja, pa tudi onesnaženost zraka. Komu mar?! Glavno, da so našli rešitev, vsaj za nekaj časa. Projekt nove avtobusne postaje na Vilharjevi cesti nam je bil javno razgrnjen decembra 2022, a kmalu za tem so ugotovili, da število peronov ne bo zadostilo potrebam, zaradi česar so 16 manjkajočih peronov namestili ob Masarykovi cesti. Tako je Ljubljana dobila severni in južni avtobusni terminal. Ker pa se bo avtobusni promet povečal, po napovedih za vsaj 50 odstotkov, in ker širitev obeh terminalov ni mogoča, bo treba zgraditi še tretji avtobusni terminal.

Ljubljanski potniški promet

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali.

Leta 2015 je MOL osrednji del Slovenske ceste – „osrednji javni prostor prestolnice” – preuredila v glavno avtobusno postajo za lokalni promet (LPP), več kot kilometer stran od železniške in avtobusne postaje, kar otežuje prestop potnikov. Z dograditvijo PCL se stanje ne bo izboljšalo. Obsežno parkirišče ob železniški postaji bi bilo primerno za ureditev postajališč LPP s povezavo na železniški potniški promet in mednarodni ter regionalni avtobusni promet. A kaj, ko je zemljišče prodano Slovakom!?

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali. Koalicija za trajnostno prometno politiko je že januarja 2022 opominjala, da sta najbližji LPP-postajališči Bavarski dvor in Razstavišče, ki sta od PCL oddaljeni sedem minut hoje. MOL pa je zgolj komentirala, da bo ponoči bolje, ker bo mogoče preurediti vozni red. Niti o kratkoročnih parkiriščih, postajališčih za taksije in shuttle povezave z letališčem doslej še ni bilo kaj dosti povedano. Težava je seveda tudi naraščajoči promet po Fabianijevem obroču Masarykove ceste in tisoče garažnih parkirišč pod PCL, novimi hoteli, poslovnimi zgradbami in trgovskimi centri Emonike, Vilharije in Gospodarskega razstavišča. Vse skupaj lahko povzroči prometni infarkt z dolgimi zastoji. Pri tem se nam upravičeno postavlja vprašanje, ali so bile pred podelitvijo gradbenih dovoljenj sploh pripravljene kakršnekoli študije.

The post Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL appeared first on Prelom.

V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora.

Trgovski centri so za občinske funkcionarje precej bolj pomembni kot starejši in invalidi.

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje.

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.

Franci Žiberna: Niso avtobusi tisti, ki prometno bremenijo mesto, ampak avtomobili.

Franci Žiberna, starejši paraplegik, ki je trajno vezan na invalidski voziček, opozarja, da je nova avtobusna proga G1 izključila postanke na štirih pomembnih postajališčih. Tezenčani nimajo neposredne povezave do UKC, Zdravstvene postaje Magdalena, Glavnega trga in Druge gimnazije. Za invalide in starejše je takšna sprememba proge življenjskega pomena.

“Sprašujem se, ali so te spremembe res potrebne. Izvedene so bile brez upoštevanja potreb ranljivih skupin. Občinski ljudje zagotavljajo, da bo manj prometa v neposredni bližini UKC, ampak menim, da je zdaj ravno nasprotno.” Gibalno ovirani in starejši, ki so prej tja lahko prišli z avtobusom, morajo zdaj prositi katerega od svojcev, da jih na pregled odpelje z avtomobilom. “Niso avtobusi tisti, ki prometno obremenijo mesto, ampak avtomobili.”

Dodaja, da je mesto že imelo uspešne programe za integracijo starejših in invalidov, kot je brezplačen avtobusni prevoz s prilagojenimi avtobusnimi postajališči. “Zdaj te spremembe ogrožajo ves pretekli trud in dosežke,” pravi. Prepričan je, da bi bilo treba spremembe avtobusnih prog temeljito načrtovati s precej empatije. Te spremembe diskriminirajo ranljive skupine, kot so invalidi in starejši. Prvo in najpomembnejše merilo za postavljanje prog bi moralo biti to, da je vsem občanom obrobnih mestnih četrti omogočen nemoten dostop do UKC Maribor.

Emi Zlatoper: Primestni potniški promet se je poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja.

Emi Zlatoper se zdi pomembno, da jo avtobus pripelje od točke A do točke B, ne da mora neprestano prestopati in čakati na drug avtobus z drugim voznim redom. Razočarana je, ker je videti, da so trgovska središča za občinske funkcionarje precej pomembnejša kot starejši in invalidi. Pri takšnih prenovah javnega prometa bi po njenem mnenju morali biti vključeni uporabniki, in to tako, da bi bili njihovi predlogi upoštevani. “Ne pa tako kot zdaj, ko so nas klicali, ko je bilo že vse mimo, in še to samo zato, da zadostijo pogojem projekta, brez namena, da bi dejansko upoštevali naše predloge.”

Opozarja, da se je primestni potniški promet poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja, saj zdaj sploh ne vozijo po vsej Sloveniji. “Pri tem pa pravijo, da ne bi smeli uporabljati avtomobilov. Kaj pa naj?!”

Pred spremembami voznih redov je z avtobusom večkrat odpotovala do Kopra na izlet, zdaj to ni več mogoče, pravi. “Lani smo s prijateljicami želele na morje in edini avtobus, ki pelje do Kopra, je iz Murske Sobote. Ko je prišel na postajo, je bilo na voljo samo še pet prostih mest. Tisti hitrejši so se prerinili naprej, zunaj nas je ostalo vsaj kakšnih 15. Vsi smo imeli s seboj kopalke in brisače, zato smo potem namesto na morje razočarano odšli na Mariborski otok. Kako je mogoče, da Maribor nima povezave z Ljubljano in Koprom? Če hočeš iti z vlakom, pa samo do Ljubljane potuješ tri ure!”

A to ni edina negativna izkušnja. Pred časom je morala v UKC Ljubljana na poseg, termin je bil zgodaj zjutraj. Edina možnost za pot z javnim potniškim prometom bi bila sredi noči skozi Slovenj Gradec. “Če želim na izlet, grem na izlet, ne bom pa skozi vso Slovenijo hodila v Ljubljano! V UKC sem jih prosila, ali lahko pridem pozneje, pa so rekli, da če lahko vsi pridejo, lahko tudi jaz. Imela sem možnost, da grem opolnoči na vlak, kar zame niti po naključju ni prijetno, saj sem starejša ženska. Ali pa taksi, za katerega pa kot upokojenka pač nimam denarja. Nazadnje sem prespala pri prijateljici in zjutraj me je odpeljala do bolnišnice.”

Franc Krištofelc: Da bi ljudje potniški promet redno uporabljali, bi ta moral biti bolj učinkovit.

Franc Krištofelc je poudaril, da v mariborskem javnem potniškem prometu ni dovolj denarja za pokritje stroškov, ker ljudje premalo uporabljajo javni potniški promet. Da pa bi ga redno uporabljali, bi moral biti učinkovitejši. Zato bi morali zagotoviti bistveno boljši javni prevoz pred vstopom v mesto po glavnih in regionalnih cestah pa po železnici in avtocestah. Le tako bi lahko delovno aktivno prebivalstvo spodbudili, da bi ga uporabljalo, in s tem bi se vanj steklo tudi več denarja. Konkretno to pomeni, da bi za potovanja v mesta iz sosednjih občin in s širšega območja z medkrajevnimi avtobusi in vlaki ob vseh postajališčih JPP uredili parkirišča P + R, da bi lahko delovni migranti na javni prevoz v mesta prestopili čim bližje prebivališču.

Predvsem pa bi bilo nujno zagotoviti kakovosten avtobusni prevoz po avtocestah, tako da se v mestih in na vseh drugih avtocestnih priključkih zgradijo avtobusna postajališča in v bližini uredijo parkirišča, ki bi delovnim migrantom omogočala hiter prestop na avtobus. S tem bi ljudem s periferije omogočili, da prestopijo na avtobus čim bližje prebivališču. V vseh mestih, kjer je veliko dnevnih migrantov, bi morali vzpostaviti visokofrekventne krožne proge in omogočiti hiter prestop nanje z avtobusnih prog, ki po avtocestah vodijo do mest. Ob tem pa je treba na primernih razdaljah vzpostaviti še povezovalne proge v vse mestne predele in na postajališčih ob krožni progi omogočiti hitro prestopanje nanje. Poudarja še, da bi bila gradnja takšne infrastrukture precej cenejša kot pa dograjevanje pasov na avtocestah.

Fredi Magdič: Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital.

Frediju Magdiču je jasno, da v stotisočglavem mestu ne more biti uslišana želja vsakega posameznika. “Nekaj drugega pa je, če je celotna skupnost prikrajšana za stvari, ki so včasih že bile, zdaj pa so nam jih odvzeli. Naše dajatve se večajo, hkrati pa je teh stvari, ključnih za skupnost, vedno manj. Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital. To se je zgodilo pri prenovi javnega potniškega prometa v Mariboru, najslabše smo jo odnesli na Teznem. Izgubili smo povezavo z nekaterimi šolami in tudi z UKC. Tezenčani in Tezenčanke smo zbrali več kot 1500 podpisov, pa nas niso uslišali. In če so že bili pripravljeni ignorirati takšno množico ljudi, kaj šele bi bilo, če bi vsak posamično pisal na občino. Zato se nam zdi zelo pomembno, da se združujemo ne samo kot posamezniki s Teznega, ampak tudi iz različnih organizacij in gibanj. Le tako lahko zgradimo močno gibanje, ki ga občinski in državni funkcionarji ne bodo mogli ignorirati.”

Žal kolektivna zavest ljudi od osamosvojitve Slovenije slabi, meni. Ob naravnih nesrečah še znamo biti dobrodelni, pri takšnih stvareh, kot je slab javni potniški promet, pa tisti, ki ga ne uporabljajo, ne priskočijo na pomoč. ”Pozabljamo, da je družba močna toliko, kot zmore poskrbeti za najšibkejši člen. Zdaj pa se zdi, kot da najbolj skrbi predvsem za najbogatejše. Delitve na mlade, stare, invalide, najemnike, Ljubljančane, Mariborčane nam kot družbi škodujejo. Takšne delitve koristijo samo kapitalu. Ker se ne postavimo za sočloveka, ne moremo pričakovati, da bo kdo nam priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Samo z združevanjem in organiziranjem bomo lahko izzvali vodilne strukture in jih prisilili, da se držijo svojih predvolilnih obljub.”

The post Organiziranje za boljši javni potniški promet v Mariboru appeared first on Prelom.

Agencija za varstvo konkurence je zoper Mestno občino Ljubljana (MOL) uvedla postopek ugotavljanja kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence zaradi “prevladujočega položaja na trgu ponujanja prostora za postavitev zunanjih oglasov”. Ljubljanski župan se je tudi na zadnji seji mestnega sveta izognil razpravi o prihodkih javno-zasebnega partnerstva MOL z Europlakatom v okviru projekta BicikeLJ, s tem ko je določil, da bo gradivo obravnaval odbor za finance. Kaj torej skriva?

Naša sodelavka Nada Ljubušić je že pred časom izračunala, da bo Europlakat od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov! Več na: https://prelom.je/eeeplakat/

The post Zakaj se župan izogiba razpravi o BicikLJu? appeared first on Prelom.

Leta 2011 je Mestna občina Ljubljana (MOL) za uvedbo pičlih 30 postaj in »upravljanje« sistema BicikeLJ s pičlimi 300 kolesi podjetju Europlakat v okviru »javno-zasebnega partnerstva« plačala s 360 oglaševalskimi mesti, šlo je za velike (billboard in metrolight/lightbox) oglasne površine, zaradi katerih se ne vidi ne drevo, ne ptica, ne stavba, pešec ali semafor. Cena za to butično estetiko: zasebni partner MOL-a, Europlakat, oglaševanje na 60 billboard plakatnih mestih v večini koledarskega leta ponuja za ceno okoli 6.300 evrov na teden, za najem 60 lightboxov pa je treba odšteti 10.450 € na teden!

Po letu 2013 in postavitvi vsega dveh novih postaj za 12-mesečno podaljšanje pogodbe sta v letih 2016 in 2019 MOL in Europlakat nadalje širila svoje javno-zasebno (ti počohaš moj hrbet, jaz bom tvojega) partnerstvo. Leta 2016 smo bili tako veseli koles, da so dotični podpisali aneks za postavitev in upravljanje 20 novih BicikeLJ postaj, Europlakat pa je v zameno dobil pravice za postavitev in oglaševanje na zunanjih požiralcih elektrike in onesnaževalcih razgleda – oglaševalskih vitrinah citylight. Šlo je za 80 tovrstnih vitrin – najpogosteje se v njih zaletavamo med hojo (ali kolesarjenjem!) – v mestnem jedru. Leta 2019 je Europlakat suvereno, z novim aneksom, pridobil pravice za oglaševanje na avtobusnih postajah LPP do leta 2035, postaviti pa je moral še 18 postaj za izposojo v sistemu BicikeLJ, da morda kdo iz Tomačevega uspe priplaziti do mestne gneče, kajti LPP med rajo velja za precej neuporaben kup poslikanih konzerv na kolesih. Obenem sta župan MOL-a in vodja korporacije JCDecaux, francoskega lastnika Europlakata, to plodno sodelovanje veselo podaljšala vse do leta 2033. Danes Europlakat oglaševanje na 60 citylight vitrinah v večini koledarskega leta preračunano ponuja za ceno okoli 7.500 € na teden! Na mreži digitalnih različic citylight vitrin oziroma ekranov v samem mestnem jedru se skupna cena oglaševanja na 24 ali 38 ekranih povzpne na med okoli 8.900 in 10.200 evri na teden! Vzporedno lahko na slednjih, digitalnih citylightih oglašuje do šest različnih oglaševalcev, s tem da vsak zakupi 10-sekundni interval znotraj minutne zanke.

Z izvirno pogodbo ter različnimi aneksi k javno-zasebnemu partnerstvu med MOL-om in Europlakatom je slednji v 10 letih pridobil 440 oglaševalskih vitrin, stojal in objektov. Zahvaljujoč dejstvu, da jih ima večina možnost obojestranskega oglaševanja, pa se končni saldo za Europlakat ustavi pri 701. oglaševalskem mestu! Gre za 243 mest na objektih billboard, 304 mesta na objektih lightbox in 154 mest na objektih citylight. Cene za tedenski najem so, kot je videti, zajetne, v letu pa je 52 tednov. Zato, someščanka, postoj, ko med svojim sprehodom po mestu ugledaš BicikeLJ ali ko v mestnem jedru vidiš vrsto ekranov, ki zamegljujejo tvoj pogled. Pomisli na 100 do 370 evrov, kolikor stane en teden zakupa površine za en sam oglas, zraven pa pomisli na to, da je bilo v zameno za sive BicikLJe v butični Ljubljani postavljena 701 taka površina. Zavedaj se, da je prostor za te površine velikodušno in širokožepno odstopila, da je sistem izposoje koles s prostorom izjemno visoke tržne vrednosti de facto plačala MOL-u v imenu vseh občank in občanov ter kako naivna je misel, da te tvoja naročnina na BicikeLJ stane »zgolj 3 evre na leto« . Če vse omenjene številke nadgradimo tudi s končnim, konzervativnim izračunom – Europlakat bo od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov!

Pomisli, meščan, na kupe denarja, ki se mečejo v te oglasne površine, in na to, da je del teh silnih evrov, ki se vrne med nas, blago rečeno – precenjen. Nekje daleč, na Dunaju in v Parizu, kjer so te vitrine iznašli, pa žanjejo sadove prodaje, trženja našega prostora. Ne, ne gre zgolj za tvoj občutek: tudi strokovnjaki pravijo, da je oglasov odločno preveč, da panoji, vitrine in plakati kazijo mesto, da celo ogrožajo prometno varnost ter da so vsebinsko in oblikovno oglasi na njih ocenjeni kot precej – povprečni. Spomni se na to, da je bil ta urbani prostor, ne le v mestnem jedru, še dobro desetletje nazaj, ko BicikLJa ni bilo, manj okrnjen, nenagužvan, svobodnejši. Pomisli na dejstvo, da za BicikeLJ plačujemo s tem prostorom, da za ta siva kolesa pravzaprav plačujemo z degradiranjem javnega prostora, zamudami, nervozami, zabijanjem drug v drugega ali v reklamni pano in polnjenjem zasebnih žepov. Ta tekst žal ne more biti zahteva po odškodnini, ta tekst je zato samo prošnja. Prošnja, da se naslednjič, ko vidiš BicikeLJ ali katerega od plakatov, spomniš, kako visoka je cena, ki joplačujemo prav vse meščanke in meščani. Ne da bi nas kdo sploh kaj vprašal.

The post €€€Plakat appeared first on Prelom.

1. maj 2025 ob 13.00.
Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana.

Prvi maj kot mednarodni praznik dela predstavlja pomembno simbolno točko boja za delavske pravice in boljše življenje. Je priložnost, da se spomnimo dosežkov delavskega gibanja – da skozi spomin na pretekle boje ovrednotimo družbene razmere danes ter se ozremo v prihodnost. Hkrati nas ta dan opominja, da delavske in socialne pravice niso samoumevne, da niso nikoli podarjene, ampak vedno posledica organiziranih prizadevanj ljudi ter rezultat razrednega boja.

Tudi zato, ker je zgodovino delavstva in revolucije potrebno vrniti v naš imaginarij, vas vabimo, da se nam pridružite na prvomajskem zborovanju, v okviru katerega se bomo sprehodili skozi Fužine in Štepanjc, spoznali zgodovino njunega delavskega in revolucionarnega boja in hkrati naslovili izzive, s katerimi se delavstvo in naše organizacije soočamo danes.

Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana
Vmesna postaja: košarkaško igrišče pri mostu v Fužinah
Zaključno mesto: Štepanjsko naselje, v javnem parku s klopcami ob poti ob Ljubljanci pri pasjem parku

Delavski naselji Nove Fužine in Štepanjc nudita priložnost, da spoznamo urbanistično zgodovino sosesk, zgrajenih v poznem socializmu, in jo povežemo z aktualnim samoorganiziranjem stanovalk in stanovalcev obeh sosesk. Četudi sta bili delavski naselji zgrajeni pozno v 20. stoletju, imajo Fužine in Štepanja vas daljšo zgodovino delavskega in revolucionarnega organiziranja. Med okupacijo Ljubljane je delavstvo Fužin in Štepanje vasi prevzelo pomemben del odgovornosti za organiziranje upora proti fašizmu in osvoboditev.

Tako kot so se ljudje v preteklosti v težkih razmerah upirali izkoriščanju in zatiranju, se moramo organizirati tudi mi. Danes se je nujno zoperstaviti procesom opustošenja naše družbe in planeta, ki sta direktna posledica kapitalistične ureditve sveta.

The post Prvomajsko zborovanje: pohod skozi delavski naselji Fužine in Štepanjc appeared first on Prelom.

Tretji september 2022. Lep, sončen dan. Eden zadnjih poletnih. V poslopju, v katerem je nekoč delovala menza Cestnega podjetja Ljubljana, vrvi od pričakovanja in optimizma. Približno sto mladih in malo manj mladih zagnano ureja hišo in okolico ter načrtuje, kako bo mrtvemu prostoru vdihnilo življenje. Nekateri pometajo teraso, drugi čistijo kuhinjo, tretji ugotavljajo, ali ima zgradba elektriko in vodo, peti odstranjujejo invazivne rastline, šesti preverjajo statiko, sedmi pomivajo tla, osmi pri vhodu na dvorišče razprostrejo črn napis na belem platnu – PLAC … Še isti dan se vsi skupaj pogovarjajo na prvi skupščini Participativne ljubljanske avtonomne cone. Ljubljana ima nov skvot! Odlična novica po dobrem letu in pol prebolevanja bolečine, ki jo je povzročila ljubljanska občina z rušenjem Avtonomne tovarne Rog. Malo slabša novica je, da so na odprtje prišli tudi policisti in popisali okrog petdeset ljudi. Takrat se zaradi tega ni nihče kaj preveč sekiral. Ni še bilo jasno, da bo tedanji lastnik Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) policijski zapisnik izkoristil za tožbo proti osebam na seznamu, tudi mladoletnim in novinarjem.

Pred tremi leti in pol nihče ni niti vedel, koliko časa bo skvot obstal. Zdelo se je, da bo vsak dan, preživet pod tisto streho, zmaga, zato smo tisti, ki smo zahajali tja, delovali, kot da morda naslednjega dne ne bo. Pod vtisom represije, ki so jo 19. januarja 2021 demonstrirale združene sile Zorana Jankovića in Aleša Hojsa, se je marsikdo bal, da bo zasedbi hitro sledila deložacija. Ampak razmere so bile vendarle drugačne kot v Rogu. Ni bilo korone, lastnik prostora ni ljubljanska občina, ampak država prek DUTB in kasneje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ravno je začela delovati Golobova vlada, ki je materializirala proteste proti Janši in zato obljubila tudi marsikaj, česar sicer verjetno ne bi: med drugim, da bo podpirala avtonomne cone. In ker je bila šele na začetku mandata, še ni bila kompromitirana z aferami in prelomljenimi obljubami. Čas za zasedbo je bil skoraj idealen, bolje rečeno, najmanj neugoden, saj še nobena oblast ni z odprtimi rokami sprejela političnega skvota. Če ga nemara je, pa sta s tem postala vprašljiva prav njegova političnost in (ne)komformizem. Čeprav se je na zunaj zdelo, da vlada podpira zasedbo, to seveda ni držalo, kar se je nekaj mesecev po odprtju potrdilo v obliki tožb. Koalicijskemu trojčku se je zaradi opisanega konteksta prijazna in tu in tam pokroviteljska drža (zdaj že znamenito Golobovo sporočilo na Instagramu) le vklopila v trenutne politične razmere.

Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa.

Ko se oblast obnaša tako, je treba biti še posebej previden. Taktiki vladajočih sta namreč lahko dve: prva je represija in nasilna odstranitev uporabnic in uporabnikov, druga je zadušitev politične organizacije z navideznim dogovorom, ki avtonomno skupnost potisne v odvisen položaj, ji odvzame kritično ost in si jo na koncu podredi. Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa. Podobno kot prehod iz prave politike, to je ljudske politike od spodaj, v strankarski politični menedžment pomeni, da tisti, ki je naredil ta korak, sprejme igro strankarskega političnega menedžmenta in ne more biti več njegova alternativa.

Skupnost PLAC se je teh nevarnosti zavedala. Tudi o tem so po načelu horizontalne demokracije na skupščinah tekle razprave med uporabniki in uporabnicami z več izkušnjami z avtonomnimi prostori in tistimi z manj izkušnjami, a s svežimi zamislimi. Tako so se vsi skupaj učili, se organizirali, obenem pa oblikovali stališča v odnosu do lastnikov oziroma vladajočih in javnosti. Že to je bila za mlad skvot nova zmaga. A sledilo jih je še več. Vladajoči so prihajali v PLAC na pogovore, verjetno z dobrimi nameni, toda s povsem drugačno percepcijo politične stvarnosti. V skladu s pričakovanji so ponujali, da prostor lahko obstane, če se formalizira. Torej, če bi ustanovili društvo ali kakšno drugo pravno osebo, bi lahko za simbolno ceno ali brezplačno dobili prostor v najem. Mamljivo, kajne? Ja, a skupnost ni bila naivna, saj se je zavedala, da je v percepcijo vladajočih vgrajena birokracija, ki je ne moreš zamajati z dogovorom, ampak le s konfliktom. Zavedala se je, da sta se srečala svetova, ki sta lahko samo v protislovju, sicer močnejši poje šibkejšega.

Tako je pritiskala na oblast, da je ta iskala rešitve (ali se vsaj pretvarjala, da jih išče), ki bi ustrezale zahtevam skupnosti PLAC. Te so bile jasne: umik tožb in prenos zemljišča, na katerem je predvidena tudi gradnja stanovanj, na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ko bi ta gradil sosesko z javnimi najemniškimi stanovanji, bi PLAC ostal del soseske, neformaliziran. Kako bi taka soseska delovala, je razvidno iz projekcije, ki jo je naredila iniciativa Kaj bomo s Stolpniško?. Kazalo je, da bodo v nasprotju s pričakovanji zahteve uresničene. V PLAC je prišel minister Luka Mesec in obljubil, da bo vlada ugodila zahtevam. Zdelo se je, da je zadeva tako rekoč končana, a izkazalo se je, da imajo – povsem nepresenetljivo – bolj kapitalistični in močnejši igralci od Mesca in Levice drugačne načrte. Minister je klonil in prelomil obljubo, ko je (prav tako že znamenito) njegov telefon čez noč obnemel. Tako PLAC ni dobil nobenega zagotovila, da bo lahko obstal. Poraz? Nikakor.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Njegov namen je gradnja javno dostopnih stanovanj in lahko si predstavljamo, da bi PLAC ob sodelovanju skupnosti lahko postal socialno, politično in kulturno središče soseske. Ker se ne bi formaliziral, bi ohranil avtonomijo, zanjo pa bi se moral tudi nenehno boriti, kot se bo moral vedno in v vseh situacijah. Zdelo se je, da bo PLAC dosegel še eno zmago, saj se ne bi odpovedal nobenemu od svojih načel, poleg tega pa bi dosegel pomemben politični cilj: na ogromnem zemljišču bi zrasla javna najemniška stanovanja namesto divje gradnje za bogate, kakršno v zadnjih letih gledamo v Ljubljani. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil. Pa še nikakršnega dogovora z oblastjo ni sklenil in še danes – obstaja.

Rezultat te drže so več kot tri leta in pol delovanja skupnosti. V tem času se je veliko spremenilo. Mladoletni, ki jih je ob odprtju popisala policija, so zdaj polnoletni; PLAC je postal eno od središč alternativne kulture: v nekdanji menzi je potekalo krepko več kot tisoč prireditev; spletle so se nepreštevne vezi, ki so pripeljale do ustvarjalnosti na vseh mogočih področjih, od ljudskih odnosov do umetnosti in politike ter rokodelskih veščin; v njem so svoje mesto našli mnogi, za katere ga v sijočem središču ni; goji se sodelovanje aktivistk in aktivistov različnih generacij; politično se je v tem prostoru izobrazila celotna generacija mladih, številni med njimi sicer nikoli ne bi prišli v stik s politiko itd. Kako pomembno je imeti tak prostor, smo najbolj občutili, ko ga ni bilo – po rušitvi Avtonomne tovarne Rog. Brez skupnega prostora namreč povezovanje v skupnost ni mogoče. Zato je PLAC izjemnega pomena za Ljubljano.

PLAC je torej zgodba o uspehu. A kaj sledi? Koliko časa bo še obstajal?

Odgovor na to bi lahko bil: Nič ni večno, niti nihče od nas, saj smo vsi vsak dan bližje smrti. Morda ta ugotovitev komu zveni fatalistično, a je v resnici nasprotna temu. Rahlja strah in jemlje stvari takšne, kot so: avtonomijo nam bodo vedno skušali jemati, ohranjati pa jo je mogoče le z neprestanim delovanjem, bojem. To je tudi vse, kar ljudje lahko naredimo. PLAC je vedno bil in vedno bo ogrožen, le vrsta grožnje se spreminja. Glede na to, da je pred vrati začetek sodnega procesa in da se obetajo veliki premiki v vodenju države, je mogoče predvidevati, da bomo počasi s prijaznih teženj po podreditvi prešli k nasilnejšim metodam, ki se utegnejo stopnjevati glede na to, koliko odtenkov desne bo v novi vladi. Zato bodo potrebne tudi drugačne metode odpora.

Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti.

Če zaprem oči, že vidim: po Linhartovi v spremstvu varnostne službe vozi bager, zavije levo mimo teniških igrišč, nadaljuje in pri balinarskem igrišču zavije desno. Varnostniki skušajo podreti dvoriščna vrata. Zaklenjeno. Hodijo okoli zemljišča, a nikjer ni luknje v ograji, skozi katero bi vstopili. Medtem kakšnih petsto ljudi – vsi tisti, ki so redno hodili v PLAC – postavi živi ščit in čaka na akcijo. Začne se prerivanje, večurni boj. Varnostniki naposled le prebijejo ščit, bager zapelje na dvorišče, šofer se začne pripravljati na rušenje. Zdi se, da bo kmalu vsega konec. Potem se združena ekipa ljubljanskih feministk odloči, da je dovolj zajebancije. Vržejo se pod bager, voznik osupel zategne ročno zavoro in pobegne iz kabine, medtem ko ena od feministk skoči na sedež in iz volana vzame ključ, v režo pa zlije nekaj lepljivega. Varnostniki prestrašeni stečejo za voznikom, barva na bagru se iz rumene začne spreminjati v rožnato.

Ne vem, ali se bo kaj podobnega uresničilo. Vem pa, da drži, kar sta že davno zapisala Darja Lamovec in Vito Flaker: vsaka akcija je uspešna! Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti. Ali kot pravi moj prijatelj iz Sarajeva: »Nafaka* je v gibanju.« Jaz bi dodal, da je nafaka v specifični vrsti gibanja, imenuje se delovanje.

The post PLAC ne more izgubiti appeared first on Prelom.

Pretekli petek je pred ministrstvom za okolje, podnebje in energijo v Ljubljani potekala tiskovna konferenca na temo dveh SLAPP tožb zoper eno naših največjih bork za naravo in prosto tekoče reke Andrejo Slameršek, ki so se je udeležili tudi številni njeni podporniki ter podpornice.

SLAPP tožbi sta zoper Andrejo Slameršek sprožili dve državni energetski družbi HSE Invest in HESS, nedolgo zatem, ko je junija lani prejela državno nagrado Rada Smerduja za izjemne zasluge na področju ohranjanja narave. “Civilna družba je nominirala Andrejo Slameršek za državno nagrado in civilna družba bo stala ob Andreji Slameršek tudi zdaj, ko jo preganjajo državna podjetja,” so zapisale Varuhinje rek.

Na tiskovni konferenci se je pred množico podpornic in podpornikov zvrstilo šest govornic oziroma govorcev: Alja Bulič (Varuhinje rek), Polona Pengal (Revivo), Gaja Brecelj (Umanotera), Uroš Macerl (Eko krog, Vesna), Barbara Rajgl (Pravna mreža za varstvo demokracije) in Aljoša Petek (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja).

Objavljamo izjavo Varuhinj rek:

“Če si sam, te lahko ustrahujejo.
Če je za teboj skupnost, se bojijo oni.

Andreja Slameršek je ena naših najpomembnejših varuhinj narave, za svoje delo je prejela tudi najvišjo državno naravovarstveno priznanje.
Zdaj jo ta ista država oz. državni energetski podjetji HSE Invest in HESS tožita. Gre za t.i. SLAPP tožbi, ki jih vlagajo vplivni akterji, da bi ustrahovali in utišali tiste, ki zagovarjajo javni interes. Andrejo tožijo zaradi njenih prizadevanj proti gradnji HE Mokrice na Spodnji Savi – država je v tem primeru že 3x izgubila na sodišču!

Pred Ministrstvom za okolje smo se na tiskovni konfereneci v bran Andreji Slameršek zbrali številni predstavniki in predstavnice stroke in civilne družbe iz cele države s zahtevami:

• odgovorni na omenjenih podjetjih naj pojasnijo ozadje tožb proti državni nagrajenki
• tožbi naj nemudoma umaknejo

Če se to ne bo zgodilo, bomo sodni postopek izkoristili za zelo javno in odprto soočenje vseh argumentov, dejstev in strokovnih mnenj.
Na koncu smo v en glas skupaj prebrali izjavi, zaradi katerih je tožena. Andreja ni sama kot tudi ne bo sam nihče, ki bi ga doleteli podobni pritiski.

Skupaj za Andrejo!
Skupaj za reke!”

Fotografije: Črt Piksi

The post Civilna družba v bran Andreji Slameršek appeared first on Prelom.

V Ljubljano prihajata dve organizaciji Changing Cities Berlin in Wir machen Wien, ki aktivno delujeta predvsem na organiziranju meščank in meščanov od spodaj navzgor za trajnostno mobilnost.

Prostorož vabi v četrtek, 5. marca ob 17.30 v Rastlinjak (Tržaška cesta 2) na kratko javno predavanje in predstavitev kampanj, intervencij in iniciativ za trajnostno mobilnost, ki so dosegle uspehe na Dunaju, v Berlinu, Hamburgu in drugih nemških mestih.

Predavanju bo sledila razprava, v kateri bomo osvetlili tudi trenutno stanje v Sloveniji.

Več o dogodku lahko preberete na tej povezavi.

The post Aktivizem, ki spreminja mesta appeared first on Prelom.

Iniciativa za Štepanjsko naselje vabi na skupščino prebivalcev in prebivalk:
Ponedeljek, 2. 3. 2026 ob 18.00
OŠ Božidarja Jakca, Nusdorferjeva ulica 10

Če želite predstaviti svoj predlog, do 28. 2. 2026 pošljite ime, priimek, naslov bivališča ter kratek opis na info@stepanjsko.si ali pokličite 069 865 570.

Prispevki bodo časovno omejeni (predvidoma 5 minut), da bo zagotovljena možnost sodelovanja vsem.

Pridite in povabite še sosede.
Skupaj odločamo. Zdaj je čas, da se povežemo.

The post Skupščina prebivalcev Štepanjskega naselja appeared first on Prelom.

Januarja so težave s parkiranjem v Štepanjskem naselju postale vseljubljanska skrb. Resnici na ljubo so segle celo onkraj meja mestne občine – o parkiranju v Štepanjcu so poročali v nacionalnih medijih, o njem so pisali časopisi, na družbenih omrežjih pa so se razvnele burne razprave. Zgodba je nadvse preprosta in značilna tudi za druge dele Ljubljane, prav tako za kakšno drugo mesto pri nas ali v okolici. Modernistična soseska, ki je bila zasnovana s parkirnimi mesti za en avto na dve stanovanji, ne prenese sodobnega pritiska Ljubljančanov, ki imajo v lasti avto ali dva na gospodinjstvo. Razmere, zaradi katerih so vsi tarnali, je presekala nova ureditev – ki razmer ni uredila – in pokazale so se nove, globlje težave.

Še huje, do izraza so prišle usodne strateške napake, ki niso značilne le za Ljubljano, ampak za večino slovenskih občin oziroma za vso državo.

Poglejmo najprej razlog, zakaj sploh takšna ureditev in zakaj prav zdaj. Ureditev parkiranja v Štepanjskem naselju je del širšega projekta mestne občine, s katerim ta uvaja območja plačljivega parkiranja tudi zunaj mestnega središča. V istem valu je bilo denimo urejeno parkiranje v Šiški med letoma 2023 in 2024. Takšni ukrepi nedvomno polnijo občinsko blagajno in s tem ni prav nič narobe – lastništvo avtomobila je vsekakor svojevrsten luksuz. Seveda občani pričakujemo, da se z zbranim denarjem pametno in smiselno ravna, na primer, da se vlaga v razvoj javnega prometa. Odgovor na vprašanje, zakaj prav zdaj, pa je dejstvo, da so parkiriščni trg v središču mesta izčrpali. Hkrati so zdaj marsikje že rešeni lastniški spori med občino in etažnimi lastniki stanovanj v blokih oziroma pripadajočih zemljišč, h katerim sodijo tudi parkirišča (ZVEtL-1). Tako je recimo v Šiški, kjer so parkirišča zarisana. Zdelo se je, da občina ve, kje lahko parkiranje legalno zaračuna in kje ga (še) ne more. Vendar se je to spremenilo z ureditvijo, vpeljano v Štepanjskem naselju. Lastniški spori tam še niso rešeni, občina pa se je samovoljno odločila za posredovanje. Prebivalci Štepanjskega naselja so ravno na tej podlagi zoper njo vložili tožbo.

Eden od razlogov, ki se vedno znova pojavljajo v zvezi z nujnostjo uvedbe plačljivega parkiranja, so dnevni migranti, saj naj bi ti z nenadzorovanim zasedanjem parkirišč ta zasedali lokalnim prebivalcem. Takšna razlaga je nadvse populistična (vsi poznamo negodovanje nad tujimi tablicami na našem koncu) in ima kaj malo podlage. Tudi če bi ti dnevni migranti parkirali vsevprek, bi to storili zjutraj, ko bi lokalci odšli od doma. Popoldne bi že migrirali nazaj v svoje domače konce, takrat pa bi lahko lokalci brez težav parkirali na izpraznjenih parkiriščih. Seveda je to poenostavljen prikaz, vendar že na daleč kaže, da so dnevni migranti fiktivni sovražnik. V razmerah, ko parkirišča P + R večinoma samevajo (razen tistega na Dolgem mostu), ni pričakovati, da bi dnevni migranti namesto urejene infrastrukture uporabljali naključna parkirišča po mestnem obrobju. Če pa so težava zares dnevni migranti, se mora občina temeljito vprašati, kaj za vraga počne s svojimi parkirišči P + R, zakaj ne delujejo in kako se težave lotiti s tega konca. So pa dnevni migranti uporaben izgovor za hiter konsenz med prebivalci okolja, kjer se plačljivo parkiranje uvaja.

Ravno to se je izkazalo v Štepanjskem naselju. Župan je obljubljal, da bo po uvedbi dovolilnic dovolj parkirnih mest, saj bodo vsi dnevni migranti odšli. A zgodilo se je, da je bilo parkirnih mest še vedno premalo in – po zakoličenju nekaterih območij – manj kot prej. Tako je razumljiva jeza lokalcev, ki so pričakovali rešitev, dobili pa še večjo težavo. Takrat so se začeli zborovanja, intervencije v medijih in naposled celo županovi obiski. Ti so bili izredno neproduktivni, saj je župan prebivalce le arogantno postavil pred dejstvo, da parkirnih mest pač ni, jih ni bilo in jih še lep čas ne bo.

Kot rešitev oboji, lokalni prebivalci in občina, omenjajo gradnjo garažne hiše. Ta ukrep je absurden in bo, če se uresniči, prinesel še več gorja in gneva kakor dosedanji dogodki. Garažna hiša je finančni in strateški nesmisel. Finančni zato, ker bi cena parkirnega mesta nanesla vsaj nekaj deset tisoč evrov; strateški pa, ker si kot družbeni ideal – na evropski, državni in občinski ravni – postavljamo trajnostno, brezogljično mobilnost. Nekaj, kar se marsikomu zdi neizvedljivo, je ne glede na vse naš strateški cilj. Torej pričakujemo družbo, ki bo imela čez nekaj deset let bistveno manj avtomobilov kakor danes. Pri vsem tem se postavlja vprašanje, kaj se bo takrat zgodilo z odvečno avtomobilsko infrastrukturo. In ravno garažne hiše so objekti, s katerimi bo največ težav, saj omogočajo izjemno omejeno drugačno rabo.

Kako torej rešiti težavo, tako da bo rešitev finančno in strateško vzdržna, da bodo z njo uresničeni občinski načrti in da bo predvsem pripomogla k boljši kakovosti življenja prebivalcev?

Zadeve se je treba lotiti iz popolnoma drugega izhodišča. Če ne moremo preprosto povečati infrastrukture, ki bi ustrezala večjim potrebam, je treba zmanjšati potrebe, da ustrezajo infrastrukturi, ki je na voljo.

Seveda Štepanjsko naselje ni edino območje, ki ima te težave. Tudi Ljubljana ni unikum. Niti Slovenija. Z enakimi težavami se spoprijemajo po vsej Evropi in marsikje so se nanje pametno odzvali. Denimo na Dunaju, kjer so rešitev iskali – in jo tudi našli – v preprostem pilotnem projektu Auto-Wette (slo. ‘stava na avto’). Gospodinjstva so se prostovoljno za tri mesece odpovedala avtu, v zameno pa so dobila 500 evrov subvencije za mobilnost na mesec na gospodinjstvo. V projektu je sodelovalo 37 gospodinjstev (prijavilo se jih je kar 3000), ki so lahko subvencijo porabila za različne oblike mobilnosti: mesečne vozovnice za javni promet, kratkoročni najem avtomobila, vožnjo s taksijem … Izkazalo se je, da so na mesec porabila v povprečju le 340 evrov (torej jim je ostalo 160 evrov), po treh mesecih pa sta dve tretjini gospodinjstev odločeni za nadaljevanje takšnega življenja, četrtina gospodinjstev pa je avtomobile že prodala.

Nekaj takšnega bi bilo smiselno poskusiti v Štepanjskem naselju in kasneje morda še drugje. S tem bi rešili težave s parkiranjem, model pa je finančno samozadosten. Vsem prebivalcem bi ponudili možnost mesečne subvencije v določenem znesku, če se odpovejo avtomobilu. Četudi se za to odloči le nekaj odstotkov gospodinjstev, bi to pomenilo opazno razbremenitev parkirišč. Financiranje subvencij bi lahko potekalo neposredno iz denarja, ki ga s prodajo parkirnih listkov in dovolilnic proizvajajo občinska parkirišča. Dejansko bi bili na boljšem vsi. Tisti, ki se lahko odpovejo avtomobilu, bi za to prejemali finančno nagrado, iz dunajskega primera pa vidimo, da bi s tem lahko celo zaslužili. Tisti, ki se avtomobilu iz takšnega ali drugačnega razloga ne morejo odpovedati, pa bi imeli na voljo parkirna mesta, lahko celo zagotovljena – z dražjo dovolilnico. Hkrati bi bilo tudi zanje to ceneje kakor naložba v gradnjo garažne hiše oziroma najem parkirišča v njej, če bi stroške gradnje krila občina.

Seveda je podlaga za izvedbo takšne rešitve delujoč in robusten sistem javnega prometa – na lokalni in državni ravni. Tega, žal, niti v Ljubljani niti v Sloveniji nimamo. Četudi občina izgovore išče v slabem sistemu na državni ravni, je za lokalni javni potniški promet odgovorna sama. Ljubljanski potniški promet (LPP) je obstal v prostoru in času Ljubljane ob koncu 20. stoletja. Omejen je s shemo prog, ki ima eno centralizirano ozko grlo (Slovenska cesta), in s frekvenco, ki tudi ob konicah ni manjša kot pet minut (za Štepanjsko naselje, najgosteje naseljeno območje v Sloveniji, celo ne manjša od 12 minut) – ponoči pa sploh ne deluje. To preprosto ne zadošča za trenutne potrebe potnikov, najpogostejši, študenti, dijaki in upokojenci, druge možnosti enostavno nimajo, od drugih pa pri takšnih razmerah ni upravičeno pričakovati, da se bodo odpovedali avtomobilu. Pogoj za kakršnokoli trajnostno in inovativno reševanje problematike parkiranja je ustrezen javni potniški promet. Občina bi se zato morala izboljšanja javnega potniškega prometa lotiti takoj in velikopotezno. Ljubljana potrebuje primestno železnico. Ljubljana potrebuje tramvaj. To niso ekscesi, to je nuja. Žal pa visokoleteče ambicije prepogosto ostanejo le črka na papirju strateških dokumentov, denimo Celostne prometne strategije MOL 2025–2032.

Izkušnja iz Štepanjskega naselja opozarja na kritično stanje ljubljanske občine, ki se več kot očitno ni sposobna resno, kritično in znanstveno lotiti reševanja težav. Rešitve obstajajo, le prepoznati jih je treba.

Četudi je predlagana rešitev slaba ali neizvedljiva, bi si morala občina prizadevati, da najde boljšo, da preveri vse možnosti, da predlaga pilotne projekte, začasne rešitve, da ne deluje zgolj znotraj cone udobja. V času, ko Ljubljana spada med evropska mesta z najslabšo kakovostjo zraka in ko povprečni prebivalec za avto porabi več kot 500 evrov na mesec, gradnja garažnih hiš ne bi smela biti pravi odgovor. Okoljsko in finančno trajnostne rešitve bi morale biti prvi odziv načrtovalcev in odločevalcev, a žal niso. Očitno jih moramo zahtevati občani sami.

The post Kriza Mestne občine Ljubljana appeared first on Prelom.

Že nekaj tednov Ljubljano pretresata samovolja mestnih oblasti in brezbrižnost do odpora meščanov, četudi konstruktivnega. Mestna občina Ljubljana po svoje ureja parkiriščno krizo na najgosteje naseljenem območju v državi, junaško seka gordijski vozel in prinaša red ter parkirno disciplino. V imenu reda nad prebivalstvo Štepanjskega naselja pošilja redarstvo, to pa neposlušno ljudstvo neusmiljeno kaznuje in poskuša izsiliti podrejenost.

MOL svoje početje upravičuje na različne načine. Vsekakor je njen najmočnejši argument prezasedenost parkirišč v spalnih naseljih, z nesrečnim Štepanjskim naseljem vred. V prid občini gre celo sentiment prebivalcev, ki divjega parkiranja vsevprek preprosto ne podpirajo, tudi prebivalci Štepanjskega naselja težavo pomanjkanja parkirišč prepoznavajo. Ena od utemeljitev, s katerimi mestna občina upravičuje svojo redoljubnost, je tudi volja prebivalcev, sicer pri razmeroma majhnem vzorcu jasno izražena na dveh delavnicah,* ki sta ju jeseni 2025 izpeljala Inštitut za politike prostora (IPOP) in društvo Prostorož. Delavnici, na katerih so prebivalstvo Štepanjskega naselja spodbudili k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja v tem urbanističnem spomeniku, sta bili izrazito mnenjski in vsekakor se je kot najbolj žgoča za prebivalce izkazala ravno problematika mirujočega prometa, divjega parkiranja in s tem zavzemanja javnih površin.

Zato se občina brani, da zgolj uveljavlja voljo in želje ljudstva, četudi selektivno in onkraj priporočil izvajalcev delavnic samih. A kot ji je že v navadi, se je reševanja težave lotila od zgoraj navzdol – z vrha in zviška. S pozicije moči. S palico namesto s postopnim reševanjem težave, ki bi se moralo začeti z uvedbo med prebivalci najbolj priljubljenega ukrepa in izpolnitvijo obljube občine o 100 novih parkiriščih in z upoštevanjem nedvoumnih priporočil rezultatov delavnic, na katere se sklicuje. Z redom namesto s posredniško vlogo pri dogovoru z okoliškimi trgovci (katerih parkirišča ponoči samevajo). S kaznimi namesto s pogojevanjem novogradenj ob Pesarski cesti s smiselnim številom parkirnih mest. In z zaračunavanjem namesto z ureditvijo avtomobilu konkurenčnega javnega prevoza, neprekinjenih in varnih kolesarskih povezav, kultiviranja infrastrukture in razmer, v katerih bodo prebivalci in delavci v mestu avtomobil zavestno pustili doma ali ga celo opustili.

Agresivno in represivno se je še enkrat postavila nad iste ljudi, ki so še decembra zbirali podpise in jo opozorili, naj premisli oziroma zadrži svoje poteze, jo pozivali, naj z njimi začne dialog tudi zaradi nerešenega vprašanja lastništva nekaterih parcel s parkirišči. Toda dialoga ni; župan gre celo tako daleč, da rešitev vidi v tem, da ljudje preprosto prodajo avtomobile. A vendarle so prebivalci Štepanjskega naselja pokazali, da takšnega Teksasa ne bodo sprejeli kar tako.

Res je, da jih je MOL ujela nepripravljene, nepovezane, fragmentirane in jih s svojo držo in tem, kako se je stvari lotila, ujezila, vsekakor pa jih ni utišala in jih ni zvabila na parket ulične agresije. Po nekaj šokantnih tednih so stekli treznejši postopki. Po tistem uličnem sestanku z županom kar sredi parkirišč in prazni obljubi novih sestankov zdaj sledi pravni boj. Prebivalci so že vložili motenjsko tožbo zoper občino z namenom zadržanja na novo vzpostavljene ureditve. Poleg tega je pred dnevi stekla pobuda za razglasitev urbanistične zasnove Štepanjskega naselja za kulturni spomenik. Pobuda za Štepanjsko naselje pa je v hitrem času za več kot 100 odstotkov presegla potrebno število podpisov za verjetno njihovo najmočnejše pravno sredstvo – zbor občanov po 45. členu Zakona o lokalni samoupravi – ki ga mora zdaj župan Janković sklicati v 30 dneh. Torej ne sestanek na parkirišču ali neka neuradna tribuna z mikrofonom, občini se obeta obvezujoč instrument lokalne samouprave, ki ga bo morala obravnavati enakopravno in ne represivno, s tako ljube ji pozicije moči.

Tako bistvo tega članka ne bo izpostavljanje MOL in njenih rabot, ključno naj bo samoorganiziranje. Občinsko ravnanje je v Štepanjskem naselju spodbudilo odziv, ki pa mu, žal, preostane zgolj delovanje v odgovor, post festum.

Občinski režim je v tem primeru doživel prvi resnejši upor, verjetno najmočnejšo prebivalsko pobudo v mestu, a naj bo saga s parkirišči preostalim v mestu v poduk in za zgled. Vsekakor so najmočnejše orožje v boju proti samovolji oblasti povezovanje, participacija in delovanje na mikroravni, od sosedske ravni navzgor do soseske in četrtne skupnosti, ki na neki točki trči ob interese kapitala in oblasti. Zato se, draga someščanka, vključuj, povezuj s sosedi, z drugimi meščankami, sodeluj pri pobudah, povzdigni svoj glas, še preden se zgodijo agresivna dejanja oblasti. Vsekakor se pošast gentrifikacije pod krinko delovanja v korist občank ne bo ustavila v Štepanjskem naselju, zato je treba že danes na okope, treba je gojiti preventivno delovanje in medsebojno povezovanje, participativno lokalno samoupravo. Nujno je zavedanje dejstva, da bo jasno izraženo mnenje že v času priprave potez mestnih oblasti težje zlorabljeno, kot je bilo v Štepanjskem naselju. Občinski (parkirni) režim je šele dobro začel lomastiti po ljubljanskih soseskah, zato pozor! In v skupni boj.

The post Parkirni režim appeared first on Prelom.

Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC je danes organizirala medijski zajtrk, na katerem je opozorila na nadaljevanje sodnih postopkov proti uporabnikom in uporabnicam in na neizpolnjene obljube vlade, da bo uredila prenos zemljišča, na katerem deluje ter zaščitila avtonomne prostore. In jo pozvala, da do volitev te obljube končno izpolni. V nadaljevanju v celoti objavljamo današnjo izjavo za javnost:

“Danes smo se zbrali, da opomnimo prvič na obstoj PLACa, in drugič na vse pred- in po- volilne obljube, s katerimi so se koalicijske stranke izpostavljale v preteklosti, in s katerimi so, seveda zgolj na abstraktnem nivoju, zagotavljale varnost in podporo avtonomnim prostorom in posledično PLACu, ter bolj konkretno posameznikom, ki so bili in ki še vedno so toženi zaradi motnje posesti. Kaplja čez rob, ki nas je opomnila na vse prelomljene obljube s strani vlade so bila vabila na glavno obravnavo, ki so jih toženi v začetku tega tedna pričeli prejemati. Konec maja so tako vabljeni na sodišče, kjer naj pojasnjujejo, kaj so počeli pred več kot tremi leti, ko so bili mnogi med njimi še mladoletni. To so posamezniki, za katere je vlada konkretno obljubila, da bodo zaščiteni, in da bodo tožbe zoper njih umaknjene, kar se, več kot očitno, ni zgodilo.
Sodišča delajo in meljejo po svoje, vlada pa na noben način ni pripomogla h hitrejši razvezi nastale situacije. Zadnje resnejše pogovore so prekinili, tudi na naše nadaljne poskuse vzpostavitve dialoga se niso odzvali.
Volitve se nevarno približujejo, tako kot tudi glavna obravnava.
Vlada pa od sebe ni dala nič. Gospod predsednik Golob nam je ob javnem odprtju PLAC-a celo pisal v zasebna sporočila na socialnem omrežju instagram in nam povedal, da nas ‘spremlja, kot posameznik, ne oblast’, in da imamo ‘njegove simpatije’. Poleg teh, in prikupnih emojijev sončkov od predsednika nismo slišali nič več. Iz Levice smo, recimo, bili deležni precej številčnejših obljub, najkonkretnejša je bila tista, na katero opozarjamo že več mesecev. Govorimo torej o scenariju, ko bi vlada zagotovila prenos zemljišča s PLAC-om na Stanovanjski sklad RS, in potem, za simbolično najemnino, omogočila nadaljno in nemoteno rabo prostorov. Tudi to se ni zgodilo.
Za še dodaten ščep soli v široko rano praznih obljub, pa nas v zadnjem času vse pogosteje, brez konkretnega pojasnila, obiskuje policija. Glede na predvolilni čas absolutno ne razumemo kako lahko do tega pride, sploh na tako pogosti bazi. Morda gre zgolj za posledico nepremišljenega Šutarjevega zakona, na vsak način pa pustijo vsi taki posegi grenak priokus, sploh glede na količino obljub o zaščiti avtonomnih prostorov, ki smo jih bili deležni od vladajočih.
Glede tožba pa se kot rečeno s strani vlade ne dogaja popolnoma nič. Obljubili so nam najprej ukinitev vseh tožb, potem umik tožb proti mladoletnim in tistim, ki so bili na PLAC-u v vlogi novinarjev, ki so poročali o javni otvoritvi. Nobene od obljub niso izpolnili, našim zadnjim poskusom komunikacije pa so se izogibali.
Zadnja tri leta in pol PLAC obstaja. PLAC dela dobro. Ohranja dobre odnose z lokalno skupnostjo. Nudi varen prostor številnim mladim, in malo starejšim. Vsem, ki jih širša družba zavrača in spregleda. S čistilnimi akcijam združujemo lokalno skupnost, in skrbimo za okolje v katerem obstajamo in delamo.
Organiziramo koncerte, filmske večere, najrazličnejša predavanja in diskusije. Nudimo prostor kolektivom, ki ga drugje ne dobijo ali si ga ne morejo privoščiti.
Vlada pa nas, tako kot svoje obljube o zaščiti abstraktnih avtonomnih prostorov in na popolnoma konkretnem primeru PLACa, ignorira. Ne vemo, kaj bodo prinesle volitve, in ne vemo kakšen vpliv bo imela na nas potencialna menjava oblasti. Še zadnjič pozivamo vlado, naj nas ne razočara in naj izpolni svoje obljube, vsaj na način ki nam zagotavlja nemoteno rabo v bližnji prihodnosti.
Samo z zagotovljeno prihodnostjo in bodočim obstojem lahko obstajamo in delamo dalje. Le tako lahko ostajamo varen prostor vsem, ki ga drugje ne najdejo.”

The post PLAC poziva vlado, da izpolni svoje obljube appeared first on Prelom.

Tisoči prebivalcev Makoka, zgodovinske naselbine na vodi v Lagosu, so januarja stali v laguni ob ruševinah svojih domov, potem ko je policija ob pomoči gradbene mehanizacije na mestni obali napravila novo vrzel. Kar vlada opisuje kot urbano prenovo in skrb za javno varnost, se z vodne perspektive kaže kot znana zgodba o izbrisu, prisilni razselitvi in prihodnosti nekega območja, ki se načrtuje brez tam že živečih ljudi.

Sporočilo iz lagune

Nekega večera na začetku januarja je telefon v Londonu zasvetil s sporočilom iz Makoka –slabo fotografijami starega prijatelja, ki jih je bilo težko razbrati. Ženske in otroci so do pasu stali v vodi, v rokah so držali lavorje, vzmetnice in lonce, medtem ko je jeklena roka bagra rušila lesene stene za njimi. Težko je bilo razločiti, kje se konča voda in kje se začnejo ruševine; le brnenje strojev in obrisi znanih hiš na kolih so razkrivali, da gre za skupnost, ki je pred več kot desetletjem sprejela tujca.

Dnevi so prinašali nove posnetke – buldožerji, ki so se približevali skupinam domov, dim solzivca, čolni, naloženi z lastnino, in starešine, ki so na plavajočih deskah, kjer so nekoč stale verande, poskušali barantati z uradniki.

Prijatelj je pošiljal glasovna sporočila o nočeh, preživetih v kanujih, ker suhe platforme ni bilo več, in o govoricah, da bi se meja rušenja lahko vsak trenutek pomaknila še globlje v laguno.

Prvi stik z Makokom

Makoko je v to zgodbo vstopil že dolgo pred zadnjimi rušitvami. Prvo potovanje v Lagos je bilo leta 2014 zaradi dela na zeleni šoli v Ikeji – ta projekt je bil začetek številnih vračanj v največje afriško mesto. Iz tistega časa je tudi prvo srečanje s Centrom za socialne in ekonomske pravice (SERAC), pisarno odločnih pravnikov za človekove pravice, ki od devetdesetih let branijo prebivalce lagoških neformalnih naselij, pogosto v sodnih dvoranah, kjer se od revnih pričakuje, da ostanejo nevidni.

SERAC je s sodnimi procesi izpodbijal prisilne deložacije po vsem Lagosu in ti procesi so dosegli celo Afriško komisijo za človekove pravice, in to z utemeljitvijo, da je z rušitvijo brez posvetovanja, obvestila ali preselitve kršena temeljna pravica do bivališča in dostojanstva. V sejni sobi so bili ob pravnih vlogah pritrjeni zemljevidie skupnosti, kot je Makoko, vsak kot opomnik, da bleščeče mestno obzorje stoji na ogroženih tleh/vodi svojih najrevnejših prebivalcev.

Skupnost na vodi

Naselbina Makoko leži nasproti najdaljšega afriškega mostu; je gosto prepletena mreža lesenih hiš na kolih in ozkih mostičkov, ki jih povezujejo leseni kanuji. Pogosto je imenovana “afriške Benetke”, nastala pa je v 18. stoletju kot ribiška vasica. Danes v njej živi več deset tisoč ljudi, večinoma pripadnikov etnične skupine Egun, ki so se preselili iz Badagryja in Benina, ekološko in ekonomsko odvisnih od lagune.

Makokova arhitektura, drugače od umetno nasutih otokov, ki se razglašajo za prihodnost Lagosa, je naravni odgovor na plimovanje, neurja in pomanjkanje: domovi, dvignjeni nad vodo, kanuji, ki se uporabljajo kot šolski avtobusi, in improvizirane akcije čiščenja odpadkov, ki združujejo mlade v vzdrževanju kanalov.

Težave so resnične – preobremenjene šole, negotova sanacija, občasna elektrika in omejena zdravstvena oskrba –, vendar jih skupnost obvladuje brez večje državne pomoči, v samoupravnem okolju, ki je že dolgo mojster življenja na obrobju.

Rušitve po metrih

Po uradnih navedbah so zadnje rušitve del varnostne operacije: zgradbe naj bi bile preblizu daljnovodom, zato jih je treba odstraniti, da se prepreči morebitna nesreča. Prebivalci in organizacije za človekove pravice pa opozarjajo, da se podobni izgovori pojavijo vedno, ko obvodna zemljišča pridobijo vrednost, in da je izvajanje zakonov v mestu, kjer so v luksuznih naseljih rutinsko kršeni prostorski predpisi, izrazito selektivno.

To ni Makokovo prvo srečanje z buldožerjem. Leta 2012 in 2013 so dele naselja porušili skoraj brez opozorila, tisoče ljudi pa pustili brez doma, čemur so sledile domače in mednarodne obsodbe. Vzorec spominja na druge razvpite deložacije v Lagosu, tudi na uničenje naselja Maroko leta 1990, ko je bilo izseljenih več kot 300.000 ljudi, da bi sprostili prostor za luksuzno in hotelsko gradnjo ob obali, kjer so danes varovana naselja in zasebne plaže.

Vizije arhitektov in aktivistov

Makoko že dolgo privablja arhitekte, urbaniste in strokovnjake z vsega sveta, ki jih očarata njegovo tvegano, a nenavadno okolje in izziv, kako oblikovati “lagoške Benetke”. V sodelovanju z organizacijo SERAC so fakultete od Züricha do New Yorka pripravljale delavnice, ki so si zamislile plavajoče šole, klinike in domove, s katerimi bi lahko izboljšali razmere, ne da bi razselili sedanje prebivalce.

Najslavnejši poskus je bila Plavajoča šola Makoko (Makoko Floating School MFS), ki jo je zasnoval nigerijski arhitekt Kunlé Adeyemi kot prototip učilnice, odporne proti poplavam. Trikotna lesena struktura, ki je plavala na platformi, je prejela svetovno priznanje in srebrnega leva na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016 ter postala simbol afriške iznajdljivosti v času podnebnih tveganj.

Od prototipa do politične praznine

Mednarodni uspeh plavajoče šole pa se ni prelil v konkretno prenovo Makoka. Po neurju leta 2016 se je prototip delno zrušil, izboljšana različica MFS II pa je odpotovala v Benetke – toda v laguni ni zrasla nobena nova flota lebdečih učilnic. Prebivalcem se je obje nagradi postavilo neprijetno vprašanje: če lahko Makoko navduši žirijo v Benetkah, zakaj ne more prepričati oblasti v Lagosu, naj raje vlagajo v infrastrukturo, občutljivo za vodo, kot pa v nove rušitve?

Po prejšnjih deložacijah sta SERAC in skupina arhitektov, urbanistov in skupnostnih organizatorjev pripravila alternativni razvojni načrt, ki je temeljil na lokalnih izboljšavah, sodelovanju prebivalcev in ohranjanju virov preživetja. Predlagala sta preproste, a izvedljive ukrepe – sanitarne otoke, varnejše poti, podnebno odporne domove –, ki bi jih bilo mogoče postopoma uresničiti brez množične razselitve prebivalcev. A načrt je obstal v birokratskem kolesju, ki sanja le o megalomanskih in sterilnih projektih.

Utvara novih otokov

Le nekaj kilometrov stran bleščeči panoji oglašujejo projekte, kot je Eco Atlantic – umetne otoke, napovedane kot afriški odgovor na Dubaj. Ti projekti obljubljajo poplavno varno življenje v stolpnicah na zemljiščih, nasutih iz Atlantika, kritiki pa opozarjajo, da poslabšujejo poplavne razmere v revnejših četrtih, saj se zaradi njih voda premika, poleg tega uničujejo naravne zaščitne pasove. Ob močnem tropskem deževju pogostoodseki urbanega Lagosa – avtoceste, zaprta naselja in nakupovalna središča – pogosto končajo pod vodo, hiše v Makoku pa vztrajajo nad plimo.

Ironije ni težko spregledati. Skupnost, ki jo najpogosteje označujejo za “nezakonito”, je razvila eno najbolj prilagodljivih mestnih arhitektur, državne “ekomestne” vizije pa se posedajo v pesek in morje, ki naj bi ju obvladale.

Kakšna bo prihodnost afriških mest?

Na lanskem Svetovnem kongresu oblikovanja je britanski arhitekt Norman Foster pohvalil indijski projekt, ki je neformalno naselje prenovil s sodelovanjem lokalnih prebivalcev. Poudaril je, da prihodnost urbanizma niso čisti, sterilni projekti, ampak potrpežljivo razumevanje kultur in potreb skupnosti. Hkrati je opozoril, da buldožersko brisanje dediščine in gradnja steklenih stolpov ustvarjata mesta, ki niso ne družbeno odporna ne trajna.

Lagos in kot številna druga afriška velemesta že danes ponujajo drugačno možnost: mesto, kjer ultramoderne stolpnice na otoku Victoria sobivajo s četrtmi pod vodstvom tradicionalnih poglavarjev; kjer pogrebni obredi, tržnice in vodni obredi še vedno oblikujejo rabo prostora. Urbanistični teoretiki od Rema Koolhaasa trdijo, da so prav takšna “neurejena”, improvizirana mesta laboratoriji inovacij, ker zavračajo stroge zahodne načrte in norme.

Vztrajanje v laguni

Ko letošnje januarske rušitve prodirajo vse globlje v Makoko, tamkajšnji prebivalci ne branijo le svojih domov, temveč način življenja – krhek, a rahločuten način bivanja na ekološko ogroženi obali.

Z vsako porušeno hišo izgine ne le streha nad glavo, temveč tudi mikroekonomija ribolova, gradnje čolnov, varstva otrok in neformalnega izobraževanja, ki je ni mogoče preprosto preseliti v begunsko taborišče na kopnem.

Na razdalji do telefonskega zaslona, čeprav tisoče kilometrov stran, se prizor zdi hkrati znan in neznosno nov: buldožerji, policija, ženske v vodi, otroci, ki opazujejo, kako se dom spreminja v kup ruševin. Pravo vprašanje za Lagos in za vsa mesta, ki želijo postati “globalna” s kopiranjem istih obvodnih silhuet, pa je, ali bo njihova prihodnost zgrajena na ruševinah skupnosti, kot je Makoko, ali pa z njimi, na sodelovalnih, trajnostnih temeljih, zakoreninjenih v kulturah, ki so sploh omogočile nastanek mesta.

The post Rušitev Makoka: Izbris skupnosti, preoblečen v prenovo appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Križanke imajo novo streho. Novogradnja nad letnim gledališčem ni niti neopazna niti neopažena – konstrukcijo iz jekla in platna nad starimi zidovi ob Zoisovi cesti je težko spregledati, v javnosti pa je vzbudila polemične odzive in je pričakovati, da jih še bo. Arhitekta Kaja Lipnik in Arne Vehovar sta denimo v pismu bralcev v časniku Delo še med gradnjo lansko jesen zapisala, da gre za »robustno in okorno« konstrukcijo in da »prefinjenih detajlov, ki krasijo Plečnikove ureditve in so odlikovali nekdanjo streho, ni opaziti.«

V mislih sta imela prejšnjo premično streho nad letnim avditorijem inženirja Miloša Marinčka iz leta 1963, ki se je porušila leta 2016, ko ob nepričakovanem poznoaprilskem snežnem metežu odgovorni niso uspeli pravočasno pospraviti platna, in streha, ki ni bila dimenzionirana za zimske razmere, teže snega ni vzdržala. A v svojem času je predstavljala pomemben inženirski dosežek, saj je šlo za inovativno zasnovo, ki je uspešno reševala zahteven problem. Takrat so bila sicer že izvedena prekritja v podobnem historičnem kontekstu, na primer v bližnjem Salzburgu, a nikjer ni bilo treba pred vremenskimi neprilikami ščititi tako velike površine – skoraj 2000 m². Sprva je bilo po Plečnikovi zamisli letno gledališče odprto, a so sitnosti pri organizaciji dogodkov, ko je občinstvo zaradi nepredvidljivega vremena pogosto moralo pod dežniki hiteti v bližnjo Dramo, pristojne prepričale o nujnosti prekritja.

Marinček je razvil minimalistično rešitev, pri kateri je na eni strani jeklenice vpel v zidove stavbe, na drugi pa v ostaline rimskega zidu ob Grabnu. Streha se je spuščala od odra proti Emonski in zlagala proti Zoisovi cesti ter se je z detajli in ritmom nevsiljivo umestila v občutljivo historično strukturo. Streha je ob odprtju doživela topel sprejem v medijih, kasneje je bila vključena v prvi celovit pregled premičnih streh po svetu, ki so ga pripravili raziskovalci v Stuttgartu, rešitev pa je avtor tudi predstavil na kongresu v Londonu leta 1975, namenjenem tej temi. Priznanje v domačem prostoru je pomenila tudi nagrada za iznajdbe in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča leta 1975, njen uspeh pa se morebiti najbolje kaže ravno v dejstvu, da ni bila posebej opažena, dokler ni bila nepovratno izgubljena.

Nova streha

Omenjeno pa ne velja za novo streho, ki jo je zasnoval arhitekt Peter Gabrijelčič. Nekdanjega dekana ljubljanske Fakultete za arhitekturo so povabili k sodelovanju kmalu po tem, ko se je pokazalo, da ne bo mogoče samo prenoviti in posodobiti Marinčkove zasnove. Ob porušitvi je namreč prišlo do obsežnih poškodb na stavbi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, v katero je bila streha vpeta, zaradi katere je bistveno ogrožena njena stabilnost. Zato je bil primoran iskati drugačno rešitev s samostojno konstrukcijo, pri čemer je glavni izziv predstavljalo načrtovanje podpornih konstrukcij za horizontalne sile pletenic premične strehe (t. i. uteži). Zaradi prostorskih omejitev je bilo izključeno zlaganje v prečni smeri (kot pri prejšnji strehi). Kot poudarja Gabrijelčič, je imel med skoraj leto trajajočo raziskavo konstrukcijskih, funkcionalnih in likovnih možnosti na mizi okoli dvanajst variant, predstavil pa je tri: prva je predvidevala v celoti pomično streho in vpenjanje pletenic med dvoje močnih konstrukcij, druga pomično streho nad avditorijem, vpeto na eni strani v konstrukcijo odra s fiksno streho, pri tretji pa opustitev premikanja platna in pokritje celotnega prostora z nepomično transparentno streho.

Preko sodelovanja vseh pristojnih služb se je nazadnje izoblikovalo stališče, da obe možnosti s pomično platneno streho zahtevata preveč robustne in zato moteče masivne konstrukcije znotraj avditorija. Zato so se odločili za tretjo možnost, ki jo avtor opiše kot »stalno pokrito in lahko transparentno streho na razmeroma tankih stebrih v rastru obstoječih stebrov.«

Takšne rešitve omogoča uporaba sodobne tehnologije. Stalno pokritje gledališča Križanke bi tako omogočilo izvajanje kulturnih programov Zavoda skozi celo leto (tudi pozimi). Transparentna streha pričara odprtost prostora.« Svoj predlog je Gabrijelčič podprl z vizualizacijami, ki res prikazujejo razmeroma elegantno in izredno prosojno konstrukcijo.

A streha, ki se danes pne nad letnim gledališčem, se močno razlikuje od teh idealiziranih prikazov. Sestavlja jo 13 masivnih ločnih jeklenih nosilcev z razponom do 35 metrov, ki so medsebojno povezani in montirani na 8 dvanajstmetrskih stebrov, jekleni skelet pa je prekrit s svetlo sivim platnom, ki ga ob strani dopolnjujejo premične bočne zavese, ki se samodejno zaprejo v primeru premočnega vetra. Konstrukcija je masivna, industrijska. Od zamišljene elegance in prosojnosti ni ostalo dosti.

Gabrijelčič pojasnjuje razloge za drastične spremembe predlagane zasnove: »Sprva smo predvideli na mestu stare strehe lahko samostoječo strešno konstrukcijo na 18 vitkih stebrih (tako kot pri stari strehi). Strešna konstrukcija je bila sestavljena iz tankih jeklenih lokov, med katerimi so bile vpete ogrevane transparentne pnevmatske leče. Zaradi zahtev spomeniškega varstva smo zmanjšali število stebrov za polovico, torej vsega na štiri v vrsti. To je zahtevalo večje razpone med stebri in posledično večje dimenzije strešnih nosilcev ter njihovo dodatno zavetrovanje z jeklenimi diagonalami. Upoštevati smo morali tudi zahtevo o začasnosti, to je o možnosti demontaže konstrukcije in njeni ponovni uporabi na drugi lokaciji. Detajli spojev in dimenzije posameznih konstrukcijskih sklopov so na ta način postali manj elegantni kot pri prej predvideni varjeni izvedbi.

Sem soavtor idejne zasnove in sem sodeloval tudi v vseh kasnejših fazah projekta, ki pa je postal na koncu rezultat timskega dela v dobrem in slabem. Ali bolje rečeno, rezultat številnih kompromisov zaradi nenehno spreminjajočih se robnih pogojev. Tako, na primer, naj bi se streha proti Zoisovi zaključila s previsom, ki bi imel le 20 cm debel rob (s tem bi bila ustvarjena iluzija tanke strehe). A je tik pred zdajci prišla direktiva, da se mora streha zaključiti pri stebru (s tem se je razgalil 60 cm visok nosilec).«

Kot je razvidno iz povedanega, je prihajalo med načrtovanjem do večkratnih sprememb ali dodatnih zahtev tako s strani investitorja kot varstva, kar je ob forsiranju hitre rešitve pripeljalo do iznakaženosti zamišljene zasnove – do izgube transparentnosti in slabo izpeljanih detajlov, zaradi katere streha spominja bolj na hangar kot na eleganten in lahkoten svod, ki je bil želja vseh vpletenih.

A zakaj tako nepovezano delovanje pri zgodovinsko in kulturnozgodovinsko tako pomembni stavbni dediščini, ki jo je ključno preoblikoval naš največji arhitekt in je (šele) od leta 2016 zaščiten kot spomenik državnega pomena (pa še takrat po zaslugi Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, ki je pripravilo predlog)? Med ljubitelji arhitekture in kulturne dediščine še vedno odmeva uvrstitev Plečnikovih zbranih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Mogoče pa je nekoliko neopaženo ostalo dejstvo, da poleg bežigrajskega stadiona tudi Križanke niso bile uvrščene v končni izbor, čeprav v njem najdemo ambient Vegove ulice, ob kateri se nahajajo.

»To je bilo tudi vprašanje ekspertov ICOMOS-a ob evalvaciji predlaganih del za vpis,« pravi Irena Vesel, konservatorka, ki je pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) odgovorna za celoten Plečnikov opus, in pojasni razloge za to izpustitev: »Za vpis na UNESCO svetovni seznam ni dovolj, da ima dediščina izražene in dokazane vrednote. To je sicer osnova, na kateri temelji izbor, a za vsako dediščino mora država predlagateljica zagotavljati tudi urejeno pravno varstvo dediščine, lastniško urejena razmerja, soglasje lastnikov k vpisu, konservatorski načrt in načrt upravljanja, kar vse zagotavlja ohranitev spomenika. Kot vsi vemo, pri Križankah zaradi nerešenega lastništva in upravljanja (Mestna občina Ljubljana, Festival Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), ter še nejasnih programskih smeri v prihodnosti tega v letu 2021 še ni bilo možno zagotoviti.«

Težavno sobivanje

Veselova s tem nakaže srž problematike, ki je v neurejenih in nerazčiščenih odnosih med souporabniki Križank. V nekdanjem samostanu že od njegove preobrazbe v kulturno središče sobivata Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in Festival Ljubljana. Prva se je v nacionalizirane prostore križniškega reda naselila kmalu po vojni, še pred začetkom obnovitvenih del, med večletnim procesom prenove pa je dozorela odločitev, da se v kompleks umesti še prostore za poletni festival po vzoru podobnih sočasnih ustanov po Evropi. Plečnik je prenovo oblikoval v skladu z lastnim načelom o demokratičnem javnem prostoru, z mislijo tako na mlade, ki bodo tu razvijali svoj odnos do umetnosti in lepega, kot na širšo javnost, ki ji bodo preddverje in avditorij služili kot nov, odprt javni prostor. Rezultat je obveljal (tudi po zaslugi podpore takrat še mladega umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je prenovo spremljal kot sodelujoči strokovnjak in podpornik) za uspeh in poslednjo mojstrovino mojstra, ki konca del ni dočakal. Delo sta po njegovi smrti nadaljevala njegova učenca in pomočnika Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta uredila tudi odprt letni avditorij v nekdanjem samostanskem vrtu.

Od teh začetkov je minilo več desetletij, prav letos tako 70-letnico praznuje Festival Ljubljana. Obe ustanovi sta v tem času močno prerasli začetne okvirje in zdi se, kot da so Križanke postale premajhne za dva. Oblikovna šola, ki je skozi leta razvila več smeri izobraževanja likovnikov in oblikovalcev, tako danes deluje na več lokacijah po celem mestnem središču; poleg Križank še v Vurnikovi športni dvorani na Taboru in na Roški 2, kjer sicer domuje Srednja ekonomska šola. To je logističen izziv za zaposlene in dijake, ki so zaradi več lokacij prisiljeni tudi v daljše urnike.

Po drugi strani je močno zrasel tudi Festival, ki danes letno izvede že preko 200 prireditev, s katerimi v prizorišča po celem mestu privablja svetovno znana umetniška imena iz tujine (npr. José Cura, Anna Netrebko, Riccardo Mutti, redni gost Valerij Gergijev in drugi). Prepoznavna kulturna znamka, ki že od leta 1994 deluje pod vodstvom Darka Brleka, si zato danes želi, da bi svoje dejavnosti lahko optimizirala in združila na enem mestu, idealno – oziroma edino – možnost za to pa vidijo v prevzemu celotnih Križank:

»Programska zasnova Križank je že od začetka neustrezna, saj narava dela obeh inštitucij ni skladna. Tako Festival Ljubljana s svojim delovanjem moti delovni proces SŠOF, kot tudi šola otežuje izvedbo prireditev v Križankah. Šola je v desetletjih razvoja razširila svojo programsko shemo, s čimer so povečali kapacitete in vpisali več učencev, ki trenutno nimajo primernih prostorov za izobraževanje, zato je bistveno, da jim država zagotovi primerno mesto za šolo. Šola že sedaj deluje na več lokacijah. Festival Ljubljana za kvalitetno izvedbo svojega programa potrebuje dodatne prostore ne le za izvedbo prireditev, temveč tudi za nemoteno delovanje uprave zavoda, za garderobe, rekvizite, tehnično opremo … S tem namenom si Festival Ljubljana prizadeva za pridobitev kompleksa Križank v celoti.«

A vodstvo šole situacijo vidi drugače. »Razmere, ki jih imamo, so seveda velik izziv za organizacijo dela. Zanimivo, da redkokoga naš urnik odvrne od namere, da bi se vpisal k nam. Ni idealno, je pa obvladljivo in nikakor trenutne razmere ne morejo biti razlog, da bi po vseh desetletjih zato kar odšli iz Križank. V Križankah se počutimo več kot odlično, čeprav nas drugi prepričujejo v nasprotno. Tu je v osnovi vse dorečeno. Festival ima svoj festivalski prostor, tako zunanji (poletno gledališče), kot tudi notranji (Viteška dvorana), mi svoje prostore, kjer izvajamo pouk in vse kar sodi zraven. Festivalski dogodki so zvečer, naš pouk večinoma dopoldan. Tu ni nobenih težav, težave so zgolj v pohlepu posameznikov.« Tako zatrjuje ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj, ki je v svojem stališču neomajen. Leta 2019 je skupaj s skupino zaposlenih na šoli pripravil peticijo Križanke niso naprodaj, ki jo je podpisalo preko 7000 nasprotnikov predvidene izselitve šole, skupaj z dijaki pa so organizirali tudi protest pred državnim zborom. Povod je bil dogovor med šolskim ministrstvom pod vodstvom Jerneja Pikala in Mestno občino Ljubljana, izražen v pismu o nameri, ki predvideva izselitev SŠOF iz Križank do 1. septembra 2022. Ob tem je ministrstvo šoli zagotovilo, da bo pravočasno zgrajena nova šolska stavba na parceli ob Roški cesti, kjer so pred leti nameravali graditi kompleks treh umetniških akademij, ob novi šoli pa je predvidena tudi »izgradnja telovadnice za potrebe SŠOF in Srednje ekonomske šole, ki deluje na Roški ulici 2, zunanjih nepokritih športnih površin, drugih zunanjih šolskih površin, zaklonišča in podzemnih parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce. V ta namen že potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja, s katerim je potrebno spremeniti občinski podrobni prostorski načrt za območje med Poljansko in Roško cesto ter Strupijevim nabrežjem, kjer se poleg novogradnje SŠOF načrtuje še novogradnja Akademije za likovno umetnost in Študentskega doma. Rok izvedbe novogradnje SŠOF je vezan na potek in realizacijo vseh faz, ki so potrebne za pripravo strokovnih podlag za načrtovanje in gradnjo.« (Uradni odgovor ministrstva na pisno poslansko vprašanje v zvezi s prodajo Križank ob koncu leta 2019.)

Ravnatelj Markelj sicer izraža podporo, a tudi skepso ob obljubah. »Morda se projekt celo realizira, smo namreč bližje kot kadarkoli. Skrbi nas skromno odmerjanje kvadrature, ki se ravna po osnovnošolskih standardih, pa še ti so iz nekih časov, ki jih danes ni več. Tako se celo lahko zgodi, da bomo veseli novih čevljev, a kaj, ko bodo morda dve številki premajhni. Sicer pa smo veseli, da se premika v smeri rešitve, da le ne bo trajalo 25 let, tako kot prejšnji podoben projekt na takorekoč isti lokaciji. Tu smo upravičeno nezaupljivi.«

Medsebojna nezaupljivost je očitna in je na najslabši način prišla do izraza pri porušitvi pomične strehe nad avditorijem. Tedaj je bila stavba šole močno poškodovana, podrta streha je namreč za seboj potegnila sidra v samostanskih zidovih, ki so bili ob izrutju močno načeti. Zato je vodstvo šole naročilo pregled stavbe Zavodu za gradbeništvo, zaskrbljujoči izsledki raziskave pa so bili razlog, da niso mogli dati soglasja Festivalu za ponovno sidranje strehe v stavbo. Direktor Festivala Darko Brlek je nato šolo prijavil gradbenemu inšpektorju, da bi dosegel prepoved uporabe stavbe in izselitev šole. Do tega sicer ni prišlo, je pa na tiskovni konferenci Brlek povedal, da je vodstvo šole poročilo o stanju šole skrivalo pred njimi, medtem ko so sami pripravljali projekt prenove strehe, vse to pa da se dogaja na račun varnosti mladih uporabnikov stavbe. Ravnatelj SŠOF na drugi strani obtožbe zanika in spomni, da ob porušitvi strehe in poškodovanju šolskega poslopja Festival vodstva šole niti ni seznanil z dogodkom, niti ne ve, da bi obstajal kakšen uraden zapisnik o nesreči. Na tej točki je zadeva dobila pravdarske poteze, ki močno ustrezajo predstavi, ki jo Slovenci gojimo o samih sebi.

Dejstvo, ki štrli iz kopice medsebojnih obtožb in pritiskov preko institucij in medijev, pa je naslednje: eden osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v Ljubljani, ki v sebi nosi plasti njene bogate zgodovine s pečatom njenega najbolj prepoznavnega arhitekta, je v slabem stanju, ki je posledica slabega upravljanja. Pravno je v lasti ministrstva 52 odstotkov, v lasti občine pa 48 odstotkov Križank; država že zdaj za del kompleksa plačuje občini najemnino, solastnika pa očitno nista uspela zagotoviti primernega upravljanja s takim spomenikom. To v pogovoru poudari tudi arhitekt mlajše generacije Andraž Keršič, ki je kot pomočnik profesorice Maruše Zorec v preteklih letih bogastvo prostorskih konceptov Plečnikovih prenov raziskoval skupaj z domačimi in tujimi študenti na Fakulteti za arhitekturo, ki domuje v neposredni soseščini nekdanjega samostana, na drugi strani »grabna«. Kot pravi, Križanke nimajo izdelanega konservatorskega načrta, ki ga zakon zahteva, kadar gre za poseg v strukturne elemente kulturnega spomenika. Temu pritrjuje tudi odgovorna konservatorka Veselova: »Pogovori in dogovori med lastniki Ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana trajajo že kar predolgo, stanje objekta pa je iz leta oz. iz meseca v mesec slabše. Oboji se lotevajo sanacije najnujnejših del, tako, da se objekt minimalno vzdržuje. Taka pot ni pravilna, saj je projekt potrebno obravnavati celostno in raziskati vsak kotiček ne glede na lastništvo. K izdelavi konservatorskega načrta morata pristopiti oba lastnika, kot tudi k projektu statične sanacije. Po izdelavi projekta pa se lahko posegov lotimo fazno, glede na ogroženost.«

Spregledano bogastvo Plečnikove prenove

Prav ta pristop minimalnega vzdrževanja je eden glavnih problemov tudi po mnenju Keršiča, ki je ob delu s študenti pridobil vpogled v kompleksno zgodbo prenove. Križanke sicer niso še dobile monografske obdelave, je pa izčrpen vir za raziskovalce in zainteresirane obsežen zbornik, ki ga je uredil dr. Luka Vidmar in je izšel leta 2018 v založništvu Šole za oblikovanje ob njeni 70-letnici. Med prispevki številnih avtorjev Keršič izpostavi poglavje o povojni prenovi, ki ga je obdelala umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič. S pomočjo tega in drugih virov so v raziskavi, ki je bila javnosti predstavljena tudi na razstavi v Plečnikovi hiši, razkrili tudi v strokovni javnosti slabše poznane podrobnosti posegov Plečnika, njegovih pomočnikov Bitenca in Molke ter naslednikov. Tako na primer ni širše znano, da je prostor neposredno ob Križankah, ki ga danes dojemamo kot del njegove celote, Plečnik oblikoval že pred vojno, in sicer z zasnovo javnega stranišča neposredno ob Ilirskem stebru in otroškega igrišča za njim, v mali parkovni površini med obzidjem Križank in Vegovo ulico.

Stranišče je danes spremenjeno v transformator, igrišče pa je bilo prav tako opuščeno; današnjo parkovno podobo mu je dal arhitekt Marjan Ocvirk, ki je načrtoval tudi več drugih posegov ob in v samostanu. Do teh je Keršič kritičen, ker po eni strani s povzemanjem Plečnikovega jezika vnašajo zmedo tudi med bolj poučene obiskovalce, po drugi strani pa ne spoštujejo nekaterih ključnih prostorskih idej, ki so po njegovem mnenju med bolj pomembnimi vidiki Plečnikove ustvarjalnosti. Tak je primer tehnične kabine na podestu nad avditorijem, ki je prekinila nekdanjo vizualno os preko galerije med Zoisovo in Trgom francoske revolucije. Ta pogled je sicer že dolgo zaprt tudi zaradi menjave vrat s prosojno železno mrežo pri nekdanjem vhodu v avditorij za Aškerčevim spomenikom s polno pločevinasto ploščo, ki je namenjena v prvi vrsti zapiranju pogleda v avditorij nepovabljenim – oziroma tistim, ki niso plačali vstopnine. Iz istega razloga je Festival pred leti uvedel zapiranje javnih površin okoli obzidja, ki so vedno privabljale radovedne poslušalce, s tem pa nase tudi usmeril bes tistih, ki so v tem prepoznali nedopusten poseg v javni prostor. »Za Plečnika pa je značilno ravno obratno, odpiranje prej zaprtih prostorov javnosti. Ena od prvotnih idej za Križanke je na primer predvidevala med preddverjem in letnim gledališčem odprto dvorano v pritličju samostanske stavbe, podobno kot je to napravil z radikalno preobrazbo Stebriščne dvorane na Hradčanih v Pragi,« pravi Keršič. O odpiranju govori tudi shema, ki so jo pripravili študenti in prikazuje razliko med nekdanjim zaprtim obodom samostana in na številnih mestih z okni in vhodi odprtim zidom po prenovi, ki so namenjeni večji dostopnosti bogastva dediščine najširši javnosti, o čemer je pisal na tem mestu tudi Miloš Kosec. Po drugi strani v neposredni soseščini o tej humanistični širini Plečnikovega snovanja govorijo ravno najbolj vsakdanji, celo prozaični objekti, kot je poleg latrine in igrišča na primer še na drugi strani trga postavljen okrogli kiosk, ena od mnogih tovrstnih Plečnikovih intervencij, ki so bile vedno v funkciji bogatenja prostora, tako v simbolnem in estetskem kot v funkcionalnem smislu.

Pod streho

Keršič izrazi še pomisleke nekaterih v stroki, da streha nad letnim gledališčem navsezadnje mogoče niti ni smiselna in potrebna, saj funkcijo pokritega avditorija že uspešno opravljajo druge dvorane, medtem ko si je Plečnik tu zamislil gledališče pod odprtim nebom. Ideja koncerta pod zvezdami v središču Ljubljane gotovo tudi danes ni manj vabljiva, o tem priča denimo uspeh poletnih kino predstav na grajskem dvorišču, katerih popularnosti ne zmanjšujejo odpovedi zaradi vremena in nadomestni termini v kinodvorani. Festival z zvenečimi imeni in zahtevnimi produkcijami seveda ni isto kot kino projekcija, a če je bila prejšnja streha razumljena kot nujno zlo pri zagotavljanju organizacije, ki v primeru lepega vremena še vedno omogoča enostavno odpiranje, je organizatorska pragmatičnost najprej pripeljala do zapiranja strehe čez celo poletje, nazadnje pa do sedanjega objekta, ki bo poglede (ne le v smeri neba) zapiral čez vse leto. Tako avtor strehe Gabrijelčič kot vodstvo Festivala sicer poudarjajo, da gre za začasno rešitev, ki bo »služila namenu do trenutka, ko bo omogočena celovita prenova kompleksa Križank«. Tak je bil navsezadnje tudi pogoj spomeniškega varstva. A tovrstna prokrastinacija v mestu večnih gradbenih jam (tudi na mestu nekdanjih zaščitenih spomenikov), makadamskih parkirišč in »začasnih« paviljonov kljub zagotovilom pristojnih vzbuja upravičene pomisleke. Cena s tem pridobljenega časa za bolj fokusirano in celovito skrb za dediščino nekoč v prihodnosti ni majhna – investicija je ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov.

Podrta streha je pod seboj razkrila slabo stanje. Kot prvo seveda načeto statično trdnost stavbe nekdanjega samostana, proces njene menjave pa je razkril skrhanost odnosov med njenimi lastniki. (Pri tem se redkokdo še spomni na nedokončani denacionalizacijski postopek, v katerem si nekdanji lastnik, redovniški red križnikov, prizadeva za vračilo cerkve, ki je eden od biserov (baročne) sakralne arhitekture v Ljubljani, a je le redko dostopen javnosti. Postopek se po besedah Festivala nahaja v zaključni fazi, potrebno pa je »preveriti še nekatera dejstva, ki so odločilnega pomena za dokončno odločitev upravnega organa«.)

Rezultat tega procesa – nova streha – tako ni samo arhitekturno nezadovoljiva rešitev, ampak nič manj kot simptom širšega dogajanja v družbi. Na eni strani razkriva neodgovornost javnih institucij, ki bi morale biti zgled skrbi za kulturne spomenike, igre interesov in slaba komunikacija varuhov javnega interesa pa ogroža njihov obstoj. Ni mogoče spregledati vloge za varstvo dediščine pristojnega zavoda, ki je tudi v drugih primerih deležen kritik zaradi šibkosti pred vplivnimi naročniki, po drugi strani pa togost varstvenih režimov sama pogosto odločilno prispeva k propadanju manjših, a za kulturno bogastvo naselij in kulturne krajine nič manj pomembnih biserov dediščine. Vse to pa spodjeda zaupanje in zavest skupnega dobrega v deželi, kjer te že tako močno primanjkuje.

Prispevek je bil marca 2022 prvotno objavljen v reviji Outsider.

The post Nerešene Križanke appeared first on Prelom.

Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.

Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.

Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.

Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.

V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.

S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.

Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.

Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.

Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.

Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.

Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.

The post Kaj bomo s Križankami? appeared first on Prelom.

Javne, medijske in ne nazadnje politične diskusije o zeleni prihodnosti Ljubljane, mesta, ki je bilo leta 2016 ovenčano z nazivom zelena prestolnica Evrope, se pogosto dotikajo problematik zelene mobilnosti, ločevanja odpadkov, zmanjševanja hrupne onesnaženosti, promoviranja trajnostnih in domačih industrij ter spodbujanja zelenega turizma. Redko pa se tovrstni diskurzi in kasnejša udejanjanja v praksi lotevajo področij, kot so kultura, umetnost in ostali kreativni sektorji, ki se zaradi svoje navidezne nepomembnosti skrivajo pod krinko prepričanja, da imajo zanemarljiv vpliv na družbeno dobro, kaj šele na zeleno prihodnost mest in okolja. Kultura in umetnost sta v širšem kontekstu svetovne podnebne krize tako opaženi šele, ko jih posameznik iznakazi zavoljo manifestacij različnih protestnih akcij (paradižnikova juha na sliki Vincenta Van Gogha), ali takrat, ko prostovoljno stopita iz ozadja in sprejmeta del krivde za svetovno podnebno krizo, breme katere bi moral na svojih plečih konec koncev čutiti sleherni posameznik. Spomnimo se ekoloških katastrof, ki so jih okolju zadali glasbeni festivali in ne nazadnje vse hitreje rastoči modna in filmska industrija, ki zavoljo tempa hiperprodukcije v obtok ponujata hitre produkte, ki jih sodobni konzument sprejme in pogoltne brez slehernega občutka krivde, da je s svojo potrošnjo dodal svoj delček v mozaik svetovne podnebne katastrofe. Da je tudi kulturno-kreativni sektor sokriv za vse hitrejšo ekološko erozijo mest in držav, je jasno tudi zaradi evropskih iniciativ in programov, ki nastajajo kot odgovor na vse glasnejšo parolo »there is no planet B«, ki jo je mogoče slišati na domala vsakem protestu za podnebno pravičnost. Odgovor na to je zagotovo tudi evropski projekt z naslovom novi evropski Bauhaus,[1] za katerega je bilo v letih 2021–2022 namenjenih približno 85 milijonov evrov, promovira pa ponovno vračanje k naravi, trajnostne izdelke in rešitve ter transdisciplinarnost. Ne pozablja niti na mlade ustvarjalce, ki jih sicer s spodbudnimi nagradami za inovativnost novači k nadaljnji produkciji trajnostnejših, kakovostnejših in lokalnih produktov, v svojem laboratoriju pa povezuje različne ljudi, s čimer naj bi ustvarjal prostore novih trajnostnih praks. In čeprav se tovrstne iniciative v teoriji zdijo kot dobre iztočnice za zeleno produkcijo, se v praksi izazujejo za nepotrebna ukalupljanja umetnikov, ki namesto takšne umetnosti, ki bi v svojem bistvu prav zares težila k bolj premišljeni, zeleni produkciji, ustvarja takšno, ki ustreza razpisnim pogojem, ne pa tudi umetniškim ambicijam posameznikov, kaj šele željam in potrebam publike. Umetniški aktivizem tako redko doseže svoj namen, sploh zato, ker zanj izve okrnjeno število pičlih navdušencev tovrstnih performativnih praks. V sledečih odstavkih bomo znotraj kulturnega in kreativnega sektorja raziskali prav takšne »trajnostne« prakse v Mestni občini Ljubljana, ki so vse pogosteje plod ravno vnaprej zastavljenih programov ter domačih in evropskih razpisov, le redko pa tudi plod iniciativ posameznikov, društev in ne nazadnje odločevalcev.

Ekološko angažiranost v umetnosti in kulturi bi lahko opredelili glede na način angažmaja. V tem oziru je treba razlikovati trajnostne prakse, ki se poslužujejo trajnostnih načinov ustvarjanja končnih produktov in storitev, ter na drugi strani umetniške akcije, intervencije ali uprizoritve, ki ekološka vprašanja razpirajo na ravni vsebine. Prav vsebinsko naravnanost k temam okolja, ekologije, nizkega ogljičnega odtisa ter narave spodbuja evropski projekt ACT: Art, Climate, Transition (ACT),[2] ki druži umetnike z zanimanjem za teme ekologije in narave. V Ljubljani se je projektu pridružil zavod Bunker, ki je s svojim programom pogovorov, povezovalnim laboratorijem med znanstveniki in umetniki, festivalom, predstavami ter drugimi performativnimi praksami pomemben soustvarjalec projektov, ki si drznejo pogledati onkraj meja klasičnih performativnih praks. Tako je Bunker v okviru programa ACT ljubljanski javnosti ponudil štiri performanse in predstave slovenskih umetnikov, ki vsak na svoj način problematizirajo krizo narave ali še bolje, krizo človeštva (Mnogovrstne pokrajine, TRANS-Plant, Za narodovo zdravje ter Arhiv samozadostnosti).[3] Seveda zavod Bunker v produkciji del, ki skušajo opozarjati na pomembna vprašanja, ki se tičejo propada narave, ne ostaja edini. Sodelovanje pri projektu ACT je namreč mogoče opaziti tudi v Mladinskem gledališču, ki je letos produciral projekt Krize[4] avtorja in režiserja več uspešnih predstav, ki vsakič znova problematizirajo trenutno družbeno realnost, Žige Divjaka. Kljub jasnemu cilju krovnega programa ACT in iz njega izhajajočih projektov pa se tudi na tem mestu odpira vprašanje o dosegu in ne nazadnje učinku, ki ga taki projekti sploh imajo. Dokler bo teh projektov malo in bodo omejeni na prestolnico, je učinek in doseg mogoče predvideti, sploh glede na to, da so glavna gonila projektov ravno razpisni pogoji, njihova publika pa sestoji iz tistih, ki so že prepričani, ne pa tudi tistih, ki bi to šele morali postati.

Lahko bi rekli, da se zdi tema narave in ekologije na prvi pogled vse bolj zaželena in da se prav zato v različnih inštalacijah ali celo kot krovna tema, iz katere izhajajo različni projekti, znajde na skupinskih razstavah Mestne galerije, v performansih in transumetniških praksah Galerije Kapelica in v ostalih prostorih, ki kažejo posluh za tovrstne teme. Kljub jasnemu zanimanju za teme ekologije in narave znotraj neinstitucionalnih gledališč in drugih svobodnjakov, ki jim že v osnovi pripisujemo večjo angažiranost, celo političnost in splošno naklonjenost k polemičnim temam, bi si bilo smotrno zastaviti vprašanje, kako so tovrstne teme in še bolje načini, na katere so teme podane, sprejete med ljubljanskim občinstvom. Pri performansih, ready-made aktih, hepeningih ter tudi neposrednih umetniških intervencijah v javni prostor se namreč vedno zastavlja vprašanje o razumevanju tovrstnih dogodkov med občinstvom ter ne nazadnje o ciljni publiki, ki pa je vse prevečkrat omejena na stroko in redke ljubitelje sodobne umetnosti. Vse od Duchampove Fontane dalje se namreč bodemo z vprašanjem, kaj vse je lahko umetniško delo in kako ga ovrednotiti, ko mu je odvzeta ničkolikokrat videna forma in je namesto te izmišljena nova. Konceptualizem umetnosti, ki najpogosteje zraste iz filozofske, sociološke ali druge teoretske podstati, tako prevečkrat zabriše vsebino, ki jo je brez zapisanega idejnega koncepta umetnika pogosto tudi težko razumeti. Tovrstne performativne prakse so sicer eden najbolj vrednih in tudi najbolj zapostavljenih oblik umetnosti pri nas, čeprav ostajajo še kako žive, gibke in tudi ene redkih, ki kažejo zanimanje za probleme sodobne družbe. Takšna umetnost, sploh če poskuša opozarjati, premakniti ali kako drugače deloma rekonstruirati družbenopolitično realnost, je prav zaradi svoje neulovljivosti prevečkrat preslišana ali napačno razumljena, s čimer pa teme, kot so narava, ekologija, politika in druge, ostajajo v domeni redkih avtorjev, ki so se s svojimi eksperimenti uspeli prebiti v institucionalne vrste (tak primer je zagotovo že omenjeni gledališki režiser Žiga Divjak).

Še bolj kot na ravni vsebine pa se ekološki vidik umetnosti, kulture in kreativnih industrij zdi pomemben na ravni njihovega procesa ustvarjanja. Ker se ves čas dotikamo širokega polja kreativnih in kulturnih industrij, ki zajemajo širok spekter področij,[5] bi bilo smotrno pod drobnogled vzeti vsakega od področij in ga v kontekstu zelenih praks obravnavati posebej, na tem mestu pa se bomo zgolj za namen orisa problematike lotili primera filmske industrije. Področje filmske industrije in z njo povezane ekološke prakse težko posplošimo na gola dejstva, saj se vsak filmski projekt odvija po svoje in v zanj določenih gabaritih. Slovenske produkcijske hiše, ki so, mimogrede, večinsko stacionirane ravno v Ljubljani, se namreč med seboj razlikujejo že po načinu izpeljave filmskih projektov, v katerih je lahko na dnevni bazi udeleženih od petnajst do tudi več sto ljudi. Nekateri producenti se zeleni filmski industriji zavežejo že s prijavo na katerega od evropskih razpisov (MEDIA mini slate ali MEDIA co-development), ki od producenta terja natančno predpripravo zelenih smernic njihovega projekta (v mislih imamo ločevanje odpadkov, preudarno uporabo plastenk, transport ipd.), a slednje nažalost prevečkrat ostanejo le gole črke na papirju.

Podobno je tudi z glasbenimi in drugimi festivali, ki spodbudo za zelene rešitve nemalokrat najdejo ravno v razpisnih pogojih svojih financerjev. Tako se ljubljanska Škisova tržnica, ki velja za enega največjih družabnih festivalov med mladimi, ponaša z nazivom prva EKO prireditev v Sloveniji, ki obljublja sprotno odvažanje odpadkov, ločevanje ter Snagino izobraževanje prostovoljcev, ki so na festivalu zadolženi za odpadke. In če bi pogledali še nekaj kilometrov zahodneje od Ljubljane, bi lahko na festivalu MetalDays[6] našli prakse, ki ne zadevajo le ločevanja odpadkov, temveč težijo k tistemu, k čemur bi po našem grobem preletu, tako v teoriji kot tudi v praksi, morala težiti naša umetnost – k ponovnemu sožitju človeka in narave. Žal pa tudi vpeljava teh praks ne prizanese festivalom, ki morajo zaradi drugačnih apetitov odločevalcev bodisi skrčiti svoje prostore bodisi se za vedno izseliti iz domačega okolje.

Tako bi si upali trditi, da se v vsaki kreativni ali kulturni industriji znajde nekaj spornega ali če hočete, prostor za izboljšavo (pri modni industriji bi se lahko ustavili pri dejstvu, da se za proizvodnjo ene bombažne majice porabi 2700 litrov vode, pri čemer si Slovenci z ostalimi potrošniki delimo kolektivno krivdo potrošnje in posledično množične produkcije). Kot primer dobre prakse na področju modne industrije, arhitekture in oblikovanja je v tem oziru mogoče izpostaviti podeljevanje naziva odličnosti Made in Slovenia,[7] ki ga podeljuje Center za kreativnost. S tem ne samo promovira slovenske izdelke, temveč tudi povezuje različne industrije, ki z globljim premislekom ustvarjajo trajnostne in kakovostne izdelke, s čimer pa stremi točno k tistemu, k čemur bi morali stremeti vsi skupaj – k trajnostni uporabi, ki dela počasi, premišljeno in z zavedanjem, da smo na planetu Zemlja le gostje. To zavedanje bi namesto na ravni razpisov in projektov morali začeti razpirati tudi na ravni diskurza, s pomočjo katerega bi skozi sito spustili le takšne projekte in iniciative, ki dejansko stremijo k predrugačenemu pogledu na vlogo umetnosti. Ker si vrednotenje domačih in evropskih iniciativ zasluži globlji premislek in ne samo mimobežne zastranitve, naj zapisano služi kot uvod v omenjeni diskurz, ki bo v prihodnji številki ponudil celosten uvid v zelene iniciative, na čelo katerih je postavljen ravno večmiljonski evropski projekt – novi evropski Bauhaus.

The post Zeleno, ki te ljubim zeleno appeared first on Prelom.

Rok Rozman je član kolektiva Balkan River Defence, ki se z različnimi akcijami zavzema za zaščito balkanskih rek. Lani se je osredotočil na Savo in se v celovečernem dokumentarnem filmu Ena za reko: zgodba Save podal po 251 kilometrih naše najdaljše reke. Megalomanski gradbeni načrti predvidevajo kar 12 novih jezov, ki bi popolnoma spremenili tok reke in močno posegli v naravne habitate v in ob njej. Glavna dejavnost se obeta prav v Ljubljani in njeni okolici, kjer so načrtovane kar štiri nove hidroelektrarne (Tacen, Gameljne, Šentjakob in Zalog). »Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi to bistveno vplivalo tudi na mikroklimo: »Z drugimi besedami bi še doprinesla k nastajanju megle.« V meglo pa so zaviti tudi interesi, povezani z gradnjo hidroelektrarn in dolgoročne posledice tako obsežnih posegov.

Z različnimi akcijami in dokumentarnim filmom Ena za reko: zgodba Save se zavzemate za ohranitev naravnega toka reke Save, kjer ta še ni zajezena zaradi hidroelektrarn. Kakšni so načrti gradbeno-energetskih lobijev s Savo in kaj je z njimi narobe?

Z iniciativo Balkan River Defence smo se lani, po šestih letih delovanja večinoma v državah južnega Balkana, odločili, da glavni fokus namenimo Savi. Pozitivni razlog za to je bilo dejstvo, da so se v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Albaniji domačini ter organizacije tako dobro organizirali, da zdaj sami uspešno branijo svoje domače reke, negativni razlog pa je bil razgrnitev načrtov za do 12 novih jezov na slovenski Savi, ki je večini naše ekipe domača reka. Zaradi tega smo peti Balkan Rivers Tour izvedli na naši najdaljši reki, med veslanjem po njenih 251 kilometrih pa smo posneli tudi material za celovečerni dokumentarni film Ena za reko: zgodba Save. S pomočjo štirih kajakašev predstavi našo najdaljšo in najbolj zeleno reko, ki je med Slovenci in Slovenkami precej slabše poznana, kot bi si morda mislili. Seveda se del filma dotika tudi načrtov za nove jezove, saj je od njihove izvedbe odvisna prihodnost te reke.

Vsi jezovi, z izjemo enega, so načrtovani na srednji Savi; med Tacnom in Zidanim Mostom. Če se načrti hidroenergetikov, gradbenikov in mnogih politikov uresničijo, bi to pomenilo, da bi na tej relaciji vsakih sedem do osem kilometrov stal jez in bi iz zadnjega večjega prosto tekočega dela Save – ki si je, mimogrede, v zadnjih dveh desetletjih izjemno ekološko opomogel in zdaj spet gosti funkcionalne ekosisteme, ki so pribežališče mnogim redkim rastlinskim in živalskim vrstam ter hkrati nudijo izjemen potencial za trajnostni in butični turizem – naredili serijo mrtvih jezer. Kaj je s tem narobe, lepo prikažejo v zadnjem desetletju izgrajeni jezovi na spodnji Savi – med Zidanim Mostom in Brežicami –, ki so iz reke napravili smrdeče mlakuže, ki se poleti nevarno pregrevajo in namesto postrvi in sulcev gostijo krape ter some. Obljube o njihovi veliki turistični vrednosti so v realnosti izpuhtele – dodobra jih je že zapolnil mulj. Letošnje poletje so zaradi suše imeli celo težave s proizvodnjo minimalnih količin električne energije, kar naj bi bilo po besedah njihovih tvorcev dobesedno nemogoče.

Dejstvo je, da bo Slovenija glede na trende naraščanja potreb po električni energiji in istočasni želji po zapiranju termoelektrarn potrebovala nove vire proizvajanja električne energije, a kaj ko ob tem odločevalci (ki so hkrati neposredno vpeti v hidroenergetski lobi) vedno kot rešitev predlagajo hidroelektrarne. V Sloveniji jih imamo že več kot 400 in z njimi smo že uspeli uničiti večino potokov in rek, ki naj bi bili naš veliki ponos. Če bomo s tem nadaljevali, bomo podobno kot denimo Nemčija imeli le še en kup kanalov in akumulacij in se bomo podobno kot njihovo prebivalstvo za preživljanje časa na divjih rekah morali odpravljati v tujino. Istočasno si bomo s tem povzročili težave z zagotavljanjem kvalitetne pitne vode iz podtalnice, tvegamo lahko plačevanje astronomskih kazni Evropske komisije zaradi kršenja predpisov Nature 2000 ter to, da se nam zgodi novi TEŠ 6, saj so hidroelektrane dobro znane kot imeniten poligon za korupcijo.

Kakšni so ti načrti v Ljubljani in njeni okolici? Kakšne posledice lahko imajo za ljudi, sploh tiste, ki živijo v bližini reke?

V okolici Ljubljane so načrtovane štiri hidroelektrarne: HE Tacen, HE Gameljne, HE Šentjakob in HE Zalog (vir: https://za-savo.si/10-novih-jezov/). Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom. Nad jezovi HE Gameljne, Šentjakob in Zalog bi nastali dokaj veliki zadrževalniki vode, ki bi zalili dobršen del današnjega obrežnega pasu in s svojo stoječo vodo vplivali na lokalno mikroklimo; z drugimi besedami bi doprinesli k nastajanju megle. Vsaka izmed HE bi imela cel kup podporne infrastrukture (nove dostopne ceste, nasipe, daljnovode), ki bi dodatno kazila podobo krajine ter ljudem omejila dostop do vode kot skupnega dobrega. V zadnjih letih smo opazili, da kot v starih časih vedno več domačinov po oddih in rekreacijo zahaja ob Savo. Mnogi, ki smo jih na bregovih Save ob Ljubljani srečali med našim veslanjem, so nam navdušeni govorili, kako jim bližina takšne reke doprinese h kakovosti življenja … Če se zgodijo jezovi, bo vse to le še spomin.

Kdo stoji za temi načrti oziroma komu je v interesu, da se realizirajo?

Za načrti stoji Holding Slovenske elektrarne – gos, ki nese zlata jajca vsem spektrom naše politične ter gradbene scene. Komu dotično, je odvisno le od trenutne razporeditve v parlamentu. Izgradnja hidroelektrarn na Savi je tako v interesu precej velike in predvsem vplivne skupine ljudi, ne le na državni, pač pa tudi občinski ravni.

Zakaj je tako pomembno ohraniti prav srednjo Savo?

Zgornja Sava, torej njen tok med obema izviroma in sotočjem s Soro pri Medvodah, ima kar 11 jezov, od tega tri velike, ki so jo uspeli že kar dobro nadelati. Tudi spodnja Sava je s svojimi petimi jezovi skoraj pokopana, srednja Sava pa je v tem pogledu še nedotaknjena in kot taka edini del slovenske Save, ki mu v odseku, daljšemu od 25 kilometrov, še lahko rečemo reka. Prav tu si reka opomore in ponovno funkcionira kot delujoč ekosistem, od katerega imamo koristi prav vsi. Če bi ta del razrezali z 12 jezovi, bi to pomenil bridki konec slovenske Save. Kot zanimivost naj povem, da Sava od Brežic pa vse do sotočja z Donavo v Beogradu, v preostalih 700 kilometrih, nima niti enega jezu.

Poleg hidroelektrarn je težava tudi v pozidavi brežin reke z zasebnimi vilami, kar lahko vidimo tudi v Ljubljani. Koliko spremljate to problematiko in kaj ste ugotovili?

Te problematike se ciljno sicer nismo lotevali, smo pa med našimi veslanji v zadnjih letih opazili, da se novogradnje vedno bolj približujejo reki in so v nekaterih primerih že dobesedno v strugi reke, prav v naravnem poplavnem pasu. Odgovornost za neupoštevanje zakonodaje, ki je v teh primerih dokaj jasna, nosijo službe, pristojne za izdajanje gradbenih dovoljenj, ki so, kot kaže, precej nedotakljive. Te nepremičnine so seveda podvržene škodi, ki jo povzročajo že običajne poplave, istočasno pa posegajo v prostor, ki je skupno dobro in kot tak ne sme poznati lastništva. A kot v mnogih drugih sferah vsakdana je tudi tu denar sveta vladar.

Nekateri bi rekli, da je boj za Savo že izgubljen ali da je to »cena«, ki jo moramo plačati za vedno večje potrebe po električni energiji; in je v primerjavi s kakšnim drugim načinom pridobivanja električne energije majhna – »zelena«. Kako jim odgovarjate?

Da pač nasedajo vseprisotni in premišljeno plasirani propagandi hidrolobijev in medijev, katerih večinski lastniki so podjetja, ki imajo od gradnje hidroelektrarn neposredne koristi. Za začetek nihče v tej državi ni sposoben pokazati in jasno argumentirati, koliko dodatne električne energije potrebujemo in zakaj. Trdijo le, da jo potrebujemo, in to cel kup ter da mora biti iz obnovljivih virov, da bomo zadostili zahtevam Bruslja. Od obnovljivih virov pa imajo najraje hidroelektrarne, saj jih gradijo že več kot 100 let in so med tem uspeli imenitno dodelati mrežo, ki na račun specifike gradbenega procesa omogoča bajne zaslužke.

Zavedati se moramo, da še ne poznamo načina pridobivanja električne energije, ki ne bi imel negativnih vplivov na naravo in okolje; hidroelektrarne zagotovo niso najnižje na lestvici negativnih vplivov. Medtem ko bi v Sloveniji radi gradili 12 novih velikih jezov na zadnjem večjem ohranjenem delu vodotoka, jih po svetu – točno take – že dobro desetletje podirajo. Začeli so v ZDA in na Japonskem, zdaj pa se val podiranja jezov in restavracij rek seli v Evropo. Samo v letu 2021 so v Evropi odstranili 239 jezov, skupno pa do danes že kar 6.767 (vir: https://damremoval.eu/). Ugotovili so namreč, da imamo ljudje kumulativno več koristi – ne le v smislu objemanja obrečnega drevja, temveč tudi ekonomsko – od funkcionalnih rek kot pa od jezov.

Kakšne so možne alternative? Kako bi lahko rešili Savo pred nadaljnjo pozidavo in hkrati zadostili potrebam po električni energiji?

Saga z obnovljivimi viri energije je del večje agende, ki se trudi države ‘razvitega Zahoda’ narediti manj stabilne. Največje onesnaževalke niti pomislijo ne, da bi se lotile česa podobnega, a zadeva je tu že tako daleč, da bo trend težko obrniti. Od obnovljivih virov so najbolj znani in promovirani prav vetrne, sončne in hidroelektrarne.

Roko na srce v Sloveniji vetrne elektrarne ne bodo rešile prav ničesar in so dobre le kot reklamni pano, saj nimamo pravih pogojev zanje: ali piha premalo ali pa preveč. S sončnimi elektrarnami pa je tako, da so zares smiselne le kot dodatni proizvodni vir oziroma kot vir na lokalni ravni – na strehah gospodinjstev ali manjših tovarn. Izjemno pomemben vidik proizvodnje električne energije je namreč zanesljivost. Stabilnost države je med drugim odvisna od stabilnosti njenega gospodarstva, to pa je odvisno od zadostne in stabilne ter zanesljive oskrbe z elektriko. Če te ni, se pojavijo težave, ki vplivajo na celo paleto procesov, ki jih občutimo kot državljani te države. Če se preveč navežemo na proizvodnjo električne energije s solarnimi panelov, vetrnicami ali pretočnimi hidroelektrarnami in se nam zgodi 14 dni neugodnih razmer (slabo vreme, suša itd.), to ne pomeni le, da boste težko gledali svojo najljubšo serijo, ampak pomeni izpad dela (proizvodnih) obratov, ki so za delovanje države nujno potrebni.

Čeprav zaradi tega s strani _mainstream _naravovarstvenikov in danes modernih, vedno pogostejših »eko vplivnežev«, ki jim je tako zelo mar za naravo (pa čeprav v njej preživijo le dovolj časa za hitri selfi), dobivam srepe poglede, je moje mnenje ob karseda objektivni analizi, z vključeno zdravo pametjo in smislom za realnost, da zaenkrat nimamo druge boljše rešitve kot drugi blok nuklearne jedrske elektrarne Krško. To v nobenem pogledu ni optimalna rešitev, saj kaj takega v tem poligonu na žalost ne obstaja, je pa nekaj, kar daje daleč najbolj stabilni vir električne energije in največ megavatov v zameno za okoljsko škodo, ki jo povzroči. Mnogi bodo dejali, da hlajenje reaktorjev segreje Savo za tri stopinje Celzija! Res je in prav je, da se tega zavedamo, a kaj, ko akumulacija hidroelektrarne Brežice v zadnjih poletjih Savo segreje za do 15 stopinj Celzija. Prvi v zameno proizvedejo 731 megavatov električne energije, drugi pa 47.

Kaj pa bomo z vsemi jedrskimi odpadki, ki imajo razpolovno dobo več tisoč let? Ni to samo prelaganje odgovornosti v prihodnost, ko se bodo s tem enkrat morali spoprijeti?

To je sila pomembno vprašanje, ki je zelo na mestu. V zadnjih desetletjih je bilo ogromno naporov in sredstev vloženih v iskanje načinov, kako te nevarne odpadke hraniti na varnem, globoko pod zemljo v neprodušnih kontejnerjih, obdanih z izjemno debelimi in na pritisk ter vodo odpornimi železobetonskimi stenami. Razvoj daje dobre rezultate, je pa res, da prav vseh možnih scenarijev ni mogoče predvideti.

Druga smer razvoja pa gre v iskanje uporabnosti teh odpadkov za nadaljnjo proizvodnjo toplote, za jedrske toplarne. Jedrsko gorivo, ko enkrat odsluži svoj čas v reaktorju, še vedno oddaja veliko toplote. To toploto bi, namesto za ‘ogrevanje’ Save v primeru JE Krško, lahko koristno uporabili kot vir toplote za ogrevanje mest. Vodilni v tovrstni tehnologiji so Čehi, ki pravijo, da bi prvo tovrstno toplarno lahko postavili dokaj kmalu, podoben koncept pa v Švici že 30 let uspešno uporabljajo v kombinaciji z JE Beznau.

Optimalna rešitev, ki bi nahranila volka in kozo pustila celo, pa je seveda čim prejšnja uporaba jedrske fuzije, saj pri tej tehnologiji – vsaj v teoriji – niso problem niti visoko radioaktivni odpadki: teh ni oziroma se jih da reciklirati; niti gorivo, ki je dokaj enostavno dostopno.

A ni že čas, da razmislimo, koliko kot družba energije potrošimo in več postorimo na drugem koncu – na ravni porabe?

Na vsak način! Srž problema tega vprašanja pa je, iz katerega konca se ga lotiti. Vsi kar naprej poslušamo, da smo odgovorni za vse okoljske katastrofe in probleme z naravo. Pa je temu res tako? Smo mi tisti, ki odločamo, kaj bo na policah trgovin, smo mi tisti, ki diktiramo trende, na trg plasiramo vedno nove nepotrebne artikle in na en način delamo v zahodnem, na drugega pa vzhodnem svetu? Ne, mi smo zreducirani le na uboge potrošnike, ki so jim na hrbte naprtili še odgovornost, ki ni zares naša. Če se počutiš osebno odgovornega za vse »sranje« na tem svetu, potem je zagotovo le to, da ne boš kaj dosti drugega kot ali poklapan ali pa trajno jezen nase in na vse druge. Niti prva, niti druga opcija ne nudita prave spremembe na bolje, pač pa le navidezno reševanje problemov prek posvajanja vedno novih »eko trendov«, ki nam jih prek svetovno znanih vplivnežev na krožnik plasirajo isti ljudje, ki se nas trudijo prepričati, da smo prav mi krivi za vse.

Na žalost je podobno pri porabi električne energije: gospodinjstva še vedno niso večinski potrošniki, je pa res, da pridno plezajo po lestvici. Zanimiv primer iz Slovenije je tovarna Talum, specializirana za proizvodnjo primarnega aluminija in aluminijastih izdelkov, ki je leta 2018 porabila 8,4 odstotka električne energije v državi. Aluminij seveda potrebujemo, ampak a morda ne bi bila boljša optimizacija proizvodnih procesov v najbolj potrošnih panogah preko sistema državnih pomoči kot 12 novih hidroelektrarn na Savi? Po domače povedano: ali ne bi bilo bolje, da skupni denar skušamo kar se da koristno porabiti? Tovrstnih primerov je še in še in zelo podobno poteka odločanje na osebni ravni. Edino, kar lahko naredim, je to, da uporabim razum in ne nasedam marketinškim trikom, temveč se jim elegantno ognem: v korist sebe, saj sta delujoča narava in čisto okolje pogoj za moj obstoj. Manj glejte televizijo; to pomaga pri varčevanju z elektriko in hkrati daje priložnost za lasten uvid v mnoge stvari. Pa srečno!

The post Novi jezovi bi pomenili bridki konec slovenske Save appeared first on Prelom.

V ponedeljek, 19. januarja ob 16. uri bo v Parku izbrisanih v Ljubljani potekal protestni shod “proti socialnemu čiščenju mesta in represiji“. Na shod pozivajo različna družbena gibanja in organizacije, ki se borijo proti gentrifikaciji in za mesto po meri ljudi.

“19. januarja bo minilo pet let od nasilne evikcije Avtonomne tovarne Rog. Takrat so mestne s podporo državnih oblasti pod oblakom korona lock-downa organizirale veliko policijsko operacijo, v kateri so ilegalno izselile skvot, ki je od leta 2006 centru Ljubljane dajal prepotrebno življenje. Nasilnost, s katero so izselili delujoče v skvotu, in arogantnost, s katero so javnosti razlagali svoje početje, simbolizira vse tisto, kar je pod vladavino župana Zorana Jankovića v tem mestu narobe. Na drugi strani tudi nov Center Rog v svoji sterilnosti in nedostopnosti jasno simbolizira praznost kapitalističnega upravljanja z mestom. Zato bo tudi letos na ta simbolni datum v Ljubljani potekal protestni shod,” je v napovedi protesta napisala Anarhistka.

Preberite širšo napoved protesta na tej povezavi.

Eden od projektov, ki ga je Muzej arhitekture in oblikovanja med pripravo razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura umestil na seznam del arhitekta Marjana Šorlija, je legendarna gostilna Livada v Ljubljani. Leseni paviljon, ki ga je Šorli načrtoval leta 1964 za Daj-Dam, je z leti dobil novo barvno preobleko in prizidek. V svoji osnovi, gabaritu, konstrukciji, detajlih in večini interierja pa je stavba še vedno ohranjena in jasno govori o arhitektovih projektantskih principih. Arhivi so sicer izredno skopi z gradivom o začetkih načrtovanja in gradnje, zato pa so se v vseh teh letih zgostili številni spomini. V gostilni je bilo živahno, dajala je zavetje raznovrstnim dogodkom in soustvarjala številne zgodbe ter izkušnje arhitekture.

Lokacija: Gostilna Livada
Termin: sreda, 14. 1. 2026, 17:00

MAO vabi na pogovor o Šorlijevi zapuščini, gostilni Livada in spominih nanjo. Dogodek vodi Maja Šuštaršič (MAO), sodelujeta Martina Malešič in Andraž Keršič, kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura.

Združene države Amerike so ta konec tedna bombardirale Venezuelo in ugrabile predsednika Nicolasa Madura. V znak podpore napadeni Venezueli je socialistično študentsko društvo Iskra sklicalo protest, ki se bo začel v četrtek, 8. januarja ob 17. uri pred Moderno galerijo v Ljubljani.

Kot razlog za protest navajajo, da so “ZDA ponovno pokazale, da se požvižgajo na mednarodno pravo in suverenost držav. Na podlagi lažnih obtožb o povezavah z narko-karteli so odstranile demokratično izvoljenega predsednika suverene države. Gre za še eno imperialistično vojaško operacijo, s katero ZDA želi obdržati svojo prevlado nad svetom.” Njihove zahteve so jasne: “Slovenija mora ilegalni napad najstrožje obsoditi ter z vsemi sredstvi podpreti suverenost Venezuele. Prav tako mora Slovenija uvesti sankcije proti ZDA in izstopiti iz morilske zveze NATO, ki nas pod taktirko ZDA več kot očitno vleče samo v nove vojne.”

Protestu se pridružuje tudi Antiavtoritarna platforma, ki je pripravila tudi svojo izjavo z naslovom Stop imperialistični agresiji na Venezuelo! in v njej med drugim zapisala: “Na tem mestu izražamo solidarnost z ljudmi v Venezueli in vsemi drugimi narodi, ki so žrtve imperialističnega nasilja. Pozdravljamo ljudi v ZDA, ki že vstajajo proti tamkajšnji oblasti in njihovi imperialistični politiki ter vse ostale drugod po svetu, ki bodo naredili enako.”

Za razumevanje konteksta v branje priporočamo tudi zapis Inštituta za delavske študije z naslovom Zgodovina ameriških pučev v Venezueli. Izsek: “Zgodovina Venezuele torej uči, da se za ameriškimi intervencijami ne skrivajo želje po ‘demokratizaciji’, saj so ZDA v preteklosti sodelovale tudi pri rušenju liberalnih režimov v tej deželi. Tudi današnjega bombardiranja Caracasa in ugrabitve Nicolása Madura ne moremo razumeti v okvirih ‘boja proti mamilom’ ali kakšnih drugih norih blodenj ameriških voditeljev in njihovih evropskih oprod. Za nafto gre.”

Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za Bežigradom v Ljubljani, za katerega izgradnjo je katoliško telovadno društvo Orel ustanovilo Zadrugo Stadion, pripravo načrtov za nov objekt pa poverilo arhitektu Jožetu Plečniku. Gradnja je potekala počasi, po fazah. Najprej je bilo postavljeno opečnato obzidje, leta 1926 je bilo ob vzhodni stranici zgrajeno še vhodno prekrito stebrišče in zasajen drevored ob današnji Dunajski cesti. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa je bila 1935. zgrajena še znamenita večnadstropna slavnostna tribuna, Glorieta. Gradnja je bila zaključena šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stadionu urejeno nogometno igrišče, ki ga je kot domači stadion uporabljal Nogometni klub Olimpija. Za najrazličnejše namene je bil stadion v funkciji neprekinjeno okroglih osem desetletij, do leta 2008, ko ga je nov lastnik, družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri ima svoj delež tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), zaprl za javnost. Zaradi megalomanskih načrtov za gradnjo na območju stadiona in na sosednjih parcelah (podzemna garažna hiša, hotel, poslovne stavbe, trgovski in zabaviščni center) družba za svoj projekt ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, kar se ni spremenilo vse do danes.

Vzporedno s prizadevanji za pridobitev gradbenega dovoljenja je na okrožnem sodišču potekala tudi borba za lastništvo parcele ob severnem obzidju Plečnikovega stadiona, kjer so od izgradnje Fondovih blokov urejeni naselju pripadajoči vrtovi. Leta 2022 je sodišče predmetno parcelo dodelilo naselju FOND, MOL, ki je parcelo kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, pa se je na odločbo pritožila. V ponovnem postopku za dodelitev parcele z vrtovi zdaj poteka pridobivanje novega, že tretjega izvedenskega mnenja ter podajanje pripomb nanj (očitno bo MOL naročala izvedenska mnenja toliko časa, da se bo eno skladalo z njenimi željami in pričakovanji).

Naša pričakovanja, da bo Ministrstvo za kulturo pod trenutnim vodstvom uspelo Plečnikov stadion pridobiti v državno last, se žal niso uresničila. Postopki, povezani s stadionom, ostajajo dolgotrajni, odzivnost pristojnih pa nezadostna. Majhen žarek upanja vendarle obstaja. Ministrstvo za kulturo se je po več kot treh letih (!) odzvalo na pritožbo investitorja na Sklep o dovolitvi izvršbe za nujna vzdrževalna dela, ki ga je Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM) izdal aprila 2022. Ta sklep je sledil Odločbi IRSKM o izvršitvi nujnih vzdrževalnih del, izdani že julija 2020. Investitor se je na sklep pritožil na drugi stopnji, Ministrstvo za kulturo pa je o pritožbi odločalo kar 40 mesecev. V svoji odločitvi je pritrdilo Inšpektoratu. Predvidevamo lahko, da se je investitor na odločbo ponovno pritožil in da je zadeva končala na Upravnem sodišču, vendar zanesljivih informacij o tem ni. Medtem je minilo že več kot pet let, o nujnih vzdrževalnih delih se še vedno le odloča in razpravlja, izvedba pa stoji. Očitno državi in podjetju, ki si ga lasti, za stadion, ki sta ga družba in stroka prepoznali kot pomembno vrednoto, v resnici ni prav dosti mar.

Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je edina, ki dosledno spremlja dogajanje na objektu in vse povezane postopke. Tudi v letu 2025 so, tako kot že več let zapored, večkrat podali prijave zaradi nezadostnega vzdrževanja stadiona. S tem so dosegli vsaj redno košnjo trave ter odstranjevanje zaraščene vegetacije.

Mineva že osemnajsto leto, odkar je Plečnikov stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in edinstven športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje, nedostopen javnosti in prepuščen propadanju. Zato smo se v uredništvu odločili, da predstavimo lastno vizijo njegove prihodnje ureditve, ki se je oblikovala v okviru širše debate o prihodnosti mesta.

Sanja Simić:

Zame je Plečnikov stadion samo ena od stvari, zaradi katerih je pomemben, še pomembnejše pa je, da je edina velika zelena površina v tem delu Ljubljane in da bi bila neverjetna izguba, če bi se dovolilo, da se zelenica nadomesti z garažo in umetno travo.

To bi imelo obsežne okoljske posledice. Najpomembneje se mi zdi, da bi bil odprt za vse, se pravi, odprt park, v katerega se ne bi interveniralo, razen z obnovo grajenih elementov, kot jih je zasnoval Plečnik, zelenica pa bi ostala takšna, kot je. Upravljavski model bi moral biti takšen kot pri Tivoliju, torej model javnega parka, ki je upravičen do enake skrbi in ima pri tem status grajenega javnega dobrega, odprtega za vse – brez zapiranja vrat in nadzorovanega dostopa. Zamišljam si, da bodo prebivalci, predvsem Bežigrajčani, na zelenici poležavali in brali, prirejali piknike, igrali badminton in mali nogomet.

Žiga Brdnik:

Še zanimiveje bi bilo, če bi tudi upravljavski model zastavili demokratično in odprto, se pravi, da se ne bi opirali na mestne ali državne strukture, ampak na ljudi, ki bi park uporabljali. To bi bil dejanski korak naprej. Vedno namreč zahtevamo nekaj od občine, da mora poskrbeti za to in ono, in ji s tem dajemo moč.

Navsezadnje sta država in občina stadion že imeli v lasti, pa zanj nista znali ali hoteli poskrbeti. Zato mislim, da moramo meščani in meščanke za nekatere stvari poskrbeti sami, da bomo s tem vzeli moč v svoje roke. Po tem načelu delujejo na primer zapatisti, ki pravijo, da njihova demokracija izrašča iz skupnega dela. Najprej so si morali zagotoviti samozadostnost, da niso več odvisni od mehiške države. To pomeni, da skupna polja, s katerimi se preživljajo, obdelujejo skupaj, potem pa skupaj tudi razpolagajo s presežki. Mislim, da bi lahko bil Bežigrajski stadion tak vzorčni primer, da bi zanj tudi skupaj poskrbeli, ne le poležavali na trati in brali knjige, medtem ko bi za upravljanje skrbela občina. Lahko bi skupaj kosili travo, čistili in vzdrževali infrastrukturo, to bi nas tudi povezalo in združevalo. Tako bi se med nami vzpostavil demokratičen prostor, ker bi se morali najprej dogovoriti, kdo bi to delal in kdo bi delo nadzoroval.

Kaja Lipnik Vehovar:

Krasno bi bilo (moja novoletna želja!), da bi se država končno že odločila in napravila bistveno potezo v smeri ohranitve spomenika državnega pomena, torej za prevzem Plečnikovega stadiona v svojo last.

Sedanji lastnik že od leta 2007 kaže svoje ambicije, ki so – pod pretvezo ‘prenove’ Plečnikovega stadiona – gradnja novega kompleksa Bežigrajski športni park. Zato spomenika ne vzdržuje primerno, stadion pospešeno propada, javnosti pa preprečuje dostop na spomeniško zavarovano območje. Država mora pridobiti stadion v svojo last, z odkupom ali razlastitvijo (zaradi neprimernega vzdrževanja in onemogočanja javnega dostopa do spomenika bi to skladno z zakonodajo lahko izpeljala) in pripraviti vzdržen načrt njegovega upravljanja – kar pa nikakor ne izključuje možnosti, da stadion vodi in vzdržuje lokalna skupnost. Tako bi vendarle izpolnila tudi ustavno zavezo, ki državo oziroma lokalne skupnosti zavezuje k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Dokler je stadion v lasti družbe Bežigrajski športni park (oz. v večinski Pečečnikovi lasti), lahko načrtujemo marsikaj, realno izvedljivo pa ni nič, če ne štejemo skvoterskih akcij.

Žiga Brdnik: Zakaj pa ne bi bili bolj radikalni in bi stadion okupirali, ga vzeli nazaj?! Razkriti moramo vso kuhinjo, ki stoji za prodajo stadiona, njegovim propadanjem, in razveljaviti postopek.

Anže Zadel:

Imamo konkretne primere, kako tak prostor, kot je Bežigrajski stadion, lahko ureja skupnost. Tak primer je nekdanje letališče Tempelhof v Berlinu.

LOM je gostil predstavnike Tempelhofa, ki so pojasnili, kako so v Berlinu nekdanje letališče spremenili v prostor, kjer vrtičkarske skupnosti sobivajo z zagonskimi podjetji in uspešno skupaj upravljajo velik zelen park in objekte sredi mesta. Participativni projekt se imenuje »Mestni četrtni vrt« in ga izvaja civilna družba kot celoletni prostor učenja, združuje hortikulturno pridelavo s socialnim delom in ob pomoči akcijske pedagogike posreduje vsebine izobraževanja za trajnostni razvoj Tempelhofa in širšega mesta. Med področja delovanja sodijo pridelava in predelava zdrave hrane, regenerativne prakse in upravljanje vode. Teme varstva narave, podnebja in skrbi za zavarovane krajine v parku Tempelhof izhajajo iz izkušenj udeležencev. Z vključevanjem in sodelovanjem prebivalcev deluje mesto kot šola. Interdisciplinarno, medoddelčno povezovanje omogoča spreminjanje perspektive ter razvoj in preizkušanje alternativnih možnosti bivanja in dela. Po zgledu Tempelhofa bi lahko Bežigrajski stadion prav tako spremenili v prostor trajnostnega bivanja in učenja v mestnem središču in bi postal zgled, kako lahko skupaj upravljamo mestni javni prostor in skrbimo zanj.

Kaja Lipnik Vehovar: To bi bilo super. Vendar bi bilo treba postaviti veliko varovalk, da se zamisel ne bi izrodila in se nekateri posamezniki kompleksa ne bi polastili in ga sprivatizirali. Ko smo pisali nominacijo stadiona za projekt Europa nostra sedmih najbolj ogroženih spomeniških območij, je bilo treba pripraviti tudi neke vrste projektno nalogo, kakšno rabo spomenika predvidevamo v prihodnosti. Predlagali smo sicer, da država pridobi spomenik v svojo last, potem pa se čim prej pod nadzorom konservatorjev ali v sodelovanju z njimi organizira splošna delovna akcija, pri kateri lahko sodeluje vsa zainteresirana javnost: posamezniki, skupine, šolarji, taborniki … Tako bi se stadion pospravil, počistil, sanirali bi se poškodovani elementi in zaščitili dostopi do nevarnih območij. Potem bi se takoj spet odprl za javnost. Takšna akcija bi vse ljudi, ki bi se angažirali, medsebojno močno povezala in s tem pripomogla k vzpostavitvi skupnosti. Vsak, ki bi z lastnimi rokami in znanjem prispeval k omogočenju ponovne varne javne rabe stadiona, bi s tem angažmajem vzpostavil prav poseben odnos, močno vez s tem prostorom in njegovimi vrednotami – s tem pa tudi odgovornost in pripadnost temu prostoru in skupnosti. To bi bil korak v pravo smer. Medtem bi se pripravljal dolgoročni načrt upravljanja spomenika.

Obljubljena stanovanjska politika sedanje vlade (v koalicijski pogodbi povzeta z besedami: »Stanovanjsko krizo bomo reševali z gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj – še zlasti na območjih z najvišjimi najemninami in cenami zemljišč – ter pod taktirko okrepljenega Stanovanjskega sklada«) se tri leta in pol po podpisu te pogodbe lomi na izjemno pomembnem primeru: na območju Stolpniške ulice v Ljubljani.

V vladajoči trojki Svoboda-SD-Levica je ukvarjanje s stanovanjsko problematiko prevzela Levica; direktorat za stanovanja, katerega namen je zagotoviti 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2030, deluje znotraj ministrstva za solidarno prihodnost. Stanovanjska problematika je preplet raznorodnih problematik, lakmusov papir pa je pri tem zlasti (ne)dostopnost stanovanj. »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje,« pravi 78. člen naše ustave. Stanovanjem daje poseben, ustavnopravno varovan položaj in jih postavlja nad navadno tržno blago. A v resnici so postala ravno to – navadno tržno blago za plasiranje presežkov denarja tistih, ki iščejo varne in donosne naložbe, namesto da bi ostala osnovna dobrina, dostopna tistim, ki potrebujejo dom.

O (ne)dostopnosti stanovanj v Ljubljani podatki Geodetske uprave RS govorijo sami po sebi: v prvem polletju letos se je večina rabljenih stanovanj v Ljubljani prodala po 4300 do 5600 evrov za kvadratni meter, kar čez palec pomeni trikratnik povprečne neto plače za vsak kvadratni meter! Večina novih stanovanj je bila prodana za 5500 do 7000 evrov za kvadratni meter, stanovanje z najdražjim kvadratnim metrom, 12.700 evrov, pa je bilo prodano v stavbi Schellenburg. Kupec zagotovo ni bil iz »amorfne gmote«, kot je graditelj Schellenburga Jože Anderlič poimenoval ljudi, ki so nasprotje »elite«.

Zemljišča DSU namesto Stanovanjskemu skladu

Koalicijska pogodba jasno navaja še eno pomembno zavezo: »Nepremičnine, primerne za stanovanjsko gradnjo, bomo prenesli z DUTB na Stanovanjski sklad RS.« Torej zemljišča, ki so bila v času finančne krize in milijardnega reševanja poslovnih bank z davkoplačevalskim denarjem prenesena na tako imenovano slabo banko, to je državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), naj bi bila prenesena na Stanovanjski sklad in uporabljena za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Ta zaveza je bila izjemno pomembna, saj je ravno nedostopnost zemljišč za gradnjo ena glavnih težav Stanovanjskega sklada, ki na trgu zemljišč tekmuje s finančno močnimi zasebnimi vlagatelji.

Prvega oktobra 2024 je Slovenski državni holding (SDH), naslednik slabe banke, sporočil, da je končal izčlenitev nepremičninske dejavnosti na svoje podjetje DSU, Družbo za svetovanje in upravljanje. »Preneseno premoženje obsega skoraj 200 sklopov nepremičnin z opremo, pet kapitalskih naložb v projektne nepremičninske družbe in terjatve SDH do teh družb. Skupna knjigovodska vrednost prenesenega premoženja znaša približno 102 milijona evrov,« so sporočili iz SDH. Zemljišča, ki bi po koalicijski pogodbi morala preiti na Stanovanjski sklad za gradnjo javnih najemnih stanovanj, so tako pristala pri DSU – med njimi tudi območje Stolpniške ulice v Ljubljani. To je izredno dragoceno območje, saj je eno redkih večjih zemljišč znotraj ljubljanske obvoznice, ki omogočajo gradnjo večje soseske.

Kako je mogoče, da je več kot 100 milijonov evrov vreden nepremičninski paket pristal pri dokaj nevidni paradržavni družbi DSU namesto pri javnem Stanovanjskem skladu? Gre za zmago zelo ozkih, a vplivnih interesov, ki so iz ozadja narekovali razplet in tako prevladali nad javnim interesom.

Sogovornik, vpleten v proces, je takrat povedal, da je bila zelo močna spodbuda za tak izid to, da so bila v paketu kakovostna zemljišča, v katerih so številni ljudje »okoli SDH« videli možnost donosov, torej so menili, da bi jih bilo »nekako škoda« dati Stanovanjskemu skladu za neprofitno gradnjo. Druga pomembna spodbuda naj bi bila pritisk ekipe 34 zaposlenih v slabi banki, ki so si zaradi plač želeli preiti v DSU in ne v javni Stanovanjski sklad, kjer so plače seveda nižje, saj so v nasprotju s plačami v DSU del sistema plač v javnem sektorju. Razmerja nakazuje že tale primerjava: bruto plača predsednika uprave Stanovanjskega sklada Črtomirja Remca je bila oktobra po podatkih portala javnih plač 5489 evrov, bruto plača glavnega direktorja DSU Mitje Križaja pa je 11.993,18 evra.

DSU se je z lanskim prevzemom stomilijonskega nepremičninskega portfelja prelevil iz dokaj nevidne državne družbe, ki je sicer obračala milijone, v močnega državnega nepremičninarja: konec leta 2023 je imel 29 zaposlenih in v upravljanju deset nepremičnin, konec leta 2024 pa že 60 zaposlenih in v upravljanju 186 nepremičnin.

Minister za Vonovio

V vladi je za ključnega podpornika in promotorja prenosa zemljišč slabe banke prek SDH na DSU veljal finančni minister Svobode Klemen Boštjančič. To je minister, ki je na začetku mandata javno govoril, da bi pri nas dostopna stanovanja lahko gradili brez proračunskih virov, z aktivacijo zasebnih stanovanjskih družb po zgledu Vonovie. Da je ta veliki tržni najemodajalec zlasti v Nemčiji »sinonim za nestabilna najemna razmerja, zviševanje najemnin in deložacije« in da je kot tak popolnoma neprimeren za zgled stanovanjske preskrbe, so ministra javno opozorili iz civilnodružbene platforme Kje bomo pa jutri spali?. Vonovia, katere pomemben delničar je največji upravljavec premoženja na svetu, zloglasni BlackRock, je imela konec septembra v lasti več kot 532 tisoč stanovanj in je hkrati upravljala še skoraj 76 tisoč stanovanj v lasti drugih; po prvih devetih mesecih letos je izkazovala kar 3,4 milijarde evrov dobička.

No, Vonovia ni prišla v Slovenijo, so pa z lanskim prenosom zemljišč s slabe banke na DSU začeli graditi njeno domačo paradržavno različico. Po Odloku o strategiji upravljanja naložb države, ki ga je državni zbor sprejel 10. julija lani (in noveliral marca 2025), je cilj DSU postati »specializirana nepremičninska družba za gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj«. Julija letos je koalicija dopolnila še stanovanjski zakon in družbi DSU omogočila, da »v okviru izvajanja svoje dejavnosti razvoja in gradnje dostopnih najemnih stanovanj /…/ stanovanja oddaja ali prodaja posameznim prednostnim družbenim skupinam v javnem interesu«.

Zakon tako DSU omogoča, da gradi stanovanja tudi za prodajo, pri tem pa nikjer ne pojasni ključnih uporabljenih pojmov: kaj so »dostopna najemna stanovanja«, kakšna bo njihova najemnina ali prodajna cena oziroma komu bodo dostopna in katere so »prednostne družbene skupine«. Pri tem se je treba zavedati, da je DSU kljub državnemu lastništvu navadna pridobitna gospodarska družba, ki ima v statutu na prvem mestu zapisano »doseganje zastavljenih ekonomskih ciljev«. Samo v zadnjih štirih letih (2021–2024) je ta družba, ki deluje od leta 2001, skupaj izkazala 19 milijonov evrov čistega dobička. Pri tem je pomembno vedeti še, da omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države sicer določa najvišjo ciljno donosnost DSU pri 3,5 odstotka na leto glede na vložena lastna sredstva, vendar finančnemu ministrstvu omogoča, da »glede na gospodarske razmere« zahtevano donosnost poveča. V tem okviru zahtevana donosnost in s tem dejanska dostopnost stanovanj postajata elastični kategoriji, odvisni od arbitrarne presoje in interesov vsakokratnega finančnega ministra.

Pri vsem tem se lahko upravičeno vprašamo: če bi vsi ministri sedanje vlade res nameravali graditi enovit fond javnih najemnih stanovanj, dostopnih pod enakimi pogoji, zakaj bi potem gradnjo sploh razdrobili na dva državna »izvajalca«, javni Stanovanjski sklad in podjetje DSU?

139 komu »dostopnih najemnih stanovanj«?

In kaj vse to pomeni za območje Stolpniške ulice? Kaj bo DSU zgradil na tem formalno »degradiranem območju bivšega cestnovzdrževalnega podjetja, ki je umeščeno med še delujoče industrijsko območje Medexa ter pas rekreativnih mestnih površin,« in za koga? Kaj bo s Participativno ljubljansko avtonomno cono (PLAC), ki živi v leta zapuščeni razpadajoči menzi cestnega podjetja?

Iz DSU odgovarjajo pričakovano skopo: »DSU na omenjenem zemljišču predvideva gradnjo 139 dostopnih najemnih stanovanj različnih velikosti in doma starejših občanov za do 120 oskrbovancev.« Zagotavljajo, da bodo stanovanja namenjena najemu, saj jim je »gradnjo dostopnih stanovanj za najem« kot strateško nalogo naložil državni zbor. O cenah konkretneje ne povedo nič, niti o tem, kako razumejo dostopnost. Odgovarjajo le z neoprijemljivimi parolami: »DSU bo v projektih dostopnih najemnih stanovanj usmerjena tako v izgradnjo kot investiranje in dolgoročno upravljanje kakovostnih, sodobnih in zlasti cenovno ugodnih bivališč in poslovnih prostorov.«

Za območje, kamor sodi zemljišče okrog Stolpniške ulice, sicer še ni sprejeta podrobna prostorska ureditev (OPPN Soča J). »Jo pa v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (MOL) že načrtujemo,« pravijo v DSU.

Kot del priprav na pripravo prostorskih izvedbenih aktov so bile za njihovo podlago lani poleti izdelane tri variantne rešitve. Vse tri in spremljajoče procese izbire Prelom zelo nazorno popisuje v strokovnem zapisu Stolpniška kot ogledalo ljubljanskega urbanizma, zato tukaj navajamo le epilog. Tri variante so izdelali svetovalno-projektantsko podjetje PROTIM Ržišnik Perc (ki ga je povabil DSU), arhitekturna pisarna Studia ARP (ki jo je povabil MOL) in MONOMO arhitekti, ki jih je angažirala civilnodružbena pobuda Kaj bomo s Stolpniško?. Kot najustreznejša za izhodišče za pripravo OPPN je bila izbrana variantna rešitev Studia ARP, ki sta ga leta 2019 ustanovila Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič.

Kaj bodo s Stolpniško?

Izbrana rešitev že nakazuje pomembne obrise soseske, kot si jo želijo opisani zasebni interesi v ozadju načrtovanja prihodnosti območja Stolpniške ulice.

»ARP [se] v primerjavi z varianto MONOMO manj osredotoča na socialno mešanje prebivalstva, saj bi iz odločitve o načrtovanju večjih stanovanj in njihovega tipa (npr. dupleksi, atrijska stanovanja, terasna stanovanja) lahko sklepali, da je rešitev bolj namenjena zadovoljevanju potreb višjega srednjega sloja,« je ena od pomembnih ugotovitev omenjene strokovne analize. Pri tem je le neizbrana varianta MONOMO predlagala integracijo avtonomnega prostora PLAC v novo sosesko kot enega izmed njenih družbeno-kulturnih stičišč. Treba je omeniti, da pri DSU še naprej vztrajajo, da skupnost PLAC nekdanjo menzo cestnega podjetja »že več let uporablja protipravno«, in da sodni postopek proti uporabnikom, ki ga je leta 2022 sprožil SDH, še teče, kot je pred dnevi pisala Mladina.

OPPN, ki je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, sicer še ni sprejet, zato časovnica gradnje soseske še ni določena. »O trajanju gradnje omenjenega projekta v tej fazi še ne moremo govoriti. Celotna izvedba tovrstnih projektov predvidoma traja okoli šest let – poleg OPPN še pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta za izvedbo, razpis za gradbena dela in sama gradnja, ki predvidoma traja vsaj dve leti,« odgovarjajo pri DSU.

In zaključujejo: »Skladno s sprejeto dolgoročno poslovno strategijo, oblikovano tudi na podlagi poglobljenih tržnih raziskav, DSU načrtuje, da bi v naslednjih desetih letih na desetih lokacijah zgradila okoli 2300 stanovanj. Aktivacija prvih najemnih stanovanj v Šmartnem v Ljubljani je predvidena spomladi 2027, kjer bo na voljo prvih 32 novih dostopnih najemnih stanovanj. Prvi večji projekt bo na Majskih poljanah v Novi Gorici, kjer bo od leta 2029 na voljo več kot 200 stanovanj, kasneje pa še dodatnih 300.« Pri tem je treba opozoriti, da lani sprejeti in že večkrat omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države navaja, da bi DSU do leta 2030 lahko zgradil 2500 dostopnih najemnih stanovanj. A DSU že zdaj govori o letu 2035 in zgolj 2300 stanovanjih, katerih dostopnost je po vsem sodeč zelo vprašljiva.

Osebna arheologija Roga

Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka.

Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje, telesni drži, šele nato po obleki in govorjenih jezikih sem prepoznavala arhetipe, izvirnike, plagiate, ponavljanje, ponavljanje s spremembo. Izurjeno oko je bilo nazadnje v delcu sekunde sposobno približno oceniti, komu se kam mudi, kdo je ali bo kmalu skupaj, ali se je sprl, ali »se ga bo s tem ali onim nocoj ubil«, ali gredo sodelavci, znanci ali prijatelji kam ali le h komu domov, morda v kafič in ali se kakemu posamezniku ali posameznici obeta dober večer. V vseh navedenih situacijah je k ljudem zaradi narave prostora, ki ga zasedajo – osebnega ali privatiziranega – težko pristopiti; in to ne le kot tujec, neznanec, temveč tudi kot sopotnik, someščan. Zato se jasno spomnim in nikoli ne bom pozabila, kako je moje oko v bežnem trenutku, v hipu zaznalo nekoga, ki je izstopal iz trume hitečih zaključenih družb in drvečih posameznikov. S Tromostovja je nekako pritavala silhueta moškega s temno kapuco in pivom v roki, ki se je v povsem drugačnem – zmernem – ritmu mimo vseh dokaj odločno pomikal proti temni uličici, nekam za spomenik. Vstala sem in mu – brez kančka dvoma – sledila tja, kamor je odhlačal. Hodil je in bil videti preprosto in sproščeno, kar je kazalo, da se giblje proti sproščenemu okolju. Deloval je zamišljeno, kar je dalo misliti, da ni namenjen na zmenek ali v glasno in razposajeno druščino, hkrati pa ni bil videti, kot da gre h komu domov, saj je imel v roki odprto pivo. Ura ni bila ravno pozna, a noč je že zajela mesto, in medtem ko so se lučke na trgu v ozadju še svetile, sva midva, oddaljena nekaj korakov, drug za drugim izginjala v temo nečesa, kar se je takrat zdelo kot neskončno dolga in ozka ulica. Nisem vedela, kam grem niti komu sledim, a to ni bilo pomembno, saj sem imela zanesljiv občutek, da bom nekaj odkrila, in res: po razmeroma dolgi hoji, kot se je zdelo takrat, je v nekem trenutku moj nevedni nočni vodič švignil za neka ozka vrata ob podolgovatem zidu in izginil v mrak. Takoj za njim sem brez pretiranega razmišljanja skozi vrata švignila še sama; prej se mi je tista ozka uličica zdela temna, za steno pa me je zajela ena sama črnina. Ni treba posebej poudarjati, da sem že takoj izgubila skrivnostnega mladeniča s kapuco in tako obstala na dvorišču med nekimi hiškami in ogromno, temno, na videz zapuščeno stavbo. Prijetno presenečena nad to mondeno, svetovljansko strukturo, ki vabi k raziskovanju svojih kotičkov, sem se odpravila – kakopak – raziskovat in šla skozi prva vrata, ki sem jih zagledala. V eni sobi je stalo kolo, v drugi je bil WC, v tretji je skupina moških srednjih let gledala nogomet in pila pivo. Prisedla sem k njim, vsi so me pogledali in razen kretnje proti paleti, češ da si lahko tudi jaz vzamem pivo, nihče ni rekel popolnoma nič. Ko pa je bilo tekme konec, kar je bilo kmalu po mojem prihodu, sem se zahvalila, pozdravila in šla naprej.

Na dvorišču sem slišala nekaj ljudi, ki so govorili špansko, in pod bledo mesečino zaznala, kako hitro korakajo nekam v zadnjo, najimpozantnejšo izmed stavb – pa sem jim nemudoma sledila. Šli smo skozi večja pločevinasta vrata, zatem po stopnicah na levo in za še ena, malo težja vrata, za katerimi se je pred menoj razprl pisan prostor s čudnimi in prikupnimi umetninami, neko folk-pank zvočno kuliso ter plešočimi ljudmi. Uživala sem. Plesala sem sama s seboj, a hkrati obkrožena z ljudmi, ki so uživali v istem zvoku in »vajbu«, vedoč, da na tem mestu, če tako želim, dejansko lahko te ljudi tudi spoznam. Nato sem še malo opazovala okolje in veselje ter na neki točki zadovoljna odšla z mislijo, da se ob prvi priložnosti spet vrnem. Tako je tudi bilo. Kot tiha udeleženka sem se vedno vračala in pogosto zahajala v staro tovarno, kjer sem opazovala dogajanje in se vedno znova ujela v misli, da je to pač ta svetovljanskost. Kako super je, da imaš v mestu prostor samote, družbe, spontanosti, enakosti, naključij; ki mu ni mar, da je umazan, v katerem ni treba, da je vse novo in drago – niti plačljivo ne; in kjer lahko vsak vadi in se uri v različnih veščinah, si premisli, sam nekaj zažene ter se srečuje s popotniki in sorodnimi dušami – po koordinatah in po etičnih ter političnih prepričanjih. Tu, v kompleksu stare tovarne, za tem dolgim zidom sem začutila srce kozmopolitskosti, odprtosti Ljubljane, in bolj ko je bilo ekscentrično ali novo, vznemirljivejše in bolj navdihujoče se mi je zdelo. Zanimivejši pa so bili tudi sama stavba in njena preteklost, njeno življenje in ljudje. Preprosto zato, ker si dober delež ljudi ni želel delavnic in moccachinov, temveč več pomenljivih, recimo temu presenečenj, nepričakovanih spinozističnih srečanj materije, ki se zvedavo obrača po planetu in išče svoj Angry Inch*. To je bil Rog.

Prvi del podlistka lahko preberete na tej povezavi.

Da pa bi ta Rog bolje razumeli, se vrnimo v čas njegove primarne izgube: leta 1994 je znamenita tovarna koles nehala proizvajati ropot in trušč, stroji in glasovi delavcev so utihnili. Izza tovarniških vrat se ni več zapeljalo nobeno kolo znamke Rog, kakršna so prinašala radost vsakomur v kolesju socialistične družbe – od mojstrov, ki so jih izdelovali, do ljudi, ki so imeli srečo, da so si ta kolesa lahko privoščili. A delavnice so se med tranzicijo zaprle, začeli pa so se stečaj, brezposelnost, (pre)kupčevanje, lizingi in špekulacije. A stavba je o(b)stala – velika in prazna, vkopana na zemljišču ob reki, okopana v rumeni svetlobi, kar nekaj poletij in jeseni, dremajoča v sivih zimskih nočeh kot slana rezina (post)socialistične trpežnosti, ki se neskončno ponavlja med prihajajočimi in odhajajočimi časi.

To je trajalo vse do tistega dne leta 2006, ko je skupina arhitektov, aktivistov in umetnikov odprla vrata, očistila prah in vrnila življenje v kraj, ki so ga oblasti in vsakokratni lastniki pustili propadati. Zapuščena tovarna Rog je postala Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) in je ponovno oživela v neko novo življenje. Na dvorišču stare tovarne so trčili svetovi političnih aktivistov, glasbenikov, pesnikov, cirkuških in drugih popotnikov z vseh vetrov. Rodila so se politična gibanja, ki so spremenila potek življenja marginaliziranih ljudi: Protirasistična fronta brez meja, samoorganizirani Izbrisani, ambulanta Zdravnikov za azilante, Gmajna, Nevidni delavci sveta, Ambasada Rog ter razne transnacionalne, politične, športne, delavske, migrantske in feministične skupine. AT Rog je ponujal nekaj, česar denar ne more kupiti in noben zakon ne more predpisati: material, ljudi, politiko od spodaj, potencial. Kot prostor je bil toliko nepredvidljiv, kot je bil predvidljiv, včasih tudi prazen, v drugih primerih pa razburljiv. Vsekakor je bil kakofoničen. Od večerij za lačne, zatočišča za razseljene do transnacionalnih obiskovalcev, neodvisnih razstav in brbotajoče, še kako konfliktne politične energije – AT Rog je dajal, je pa tudi jemal. Vzel je trud, leta življenja, zdravja, denarja in živcev. A kaj, ko je onkraj dajanja in jemanja nosil tiho vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti oziroma reducirati na materialne, merljive ali utilitaristične pogoje. AT Rog je bil prostor, ki je s časom postal veliko več kot le to – postal je ideja.

»Stara tovarna št. 72« je bila z vsem svojim žalostnim nasiljem in strupeno umazanijo predvsem prostor politike, torej skrbi in ustvarjalnosti, konfliktov in soočenj; a tudi prostor cele vrste »prvih« doživetij: prvih performansov, prvih bralnih krožkov in branj poezije, prvih ljubezni, prvih pretepov, prvih soočanj z marginalizacijo, prvih stikov z realnostjo življenja in smrti – in to v veliko širših razsežnostih, kot jih Ljubljana lahko ponudi svojim prebivalcem (Neljubljančanom, pa tudi Ljubljančanom). Tja je lahko povsem po naključju sredi noči prispela neka Francozinja, ki je spremenila okolje, ostala nekaj časa in nato odšla. Zatem Pakistanec. Zatem Afganistanec. Nato so se lahko spontano tam ustavili italijanski sindikalisti, prespali, pustili kaj za seboj … svet je prihajal v Slovenijo, brez denarja, projektov, papirjev in zapletov. Hodil je skozi Rog, in kdor je želel, se je lahko vanj vpel, njegove možnosti zunaj cone udobja so se povečale. Svet je prihajal v Rog in presenečal. Skratka, utopično mesto so v bistvu utopični ljudje, ki si/se dogajajo. To utopično pa ne obstaja  kot monolit, saj obstaja samo proces, ki melje in ustvarja. Gre za minevanje, v katero smo s svojim življenjem vpleteni tukaj in zdaj. Ta tukaj in zdaj je sedanjost, vsakokratna možnost misliti tisto, kar bi lahko bilo (dostopna stanovanja in dostojanstvo za vse) in kar je nekoč bilo (tramvaj), ne zna pa morda misliti samo sebe. Za to potrebuje distanco – pogled z roba. In distanca do neoliberalizirane Ljubljane je prihajala iz Roga, z roba Roga, ki je bil tudi sam na robu.

Mesto je zgrajeno iz odnosov med svojimi prostorskimi merami in dogodki znotraj njih.

Zvok rešilnega avtomobila. Številni pogledi, ki sledijo vsaki leteči, padajoči in razdrobljeni opeki. V zrak frčijo knjige, mačke, tudi rože, ki sem jih jeseni presadila. Spet bagri, spet Dolinšek in nezaščiteni delavci, ki z golimi rokami mečejo azbestno streho na tla. Prah leti na vse strani.

Hkrati, ko so mestne oblasti rušile en zid, so postavile druge nevidne zidove in ograje. Ta zdaj sterilna in odmevajoča stavba niti v devetdesetih letih ali med krizo na svojih tleh ni imela tako avtoritarnih ljudi kot tistega januarja, ko je že drugič postala predmet izgube. Uničujočih potresov ni doživela, samo rušitev. Travma je zato v primeru Roga drugačna – je travma privilegija in pohlepa. Nekako tako kot številne druge tovarne je bil tudi Rog zapuščen kot tovarna, ki je ljudem dajala delo, od takrat pa je bila večina skupnih, občinskih in javnih prostorov v mestu požrta v debelo mošnjo zasebne lastnine. Ta neusmiljeni cunami privatizacije in njegovo najnovejše valovanje sta opustošila AT Rog. Njegova lastnica – občina – je v postopku delovala kot nevidna lutkarica, ki se je malo poigrala s svojimi marionetami, in kot prave lutke, te uniforme niso spregovorile. Niso imele volje za poslušanje niti za razmišljanje. Imele so pač službo. Niso imele sodne odredbe za rušenje. So pa služile. Prav tako niso imele sodne odredbe za razselitev. Po izselitvi ljudi so se s predmeti poslužile.

Rušenje in ruinacija sta sicer procesa, ki označujeta prelom starega z novim. Raziskovalka, aktivistka in pisateljica Emina Bužinkić iz Transbalkanske solidarnosti** je dan po evikciji AT Rog objavila zapis iz svojega dnevnika Življenje po potresu …, nanašajoč se na potres, ki je dodobra pretresel in uničil Petrinjo. Pisala je o življenju kot delu rekonstrukcije. Čeprav dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah v torek, 19. januarja 2021, ni pretresel zemlje, kot je to storil uničujoči potres v Petrinji, bi ga lahko šteli za poskus pretresanja temeljev solidarnosti in skrbi, grajene in utrjevane več kot 15 let. Iz ruševin v prah – oblasti so poskusile nekaj pokopati, a niso vedele, da gre za seme. Čas se v resnici ni ustavil. Pravzaprav se je razširil v nedoločno prihodnost, ki bo živela, dokler bo živela sama ideja. Ideje ne moreš porušiti z nekaj stroji, ne z mačetami, bodečo žico ali pestmi. Ni je mogoče pokopati, zapreti, izbrisati ali uničiti. In kakopak – nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel. Pred prostori alternativne političnosti v Ljubljani se je znašel izziv rekonstrukcije – ponovne konsolidacije in obnove. V odgovor tistim, ki z Metelkovo v mislih trdijo, da »alternativne prostore že imamo«: ti prostori so že zdavnaj kurirani in spakirani v turistično izkaznico pravljičnega najlepšega mesta. Enačiti ali zamešati možnosti z alternativo pa je tudi rahlo smešno – alternativa je izbira med enim ali drugim, kot taka je zgolj iluzija svobode. Možnost  pa ni alternativa. Je neuhojena pot. Možnosti je lahko neskončno. Najdemo jih v prazninah, tišinah, zamujenem ritmu, fragmentih, mimikah. Naključnih srečanjih. Možnost je lahko napaka, glitch, guba v času in prostoru, lahko je en Rog in v njem vse tri, pet ali še več bodočih generacij aktivistov. In ne Janković ne katerikoli drug župan, ne svetnik ne bager takega mesta ne morejo zgraditi. To mesto ne more biti Acropolis in ne Necropolis. Je luknja v pločniku. Je mesto Obljuba.

To neopisljivo domačnost sem doživela pri naključnih srečanjih v Rogu. In to neponovljivo sproščenost je najti ravno v tem, ko na sončen dan spontano zakorakaš v Rog in greš iskat Gala ali kavo, ker je to včasih isto. In nič ni treba, da se zgodi. To je bila ta lepota Roga: da človeku nič ni bilo treba, lahko pa je vse.

Da je bil edini plac, kamor je lahko prišel migrant iz Juge ali iz kake druge tuge in na enem kupu dobil žive odnose, srečanja, žive ljudi, ki delujejo za skupni interes in s srcem, nikakor ne za lasten žep, kajti vsakič, ko je kdo to poskušal, se je vedno slabo končalo. Skratka, opciji, »ali si bogat ali pa reven«, ter pričakovani izbiri, da bomo vsi bogati (ali revni), so rogovci dodali novo možnost: da bi bilo življenje čim bolj brezplačno. Mimoidoči so tam lahko brezplačno počeli vse žive stvari. Ali pa nič. Lahko so se urili in postali tudi socialni delavci, aktivisti, glasbeniki, popravljavci koles. Ali pa nič od tega. So se pa naučili reševati konflikte in pridobili življenjsko znanje, recimo temu modrost. Bolje jim je bilo v Rogu, kot če bi to delili pri kakšnem vodenem krožku ali na delavnici ali tečaju. Zakaj? Ker gre za spontanost realne življenjske vsakdanjosti in ne za vrtiček  –  konjiček, obšolsko dejavnost ali »projekt« za CV. In ta mimoidoči migrant, tako kot tudi študent, brezposelni, dijak ali kdorkoli, ki bi si to zaželel, si je lahko izbral eno ali več možnosti za drugačno ali povsem novo življenje . V tej tovarni si je vsako možnost lahko izbral sam in jo brez težav svobodno opustil ali spremenil v kaj drugega. Predvsem pa je naletel na naključja, ki jih ni mogel predvideti, niti pričakovati, in ravno ta so pripeljala najširša obzorja v našo slovensko vas.

In kaj imamo zdaj?

Do zdaj je bilo veliko povedanega. Ure in ure gradiva so v arhivih. In veliko velikih in malih imen je povedalo marsikaj o Rogu. V glavnem je bil prostor nasprotovanja logiki, s katero opredeljujemo svoj že tako kratek čas na Zemlji skozi prizmo tekmovanj, nagrad, predmetov, ki si jih lastimo, aplavzov ali ničel na računih. To je ista logika, ki človeška življenja spreminja v številke in statistiko, znotraj katere pomenijo bolj malo. Slovenija ima sicer srečo, da je v njej življenje nekoliko več vredno kot drugje, kjer človeka umorijo za deset dolarjev, a surovejše okolje ko proizvajamo, laže se ta vrednost življenja spremeni. Število in načini umorov ter napadov zoper telo in dostojanstvo na starejše in vse mlajše ljudi kažejo, da se je to zmanjševanje vrednosti že začelo. Pri takšnem napredku je pričakovati, da bo življenje vse manj vredno, razen življenja tistih, ki so pri vrhu ali koritu, ali tistih, ki vestno plezajo v to smer. In žal premnogi marljivi, vestni in naivni delavci vsak dan dokazujejo bogu in svetu, da so vredni svojega življenja. A še najmanj smisla ima lastno vrednost življenja na tem planetu dokazovati na popolnoma napačne načine, pod napačnimi predpostavkami in popolnoma napačnim ljudem. In res, če vprašate številne ljudi, ki ne sodijo v kasto, ki z lahkoto služi denar z nagonskim množičnim butičnim turizmom, bodo rekli: občina bi morala vzdrževati AT Rog in ga pustiti odprtega za generacije ljudi, ki naj bi prihajale in odhajale. Umetniki bodo rekli: potrebujemo bela platna in prazne hangarje. Aktivisti bodo rekli: potrebujemo komunizem in refleksijo. Utrujeni bodo rekli: potrebujemo počitek. Starejši bodo povedali: potrebujemo druženje z mladimi generacijami, ne pa odrinjenost na rob in v pozabo. Mladi bodo rekli: ne potrebujemo starih, potrebujemo prostor, ki je prost, za brezplačno druženje, poskušanje, neuspeh in nove poskuse. A pustimo zdaj vse to. Pričakovati je, da se bo mestnim oblastem zgodilo isto, kot se je zgodilo tudi rogovcem. Prišel bo čas za neke nove ideje in ljudi. Vedno znova je tako: ljudje si zamišljamo nekaj »genialnega« ali mogočnega in se ukvarjamo s tem, a vendarle … še preden končamo, se okoliščine tako spremenijo, da rezultat dela nikakor ne bo tisto, kar smo želeli ustvariti. Najlepša mesta tako postanejo grda, fiktivna bitja, žalostne tavajoče pošasti, emblemi distopije. Morda si želijo »novega« centra Rog, a dobijo fino kurirano čistunstvo. Avtonomni Rog pa bo kot ideja obstal, čeprav bo tudi njegovo ime zelo kmalu, z novimi generacijami, pozabljeno. A v zgodovini se mu bo pripisalo nekaj čudovitega: v nasprotju z novimi in obnovljenimi stavbami, v katerih odmeva, se je v AT Rog izmenjalo kar nekaj »umazanih« generacij in vsaka se je borila zanj. Kdo pa se bo boril za sterilni prostor predragih tortic?

Za konec sledi preprosta avtoetnografija neštetih noči, popoldnevov, ranih zor in brezčasnih trenutkov, preživetih v kromiranih in azbestnih kotičkih stare tovarne. Takšna mesta in trenutki so še vedno zaznavni samo v fragmentih, so skoraj nevidni – in jaz z njimi.

… Neko (no)č sem videl neko takšno »mesto v mestu«. Tovarna sredi hipertovarne. Porušili sta jo vreča denarja in pohlep brez obljube. A pod z bagrom razrahljano plast zemlje je odteklo vse tisto, kar pomeni nekaj več: gejzir perspektiv, ki je prijateljstva nesel vse tja do Savca.

… Nekoč sem slišala za neko mesto, kjer so meščani ljudje z vsega sveta. Nihče ni govoril jezika drugega. In ti meščani so se o skupnem dogovarjali, kot se piše glasba. Nekega deževnega popoldneva sem to tudi našla: slišala sem dvajset violin, kako se uglašujejo. Začele so s škripanjem, potem so se nekaj časa spogledovale, poigravale so se druga z drugo, dokler niso z rahlimi premiki pristale pri skupnem tonu. Zjokala sem se. Prvič sem videla, kako se rojeva glasba, soglasje, sozvočje.

… Nekoč sem zaslutil mesto, ki je lebdelo v zraku. Ljudje so samo prihajali in odhajali. Lepo je bilo gledati, kako je v najbolj tranzitnem medmejnem prostoru vsem nam skupno to, da smo popotniki. Vse, kar lahko, je le to, da si zaželiš srečno pot.

… Nekoč sem sledila glagolici in prišla do mesta, ki je sijalo pod soncem, na betonu, s senco nekih vrb ali brez, pa še ena češnja je bila. Morda je bilo to najmanjše mesto na svetu. Mesto besed, dreves in drznih dvestotih prebivalcev.

Bila sem tudi v mestu, ki se je vseskozi premikalo. Nisi vedel, ali migrirajo ljudje znotraj njega ali mesto samo. Nisi vedel, koliko ljudi je zares tam. Nisi razumela, ali je mesto Veliko ali Majhno. Vsi so se srečevali in si podajali kruh za na pot. In nikoli nisi vedel, ali si odšel iz tega mesta ali prihajaš nazaj pod njegove oboke. Tako premično je bilo vse in jaz … bila sem tako negiben, da se nisem nehal pretakati.

Veliko smo izgubili, medtem ko smo živeli. Izgubili smo drage ljudi, pa tudi mesto, kot smo ga nekoč poznali. In vsakokratno mesto, ki bo nastalo na ruševinah ali v marmorju, bo z vsemi svojimi možnostmi še vedno vodilno ne le pri »razvoju«, hiperkapitalizmu, vojni – kakorkoli – temveč tudi pri uporu in ustvarjalnosti. Toda ona je malo luda, ne moreš je napovedati.

Kreativni center Poligon je decembra objavil aktualne izsledke raziskave o položaju delavcev v slovenski kulturno-ustvarjalni panogi. Pri PreLomu smo se osredotočili predvsem na delovne in življenjske razmere v Ljubljani, kjer večina iz panoge tudi dela – po zadnjem, petem merjenju, ki je potekalo od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025, kar 58 odstotkov.

Javni zavodi in institucije pogosto med zamudniki in neplačniki

Raziskava opozarja, da sta neplačevanje in zamujanje ustaljeni poslovni praksi v panogi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedem od desetih je plačilo vsaj enkrat prejelo z zamudo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja, v 15 odstotkih pa tudi javne institucije. V kar treh primerih od desetih so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država. Med njimi so bili pogosto tudi zavodi, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana.

Izkušnje, ki so jih v raziskavi anonimno opisali ljubljanski kulturni delavci in delavke, so večinoma slabe:

»MOL mi je dolgoval denar več kot 8 mesecev. Vsakič je bilo nekaj narobe z dokumentacijo.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Zavod za turizem Ljubljana – pogodbe podpišejo retroaktivno, izplačila pa lahko zamujajo tudi več kot 3 mesece.«
• »Ljubljanski zavodi imajo pogosto izgovor, da ’ni še podpisan proračun’, zato plačilo ni mogoče. Se pa delo opravi.«
• »Ljudje mislijo, da so občinske institucije zgled, pa so pogosto ravno nasprotje – zamujajo, ignorirajo pogodbe.«
• »Delo za občino pomeni ves čas na voljo, takojšen odziv, maksimalna fleksibilnost – plačilo pa čez pol leta.«
• »V Cukrarni se je na plačila čakalo več mesecev. Ne delam več tam.«
• »Nimam slabše izkušnje od tiste z MOL. Delal sem v festivalu, ki ga sofinancirajo, in plačilo ni prišlo nikoli – ker sem ‘zmanjkal v proračunu’.«

Neplačano in premalo plačano delo

Delavke in delavci imajo pogosto opraviti z različnimi oblikami neplačanega ali premalo plačanega dela. Seznam javnih institucij, ki ne plačujejo ali izrazito slabo plačujejo delavce, je dolg in izjemno raznolik ter kaže, da je delo za reference ustaljena kultura javnih institucij. Delavci so pripovedovali o negativnih izkušnjah z RTV Slovenija, Cankarjevim domom, SNG Dramo, Narodno galerijo, Moderno galerijo + MSUM, Mestno knjižnico Ljubljana, MGLC, zavodi MOL in številnimi drugimi. Delavci v kulturno-ustvarjalni panogi pogosto sodelujejo z javnimi zavodi kljub slabemu plačilu ali čeprav sploh niso plačani, to pa počnejo zaradi kombinacije strahu pred izključitvijo, upanja v prihodnje priložnosti, zaradi normalizacije izkoriščanja, osebne predanosti in pomanjkanja drugih možnosti.

»V Ljubljani je delo za občinske zavode pogosto neplačano ali tako slabo plačano, da ne pokrije niti stroškov prevoza.«

• »Za Mestno občino Ljubljana sem delala v kulturnem programu in za izvedbo sem prejela manj kot 100 evrov. Projekt je trajal 2 meseca.«
• »Kadar sodeluješ z MOL in nisi njihov redni izvajalec, je tvoj honorar najnižji. Če sploh pride.«
• »Imam izkušnjo, ko sem za galerijo v lasti občine pripravil razstavo. Oprema, prevoz, postavitev – vse lastno delo, plačilo 150 evrov.«
• »Kino Šiška – veliko prenizko plačilo za fotografe.«

Zamude pri razpisih

Čeprav delavci in delavke v kulturo-ustvarjalni panogi v nasprotju z razširjenim prepričanjem večinoma niso odvisni od državnih in občinskih proračunov (53,2 odstotka poslovnih subjektov leta 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev, številni od tistih, ki so jih prejeli, pa jih kombinirajo s prejemki za delo pri drugih naročnikih), se na razpise prijavljajo predvsem zato, ker so ti zanje pogosto edina možnost za financiranje projektov in ohranjanje ustvarjalne dejavnosti. Delavke in delavci so kot slabosti razpisov poudarili nezadostno višino sredstev, zamude pri objavah razpisov in rezultatov ter pri izplačilih sredstev. Kot sporne omenjajo razpise z zapleteno birokracijo pri prijavi in poročanju ter to, da razpisi ne pokrivajo vseh stroškov dela in materialnih stroškov. Zelo huda težava je tudi nepravično ocenjevanje in razdeljevanje sredstev. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjšanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi izidov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in pravičnejši presoji. 23,1 odstotka anketiranih je povedalo, da so bili z zadnjim občinskim ali državnim razpisom zelo zadovoljni ali zadovoljni. Delež zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih je 20,1 odstotka. Več kot polovica, 56,8 odstotka, ne izraža niti zadovoljstva niti nezadovoljstva.

Odzivi na občinske razpise na ravni MOL so različni:

»Pohvalim lahko sodelovanje z MOLom – korektno, uslužno, prijazno.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Financiranje s strani MOL in MK je ostalo isto – včasih celo manj.«
• »Zamuja se z vsemi koraki – najprej s podpisom pogodbe, potem z izplačilom prve polovice honorarja, na koncu druge. Rešujem tako, da gnjavim, težim. To absolutno ni moje delo in vsi ti klici in maili mi vzamejo ogromno energije, hkrati pa je žaljivo.«
• »Na občinskem razpisu niso upravičeni stroški našega dela. Zneski so majhni in se ne da preživeti …«

Delo v kulturi vedno bolj postaja privilegij

Raziskava ugotavlja, da samo 15,1 odstotka delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine, in nadaljuje, da »61,9 % delavk in delavcev iz zelo dobro preskrbljenih družin živi v lastniškem stanovanju ali hiši brez kredita. Tisti, ki izhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so lastniki nepremičnine brez kredita v 5,6 %.« Pri višini najemnin in cenah nepremičnih v Ljubljani ter povprečnih zaslužkih delavk in delavcev v kulturi (62 odstotkov jih zasluži manj kot 1500 evrov bruto), hitro postane jasno, da se ta razredna zaznamovanost panoge samo še stopnjuje. »Živim pri starših, ker v trenutni situaciji težko najdem stanovanje, saj bi porabila 70 % celotne plače za najemnino ter tekoče stroške,« priznava ena izmed delavk. Ker primanjkuje tudi dostopnih prostorov za ustvarjanje in bivanje, je učinek vedno bolj uniformna kultura višjih in srednjih slojev. »Nizki bivalni stroški so prvi pogoj za delo,« in te imajo zagotovljene večinoma tisti, ki so nepremičnino podedovali ali so jim jo kupili starši; le slaba petina anketirancev odplačuje posojilo, dve petini pa jih živi v najemu.

Glede na to, da mesto svojo podobo močno gradi tudi na kulturni produkciji in se rado ponaša, da je kulturno središče, bi ga položaj delavcev in delavk v kulturno-ustvarjalni panogi moral veliko bolj zanimati in skrbeti. Podatek, da jih kar tri četrtine razmišlja o odhodu iz panoge, je res skrb zbujajoč in našteti razlogi za takšno prekarizirano stanje so zgolj najbolj vnebovpijoči. Podatek, da kar 40 odstotkov njihovih gospodinjstev živi na pragu revščine ali pod njim, pa bi moral v vseh javnih institucijah – na čelu z ljubljanskimi, kjer dela večina delavcev v panogi – sprožiti vse alarme.

Svojevrsten paradoks Ljubljane je, da se z množenjem občinskih prostorov, kjer sta kultura in umetnost prezentirani, vedno bolj krči prostor, v katerem sploh lahko nastajata, hkrati pa je ta zmeraj bolj namenjen zgolj tistim iz srednjega in višjega sloja, ki si ustvarjanje v prestolnici še lahko privoščijo.

Sredstva, ki se razdeljujejo na razpisih, so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v velike gradbene projekte (ti rastejo tudi na območju nekdanjih avtonomnih con in veliko bolj dostopnih samoniklih kulturnih prizoriščih), pa še ta pogosto zamujajo ali pa celo ne vključujejo plačila za opravljeno delo. Novi betonski kolosi, tako imenovani hrami kulture, torej rasejo na izkoriščanju tistih, katerih – prepogosto neplačano ali premalo plačano – delo naj bi povzdigovali. Mesto si bo tako, če kmalu ne bo začelo vlagati v ljudi, namesto v beton, postavilo kulturno Potemkinovo vas z bleščečimi fasadami, a brez vsakršne tehtne vsebine – zgolj še eno potrošniško nišo, ki z dejanskim življenjem večine prebivalcev in prebivalk mesta kmalu ne bo imela več nič skupnega, bo pa »upravičila« sporne milijonske naložbe z dragim videzom svetovljanskosti.

Praznično razpoloženje se je v Ljubljani tudi letos, tako kot vsako leto, začelo na zadnji novembrski petek s prižigom lučk. Dan pred tem velikim spektaklom, v četrtek, 27. novembra, pa se Mestna občina Ljubljana ni posvetila le zaključnim podrobnostim pri okraševanju, ampak se je na povečan obisk mestnega jedra pripravljala tudi drugače – s »čiščenjem«. Iz podhoda Ajdovščina je pregnala brezdomce in odvisnike, ki so se tam skrivali pred mrazom. Nato ga je s strani Figovca zaprla, s strani Metalke pa dostop omejila, tako da je mogoč le od 7. ure do 19. Ob tem so mestne oblasti pozabile, da podhod ni zapuščen, temveč so tam ključavničarska delavnica in kar dva kulturna prostora nevladnih organizacij v javnem interesu: Cirkulacije 2 in Podhoda, ki je prostor produkcijske skupine Hupa Brajdič. S to samovoljno potezo je občina hkrati prizadela najranljivejše prebivalce mesta, otežila izvajanje kulturnega programa v javnem interesu in znova dokazala, da ima posluh le za potrošnjo in kapital.

Dan po »čistki«, v petek, 28. novembra, je bil v časopisu Delo objavljen prispevek Manje Pušnik, ki govori o sedanjem klavrnem stanju podhoda Ajdovščina in oglašuje njegovo bleščečo prihodnost. Prihodnje leto naj bi se po večkratnem prestavljanju začela gradnja tako imenovanega Minipleksa, ki predvideva pet dodatnih dvoran za ljubljanski mestni kino Kinodvor. V prispevku v oči bode manko kakršnekoli omembe bogate kulturne produkcije, ki se z mestnim dovoljenjem že več let razvija v degradiranih prostorih podhoda. To je še posebej presenetljivo, saj je le mesec prej za Prelom o podhodu Ajdovščina pisala že Barbara Kapelj, ki je kot svetlo točko drugače degradiranega podhoda poudarila ravno dobro prakso začasne rabe prostorov za produkcijo neodvisne kulture. Žal pa sta MOL in časnik Delo na ta primer dobre prakse pozabila.

V kolektivu Hupa Brajdič prepoznavajo, da se je število odvisnikov in brezdomnih ljudi v podhodu Ajdovščina res občutno povečalo in se je zato spremenil v neprijeten in celo nevaren javni prostor. A državo in mesto pozivajo, naj se težave lotita na pravi način in ne s pregonom. Opozarjajo tudi, da je bil z zaprtjem dela podhoda onemogočen dostop do ene izmed vitrin, ki je pomemben del njihovega razstavnega programa. Zaradi nenadne nedostopnosti podhoda, o kateri MOL ni obvestil niti uporabnikov prostorov, sta morali Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič nekatere prireditve odpovedati, nadaljnje delovanje pa prilagoditi novemu režimu, ki z njima ni bil usklajen. A kljub negotovosti prostora ostajata dejavna in odprta.

Tega pa, žal, ne moremo reči za prostor Osmo/za, ki prostore v stolpnici Avtotehna na Bavarskem dvoru po osmih letih delovanja zapušča s koncem letošnjega leta. Začasna raba prostora že v imenu opozarja, da je začasna, a sočasen pritisk na tri pomembne prostore kulturne produkcije v javnem interesu je neposreden kazalec trenutne mestne politike, ki se prilagaja potrebam kapitala in mesto po hitrem postopku gentrificira. Očitno pod to mestno oblastjo nad javnim interesom prevlada zasebni interes kapitala. Temu so seveda najbolj izpostavljeni najšibkejši – brezdomci in odvisniki, proti katerim se represija stopnjuje tudi na državni ravni, saj so poslanci v parlamentu nedavno potrdili predlog novega zakona, ki predvideva povečanje globe za spanje na javnih površinah.

V začetku septembra 2022 se je v zapuščeni stavbi nekdanje menze Cestnega podjetja Ljubljana (CPL) na Linhartovi 43 vzpostavila Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC. Odprtje naj­mlaj­šega ljubljanskega skvota je zagotovilo prostor za raznolike brezplačne in netržne aktivnosti, obenem pa je v javnosti sprožilo razpravo o urbanistični ureditvi širšega območja (OPPN 234: Soča J) in še ne­izpolnjeni vladni koalicijski obljubi o prenosu primernih stavbnih zemljišč s t. i. “slabe banke” (DUTB [1]) na republiški sklad oziroma na občinske javne stanovanjske sklade.

Trenutna izhodišča za razvoj območja, v katerem se nahaja PLAC, predvidevajo izgradnjo stanovanjske soseske z okrog 245 stanovanji (z oskrbovanimi vred), večje parkirne garaže in doma sta­rejših občanov za približno 150 oskrbovancev, kot tudi ureditev centralnih dejavnosti v pritličju (trgovina, banka, lekarna, gostinski lokal, pisarne, itd.). V luči lažne dileme “stanovanjska soseska ali PLAC” je cilj tokratnega prispevka serije “URBANA TRENJA” predstavitev alternativne vizije razvoja območja, kakršno so na urbanistični delavnici z uporabo raznih participativnih metod kartiranja družno upodobili nekateri redni uporabniki PLAC-a [2].

S pomočjo zaznavne analize so zasnovali lastno prostorsko percepcijo območja. Opredelili so njegove poglavitne infrastrukturne, družbene in ostale prednosti in priložnosti, ki bi jih bilo vredno izkoristiti tudi v prihodnje. Razpravljali so o načinih za ustrezno reševanje trenutnih pomanjkljivosti in preprečevanju groženj, ki pretijo skupnosti, stavbi in njeni okolici. Polemizirali so o vlogi PLAC-a v kontekstu razvoja načrtovane soseske in skladnosti trenutne vizije z njihovo, za konec pa so območje “načrtovali” tako, da bi karseda ustrezalo prepoznanim potrebam mikrolokalne, lokalne in širše mestne skupnosti.

Rezultat delavnice je serija risb in predlogov, ki smo jih združili in interpretirali v nastalo ilustracijo na desni. Na spletni strani prelom.je pa si lahko ilustracije ogledate še podrobneje in dostopate do delavniških izvirnikov. Želimo si, da bodo ilustracije vsem uporabnikom v navdih pri nadaljnjem udejanjanju PLAC-a kot družbenega stičišča širšega območja Savskega naselja. Mestnim oblastem, lastnikom zemljišč in bodočim investitorjem pa v opomin, da je za pripravo kakovostnih izhodišč za razvoj območja v prvi vrsti nujno vključiti tiste deležnike, ki prostor uporabljajo in osmišljajo v vsakdanjiku.

Prenos zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad je bila ena od naprednejših zavez v levosredinski koalicijski pogodbi. Prenos te zemlje na stanovanjski sklad je bil dovolj konstruktiven, da bi si ga lahko obetali celo od vlade, ki temelji na kompromisih. Prav tako pa bi prenos predstavljal pomembno politično orientacijsko točko za vse prihodnje napredne stanovanjske zahteve.

Toda celo kompromisi so na udaru, ko gre za razredne interese, v tem primeru za interese kapitala, natančneje menedžerjev v DUTB in SDH ter investitorjev, ki imajo najboljša zemljišča verjetno že ogledana. Vlada je sprejela uredbo, ki predvideva pripojitev premoženja DUTB Slovenskemu državnemu holdingu, ki pa tega premoženja ni zavezan uporabiti ali nameniti javnim storitvam. Ravno nasprotno, to premoženje je zavezano privatizirati. Ob takšnih kupčijah pa tako direktorji DUTB kot SDH pobirajo nagrade za dobro opravljeno privatizacijo. Seveda pa gre tudi za pomembno sporočilo rentnikom, da vlada ne misli resno, ko se zavezuje k stanovanjski politiki, ki bi morala nujno udariti po moči kapitala nad našimi mesti.

Jasno je, da napredne politike niso stvar zaupanja med antijanšistično vlado in civilno družbo, niti niso stvar zaupanja med levičarji v vladi in njihovimi partnerji. Prvi nerodno ugotavljajo, da je ministrstvo za delo zgolj peskovnik, iz katerega Golobovo financministrstvo ne dovoli izhodov. Kaj pa Levici sploh še preostane, če bo že po nekaj mesecih v vladi kapitulirala? Očitno koalicijska pogodba ni vredna niti papirja, na katerega je natisnjena: ali pa so vodilni predstavniki Levice že tako »konstruktivni«, da se zavzemajo za interese vlade namesto za program svoje stranke?

V zgodbi prenosa državnih zemljišč z DUTB na SDH pa se je zanimivo znašel tudi svež avtonomni prostor v Ljubljani, ki je ljubljansko mrtvilo po letu in pol od nasilnega zaprtja Roga osvežil z novim prostorom za politično in umetniško udejstvovanje. Ko je okoliška mladina v zadnjih dneh avgusta zavzela razpadajočo in zapuščeno bivšo menzo za Bežigradom, ki stoji na zemljišču v lasti DUTB, je bilo raznih pristojnih takoj polna usta manipulacij, da je to zemljišče namenjeno gradnji (celo oskrbovanih!) stanovanj. Mladež, ki je v nekaj dnevih iz razpadajočega objekta ustvarila Participativno ljubljansko avtonomno cono PLAC, torej to gradnjo zdaj ovira. Kar so seveda »pozabili« primakniti, novinarji pa vedno prikladno pozabijo vprašati, je, da gre verjetno za zasebno zgrajena stanovanja, ki bodo namenjena tistim, ki si bodo lahko privoščili luksuz življenja v Ljubljani po ceni 4000 eur/m2 ali več! Prav tako je kmalu postalo jasno, da je precej degradiran predel za Bežigradom širše atraktiven za kapital. V bližini bo npr. zgrajena prva zasebna bolnišnica v Ljubljani, ki jo bo gradila firma v lasti dveh zavarovalnic, ki sta delno v lasti države in se financirata iz tistih 35 € za dopolnilno zdravstveno, ki jim jih vsak mesec nakažemo.

Ne pozabimo, da je bila revolucija v stanovanjski politiki ena od glavnih obljub vseh treh koalicijskih strank – predvsem Golob in Mesec sta zagotavljala 10, 20 ali 25 tisoč stanovanj! Kot je na tiskovki Kje bomo pa jutri spali? 18. oktobra lepo povzela ena od govork: »Zavezo so dali v koalicijsko pogodbo, ker so vedeli, da je izvedljiva. Zato ne bomo sprejemali nobenih izgovorov o tem, da je SDH pravni naslednik premoženja DUTB in da ni pravnih aktov ali zakonov, ki bi omogočali prenos na Stanovanjski sklad RS – potem jih pa pripravite, zato ste v vladi! […] Na druge rešitve kot neodplačni prenos zemljišč na stanovanjski sklad ne pristajamo, saj vse drugo pomeni dokončen propad sistema javne stanovanjske preskrbe. Od predsednika vlade dr. Roberta Goloba zahtevamo, da javno ponovi zavezo neodplačnega prenosa vseh primernih stanovanjskih zemljišč na republiški stanovanjski sklad, od pristojnih ministrov pa, da čim prej uredijo ustrezne podlage in prenos.«

Glede na uspešen preboj ambicioznih stanovanjskih načrtov v popularne strankarske in nestrankarske kampanje ter glede na razširitev stanovanjske krize na vse večji del stanovalcev je jasno, da odločno ukrepanje za javno stanovanjsko gradnjo v tem trenutku je mogoče in je nujno. Javna stanovanjska politika je dobila mandat in ta zemljišča so že v javni lasti: dnevnopolitičnih ter tehničnih zadržkov torej ni! Na poti so zgolj kapitalski interesi, ki jih tako transparentno pooseblja minister za finance, ki je v nedavnem intervjuju celo razkril svoj zastavek: kot dobro prakso sistemov financiranja stanovanjske gradnje je navajal podjetji Vonovio in Buwog. Velelastnika sta v Nemčiji in Avstriji sinonima za roparsko rentništvo ter za učinkovito kanaliziranje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne bi nas smelo presenetiti, če se bo razkrilo, da si Vonovia – ali kak podoben velelastnik – ogleduje tudi zemljišča DUTB ter da si od te investicije kaj obeta tudi sam minister.

Njegovim fantazijam popolne privatizacije stanovanjske politike in rednega ropanja javnih sredstev se je treba upreti, ne kot volivci in volivke, temveč v naših mestih, na naših placih kot sosede, stanovalci. Ministrova fantazija je mora vsakega mesta in za vse poglablja stanovanjsko krizo. V najboljšem – najboljšem! – primeru jo reši le njemu: Po privatizaciji avstrijskega državnega podjetja Buwog je bil avstrijski finančni minister zaradi prejema podkupnine obsojen na osemletno zaporno kazen.

Odkar so člani Participativne ljubljanske avtonomne cone PLAC 3. 9. 2022 vstopili v zapuščeno menzo že vrsto let bankrotiranega Cestnega podjetja Ljubljana na Linhartovi 43, prestolnica ni več ista. Zadihal je svež in ustvarjalen veter, napolnjen z ambicijami in pogumom. Skupnost PLAC-a že skoraj tri mesece gradi drugačen in drzen svet: prostor, v katerem je dovoljeno sanjati, si zamišljati drugačno politično-socialno realnost. PLAC odgovarja na neoliberalno agendo z grajenjem skupnosti na podlagi osebnega dostojanstva posameznika.

»Naša življenja zunaj tega prostora so atomizirana, zato želimo ustvariti alternativne svetove, ki sledijo človeški volji in želji. Gradimo nekaj neobičajnega, drugačnega. Vse zunaj tega prostora ima norme in pravila, tukaj pa norm ni oziroma postavljamo nove norme, ki so veliko bolj svobodomiselne, veliko bolj odprte,« nam pojasni Andraž, ki je član skupnosti.

PLAC je zaznamovan z delovanjem avtonomije v prostoru in to ne v kateremkoli prostoru, ampak v zdaj zasedeni nepremičnini, s katero upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je že od samega obstoja leta 2013 deležna mnogih kritik.

DUTB je bil povezan s sumi korupcijskih škandalov, neupravičenimi izplačili, nenavadno visokimi plačami upravnega odbora, očitki o vprašljivem poslovanju, o »netransparentnosti delovanja in dobrega gospodarjenja s skupnim – javnim premoženjem«. DUTB je bil tudi že obravnavan v policijskih preiskavah ter pod lupo Komisije za preprečevanje korupcije in Računskega sodišča.

PLAC je tako tudi odgovor na skorumpirano privatizacijo javnega s strani kravatarskih menedžerjev in direktorjev sumljivega slovesa, ki so za lastne interese vrsto let zlorabljali svoj položaj ter družbi povzročali ogromno škode. Deluje drugače: transparentno, odprto in svobodno. Specifičnost delovanja je v avtonomiji prostora, osebni svobodi ter grajenju skupnosti. Takšna dinamika se ne more konstruirati v vsakem prostoru.

Pomembnost avtonomnega prostora

Zgodovina avtonomnih prostorov v Ljubljani je dolga, vendar takšnega, kot je PLAC, še ni bilo. Njegova specifičnost so postpandemični čas, v katerem je nastal, velikost in lokacija. Vsak avtonomni prostor je vpleten v lokalno skupnost, ki je drugačna, nosi svojo zgodovino in njen odziv je za sprejetost izjemnega pomena. Tako so tudi ljubljanski skvoti bili zaznamovani z nepredvidljivo dinamiko, zgodbami in usodami. To je čar avtonomnih prostorov.

»Plac ponuja prostor, kakršnega v Ljubljani ne moreš več najti. Tudi Metelkova ni več to, kar je bila sprva mišljena. Omogoča ti, da ti ni treba biti potrošnik, vključuješ se po potrebi. Opolnomoči te s sodelovanjem, odkriješ svoje potenciale, vključuješ se toliko, kot zmoreš, kot lahko. Lahko prideš in greš svobodno, ne da bi ti kdo izstavil račun za to. ROG je bil zadnji prostor, kjer je vladala avtonomija,« nam pojasni Žuža, ki je v PLAC-u že od vsega začetka.

PLAC-u se je uspelo ubraniti pred konzumirajočimi vzorci in komercializacijo. V njem na primer ne morete ničesar kupiti, šank ni delujoč. Če hoče obiskovalec spiti pivo, si ga mora prinesti sam. Skupnost je tako zgradila popolnoma drugačen model, ki deluje kot izoliran meh, ki zunanji svet vidi včasih kot grožnjo, drugič kot izziv. PLAC je primer dobre prakse, kjer se notranji mehanizmi in dinamika odvijajo drugače kot v zunanji potrošniški družbi.

»Takšen prostor je pomemben, ker mlad človek, kot sem na primer jaz, lahko ustvarja onkraj lovk kapitala. Če se hočem dobiti s prijateljem, nimam nobene možnosti, da bi se dobil nekje, kjer ni potrebno plačati. Lahko grem na primer v kakšne prostore nevladne organizacije, kjer te birokracija nenehno omejuje, ali pa kam na kavo, kjer moram seveda plačati, ker zdaj je zunaj pač mraz. V Ljubljani ne obstaja noben prostor, kjer bi se lahko vsaj normalno družil,« nam pojasni Gašper, ki je aktivno vpleten v umetniško ustvarjanje v PLAC-u.

_PLAC je odgovor na nesposobnost mesta Ljubljana, da bi mladim in drugačnim, starim in zavrnjenim, neopredeljenim in zlomljenim, posebnim in svobodnim zagotovila prostor, v katerem bodo lahko delovali, ustvarjali in obstajali skozi živahni proces grajenja skupnosti. _

»Ne sledimo brezglavo vzorcu, s katerim smo začeli, učimo se na napakah, se prilagajamo in po potrebi spreminjamo koncepte. Vse skupaj je še vedno živ proces, ki se spreminja. V skupnosti vidim rast in spremembe, kar mi je pomembno, saj tako napredujemo. Pomembno se mi zdi tudi, da se ne zanašamo na prakse, ki so bile vzpostavljene v preteklosti, ampak gradimo nove,« nam pojasni gimnazijka Ana, ki velik del svojega prostega časa preživi v PLAC-u.

Skupnost PLAC-a se gradi na območju, ki je za nepremičninske apetite zanimiva, za nadaljnji proces gentrifikacije v Ljubljani pa utegne biti v prihodnosti še strateškega pomena.

DUTB naenkrat pokazal zanimanje

Pogajanja z upravljalcem zemljišča, ki je posestvo dolga desetletja pustil propadati, so stekla takoj na začetku, v zadnjem tednu pa so spet razburila in razdelila javnost.

Slaba banka je skupnosti 11. novembra posredovala dopis z naslovom: »Predstavitev stališč in pričakovanj DUTB v zvezi z objektom na Linhartovi 43 v Ljubljani«.

Med drugim so zahtevali, »da skupščina PLAC imenuje svoje zastopnike – odgovorne osebe z imeni in priimki, ki bodo v imenu in za račun skupščine PLAC imeli pooblastila za pogovore s predstavniki DUTB in kabineta predsednika vlade.«

Napovedali so svoj obisk 17. novembra ter opozorili, da »DUTB ob tem vljudno opozarja, da v nasprotnem primeru pogoji za pogovore niso vzpostavljeni, posledično pa bo DUTB, z namenom zavarovanja legitimnih in zakonitih interesov ter ustavno varovanih pravic, primorana uporabiti dopustno pravna sredstva in ukrepe«.

V naslednjem odstavku je DUTB pripadnike PLAC-a obtožil, da so »prišli do neupravičene obogatitve na račun državljanov Slovenije. Na tej podlagi je DUTB potencialno oškodovana tudi za dodatne stroške za uporabnino objekta v znesku 4.906,00 EUR mesečno, poleg tega pa še za 1.174,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na mesec. Pri tem navedeni zneski ne upoštevajo višine obratovalnih stroškov (elektrika, voda).«

Skupnost PLAC-a je pred napovedanim prihodom DUTB strokovnjakov priredila javni zajtrk, na katerega so povabili medije in vse podpornike. Zbralo se je večje število ljudi, tudi politikov iz Levice ter Gibanja Svoboda. DUTB je, sklicujoč se na dogodek, prihod odpovedal.

Naj na tem mestu zapišemo, da je bila skupnost PLAC od vsega začetka v stiku s predstavniki DUTB. 21. septembra je bila na sestanku in se srečala z vršilcema dolžnosti izvršnega direktorja Žigo Feiferjem ter Mitjo Križajem.

V imenu DUTB sta pretežno govorila Feifer in Križaj, med drugim sta izjavila, da se »ne strinjajo z zasedbo«. Morda bi, če bi prišli prej in jih »prosili za uporabo, to pravno lahko uredili«. Lahko bi najemali ali vzpostavili »poslovne odnose«, v katerih bi »se upoštevale pravice obeh strank, tudi subvencionirane možnosti obstajajo«. Po njihovem mnenju »je objekt nevaren, nepremičnina pa v razvoju«. Ocenili so, da »nastaja finančna škoda, v milijonih izgubljamo zaradi skvoterjev«, ter dodali, da vidijo »trk dveh konceptov«. »Predstavljajte si, da babica deset let uporablja zemljišča in potem ga neki cirkusanti kar zasedejo. A bo babica s tem zadovoljna? Pa ne mislim zdaj, da ste vi cirkusanti«. Ter posvarili: »To ni zastonj južina.«

Strani sta se potem poslovili in odločili, da bosta rešitev iskali preko vladnih predstavnikov in pristojnih ministrstev.

Skupnost PLAC-a je sicer besede podpore s strani premierja Roberta Goloba že imela: na dogodku ob 100 dneh vlade 8. septembra je na vprašanje Marcela Štefančiča jr., ali bo država pustila živeti avtonomno cono PLAC, dejal: »Vem, da v tem trenutku država jo pusti živeti. Nisem zasledil nobenega resnega konflikta. Odzval sem se tudi na njihovo sporočilo. Dokler ne obstaja družbenokoristen namen, za kar se bo ta stavba namenila, je prav, da tam živi skupnost.« Z nasmehom na ustih je še dodal, da ima sam v resnici PLAC »raje kot DUTB«.

PLAC – socialni, umetniški in izobraževalni eksperiment

PLAC je skupnost izražanja, socialni laboratorij ter izobraževalni eksperiment, v katerem se odvija dolga paleta umetniških, izobraževalnih in športnih aktivnosti.

»Če ne bi bilo PLAC-a, bi bil zdaj doma sam. Zame je to prostor druženja, prostor izmenjevanja idej in pogledov. Prej sem bilo veliko v ROG-u, zdaj pa je to drugačna perspektiva, ker je veliko večji poudarek na mladih. Odvija se program, če ga ni, počnemo kaj drugega: prenavljamo, čistimo, obnavljamo prostor. Prostoru na tak način damo dušo in življenje,« pojasni Jero, ki pravi, da mu trenutno PLAC pomeni »vse v življenju«.

PLAC-u je v pičlih treh mesecih uspelo zgraditi multigeneracijski center, ki s svojim programom zapolnjuje pestro paleto interesov. Tu se odvijajo gledališke predstave za odrasle in otroke; koncerti različnih alternativnih glasbenih ustvarjalcev; projekcije filmov, dokumentarcev ter mednarodnih konferenc; pogovori, diskusije, okrogle mize; ustvarjalne delavnice; treningi borilnih veščin, plesa ter joge; impro gledališke delavnice ipd.

»PLAC mi omogoča udejstvovanje na kulturnem področju. Sodelujem pri gledaliških improvizacijah in v PLAC-u imamo po novem vaje, ker do sedaj nismo imeli prostora. PLAC je zame hkrati prostor, kjer se lahko izobražujem izven formalnega koncepta izobraževanja, kjer ni tako kot v šoli, kjer se včasih na pamet učimo neke mehanizme. Tu se dejansko učim, kako ti mehanizmi delujejo,« srednješolec Gašper opiše svoje delovanje. Skozi debate, ki prej niso bile prisotne na isti način, pravi, da v skupnosti PLAC-a poglablja svoja razmišljanja. »Definitivno sem se o seksizmu tudi prej spraševal, vendar se v PLAC-u rojevajo nove dimenzije,« še doda.

Izobraževalni in raziskovalni potencial PLAC-a so prepoznale tudi različne institucije: v skupnost večkrat pridejo organizirani obiski študentov. Do sedaj so PLAC obiskali študenti krajinske arhitekture iz nemškega Hannovra, študentje Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, študentje etnologije in socialne antropologije s Filozofske fakultete v Ljubljani, socialni pedagogi s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Študentje s Fakultete za socialno delo so že napovedali, da bodo v PLAC-u opravljali predavanja, raziskovalne naloge ter pisali magistrske. Prostor v izvenšolskem času redno obiskujejo dijaki gimnazije Poljane in bežigrajske gimnazije, profesorji različnih fakultet ter samostojni raziskovalci.

PLAC pomeni začetek nove dobe v Ljubljani. Gradi drzno vizijo o tem, da nam ni treba biti atomizirani uniformiranci, razgalja nam svobodno okolje in možnost ustvarjanja. PLAC je samonikla svobodna skupnost. PLAC je iluzija, ideja in potencial. Je prvi eksperiment mnogih in zadnji poskus nekaterih. PLAC je življenje samo.

Antiavtoritarna platforma vabi na cikel dogodkov, na katerih bo skupaj z Rominjami naslavljala vprašanja, ki jih je odprl tragični dogodek v Novem mestu. Infokafane bodo potekale prihajajoče tri petke (28.11., 5.12. in 12.12.) ob 19. uri v (A)Infoshopu v AKC Metelkova mesto.

Dogodki bodo vključevali debato, dokumentarne posnetke in tkanje vezi za upor proti strukturnemu rasizmu nad Rominjami in proti povečanju represije in ekonomske nepravičnosti nad vsemi nami.

Za boljše vzdušje bo na dogodkih na voljo tudi hrana, kava, energijske pijače in še kaj.

Več o dogodkih na: https://anarhistka.org/nismo-vse-rominje-za-v-zapor/

Za poglobitev teme preberite članek: https://prelom.je/to-je-edini-nacin-da-nas-slisijo/

Kot brezposelna socialna delavka, ki je zapustila nevladno organizacijo, ker se nisem strinjala in se ne strinjam, da se javni denar za izvajanje programov v romski skupnosti lahko namenja tudi za prenovo kopalnice predsednice društva, sem s culo na rami morala sprejeti javno službo. Moja glavna profesionalna misija je tako postala integracija prebivalk romske skupnosti na robu Ljubljane v naš sodobni družbeni sistem, nekje opisan tudi kot “neskončen prostor mrgolečih psihotičnih, narcisoidnih in izkoriščanih kastrirano-depolitiziranih posameznic”. Ta, za amorfno gmoto nedelujoč družbeni sistem – ki pa vendarle funkcionira, da podpira peščico multimiljarderk –, teoretičarke zadnja leta tlačijo v zrcalne termine “neoliberalizem” in “nekrokapitalizem”. V ta vladajoči sistem sem sama zelo dobro integrirana – v moj vsakodnevni ritual spada molitev, da se mi ne pokvari pralni stroj in dosledno unovčevanje kuponov za popust pri nakupu hrane, saj drugače ne bom imela za najemnino. Strateško se izogibam morebitnim nasilnim napadom mladostnikov, dobro integriranih v utečen patriarhat, in se ‘zdravim’ za posledicami osemnajstletnega življenja v poveličevani celici našega naroda.

Selitev iz geta

Prva stvar, ki so mi jo prebivalke tako imenovanega segregiranega romskega naselja povedale, je bila, da bi se rade čimprej preselile. “Kamorkoli, samo, da gremo stran.” Ok, logično, tudi jaz ne bi rada živela v baraki brez tekoče vode, elektrike in sanitarij, kamor vdirajo podgane. Tudi si ne predstavljam, da bi živela s približno 80 sorodniki v razdalji petdesetih metrov, ne da bi postala odvisna od persena ali od do zdaj meni neznanih vznikov sadizma. Mogoče me manj straši spanje s podganami kot misel, da bi polovico našega bloka zasedli moji sorodniki.

In ko Mira, mati štirih otrok, pokliče že osemindvajseti oglas za stanovanje na drugem koncu Slovenije in doživi zavrnitev, zavzdihne: “Boljše bi bilo, če bi se pisala Podgana. Ko povem svoj priimek, ni šans, da bi nam ljudje oddali stanovanje.”

Ok, menjava strategije, pokličemo Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, saj je družina na čakalni listi na prvem mestu za dodelitev nujne bivalne enote. Gospod nas prijazno pozdravi, da z veseljem namenijo bivalno enoto družini, a doda, da na spisku pri družini vidi opombo “naselje X”. To pomeni, da mora neka organizacija družini garantirati vsakodnevno podporo, sicer zaradi “slabih izkušenj” z “družino” najem nujne bivalne enote ni mogoč.

Ok, kaj zdaj? Nobena organizacija ne nudi takšne podpore romskim družinam … Tista nevladna organizacija, ki naj bi tovrstno podporo v Mestni občini Ljubljana izvajala, se rajši ukvarja s pridobivanjem podpisov za liste prisotnosti na evropskih projektih za dodatna sredstva in z zgoraj omenjeno prenovo kopalnice. Gospod pojasni, da so leta 2021 imeli “slabo izkušnjo” z Mirinimi sorodniki. In ker je z njimi v sorodu in ima celo enak stalni naslov, predpostavljajo, da tudi ona “ni sposobna samostojnega bivanja oziroma da narava bivanja v bivalni enoti zanjo ni primerna”.

“Saj razumem, da niso vsi Romi, mislim sorodniki, enaki, ampak žal zaradi internih pravilnikov nujne bivalne enote, na podlagi priimka in naslova, družini ne moremo oddati niti začasno.” Gospod nam zaželi srečo ter nas napoti nazaj na najemniški trg. Upam le, da bi čim manj podgan prišlo k njim v barako in da nobena ne bo ugriznila njihove dveletne hčerke.

Zgleda da bo treba iti na upravno enoto in spremeniti priimek v “Podgana”.

Na sestanku z Uradom za narodnosti, s predstavniki Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za delo, družino, enake možnosti in socialne zadeve prosimo za pomoč, da bi se vseh, okoli 20 družin lahko izselilo iz barak in konfliktnega naselja, ali da jim vsaj uredijo števce za vodo, elektriko, kanalizacijo, če že ni politične volje, da bi se lahko izselili iz barak, kot hočejo prebivalke. Funkcionarke povedo, da naselje ni evidentirano kot romsko naselje, saj avtohtonost romske skupnosti tam ni ugotovljena, torej občini za ureditev romskih naselij ne pripadajo dodatna sredstva, tako da imajo zvezane roke. Denar za ureditev infrastrukture bi morala občina zagotoviti iz sredstev za urejanje prostora, kot to počne za ostale, kar pa se jim ne splača.

Vsaj nek odziv s strani pristojnih institucij poskusimo izsiliti z opisovanjem barak, ki jih zalivajo poplave in napadajo podgane, v katerih spijo eno- in dve-letni otroci. Niti na to ne trznejo. Zdi se mi, da si mislijo, da so “romski otroci tega itak navajeni, in navajene so njihove mame in njihove babice in prababice, tako da ne ‘rabim delat drame’. Če želijo kanalizacijo in števce za elektriko, naj si to stanovalke, ki so obenem lastnice ozemlja, kar same uredijo. Naj pokažejo malo odgovornosti in samoiniciative, saj imajo roke in noge.“

Predstavnice ministrstva iz stranke Levica in lokalnega strokovnega sveta socialnovarstvenega zavoda si sicer ogledajo naselje in barake, v katerih živijo družine. S prebivalci pokadijo en čik in sklenejo, da so na Dolenjskem razmere dosti hujše. Sicer pa ministrstvo, prvič v 30 letih, res redno sestankuje na temo ‘romske problematike’ in pripravljajo sveženj novih zakonov. Funkcionarje najbolj zmoti nedelujoča greznica, ki se razliva v veliko lužo na dvorišča barak in v kateri čofotajo otroci in goske. A le toliko, da prosijo, da čik pokadimo nekaj metrov stran od greznice. Impetigo, predvsem otroška, bakterijska nalezljiva kožna bolezen, je vendarle ozdravljiva, torej ni razloga za nacionalni preplah, pač nekaj tednov otroci ne bodo šli v šolo, saj itak ne bo razlike. Ko se s funkcionarji dogovarjamo, da bi naredili posvet o ‘integrirancih’, ker se stvari “nikamor ne premaknejo”, se nihče ne strinja, da morajo biti ključni akterji posveta ‘inegriranci in integriranke’. Klasika, vse o Romih, brez Romov. Dialoga z Romi ni na spregled. Mi pa čestitajo, češ da sem zadnji sestanek, kamor sem povabila vse prebivalce, vodila zelo suvereno in spoštljivo, “da ni bilo nobenih izgredov”. Verjetno so na tistem sestanku naredili kak selfie, ki je že na prvi strani kakšne ‘diseminacije’ evropskega projekta za socialno izključene, ki s fotko poveličuje univerzalnost pravic v EU in navidezno politično vključenost ranljivih skupin.

Šola

Ok, gremo naprej z integracijo. Da se že od mladih nog integriramo, je potreben reden obisk vrtca in šole. Pri tem je ključna vzpostavitev navad, da bomo lahko služili na trgu dela, sicer izobraževanje nima smisla. Zjutraj je treba vstati, se umiti in najesti, da potem sedimo in se učimo na pamet. Naučimo se, da je nekdo v družbi naš nadrejeni, ki ga je treba ubogati, ko nas razvršča med pametne, neumne in problematične – te kategorije se potem delijo še glede na kulturni, socialni in bančni kapital družine. Včasih si šolski delavci in delavke poenostavijo sistem razvrščanja, saj so Rominje odpaden material za kapitalizem. “Lahko maš z njimi več problemov kot koristi.” Ponekod to rešujejo tako, da romske otroke vse skupaj zbašejo kar v eno skupino.

Ok, iz šole pridemo domov, da se odpočijemo od razvrščanja in pripravimo na nov dan dela. Otroci iz naselja morajo v času počitka še zakuriti ogenj, znositi vodo v lavor in poslušati, kako bodo sosedje s traktorji zgladili njihovo barako v prah. Vsaj nekaj dela opravijo, da si zaslužijo šolsko malico in kosilo. Tako pač je, kdor ne dela, naj ne je. Obiskovanje šole je za otroke iz naselja obvezno – v času ko imajo pouk. V času plavalnega tečaja pa na primer lahko ostanejo doma, saj se podplačane učiteljice ne morejo poleg vreščečih otrok na bazenu ukvarjati tudi s pritožbami staršev glede romskih sošolk, ki “da so umazane, njihove podančice pa bodo okužile celo Ljubljano”. Tudi na gledališke predstave in izlete romskim učenkam in učencem ni treba iti, saj “vemo, da s težavo pridete eno uro prej v šolo ali pa vam starši ne zmorejo pripraviti seznama stvari za izlet”. Učiteljice so zelo razumevajoče. Sprejele so dejstvo, da otroci iz naselja pač ne prihajajo prav redno v šolo. “Problem nastane takrat, ko pridejo v šolo vsi.“

V času jutranjega spremljanja do kombija, ki vozi v šolo, ene učenke jamrajo, da ne marajo voznika kombija – tako zares ne.

“Ma dej, itak me hočete nahecat, ker se vam ne da v šolo … ajde, ajde, gremo!”

Čez tri mesece me tovarišica iz lokalne šole obvesti, da so ji deklice zaupale, da jih je voznik kombija Mile več let spolno nadlegoval. Kazal jim je fotografije golih deklet in jim govoril, da jih bo oplodil. V spisih odkrijem že več let stare zapise, da deklice pripovedujejo, da nočejo v kombi zaradi Mileta. »Nihče jih ni poslušal.« Tovarišica iz šole zažene halo, nasilje prijavi policiji, voznika zamenjajo. Čez nekaj mesecev prosim policijo za poročilo o preiskavi – nobenega odziva.

Nato grem, prekurjena po pol leta dela v tej borbi za indoktrinacijo preko šolskega sistema, na dopust. Ko pridem z dopusta, Mile spet vozi kombi. Nov voznik je na bolniški, pa je dobrosrčni Mile vskočil in rešil prevoz romskih otrok v šolo.

Spet naredimo halo, spet oddamo prijavo na policijo. Čez pol leta – ponovi vajo. Na sestanku z lokalno policijsko postajo izpostavim tri primere, pri katerih niso delovali v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini, niso naredili zapisnika o prijavi nasilja in niso pomagali žrtvam. Ženskam na begu pred nasiljem pogostokrat nihče ne pomaga. Komentirajo le evidentiranje nasilja.

“Če želite, da ste obveščeni o vsem nasilju v družinah v romski skupnosti, je najboljše, da pridete kar ž’vet’ na policijo, pa dežurite na telefonu, al’ pa lahko vas zapremo v kiblo z stolistnim zvezkom pa boste lahko zapisali vse prijave, ki jih dobimo.”

Aha, ne delujejo po zakonu v primeru prijav iz romskega naselja, ker je prijav preveč, kar interpretirajo, da je večina prijav lažnih?!

Policija in sanje, kaj bomo, ko bomo veliki

Še smo na poti v šolo. Z 8-letno Pijo se pogovarjam, kaj bi rada postala, ko odraste. “Policistka, da bom priprla mamo, ker krade sosedove buče za kosilo, in me skrbi, da je ne bodo kmetje zaradi tega zažgali.” Uuu, super, šolska indoktrinacija za trg dela deluje. Naslednja generacija Romov in Rominj bo zapolnila zapore s svojimi starši. Super rešitev, ker kadra v zaporih tako kot tudi v domovih za starejše akutno primanjkuje, privatizacija in širitev ter nadgradnja zaporov pa je logičen naslednji korak vodstva države po tem, ko bodo policiji podelili še večja pooblastila. Vse, da se priklonijo civilnemu in medijskemu pritisku, da se zaustavi romski kriminal ter da se povišajo sredstva za orožje na 20 odstotkov proračuna. Princip dvojne rabe je kot nalašč, da se oprema, ki se razvija za etnično čiščenje v Palestini, lahko preizkusi tudi za etnično čiščenje na domačih tleh. Denar vendarle želimo zadržati doma, avtomobilska industrija peša, treba je vlagati v varnost in odpornost.

Nekaj dni po uboju v Novem Mestu pridem s kolesom v romsko naselje, ravno istočasno z dvema voziloma policistov in njihovim policijskim kombijem. Povejo, da so iz uprave in da so prišli po Janija. Hitro obvestimo Janija, ta se odmakne v gozd, dokler ne izve, za kaj gre. Policija pravi, da naj pokličemo Janija nazaj, drugače “bodo prišli s helikopterjem, zdaj ko imajo več pooblastil”. “Fak, helikopter, to mora biti neki resnega.” Janijeva žena pokliče odvetnika – zaenkrat mu še pripada brezplačna pravna pomoč –, da on pokliče na policijsko upravo in vpraša, za kaj gre. Res ne bi radi, da gre spet v zapor. Ko je bil tam prvič, je moral takoj po odpustu na urgenco, saj mu pred tem na Povšetovi zaradi gužve niso uspeli zagotoviti zdravstvene oskrbe za slinavko in sladkorno. Janijeva mama pravi, da se je komaj izvlekel. Zaradi bolezni je izgubila tri otroke, zato je vidno v obupu in besu, ko vidi robokope, da izgovarjajo Janijevo ime. Janijev odvetnik v dobri uri izve, da gre le za pričanje na sodišču. Janiju je bilo poslano vabilo na zaslišanje, ki pa ga ni prevzel na pošti. Ob štirih otrocih in nedavnem požaru v baraki, ima pomembnejše delo. Ne ve, da je zaradi tega v prekršku. Sodnica je odredila pripor, če ne pride na zaslišanje.

Teden dni po točki preloma na Dolenjskem, po vse večji normalizaciji prepričanja, da potrebujemo policijski nadzor in povečanje števila izrečenih kazni, prvošolarke in prvošolarji na šolskem kombiju na poti v šolo jočejo in si manejo rdeče oči od zaspanosti. Ines mi razloži, da celo noč niso spali. Včeraj zvečer je pridrvelo 10 policijskih kibl in 30 specialcev, opremljenih v robokope. Vdrli so v njihovo barako ravno, ko je umivala hčerko. Nič niso povedali, zakaj so prišli. “Menda so iskali enega našega.”

Specialci, zamaskirani, s puškami, kot da je vojno stanje. Lahko bi v miru prišli narediti preiskavo podnevi in nam povedali, zakaj so prišli. En mlad specialec je med racijo, ko je odpiral marico, zakričal: “Hajl Hitler.”

“Zakaj si se spomnu na Hitlerja? A ker je Hitler zaplinu Cigane? A bi rad, da bi imeli take zakone, kot jih je imel Hitler?“

“Uro in pol so prečesavali vsak delček našega dela naselja. Sosedi je specialec z lučko posvetil skozi okno, ko je oblačila hčerkico za spanje. Od strahu sta zakričali in nato slišali od zunaj: ‘Tiho bodi, kurba’. Še kure so čisto prestrašili, kaj šele otroke. A smo ljudje, al’ nismo? Predvčerajšnjem so me ustavili na cesti, kar tako, redna kontrola. ‘Mrš, da te ne vidm,’ so mi še rekli, preden so me spustili naprej. In pol me bodo na roditeljskem sestanku spraševali, zakaj so otroci v šoli znervirani.”

Halo, ginekologinja?

Strategija “zapori namesto doma za ostarele” je ena rešitev za romsko ‘problematiko’ starejše generacije. Druga je ta, da Romom in Rominjam v zdravstvenih domovih ne bi dvigovali telefonov. Itak nočejo k zdravniku in navajeni so umirati 20 let pred Slovenkami in Slovenci. Bomo mi, slovenski prebivalci vsaj profitirali pri dolgotrajni oskrbi in izdatkih za zdravstveno zavarovalnico, če smo že na minusu zaradi denarne pomoči, ki jo vleče “99 odstotkov romskega prebivalstva”. Navidezno vsem dostopna zdravstvena oskrba je za ljudi z najmanj družbene, ekonomske in politične moči v praksi omejena. Socialna nepravičnost je množični morilec. Lina pride k meni, da skupaj pokličeva njeno ginekologinjo, saj je večkrat poskušala, pa se ji ni nihče javil. Kličeva, nihče se ne javi. Brskam po netu. Piše, da je treba poklicati v času uradnih ur in da pokličejo nazaj v roku enega dneva. Ok. Poskušava s klici še približno dve uri, saj bi radi z ambulanto govorili danes, ker jo zelo boli. Ko uspeva dobiti medicinsko sestro, Lina pove, da ima že dva meseca zelen izcedek, kontracepcijski vložek se ji je morda zagnojil, ima tudi močne bolečine. Ambulantna sestra Linine osebne ginekologinje ji svetuje, naj gre na urgenco, saj da je ambulanta namenjena le za ginekološko preventivo. Še enkrat pobrskam po spletni strani ambulante. Piše, da v primeru bolečin v spodnjem delu trebuha, lahko dobiš termin v najhitrejšem možnem času, in da se to obravnava kot nujno. Pokličeva še enkrat, tokrat mi Lina pomoli telefon, naj govorim jaz, saj bo meni, javni uslužbenki in še Slovenki po vrhu, verjetno vendarle verjela. Povem, da Lino že dva meseca boli spodnji del trebuha in ima gnojni izcedek, zato prosi za pregled pri svoji ginekologinji.

“Naj gre na ginekološki oddelek urgence, ki dela 24/7, naša ginekološka ambulanta je za preventivo.”

Ok, ponižno se zahvaliva, Lina gre domov, noče, da greva v dežju na drugi konec Ljubljane na urgenco, saj ve, da bi na pregled čakali nekaj ur, doma pa ima pet otrok. Nikoli več ne obišče ginekologinje, tudi čez nekaj mesecev, ko doživi spontani splav. Ko odhaja, se spomnim, da sem pred enim mesecem zaradi bolečin poklicala ginekologinjo, ki me je še isti dan pregledala.

8-letni Mitja mi potoži, da ga ful srbi rit, saj ima polno krast. Ugibamo, da ima tako kot njegov stric, ki je trenutno v priporu na Povšetovi, morda garje. Kličem v najbližji zdravstveni dom in prosim za termin na pediatrični kliniki. Ponižno poslušam petminutni govor zaposlene o Romih: “Vse dobijo, imajo vse pravice, ampak nobenih obveznosti.“

Vem, da bom, če poskušam razložiti, da gre za dečka, ki živi v počitniški prikolici brez tekoče vode in sanitarij, a je pa tudi najbolj simpatičen otrok na svetu, tvegala, da ostaneva brez pregleda. Mitja, ko zjutraj ob 7h v prikolico prinesem nogometno žogo, ki sem mu jo obljubila, ker sva rešila pol Cicidoja, z vzmetnice na tleh zakliče, hvala, nato pa napol zaspi nazaj. Ponavadi pove, da ga itak tako srbi celo noč, da ne spi prav veliko, garij pa se doma ne znebijo, ker nimajo vode. Naloge delava kar na ulicah Ljubljane, ko čakava mamo, ki prostovoljno dela v lokalnem društvu, saj so ga zaradi “problematičnosti” izpisali iz prvega razreda osnovne šole. Kljub temu, da je to protizakonito in protiustavno, že več kot leto dni čaka, da bo lahko obiskoval prvi razred. Predstavnice zavoda za šolstvo predlagajo, da se mu predpiše kakšno “zdravilo”, da bo lažje sodeloval pri pouku. Hvala bogu, da ne vedo, da ima garje, sicer bi mu verjetno še za nekaj dodatnih let prepovedali vstop v šolo.

Skratka, integracija v slovensko šolstvo ali zdravstvo je enostavna kot pasulj.

Menda je ena od stvari, ki je nadvse pomembna pri integraciji Romov in Rominj – kar mi ob nedeljski goveji juhi svetuje tudi moj fotr –, kontracepcija. S sosedom na vasi sta že predebatirala in se strinjata z ukrepi vlade glede mladoletnih mamic, pa tudi o tem, katere dodatne ukrepe bi še uvedla.

Vlasta je s starši živela v šotoru. Niso mogli več živeti v sobici zraven vseh konfliktov, zato so se starši odločili, da so rajši v gozdu, kot da so del prerekanj, zmerjanj in groženj. Starši je niso vzpodbujali, da bi hodila v šolo, ker v tem niso videli smisla, zaposlitve ji s tem priimkom tako ali tako ne bo nihče ponudil. V šotoru pa tudi ravno ne moreš delati domačih nalog, ne da bi ti vlaga in plesen uničili zvezke. Plus, tudi če nimaš ravno petic v šoli, lahko začutiš, kako te nekateri učitelji ponižujejo in prezirajo tvojo družino in zato izgubiš vse veselje do obiskovanja šole. Vlasta si je zato pri štirinajstih na družabnem omrežju poiskala isto starega fanta Jasmina. Prosila me je za tabletke. Ker se mi je zdelo, da je ne starši, ne zavod, ne policija ne bodo ustavili, da sta z Jasminom par, sem ji obljubila, da ji poiščem ginekologinjo. Ko sem ji hotela reči, “ej, ne moreš bit’ pri 14 pri fantu, vrni se domov, se pravi v šotor”, sem se ugriznila v jezik. Vlasta si je sama uredila pobeg iz življenja v šotoru na minus petih stopinjah v Jasminovo družino, ki zanjo dobro skrbi. Na obiskih pri njih vidim, da jo imajo njegovi starši radi, sprejeli so jo za svojo, jaz pa jo hočem pošiljati nazaj v šotor? Vlastini družini ne morem ponuditi stanovanja. Vlasti pa ne morem zagotoviti bivanja v rejniški družini ali stanovanjski skupini, kar bi bila dolžna narediti glede na svoja pooblastila, ki mi jih je podelila država, da skrbim za varstvo koristi otrok, saj vse kaže, da starši ne zmorejo poskrbeti zanjo. A rejniških družin ni, sploh ne takih, ki bi vzeli k sebi romske otroke, za stanovanjske skupine pa so večletne čakalne vrste. Predvsem pa velja pravilo, da se romskih otrok ne odvzema, saj naj bi bila “drugačna” skrb za otroke del njihove kulture. V glavnem, iščem kontracepcijske tabletke. Kličem eno ginekologinjo. “Žal ne sprejemamo novih pacientov.” Kličem drugo. “Ja, sprejemamo, ampak žal, če imate manj kot 15 let, ste lahko samo samoplačnik.” Kličem tretjo, v Kočevje. “Ja, sprejemamo, lahko pridete, ampak zraven naj pride mama, termin bo čez en mesec.“

Hvala lepa, zelo nepraktično in prepozno. Vlasta pravi, da ni panike, bo pa mamica, če slučajno zanosi. Šele čez en mesec izvem, da lahko mladoletne deklice kadarkoli pridejo v Leonišče v UKC Ljubljana, kjer jim nemudoma nudijo kontracepcijsko svetovanje. Med klicanjem številnih ginekologinj, me ni nihče napotil tja, da bi se izognila birokratskemu labirintu. Sodelavka me vpraša, kako je kaj z Vlasto. Povem ji, da ima fanta. “Ja, tipično, vsem Rominjam pri trinajstih zavre kri, tudi če živijo v rejništvu, ne mor’š jih več ustavit’. To je v njih, ta romska kri, najboljš’, da bi vse dobile injekcije.“

Kraje in konflikti

Ok. Če se vrnemo nazaj k Pijini mami. “Ampak, jebela cesta, kradete buče in krompir, žlebove in verjetno še kaj večjega! Ni čudno, da sosedi s traktorji grozijo, da vas bodo vse po vrsti zažgali. Videla sem več prispevkov o pritoževanju, da kradete pridelke in hrano v trgovini. Kako pričakujete, da se boste razumeli s sokrajani?“

O tem pripovedujem kolegici iz bližnjega naselja, ki pri kmetih kupuje zelenjavo. Povedali so ji, da kmetje medijem poročajo o krajah Romov in Rominj, ne poročajo pa, kako jim je letos denimo “celo njivo krompirja izkopal in ukradel sosed, ki je njihova glavna konkurenca v zelenjadarstvu”. Kolegica mislim, da ne laže – je 100-odstotna Slovenka in profesorica na faksu.

Ko ponosna povem, da sem v Sparu ukradla kardamom za 7 evrov, me moji ‘integriranci’ okarajo, kaj da delam, budala, bom dobila kartoteko. V Tediju in Lidlu kradejo le redki posamezniki iz skupnosti, in še oni, ker so revni. Jaz imam vendarle plačo in sem ‘gadžo’. “Zakaj, budalo, kradem?!” Nato skupaj računamo, koliko damo za stroške. Moja plača je 1150 evrov neto, plus dodatek za malico in vozovnico, 800 evrov dam za stanovanje, ostalo za hrano, bencin, popravila avta, obroke plačila zobozdravstvenih storitev in tako dalje. Stanka dobi približno 600 evrov denarne socialne pomoči in 120 evrov otroškega dodatka. Kako ti ne uspe preživeti čez mesec, če nimaš najemnine, stroškov elektrike, komunale? “Nimam hladilnika – moram skoraj vsak dan v trgovino, ne morem kupiti velikih embalaž. Nimam elektrike, ampak imam agregat, ki pije vsaj 10 evrov bencina na dan. Nimam pralnega stroja, zato moram enkrat na teden v pralnico – za to gre 80 evrov minimalno. Pa prevoz, a misliš, da je zastonj, če me kdo pelje? Do prve avtobusne postaje pa je 5 kilometrov, kako naj tovorim 15 kil perila?“

Niko, oče 3 otrok, ostro obsoja kraje svojih sosedov. Pove, da se strinja tudi z ukrepi, da se zaseže premoženje neznanega izvora, tudi za manjše kraje, če se bo imela policija čas ukvarjati z njimi. Strinja se z mojo idejo, da zakon velja za vse, in da se potemtakem zaseže premoženje neznanega izvora tudi direktorjem in direktoricam podjetij in političarkam in politikom. “Če njih sekirajo za te male kraje, naj poračunajo tudi s tistimi, ki kradejo milijone.” Niko pove, da mu iz zlobe sosedi-sorodniki večkrat podtaknejo kakšno ukradeno kosilnico ali kaj podobnega, da bi policija to našla pri njemu in ga spet strpala v čuzo. Dela kot varnostnik v lokalnem Mercatorju, da tiste, ki bi želeli krasti, takoj odstrani.

“Kot otrok sem bil deležen veliko nasilja. Oče me je pred policaji mlatil, ker nisem hotel v šolo. Policija je očeta in brate pretepala kot za šalo. Pojma nisem imel zakaj škifi brata tepejo, ker se vozi z avtomobilom. Ker ni imel izpita, so ga tako premlatili, da ni bil sposoben služiti vojaškega roka in je še danes invalid. Da bi to komu prijavili, nam še na pamet ni padlo. Nismo niti sanjali, da bi iskali pravico, da bi nas pri tem kdo poslušal. Oče in bratje so se kar naprej tepli, zaradi kraj, alkohola, bede, nasilja s strani policajev, sosedov. Šole ob tej domači norišnici nisem dokončal. Delal sem napake, pristal v zaporu. Tudi tam sem jih marsikdaj pokasiru. Moti me nepravičnost. Strah me je lastne jeze. Vem, da imam tako močan udarec, da lahko z enim udarcem človeka ubijem. Rad bi delal, želim se odseliti in zaživeti normalno s svojimi hčerkicami. A kdo mi bo dal stanovanje v najem? Kdo me bo zaposlil s kartoteko?“

Niko je v času “sezone konfliktov”, kot pravijo prebivalci naselja vsakoletnemu obdobju, ko z vso resnostjo obračunavajo med sabo, večkrat zjutraj v joku prišel do mene. Ob tem sem pomislila na prepoznavanje reakcijskega nasilja med prebivalci revnih getov temnopoltih v ZDA kot obrambnega mehanizma in strategije preživetja, zaradi česar je njihov modus operandi nenehna preža in poskus obvarovanja lastnega telesa. Niko me je prosil, če se lahko kam preselijo. Rotil me je, naj pokličem policijo, da bo bolj prisotna v naselju, saj so mu sosedje grozili, da bodo zažgali njegove otroke. Kar naprej izzivajo in mečejo kamne. Policija pride, a reče, da ne morejo nič narediti. Ne vedo, komu naj verjamejo. Tudi nasprotna stran se pritožuje. “Najboljše, da se ‘sami zmenite’.”

Niko cele noči ne spi, cele noči ga napadajo in zmerjajo. Skrbi ga, da ne bo mogel ustaviti svoje jeze.

“Žal, Niko … nimam vas kam preseliti. Vaša partnerka lahko gre sama z otroki v varno hišo, pa še to v bistvu verjetno ne. Skoraj nobena varna hiša ne sprejema več Rominj, ker, sej veste: ne držijo se dnevnega reda, njihovi otroci pokakajo prostore, ker ne znajo uporabljati wc-jev, nekajkrat so tudi izdale skrivne lokacije svojim družinam … Žal, Niko … vem … nimate kam … samo ignorirajte sosede, saj bodo enkrat nehali z grožnjami, zmerjanjem, izzivanjem …“

Romsko prebivalstvo nimamo kam preseliti, zato ga bo treba integrirati v četrtno skupnost. Pojdimo torej na sladoled do najbližje trgovine, saj so počitnice in ne razumem, zakaj ves čas čepijo doma. “Zakaj se ne sprehodite do parka ali po ulicah?”

Pot do sladoleda

Tri punce, stare 8, 13 in 14, ter jaz se odpravimo na sprehod v park in v trgovino po sladoled.

Incident številka 1: dva gospoda, stara nekaj čez 50 let, doma pred delavnico šravfata svoj pošteno prislužen tovornjak, ko se mi šetamo mimo in deklice nekaj vreščijo, moška pa jih začneta nagovarjati in omenjati masažo. Starejši deklici, Dunja in Tina, odgovarjata nazaj. Gospoda sta dobro vedela, da gre za deklice iz romskega naselja in da je povsem sprejemljivo, da jih neprimerno spolno nagovarjata. Niti malo ju ni zmotilo, da bi spremljajoča 30-letnica (jaz) lahko kaj komplicirala.

Incident številka 2: 8-letna Sara začne, ko hodimo po cesti, gledati v eno od hiš. Zunaj, pred njo je stari ata, star dobrih 80 let, pošten penzionist, ki zaliva rože. Zasika, “Kaj buliš, piz** ti materna?” Sara potiho zajeclja, da so ji všeč rože, da so zelo, zelo lepe. Dunja in Tina se začneta razburjati, kaj jih po krivem obtožuje, stari prdec … Hitro jih pomirim in gremo naprej.

Incident številka 3: ko vstopimo v trgovino, slišim dve penzionistki, na videz stari dobrih 60 let, kako rečeta druga drugi: “Pazi, prim’ si torbico.” Dunja in Tina seveda začneta odgovarjati upokojenkama, da sploh niso nič rekle niti nič naredile, pa jih že obtožujeta.

Kupimo sladoled in se hitro poberemo domov. Zdaj štekam, zakaj ne hodijo radi na sprehod. Incidenti so bili presenečenje le zame, deklice so na take odzive bližnje okolice že popolnoma navajene.

Videti je, da je prav okolica romskega naselja tista, ki ne prenese prvega koraka k močno želeni integraciji.

Ok, potem je edina šansa integracija skozi zapore. Sicer ni poceni, pa spet na plečih davkoplačevalk in davkoplačevalcev … a to je edini način, da bo mir na sončni stran Alp. V zaporih bodo Rominje in Romi lahko uporabni za kapitalizem. Mogoče bi lahko od njih nekateri le imeli več koristi kot stroškov, če bi sledili ameriškemu vzoru, kjer zaporniki prisilno oziroma za nekaj centov na uro delajo za korporacije, kot so Ikea, McDonald’s, Coca-Cola, IBM.

Vesna me prosi, da obiščem njenega moža na Dobu. Dialog tam je sledeč:

»Dober dan, gospod Miha, kako gre?«

“Povejte mi, kako je hčerka? Ženo slišim vsak teden, a hčerko ne morem, preveč mi je težko, da bi jo slišal. A je možno, da napišem prošnjo direktorju Doba, da moram zaradi skrbi za hčerko domov, žena ‘ma sladkorno in epileptične napade…? Rad bi šel nazaj k družini.“

“Ja, žal, gospod Miha, smo vam povedali, da ni šans za pogojno. Obtoženi ste napada na uradno osebo, tukaj piše, da ste posedovali drogo, se vozili brez izpita za avto in potem še porinili policista, to ni kar tako,” interpretira kazensko zakonodajo socialna delavka zapora.

“A mi lahko poveste, kaj je z mojo prošnjo za delovno terapijo na vrtu? Zmešalo se mi bo, ker sem cel dan v sobi. Lepo vas prosim, če lahko delam.“

“Joj, Miha, glede na to, kar sem slišala, da bi šel tako rad ven, domov, nas skrbi, da ni varno, če ste zunaj, da vas ne bo zamikal pobeg. Žal bomo morali prošnjo za delo zunaj zavrniti.”

“Joj, gospa Katja, pa menda se vam gospod Miha ne smili? Sam si je kriv. Mora dobro premisliti, da ne bo več posegal v kriminal in bo šel končno delat, ko odsedi to kazen.”

*

Vidim, da sem le amaterka, tile zaposleni so povsem predani farsi, da ima prestajanje kazni nekakšen smisel. Ko v šoli, zdravstvenem domu in centru za socialno delo razmišljam na glas, da bom dala odpoved, vsi mislijo, da je tako zaradi “nevarnosti” Rominj in Romov.

Redki razumejo, da se mi meša od vse nepravičnosti, ki jo nihče ne prepoznava. Od rasizma, ki ga nihče ne sliši prihajati iz lastnih ust. Od obtoževanj ljudi, da so Romi revni in neizobraženi zaradi njihovih individualnih lastnosti in ne zaradi večgeneracijskih travm in večstoletnega strukturnega nasilja vsaj od časov Marije Terezije do danes.

In dost imam vsega skupaj tudi zaradi slabih delovnih pogojev. Ker cele noči ne spim od doživete groze, ko sem nemi opazovalec borbe za preživetje, neprestane borbe, da bi Rominje dokazale, da so običajni ljudje. Da bi dokazale, da niso “tisti tipični umazani, lažnivi, kradljivi, zadrogirani Romi … ampak so ene izmed tistih nekaj redkih ‘dobrih Romov’.”

A kaj se jaz pritožujem, da težko spim? Kako spijo vse Vlaste in Pije, ki skozi razbito okno prikolice med zvoki kapljic dežja, ki močijo šolsko torbo, poslušajo skrbi staršev o tem, ali se bodo krajani spet maščevali za kraje, in kako je staro mamo Danajo lokalni diler ‘navleku’ na heroin, pa da očeta ne bo iz zapora vsaj do januarja 2028. Kako spi Mitja z garjami, a se zjutraj zbudi takoj, ko zasliši škripanje mojega kolesa in mi reče, da si za Miklavža želi stanovanje, ker jih zebe?

Opre!

“Ma, daj, kaka nepravičnost, Katja, ne zagovarjaj jih in naj se ti ne smilijo. Neki odgovornosti pa morajo tud’ sami pokazati. Itak jim dajemo preveč udobja in pravic.“

Ok, prav ‘maš, ne bom vsega opravičevala.

“Tomaž, sori, ampak zakaj hudiča si na gobec tistega kmeta? Vzel bi krompir pa šel, no.”

“Lej, sej ga nisem hotu, nis’m hotu niti krompirja, ampak ne morem več poslušati, kako me nekdo zmerja z golaznijo, mojo mamo zmerja z narkomanko, mojega očeta z degenerirancem. Rajš’ grem sedet, kot da to poslušam še kar naprej.”

“Sori, Brane, ampak zakaj so unga župana tud’ na gobec? Saj, vem, bonbončki pa to, sam’ sej so vedli, da bo sranje. Kaj če bi se mu res kaj zgodilo?”

“Veš … Obsojam nasilje nad nič krivimi ljudmi, a včasih je sranje nujno. Včasih je treba kakega funkcionarja preprosto na gobec. To je edini način, ki smo ga vajeni, da nas slišijo.“

Opre Roma. Na noge ljudje. Morda je to točka preloma, da se ustavimo. Pri izvajanju prisilne integracije vseh odpadnih v skupnost, ki je sama močno ranjena in ki pravzaprav te integracije sploh ne prenese. Kaj če bi za začetek poslušali odpor neslišanih? Morda pa v njem najdemo nekaj, kar nas, iz vse manj udobnega spanca v novih mutacijah kapitalizma tudi za izginjajoči srednji razred, obudi h gradnji drugačne skupnosti.

**

Članek je v izvirniku objavljen na portalu Mešanec.

Participativna ljubljanska avtonomna cona PLAC (na Linhartovi cesti 43) vabi v petek, 28.11. ob 19. uri na predavanje in diskusijo s predstavniki zadruge za stanovanjske projekte Mietshäuser Syndikat iz Nemčije.

Preberite več o Mietshäuser Syndikat in razvoju Berlina v zadnjih desetletjih v prispevku Domna Žalca na tej povezavi.

Prostor, ki v Ljubljani pripada umetnosti, se na prvi pogled zdi zadosten, saj se občina vztrajno hvali z zglednim številom kulturnih institucij, ki zasedajo »častno« mesto v samem jedru prestolnice. Vse prevečkrat pa so ti prostori izpostavljeni vdorom narave, splošni dotrajanosti, predolgim diskusijam o (ne)smiselnosti njihovih prenov ali podrejenosti domačim in evropskim razpisom, ki že tako redke prostore umetnosti namenjajo umetnikom, ki ustrezajo zakrnelim razpisnim pogojem, tematskim sklopom razpisov, duhu trenutnega časa ali se celo skladajo s političnimi nazori odločevalcev. Tako se umetnost zapira v neprodušne kletke, v katerih naj bi na razpisu ustrezno ovrednoteni umetniki gnetli in žvečili svoje koncepte, katerih izplen pa je javnosti predstavljen redko ali sploh nikoli. Z zapiranjem umetnosti v nerazumljive teoretske koncepte, ki jih financirajo za to namenjeni razpisi in iz katerih se prav zaradi nejasnosti konceptov, ki se bodo izluščili (ali pa ne) šele v teku samega ustvarjanja, se rojevajo prostori umetnosti, ki so lahko neljubi, nepravični, celo izkoriščevalski (Fotopub) in ki v že tako zoper slovensko umetnost nastrojeno javnost zasajajo dvome in jezo do »priskledniških« umetnikov. Prostori umetnosti, tudi samostojni in neinstitucionalizirani, v Ljubljani sicer obstajajo, a so vse prevečkrat zadržani s strani mestne občine, ki prostore varuje za naslednji večji razpis, v katerem bo Ljubljana prepoznana kot umetnikom prijazno in rezidenčno mesto. In četudi je na slovensko umetnost še posebej v zadnjem času padla temna senca, je treba vsakič znova izpostavljati, da to nikakor ni odraz naše umetnosti. Nasprotno so ravno umetniki tisti, ki so vse prevečkrat pahnjeni na rob socialnega dna in ki jim za njihovo ustvarjanje, ki mu ploska tudi slovenska javnost, ne pripada niti majhen atelje. Prav zato je smotrno naslavljati vprašanje, kje v času svojega ustvarjanja domujejo tako imenovani ustvarjalci kulturno-umetniških vsebin – pravzaprav živi pisatelji, slikarji, performerji, glasbeniki idr. In odpreti razpravo o prostorih teh prevečkrat nevidnih »snovalcev slovenske kulture«, ki se jih še od cankarjanskih časov dalje drži sloves, da morajo svoje mesto pod soncem iskati ponižno, tiho in po možnosti popolnoma nekritično do tistih, ki grejejo odločevalske stolčke.

Razprave o pogrešanih prostorih ni mogoče začeti, ne da bi se obregnili ob nenehno preganjanje umetnikov, kulturnikov iz njihovih težko izpogajanih domovanj; spomnimo se izgubljenih prostorov na Tobačni ter prisilne deložacije Rogovcev. Pomembna raziskava z naslovom Analiza prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi,(1) ki jo je leta 2020 izvedlo društvo Asociacija, kaže na to, da so prostori nevladnega kulturno-umetniškega sektorja dotrajani, premajhni in vse pogosteje tudi začasni. Društvo Asociacija razlog za začasnost prostorov vidi predvsem v neurejenih sistemskih in pogodbenih dogovorih, razlog za nenadne deložacije pa v prebujenih apetiti in pritiskih s strani gospodarstvenikov, ki prej zapuščene tovarne ali druga poslopja začenjajo videti kot priložnosti za nove investicije. Raziskava na koncu ponudi še primere dobre prakse, ki so navadno rojeni iz konsenza, tudi med gospodarstvom in kulturo (Bunker in Elektro Ljubljana), med javnimi ustanovami in nevladniki (Slovensko mladinsko gledališče, zavod Maska in Nova pošta) ali med državo, ministrstvom in občinami (Švicarija, Vodnikova domačija, Španski borci), a gre tudi v teh primerih za že uveljavljene institucije in ne za svobodne umetnike, ki še niso dosegli dovoljšnjega števila kritiško ovrednotenih projektov. Tako se za umetnike, ki bi si želeli ustvarjati kje drugje kot v lastni dnevni sobi, tu in tam najde ustrezen razpis, ki pa zaradi majhnega števila tovrstnih prostorov predvideva stroge razpisne pogoje. Eden takšnih je Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturno dejavnost,(2) ki ga bo tudi letos objavila Mestna občina Ljubljana. Še pred objavo razpisa občina navadno objavi razpis za ugotavljanje javnega interesa pri tovrstnih oddajah prostorov (letošnji razpis se je zaključil aprila 2022, prednostna lista za sklop 2 pa je bila objavljena avgusta 2022),(3) na katerega se morajo prijaviti tako tisti, ki prostor že imajo, a se jim bo iztekla pogodba (sklop 1), kot tudi tisti, ki bi želeli kandidirati za razpisane prostore (sklop 2). Po kakopak ugotovljenem interesu, ki ga glede na razpisane kriterije ugotovi komisija (letošnja predsednica komisije je bila Saša Ogrizek), občina javno objavi prednostno listo za ateljeje in za prostore (samo za sklop 2), k podpisu pogodbe pa umetnike povabi šele, ko se kakšen od prostorov tudi zares sprosti. Že hiter prelet razpisnih pogojev nam daje vedeti, da umetniški ateljeji niso namenjeni mladim, neuveljavljenim umetnikom, ki so se tudi po več let kalili na kateri od umetniških akademij in si zdaj želijo samostojnega ustvarjanja, še manj pa takim, ki ustrezne izobrazbe sploh nimajo, imajo pa delovno vnemo, talent in voljo. Prvi pogoj za pridobitev umetniškega ateljeja je namreč formalna izobrazba na področju likovne/vizualne umetnosti (zahtevana fotokopija diplome) ali status samozaposlenega v kulturi s poklicem slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik ali intermedijski umetnik (zahtevano dokazilo o vpisu v razvid). Prijavitelji logično ne smejo biti lastniki prostorov, v katerih bi lahko opravljali svojo dejavnost, zbrati pa morajo najmanj devetdeset točk po veljavnem kriteriju (nagrade, razstave, sodelovanja, rezidence, mednarodne štipendije, dela v javnih zbirkah ter pomen prijaviteljevega dela za kulturno ponudbo MOL). Umetniški atelje se nato ustrezno ovrednotenemu prosilcu odda za obdobje petih let, s tem da je prosilec dolžan plačevati obratovalne in druge stroške. Podobno sledi za nevladne organizacije ali posameznike s področja kulture, ki navadno kandidirajo za manjše prostore, pisarne ali druge produkcijske prostore. Kriteriji vključujejo ugotavljanje pomembnosti nevladne organizacije ali posameznika za ljubljanski kulturni prostor, pregled referenc prijavitelja za obdobje zadnjih treh let, veljaven status prijavitelja ter tudi sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali Pogodbo o sofinanciranju kulturnega projekta, ki jo je prijavitelj že imel ali pa jo še vedno ima. To nekako pomeni, da so do kandidature na razpisih tako za oddajo ateljejev kot za oddajo prostorov za nevladne organizacije ali posameznike upravičeni predvsem že uveljavljeni umetniki in že aktivne nevladne organizacije, ki pa so se na poti do uveljavitve očitno bili primorani znajti drugače. V Mestni občini Maribor denimo objavljajo podoben razpis, (4) s tem da je njihov razpis razdeljen na oddajo umetniških ateljejev za umetnike in oddajo umetniških ateljejev za mlade umetnike. Hvale vreden je tudi njihov nekoliko razširjen nabor upravičenih poklicev, ki jih morajo umetniki dokazati z dokazilom iz razvida samozaposlenih. Med drugimi lahko za mariborske ateljeje zaprosijo tudi montažerji, videasti, oblikovalci, scenografi in kostumografi. Res je, da ljubljanski razpis predvideva prostore tudi za nedefinirane ustvarjalce v kulturi, ki imajo pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali projekta (kar pomeni, da je predpogoj za prijavo tudi predhodna uspešnost na razpisu za financiranje programa oz. projekta), a bi bilo kljub temu smotrno posebej razčleniti tako točke razpisa kakor tudi prostore, ki bi bili primerni za specifične poklice v kulturi (scenograf in kostumograf sta dobra primera, saj oba navadno potrebujeta večje funduse, ki pa jih tovrstni razpisi ne predvidevajo).

Poleg omenjenega razpisa za umetniške ateljeje in druge prostore, ki so, kot smo videli, pravzaprav namenjeni že uveljavljenim umetnikom ali nevladnim organizacijam (s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bilo teh prostorov več ali če bi obstajal enak razpis tudi za mlade umetnike in tudi za specifične poklice v kulturi), je bil letos maja objavljen razpis še za oddajo umetniških ateljejev v MGLC Švicarija,(5) ki pa je skoraj na las podoben zgoraj omenjenemu razpisu. Prosilci morajo prav tako izkazati svojo popolno primernost, torej formalno izobrazbo ali status samozaposlenega v kulturi (spekter je sicer nekoliko bolj razširjen – slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik, avtor stripov, videast, intermedijski umetnik), atelje pa je naposled oddan za obdobje petih let. Za oddajo je bilo v času razpisa v ogromnih, sterilnih prostorih Švicerije na voljo le devet (!) umetniških ateljejev in dva kiparska ateljeja, ki pa so vsi povrh zopet namenjeni že uveljavljenim umetnikom. Leta 2019 je bil podoben razpis v Švicariji že objavljen, s tem da so takrat naslavljali le mlade umetnike, ki so jim bili prostori oddani za obdobje dveh let. Čeprav je tudi za takratne ateljeje za mlade umetnike, stare do 35 let, bilo treba izkazati ustrezne reference, je tak razpis rahlo svetlejša točka razpisov za mlade, a nič kaj bolj svetla za še neuveljavljene umetnike. Pri tako milo rečeno okrnjenih številkah ateljejev, ki so na voljo, se zdijo razpisni pogoji morda kot metoda logični, a kaj, ko se v praksi neredko zatakne že pri dokazovanju pogoja o statusu samozaposlenega v kulturi, za katerega je treba zaprositi birokratski aparat, čakati nekaj časa in dodatno zaprošati za oprostitev prispevkov, do česar pa so spet upravičeni le umetniki in kulturniki, ki s svojimi projekti izkazujejo večjo mero kakovosti – pri čemer pa tudi oni včasih potegnejo ta kratko. Če do plačila prispevkov mlad umetnik ali kulturnik ni upravičen, ker ne izkazuje zahtevanih pogojev, pomeni, da bo z dnem vpisa v razvid začel s plačevanjem prispevkov, ki lahko ob nerednih prihodkih, projektno-prekarnemu delu in nasploh »fleksibilni« naravi dela za posameznika predstavljajo veliko breme. Izplen vseh teh pogojev pa so torej umetniki, ki tudi po več let delajo brezplačno ali krepko pod svojo ceno, s čimer sledijo uveljavljeni mantri, da je vendarle največje plačilo umetniku pridobljena, četudi skromna referenca.

Seveda se problem pomanjkanja prostorov in zakrnelih razpisnih pogojev razteza tudi na ostala področja umetnosti. Kje ustvarjajo literati, književniki, glasbeniki in gledališčniki, ki delajo na svobodi? Kam se lahko zatečejo, če ne morejo vaditi doma, kje lahko najdejo stimulativno okolje, v katerem bi se zbirali pisci in pisatelji, ki bi med sabo lahko diskutirali o ustvarjalnih zagatah? Tudi takšnih prostorov in umetniških stičišč je v Ljubljani premalo, saj se vse prevečkrat prostor ustvarjanja tovrstnih umetnikov enači z njihovim domom. Zanimivo prakso je bilo zaslediti leta 2018, ko je zavod Divja misel v Vodnikovi domačiji sicer vzpostavil Sobo za pisanje (6) – tako rekoč tudi edino svetlo točko prostorov za pisatelje. Soba za pisanje ne predvideva posebnih pogojev, je pa navadno razpoložljiva v dopoldanskem času oziroma po dogovoru. Seveda se tu in tam na področju pisanja pojavi še kakšna rezidenca, kot je bila denimo tista iz leta 2016, ki jo je objavilo Društvo slovenskih pisateljev (Pisateljski atelje Danete Zajca),(7) a so tudi tovrstne pisateljske rezidence žal redki statistični osamelci.

In če se za konec dotaknemo še področij uprizoritvene umetnosti, glasbe ali celo filma, pridemo do zaključka, da za tovrstne poklice subvencionirani, poceni ali na uporabo dodeljeni prostori skorajda ne obstajajo. Svobodni uprizoritveni umetniki se zaradi tega lahko zatečejo k različnim kulturnim društvom, ljubiteljski gledališčniki pa k članstvu v Šentjakobskem gledališču ali Glejevem in Momentovem ŠtudentTeatru, s čimer pa še vedno ni izpolnjen pogoj za razvoj neodvisne gledališke scene, ki ne bi bila del nikakršnega programa in bi jo lahko soustvarjali prav vsi. Zbirnih točk za take ustvarjalce žal ni veliko, čeprav bi bilo tovrstno stičišče različnih umetnikov, ki bi lahko ustvarjali, se medsebojno nadgrajevali in ustvarjeno predstavili širši javnosti, nujno za razvejano kulturo, ki konec koncev pritiče prestolnici. In medtem ko se Mestna občina Ljubljana trka po prsih z obljubami o prostorih kulture in umetnosti, so rezultati teh obljub eno samo razočaranje. Prostori kulture in umetnosti so prevečkrat elitni, sterilni, odtrgani iz mesta in premaknjeni nekam na obrobje. Stičišča so nam obljubljali že davno – najprej s Cankarjevim domom, ki v dopoldanskih urah večkrat odmeva od osamljenosti, in kasneje še s Cukrarno, s katero se podobno dogaja že zdaj. Na obzorju je že moč slutiti, da ne bo nič drugače niti z novim Centrom Rog, kjer bodo o beraških umetnikih in kulturnikih, ki si (ali pa ne) zaslužijo streho nad glavo, pisarniški stol ali čopič, zopet odločale birokratske zagonetke.

(1) http://www.asociacija.si/si/wp-content/uploads/2020/02/Analiza-prostorov-poklicnih-nevladnih-organizacij-v-kulturi-FIN.pdf

(2) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost/

(3) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost-objava-prednostnih-list/

(4) https://maribor.si/javni_razpisi/javni-razpis-za-oddajo-umetniskih-ateljejev-in-ateljejev-za-mlade-umetnike-v-brezplacno-uporabo-za-umetniske-dejavnosti-jr-kul-ap22/

(5) http://www.mglc-lj.si/files/data/s%CC%8Cvicarija_razpis_2022_import.pdf

(6) https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/soba-za-pisanje-v-vodnikovi-domaciji-postala-priljubljen-prostor-za-ustvarjanje-in-delo/

(7) https://drustvo-dsp.si/razpis-umetniska-rezidenca-v-ljubljani-slovenija-2017/

V Galeriji Kresija se nocoj odpira razstava Društva arhitektov ljubljana Pozor! Vroča točka!, ki bo na ogled do 13. novembra. Razstava, ki je del serije Vizije so, je posebna, saj se osredotoča na pojav vročinskih otokov v mestih – zlasti v Ljubljani – ter na raziskovanje vplivov podnebnih sprememb na urbano okolje. »Vročina« ni zgolj vremenski pojav, temveč kompleksen urbanistični izziv, ki neposredno vpliva na zdravje prebivalcev, kakovost bivanja in tudi na gospodarske razmere v mestih. Razstava je zasnovana diskurzivno, s poudarkom na pogovorih in akcijah, kar pomeni pomemben odmik od tradicionalnih, statičnih predstavitev.

Glavni cilj razstave ni le izpostaviti problematiko vročinskih otokov, temveč tudi ustvariti zbirko znanja, ki bo služila kot temelj za nadaljnje raziskave in konkretne akcije. V Ljubljani – in za Ljubljano – je zbranih že veliko informacij in izkušenj, ki so jih oblikovale različne institucije, izobraževalne ustanove, združenja, skupine in posamezniki (npr. Ministrstvo za naravne vire in prostor, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Mestna občina Ljubljana, Inštitut za politike prostora, ZRC SAZU, Prostorož, člani Mreže za prostor in drugi), ki opozarjajo na problem in se aktivno ukvarjajo z vprašanjem segrevanja mesta. Poudarek razstave ni zgolj na arhitekturnih rešitvah, temveč na celostnem pristopu, ki povezuje različna področja – od urbanizma, ekonomije in sociologije do medicine.

Projekt se je začel v začetku oktobra, mesecu prostora, z namestitvijo opozorilnih znakov POZOR! VROČA TOČKA! na javnih površinah v mestu. Lokacije so izbrali v središču mesta, kjer je veliko peš in kolesarskega prometa, površine pa se zaradi urbanih ureditev in pomanjkanja sence močno pregrevajo. Čeprav se zaradi ugodnih vplivov širše okolice – bližine reke, gozda, parka – ne nahajajo v območjih najizrazitejših toplotnih otokov, so v vročih poletnih dneh očitno vroče točke, kjer se vročini ni mogoče izogniti. Projekt opozarja na naraščajoče tveganje pregrevanja mest ob podnebnih spremembah in hkrati spodbuja prebivalce, da s pravilnim ravnanjem – kot je npr. zasaditev drevesa – prispevajo k prijetnejšemu in hladnejšemu bivalnemu okolju.

Jedro razstave predstavlja arhiv, ki zbira raziskave, podatke in izkušnje o segrevanju mest. Arhiv se bo v času trajanja razstave sproti dopolnjeval, da lahko k skupnemu znanju prispeva vsak – od strokovnjaka do prebivalca, ki svoje mesto občuti iz prve roke. Tako nastaja skupen vir informacij, ki povezuje različna znanja in odpira prostor za prihodnje raziskave ter konkretne rešitve.

Ob razstavi bodo potekali pogovori, namenjeni iskanju rešitev za hlajenje mesta. V ospredju so štiri teme: zelene površine in vloga dreves pri izboljšanju kakovosti bivanja, voda kot naravni regulator mikroklime, trajnostni materiali in gradnja ter infrastrukturne rešitve, vse pospremljene s primeri dobrih praks. Pogovori ne ponujajo enoznačnih odgovorov, ampak vabijo k odprti debati in soustvarjanju rešitev skupaj s strokovnjaki in prebivalci.

S projektom sajenja dreves razstava prehaja v akcijo: začeli bodo s skupnim, simbolnim sajenjem na javni mestni površini in v sodelovanju z MOL uresničili pobudo meščanov mestu za zasaditev dodatnega drevesa v Severnem parku v Ljubljani. Hkrati obiskovalce vabijo, da se pri akciji sajenja dreves aktivno pridružijo. V Galeriji Kresija bodo lahko “posvojili” sadiko, jo posadili, saditev pa dokumentirali in svoj prispevek vpisali v skupni zemljevid novih zelenih površin. Drevesa niso le simbolični, temveč konkretni posegi, ki postopno spreminjajo mikroklimo in dokazujejo, da lahko k hlajenju mesta prispeva vsak.

Na spletu bo vzpostavljen interaktivni zemljevid Ljubljane s karto toplotnih otokov, vročih točk in novih dreves, ki združuje uradne meritve, prostorske informacije in prispevke prebivalcev. Zemljevid bo omogočal vpogled v to, kje so težave največje, kje so nujno potrebni ukrepi in kje so se že začele spremembe. S tem postaja dolgoročno orodje za ozaveščanje, načrtovanje in spodbujanje sodelovanja.

Urbani toplotni otoki so le eden izmed izzivov podnebnih sprememb, a prav zaradi neposrednega vpliva na naše vsakdanje življenje zahtevajo posebno pozornost. Zato jih postavljajo v središče razstave kot izhodišče za razpravo, skupno akcijo ter povezovanje različnih znanj in ljudi.

***

SKUPNA AKCIJA SAJENJA DREVES:

petek, 24.10.2025 ob 17. uri na severnem robu Severnega parka v Ljubljani
zbirno mesto: pred Galerijo Kresija ob 16. uri

DEBATNI VEČERI “POZOR! VROČA TOČKA!” V GALERIJI KRESIJA
torek, 28.10.2025 ob 17:00 – Zeleno načrtovanje mest
četrtek 30.10. 2025 ob 17:00 – Modra infrastruktura
torek 4.11. 2025 ob 17:00 – Trajnostni materiali in gradnja
četrtek 6.11.2025 ob 17:00 – Infrastrukturne rešitve

***

Za vse dodatne informacije in pojasnila lahko kontaktirate DAL na: drustvo.arhitektov.lj@siol.net

Avtorji razstave: Apolonija Šuštaršič, Kaja Lipnik Vehovar, Jure Henigsman, Blaž Budja

Projekt bo v celoti dostopen na spletni strani www.vizijeso.com

Petega aprila 1986 je imela skupina Laibach koncert v zadružnem domu na Humu v Goriških brdih. London, Dunaj, Budimpešto, Beograd, lokacije svojih prejšnjih in prihodnjih koncertov, je avantgardna in za režim odklonska skupina zamenjala za dvorano med vinogradi in redko poseljenimi vasmi. Humski zadružni dom je bil širše znan kot prostor najboljših petkovih zabav, diskov, ki so do danes ostali v zavesti lokalne skupnosti. Grafit „vsak patk disko“ ob bližnji cesti je pričal o vplivu te lokacije v skupnosti.

Pred kratkim je občina škarpo obnovila, nekdo pa je kmalu zatem obnovil tudi grafit. Skoraj štirideset let po legendarnem obdobju zadružnega doma na Humu in Laibachovega koncerta njegova vloga v družbi ni pozabljena.

Morda je bil zadružni dom na Humu izjemen po tem, da mu je uspelo z Laibachovim koncertom združiti odročno, lokalno in centralno, mednarodno, a je hkrati enak vsem drugim zadružnim domovom, ki so bili jedro kulture, druženja in zabave v bolj ali manj odročnih krajih po Sloveniji. Več kot 330 zadružnih domov, zgrajenih po vsej republiki, je vzpostavilo javno infrastrukturo, ki je živa še danes.

Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Eden od namenov gradnje zadružnih domov je bil omogočiti vzpostavitev družbenega in kulturnega jedra skupnosti, ki so bile oddaljene od urbanih središč. Projekt gradnje se je začel leta 1947 z zveznim dekretom, ki je predvideval gradnjo več kot 500 domov po Sloveniji. Mreža zadružnih domov ni bila zasnovana le kot temeljni kamen agrarne reforme, s katero naj bi okrepili prehransko oskrbo porušene Jugoslavije, ampak tudi kot podporna infrastruktura, ki naj bi izboljšala kakovost življenja v odročnih delih države. Z zadružnimi domovi so prišli v odročna naselja knjižnice, koncerti, kino, izobraževanje, druženje, trgovine in hkrati elektrika – pa prve sodobne sanitarije in druge tehnične izboljšave. Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Izbiro lokacij, tipskih načrtov in načina izvedbe ter izvedbo samo so opravile skupnosti, od spodaj. Gradnji so se pridružile še druge organizirane skupine, kot so bile Antifašistična zveza žena, mladinci in drugi. S prostovoljnimi urami so podpirali gradnjo tudi industrijski delavci in delavke v mestih. Projekt gradnje domov je tako zemljepisno in družbeno zajel tako rekoč vso tedanjo republiko.

V več kot sedemdesetih letih delovanja zadružnih domov se je projekt izkazal za uspešnega in potrebnega. Velika večina zadružnih domov še deluje, čeprav se danes pogosteje imenujejo kulturni ali vaški domovi. Njihova vloga v agrarni reformi je že v nekaj letih povsem odpadla, ohranilo in okrepilo pa se je njihovo mesto središča kulture, druženja in ustvarjanja.

V vsem tem času je veliko vasi, kjer stojijo zadružni domovi, ostalo odročnih in težje dostopnih. Nekateri kraji so z leti pridobili osrednejšo vlogo, posebno, če so postali središča novonastalih občin ali pa se je njihova obrobna lega spremenila z rastjo mest in so postali del predmestja ali mesta samega. Prav takšna je zgodba zadružnih domov v Ljubljani.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti.

Junija vsako leto poteka v Savljah v Ljubljani tako imenovano posavsko štehvanje – tradicionalna etnološka prireditev ljubljanskega Posavja. Štehvanje je glavna točka vaškega praznika, ko fantje na neosedlanih konjih z jeklenimi kiji poskušajo razbiti leseni sod, postavljen visoko na drogu. Kdor hitreje zbije sod na tla, je zmagovalec. Prireditev je registrirana kot nesnovna kulturna dediščina in jo pripravlja Kmečka strojna skupnost Savlje-Kleče, ki ima sedež v prosvetnem domu (kakor se imenuje zadružni dom v Savljah) in to stavbo z dvoriščem uporablja za organizacijo prireditve in lokacijo spremljajočih dogodkov.

Savlje in Kleče so ob začetku gradnje zadružnih domov imele izrazito vaške značilnosti, podobno kot Zadvor, Bizovik, Polje, Zadobrova, Zalog, Gunclje, Črna vas, Črnuče in ostala manjša vaška naselja tik ob Ljubljani. Danes so neločljiv del Ljubljane kot predmestja, ki morda le še v zasnovi poselitve ohranjajo vaške značilnosti. Kljub temu se je kmetijstvo ohranilo – morda celo bolj kot v kakšnih odročnejših krajih – a se je preusmerilo v preskrbo za prebivalce mesta in okolice.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti. Prostori se oddajajo društvom, trgovinam in knjižnicam, občasno gostijo šole in vrtce ob prenovi lastnih objektov, v dvoranah pa poteka kulturni program ali športne aktivnosti. Prostore upravljajo večinoma krajevne skupnosti, ki se lahko zaradi poznavanja okolice dobro odzivajo na potrebe in želje.

Zadružni oziroma Prosvetni dom Savlje-Kleče izrazito kaže pomembnost tega, da ima lokalna skupnost možnost lastnega oblikovanja dejavnosti in s tem odzivanja na živost ter prisotnost raznolikih interesov in različnih skupnosti. Številni zadružni domovi so prostori lokalnih ljubiteljskih gledališč, zborov in drugih kulturnih dejavnosti. Le redki pa lahko podpirajo nesnovno etnološko dediščino z dolgo tradicijo. Z ohranjanjem kmetijskega gospodarstva v Savljah in Klečah se vzdržuje tudi plast običajev, ki so drugod izgubljeni. Skupnost je tista, ki s svojim delovanjem ohranja običaje, a hkrati člani skupnosti potrebujejo materialne, prostorske možnosti, ki dopuščajo druženje, izvajanje aktivnosti, priprav, hranjenje orodja in opreme za izvedbo prireditev. Zadružni domovi so kot javna infrastruktura, kot notranji javni prostori tisti, ki omogočajo ali vsaj olajšajo skupnostim, da se same vzpostavljajo, posameznikom in posameznicam pa, da skupnosti vzpostavljajo okoli enakih interesov ali potreb.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi.

Kraja Hum in Savlje-Kleče nimata veliko skupnih imenovalcev, razen tega, da v obeh stoji zadružni dom. Hum je bistveno bolj odročen, na zahodnem robu države, sredi vinogradov, Savlje in Kleče so enostavno dostopne, del glavnega mesta države, a hkrati tudi sredi njiv. Zadružna domova sta v danih trenutkih in v vseh teh letih kot javna infrastruktura opolnomočila skupnosti in posameznike ter posameznice, da so lahko v sebi krepili ali odkrivali in razvijali svoje interese in identiteto ali pa medse vabili zunanje skupnosti – tuje in bližnje. Ključno v obeh primerih je, da je skupnost sama upravljala (in skrbela za) javni prostor zadružnih domov in sama ustvarjala ter izvajala programe, prek katerih se je vzpostavljala, krepila in na novo odkrivala.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi. Zato morajo ostati široko odprti in javni, saj se bodo le tako lahko postavljali po robu naraščajočemu zapiranju v miselne okove algoritmov in izmišljenih resnic.

Delavska koalicija, v kateri je združenih 25 sindikatov in delavskih organizacij, zbira podpise za referendum proti pokojninski reformi. Ker želi reforma vso breme novega načina polnjenja pokojninske blagajne preložiti na pleča delavcev in delavk ter bistveno (in za večino na slabše) spreminja izračun bodočih pokojnin, smo v uredništvu PreLoma prepričani, da se moramo o tako daljnosežnih spremembah izreči vsi državljani in državljanke Slovenije na referendumu. Za razpis zakonodajnega referenduma je do 11. novembra potrebno zbrati 40.000 overjenih podpisov.

Svoj podpis lahko oddate prek spleta z digitalnim potrdilom (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) ali fizično brez čakanja na katerikoli upravni enoti ali krajevnem uradu po Sloveniji, ne le v uradnih urah, ampak v vsem delovnem času. V Ljubljani so upravne enote odprte vsak delovnik (v ponedeljek in torek od 8. do 15. ure, v sredo od 8. do 18. ure, v četrtek od 8. do 15. ure in v petek od 8. do 13. ure), v upravni enotah pa so pobudi za referendum namenjena tudi posebna okenca, zato za oddajo podpisa ni potrebna vnaprejšnja najava ali čakanje v vrsti. Odpiralni čas upravnih enot in krajevnih uradov v drugih, manjših krajih, najdete na tej povezavi. Zbiranje podpor poteka pod šifro 1106 ter geslom zakona STOP POKOJNINSKI REFORMI!

Ključne spremembe, ki jih nova reforma uvaja, so: da se bomo upokojevali šele pri 62 ali celo 67 letih (če ne izpolnimo 40 let delovne dobe); da se bodo pokojnine izračunavale iz daljšega referenčnega obdobja, ki sega čez vso delovno dobo (40 let minus 5 najslabših, namesto dosedanjih 24 najboljših let); da se bodo pokojnine postopoma vedno slabše usklajevale z rastjo plač (danes 60 % rast plač /40 % inflacija, v prehodnem obdobju 50/50, do leta 2045 pa le še 20/80); da bi delodajalci tudi z novo reformo v pokojninsko blagajno še naprej prispevali skoraj pol manj prispevkov (8,85%) kot delavci (15,5%); da se bo postopno zvišal odmerni odstotek pokojnine od izračunane povprečne prejete plače (v 35 letih) s trenutnih 63,5% na 70% do leta 2035. Državni zbor je pokojninsko reformo potrdil 17. septembra.

Znameniti Podhod Ajdovščina, ki je bil v svojih najboljših časih poln življenja, lepih trgovin in živahnega utripa pod mestom, danes žalostno sameva: zapuščen, temačen in zanemarjen. Prebivalci se mu izogibajo, po večini vanj sploh ne zahajajo, ker lahko spust v podzemlje povzroči nelagodje. Iz leta v leto se položaj slabša. Pa vendar luč v podzemlje prinašajo ustvarjalci neodvisne kulture; podzemno mesto prebujajo z umetniškimi pobudami, ki spodbujajo k razmisleku o začasni rabi mestnih prostorov.

Na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste se pred nami odpre javni prostor, ki je bil v zgodovini Ljubljane pomembno stičišče poti: Trg Ajdovščina, ki sta ga 18 let po osvojeni prvi nagradi na nagradnem natečaju iz leta 1970 realizirala diplomanta Ravnikarjeve šole Majda Dobravec Lajovic (1931–2020) in Janez Lajovic (1932–2024). Ureditev sta zastavila tako, da omogoča poglede proti Ljubljanskemu gradu, ki ostajajo dandanes nespremenjeni. Pogled v podzemlje pa je vse prej kot bleščeč. Gospodarski, družbeni in urbanistični posegi so ta predel popolnoma osiromašili.

Danes nas v tem pomembnem odprtem mestnem križišču pričakajo še vedno delujoče, nekdaj legendarne tekoče stopnice in stopnišči, ki nas pripeljeta v Podhod Ajdovščina. Ta je bil zgrajen že leta 1976 z zelo praktičnim namenom – omogočal naj bi predvsem varen prehod tedaj zelo prometne Titove, zdaj Slovenske ceste. Za naše čase je skoraj nepredstavljivo, da se je bilo v zlati dobi podhoda zabavneje spustiti v podzemlje, ki je v vseh letnih časih ponujalo zavetje pred vročino, pred dežjem in pred vetrom, kot pa čakati v prometni gneči pred semaforjem. V podzemlju so se bohotili številne legendarne trgovine, na primer Alpina in Peko, pa lokali in servisne dejavnosti: čevljar, cvetličar, obvezno ključavničarstvo; lahko si si kupil šolske potrebščine in šel celo na malico in sladoled. In kakšno je stanje danes? Sprememba prometa, ki je prinesla pravo olajšanje za vso Ljubljano, je temeljito prispevala k propadu podzemlja v mestnem središču. Postalo je nezanimivo za kupce in za prodajalce; ti so izpraznili prodajalne in se preselili v dobičkonosni BTC. Danes je večina trgovin in razstavnih prostorov zaprta, med njimi jih je nekaj povsem zapuščenih. Edini, ki še nasmejano poslujeta v podzemlju, sta kitajski trgovini M & Z in Star. Že leta se obljublja prenova oziroma popolna prenovitev in preureditev v minipleks mestnega kina, ki naj bi bil dodatna lokacija Javnega zavoda Kinodvor.

Videti pa je, da je gradnja minipleksa veliko bolj kompleksno arhitekturno delo, kot bi mislili, in da bo na razširjeni program Kinodvora, ki bo po besedah direktorice Metke Dariš novo medgeneracijsko kulturno središče in bo dal središču mesta popolnoma novo dimenzijo srečevanja, treba počakati vsaj še do leta 2027. Kinodvor, katerega soustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, je imel lani več kot 140.000 obiskovalcev in nujno potrebuje dodatne zmogljivosti, saj poleg rednega kinematografskega programa gosti tudi 13 filmskih festivalov, med njimi FeKK, LIFFE, Animateko, ki nujno potrebujejo še druge dvorane in festivalsko pisarno. »Kino za svoje nemoteno delo potrebuje predvsem temo in tišino,« dodaja Metka Dariš in se strinja, da je prostor v podzemlju za to najprimernejši. Da kina še ni, so bila kriva epidemija in določena nesoglasja glede uporabnosti projekta, težave pa naj bi bile tudi pri požarnih poteh in podobnih strokovnih zahtevah. Projekt je zdaj v fazi priprave izvedbene dokumentacije, temu bo sledila izvedba postopka javnega naročila za izvedbo gradnje. Gradnja naj bi se začela leta 2026, končala pa predvidoma leto kasneje.

V tem vmesnem času so se pobude za oživitev prostora lotili kar sami prebivalci mesta, umetnice in umetniki v okviru Produkcije Hupa. Ta je ljubljansko občino, ki je lastnica prostorov v podhodu, zaprosila za dovoljenje za začasno rabo prostorov, v katere se bo v prihodnosti naselil novi minipleks. Opustošeni, zapuščeni podzemni prostori so umetnice in umetnike spodbudili k razmišljanju, da je lahko prav njihova izložba odličen medij za vzpostavitev družbenega komentarja vloge vizualne umetnosti v javnem prostoru. Ker so se izložbe danes preselile na splet in ker klasični model izložbe v mestu izginja, saj so zavladale franšizne prodajalne hitre mode ter izrinile manjše trgovine domačih ponudnikov, so se odločili, da se bodo s projektom Izložba lotili oživitve podhoda s preobrazbo praznih izložbenih oken. Tako odpirajo prostor refleksije o sodobnem načinu komuniciranja, estetskih vrednotah in vlogi mestnega okolja kot prostora srečevanja umetnosti in vsakdanjega življenja. Lani jim je sredstva za umetniški projekt odobrila Mestna občina Ljubljana, letos pa ministrstvo za kulturo in tako je lani v podzemlju zaživel cikel razstav štirih umetnikov: Neže Knez, Ive Tratnik, Jasona Vodenice in Ines Šimunić. Letošnje vitrine zaznamujejo akademska kiparka Tejka Pezdirc, japonska ilustratorka Akiko Sato, vsestranska vizualna umetnica Inti Šraj in akademska likovna umetnica ter fotografinja Ajda Zupan. Pri zamisli Izložbe Produkcija Hupa poudarja, da želi ozaveščati mimoidoče z nujnim razmislekom o zgodovini in prihodnosti izložbenih prostorov. Opozarja, da se njene zamisli napajajo tudi iz zgodovine, saj so bili v velemestih, kot so Pariz, London, New York, Chicago, San Francisco, Rim, Firence, Milano, Tokio, že od nekdaj znani magični vnosi ustvarjalnosti, ki so snubili kupce z nenavadnimi izložbami, kjer so se odigravali celo magični miniaturni gledališki prizori.

V zgodovini oživljanja izložb se med najustvarjalnejše zagotovo uvršča The Vanishing Lady (Izginevajoča dama), ki jo je leta 1898 ustvaril Charles Morton za veleblagovnico v Sacramentu in jo je Lyman Frank Baum leta 1900 pohvalil v knjigi o izložbah, preden je izšel njegov roman Čarovnik iz Oza. Znamenite so tudi preobrazbe izložb legendarne londonske veleblagovnice Selfridges veletrgovca Harryja Gordona Selfridgea, ki se je lotil neizprosno inovativnega trženja in ga do popolnosti izrazil v trgovini na Oxford Streetu. Selfridge, po rodu iz Amerike, je poskušal izpodbiti prepričanje, da je potrošništvo izključno ameriški fenomen. Nakupovanje je skušal spremeniti v zabavno pustolovščino in obliko prostega časa, namesto v opravilo, ter trgovski center preoblikoval v družbeno in kulturno znamenitost, ki je ženskam ponujala prostor, kjer so se lahko počutile udobno in kjer so si legitimno privoščile nakupovanje. Leta 1909, po prvem preletu Rokavskega preliva, so v trgovini Selfridges razstavili enokrilnik Louisa Blériota z imenom Blériot XI in v štirih dneh si ga je ogledalo 150.000 ljudi. Selfridgeeve izložbe so med prvo svetovno vojno prikazovale najnovejše novice s fronte. Newyorška veleblagovnica Bonwit Teller prav tako ni hotela zaostajati za evropskimi in si je leta 1929 pridobila sloves trgovine z najbolj norimi izložbami na Manhattnu. Najela je Salvadorja Dalíja, da bi ustvaril najbolj ekstravagantni izložbi, in ko je elegantni, delirantni Katalonec uresničil svoje divje zamisli ter ležal na postelji iz žarečega oglja pod »odsekano glavo in divjimi kopiti velikega somnambulnega bivola, izčrpanega od tisočletnega spanja«, so se zbrale dame, ki so menile, da sta Dalíjevi izložbi preveč ekstremni in da je treba takšne ekscese cenzurirati. V izložbe so med drugimi znanimi umetniki umetnine postavljali tudi Andy Warhol, Robert Rauschenberg in James Rosenquist. Skupina umetnikov Produkcija Hupa pri projektu Izložbe v Podhodu Ajdovščina uporabi model reprodukcije trženjske logike, vendar ga preoblikuje in nadgradi, saj ga uporabi kot kritični razmislek v javnem prostoru.

Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi preostalih praznih izložb in prostorov v podhodu ponudila neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte.

Po različnih poskusih revitalizacije podzemlja Podhoda Ajdovščina bo morda prav Produkciji Hupa z idejo o dostopnosti umetnosti širši javnosti in s spodbujanjem novih načinov dojemanja umetnosti uspelo prijazno oživiti duhove mestnega podzemlja, dokler se tja končno ne naseli kino. Želja Produkcije Hupa je, da omogoči dostop do umetnosti tudi tistim, ki morda niso redni obiskovalci galerij ali muzejev, in da jim ponudi novo doživetje srečanja z umetnostjo v drugačnem kontekstu. Z umetniškimi deli v izložbah, ki raziskujejo univerzalne teme, kot so mitologija, telesnost, intimnost in prostor, bo centralno mestno podzemlje morda dobilo nov obraz mestne identitete, zagotovo pa bo to vsaj svež način začasne rabe mestnih prostorov – model urejanja, po katerem bi se lahko zgledovalo vse mesto. K rešitvi sedanjih razmer v Podhodu Ajdovščina bi najbrž lahko precej prispevala predvsem Mestna občina Ljubljana, če bi se lotila odkupa preostalih praznih izložb in prostorov, ki so zdaj v zasebni lasti in v katerih ne bo kina. Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko prav MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi ponudil neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte. Tako bi poleg kina občinstvo imelo možnost spremljati tudi neodvisno umetniško produkcijo, umetniki pa bi imeli prostor in bi dobili priložnost, da s svojim ustvarjanjem dosežejo širše občinstvo.

Stanovati v Ljubljani je naslov odlične zgodovinske raziskave Andreja Studna iz leta 1995, v kateri je avtor preučil stanovanjske razmere Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so bili kakovostne modernistične soseske iz časa socializma, dobro zasnovan javni prostor in delujoča socialna država še vedno dovolj robustna družbena mreža za veliko večino prebivalstva, je bilo branje Studnove knjige vpogled v zelo drugačno, do skrajnosti razslojeno mesto preteklosti, v katerem so soobstajala osemsobna stanovanja za majhne in premožne družine ter majhne enosobne enote brez osnovne komunalne opreme za velike delavske družine. Danes se knjiga Stanovati v Ljubljani spet bere kot navodilo, kako stanovati v Ljubljani – in to v 21. stoletju. Z nekaj posodobitvami: v posameznih sobah se ne stiskajo delavske družine, ampak ducat samskih delavcev, ki z najemnino dobršen del zaslužka vračajo delodajalcu. Kletne sobe preplačujejo študenti, če imajo srečo, da sploh najdejo namestitev. Vila bloke pa naseljujejo tranzicijski nasledniki jare gospode s konca 19. stoletja.

Zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih je stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino.

Kako se je mesto iz vzornega primera premišljene gradnje humanih sosesk z veliko zelenja, peš dostopnim javnim servisom in kakovostno zasnovanimi stanovanji za vse v samo nekaj desetletjih spremenilo v učbeniški primer mesta, kjer prostor in družbo na kose trga brezobzirna gentrifikacija? »Naj mi povedo, koga smo od tam izselili zaradi kratkoročnega oddajanja v najem.« Tako je pred kratkim ljubljanski župan odgovoril na očitek stanovalcev Savskega naselja o gentrifikaciji njihove soseske. Odgovor je seveda jasen: mestna občina ni deložirala nikogar. Obenem pa je enako jasno, da je ravno zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino. Po vladajoči doktrini, ki upravljanje skupnega prostora razume povsem podjetniško, imamo od vedno višjih cen nepremičnin koristi vsi meščani mesta, ki naj bi bili nekakšni mali delničarji občine.

Urejanje prostora, ustvarjanje možnosti za zidavo in določanje bodoče podobe mesta namreč ni samo vprašanje komunalne opremljenosti ali turistične privlačnosti nekega naselja. Arhitektura in urbanizem vedno pomenita upravljanje človeških teles in umov, pa čeprav tega ne delata s kirurškimi instrumenti in terapevtskim kavčem, ampak z lesom, opeko in betonom. Preurejanje arhitekture in javnega prostora pomeni preurejanje družbenih razmerij. Kdor določa položaj novih ulic, obliko novih stanovanjskih objektov, komunalno opremo, parkirna mesta, otroška igrišča, poslovne cone, nakupovalna središča in vzdrževanje stanovanjskega fonda, upravlja tudi razmere, zaradi katerih je mesto bolj ali manj prijazno za prebivanje. Danes je Ljubljana izjemno prijetno, prijazno in cenovno ugodno mesto za tiste meščane, ki imajo stanovanje v lasti in v njem prebivajo, zraven pa morda še eno, ki ga oddajajo turistom. Vstopni stroški za ljubljanski start-up so kakšnih 200.000 evrov, če želite biti bolj pri vrhu družbene piramide, pa tej vsoti dodajte še vsaj 300 tisočakov. To so »delničarji mesta«, ki imajo od občinskih in državnih odločitev iz preteklih desetletij največje dividende. Hkrati pa je slovenska prestolnica postala bistveno bolj trdosrčno mesto za vse, ki stanovanj niso pravočasno odkupili (ali pa jih, če govorimo o stanovalcih denacionaliziranih stanovanj, niso mogli odkupiti), ki so vmes šele odrasli in jim družinsko zaledje z dedovanjem ali finančno pomočjo stanovanja ni omogočilo ali pa so jih življenjske okoliščine postavile v neugoden položaj in jih s tem prikrajšale za možnost spodobnega bivalnega okolja. To so »mali delničarji« mesta, ki so bili iztisnjeni iz kolektivne nepremičninske špekulacije in pogosto tudi iz mesta samega. Če vrednost stanovanj v nekem mestu naglo narašča, to vedno pomeni, da za to nekdo mastno plačuje. Morda so zmagovalci glasnejši in bolj vidni, poraženci pa so, čeprav so poniknili v kleti ali v oddaljene občine, od koder se morajo voziti v Ljubljano, številnejši.

Ljubljana je mesto s kroničnim stanovanjskim problemom. Zato smo se nanj verjetno že kar preveč navadili. Kaj se zgodi, če akutna kriza traja desetletja? Ljudje se navadijo na karkoli, in kot je rekel znani arhitekt Rem Koolhaas, ljudje lahko tudi bivajo kjerkoli. V to so številni prebivalci prestolnice danes prisiljeni. Stanovanjska kriza ni zato nič manj akutna, bivalne razmere pa nič boljše. Vendar ima Ljubljana tudi izkušnjo povojnih desetletij, ki so bila v dolgi zgodovini stanovanjske stiske izjemno pomemben in prostorsko ambiciozno zasnovan odklon. To je bilo edino obdobje, ko stanovanjskih razmer nista proaktivno urejali samo občina (takrat občine) in država, ampak jih je tudi gospodarstvo, in načrtovali so jih na načine, na katere so prav tako reševali druge razvojne težave zaradi hitre urbanizacije in moderne družbe. Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja.

Danes razvojni program mesta Ljubljane pišejo kar okoljske in družbene stiske same, saj so se v preteklih desetletjih zaradi popolne pasivnosti občine in države močno nakopičile. Pri tem ne gre za nikakršen prekucniški program, samo za ščepec zdrave pameti: dostopen in učinkovit (bodimo še bolj utopični: zastonj!) javni potniški promet; velikopotezna gradnja dostopnih javnih najemnih stanovanj in sistematična podpora stanovanjski samoorganizaciji, torej stanovanjskim zadrugam; preprečitev ograjenih sosesk; brzdanje zasebnih nepremičninskih špekulantov in kultiviranje zasebnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati v zagotavljanje dolgoročnih najemnih naložb; sistemska protipotresna in energetska prenova ter boljše upravljanje modernističnih sosesk; ponovna vzpostavitev učinkovitih četrtnih središč; zgoščevanje mesta ne samo s tržnimi naložbami, ampak z javnimi stanovanjskimi gradnjami, vsem dostopnimi prostori za ustvarjalnost in novimi javnimi zelenimi površinami; zagotavljanje varnih in spodobnih prostorov za brezdomce, odvisnike in druge marginalizirane skupine prebivalcev, ki so v zadnjih letih izgubili številne prostore, četudi zasilne. Dostopnost bivanja v Ljubljani je nekoč iz razmeroma majhnega mesta ustvarjala živo kulturno, družbeno zrelo in solidarno okolje. Danes pa je merilo uspeha občine to, da iz ljubljanskih stanovanjskih sosesk ni nikogar deložirala, kar gotovo priča tudi o povsem spremenjeni samorefleksiji nalog, ki naj bi jih občina opravljala, in ciljne publike, ki naj bi ji bila odgovorna. Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Če bi iz vseh ljubljanskih pogovorov izvzeli temo nepremičnin, najemnin, posojil, Airbnbja, stanodajalskih in najemniških izkušenj, bi se nam morda zdelo, da je družabno življenje v mestu zamrlo. Vseprisotna nacionalna obsesija z nepremičninami je morda najočitnejši dokaz, kakšna bi Ljubljana, če bi bil stanovanjski problem bolje reševan, lahko postala in koliko časa in energije bi lahko namesto trudu za zagotavljanje vsaj minimalnih bivalnih razmer namenili zabavnejšim, ustvarjalnejšim in bolj sodobnosti vrednim razvojnim izzivov. Če od stanovanj nisi deležen dividend, ampak osnovne varnosti in toplote, ki sta še vedno pogoj osebne avtonomije, je to dovolj za nov prerod mesta, ki je bilo nekoč, ne tako davno, zanimivo, ustvarjalno in solidarno.

Odvetnik Andrej Razdrih opozori, da današnji izraz Ilirski bloki ni pravilen, kajti pravi izraz je Ilirjanski bloki, kakor so stari prebivalci Spodnje Šiške poimenovali območje stanovanjskih kvadrantov, ki se raztezata med Celovško in Medvedovo cesto ter Rusko in Malgajevo ulico. Kako je nastalo to ime? Znameniti slovenski letalski konstruktor, športnik in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek je iskal primeren prostor za prvo ljubljansko nogometno igrišče nogometnega kluba Ilirija. Vedel je, v kakšnih finančnih težavah se je znašel lastnik Cekinovega gradu in Pivovarne Union Josip Kozler, zato mu je ponudil 900 kron na leto za najem travnika, ki je segal vse od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Tako je Ilirija tu postavila prvo nogometno igrišče, denar je zbralo članstvo kluba s prispevki, igrišče pa so uporabljali vse od leta 1919 do leta 1934, ko se je končala zgodba takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva. Na mestu nekdanjega igrišča so vse od leta 1936 gradili stanovanjske bloke. Te stari Ljubljančani še vedno imenujejo “ilirjanski”, po klubu, ki je nekoč domoval na tem mestu.

Ilirjanski bloki so se gradili postopoma, med njimi so nastajale tako imenovane škrbine. Stanovanjske enote so po videzu različne, saj so bile zgrajene v različnih obdobjih, gradili pa so jih tudi raznorazni investitorji. Eden izmed bolj znanih investitorjev je bil Maks Klodič, vitez Sabladolski, ki se je po diplomi iz gradbeništva na dunajski Tehniški visoki šoli posvetil gradnji železniških prog. Ni gradil le na Celovški cesti, sodeloval je pri gradnji bohinjske, belokranjske (proga Novo mesto–Metlika–Karlovec) in turske železniške proge ter povezave Gorice s Trbižem. Načrtoval in projektiral je železniške zveze Dubica–Ogulin–Sušak, Kočevje–Vrbovsko–Moravice. Bil je glavni zagovornik železniške povezave Slovenije z morjem in gospodarsko smotrne dopolnitve celotne slovenske železniške mreže, tudi reševanja ljubljanskega železniškega vozlišča, ter generalni direktor Kraljevih jugoslovanskih železnic. Po navadi so investitorji stanovali v enem izmed stanovanj, druga so oddajali. V enem izmed stanovanj na Celovški cesti je živel tudi Maks Klodič z družino vse do konca druge svetovne vojne.

Upokojeni ekonomski tehnik Jakob Hribar, ki ga je mama povila prav leta 1938 v še svežem stanovanju na Celovški cesti, se spominja gospoda Rituperja, ki je bil investitor bloka na Malgajevi 6 – klicali so ga “Amerikanec”, ker je živel in delal v rudnikih po Ameriki – pa investitorja Rešiča, trgovca z lesom, italijanskega državljana, poročenega s Slovenko, ki so ga leta 1945 usmrtili v Šentvidu. Malgajevo 4 je zidal Anton Mihevc, ki se je z družino izselil v Ameriko. Dramaturg Blaž Lukan, ki se je na Celovško preselil pred 20 leti, omenja še investitorje s priimki Pehani, Lukman, Bonač in se spominja gospe Pehani, ki je imela največje stanovanje in se je zjutraj v kopalnem plašču sprehodila po časopis. Na podstrešju je odkril ogromno skrinjo, polno lepih knjig, s prvimi izdajami pesniških zbirk izpred vojne – največ je bilo nemških. S podstrešja je Jakob Hribar, ko je bil otrok, skupaj z drugimi prebivalci opazoval, kako se je iz tovarne Rašica v Gameljnah valil gost dim, in vsi so vpili: »Joj, to je pa grozno!«

Bloki so se tedaj gradili z opeko, na najsodobnejši način, zato še danes izvirna zazidava omogoča najboljšo mogočo mikroklimo. Gradili so najsodobnejša stanovanja za srednji razred z visokimi stropi, velikimi dvojnimi okni, tedaj modernim teracem v ložah, kopalnicah, kuhinjah, na stopniščih, v drugih stanovanjskih prostorih je bil hrastov parket. Stanovanja so bila enosobna, dvosobna, trisobna in štirisobna. Štirisobna so imela po dve kopalnici. Veliko stanovalcev je imelo gospodinjske pomočnice, ki so prihajale s podeželja in stanovale z družinami, po navadi v kabinetih oziroma sobicah, namenjenih prav njim. Številni prebivalci in sogovorniki se še vedno spominjajo izvirnih velikih štedilnikov na drva, kaminov in visokih lončenih peči. Dr. Špela Vintar se z izjemno nostalgijo spominja izvirnega stanovanja iz leta 1938 z bakelitnimi stikali in prosto stoječo litoželezno kadjo. Andrej Razdrih se spominja velikanske pločevinaste peči v kopalnici, ki je ogrevala vodo le enkrat na teden, po navadi v soboto, da so se namočili v kadi, saj so morali biti zelo varčni. Spominja se tudi velikih pralnic v kleti, v nekaterih hišah še dandanes vidimo mogočne kotle, v katerih se je kuhalo perilo. Sušili so ga navadno po balkonih ali na dvorišču v notranjosti kvadranta. Na dvorišču še vedno stojijo betonski stebri z železnimi drogovi, na katerih so stepali preproge. Upokojenki Katja Dragoš in Tatjana Bukovec se spominjata dvometrskega zidu, ki je ločeval stanovalce Malgajeve 2 in 4 od vrtičkov. Andrej Razdrih pa, kako so, ko so bili otroci, vsako poletje rabutali češnje in kako so vanje jezni stanovalci metali vrečke, napolnjene z vodo.

Vsepovsod se je širil vonj po pivu, iz tovarne Torbica, torbarstva Okršlar (kasneje tovarna TOKO) na mestu današnje Jesenkove 1 in 3, je dišalo po usnju in slišalo se je močno tolčenje usnja. Blaž Lukan je v načrtih iz zemljiške knjige odkril, da je bil še po vojni na dvorišču kozji hlev. Vsi se z radostjo spominjajo kostanjevega drevoreda, ki se je raztezal ob Celovški cesti in metal senco v poletni vročini. Pripovedujejo, kako so doma zamesili kruh, oblikovali štruce in jih nesli peč v pekarno na Medvedovo. Kako je bila na Malgajevi mlekarna, kjer si dobil mleko in jogurt na litre, če si prinesel svojo embalažo, in kako jih je ob petih zjutraj budil ropot steklenic, ko so jih prelagali in raztovarjali po hišah. Nekoč je bila tam trgovina dveh sester Korenki z mešanim blagom, nasledil jo je Kekec trgovskega podjetja Grmada, ki je v Šiški imel tudi trgovini Mojca in Tinkara. V vseh omenjenih trgovinah si nakupoval tako, da si sam prinesel embalažo, vanjo pa so ti potem naložili, kar si želel, npr. moko, riž, zelenjavo itd. Domačini še dandanes Mercatorjevo trgovino na vogalu imenujejo Kekec. Jakob Hribar se spominja, kako so jih starši pošiljali z večjim kozarcem v pivovarno po pivsko peno, saj je bila bogata z vitaminom B in odlična za rast otrok. Drugi se spominjajo, kako so po Celovški cesti topotale konjske vprege in kako je škripal tramvaj. Igrišče prvotnih stanovalcev Ilirjanskih blokov je segalo vse do zapornic, današnjega podhoda, pa globoko v Tivoli, kamor je prihajal cirkus in z njim sladkorna pena. Katja Razdrih se spominja, kako so se otroci igrali tako, da so poskakali na vozove s konjsko vprego in se peljali do zapornic. Upokojenka Breda Južina z Medvedove se spominja, kako so lahko prečkali vrt diagonalno, da so prišli na Rusko, kako so hodili v kino na Medvedovi, ki se je najprej imenoval Kino Sava, potem Kino Šiška in kasneje Kino Mojca. V sklopu Celovške je bil vedno tudi frizerski salon, najprej Frizer Fon, potem so to prevzele Brivnice in česalnice. Pa zlatar Zupančič na mestu, kjer je danes skladišče za trgovino Mercator, ter trgovina s čevlji Peko, kjer je danes pralnica.

Notranji dvorišči sta si bili v obeh kvadrantih po zasnovi izjemno podobni vse do leta 1961, na obeh so se razprostirali vrtički za vsakega stanovalca, med njimi so bile peščene potke. Ko se je Jakob Hribar leta 1961 vrnil s služenja vojaškega roka, nekdanjega dvorišča ni več prepoznal. Po naročilu ene izmed pomembnih stanovalk, prvoborke, sestre sive eminence slovenske politike Ivana Mačka Matije, so ga spremenili v park. Imela je razsvetljeno zamisel, da se namesto vrtičkov, ki so pomenili zaplankanost, omejenost in utesnjenost, ustvari notranji park brez mej, park svobode, kakor ga lahko občudujemo še danes v kvadrantu med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško.

Tako kot danes, ko te kvadrante naseljujejo zanimivi prebivalci iz različnih vetrov, je bilo prebivalstvo na tem območju vedno mešano in pestro. Na vogalu Medvedove in Ruske je živel pisatelj Tone Seliškar, na Celovški skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk, na Malgajevi znameniti kardiolog, profesor Anton Jagodic, vrhovni sodnik Lojze Perica, tudi sestra Staneta Dolanca. Na vogalu Ruske in Jesenkove je bila prosvetna hiša, v katero so naselili prosvetne delavce, po vojni so nekatera prazna stanovanja dobile partizanske družine. Na Medvedovi sta stanovali Pavla Mencej, ki je imela partizansko knjigarno, in Marjana Draksler, partizanka, zavedna Slovenka in ena od ustanoviteljic Slovenske protifašistične ženske zveze. Na Celovški je živel tudi Tomaž Pengov, če omenim le nekatere izmed številnih.

Prebivalci kvadranta med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško so se zadnja leta aktivirali in začeli skupne delovne akcije, na katerih se zbirajo in urejajo notranje dvorišče, lani poleti so pripravili celo predvajanje filma. Ko so se nekega dne v notranjem parku znašli zapičeni geometrski količki, so zagnali medsosedski alarm in z odvetniki oddrveli na MOL. Grožnja z zamislijo o pozidavi parka je vsekakor združila prebivalce v skupnostno akcijo, da bi obdržali prvotno idealno stanje svobodnega parka.

Ilirjanski bloki so zgrajeni skorajda idealno za mestno življenje: niso v samem središču mesta, umaknjeni so od mestnega vrveža, hkrati pa je mesto tik pred njihovimi vrati. Karejska gradnja je oblikovana tako, da razporeditev vseh stanovanj, ki so primernih gabaritov za bivanje, omogoča poglede na obe strani: na ulico in tudi na svobodni park. Poleg tega je njihova višina človeku primerna: v štirih nadstropjih se na vhod nabere prav toliko prebivalcev, da med sabo lahko komunicirajo. Lahko bi bil način te gradnje, ki je značilna za celotno Evropo, zgled za bodoče mestne arhitekturne stvaritve in opomin, da v sodobnem svetu še vedno lahko idealno deluje zgradba, ki so jo smiselno zasnovali pred drugo svetovno vojno.

Fondovi bloki so eden največjih in najpomembnejših primerov modernistične arhitekture v Ljubljani. Kompleks devetih stanovanjskih blokov v ljubljanski četrti Bežigrad je bil zgrajen med letoma 1931 in 1938 po načrtih arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja. Arhitekturno so bloki znani po funkcionalističnih značilnostih, preprostih geometrijskih oblikah in poudarku na funkcionalnosti in učinkovitosti. Kompleks sestavljajo večje stanovanjske stavbe, razporejene okoli osrednjega dvorišča, pri čemer ima vsako stanovanje naravno osvetlitev in možnost naravnega prezračevanja. V zborniku Naš Bežigrad so gradnjo opisali kot “120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje”. Fondovi bloki so simbolizirali napredek in modernost ter bili široko slavljeni kot primer, kako socializem lahko zadovolji potrebe ljudstva. Danes so vpisani tudi v register stavbne kulturne dediščine.

Zgodovinsko gledano je bila gradnja Fondovih blokov del širšega prizadevanja Kraljevine Jugoslavije za zagotavljanje dostopnih stanovanj v času med vojnama, ko je zaradi priseljevanja s podeželja Ljubljano pestila stanovanjska stiska. Kompleks je takrat financiral železničarski Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani, po katerem naselje nosi ime še danes. Stanovanja so bila po gradnji v upravi in lasti železničarske stanovanjske zadruge. Z najemnino, ki so jo plačevali takratni stanovalci, pa je železničarski fond gradil nove stavbe.

Še en pomemben atribut naselja in današnji gradnji povsem tujo humanost zadruge ponazarja skupnostni zeleni prostor, namenjen vrtičkom, druženju in poletnemu hlajenju, ki pripada blokom in se razteza ob Koroški ulici, med bloki in Plečnikovim stadionom. Vrtovi so bili kot del kompleksa načrtovani že v prvotnem gradbenem načrtu. Po vojni so stanovanja postala državna last, zeleni prostor ob Koroški ulici pa je skupnosti prebivalcev kontinuirano omogočal oddih, druženje in pridelavo lastnih vrtnin – to funkcijo ima še danes. Vendar se vedno, ko imajo ljudje zadovoljene potrebe in jim nič ne manjka, najde kdo, ki bi jim na vsak način rad kaj odvzel samo zato, da bi jim lahko kasneje nazaj prodal netrajnosten nadomestek.

Po razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije in tranziciji v nov družbeni red je z Jazbinškovim zakonom večina stanovanj postala last takratnih stanovalcev, kot “lastnik” odprtih površin naselja, ki bi morale biti opredeljene kot grajeno javno dobro (grajeno javno dobro ne more biti predmet pravnega prometa), pa je bila v zemljiško knjigo vpisana Mestna občina Ljubljana (MOL). Sosednji Plečnikov stadion je na začetku tisočletja odkupil igralniški mogotec Joc Pečečnik. Njegovi načrti obnove vključujejo tudi spremembo okolice stadiona in razširitev v tako imenovani Bežigrajski športni park (v nadaljevanju: BŠP). Leta 2008 je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj za urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove Plečnikovega stadiona: “Štirje domači in štirje mednarodni arhitekturni biroji s preverjenimi referencami so bili povabljeni, da na osnovi programskih izhodišč, urbanističnih in konservatorskih smernic izdelajo urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove in dozidave stadiona, ki naj upošteva kompozicijo spomenika in značaj Plečnikove arhitekture. Izbrana rešitev bo služila kot obvezna strokovna podlaga za pripravo OPPN. Investitor se bo s svojimi programi prilagodil izbrani zasnovi prenove. V pripravi projektne dokumentacije bo moral izbrani projektant upoštevati projektne pogoje. V primeru realizacije projekta bo FIFA podelila poseben certifikat za izgradnjo stadiona v izjemnem arhitekturnozgodovinskem okolju kot primer dobre prakse.”

Težava, ki se je pojavila na tej točki, je, da je MOL kot svoj delež v družbo BŠP vložil parcelo, na kateri so skupnostni vrtovi naselja Fond. To je sprožilo 15 let sodnih bojev za lastništvo parcele, ki so se letos končali z odločbo višjega sodišča. Kot so 6. marca 2023 zapisali na spletnem portalu N1, je “s to odločitvijo sodišča sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča postal pravnomočen, etažni lastniki v Fondu pa s[m]o tudi pravno formalno postali lastniki skupnih zemljišč v naselju”. Enako odločitev je sicer pred časom sprejelo že prvostopenjsko sodišče, vendar se je predmet zaradi pritožb nasprotne strani nadaljeval na višjem sodišču. Karmen Stariha, predstavnica prebivalcev Fondovih blokov, je za N1 povedala: “Za nas odločitev sodišča pomeni tudi potrditev upravičenosti in pravilnosti naših skoraj 15-letnih prizadevanj za ohranitev svoje lastnine in kakovosti bivanja v naselju. Pričakujemo, da to pomeni zaključek projekta Bežigrajski športni park in za nas razbremenitev vseh pritiskov, ki smo jih bili deležni v vsem času, ko smo se zavzemali za svoje legitimne pravice.” Odločitev višjega sodišča pa ne pomeni zmage zgolj za stanovalce naselja Fond, temveč tudi za vse tiste meščane, ki si želijo in prizadevajo ohraniti Plečnikov stadion v njegovi avtorski zasnovi. Pri projektu BŠP namreč ne gre le za obnovitev stadiona, temveč za preobrazbo tega v športni park.

Stanovalci Fondovih blokov na svoji spletni strani navajajo tudi štiri najpogostejše zmote o projektu BŠP. Prva je, “da BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona, kar ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.”

Kljub nezadovoljstvu Joca Pečečnika in Zorana Jankovića pritožba na sklep v okviru rednih pravnih sredstev ni več mogoča. Župan MOL se je na sodbo odzval z napovedjo pobude za revizijo postopka, Pečečnik pa igra na karto neustavnosti sodbe. Razsodba sodišča je nedvomno pomembna zmaga za prebivalce, županov odziv pa je žalosten odsev časa, v katerem živimo, ko se mestno vodstvo in javne službe, ki bi morale skrbeti predvsem za javno korist, postavijo na stran kazinojskih milijonarjev, da krajanom iztrgajo še tisto malo skupnostnega, kar jim je ostalo. To dejstvo ob spominu na Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je delavcem in delavkam skušal zagotoviti dostopna stanovanja, kaže bridek kontrast. Naselje Fond je živeči spomenik časom socialne varnosti, njegovi prebivalci pa so dokaz pomena skupnosti za regeneracijo in ohranitev sosesk in vpliva nanju, s tem pa tudi na soustvarjanje mesta, ki bi moralo skrbeti predvsem za potrebe vseh svojih prebivalcev in ne zgolj za potrebe kapitala sedmega najbogatejšega Slovenca in njemu podobnih.

Vabimo vas, da se nam pridružite v ponedeljek, 20. oktobra 2025, ob 18.45 na javni tribuni in okrogli mizi z naslovom Strategija za zeleno mesto: kreativne prakse in vključevanje javnosti za izboljšanje kakovosti bivanja na primeru Stare Šiške in pred tem ob 17.30 na predstavitvi projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka. Dogodek bo potekal v prostorih OŠ Spodnja Šiška (Gasilska cesta 17, Ljubljana).

Septembra 2024 sta Zavod Co-kreate in DUO Stara Šiška v sklopu Svetovnega dneva brez avtomobila izvedla prvi dogodek Superblok Stara Šiška, namenjen raziskovanju možnosti za umirjanje prometa na Medvedovi cesti.

Letos projekt nadaljujemo s podporo Mreže za prostor v okviru pobude Mesto srečanja Stara Šiška, kjer raziskujemo, kako lahko intenzivna ozelenitev, umetniške intervencije in skupnostni projekti prispevajo k bolj živim in povezanim mestnim soseskam.

Na preizkušnji so bili različni pristopi – od zasaditve zelenih površin in talnega murala, ki označuje skupnostni prostor za druženje, do zvočne instalacije, ki spodbuja razmislek o kakovosti urbanega okolja.

Na dogodku bomo skupaj s Šiškarji in Šiškaricami, strokovnjaki, oblikovalci, predstavniki občine in lokalne skupnosti razpravljali o možnostih za uvedbo koncepta superbloka v Ljubljani ter o tem, kako s kreativnimi praksami in sodelovanjem prebivalcev oblikovati bolj trajnostne, dostopne in prijetne mestne prostore.

Program dogodka:
17.30 – Predstavitev projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka
18.30 – Pavza
18.45 – Okrogla miza in javna tribuna Strategija za zeleno mesto

Pridružite se razpravi o prihodnosti naših mestnih sosesk – o prostorih, kjer lahko živimo, dihamo in se srečujemo.

Dobimo se 20. oktobra v Stari Šiški!

Od petka do ponedeljka skrito pred očmi javnosti in za policijskimi zaporami na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani poteka parlamentarno zasedanje zveze NATO. Proti zasedanju je v soboto potekal tudi samoorganizirani protest “proti vojni, za življenje in prihodnost”. Protestnice in protestniki so poudarili, da nasprotujejo militarizaciji družbe in povečevanju izdatkov za oboroževanje, ki “jo narekujejo imperialistični interesi zahodnih držav, Slovenija pa jih pokorno izpolnjuje”. Fotoreportažo z dogodka je pripravil Črt Piksi.

Več o poteku in kontekstu protesta lahko preberete na: https://anarhistka.org/nato-okupator-ven-iz-ljubljane/

Kakšne so ideje za ureditev delov Ljubljane po konceptu t. i. superbloka? Po tem konceptu bi lahko uredili parlamentarno četrt.

Superblok je urbanistična ureditev, ki prinaša manj motornega prometa in več površin, prijaznejših za prebivalce.

Pri tem več ulic v mestu združijo v enotno območje (ang. block). Motorni promet je omejen na zunanje ulice oziroma obod superbloka, znotraj pa je prepovedan ali pa je določen poseben prometni režim, na primer samo možnost dostopa za stanovalce in dostavo.

Notranji deli tako postanejo namenjeni pešcem, kolesarjem, zelenim površinam, igriščem za otroke in podobno. Prednosti superblokov so zmanjševanje hrupa in onesnaženja, spodbujanje trajnostne mobilnosti, več javnega prostora za prebivalce in s tem dvig kakovosti življenja v mestu.

Po superblokih je najbolj znana Barcelona. Potem ko so pred desetletjem v več mestnih četrtih ulice združili v superbloke in preusmerili promet, so se poti, ki so jih ljudje opravili peš, povečale za 10 odstotkov, kolesarjenje pa za 30 odstotkov.

Kakšni so načrti v Ljubljani?

Sporazum o pridružitvi projektu “Superblock” je leta 2023 v Barceloni podpisala tudi Mestna občina Ljubljana.

V prestolnici sicer superbloki že obstajajo, prav tako pa se porajajo pobude meščanov za nove ureditve po tem konceptu.

Ideja občine je, da bi v superblok preuredili tako imenovano parlamentarno četrt v središču prestolnice. Ta bi predvidoma zajemala Gosposvetsko, Slovensko, Šubičevo in Prešernovo cesto. Medtem ko po Slovenski cesti trenutno lahko vozijo zgolj avtobusi, taksiji, stanovalci in dostava, pa je na ostalih omenjenih ulicah, pa tudi na ulicah znotraj tega območja, motorni promet za zdaj neomejen.

Kot so nam odgovorili z občine, variantne predloge ureditve območja parlamentarne četrti še preučujejo. Ker je projekt še v začetni fazi, nimajo terminskega plana. “Cilj je, da se prepreči tranzit vozil, ki prek ulic znotraj tega območja iščejo druge poti, ko je na okoliških cestah povečan promet, s čimer se izboljša kakovost življenja za tamkajšnje prebivalce, pešce, kolesarje in druge uporabnike prostora,” so zapisali.

V Ljubljani superbloki že obstajajo

Kot pojasnjuje direktor Inštituta za politike prostora IPoP, arhitekt in urbanist Marko Peterlin, koncept superblokov tudi za Ljubljano ni nekaj novega. Pri nas ga imenujemo območje prijaznega prometa.

“Imamo dobre primere iz preteklosti. Tradicionalne soseske so bile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja organizirane na isti način. Fužine, Štepanjsko naselje in Šišenska soseska 6 funkcionirajo po konceptu superbloka, saj se promet ustavlja na obodu naselja, tranzitni promet skozi naselje pa je omejen ali preprečen,” opisuje Peterlin.

Ukinitev parkirišč za obiskovalce

Kaj Peterlin meni o vzpostavitvi superbloka v parlamentarni četrti v središču Ljubljane? “To je območje, na katerem živi dokaj malo ljudi, tako da učinek za prebivalce ne bi bil tako velik, saj na tem območju ni izrazito veliko tranzitnega prometa,” pravi. Dodaja, da bi bila na tem območju ključna ukinitev parkirišč za tiste, ki ne živijo na tem območju, saj precej zdajšnjega prometa predstavljajo tisti, ki krožijo po teh ulicah in iščejo parkirno mesto.

Po njegovem mnenju bi imeli superbloki večjo dodano vrednost v delih mesta, kjer živi več ljudi. “Je pa na območju (parlamentarne četrti) to razmeroma preprosto narediti, potrebna je zgolj odločitev občine,” dodaja.

Pomemben del vzpostavitve superblokov v Barceloni je bila tudi zasaditev notranjih delov z drevesi in drugim zelenjem. “V Ljubljani je to manjši problem, saj je precej zelena. Je pa prednost take ureditve tudi oživitev lokalnega gospodarstva. Na območju, kjer je več pešcev, postanejo manjši lokali in trgovine bolj rentabilni,” pravi.

V Šiški je že nastal superblok za en dan

Pri preurejanju prometnega režima je ključno, poudarja Peterlin, da odločevalci vključijo prebivalce in jim pojasnijo prednosti, ki bi jih prinesla sprememba.

Koncept superbloka pa v Ljubljani nastaja tudi “od spodaj navzgor”.

Na območju stare Šiške (spodnja Šiška na vzhodni strani Celovške ceste, med pivovarno Union in Drenikovo ulico) so prejšnjo nedeljo za en dan vzpostavili “superblok”. Že drugič – podobno so storili ob lanskem tednu mobilnosti – so del Medvedove ceste zaprli za motorni promet.

“Lani smo dogodek poimenovali Superblok Stara Šiška, letos pa Mesto srečanja Stara Šiška. Po principih superbloka želimo doseči zmanjšanje tranzitnega prometa ter razširjen in ozelenjen javni prostor v soseski,” je pojasnila Sanja Simić iz Zavoda Co-kreate, ki je dogodek organiziral v sodelovanju z Mrežo za prostor in DUO Stara Šiška.

Na tem območju je po njenih besedah vse manj zelenega prostora, ki so ga ob novih gradnjah zanemarjali.

“V naši četrti še nisem videla toliko otrok na kupu, na skirojih, na kolesih … Prebivalci, sosedje, so bili zelo veseli,” Simić opisuje nedeljski dogodek, katerega cilj je bil, “da prebivalci začutijo ta prostor, ki pripada vsem nam”.

Želijo si, da zapora ne bi trajala le en dan v letu. V prihodnje bodo pripravili delavnico, na kateri bodo spregovorili o pobudi, da bi prometni režim v tem delu Šiške trajno spremenili po konceptu superbloka.

Prispevek je bil v izvirniku objavljen na N1info.si. Poobjavili smo ga z dovoljenjem avtorice in urednice.

Prebivalci in prebivalke Savskega naselja, organizirano v Civilno iniciativo Savsko naselje, so včeraj popoldne ob podpori Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC izvedli protestni shod, ki je potekal na prehodu za pešce na Linhartovi cesti. Mestno občino Ljubljana in župana Zorana Jankovića so z njim opozorili na čedalje bolj nevzdržne bivanjske razmere v naselju in na nevključevanje prebivalcev v načrte prenove soseske. Savčani in Savčanke so kot glavne razloge za protest navedli: pomanjkanje parkirišč in osnovnih storitev, prometno preobremenjenost, zanemarjeno infrastrukturo, zmanjševanje zelenih površin in otroških igrišč ter netrasnparentnost občine pri načrtovanju prihodnosti območja z več tisoč prebivalci.

“Procesi gentrifikacije vedno bolj marginalizirajo same prebivalce mesta, ki nimajo besede pri načrtovanju in spremembah, ki bodo na njihova življenja vplivala v prihodnjih desetletjih. PLAC je, kot del Severnega Savskega naselja, tarča pritiskov oblasti, ki ignorirajo našo pravico do prostora in soodločanja o prihodnosti zemljišča, na katerem stoji naša skupnost. Zato stojimo ob strani prebivalcem Savskega naselja pri njihovem boju za pravico do prostora, v katerem živijo,” je ob protestu zapisal PLAC.

Ko je leta 1989 padel zid, se je Berlin znašel v stanju, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Bil je zlom, a hkrati rojstvo. Mesto, razsekano na dvoje, se je naenkrat znašlo v praznini, saj so se stare strukture sesule, nove pa še niso obstajale. Vzhodni Berlin je postal nekakšen urbani terrain vague, območje brez jasnega lastnika, brez jasnega pomena. Stanovanja so se praznila, stroji v tovarnah so utihnili, zapuščeni kompleksi pa so ležali ob reki Spree kot naplavine propadle težke industrije sovjetskega bloka.

V tem vakuumu se je začelo tisto, kar so nekateri poimenovali »poletje anarhije«, obdobje, v katerem je bilo na Mainzerstraße v Friedrichshainu hkrati zasedenih dvanajst stavb, območje okoli Oranienburger Tora pa je bilo preplavljeno z improviziranimi bari in klubi. Berlin je postal eksperimentalni laboratorij. V mesto brez reda so vstopili ljudje, ki so v zahodnem Berlinu pogosto čutili utesnjenost zaradi potrošniške in finančne rutine. Umetniki, študenti, boemi in iskalci novih svoboščin so se selili čez mejo, saj so v vzhodnem delu našli nekaj, česar na Zahodu ni bilo več: prostor, ki so ga lahko napolnili z lastno vizijo.

Prvi val: kultura upora in njena apropriacija

Med najznamenitejšimi simboli tega časa je bila stavba Tacheles na Oranienburger Straße. Gre za nekdanjo veleblagovnico, zgrajeno v slogu zgodnje modernistične arhitekture, poškodovano v vojni, delno porušeno, a nikoli docela obnovljeno. Na zunaj je bila videti kot ogromen mestni okostnjak: razbita okna, fasada, na kateri so se plastili grafiti in transparenti, dvorišče, ki je bilo hkrati galerija in smetišče. V notranjosti pa so se hodniki širili v improvizirane ateljeje, delavnice, koncertne in kinodvorane. Kaotično, a smiselno, predvsem pa polno zagona in zamisli. Eno od dvorišč je celo gostilo zapuščeno lovsko letalo MiG-21, staro letečo sovjetsko kovinsko pošast, ki je postala umetniška instalacija. Tacheles ni bil le skvot; postal je ikona tistega Berlina, ki iz ruševin ni gradil institucij, ampak vizije; prostora anarhične svobode, neposredne, dostopne, brezmejne umetnosti. A kaj kmalu je postal tudi žrtev svoje ikoničnosti.

Nemška država in berlinski uradniki so začeli postopno »urejati« dediščino preteklosti. Številne stavbe lastniško niso bile prazne, saj so lastniki »izginili« med drugo svetovno vojno ali so se izselili, njihovi dediči pa so v devetdesetih letih začeli uveljavljati lastniške pravice. Skvoti so se znašli pod pritiskom in pred vprašanjem, ali se umakniti ali najti nov način preživetja. Iz tega je nastala ena izmed bolj tragičnih zgodb. Tacheles je v devetdesetih letih utelešal anarhično svobodo vzhodnega Berlina, danes je grotesken spomenik neoliberalizaciji mesta.

Po deložaciji in nepričakovano medlem odporu umetnikov leta 2012 so investitorji stavbo ohranili, a jo preoblikovali tako, da deluje kot parodija svoje preteklosti. Grafite, razbite stene, zapise iz uporniških let so pustili kot dekoracijo. Krvavi madeži razreza urbane zgodovine so postali vizualni okras, estetizirani dokaz »avtentičnosti« mesta, ki ga zdaj trži kapital. Ostanke zidov in skelete prostorov so preoblikovali v nekaj, kar spominja na Frankensteinovo pošast, ki jo je skupaj sešil lepotni kirurg. Ruševina je oblečena v nove, bleščeče materiale; DIY-galerije in ateljeje so nadomestile pisarne, »posh« trgovine in restavracije ter luksuzna stanovanja. Kar je bilo nekoč neposredni izraz vzpona svobodnega duha, je danes berlinski kič, simulacija ravno te »ustvarjalne« svobode, zapakirana v estetiko, ki jo je mogoče prodajati turistom in vlagateljem. Se sliši znano? Wink, wink, Rog …

Drugi val: trajnostne alternative

Tacheles je zgolj primer, resda najpovednejši, tega, kako lahko upor, anarhična svoboda in čista ustvarjalnost na pogorišču starega ustvarijo novo urbano vizijo, a hkrati tudi učbeniški opomin, kako krhka je ta svoboda. To je bila lekcija: spontani izbruhi ustvarjalnosti so lahko siloviti, a brez dolgoročnih mehanizmov varovanja jih kapital prej ali slej prežveči in prebavi.

Iz te lekcije je izšel naslednji val delovanja, pri katerem ne gre zgolj za trenutni upor, ampak za dolgotrajnejše modele, zmožne preživetja onkraj logike tržne apropriacije. Na tej točki postane očitno, zakaj je bil potreben globalni okvir za razmislek o mestih in njihovem razvoju. Leta 2016 je bil na konferenci Habitat III v Quitu sprejet dokument New Urban Agenda, ki ni ostal le pri lepih sloganih o »pametnih« in »zelenih« mestih, temveč je jasno določil, da so za trajnost potrebne tri povezane dimenzije: gospodarska, družbena in ekološka. Agenda je poudarila, da mesta ne morejo biti zgolj motorji rasti in potrošnje, ampak morajo zagotavljati dostopne prostore, javne dobrine, pravične postopke odločanja ter spoštovati okoljske meje.

A trajnost se meri na časovni lestvici desetletij in ravno s tem trči ob logiko sodobnega mesta, ki deluje pri hitrih obratih: s projekti, ki se zaključijo v enem mandatu, investicijami, ki morajo prinesti donos v nekaj letih, življenjskim slogom, ki se menjava z vsakim algoritmom. Nezdružljivost teh dveh časovnih dimenzij nazadnje pritisne na posameznika: da se vozi s kolesom, da ločuje odpadke, da nakupuje »odgovorneje«. Toda te trenutne in vsakodnevne mikroodločitve ne spremenijo dejstva, da živi v predmestju, vsak dan preživi več ur na cesti in nakupuje v nakupovalnih središčih, vpetih v globalne verige izkoriščanja. To je prepletena mreža življenjskih slogov, ki so v svojem jedru nevzdržni in iz katere se posameznik težko iztrga. Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Prvi val v Berlinu je bil torej zgrajen na anarhični energiji in spontanosti, drugi val pa temelji na dediščini prvega in zavestnih poskusih, da se oblikujejo trajnostni modeli. In ravno v Berlinu danes najdemo paradigmatične primere vseh treh dimenzij trajnosti (ekonomske, družbene in ekološke).

Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Ekonomska trajnost – Mietshäuser Syndikat

Eden ključnih primerov ekonomske trajnosti in boja proti tržnemu špekuliranju je Mietshäuser Syndikat, ki se je oblikoval v Freiburgu konec osemdesetih let in se od tam razširil v Berlin ter po vsej Nemčiji. Danes povezuje že več kot 140 hiš in projektov, s čimer se uvršča v sam vrh evropskih rešitev, kar zadeva alternativno lastništvo. Njegova posebnost je dvojna struktura lastništva: vsaka hiša je organizirana kot društvo (Hausverein), ki je neposredni lastnik nepremičnine, hkrati pa je solastnik tudi krovna organizacija. S tem se vzpostavi poseben varovalni mehanizem: nepremičnina se nikoli ne more prodati na prostem trgu brez soglasja mreže. Ta mehanizem učinkovito preprečuje privatizacijo in dolgoročno varuje hiše pred špekulacijo.

Model pa ni zgolj pravni ščit, temveč tudi finančni eksperiment solidarnosti. Nakupi nepremičnin se financirajo s kombinacijo malih posojil (t. i. Direktkredite), ki jih zagotavljajo posamezniki, prijatelji, podporniki, ter dodatnih bančnih posojil. Ker so posojila pogosto brez obresti ali z minimalnimi obrestmi, hiše niso obremenjene z visokimi stroški. Ko so dolgovi odplačani, se najemnine znižajo na stroškovno raven, presežki pa se stekajo v solidarnostni sklad. Ta financira nove projekte in omogoča, da že vključene hiše solidarno podpirajo tiste, ki šele vstopajo v mrežo. Tako posamezna hiša ni izoliran projekt, temveč del širše infrastrukture vzajemnosti, ki zagotavlja finančno stabilnost in pravno varstvo.

Pomen modela pa presega samo lastništvo in financiranje. Mietshäuser Syndikat je postal primer, kako lahko pobude, organizirane od spodaj navzgor, v katerih se skupnosti stanovalcev želijo iztrgati logiki trga, uspešno sodelujejo s strukturami, ki delujejo od zgoraj navzdol, in tako uporabljajo mestne subvencije, ugodne regulacije in v nekaterih primerih tudi javna zemljišča. S tem model ponuja nekaj, česar na kapitalističnem stanovanjskem trgu skorajda ni: dolgoročno varnost pred izrinjanjem in možnost stabilnega, dostopnega bivanja, ki se meri v desetletjih, ne v investicijskih ciklih.

S tem je Mietshäuser Syndikat eden redkih primerov, v katerih ekonomska trajnost ni obravnavana kot abstrakten cilj, ampak kot operativni okvir s kombinacijo pravnih in finančnih instrumentov, ki dejansko omogočajo življenje onkraj logike špekulacije.

Družbena trajnost – Haus der Statistik

Kompleks nekdanje administrativne stavbe v središču Berlina je bil po dolgotrajnem propadanju predviden za rušenje in komercialni razvoj, a leta 2015 se je okoli stavbe oblikovala koalicija umetnic, arhitektov, aktivistov in lokalnih prebivalcev ter z javnimi kampanjami in političnim pritiskom dosegla, da se je mesto odreklo načrtom za prodajo.

Prelomni trenutek je bil leta 2015, ko so umetniki, aktivisti in lokalne pobude na fasado obesili transparent »Hier entscheiden die Nutzerinnen!« (»Tukaj odločajo uporabnice!«, op. a.). S tem preprostim, a močnim dejanjem so se spremenila pravila igre: prazna stavba se je iz simbola sovjetske birokracije preobrazila v polje političnega boja za skupni prostor. Od spodaj organizirani pritisk je mestne oblasti prisilil v dialog, to pa je pripeljalo do oblikovanja inovativnega zavezništva med civilno družbo, nevladnimi organizacijami, arhitekti in mestom. Leta 2017 je objekt odkupila zvezna vlada in ga namenila skupnostno usmerjenemu razvoju, s čimer se je odprla pot za enega najvelikopoteznejših modelnih projektov v Berlinu.

Haus der Statistik danes obsega več kot 50.000 kvadratnih metrov, ki jih postopoma preoblikujejo v hibridno urbano infrastrukturo, kjer se prepletajo umetnost, kultura, socialne dejavnosti, izobraževanje in stanovanja. Posebnost projekta je koproduktivni model upravljanja, ki ga soustvarja pet glavnih partnerjev: mestna uprava, stanovanjska družba WBM, nepremičninska družba BIM, civilnodružbena zadruga ZUsammenKUNFT Berlin eG ter umetniško-aktivistična pobuda »Initiative Haus der Statistik«. To pomeni, da lokalna skupnost ni zgolj končni uporabnik, temveč enakovreden udeleženec v fazi načrtovanja in odločanja.

Že v zgodnji fazi prenove so začeli izvajati tako imenovane pionirske rabe, ki so omogočile, da se prostori uporabljajo za skupnostne kuhinje, gledališke predstave, delavnice za begunce, vrtne projekte, koncerte in druga srečanja. Ti začasni programi so se izkazali za več kot vmesno rešitev, saj delujejo kot laboratorij, v katerem se preizkušajo nove oblike skupne rabe prostora, ki se nato lahko institucionalizirajo v dolgoročnih programih.

Vizija Haus der Statistik je v svojem jedru usmerjena v zagotavljanje družbene pravičnosti z ustvarjanjem dostopnih in vključujočih prostorov, namenjenih raznolikim skupnostim. S tem se hkrati ohranja kulturna raznolikost, saj projekt dejavno odpira prostor umetniški in ustvarjalni produkciji, obenem pa ima tudi stanovanjsko komponento: predvidena je gradnja približno 290 cenovno dostopnih stanovanj. V projekt je vgrajena še ekološka plat, saj k obnovi stavb in novi gradnji sodijo energetsko učinkoviti sistemi, krožna raba materialov in prehod na obnovljive vire energije.

Haus der Statistik je tako postal več kot gradbeni projekt: je politična izjava in hkrati družbeni eksperiment, ki kaže, da lahko zapuščeni objekti v mestnem središču postanejo skupna dobrina, če se oblikujejo modeli, ki povezujejo javne institucije in civilno družbo. Gre za enega redkih primerov, pri katerih sta solidarnost in participacija premagali komercializacijo, zato ne preseneča, da je postal referenčna točka v evropskih razpravah o prihodnosti trajnostnega urbanega razvoja.

Ekološka trajnost – Floating University

Mietshäuser Syndikat torej odgovarja na vprašanje ekonomske pravičnosti, Haus der Statistik na vprašanje družbene vključenosti, Floating University pa je eksperimentalni laboratorij ekološke trajnosti. Projekt je bil vzpostavljen leta 2018 po zasnovi kolektiva Raumlabor Berlin v zaraščenem deževnem bazenu (Regenwasserrückhaltebecken) v Kreuzbergu, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih kot del tehnične infrastrukture za odvodnjavanje Tempelhofskega letališča. Prav ta nenavadna lokacija, hibrid med naravo in industrijsko infrastrukturo, je postala poligon za razmislek o novih oblikah urbanega sobivanja z ekosistemi.

Arhitektura projekta Floating University je zavestno začasna in modularna. Strukture so zgrajene iz lesa, recikliranih materialov in improviziranih konstrukcij, ki se dvigajo nad vodo. Kompleks sestavljajo laboratoriji, učilnice na prostem, kuhinja, gledališče in platforme za opazovanje okolja. Toda njegova vrednost ni v estetiki, temveč v tem, da prostor deluje kot pedagoški eksperiment. Tu se srečujejo študenti arhitekture, umetniki, znanstveniki in lokalni prebivalci, da bi raziskovali kroženje vode, čiščenje zraka, kompostiranje in ustvarjanje energetskih zank.

Ekološki eksperiment Floating University temelji na logiki learning from the swamp: močvirnati teren postane učitelj, ki kaže, da so človeške strukture neposredno odvisne od naravnih razmer. Ni sterilen urbani prostor, ampak je prizorišče, na katerem rastline, živali, voda in ljudje ustvarjajo prepleten sistem. Univerza je torej več kot teoretski forum, je živi laboratorij, v katerem se preizkuša, kako lahko urbani metabolizem deluje z omejenimi viri in pod vplivom podnebnih sprememb.

Posebna vrednost projekta Floating University je v njegovi mednarodni in pedagoški razsežnosti. V sodelovanju z univerzami iz Berlina in tujine se v projekt vključujejo študenti, ki se učijo paradigmatskih premikov v urbanizmu: od dojemanja mesta kot fiksne, betonske strukture do pojmovanja mesta kot ekosistema, ki diha, se spreminja in uči. V tem pogledu Floating University ni le prostorski eksperiment, temveč tudi konceptualno dejanje, ki pokaže, da ekološka trajnost v urbanem kontekstu ni zgolj stvar dodatkov (več dreves, več kolesarskih stez), ampak spremembe logike gradnje in rabe prostora.

Vsi trije berlinski primeri dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Vsi ti trije berlinski primeri – Mietshäuser Syndikat, Haus der Statistik in Floating University – pokažejo, da trajnostni urbani razvoj ni enodimenzionalen pojem, ampak preplet ekonomskih, družbenih in ekoloških rešitev. Vsi trije so nastali v prelomnih trenutkih, ko je prostor izgubil svojo vnaprej določeno funkcijo in se odprl kot priložnost za eksperiment. Dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Pri tem se postavlja vprašanje prenosa teh rešitev v druga mesta, kjer so zgodovinske, družbene in prostorske razmere drugačne. Berlin je specifičen zaradi svoje razklane zgodovine, praznih prostorov po padcu zidu in močne tradicije urbanih gibanj. Ljubljana je drugačna: manjša, bolj homogena, a zato nič manj ujetnica tržnih pritiskov in kratkoročnih političnih interesov.

Prav zato bo v drugem delu prispevka v središču PLAC, ljubljanski skupnostni prostor, v katerem se prepletajo vprašanja ekonomije, družbene vključenosti in ekologije. Berlin ponuja lekcije o tem, kako lahko mesto postane laboratorij trajnostnih praks, v Ljubljani se postavlja vprašanje, kako te lekcije prevesti v kontekst mesta, za katero bi lahko rekli, da je – po Jamesu Joyceu – vedno znova »pet let v zaostanku«.

Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah, zgrajenih med letoma 1960 in 1990. Zaradi izjemnih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti so nekatere od njih prepoznane kot značilna območja Ljubljane in pomembni gradniki njene identitete.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del nove države, Socialistične federativne republike Jugoslavije, z novo družbenopolitično ureditvijo, samoupravnim socializmom, ki je temeljil na družbeni lastnini in socialni enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.

Med prednostnimi nalogami socialnega programa mlade države sta bili obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje stanovanjskih razmer. Za povojno stanovanjsko gradnjo so bili značilni v pravilno geometrijsko mrežo razpostavljeni prostostoječi tipizirani dvo- do štirinadstropni dolgi bloki, grajeni v funkcionalističnem slogu, določenem z univerzalnimi rešitvami in tehnološkim racionalizmom. Uniformna, socialno in poklicno homogena delavska naselja so bila deležna vedno hujših kritik, v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in na mednarodni ravni. Zato so načrtovalci začeli razvijati nove koncepte organizacije stanovanjske gradnje v prenovljeni različici modernizma, pri čemer so upoštevali regionalni, zgodovinski in družbeni kontekst.

Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje.

Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za čim širšo populacijo. Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje. Financiranje je bilo urejeno sistemsko, z načrtnim zbiranjem sredstev v obliki obveznega stanovanjskega prispevka od osebnega dohodka zaposlenih.

V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja. Že leta 1955 je bila na Ljubljanski šoli za arhitekturo v Ravnikarjevem seminarju izdelana študija geografsko pogojenega krakastega razvoja Ljubljane, ki je predlagala obzidavo glavnih mestnih vpadnic z visokimi nizi stanovanjskih objektov, med kraki pa ohranila dolge kline nepozidanih zelenih površin vse do mestnega središča.

Sočasno so po skandinavskih zgledih razvijali tudi koncept idealne soseske, sociološke in fizične grupacije, ki omogoča boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Za osnovo so uporabili model soseske: stanovanjskega naselja s 5000 prebivalci, načrtovanega po meri človeka, z ulicami in potmi za pešce, z osnovno šolo v središču, kakršno je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka. Soseska, zasnovana kot samostojna avtonomna ozemeljska enota, je bila razdeljena na manjše stanovanjske četrti. Da bi spodbudili raznolikost v sestavi prebivalstva, so v model soseske vključili različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Znotraj soseske so bile predvidene vse za vsakdanje bivanje prebivalcev bistvene funkcije: socialni, izobraževalni, kulturni in storitveni programi, kot so šole, kulturne ustanove, trgovine, pošta, banka, vrtec … Posebno skrbno so bile oblikovane prostorne odprte skupne površine soseske, poudarek je bil na zagotavljanju optimalnih pešpoti in velikih zelenih površin. Središče soseske je bilo poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identifikacijsko točko naselja. Bilo je na zunanjem robu soseske, ob glavni cesti; v bližini je bila postaja mestnega avtobusa. Prometne poti so bile popolnoma ločene od površin za pešce; tranzitni motorni promet znotraj soseske ni bil mogoč, avtomobilski promet pa je bil omejen na ceste na obodu območja. Nastal je model zaokrožene avtonomne celote, v kateri so posamezni objekti med seboj povezani z različno oblikovanimi javnimi (zelenimi) površinami, bistvenimi za zdravo bivalno okolje in estetsko vrednost soseske, ki hkrati spodbujajo tudi družabne stike med prebivalci.

Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (1966), ki je upošteval krakasti model razvoja mesta, kot temeljno organizacijsko načelo urbanistične politike pa je opredelil sosesko. Leta 1965 je bila izpeljana tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg in spodbudila prvo udejanjenje koncepta soseske. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih sosesk vse do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Soseske so bile grajene po načelu uporabe zadnjih dosežkov gradbene tehnologije: v kombinaciji na mestu litega betona, različnih sistemov montažne gradnje in rabe prefabriciranih betonskih elementov, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi funkcionalno in ekonomsko sprejemljivo gradnjo. Arhitekti so razvijali različne napredne tehnične rešitve in zasnovo objektov načrtovali skladno z izbranimi načeli gradnje, gradbenih postopkov in uporabljenih materialov. Standardizirana stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim več ljudi, so bila zasnovana gospodarno, sledeč takrat veljavnim prostorskim predpisom. Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja. Zunanji prostor, vsaj v obliki balkona ali lože, je postal sestavni del vsakega stanovanja. Z veliko pozornostjo so reševali funkcionalne težave, povezane z osvetlitvijo, hrupom in zasebnostjo. Stanovanja so bila sodobno opremljena, v skladu z najnovejšo tehnologijo. Urejene so bile od motornega prometa ločene obsežne parkovne površine, zasajene z visokodebelnim drevjem in opremljene z otroškimi igrišči ter z ozelenjenimi zemeljskimi brežinami razdeljene na intimnejše sklope.

Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja.

Prva realizirana samostojna urbanistična stanovanjska soseska v Ljubljani, izvedena po načelih idealne soseske, je bila Šišenska soseska ŠS-6 (1964–1972) za 10.000 prebivalcev ob Celovški cesti. Pahljačasta zasnova soseske je določena z višinsko hierarhično strukturirano pozidavo, mrežo poti in elementi tradicionalnega mesta, kot so ulice in trgi, in je že pomenila pomemben odklon od funkcionalističnega urbanizma. Zgrajena je bila stanovanjska soseska Koseze (1968–1974), kjer živi 3000 ljudi, zanjo so značilni terasasti bloki, ki združujejo prednosti stanovanjskega bloka in enodružinske hiše. Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev (1967–1972). Jasno berljiv tloris je oblikovan z uporabo ulice – simbola mestnosti in prostora srečevanja kot osnovnega gradnika zasnove naselja in z veliko osrednjo parkovno površino, umeščeno v središče soseske. Primer kompleksne zasnove je soseska BS 3 za Bežigradom (1971–1981), kjer sta urbanizem in arhitektura neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, uporabi različnih tipov stanovanjskih objektov in oblikovanju skupnega zunanjega prostora in prometnega omrežja. V neposredni bližini mestnega jedra je bila zgrajena soseska VS-1, Trnovski bloki (1972–1983) za 3000 prebivalcev. Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, s katero se je hkrati zaključila kontinuiteta gradnje stanovanjskih sosesk v Sloveniji, pa je soseska Fužine (1978–1986), največja stanovanjska soseska v Ljubljani, kjer živi okoli 13.500 ljudi. V primerjavi s prvimi izvedbami sosesk je območje gosteje pozidano z višjimi stanovanjskimi stavbami. Vmesni prostor zapolnjujejo javni programi (šole, vrtci, domovi za starejše …) in stavbe z družbenimi vsebinami. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Notranjost naselja, prepletena s pešpotmi ter odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, v sklopu katerih so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo, je rezervirana za pešce.

Za vse omenjene soseske so značilni močna, izrazita in jasna urbanistična in arhitekturna zasnova z dobro vpetostjo v okoliški prostor in kakovostne bivalne razmere. So v bližini zelenih rekreacijskih površin, imajo vso sodobno infrastrukturo, zaradi lege ob mestnih vpadnicah imajo dobre prometne povezave s središčem mesta in širšo okolico ter dobro dostopnost javnega prometa. Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je začel prehod v novo družbenoekonomsko ureditev, ki temelji na zasebni lastnini. Organizirana stanovanjska gradnja velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile v socialistični družbi simbol sodobnosti in so bile namenjene izboljševanju življenjskih razmer za vse, se je s tem končala.

Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Po prehodu iz socialističnega gospodarstva v kapitalistično ureditev se je spremenilo tudi prostorsko načrtovanje. Njegovi prednostni nalogi sta ‘gospodarnejša raba’ prostora in večja izkoriščenost prostih/opuščenih zemljišč znotraj mestnega tkiva. Zato novejša večstanovanjska naselja niso več celostno načrtovana, pogosto so usmerjena le v zapolnjevanje ‘prostorskih vrzeli’. Poleg tega je urejanje stanovanjske problematike v Sloveniji od osamosvojitve večidel prepuščeno prostemu trgu. Na trgu stanovanjske gradnje so se pojavili zasebni investitorji, večstanovanjsko gradnjo – razen nekaj primerov, kjer so gradnjo prevzeli javni stanovanjski skladi – obvladuje finančni kapital. To pomeni, da je gradnja stanovanj v prvi vrsti sredstvo za izredno donosno plemenitenje kapitala. Ker so zemljišča za gradnjo draga, prodajajo pa se kvadratni metri stanovanj, so parcele v celoti podkletene s podzemnimi garažami, nad terenom pa maksimalno pozidane. Razmiki med objekti so zato minimalni – razdalje med stavbami so premajhne, da bi stanovalcem omogočale zasebnost. Čeprav so kakovostne, z visokodebelnim drevjem zasajene zunanje površine znotraj naselij prepoznane kot bistvene za zagotavljanje kakovostnega življenjskega okolja, jih v novih večstanovanjskih naseljih tako rekoč ni (in jih zaradi podkletenosti celotnih parcel niti ni mogoče urediti). Zunanje bivalne površine, ki so urejene na strehah podzemnih garaž, so pogosto zagotovljene le v minimalnem zahtevanem obsegu, oblikovane in opremljene pa neprivlačno za uporabo in druženje stanovalcev ter ograjene, kar močno prispeva k segregaciji in individualizaciji družbe.

V tokratnem intervjuju se pogovarjamo z Anjo Lazar, strokovno sodelavko Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in članico zadruge Zadrugator. Pogovor se osredotoča na projekt Sosedstvo za odporne soseske in demokratizacijo javne stanovanjske preskrbe, pri katerem IŠSP skupaj s stanovalci Novega Brda med drugim osmišlja prostor skupnostnega paviljona v soseski z javnimi najemnimi stanovanji Novo Brdo. Leta 2025 je projekt prejel manjša sredstva Mreže za prostor. V intervjuju je sodeloval tudi stanovalec, eden od predstavnikov Skupnosti stanovalcev soseske Novo Brdo (SSSNB), in predstavil svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu in pri oblikovanju skupnostnih prostorov v soseski.

Kakšna je vloga Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) v slovenskem prostoru in posebej na področju javnih stanovanjskih politik in preskrbe?

Anja Lazar (AL): Na inštitutu se ukvarjamo z raziskovanjem stanovanjske preskrbe, saj menimo, da je za dobro razumevanje tega področja in sprejemanje ustreznih ukrepov nujno imeti kakovostne podatke in jasen vpogled v stanje. A raziskovanje ni naš cilj samo po sebi, trudimo se, da ima tudi akcijski učinek. Na podlagi ugotovitev pripravljamo predloge politik na stanovanjskem področju, hkrati pa skušamo prispevati tudi k razvoju konkretnih praks v prostoru. Naše delo torej poteka na dveh ravneh: raziskovanje in zagovorništvo za boljše stanovanjske politike ter udejanjanje konkretnih praks, kjer je to mogoče.

Kaj pravzaprav pomeni »odporna soseska« in zakaj je ta koncept danes tako pomemben?

AL: »Odporna soseska« ne pomeni le odpornosti v smislu ekološke trajnosti, temveč je zelo pomemben družbeni vidik. Raziskave kažejo, da je v času vročinskih valov ali drugih kriz odločilno, kako socialno vključen je posameznik in kakšno podporo ima v svojem okolju. Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

Pri tem nista nepomembna fizični prostor in infrastruktura, ki lahko spodbujata povezovanje. V soseski Novo Brdo smo denimo prepoznali, da nekateri skupnostni prostori že obstajajo. Niso idealni, a ponujajo temelj, na katerem je mogoče graditi. Prepričani smo, da bi bilo mogoče narediti še veliko več za to, da se ljudje spoznajo, povežejo in se organizirajo na podlagi potreb, ki jih sami prepoznavajo v soseski.

Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

V soseski Novo Brdo je lastnik stanovanj Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, stanovalci pa so najemniki brez pravice upravljanja. Kako ste si zamislili organizacijo stanovalcev znotraj stanovanjskega sklada MOL? Ali vidite možnosti za vzpostavitev trajnostnih struktur soodločanja?

AL: V soseski Novo Brdo so stanovanja republiškega in mestnega stanovanjskega sklada. Najemniki imajo s skladom podpisane pogodbe, vendar skorajda ni formalnih mehanizmov, ki bi jim omogočali, da se v posameznem bloku organizirajo in odločajo o skupnih vprašanjih. Na primer, v stanovanjskih blokih republiškega sklada bi se lahko organizirali za rabo skupnostnih prostorov, ki so umeščeni v pritličje vsakega bloka. Ti bi lahko živeli kot skupnostna dnevna soba, ki bi ponudila razširitev razmeroma majhnega bivalnega prostora v individualnih stanovanjih in priložnost za druženje s sosedi. Te skupnostne prostore javni najemniki dejansko odplačujejo z najemnino, a jih ne morejo uporabljati, ker jih je lastnik zaprl in zaklenil, še preden so zaživeli in bi lahko zanje oblikovali pravila rabe.

Naše razmišljanje je šlo v smeri, kako stanovalcem omogočiti povezovanje in soodločanje, najprej na ravni bloka, nato širše v soseski, pa tudi znotraj samih stanovanjskih skladov. Šele tako bi lahko postali sogovorniki pri oblikovanju stanovanjskih politik, ki neposredno vplivajo na njihov položaj. Za zdaj nimamo združenja najemnikov javnih stanovanj, ki bi jih zastopalo, to pomeni, da njihov glas pogosto sploh ne pride do tistih, ki odločajo in pišejo zakone. A že na primeru stanovalcev na Novem Brdu vidimo, da imajo veliko zamisli in predlogov, ki bi lahko izboljšali njihov položaj, stanovanjske bivalne razmere in skupnostno življenje, in da so se v zvezi z njimi pripravljeni angažirati.

Sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da javni najemniki v resnici nimajo nobene formalne možnosti vključevanja v strukture upravljanja ali nadzora stanovanjskih skladov. Če primerjamo: v domovih za starejše ali v socialnovarstvenih zavodih imajo stanovalci svoje predstavnike vključene v svete zavodov. Pri javnih najemnih stanovanjih pa takega mehanizma sploh ni, kar se mi zdi zelo nedemokratično.

Mislim, da bi bilo smiselno vzpostaviti vsaj osnovni okvir za soupravljanje. Na primer, da se vsi, ki živijo v nekem bloku, enkrat na leto sestanejo, se pogovorijo o tem, kaj deluje, kaj ne, rešijo nesoglasja in izrazijo potrebe. Na takšnem srečanju bi moral biti prisoten tudi predstavnik sklada kot lastnika, saj ta odloča o številnih stvareh, ki neposredno vplivajo na življenje stanovalcev.

Trenutno smo res še na začetku. Najprej je treba to temo sploh načeti, preučiti tuje zglede, se pogovarjati in iskati mogoče rešitve za demokratizacijo stanovanjskih odnosov. Zdaj se pripravlja nov nacionalni stanovanjski program za prihodnje desetletje in prav bi bilo, da bi bilo vprašanje vključevanja stanovalcev ena od njegovih ključnih tem. Če želimo, da bodo soseske bolje delovale in da bodo skupnostno naravnane, moramo narediti ta korak naprej.

Na Novem Brdu že obstaja skupnostni paviljon in več dodatnih skupnih prostorov v posameznih blokih. Katere vsebine in dejavnosti pa boste z novim projektom dodali, da bi ti prostori postali pravo središče povezovanja skupnosti?

AL: Za začetek smo se odločili, da se bomo ukvarjali predvsem s skupnostnim paviljonom, ki je sicer v upravljanju Službe za lokalno samoupravo MOL. Ta ga daje v uporabo različnim javnim zavodom in nevladnim organizacijam za izvajanje programov, ki jih sofinancira MOL (npr. Mali ulici, Mladim zmajem, Kraljem ulice), ter v najem drugim zainteresiranim za različne prireditve, na primer praznovanje rojstnih dni.

Naš namen ni bil, da bi za te prostore vnaprej pripravili natančno določen program, temveč smo želeli odpreti prostor za pobude in skupno odzivanje nanje. Vseeno pa smo prepoznali nekaj konkretnih stvari, ki manjkajo in bi lahko bistveno prispevale k ustvarjanju skupnosti.

Ena prvih je skupna kuhinja, bodisi stalna bodisi mobilna, kjer bi lahko ljudje preživljali čas ob hrani. Čeprav so bile zanjo v paviljonu že predvidene inštalacije, ni bila nikoli nameščena. V tujini pa prav kuhinja pogosto velja za osnovni del dobro delujočih skupnostnih prostorov.

Druga pomembna stvar so knjige. Povezali smo se s Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. V uporabo smo dobili opremo in knjižne police. Tako je v poletnih mesecih ob paviljonu zaživel knjižni kotiček, ki je stanovalce vabil k listanju knjig in medsosedskemu spoznavanju. Knjige so pogosto dober povod za pogovor in tudi način, kako v skupne prostore pritegniti nove ljudi.

Omeniti velja še skupnostne grede. Stanovalci so sami izrazili željo, da bi v bližini paviljona uredili visoke grede, kjer bi lahko skupaj gojili zelišča, jagodičevje ali celo zelenjavo. To bi imelo dvojno funkcijo. Bilo bi prijetno in poučno, hkrati pa bi bila to priložnost, da se stanovalci srečajo in povežejo. V soseski se zdaj največ družijo otroci in mladostniki, odrasli pa precej manj. Skupna obdelava vrtnih gred bi lahko bila način, kako se odrasli bolj vključijo in ustvarijo nove vezi.

Kako pa nameravate stanovalce vključiti v samo načrtovanje in izvajanje aktivnosti? In kako boste spodbujali tiste, ki so v soseski manj dejavni?

AL: Najprej je ključno dobro obveščanje. Do ljudi poskušamo priti prek različnih komunikacijskih kanalov: spleta, obvestil v blokih, osebnih stikov. Pomembno je tudi, da smo redno prisotni v soseski in da sproti prilagajamo aktivnosti glede na to, kaj se izkaže za uspešno.

Junija smo prvič pripravili Brdovanje, ki smo ga zastavili kot praznovanje soseske. S precej truda in promocije lahko rečemo, da je za prvič dobro uspelo. Prireditev smo med drugim izkoristili tudi za zbiranje pobud stanovalcev in ugotavljanje, kdo bi bil pripravljen kaj prispevati za uresničitev teh pobud. A za zdaj se veliko stvari dogaja precej neformalno, z neposrednim vključevanjem in sprotnim prilagajanjem.

V prihodnjih mesecih želimo vzpostaviti redni termin, v katerem bo postal paviljon odprt prostor za srečevanje stanovalcev in bo med drugim ponudil priložnost za izvedbo skupnih dejavnosti in za razmislek ter oblikovanje predlogov za bolj vključujočo javno stanovanjsko preskrbo.

Pogovoru se pridruži stanovalec Novega Brda in pove nekaj o dosedanjih izkušnjah s samoorganiziranjem stanovalcev:

V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski.

Težava je, da je stanovalce težko dolgoročno aktivirati. Ko je soseska Novo Brdo pred štirimi leti zaživela, smo stanovalci hitro zaznali prve težave, oblikovali predloge za izboljšave in zamisli za dogajanje ter ustanovili skupnost stanovalcev. A ker se marsikaj z odgovornimi (lastnikom JSS MOL in upravnikom Zarja) ni reševalo tako hitro, kot smo pričakovali, je zanimanje postopoma upadlo. Soseska je postala nekoliko apatična in ljudi je danes težje spodbuditi k sodelovanju, ker (na podlagi izkušenj) težko verjamejo, da lahko kaj spremenimo.

Že takrat smo naredili anketo med vsemi stanovalci, da bi preverili interese. Izkazalo se je, da je bilo volje in energije na začetku veliko. Sčasoma se je to začelo spreminjati in začele so se kazati tudi napetosti v medsosedskih odnosih. Takšne stvari se težko sanirajo, če se na začetku ne postavijo jasni okviri.

Javni stanovanjski sklad MOL je bil sprva zelo zainteresiran in smo imeli skupne sestanke, kjer smo predstavili seznam več kot 50 predlogov in težav (od banalnih, kot je delovanje garažnih vrat, do zahtevnejših, kot je vlaga v kletnih prostorih, ki še do danes ni odpravljena, čeprav imamo z njo ogromne težave). A kmalu smo dobili odgovor, da imajo kadrovske primanjkljaje, zato se je marsikaj ustavilo. Ostale so predvsem tekoče težave, ki se ponavljajo iz leta v leto – hrup in zbiranje mladih ponoči, nespoštovanje hišnega reda ipd. Rešitev je pogosto preložena na policijo, saj je to uradna pot, čeprav menimo, da bi veliko lahko naredil tudi JSS MOL, ki ima vse potrebne vzvode in mehanizme za to.

Občutek imam, da lastnik in stanovalci premalo zaznavajo, da gre za skupni prostor, kjer veljajo pravila. Zato je pomembno, da gradimo skupnost. V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski. Posamezne težave pa vsak stanovalec rešuje sam neposredno z lastnikom ali upravnikom.

Res pa je, da sestanki pogosto postanejo prostor za izražanje nezadovoljstva in dolgih seznamov težav, kar zmanjša produktivnost. A razlog za to je predvsem počasno reševanje težav z lastnikom in upravnikom. Poleg tega pogosto naletimo na številne ovire pri uresničevanju pobud, tudi pri projektih, za katere je financiranje zagotovljeno. To ustvarja občutek, da se trud vedno znova zaleti v zid. Pa vendar moram poudariti, da stvari počasi premikamo naprej, saj nam lastnik in drugi deležniki čedalje pogosteje prisluhnejo in prepoznavajo naše konkretne potrebe in predloge rešitev, za katere verjamemo, da lahko pripomorejo k boljši soseski. Zato pa so potrebni tudi novi formati: skupnostne razprave o javni najemniški politiki, redne čajanke za sosede, stvari, kot je Knjižnica pod krošnjami, ki se je že izkazala za zelo pozitivno. Namen je ustvariti prostore za srečevanje, pogovor in reševanje nesoglasij, še preden se vključijo uradni organi. Tako lahko odbor postane resnično orodje skupnosti in dober povezovalni člen med stanovalci in lastnikom.

Ni pa povsod tako. V Avstriji, na primer, arhitekti, ki zgradijo sosesko, s stanovalci sodelujejo še desetletja po gradnji, da skupaj sproti rešujejo konkretne težave.

AL:

Točno to. Stanovalcem se dejavno omogoča soustvarjanje stanovanjskih sosesk, spodbujajo jih k temu. Bolj vključujoče načrtovanje, oblikovanje in upravljanje prostora in stanovanjske preskrbe prispeva k temu, da ljudje z bivalnim okoljem in sostanovalci čutijo večjo povezanost in izražajo zanje večjo skrb.

Naše občine vlagajo v raznovrstne mladinske, otroške in socialne programe ter projekte, ki seveda prispevajo h kakovosti bivanja. Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, pa je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna.

Drugače kot na Dunaju pri nas investitorji izginejo, ko je gradnja končana. Tako so bili na primer prostori za skupnost zgrajeni, a prave vizije zanje ni bilo, nihče ni razmislil, kako bodo zaživeli. Čeprav se o teh prostorih govori kot o skupnostnih in naj bi bili zatorej namenjeni potrebam skupnosti, stanovalci nimajo dovolj besede, ko pride do odločanja o njihovi opremi, načinu organiziranja, programu.

Na koncu je lažje zakleniti vrata kot pa se ukvarjati z vprašanji in zamislimi stanovalcev. Ni dovolj le zgraditi skupnostno infrastrukturo, treba je tudi ustvariti mehanizme, ki bodo omogočili in podprli njeno delovanje.

Stanovalec:

Sedaj imamo že nekaj organizacij, ki uporabljajo skupnostni paviljon in ustvarjajo programe v soseski. Ampak trajalo je eno leto od vselitve, da je skupnostni prostor sploh postal dostopen, ker ni bil vzpostavljen sistem ključev in najema. Šele kasneje so ga odprli in danes se najema za rojstnodnevne zabave, jogo, bralne krožke itd. Pritlični skupnostni prostori v stanovanjskih blokih republiškega stanovanjskega sklada pa, kot že rečeno, še vedno samevajo pod ključem.

Za rojstne dneve prostor deluje, ker je cenejši kot drugje. A ko gre za redne dejavnosti (vadbe, srečanja, zajtrke), zmanjka sredstev. Idealno bi bilo imeti manjši sklad, iz katerega bi se krili stroški za tovrstne pobude.

Kateri so naslednji koraki pri tem projektu? Če prav razumem, ste ga prijavili na razpis prek »idejnega zajtrka« (projekt Mreže za prostor, ki financira manjše idejne projekte članic mreže). Boste naslednjič poskusili z vzpostavitvijo kuhinje?

AL:

V prihodnje bomo razmišljali predvsem o tem, kako demokratizirati javno stanovanjsko preskrbo. To je ključna tema, ki jo bomo raziskali, pregledali bomo tuje zglede in v posvete o različnih možnostih vključili javne najemnike in druge deležnike.

Kuhinja kot srce vsakega skupnostnega prostora pa je naslednja konkretna akcija v prostoru, ki se je bomo lotili, a vsi posegi in dejavnosti v paviljonu morajo biti usklajeni s Službo za lokalno samoupravo MOL, ki prostor upravlja, ta služba jih mora tudi odobriti.

Zadnje mesece smo osvojili knjižnico pod krošnjami kot skupni prostor, zdaj pa razmišljamo o spletni platformi, kjer bi stanovalci našli informacije in lahko prijavili pobude za uporabo prostora. Veliko zamisli nastaja sproti: predlogi za čajanko, plesni večeri, telovadba starejših gospa itd. To so drobne, a pomembne pobude. S preprostimi pravili in minimalno podporo bi jih lahko hitro uresničili.

Stanovalec:

Imeli smo tudi sestanek s četrtno skupnostjo in občinskimi službami, kjer smo predstavili konkretne rešitve, ki bi jih lahko izpeljali sami. A birokracija je toga, uradniki se težko odzovejo na sprotne pobude. Za zdaj je na primer najem prostora odvisen od fizično oddanega obrazca z lastnoročnim podpisom, namesto da bi zadevo uredili elektronsko.

Težava je, da se skupnostni prostori razumejo kot upravni objekti, ne kot živi deli soseske. Če bi jih dojemali kot skupnostne dobrine, bi bili stanovalci vanje pripravljeni vlagati čas, znanje in sredstva. Namesto zaupanja prevladujeta strah in rigidnost. Mi pa želimo pokazati, da so mogoči bolj odprti in na zaupanju utemeljeni modeli upravljanja.

Torej vidite projekt kot pilotnega v okviru MOL, nekaj, kar bi se lahko preneslo tudi v druge soseske?

Stanovalec:

Tako je. Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji. Do marca velikih premikov ne bo, saj je obdobje prekratko, bomo pa naredili prve korake. Glavni cilj je uveljaviti participacijo javnih najemnikov. Področje, ki je pri nas skoraj nerazvito.

Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji.

Projekt se bo zaključil z javnim posvetom o demokratizaciji javne stanovanjske preskrbe. Kaj pričakujete?

Stanovalec:

Želimo ustvariti prostor, kjer bodo odločevalci slišali glas javnih najemnikov. Predstavili bomo svoje izkušnje z Novega Brda in tuje primere, ki dokazujejo, da participacija deluje. Namen je pokazati, da lahko s pravim okvirom ustvarimo veliko več kot zgolj zidove, ustvarimo lahko skupnosti.

Ko je bil pripravljen osnutek novele stanovanjskega zakona, smo bili med redkimi, morda celo edini javni najemniki, ki smo se dejavno vključili. Pripravili smo devet strani pripomb in jih predstavili na javni tribuni v organizaciji Stanovanjskega bloka, jih poslali na ministrstvo, nato pa imeli tam sestanek, na katerem so nam povedali, katere rešitve lahko vključijo. Obljubili so, da bodo nekatere upoštevali v podzakonskih aktih.

Ena ključnih pripomb se je nanašala na formulo za izračun najemnine. Po predlagani metodologiji bi se nam najemnine skoraj podvojile, predvsem zato, ker je inflacija v formuli večkrat upoštevana in ker so bila napačno postavljena merila za obračunavanje starih in novih stanovanj ter amortizacijske dobe, ta se je s 60 let skrajšala na 30. Takšne spremembe so neutemeljene in vnašajo tržno logiko v javno stanovanjsko preskrbo, ki naj bi bila neprofitna.

Pri tem naj povem, da so se najemnine od leta 2021, ko smo se vselili v to sosesko, do danes, torej v zgolj štirih letih, v povprečju zvišale že za več kot 53 odstotkov – na primer za dvoinpolsobno stanovanje s prvotnih 280 evrov na 430 evrov – na podlagi vmesne spremembe zakonodaje oziroma pravilnika za obračun vrednosti točke. To je ogromno povečanje. Če primerjam s prijatelji v Berlinu, kjer za podobno stanovanje plačujejo 350 evrov, je jasno, da naš sistem ne deluje.

Seveda razumemo, da mora biti javna stanovanjska preskrba tudi ekonomsko vzdržna, a pri teh cenah se investicija povrne v 20 letih. Postavlja se vprašanje, kam gre denar po tem. O tem bi morali začeti razpravljati.

Pri urbanistični širitvi Ljubljane proti severu je bila ena glavnih potez dodana leta 1967 z odprtjem poslovno-trgovskega kompleksa Astra Commerce, zgrajenega po načrtih arhitekta Savina Severja (1927–2003), velikana slovenske povojne arhitekture. Druga poteza decentralizacije mesta pa je bila v celoti uresničena leta 1978, ko so na drugi strani Titove (danes Dunajske) ceste zgradili multifunkcionalni kompleks Plava laguna. Na internem natečaju je bila izbrana rešitev arhitekta Jožeta Usenika, ki je v duhu modernistične odprte zasnove projektiral celotno ureditev območja: Astro in Plavo laguno je povezal s tedaj legendarnim Linhartovim podhodom. Zamisel za stanovanjsko-poslovni kompleks Plava laguna je bila za tisti čas zelo sodobna, v skladu s svetovnimi smernicami: zanikati dediščino in tradicijo starega mesta in zgraditi ultra sodobni novum. Plava laguna naj bi postala živahno mesto pod mestom s pisano infrastrukturo, s trgovinami in servisnimi storitvami, pošto, cvetličarno, slaščičarno, menzo, banko, knjigarno, neštetimi modnimi in živilskimi trgovinami, tržnico, zelenicami in fontanami.

Program soseske Plava laguna se je do popolnosti izpeljal in dolgo je tudi zelo dobro deloval: za ta predel so bili značilni pisana atmosfera in pestro vrvenje, na ploščadi in v podzemlju. Bežigrad je tako v zlatih časih dobil svoje središče z udobno, napredno, domala luksuzno zastavljeno socialistično sosesko, ki se je postavljala z najimenitnejšim stanovanjskim blokom v značilni modri barvi, kipečim v nebo v desetih nadstropjih in s petimi vhodi. Arhitekt se je odločil za modro barvo bloka, saj je menil, da se bo najlepše zlila z barvo Kamniško-Savinjskih Alp, ki se nizajo v ozadju, na severu. Območje je tako dobilo tudi eksotično ime: Plava laguna, zapeljivo in osvežilno ime za sodoben koncept soseske, ki naj bi bila čim manj vpadljiva in čim bolj prijazna do okolja, v katero naj bi se prelivala. Med načrtovanjem projekta so arhitekti sodelovali celo z društvom distrofikov, da bi zasnovali prostore, ki bi bili preprosto dostopni invalidom. Sam kompleks naj bi ponujal razgiban prostor z različnimi ambienti, ki so prav nalašč po meri pešca in invalida.

Modri blok ima še danes razgiban in pester nabor stanovanj in ponuja vse od najmanjših garsonjer do 160 kvadratnih metrov velikih stanovanj. Velika okna, balkoni in zgornje terase še vedno ponujajo lepe poglede na mesto in na gorovje ter omogočajo kakovostno bivalno kulturo v mestu. Lepa stanovanja so v zlatih sedemdesetih letih pokupili zdravniki, politiki, inženirji, gospodarstveniki in kulturniki. Leta 1980 so poskrbeli še za popestritev kulturnega dogajanja in odprli Kino Bežigrad; ta se še vedno vztrajno bori s prinašanjem filmske kulture v zapuščeno sosesko. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Podhod Plave lagune je postal mesto duhov. Zanemarjene tekoče stopnice so že zdavnaj zastale. Nekoč osvežujoče fontane so izgubile funkcijo. Simpatična tržnica je propadla. Servisne dejavnosti, trgovine, lokali drug za drugim zapirajo prostore in se selijo drugam. Le malokdo trdoživo vztraja v zanemarjeni temi.

Podzemlje privabi le še redkokoga. Svetli izjemi sta do invalidov prijazno podjetje Birografika Bori, ki v osrčju Ljubljane ponuja zeleno tiskarno z visoko okoljsko ozaveščenostjo in spodbuja k odgovornemu upravljanju gozdov, ter Cvetličarna Iris, ki na tej lokaciji vztraja že od leta 1976 in katere lastnica Nataša Grmek razmišlja, kako bi prirejala branje poezije, manjše koncerte in podobno, kar bi povezovalo skupnost in sosesko.

Danes si je v Plavi laguni težko predstavljati nekdanji sproščeni vrvež, pravo oazo v mestu, kjer so se pred blokom igrali, kolesarili in kotalkali otroci in kjer je zraven kina imel trgovino z galanterijo celo poslovnež Viktor Knavs, oče Melanie Trump. Celotna Plava laguna bi nujno potrebovala prenovo: strehe zamakajo, vsepovsod je zaznati razpoke, tlaki so razriti in uničeni. Petrolovi uslužbenci mirne vesti parkirajo na ploščadi, ki ni bila nikoli namenjena parkiranju. Vse investicijske in gradbene poteze se zdaj seveda nagibajo proti 90.000 kvadratnim metrom Emonike.

Poslovno-stanovanjski kompleks Plava laguna, ki je bil – povsem drugače kot Emonika – grajen v duhu kakovostne in trajnostne zasnove, bi si med velikimi potezami za ureditev mesta, razpadanjem celotnega kompleksa in čakanjem na prenovo še kako zaslužil razmislek o pobudi za začasno rešitev in ureditev. Dobro bi bilo, če bi se pri tem povezali stanovalci in uporabniki, med njimi v prvi vrsti korporacija Petrol, Birografika in MOL, ter se zavzeli za družbeno odgovorno akcijo in prispevali k revitalizaciji celotne soseske, preden jo bo pobrisal še Pingvin (okrepčevalnica na Linhartovi).

Leta 2017 je ljubljanska občina prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala natečaj za prenovo stadiona ŽAK v Šiški. Natečajna komisija je izbrala rešitev za 14,2 milijona evrov brez DDV, kar je približno toliko, kot je občina pred tem ocenila, da bo znašala vrednost naložbe. Glede na pričakovano ceno je bilo mogoče predvidevati, da bodo dotrajani stadion le obnovili, morda zgradili dvorano. A že takrat so bili predvideni bolj ali manj enaki bistveni deli atletskega centra kot danes, ko je znano, da bodo zgradili glavni stadion, atletsko dvorano s skupnimi prostori, ogrevalno dvorano in dvorano za mete, pomožni stadion s podzemno parkirno hišo, zunanje športne površine za trening metov, javne zunanje površine ter parkirne prostore, poleg tega pa bodo uredili še prometno in komunalno infrastrukturo (rekonstrukcija Magistrove ulice in Goriške ceste ter gradnja podhoda pod železniško progo). Glavni atletski in nogometni stadion bo imel 4700 pokritih sedežev, dvorana 1600, pomožni stadion pa 300. Na občini obljubljajo, da bo to eden najsodobnejših atletskih centrov v Evropi, ki bo primeren za velika mednarodna tekmovanja.

Velika razlika v ceni

A če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov (brez DDV), ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona. Strokovnjaki iz arhitekturne stroke so nam povedali, da tolikšna podražitev nikakor ni običajna, do nje pa so še posebej kritični v Piratski stranki, v kateri opozarjajo tudi na netransparentno obveščanje javnosti.

Če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov, ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona.

Mestni svetnik Piratske stranke Jasmin Feratović se sprašuje o ustreznosti proračunskega načrtovanja in o (ne)transparentnosti. Opozarja, da je občina projekt začela z nizko ceno, potem pa postopoma iz leta v leto zanj zagotavljala vse več denarja, dokler vrednost ni zrasla do ogromnega stroška (primerljivega s stroški gradnje dvorane in stadiona v Stožicah), namesto da bi občankam in občanom že na začetku povedali, kakšna bo cena, in podrobno razložili, kaj je vzrok za takšne podražitve. Prebivalke in prebivalci namreč nimajo niti časa, niti volje, niti znanja za brskanje po gorah dokumentacije, napisane v suhoparnem strokovnem jeziku.

Nazadnje so bili nekateri občinski svetniki presenečeni, ko so pred sejo mestnega sveta na mizo dobili predlog dopolnila k rebalansu proračuna, v katerem je župan popravil ocenjeno vrednost projekta s 108,7 milijona evrov na 135,8 milijona. »Znesek se je povečal z danes na jutri. Do zadnje podražitve je prišlo, ker je gradbinec vztrajal pri višjem znesku,« pravi Feratović in razloži, da je bilo že v 108,7 milijona evrov vključeno vse od odkupa potrebnih zemljišč do gradnje celotne infrastrukture. Zato ne verjame trditvi občine, da sploh ni šlo za podražitev, ampak le za nakup dodatnih zemljišč in gradnjo infrastrukture. Ko so decembra lani odpirali ponudbe, je bila sicer najnižja ponudba družbe CBE, vredna dobrih 120 milijonov evrov. Nazadnje je posel dobilo podjetje Makro 5 gradnje, ki je bilo sprva pripravljeno graditi za dobrih 136 milijonov. Gre za podjetje, ki redno sodeluje z ljubljansko občino in je zgradilo tudi sporni bazen Ilirija.

Feratović se sicer strinja z gradnjo objekta, ki bi športnikom zagotovil vse, kar potrebujejo za nemoteno vadbo, a je prepričan, da bi bilo to mogoče tudi s precej manj denarja. »Kakšnih 50, 60 milijonov evrov bi bilo dovolj za vse, kar atleti potrebujejo.« Obnovo stadiona ŽAK oziroma gradnjo novega primerja z gradnjo drugih večjih objektov v Ljubljani, saj pravi, da se projekti brez potrebe dražijo zaradi luksuznih podrobnosti, kot je na primer ogromen nadstrešek nad bazenom Ilirija. Za ponazoritev, kakšne so izkušenj iz tujine, je navedel nekaj referenčnih primerov, za katere ima podatke: neprimerno večji stadion (s 54.000 sedišči) Slaska v Chorzowu na Poljskem je stal 160 milijonov evrov, večfazna prenova mestnega stadiona v Ostravi na Češkem (s 15.000 sedišči) 37 milijonov, prenova atletskega stadiona v Banski Bistrici na Slovaškem (s 7000 sedišči) 14 milijonov.

Njegovim besedam o pretiranih stroških pritrjuje arhitekt Arne Vehovar. »Glede na to, kar se vidi iz natečajnih rešitev, ne gre za posebno zapletene rešitve, da bi morale biti zelo drage. Ne gre za nič izjemnega,« pravi. Po njegovem mnenju je nenavadna že zelo nizko ocenjena začetna vrednost naložbe iz leta 2017, prav tako cena rešitve (obe sta znašali dobrih 14 milijonov evrov), ki je bila izbrana na natečaju. Med prijavljenimi rešitvami se mu zdi najrealnejša tista s ceno 52,7 milijona evrov (brez DDV), ki jo je postavil eden od ponudnikov, a ta na natečaju ni osvojil nobene od treh nagrad. »Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake,« pravi Vehovar. Meni, da bi bila realna cena ob upoštevanju vseh podražitev v zadnjih letih lahko približno 70 milijonov evrov (brez DDV).

»Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake.« – Arne Vehovar, arhitekt

ZAPS ne vidi nenavadnosti

Rešitev je na natečaju izbrala ocenjevalna komisija, ki sta jo imenovala ZAPS in naročnik, torej ljubljanska občina. ZAPS je imenoval tri člane in namestnika predsednika, občina pa štiri in predsednika, to je bil tedanji podžupan Janez Koželj. Izbrali so rešitev skupine arhitektov iz Srbije v sodelovanju s Kristijanom Čukom oziroma njegovim birojem Fin Ars iz Zagorja.

V ZAPS pri razvoju projekta ne vidijo nenavadnosti. Pojasnjujejo, da je bila prvotna ocena naložbe v višini približno 14 milijonov evrov navedena kot orientacijska vrednost v eni od začetnih faz oziroma v času natečaja. »Stroški izvedbe se s časom bistveno spremenijo zaradi različnih dejavnikov, kot so inflacija, spremembe zakonodaje, zvišanje cen materialov in delovne sile ter dodatne zahteve, ki se pojavijo med projektiranjem,« pravijo.

Takšen razvoj projekta, kakršen je potekal pri atletskem centru v Spodnji Šiški, so pričakovali, sicer pa na splošno ugotavljajo, da se od leta 2015 stroški izvedbe v povprečju povečajo za približno 80 odstotkov glede na prvotno ocenjeno investicijo natečajnika. Pravijo, da bi se pri stadionu ŽAK 14 milijonov evrov (brez stroška zemljišč in infrastrukture) iz leta 2017 do danes zaradi podražitev dela in materialov povzpelo na 20 do 25 milijonov evrov. »Zdaj ocenjenih 135 milijonov evrov je predvsem posledica razširitve projekta v večnamenski športni kompleks z višjimi standardi in večjimi kapacitetami. Cena vključuje tudi stroške odkupa nepremičnin in vlaganja v okolico,« pravijo.

Toda že na renderjih in v obrazložitvi, objavljeni ob razglasitvi rezultatov natečaja, vidimo in beremo, da so bili predvideni stadion, pomožni stadion, dvorana (pa ogrevalna dvorana) in center za mete, ki bodo tudi glede na zadnjo fazo projekta bistveni deli novega atletskega centra. Podobno je z večnamenskostjo objekta. Na enem od renderjev je večnamenskost dvorane na primer predstavljena v podobi kolesarjev, ki tekmujejo na kolesarski stezi. Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino, vendar odgovora v zakonsko predpisanem roku sedem delovnih dni nismo prejeli.

Občina: Ni šlo za podražitev

Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino in odgovore prejeli precej po zakonsko določenem roku. Na občini pravijo, da so »osnovne stavbne mase« (stadion, atletska dvorana, ogrevalna dvorana, dvorana za mete) res vidne že v natečajni rešitvi, a da se je po zaključku natečaja »projekt vsebinsko, funkcionalno in tehnično bistveno razširil, kar vpliva na končno investicijsko vrednost«. Navedli so ključne razloge za razliko v ceni: bistvena nadgradnja idejne zasnove (upoštevali so tudi zahteve pristojnih športnih zvez, strokovnih organov in investitorja); vsebinske dopolnitve (VIP-prostori, prostori za kontrolo dopinga, prostori za masažo, garderobe, funkcionalne zahteve za ogrevalno dvorano in več drugih spremljajočih funkcij; prilagoditev objekta za organizacijo mednarodnih atletskih in nogometnih tekem skupaj s kategorizacijo NZS za prvo nogometno ligo; prilagoditev objekta glede na zahteve poti uporabnika, tekmovalca, obiskovalca, delegata, novinarskih ekip ipd.; povečanje prostorskih kapacitet, torej večje dimenzije, več nadstropij, več opreme in napeljav); kompleksnejša gradnja zaradi ovalne zasnove; naraščanje cen gradbenih materialov.

Pirate je zmotila zadnja podražitev, na občini pa trdijo, da sploh ni šlo za podražitev in da ne drži, da gradbinec ni želel ponuditi nižje cene, to pa so podkrepili tudi z izpisom poteka pogajanj. Šlo naj bi za vključevanje vseh spremljajočih storitev, potrebnih za izvedbo investicije. Skupna vrednost projekta naj bi po vsem tem znašala 137,8 milijona evrov (89,2 milijona brez DDV): od tega bo za izvedbo gradbenih in obrtniških del ter zunanjo ureditev namenjenih 108,9 milijona evrov, preostalo pa za spremljajoče storitve, kot so dokumentacija, inženiring, gradnja infrastrukture in cest ter že opravljeni nakupi nepremičnin na območju gradnje.

Še vedno se krešejo mnenja, ali je bilo res treba tako povečati projekt, jasno pa je: četudi sprejmemo vse utemeljitve občine in ne podvomimo o nobenem podatku, ki ga navaja, je 89,2 milijona evrov vendarle skoraj 20 milijonov več, kot je arhitekt Arne Vehovar ocenil, da bi bila realna cena gradnje takšnega objekta.

Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru s strokovnjaki_njami o načrtovani sežigalnici v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je v začetku avgusta 2025 objavilo javni razpis za izbiro koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov v republiki Sloveniji. Razpis izhaja iz Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je stopila v veljavo v začetku meseca maja. Država se je torej brez nas odločila, da bomo gorljive frakcije mehansko obdelanih odpadkov sežigali. Najverjetnejši scenarij je, da bomo dobili dve novi sežigalnici: večjo v Ljubljani in manjšo v Mariboru; ob že obstoječi v Celju. Kljub navdušenju ljubljanskega župana bi bila to po mnenju zdravnikov ob dejstvu, da je Ljubljana že danes eno od mest z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi, zelo napačna odločitev.

Ob tem se odpira mnogo vprašanj, ki jih v procesu odločanja država kljub zahtevam iz 24. člena Evropske direktive 2010/75EU ni ustrezno skomunicirala z javnostjo. V civilni iniciativi Ljubljana odprto mesto – LOM in pri časopisu PreLom smo se odločili, da poskusimo to narediti namesto nje. Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani. Na njem bomo z vabljenimi strokovnjaki skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

– Kakšni so načini in možnosti za zmanjševanja količine odpadkov in izboljšanje stopnje njihove reciklaže ter ali se je s temi ukrepi mogoče izogniti sežigu ali vsaj bistveno zmanjšati njegov obseg?
– Katere so najboljše tehnologije sežiganja, kakšni so njihovi okoljski in zdravstveni vplivi in kakšne so izkušnje in realni podatki o onesnaževanju obstoječih sežigalnic doma in v tujini?
– Kako prostorsko umestiti sežigalnico? Kako na to odločitev vplivajo klimatološki, meteorološki , okoljski, gradbeno tehnični in ekonomski parametri?
– Kako bi moral potekati transparenten, participatoren in soglasen proces odločanja o tako pomembnih temah?

Udeležbo so zaenkrat potrdili: izr. prof. dr. Miran Brvar, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. Damir Josipovič, Jaka Kranjc, izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič, prof. dr. Griša Močnik in Aljoša Petek. Povabili smo tudi predstavnike z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Drage sosede in sosedi, prebivalke in prebivalci Stare Šiške, vabimo vas, da se nam v nedeljo, 21. septembra 2025, pridružite pri organizaciji četrtnega festivala Mesto srečanja Stara Šiška.

V sklopu Evropskega tedna mobilnosti bomo Medvedovo cesto (od Frankopanske do Žibertove) med 10. in 19. uro spremenili v živahno javno površino – naše mesto srečanja.

Skupaj bomo za en dan ustvarili vizijo zelene mestne četrti: trajnostnega, prijaznega in ustvarjalnega okolja.

Pripravili bomo pester program z začasno ozelenitvijo, ustvarjanjem talnega kolaža, delavnico merjenja kakovosti zraka, zvočno inštalacijo, ulično prodajo, glasbenim koncertom skupine Oholo! in še več.

Če bi se radi pridružili organizaciji dogodka, pišite na sanja.simic@siol.net.

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta: izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Na omenjenem dogodku nas je prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, ki so se kopičile leta in leta. Hkrati pa nam je župan to predstavil kot ekološki korak direktno v raj! S sežigalnico naj bi namreč avtomatsko podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter celo pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, »prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami«. Kakšno blagostanje nas čaka!

No, škoda, da se oblastniki sprenevedajo, da običajni smrtniki ne znamo prepoznati oblastniške mentalitete, ki nam oriše pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata! Ta strategija še kako sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja. Županove izjave tako niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.

Izkazalo se je, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja s trditvami, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani. Ne glede na to, ali ne ve ali nas zavaja, je to za župana prestolnice nedopustno, še posebej, če nam reklamira razne sežigalnice in podobne projekte. Zato da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajamo nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest: Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3 odstotka toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77 odstotkov), kmetijstvom (10 odstotkov) in industrijskimi procesi (8 odstotkov).

Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije, ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44 odstotkov (z 240 megaton v letu 1990 na 135 megaton v 2019), pa so se emisije ogljikovega dioksida, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283 odstotkov. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 megaton ogljikovega dioksida v EU-28, kar znaša 5 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti. Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni (npr. sežig plastike) kot biogeni ogljikov dioksid (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij ogljikovega dioksida.

Kar ena tretjina emisij ogljikovega dioksida, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov.

Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij ogljikovega dioksida iz povprečnega EU električnega omrežja (275 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala že skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinskoturbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro.

Gremo h konkretnemu primeru: Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5 odstotkov električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda Politico ugotavlja: »Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije. To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70 % pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«

Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije ogljikovega dioksida. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti. Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati, kot jih sortirati za reciklažo. Torej Danska zapira sežigalnice, mi, ker smo pametnejši, jih odpiramo. Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena.

Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji.

To še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Kdo bi si mislil?! Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglasili za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.

Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke. Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.

Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:

»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice.

V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). /…/ Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje  (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem. /…/ Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«

Ljubljanski župan pa očitno o zdravju ve več kot zdravniki, zato je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani samozavestno označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.

Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel v Ljubljani, v katerem je pisalo sledeče: »Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb /…/ Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«

Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Komljenović je pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti vsi alarmi, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ljubljanski župan, ki je kakopak daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, je sicer prebivalstvo ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. A ob tem ni pojasnil, kdo je ta »mi«, ki bi ustvarjal dobiček na račun naših odpadkov. Navsezadnje, pravila, ki veljajo za nas, navadne smrtnike, očitno ne veljajo med lokalnimi veljaki, kajti kot je Janković nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem »verjame na besedo« in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov (kje so ob vsem tem področne inšpekcije in sodišča, pa je drugo vprašanje!).

Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Vse se je začelo leta 2002, po obisku načrtovalcev ljubljanske železniške postaje v mestu Lille v francoski Flandriji (Lille ima milijon in pol prebivalcev in je važno križišče železniških prog iz francoskih velemest, Londona, Amsterdama in Bruslja).

»Lepo bi bilo imeti takšno železniško postajo v Ljubljani!«

Ideja je bila rojena. Izveden je bil mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana (PCL) in našel se je partner za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva – Emonika. Slovenske železnice so v partnerstvo vložile zemljišča, ki so v Emoniki predstavljala 22-odstotni delež, madžarski partner TriGranit pa naj bi financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil železniško in avtobusno postajo (dogovor iz leta 2007). Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu družbene pogodbe za 19 milijonov prodale večino svojega deleža v Emoniki (zemljišča!!!) madžarskemu partnerju in ohranile le še 3 odstotke svojega deleža v družbi. Kasneje je bilo sprejetih več sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje PCL, večinoma na pobudo in v korist madžarskega partnerja. Kljub temu je TriGranit (kasneje Granit Polus) leta 2014 na arbitrarno sodišče na Dunaju vložil zahtevek za razveljavitev družbene pogodbe in odstopil od projekta.

V Slovenskih železnicah so s projektom Emonika želeli nadaljevati. Našli so dva nova potencialna partnerja: romunski Prime Kapital in južnoafriški konzorcij Mas Real Estate. A Madžari, večinski lastniki zemljišč na območju PCL, zemljišč niso hoteli prodati in pogajanja z novima interesentoma so propadla.

Leta 2018 sta se državni instituciji Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Slovenske železnice odločili, da bosta v soglasju z državo in MOL sami financirali in zgradili železniško in avtobusno postajo (ocena investicije: 50 do 60 milijonov evrov) ter infrastrukturni del (ocenjen na 20 do 30 milijonov evrov).

Konec leta 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v imenu vlade RS z družbo v posredni lasti madžarske banke OTP Mendota Invest (ki je nadomestila Granit Polus), s Slovenskimi železnicami in Mestno občino Ljubljana (MOL) podpisal memorandum o vlaganju v Emoniko: Mendota Invest bo financirala komercialni del Emonike (ocena investicije: 250 milijonov evrov), Potniški center Ljubljana (PCL) (ocena investicije: 137 milijonov evrov) bo financirala država. Memorandum predvideva, da bo madžarska Mendota od Slovenskih železnic odkupila še preostali delež v družbi (zemljišča!!!) za 3 milijone evrov.

Madžarska družba bo tako postala edini lastnik1 strateško najpomembnejšega zemljišča v Ljubljani, preko katerega potekajo vse mednarodne in regionalne železniške proge!!!

Poglobitev tirov ali obvoznica za tovorni železniški promet

Decembra 2020 sta se vlada in MOL odločili, da se bo železniško vozlišče poglobilo. Čeprav stroka ni prisostvovala pri odločitvi, se bo nova železniška postaja gradila tako, da bo mogoče železniške tire za tovorni promet izvesti skozi klet postaje kar 20 metrov globoko pod zemljo. Ljubljanski podžupan, arhitekt Koželj nasprotuje ideji, da bi se poglabljalo proge v dveh nivojih: 20 metrov pod zemljo tovorna železnica in nad njo, 10 metrov pod zemljo potniška proga. Hkrati pa sprejema varianto s poglobitvijo samo proge za tovorni promet (v tem primeru potniški promet ostane na nivoju terena). Na tako rešitev se projektira tudi novo železniško postajo:

»Ves čas sem bil v stiku z nemškimi inženirji Vössing in Verpro, ki sta sodelovala pri izdelavi študije variant ljubljanskega železniškega vozlišča. Že ob prvih pregledih se je jasno pokazalo, da bi bilo poglabljanje vseh tirov, torej poleg tovornih tudi potniških prog nove železniške postaje, s čimer naj bi se sprostila obsežna zemljišča za gradnjo med centrom in Bežigradom, težko izvedljivo in razmišljanje o tem je skoraj povsem utopično. Progo za tovorni promet bo pač treba poglobiti, druge možnosti pravzaprav nimamo. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni. Vendar na končno odločitev o tem ne moremo čakati še eno desetletje, medtem pa bo mesto še naprej brez normalne železniške in avtobusne postaje.« (januar 2021)

Mnenje generalnega sekretarja Slovenskih železnic Dušana Mesa pa je, da je za tovorni promet nujno potrebno zgraditi obvozno progo, hkrati pa je treba urediti tudi učinkovite potniške povezave z okolico Ljubljane s hitrimi »shuttle« linijami. Potreben je celovit pristop k ureditvi celotnega železniškega vozlišča.

Prekletstvo evropskega denarja

Konec decembra 2020 smo iz sredstev javnega obveščanja prejeli prvo sporočilo o novem dolgoročnem proračunu Evropske unije skupaj s sredstvi za okrevanje po pandemiji. Slovenija bi iz tega paketa lahko prejela dobrih 8 milijard evrov. O porabi razvojnega denarja v Sloveniji diskusij ni bilo. Osnutki dokumentov o razporeditvi sredstev so imeli oznako tajnosti. Nacionalni načrt, ki ga je sprejela vlada, ni bil dovolj ambiciozen, da bi Slovenija upravičila prejem vseh njej namenjenih sredstev. Vlada in mesto sta imela možnost pridobiti sredstva za financiranje celotnega projekta rešitve železniškega vozlišča (LŽV), kar bi bilo za prestolnico naše države primarnega pomena. V nacionalni načrt pa je bila, kljub temu, da enotna strategija za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča ni sprejeta, vključena posodobitev primorske proge od Brezovice do Ljubljane.

Posodobitev železnice s protihrupnimi ograjami od Brezovice do Ljubljane, ki vodi skozi park Tivoli in se bo po etapah nadaljevala vse do Divače, sva avtorja ocenila kot najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU: »Predstavniki vlade in mesta imajo kratek spomin. Samo štiri mesece je minilo od vladno-občinske odločitve, da se železniško vozlišče poglobi, v program evropskih sredstev pa so umestili nadgradnjo železniškega odseka Ljubljana–Brezovica–Borovnica, ki jo bo treba ob poglobitvi železniških tirov rušiti.«

Kot kaže, je logika v ozadju teh odločitev sledeča: evropski denar je, treba ga je porabiti. Pa čeprav za stihijske posege, ki mestu škodujejo in bodo še dolgo negativno vplivala na njegov nadaljnji razvoj.

»Najprej posodobitev, potem poglobitev«

Še septembra 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec povedal, da je kljub skoraj 68 milijonov evrov vredni posodobitvi odseka železniške proge med Ljubljano in Brezovico, ki je trenutno v teku, poglobitev proge v središču mesta še vedno v državnih načrtih. Prav tako tudi Tivolski lok.

Že decembra 2021 pa se je država odrekla izvedbi Tivolskega loka – petletno projektiranje se je izkazalo za sizifovo delo. V državni Viziji 2050+ bo Tivolski lok nadomeščen z zahodno obvoznico med Dolgim mostom in Vižmarjami.

Stihijsko in nepremišljeno planiranje po posameznih odsekih in brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter jasne vizije želenega razvoja (kamor spadata tudi nadgradnja primorske železnice in odprodaja državnih zemljišč madžarskemu Trigranitu, sedaj Mendoti Invest) pa se nadaljuje.

Projekt Emonike

Decembra 2021 je podjetje Mendota opustilo idejo o gradnji ogromnega nakupovalno-zabaviščnega centra nad železniškimi tiri. V projektu Emonika je ostala poslovna stolpnica (hotel) na vogalu Dunajske ceste in Trga OF, z objektom vzdolž Masarykove ceste (južna Emonika), ter stanovanjski kompleks na vogalu Dunajske in Vilharjeve (severna Emonika). Projekt Emonike, z izjemo lokacije, nima več nikakršne povezave s PCL in železnico.

Dokler ne bo realizirana kakšna od možnih rešitev za umik železniškega tovornega prometa iz mesta, bo le-ta – predvidenih je 450 vlakov dnevno – potekal po mestnem parterju skozi novo železniško postajo. Zato je potrebna izvedba dodatnih štirih železniških tirov, ki bodo stisnjeni med severno in južno Emoniko. Načrtovane so tudi širitev obstoječega podvoza na Dunajski cesti, gradnja novega megalomanskega podvoza na Šmartinski cesti ter izvedba podvoza na Parmovi ulici. Priprava projektov za predvidene posege je že v polnem teku.

Potniški center Ljubljana (PCL)

Novembra 2021 je bil v Dnevniku predstavljen nov projekt nove železniške postaje, ki se kljub temu, da odstopa od izbrane natečajne rešitve iz leta 2008 in od veljavnega zazidalnega načrta, pripravlja brez javnega natečaja. Rešitev PCL je opisal podžupan Koželj:

»Treba je zgraditi most nad tiri, kjer lahko v udobni postajni dvorani potniki počakajo vlak, do katerega se po tekočih stopnicah ali z dvigalom spustijo na peron. Na drugo stran pa je ta most povezan s centralno avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti, kjer lahko prestopijo na avtobus ali se odpeljejo s taksijem. Pri tem so ves čas na suhem in toplem v spodobnem kulturnem okolju. /…/ Čakalnica predstavlja vezni člen med potniki, ki na etažo vstopajo z železniške postaje, in tistimi, ki dostopajo z nivoja mestnega parterja. Je sodobni ‘gate’ (kot “izhod” na letališču (op.p.)), na katerem potniki v ogrevanem prostoru udobno čakajo na javno prevozno sredstvo.«

Kako pa bo urejena povezava novega PCL z mestnim avtobusnim prometom LPP? Do najbližjih obstoječih postajališč na Bavarskem dvoru ali pri Gospodarskem razstavišču je približno deset minut hoje! Potnikom bi veliko bolj ustrezala lokacija na Masarykovi cesti pred železniško postajo, kjer pa bi bilo treba urediti novo postajo ljubljanskega potniškega prometa LPP. Rešitve povezav novega PCL z LPP javnosti še vedno niso predstavljene.

Glede prometne ureditve okolice PCL je še vedno aktualen Fabianijev obroč, ki je predviden po Masarykovi cesti ob železniški postaji, nanj pa pritekajo skoraj vse mednarodne in regionalne avtobusne linije. Dovoz na avtobusno postajo na Vilharjevi cesti bo potekal po pentlji skozi Dunajski podvoz, nato po Vilharjevi cesti, odvoz pa po Vilharjevi cesti in skozi Šmartinski podvoz na Masarykovo cesto.

Državni prostorski načrt in občinski prostorski načrt

Ministrstvo in direkcija za infrastrukturo (DRSI) sta objavili zgoraj navedeno Vizijo 2050+ za ljubljansko železniško vozlišče in PCL, s katero se je vlada seznanila 18. novembra lani. V pripravi so osnutki za Državni prostorski načrt (DPN) za nadgradnjo obstoječih železniških prog. Za tovorni promet in hitro progo se načrtuje zahodna obvoznica, ki bo s predorom pod Rožnikom povezala primorsko in gorenjsko progo.

Kljub temu, da se že projektirajo izvedbeni načrti za PCL in posodobitve posameznih segmentov prog, je DRSI šele letos začela s pripravo strokovnih podlag za Državni prostorski načrt (DPN – pravna podlaga za izdelavo projektov). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog LŽV bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovitne zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. Danes odločitve o poteku tirov še ni, opravljene niso niti študije za varstvo pred hrupom in zdravju škodljivimi emisijami železniškega in cestnega prometa.

Tudi v strateškem delu veljavnega občinskega prostorskega načrta MOL (OPN MOL) je napovedana izvedba navezave zahodne obvoznice za tovorni in hitri železniški promet na gorenjsko železnico. Zahodno od Rožnika je predviden odcep kraka proge proti vzhodu, ki skozi mestno središče poteka v predoru v enem ali dveh nivojih ter se nadaljuje do tovorne postaje Moste ter naprej do Zaloga.

V prostorskem aktu je zapisano tudi, da severna obvoznica ni sprejemljiva, da pa je potek prog za hitro železnico in tovorni promet skozi mesto mogoče spremeniti. Vitalni interesi mesta so nemoten urbani razvoj in povezovanje z železniškimi progami na pet delov »razrezane« celote, varstvo pred hrupom in varstvo pred zdravju škodljivimi emisijami (ki so že danes v Ljubljani drugi najpomembnejši vzrok prezgodnje smrti občanov). Tovorni železniški promet mora potekati izven gosto poseljenih mestnih območij!

Predlog celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča

Arhitekta in urbanista Peter Kerševan in Milan Kovač se že leta poglobljeno posvečava problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in Potniškega centra Ljubljana. Leta 2018 sva svoja raziskovanja in razmišljanja javnosti predstavila v brošuri Drugi tir Koper–Divača – kako naprej? : ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč, leta 2021 pa v brošuri Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla. Svoja spoznanja sva strnila v Predlogu celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča.

Ker velja, da severne obvozne železniške proge zaradi goste poseljenosti območja, dolžine trase, vodovarstvenega območja itd. ni več mogoče realizirati, sva za obvoznico za železniški tovorni promet predlagala izvedbo južno-vzhodne trase med Dolgim mostom in Zalogom. Trasa je predlagana po že degradiranem območju vzporedno z južno avtocestno obvoznico, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Za ureditev potniškega železniškega prometa pa predlagava poglobitev železnice na območju PCL. Taka ureditev bi omogočila združitev severne in južne Ljubljane in nemoten urbanističen razvoj mesta v smeri vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti ne bi bila (več) potrebna. Danes z železnico na pet delov razkosano mesto bi postalo spet povezano.

Gorenjska železnica bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena skladno s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 ter modernizirana tako, da bi ustrezala mednarodnim standardom za InterCity omrežje. Kamniška železnica bi se izven avtocestnega obroča navezala na gorenjsko železnico, znotraj avtocestnega obroča pa poglobila po sedanji trasi do PCL, z mestom bi povezovala športni center Stožice in letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica bi se priključila na obvoznico. Primorska železnica za potniški promet bi se lahko priključila na južno-vzhodno obvoznico ali pa bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena po obstoječi trasi do PCL.

Celostna rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje. Železniška postaja ne bi potrebovala ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki bi v območje postaje vstopali skozi obstoječ 178 let star spomeniško zavarovan objekt, ponos mesta, ki se uvršča med najstarejše ohranjene objekte železniških postaj v Evropi.

Velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč. Dostop do avtobusne postaje bi moral biti s Fabianijevega obroča na nivoju terena. To bi omogočalo direkten prestop potnikov z avtobusne na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije bi bil urejen na Masarykovi cesti.

Kaj pa sedaj?

Država in MOL bi morala napeti vse sile, da bi bila strategija rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča čimprej dorečena (letnici 2030 oz. 2050 so za problematiko, ki bi morala biti že davno rešena, postavljene v nedopustno oddaljeno prihodnost), potem pa morajo vsi nadaljnji projekti strogo slediti zastavljenemu cilju. Trenutno smo priča popolnoma neodgovornemu in neusklajenemu planiranju po posameznih odsekih: projektira in izvaja se železniška in cestna infrastruktura na območju PCL, pripravljajo se načrti za gradnjo železniške in avtobusne postaje, v soglasju z ZVKDS je bila izvedena sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega železniškega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil in širil nadvoz na Dunajski cesti, gradil se bo megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z LPP … Bodo vse te realizacije začasne? Če je odgovor pritrdilen, smo priča skrajno negospodarnemu ravnanju z javnim denarjem. Če pa je odgovor negativen, bodo hudo omejevale in usmerjale nadaljnje rešitve.

Vse aktivnosti potekajo brez Državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse poteka brez sodelovanja javnosti. Dogajanja na območju PCL so brez zakonske podlage nezakonita, po mnenju podžupana Janeza Koželja pa »preuranjena«: »O poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, niti o severni niti o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov.”«

Ali bo železniški tovorni promet – 450 vlakov dnevno – potekal skozi Potniški center Ljubljana in s škodljivimi emisijami povzročal bolezni in smrt sedanjim in bodočim generacijam prebivalcev, ali se bo centru mesta izognil po južno-vzhodni obvozni progi? O tako pomembnih temah mora odločati javnost na referendumu.

»Še je čas za referendum,« pravi gospod Janez Koželj. Upava, da to ni debela laž in zavajanje občanov.

Članek je bil prvotno spisan in objavljen konec leta 2022. Uredila ga je Kaja Lipnik Vehovar.

The post Tegobe urejanja ljubljanskega potniškega vozlišča appeared first on Prelom.

Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Uredništvo PreLoma se pridružuje vabilu na protest to sredo, 6. avgusta, ob 17. uri na Trgu republike v Ljubjani, kjer se bomo zbrali pod geslom “Gaza strada, kaj dela vlada?!”.

Vlada RS, kljub samohvali, za ustavitev genocida v Gazi, pobijanja, okupacije in apartheida na celotnem s strani Izraela nezakonito zasedenem palestinskem ozemlju dela veliko premalo in veliko prepozno.

PRIDITE NA PROTEST, PRINESITE LONEC IN ŽLICO, da skupaj spodbudimo vlado, da korak v pravo smer postane koračnica in da Vlada RS sprejme spodaj naštete ukrepe! Informacijo o protestu prosimo razširite po vseh vaših kanalih.

Pozdravljamo sklep vlade o uvedbi vojaškega embarga na uvoz, izvoz in tranzit izraelskega orožja, saj predstavlja pomemben korak v pravo smer in stopnjuje mednarodni pritisk na Izrael. Pri tem sicer ostaja veliko nejasnosti o njegovem dejanskem izvajanju, še vedno pa tudi ne vemo, ali se bo vlada končno odpovedala načrtovani nabavi 31,5 mio € izraelskega orožja do leta 2026.

Vlada pravi, da bodo v prihodnjih tednih sledili NOVI DODATNI UKREPI, pri tem pa ji želimo pomagati s POZIVOM, da:

– zagotovi DOSLEDNO IZVAJANJE CELOVITEGA VOJAŠKEGA EMBARGA, da se tudi v praksi prepreči izvoz, uvoz in tranzit vojaške opreme in drugega blaga z dvojno rabo v in iz Izraela;

– ustavi vsakovrstno gospodarsko, kulturno, znanstveno in športno sodelovanje z Izraelom;

– nemudoma PREGLEDA VSA NAROČILA, POGODBE IN SPORAZUME JAVNIH INSTITUCIJ, da se prepreči, da bi z njimi Slovenija ali njeni organi prispevali k izraelskim kršitvam mednarodnega prava in k nezakoniti okupaciji palestinskega ozemlja, le-to priznavali ali normalizirali;

– zagotovi, da bo slovensko pravosodno ministrstvo omogočilo neodvisen PREGON MEDNARODNIH HUDODELSTEV na podlagi univerzalne jurisdikcije;

– UKINE IZJEME OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA IZRAELSKE DRŽAVLJANE_KE, ki so NEZAKONITI NASELJENCI na okupiranem palestinskem ozemlju;

– UVEDE IZJEMO OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA PALESTINCE_KE;

– OMOGOČI DOPOLNILNE POTI za varen prihod Palestincev in Palestink iz Gaze in za združitev družin s sorodniki, ki se nahajajo na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju;

– naj postane ČLANICA HAAŠKE SKUPINE, ki je zavezana k implementaciji pravnih in diplomatskih ukrepov proti izraelski kršitvi mednarodnega prava;

– v Gazo pošlje LADJO TRIGLAV S HUMANITARNO POMOČJO, zdravniško ekipo, zdravili in otroško hrano;

– SPROŽI POBUDO za aktiviranje resolucije Generalne skupščine Združenih narodov Združeni za mir (UNGA 377), ki bi ji tako lahko omogočila nujno ukrepanje za mir, ko je ukrepanje v Varnostnem svetu ZN onemogočeno;

– se PRIDRUŽI TOŽBI JUŽNE AFRIKE proti Izraelu.

Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)

Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.

Pa ne že spet!

Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.

Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.

Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.

Srce se mu ustavi.

Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.

Sam sem in majhen sem.

Ampak … Če dobro pomislim …

Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.

Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.

To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.

Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.

Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.

Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!

Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:

Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.

Zgodbe še ni konec, šele začela se je.

Turizem nenehno potrebuje nove premisleke in si izmišlja nove koncepte. Kar je še pred desetletjem veljalo kot smiselno, dobro in vznemirljivo, danes ni več aktualno. Čeprav so strokovnjaki v epidemiji napovedovali vsaj triletno okrevanje panoge, bo najverjetneje v Ljubljani že letos turistični obisk skoraj dosegel tistega iz 2019. Zdi se, da več ko se globalno govori o trajnostnem turizmu in zelenih destinacijah, slabša je kakovost vode in zraka, večji hrup in manjša biodiverziteta.

V Strategiji razvoja 2021–2027 turistične destinacije Ljubljana in Ljubljanske regije je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost (1). Že naslov županovega predgovora v strategiji je_ »Trajnost, marljivost in inovativnost, to je Ljubljana«, v nadaljevanju pa poudarja, da je vizija Mestne občine Ljubljana (MOL) trajnostni razvoj, v katerem je v ospredju sožitje med skrbjo za naravo in urbanim življenjem. Direktorica Turizma Ljubljana v svojem nagovoru nadaljuje, da pri njihovem delu ostaja ključna skrb za _trajnost, saj se tudi s to strategijo mesto zavezuje k trajnostnemu modelu načrtovanja in implementiranja. V strategiji so vključeni podatki, ki kažejo, da je od leta 2014 do 2019 v občini zabeležena 14-odstotna rast nočitev, uspeh pa je pripisan izboljšanemu vodenju destinacije, splošnemu trendu rasti tržišča in ciljani promociji na mednarodnih trgih, zlasti zaradi številnih nagrad na področjih trajnosti in digitalizacije. V posebnem poglavju Trajnost je izpostavljeno, da je Ljubljana ena vodilnih destinacij na svetu na področju trajnostnega turizma in življenjskega sloga, v nadaljevanju pa so zapisana nekatera dejstva, ki kažejo, da situacija ni najlepša. Kot grožnjo netrajnostnemu delovanju se v strategiji izpostavlja »porast kakovostno nereguliranih zasebnih namestitev«, obenem pa je izpostavljeno, da sta kljub po njihovih besedah visokemu porastu nočitev in obiskov turistična ponudba in povpraševanje še vedno na nizki ravni, kar omogoča prostor za nadaljnjo rast. Obenem kot problematiko opredeljujejo, da se je ob določenih dnevih pojavila slabša kakovost zraka in visoka koncentracija prometa ter da turizem deloma vpliva na oba indikatorja. Turisti so v anketi zadovoljstva kot težavo izpostavili prenatrpanost, prebivalci pa višje cene kot posledico turizma. Izsledke so na Turizmu Ljubljana primerjali z raziskavo trajnostnega razvoja turizma 2016 in vse ocenjene vrednosti pozitivnih vplivov turizma v vseh kategorijah so v zadnjem merjenju nižje kot leta 2016. Večkrat je v strategiji omenjena trajnost povsem brez argumentacije, kot na primer: »Pristna trajnost. V Ljubljani obstaja visoka stopnja skladnosti med vizijo mestne uprave in meščani, ki si želijo Ljubljano pozicionirati kot vodilno destinacijo trajnostnega razvoja v svetu. Tako lokalni prebivalci kot podjetja se držijo načel trajnosti, kar se vidi na vsakem koraku. Ljubljana pomeni trajnost. Ljubljana pomeni trajnost!«

No, pa poglejmo, kaj pomeni trajnost. Pojem se je začel uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na paradoks teorije in prakse gospodarske rasti v svetu z omejenimi viri, desetletje kasneje pa je bilo opredelitev trajnosti že več kot sto. Danes je prevladujoča opredelitev Brutlandove komisije, ki ni izšla iz ur okoljevarstvenih gibanj, ampak je ravno nasprotno, politični kompromis med rastjo in okoljsko vzdržnostjo: »Trajnostni razvoj je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.«(2) Zato ni čudno, da kljub več kot trem desetletjem populariziranja termina trajnostnega razvoja rezultati niso vidni. Slovenci s trenutnim standardom za zadovoljitev svojih potreb na leto potrošimo trikrat več virov, kot bi jih smeli. Nezadostna opredelitev, kaj potrebe so in ali trajnostna usmeritev zahteva tudi določena odrekanja ugodnostim življenjskega stila, ter nejasna opredeljenost časovnih intervalov, kdaj se morajo spremembe zgoditi, so samo najbolj očitni problemi dominantnih trajnostnih konceptov. Zato se tako kot v številnih drugih panogah tudi v turističnem sektorju trajnost večinoma tolmači predvsem v smeri učinkovitosti namesto zadostnosti.

V aktualni turistični strategiji Ljubljane je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost. A več ko se govori o trajnostnem turizmu, slabša je kakovost vode in zraka, večji je hrup in manjša biodiverziteta. Največji turistični ogljični odtis povzroča tip transporta turistov na in z destinacije ter način bivanja gostov. In tukaj ljubljanski turizem povsem odpove. Dostopni podatki kažejo, da polovica vseh turistov k nam pripotuje z letalom, v ponudbi Turizma Ljubljana pa ima zgolj 4,5 odstotka nastanitev pridobljene eko certifikate. Številne trajnostne turistične nagrade MOL-a so torej le odlična marketinška poteza za privabljanje še večjega števila gostov v že tako prenatrpano mesto, z resnično okoljsko skrbjo pa nimajo prav nič skupnega.

Največji okoljski pritisk povzroča način prihoda in odhoda turistov na destinacijo, saj je transport krivec za največje emisije turističnega gospodarstva, pomembna pa sta tudi dolžina in način bivanja gostov. Trajnostne destinacije se zato osredotočajo na bližnje goste in iščejo različne načine, da jih nagrajujejo za uporabo javnega prevoza. Edini dostopen vir podatkov za Ljubljano o načinu prihodov na destinacijo je anketa med turisti, ki jo je Statistični urad izvedel leta 2019 (3). Podatki kažejo izjemno netrajnostno transportno sliko. V poletju 2019 jih je v Ljubljano kar 47,5 odstotka priletelo z letalom, nadaljnjih 44,9 % odstotka pa je prispelo z avtomobilom, kombijem ali motorjem. Zgolj 7,6 odstotka prihodov v prestolnico je bilo bolj trajnostno mobilnih, torej so turisti prispeli z avtobusi ali vlaki. Postojna je edina slovenska občina, ki je analizirala ogljični odtis turistov, in izračuni kažejo, da čeprav v Postojno pride le 7 odstotkov obiskovalcev z letalom, ti prispevajo kar 55 odstotkov vsega turističnega ogljičnega odtisa (4). Ugotovili so tudi, da domači gosti prispevajo kar 18-krat manj emisij kot tuji obiskovalci, Ljubljana je imela poleti 2022 zgolj 5,4 odstotka domačih gostov ter v enakem obdobju med tujimi gosti 14,4 odstotka turistov z drugih kontinentov (5). MOL mora torej v želji biti resnično trajnostna destinacija izračunati svoj turistični ogljični odtis, glede na strukturo gostov in načinov njihovega transporta pa bi bila najverjetneje ogljična slika slabša od postojnske.

Trajnostne destinacije težijo k obvladovanju števila gostov in podaljševanju njihovega časa bivanja. S tem se zmanjšuje transportni pritisk na destinacijo in številčna preobremenjenost turističnih točk. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je Ljubljano obiskalo 725.304 gostov, čas bivanja pa je bil kratek, v povprečju 2,1 noči (6). Barcelona je ena izmed turistično najbolj obremenjenih evropskih destinacij, kjer se aktivno iščejo načini, kako zmanjševati število turistov, ne le zaradi upora prebivalcev, ampak tudi z namenom omejevanja okoljske škode. Leta 2019 je Barcelono obiskalo 8,520.417 turistov, v Ljubljano pa je v istem letu prispelo 1,424.378 gostov (7, 8). Da je turistični pritisk na Ljubljano najverjetneje prevelik, priča enostaven izračun, da je Barcelono leta 2019 obiskalo 5,3-krat več gostov, kot je prebivalcev, Ljubljano pa zgolj malenkost manj, 4,9-krat več turistov. Dodaten problem ljubljanskega turizma so netrajnostne namestitve. Na spletnem mestu Turizma Ljubljana je obiskovalcem predstavljenih 155 različnih nastanitev (hotelov, hostlov, penzionov in gostišč, apartmajev in sob, kampov in glampingov ter turističnih kmetij), med katerimi lahko naredimo izbor tistih, ki imajo mednarodne eko certifikate (9). Med vsemi ponujenimi namestitvami je v ljubljanski regiji zgolj sedem oziroma 4,5 odstotka eko certificiranih namestitvenih objektov. V regiji imamo samo še tri trajnostne nastanitve, med njimi eno turistično kmetijo in dva apartmaja. Najnovejša petzvezdična hotela v Ljubljani, s skupno 519 sobami, v svojih spletnih predstavitvah ne izpostavljata nobene okoljske aktivnosti, izpostavljata pa nadstandardne kvadrature in številne luksuzne storitve z vprašljivim ogljičnim odtisom. Občina se rada pohvali, da imamo najvišji delež ločevanja odpadkov na ravni gospodinjstev v Evropski uniji, Statistični urad pa ima zbrane podatke, da se je v Ljubljani leta 2021 v smetnjakih nabralo za 414 kilogramov smeti na prebivalca, kar je 49 kilogramov več kot slovensko povprečje (10). Seveda presežka količine odpadkov ne moremo zgolj pripisati intenzivni turistitifikaciji, saj so v mestu tudi številne druge dejavnosti, ki prispevajo k večji količini odpadkov. Medsebojna primerjava občin pa pokaže, da imajo vse pomembnejše turistične občine v Sloveniji (Bled, Bohinj, Kobarid, Brda, Tolmin in Piran) nadpovprečno število kilogramov smeti na prebivalca – izjema je le Kranjska Gora.

Ljubljana je prejemnica naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, nosilka znaka Slovenia Green Platinum, že osemkrat se je uvrstila med TOP 100 Sustainable Destination (100 najtrajnejših destinacij) in prejela nagrado WTM Responsible Tourism Award 2017 (za odgovoren turizem); v 2021 je bila nagrajena z Green Destinations Story Awards, po izboru Lonely Planet je bila uvrščena na seznam osmih najbolj trajnostnih mest na svetu in v okviru izbora Evropska prestolnica pametnega turizma je prejela nagrado na področju trajnostnega turizma (11). Dejstvo je, da ima Ljubljana naravne danosti, ki jih ima redko katera svetovna prestolnica, gozdne površine na dosegu roke praktično kjer koli v mestu in skorajda idealne pogoje za kolesarjenje, zato število nagrad navkljub slabi kakovosti zraka in onesnaženosti reke ne preseneča. Vseeno pa se zdi, da so ta priznanja bolj kot kar koli drugega marketinška poteza turistične panoge za privabljanje še več in več obiskovalcev, saj se najvišje nagrade podeljujejo navkljub temu, da destinacija ne rešuje ključnih problemov turistične dejavnosti, torej netrajnostnega transporta prihodov in odhodov ter netrajnostnih namestitev, ki prispevajo levji delež ogljičnih izpustov.

Spoštovana gospa predsednica,

zahvaljujemo se vam za mnoga jasno izražena stališča glede genocida v Gazi.

Želimo pa vas tudi opomniti na zahteve, ki smo vam jih poslali ob protestu Nikoli več je zdaj! 5. junija 2025 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Tudi vi se na naš poziv žal niste odzvali. V njem smo pozvali najvišje predstavnike oblasti Republike Slovenije h konkretnim ukrepom proti Izraelu – verjamemo, da vam je podobne ukrepe na vajinem srečanju predlagala tudi gospa Francesca Albanese.

Povsem očitno je, da Izrael v Palestini izvaja zločine, vojne zločine, zločine proti človeštvu, etnično čiščenje. Kot se je lani že izreklo Meddržavno sodišče, je velika verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Da gre za genocid, ste izrekli tudi sami.

Kljub temu da se o tem množično javno izrekajo protestniki s celega sveta, da to v svojih tekstih in javnih nastopih že dolgo poudarjajo pomembni svetovni intelektualci in mednarodni pravniki, je to dejstvo treba nenehno ponavljati v upanju, da se bo tisti del svetovne politike, ki ni neposredno vpleten v finančne koristi vojn, predramil iz svoje otopelosti, se odrekel konformizmu in preračunljivosti ter končno začel ukrepati. A samo načelne obsodbe izraelskih grozodejstev v Palestini žal nimajo prav nobenega vpliva na zaustavitev njihovega genocidnega ravnanja.

Če parafraziramo gospo Albanese – ni pomembna velikost, pomembna sta pogum in odločnost. Slovenija, polnopravna članica Evropske unije in Združenih narodov, je kot sopodpisnica mnogih mednarodnih sporazumov, ob očitnem kršenju mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic, o katerih se izrekajo tudi mednarodna sodišča, dolžna ukrepati. Pomisleki glede posledic za gospodarstvo in mednarodni ugled so namreč v trenutni situaciji v svetu povsem neumestni.

Prosimo vas, da storite vse, kar lahko, da se globalni val obsodbe zločinov in političnih sprememb, potrebnih za njihovo preprečitev, začne odmevno – upamo, da tudi učinkovito – odvijati.

Pozivamo vas, da nemudoma zahtevate, da Vlada RS  začne izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz njenih mednarodnih pravnih zavez in h katerim jo zavezujejo tudi odločbe Meddržavnega sodišča.

Pozivamo vas, da pokličete / kontaktirate ameriškega predsednika in mu jasno sporočite ogorčenje zaradi njegove brezpogojne podpore zločinskemu vodstvu Izraela, ravnanja njegove države v Iranu, ravnanja njegove države v Varnostnem svetu Združenih narodov, uvedbi sankcij proti sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča, med njimi tudi slovenski sodnici, gospe Beti Hohler, uvedbi sankcij proti posebni poročevalki Združenih narodov, gospe Francesci Albanese, ter predvsem zaradi njegovega načrtnega spodkopavanja mednarodnega in nacionalnega pravnega reda in demokracije.

Osupljivo in skrajno grozljivo je dejstvo, da v 21. stoletju država, ki se ima za najpomembnejšo varuhinjo svetovne demokracije – morda tudi zato, ker je sama utemeljena na genocidu nad staroselci – odkrito in brezkompromisno podpira idejo o izgonu celotnega nekaj milijonskega ljudstva iz njegove domovine.

Pozivamo vas, da se nemudoma povežete s predsedniki vseh držav članic Organizacije Združenih narodov in jih pozovete k skupnemu delovanju za zaustavitev genocida v Gazi. Pozivamo vas, da se skupaj povežete v koalicijo, ki bo oblikovala koherentno svetovno mirovno politiko, s katero si bo prizadevala za spoštovanje mednarodnega prava in zahtevala takojšnjo korenito reformo Organizacije združenih narodov. Le tako bo lahko svetovna skupnost aktivno preprečevala spopade in vojne, kršenje človekovih pravic in dosledno uveljavljanje pravil mednarodnega prava.

In ne nazadnje, želimo izraziti tudi nestrinjanje z vašo zaskrbljenostjo za ugled Slovenije v svetu zaradi predlaganih referendumov o zvišanju obrambnih izdatkov in nadaljnjem članstvu v organizaciji NATO. Prepričani smo, da smo državljani in državljanke Evrope, s tem tudi Slovenije, zaradi brezsramnega izsiljevanja, ki ga nad nami izvajata kapital in politika, povezana z orožarsko industrijo, absolutno upravičeni do široke javne razprave o teh temah.

Le takšna razprava bo namreč dokaz trdnosti in smiselnosti demokracije, še posebej, če bo politika, katere del ste tudi vi, sposobna mnenje državljank in državljanov dosledno vključiti v svoje ravnanje. Ne glede na to, da so mnogi razlogi, ki so privedli do pobud za referenduma, neiskreni, se priložnosti za vzpostavitev višjih standardov neposredne deliberativne demokracije ob tako pomembnih vprašanjih nikakor ne bi smeli sramovati. Nasprotno, omenjenim vprašanjem je treba nameniti – z vso odgovornostjo in tenkočutnostjo ter strokovno utemeljenostjo – ves prostor in čas, kot si naša neodtujljiva življenja ter z njimi naše pravice, svoboščine in dolžnosti tudi zaslužijo.

V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino:

Irena Androjna Mencinger
Urška Breznik
Marko Hren
Marjana Lavrič
Ana Ličina
Sonja Lokar
Eva Marn
Aleksandra Milinković
Draga Potočnjak
Nada Pretnar
Katarina Rotar
Iztok Šori
Katja Utroša
Arne Vehovar
Barbara Vodopivec
Ira Zorko

Na razvoj Potniškega centra Ljubljana (PCL) in Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) je vplivala že prodaja obsežnega, strateško najpomembnejšega zemljišča v Sloveniji, preko katerega potekajo vse narodne in mednarodne železniške proge, madžarsko-kanadskemu podjetju TriGranit. Leta 2007 je bilo ustanovljeno javno-zasebno partnerstvo Emonika med Slovenskimi železnicami, ki so v družbo vložile zemljišča (to je bil 22-odstotni delež) in TriGranitom, ki naj bi na lokaciji ob glavni železniški postaji v Ljubljani financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil nujno potrebno javno prometno infrastrukturo – novo železniško in avtobusno postajo. Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu pogodbe madžarskemu partnerju prodale večino svojega deleža v Emoniki – zemljišča s stavbnimi pravicami vred! Od leta 2020 je ta partner družba Mendota Invest v lasti madžarske banke OTP, saj je TriGranit leta 2014 izstopil iz javno-zasebnega partnerstva Emonika.

Madžarska družba je tako za borih 23 milijonov evrov dobila v last zemljišča med Dunajsko cesto, Vilharjevo cesto in Trgom Osvobodilne fronte, na katerih se gradi Emonika z 90.000 m² večnamenskih površin.

Gradnjo PCL, h kateremu sodita nova avtobusna in železniška postaja, pa zdaj financira Republika Slovenija z lastnimi sredstvi in sredstvi Evropske unije. Kdo je zakrivil to kravjo kupčijo, v kateri je Slovenija poleg strateško najpomembnejših zemljišč izgubila še 137 milijonov evrov, na kolikor je bila ob prodaji zemljišč TriGranitu ocenjena gradnja železniške in avtobusne postaje, se ne ve.

Ljubljano je železnica Dunaj–Trst s svetom povezala leta 1849. Trasa proge je potekala po robu mesta, a že ob koncu 19. stoletja se je mesto začelo širiti čez železniške tire. Strokovnjaki se že od leta 1919 ukvarjajo z iskanjem rešitve za ljubljansko železniško vprašanje, saj železnica na sedanji trasi ovira skladen razvoj mesta. Po stoletnem razglabljanju sta se država in občina novembra 2020 končno dogovorili, kot je želel župan Zoran Janković že leta 2018: da se železnica poglobi, »ker bi s tem razbremenili mesto tranzicijskih kompozicij vlakov in pridobili površine za pešce in arhitekturo«. A vse je pokvarila ta nesrečna pandemija koronavirusne bolezni. EU je pripravila obsežen finančni sveženj za okrevanje in odpornost za naložbene projekte, ki naj bi blažili gospodarske in socialne posledice pandemije ter z načrtovanimi ukrepi podpirali dolgoročno trajnostno rast in zeleni prehod. Sloveniji je bil namenjen sveženj v vrednosti dobrih desetih milijard evrov. Ker Slovenske železnice niso imele pripravljenega nobenega drugega projekta, so kot podporo »zelenim ciljem Slovenije« iz naftalina potegnile projekt za posodobitev železnice od Pivovarne Union do Brezovice, s tem pa povozile komaj nekaj mesecev star dogovor o poglobitvi proge.

Tedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je 9. septembra 2021 povedal: »Najprej posodobitev, nato poglobitev.« Ni pa razložil, kako bi bilo mogoče tovorne vlakovne kompozicije z ravni terena na obrobju Ljubljane speljati devet metrov globoko v kletno etažo, kjer bi potekala poglobljena tovorna proga skozi mestno središče. Generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes in takratni ljubljanski podžupan, urbanist Janez Koželj, sta se zavzemala za obvoznico tovornega prometa okoli Ljubljane. Predlagana pomoč EU, s katero bi bilo mogoče financirati ne samo študijo, temveč tudi gradnjo obvoznice, vladnih pogajalcev ni zanimala. Sprejeta so bila nepovratna sredstva, za povratna sredstva pa ni bilo večjega zanimanja, ker naj bi se bilo po mnenju takratnega ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo Zvoneta Černača bolje zadolžiti kje drugje (kjer ni strogega finančnega nadzora, op. a.).

Podžupan Koželj je povedal, da so današnje razmere povsem drugačne od povojnega stanja, ko se je leta 1947 začela graditi nikoli končana severno–zahodna železniška obvoznica, in da realizacija obvoznice – ki so jo predlagali tudi nemški strokovnjaki leta 2009 – ni več izvedljiva. Dodal je še, da bi bila predlagana alternativna poglobitev v eni ali dveh etažah skozi središče Ljubljane za ljubljansko občino boljša rešitev. Predlagani referendum, na katerem bi Ljubljančani odločali o poteku tovornega železniškega prometa ali po južno–vzhodni obvoznici ali skozi središče Ljubljane, je Koželj zavrnil. Občani po njegovem mnenju menda niso sposobni odločati o tako pomembni zadevi.

Namesto rešitve stoletnega problema, kako speljati železnico mimo mestnega središča, ki se je pojavil že v času, ko tovorna železnica še ni bila del problema, se je s posodabljanjem proge Dolgi most–Pivovarna Union leta 2022 začela tragedija naše prestolnice. Projekt PCL nam je bil predstavljen kot začasna rešitev. Županovim obljubam, da bodo novozgrajeni objekti kompleksa Emonike in PCL zgrajeni na globokih pilotih in bodo tako omogočali poglobitev železnice enkrat v megleni prihodnosti, ko/če bo poglobitev proge postala aktualna, ni mogoče verjeti. Kopanje kletnih etaž za poglobitev prog do globine 20 metrov pod terenom po dokončanju projektov PCL in Emonike je absurdna zamisel.

Madžarski investitorji so se nas usmilili in opustili vsaj gradnjo mostovne povezave nad železniškimi tiri. Tako sta sedaj v gradnji severna in južna Emonika, ki bosta omejevali bodoči razvoj železnic – bosta pa vsebovali vse, kar nam že ponujata BTC in bližnja okolica. Zemljišča ob železnici, ob Vilharjevi cesti, so bila prodana slovaškemu podjetju Corwin, ki ob Vilharjevi cesti že gradi poslovni kompleks Vilharija. Istemu podjetju so bila marca 2022 prodana tudi zemljišča ob Masarykovi cesti, kjer je parkirišče. Tako so zapravili prostor, kjer bi lahko bilo osrednje postajališče mestnega prometa. Kupnina ni znana.

Večina avtobusov prihaja v Ljubljano po Fabianijevem obroču – po Masarykovi cesti, ki se tangencialno dotika železniške postaje. Ker je s prodajo zemljišč ob Masarykovi cesti zmanjkalo prostora za avtobusno postajo ob Fabianijevem obroču, so ji namenili prostor ob Vilharjevi cesti. Avtobusno postajo so s cestno pentljo skozi podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti povezali s Fabianijevim obročem. Komunalna ureditev PCL je ocenjena na 80 milijonov evrov, projekt avtobusne postaje, ki ga je decembra 2021 pripravil biro Bevk Perović arhitekti, pa na 68 milijonov evrov.

A glej ga šmenta, izkazalo se je, da je načrtovanih peronov za avtobuse premalo. Ker avtobusne postaje, ukleščene med Emoniko in Vilharijo, ni mogoče širiti, so jo poimenovali »Severni avtobusni terminal«, manjkajočih 15 peronov pa so kot »Južni avtobusni terminal« namestili ob Masarykovo cesto. Po napovedih se bo avtobusni promet do leta 2050 povečal za 50 odstotkov. In ker ne bo mogoče širiti ne enega ne drugega terminala, bomo v prihodnosti dobili še tretji avtobusni terminal. Le kdo ve kje?!

Napovedi o intenzivnosti tovornega železniškega prometa so kapljale počasi: po zadnjih podatkih kar neverjetnih 450 vlakov na dan z do 750 metrov dolgimi kompozicijami. To pomeni, da bo vsake tri minute skozi središče Ljubljane peljala nova vlakovna kompozicija, ki bo ogrožala zdravje in življenje občanov s hrupom in tresljaji. Te bo blažila protihrupna zaščita na vsaki strani tirov železniških vpadnic. Nekoč je bila Ljubljana s srednjeveškimi obzidji razdeljena v tri mesta. Glede na razvoj dogodkov, ki smo jim priča, pa bo v bližnji prihodnosti z visokimi protihrupnimi ograjami razrezana na pet segmentov – getov –, ki se bodo razvijali vsak po svoje, med seboj pa bodo bolj ali manj povezani s podhodi in nadhodi. Posodobitev Primorske železnice in njena nadgradnja s protihrupno ograjo je končana – sedaj so zelene površine Tivolija in Rožnika od mestnega središča tudi vizualno odrezane.

Za kompozicije 750 metrov dolgih vlakov so nujni povečani radiji železniških tirov, poleg tega pa tudi sedanje število tirov na območju ni bilo zadostno za takšno obremenitev. Potrebna je bila rekonstrukcija železniškega nadvoza nad Dunajsko cesto, ki se že izvaja in bo zaradi nje nujna tudi bolj strma klančina pri izvozu na Vilharjevo cesto, »kar pa naj ne bi bil problem za avtobuse«. Ocenjena vrednost rekonstrukcije (razširitve) nadvoza je bila 40,64 milijona evrov. Še večji finančni zalogaj bo predvidena popolna rekonstrukcija z občutno razširitvijo Šmartinskega podvoza, ki jo načrtuje ljubljanska občina. Decembra 2021 je bila opuščena zamisel o izvedbi “tivolskega loka”, ki bi pomenil neposredno povezavo Primorske in Gorenjske železnice. Projektirali so ga kar šest let. Nadomestila naj bi ga zahodna obvoznica – po letu 2050. Tovorni vlaki, ki bodo prihajali iz Kopra in bodo namenjeni na Gorenjsko, bodo morali – kot sedaj – kar dvakrat skozi PCL: iz Primorske v Zalog in nazaj proti Gorenjski.

Leta 1980 obnovljeno ljubljansko postajno poslopje je staro 175 let in je drugo najstarejše postajno poslopje v prvotni funkciji na svetu; štiri leta starejše je le v Leipzigu. Zaščiteno je kot kulturni spomenik in nanj smo meščani zelo ponosni. Vendar zaradi poteka tirnic tovornega in potniškega prometa, predvsem pa zaradi načrtovane gradnje novega postajnega poslopja visoko nad tiri, v prihodnosti njegov izvorni namen ne bo ohranjen. Od oktobra 2022 je načrtovana rekonstrukcija stavbe v hotel, slišimo pa tudi, da bodo poslopje, ker ne bo imelo nobene funkcije v zvezi s postajo, kar podrli.

Masarykova in Vilharjeva cesta bosta osem metrov nad tiri povezani z jekleno mostno konstrukcijo novega postajnega poslopja, dostopnega s tekočimi stopnicami in dvigali, preko katerega bodo urejeni dostopi na perone na ravni terena (za zdaj), omogočal pa bo tudi prestope potnikov z južne in severne avtobusne postaje ter železniške postaje.

Gradnja »najlepšega potniškega centra v Evropi« bo stala kar 244 milijonov evrov – od tega bo 180 milijonov evropskih sredstev. Kljub temu je še vedno nerešen problem prestopanja iz PCL na ljubljanski potniški promet (LPP).

Avtobusne postaje ostajajo še naprej daleč od glavnega postajnega poslopja – »a bo lažje v večernih urah, ko se bo LPP-promet lahko preuredil«, nas tolažijo snovalci.

»Vse možnosti so še odprte, nič ni določenega. Niti severna niti južna obvozna proga, niti celotna niti delna poglobitev tirov,« je 6. oktobra 2022 v Dnevniku zapisal nekdanji podžupan Janez Koželj. »Država pospešeno umešča rešitve, kako speljati tire mimo centra in mimo glavnega mesta. To pomeni zahodni in južni železniški obvoz,« pa je še 2. aprila letos za Delo povedal generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes. A za to je prepozno. Odločitve glede razvoja najpomembnejšega projekta v Ljubljani za dolga desetletja – mogoče celo za stoletje – so padle. Nihče pa ni vprašal občanov in občank, kaj si mislimo o vsem tem, češ da se odloča v skladu z denarjem, ki prihaja večinoma iz skladov evropske skupnosti in ga je treba porabiti. Žal pristojne oblasti niso niti obravnavale predloga, ki sva ga pripravila s Petrom Kerševanom o južno–vzhodni obvoznici za tovorni promet, poglobitvi potniških tirov skozi PCL s povezavo severne in južne Ljubljane v enem nivoju in pripadajoči urbanistični rešitvi Ljubljane. Kar bi lahko bilo, pa ni in ne bo.

Slabo premišljena in prenagljena/impulzivna odločitev ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca in celotne takratne vlade iz leta 2020 za »posodobitev« železnice od Dolgega mostu do Pivovarne Union bo dolgoročno usodno vplivala na nadaljnje investicije v železniško infrastrukturo in urbanistični razvoj Ljubljane.

Kdo ve, koliko let že železniška in avtobusna postaja kazita podobo najlepšega mesta na svetu. In kdo ve, koliko let je veljalo, da je bila Ljubljana poleg Tirane edina evropska prestolnica brez pokritega olimpijskega bazena. A svet se spreminja, razvoj gre naprej in tudi Ljubljana čisti svoje črne packe na sicer idilični podobi. Le nekaj več kot 60 milijonov evrov in prijateljstvo srbskih samodržcev ter kapitala je zadostovalo, da je na robu Tivolija zraslo nekaj izjemno svetlečega se in prav gotovo nadvse potrebnega.

Le borih 23 milijonov evrov in prijateljstvo madžarskega samodržca ter kapitala je zadostovalo, da je madžarska multinacionalka blagohotno sprejela ogromno zemljišče na elitni lokaciji, kjer rase nekaj še večjega, še svetlejšega ter še bolj nujnega in sodobnega – potniški center Emonika.

Ne le to. Ljubljana je dobila tudi nekaj, kar je za sodobnost še nepredstavljivo – časovno kapsulo.

Čez desetletja, morda stoletja bodo zanamci stopili vanjo, pred njimi se bodo vrtele slike vse od leta 1849, ko je bila postaja zgrajena. Podoba se bo do leta 2025 spreminjala tako malenkostno, da bodo komaj zaznali spremembo. Potem se bo kapsula zatresla, hokuspokus, bum tresk in pred očmi opazovalca časa se bo pojavilo nekaj, kar bo v primerjavi s tistim, kar je gledal pred tem, spominjalo na čudež. Pred očmi mu bodo zrasli hoteli, trgovinsko središče, poslovni prostori, svetleči se napisi največjih svetovnih multinacionalk … Navdušen bo nad doživetjem in ne bo mu žal niti evra, dinarja, forinta ali katerekoli valute, ki bo takrat še v obtoku, da si bo lahko ogledal ta neznanski preskok v razvoju človeških idej, tehnologije in estetike. Ampak nekatere stvari mu ne bodo šle v račun.

Ljubljana niti takrat ne bo velemesto, saj Ljubljana nikoli ne bo velemesto, zato se mu bo zdelo nenavadno, da pred seboj vidi kar dva terminala avtobusne postaje. Enega na južni in drugega na severni strani, vmes pa železniške tire in vse tiste svetleče se stavbe, ki bi prav lahko stale tudi v čislanem Dubaju. Le zakaj niso tistih nekaj deset parkirnih mest za avtobuse združili v en prostor, se bo naivno vprašal obiskovalec. V časovni kapsuli odgovora ne bo dobil in tudi ne bo se prav dolgo zadržal ob vprašanju, saj se bo hitro premikal naprej po časovni premici in že občudoval nove razvojne dosežke. Zato bomo z opombo, ki vse logično pojasni, vskočili mi.

Če bi parkirna mesta za avtobuse združili v enem prostoru, bi bilo to sila negospodarno, saj bi potem zmanjkalo prostora za celovito, sodobno in nujno potrebno poslovno središče. To bi lahko usodno vplivalo na prodajo poslovnih prostorov, kar bi utegnilo uničiti načrte o dobičku slovaškega ali madžarskega ali kateregakoli že podjetja, ki je za neznano ceno odkupilo nekaj malega zemljišča poleg železniških tirov. Tako je povsem jasno in razumljivo, da je bilo avtobusno postajo treba razdeliti na dva dela. Resda bodo morali potnice in potniki zaradi tega malo več pešačiti, potrebovali bodo tudi nekaj več časa in iznajdljivosti za prestop na mestni potniški promet, čez nekaj let pa bo treba nekje (nihče ne ve, kje) zgraditi še tretji terminal, saj se bo avtobusni promet povečeval. Ampak kaj je vse to v primerjavi z večmilijonsko, morda celo stomilijonsko izgubo, ki bi jo pretrpel investitor v poslovni center, če bi Emoniko zgradili po meri potnic in potnikov? Tako bo obiskovalec časovne kapsule, če bo kaj pozornosti posvetil naši opombi, tej logični razlagi, le razumevajoče prikimal in pomirjen korakal naprej v prihodnost.

Še bolj bo pomirjen, ko bo izvedel, da bo v zameno za 244 milijonov evrov, ki jih bo madžarski investitor za projekt celotne Emonike večinoma dobil iz evropskih sredstev (le zakaj bi brez potrebe trošil svoj denar), poskrbljeno tudi za to, da bodo celo spomeniki postali moderni, saj bodo stare zamenjali novi. Poslopje, ki je bilo vse do leta 2025 v funkciji železniške postaje in ima status kulturnega spomenika, bodo obnovili, da bo postalo hotel. Tako bo tista stara podrtija brez dodane ekonomske vrednosti postala precej bolj sodobna in privlačna stavba za obiskovalce z vseh vetrov, kot naročena za selfije in objave na TikToku. Zraven moramo v kontekst kulturne dediščine dodati še nakupovalno središče, ki jih v Ljubljani resnično primanjkuje, saj razen BTC-ja, Rudnika, Aleje in še nekaj manjših nakupovalnih površin skorajda ni mogoče najti mesta, kjer bi človek lahko zapravil denar za dobrine, ki jih potrebuje, in za tiste, ki jih ne … Če vse to seštejemo, dobimo precej večji, precej sodobnejši in privlačnejši spomenik. To ne bo le kos betona, ki ga bodo hodili gledat neki piflarji, ampak prostor na 90.000 kvadratnih metrih s svojo funkcijo: potovanja, kupovanja in poslovanja. To pa je nekaj, čemur bodo čez leta, desetletja in stoletja, ko bodo ljudje vstopali v časovno kapsulo v Emoniki, rekli kulturna dediščina.

Ko bo obiskovalec končal pot po časovni kapsuli, se bo (še posebej, če bo Ljubljančan) lahko le zahvalil vizionarstvu in dobrohotnosti madžarskega investitorja in lokalnih oblasti, ki bodo z roko v roki poskrbeli za tisto, za kar živijo veliki voditelji vse od Beograda do Budimpešte in Ljubljane – za razvoj, razvoj in razvoj!

Novinar Televizije Slovenija Klemen Košak je razkril enormne zneske, ki so jih zaposleni na Mestni občini Ljubljana zapravili za reprezentanco: v zadnjih petih letih skupno kar 2,6 milijona evrov, samo lani pa 700 tisoč evrov. S tem MOL večkratno presega porabo drugih slovenskih mestnih občin za ta namen, saj jih je vseh 11 skupaj v lanskem letu porabilo skoraj pol manj: 450 tisoč evrov. Zaposleni na ljubljanski občini so kar za osemkrat presegli tudi lanske stroške za reprezentanco Državnega zbora Republike Slovenije.

Več v prispevku Televizije Slovenija na tej povezavi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki

Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.

Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega dela starega mestnega jedra, iz njegove znamenite tržnice, »iztrgal srce« in mu s tem ukradel tudi »dušo«, njegov »elan vital«, ki se skriva v večplastnem, pisanem in živahnem fenomenu te posebne, javne, odprte tržnice.

Nadaljujmo strokovno: pri t. i. prenovi tržnice, katere ključni del v njeni sredici, na območju nekdanjega samostana, predvideva ogromno podzemno garažo, gre za velik anahronizem, za poskus promocije že davno preživelega koncepta, ki se v času svetovnih metakriz, nujnosti vzdržnega razvoja, zelenega prehoda, odzivov na podnebne spremembe, trajnostne mobilnosti, participacije – v odprti, sodobni, demokratični družbi nikakor ne bi smel zgoditi! Garaža v ta prostor ne sodi po nobenem od strokovnih ali življenjskih meril kakovostne presoje: po prometnem, urbanističnem, arhitekturnem, dediščinskem, arheološkem, geološkem, hidrološkem, gradbeno-tehničnem, socialnem, pietetnem, simbolnem, duhovnem, agrikulturnem id.

Oglejmo si pobliže ta napovedani poseg, ki bi bil za izjemne okoliške stavbe in ljudi med njimi katastrofalen in ireverzibilen!

Urbicid je izraz, ki opisuje namerno uničevanje ali »ubijanje mesta«, z neposrednimi ali posrednimi sredstvi. Izraz so sprva uporabljali urbanisti in arhitekti za opis praks prestrukturiranja mest v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Za uničevanje materialnega in duhovnega bogastva ter življenja v mestu se sicer uporabljajo različna sredstva (bombardiranje, neustrezni urbani posegi, prenaseljenost ob preveliki gostoti, onesnaževanje z nečistimi tehnologijami in druga).

Kratka zgodovina povsem preživelega projekta

Leta 2009 je bila izdana posebna številka mednarodne revije za teorijo arhitekture Arhitektov bilten z naslovom Gradbišče Ljubljana. V njej se nas je kar nekaj avtorjev ukvarjalo z grožnjo načrtovane garaže pod osrednjo ljubljansko tržnico, pa tudi z drugimi bolj ali manj spornimi gradbeno-arhitekturnimi temami v prestolnici.

Sam sem svoj prispevek naslovil Ljubljana; Potemkinova vas? Turbo urbanizem in arhitektura na primeru Ljubljane in njene tržnice in v njem na celovit način prikazal razloge, zakaj je gradnja garaže pod tržnico v vseh pogledih nelegitimna: strokovno, družbeno, ekološko in etično.

Zgodba se je začela že nekaj let prej, leta 2006, takoj po volitvah, ko je župan s svojo ekipo napovedal projekt garaže pod tržnico. Takrat je bila ustanovljena civilna iniciativa »Tržnice ne damo«, ki smo se ji pridružili generacijsko, strokovno in človeško zelo različni zaskrbljeni prebivalci mesta.

Že takrat pa je bilo kritičnemu strokovnemu pogledu kristalno jasno, da gre za zastaran projekt iz nekih povsem drugih časov, ko je bila modernizacija Evrope po vojni imperativ in je odmev generičnega modernizma s svojim mobilizacijskim potencialom, ki je ignoriral stara mesta, dediščino in tradicijo, na naši celini s svojimi posegi naredil več škode kot med vojno Luftwaffe, kot se je z obžalovanjem, a duhovito izrazil nobelovec Josif Brodski.

Po opravljeni temeljiti kritiki moderne, smo soočeni s povsem drugačnimi preizkušnjami. Goli »progresizem«, ki je zagovarjal prostorski napredek za vsako ceno, je že vsaj od sedemdesetih let (»meje rasti«), jasneje od devetdesetih (Agenda 21 in načela trajnostnega razvoja) in še posebej danes popoln anahronizem. Preživel je predvsem v manj demokratičnih okoljih, kjer neodvisna strokovnost in transparentna participacija javnosti nista spoštovani. Takšna družbena okolja (ljubljanska demokratura je značilen primer) niso ozavestila spremenjene paradigme, ki izhaja iz skupne zavesti, da živimo v časih resnih metakriz (ekološke, energetske, etične, socialne, vojne, migrantske …), ki jih je treba reševati s povsem drugimi, vzdržnimi, sonaravnimi, kulturnimi, regenerativnimi, odprtimi pristopi. Tako usklajeni in senzibilizirani odnosi na strokovnih poljih in znotraj participativne demokracije vodijo v varovanje in razvoj javnega dobra (in javnih prostorov), ne pa v špekulativne, tendenciozne zagovore partikularnih interesov.

Izvotljeni smisel in namerna slepota: hiter pregled projekta po temah

Stroka ne nasprotuje resnični prenovi tržnice, ki bi vključevala (pre)ureditev programov, talnih površin (npr. z označenimi tlorisi samostana in drugih stavb), urbane opreme ter podzemnega muzeja na območju srednjeveških vzhodnih vrat in barbakana (npr. po predlogu arhitektov Kovača in Kerševana), a garaža v to kategorijo seveda ne spada. Programsko prenovo (ki jo na MOL absurdno navajajo kot enega izmed glavnih razlogov za garažo) bi lahko že davno začeli, saj imajo upravljanje tržnice v svojih rokah. Tudi ostali smiselni vidiki prenove bi že lahko potekali, a mestna oblast trmasto in slepo, kljub prevladujočim odklonilnim stališčem vpletenih strok in javnosti, vztraja pri tem skrajno agresivnem projektu, ki je sporen prav z vseh zornih kotov.

V urbanistično-prometnem smislu je povsem jasno, da garaža v srednjeveško mestno jedro ne sodi! V duhu trajnostne mobilnosti se mora sodobni individualizirani promet ustaviti na zunanjih ali morebiti notranjih prometnih obročih (P + R, »park and ride«), od tam pa naj za dostop v mesto prevladujejo dober javni promet, kolesarjenje in pešačenje. Prav zaradi oblikovanja javnih mestnih prostorov v merilu človeka so bila dela Jožeta Plečnika leta 2021 razglašena za Unescovo, izjemno, univerzalno dediščino človeštva! Na Vodnikovem trgu pa bi »drzni snovalci prenove« promet z uvoznimi (30-metrskimi!?) klančinami pripeljali na peščeve površine tik pred Plečnikove arkade ob Zmajski most. Ali je komu mar, da bi njegova arhitektura zaradi takega posega zelo verjetno ne le na tržnici, temveč v celoti izgubila status svetovne dediščine?

V »arhitekturnem« smislu gre za najhujši možni kontrast: za vdor v najžlahtnejši in najvitalnejši del mestnega jedra z najbolj banalno, zgolj utilitarno podzemno strukturo, ki nima nobene dodane vrednosti. Med izjemno stavbno dediščino, v prostor torej, do katerega je treba pristopati skrajno spoštljivo in z veliko mero občutljivosti: med Plečnikove tržnice, stolnico, semenišče, župnišče, srednjeveške meščanske stavbe in Mahrovo hišo naj bi se v mehko sredico nekdanjega frančiškanskega samostana z njegovim križnim hodnikom, na območje najstarejših ljubljanskih pokopališč, med mnoge v grobnice pokopane žlahtne meščane umestil ogromen betonski kolos, namenjen avtomobilom. Ta bi pregreval prostor, tudi drevesa na raščenem terenu bi padla, »učinek vroče točke« bi se še povečal, hkrati pa bi ustvaril veliki jez za zaledne vode,  ki mu ne bi uspelo zadržati ali ponikati meteornih voda. Čeprav se ve, da MOL že ves ta čas, kljub večinskemu nasprotovanju stroke in prebivalcev, vodi (netransparentne) postopke s svojo sporno agendo, so pri zavarovanju tega prostora zatajili skoraj vsi odločevalci, od kulturnega in prostorskega ministrstva do Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki jim v letih, ko je bila grožnja za poseg več kot očitna, ni uspelo doseči temeljitega zavarovanja tega izjemnega kompleksa.

Pomensko, ontološko je morda najmočnejši razlog, ki poleg zaščite vrhunske dediščine govori proti garaži pod tržnico, pietetne in etične narave. Ugrez betonskega kolosa v sredico nekdanjega samostanskega kompleksa ne bi bil le brezobziren potop v zgodovino, temveč bi se dotaknil zelo občutljivega, najstarejšega odnosa v človeški družbi: odnosa do umrlih, pokopanih prednikov. Na tem vprašanju se kulture vzpostavijo ali padejo, pa zato ni treba v prazgodovino ali do antične Antigone, ampak sežejo te etične dileme tudi v sodobni čas. Od župana bi sicer težko pričakovali ozaveščen, kaj šele kulturen odnos do pokojnih na ljubljanskem teritoriju (ve se, da pokojnikom, »ki mu niso pogodu«, ne dopusti pokopa na ozemlju MOL-a!?), kljub vsemu pa se pri tej temi čudimo odsotnosti večje ozaveščenosti pri vseh vrstah notranjih in zunanjih sodelavcev.

Socialni, ekološki, agrikulturni vidik: ne nazadnje se dotaknimo še tistega manj materialnega vidika tržnice, ki pa predstavlja najbolj vitalni, regionalni in lokalni del utripa starega mestnega jedra, torej življenja na njej sami! Vrnimo se k temeljem agri-kulture, torej k prvi med kulturami, ki nam vsem omogoča, da na tem planetu sploh preživimo. Tržnica, zasnovana po zgledu antične Agore in Stoe (ki ju je Plečnik tako izvirno in vrhunsko reinterpretiral), je prostor srečevanja in izmenjave dobrin – živilskih in tudi kulturnih, človeških nasploh. Prebivalci Ljubljane že dobro stoletje udejanjajo živo tradicijo »romanja na tržnico« (še posebej ob sobotah), kjer lahko izbirajo ne le doma pridelane, izbrane izdelke z regionalnih kmetij, temveč se srečajo z branjevkami, prijatelji ali naključnimi obiskovalci ali turisti. Kljub županovim pritiskom večina domačih prodajalcev (a ne posrednikov) nasprotuje garaži pod tržnico, zavedajoč se, da bi večletna »ugasnitev« delovanja na tej lokaciji pregnala ne le njih, temveč verjetno onemogočila tudi ponovno oživitev danes povsem žive tradicije (saj lahko predvidimo umik kupcev v nakupovalna središča).

Postavimo enačbo: na eni strani katastrofalen ogljični odtis garažnega objekta (z vsemi zelo verjetnimi hudimi posledicami za objekte kulturne dediščine vred), na drugi pa kritični čas t. i. zelenega prehoda, Novega evropskega Bauhausa, načel regenerativnega razvoja itd. Večje nasprotje si je težko zamisliti, celo v našem mestu; namesto da bi že pred leti zakopali tam, kjer bi se res lahko zgodile strukturne spremembe, torej pri poglobitvi železnice, ki bi ponovno povezala središče Ljubljane z njenim severom in zahodom, hočejo kopati tam, kjer je najmanj primerno, v sami sredici mesta.

Hkrati pa iz MOL skoraj perverzno zvenijo izjave, s katerimi se mesto še vedno prodaja kot »zelena prestolnica Evrope«, saj počne številne skoraj diametralno nasprotne reči: izpeljala je velike, nestrokovne goloseke na Rožniku – v zadnjem letu celo na erozijsko občutljivih strminah Grajskega griča, še vedno nam grozi skrajno invazivni poseg »prenove« Plečnikovega stadiona, v Tivoliju se je zgodila urbanistično, arhitekturno in materialno izjemno sporna megastruktura Ilirije in pod sabo pokopala Bloudkovo diskretno zasnovo kopališča. Vrh vsega se je pri potniškem središču Ljubljane pred kratkim začela graditi urbanistično slabo zasnovana in arhitekturno generično oblikovana, zgolj komercialna Emonika. Še slabše pa kaže s šibko, necelovito premišljenimi in načrtovanimi »novimi« železniškimi povezavami skozi mesto in okoli njega. Ali kot je že pred leti zatrdil prijatelj; kjer ni vizije, vladajo provizije! Morda danes velja še bolj v drugo smer: kjer vladajo provizije, ne more biti prave vizije (razvoja)!

Vsa zagotovila MOL-ove »stroke«, da do poškodb na objektih ter težav z vodami (ki proti Ljubljanici pritiskajo z Grajskega griča in okolice) nikakor ne more priti, so seveda bolj »pobožne želje« oz. tendenciozno zavajanje. Geo- in hidromehanik z dolgoletnimi bogatimi izkušnjami (tudi v tujini) zatrjuje, da na tako težek teren za gradnjo, kot je na tej lokaciji, v življenju še ni naletel. Resne poškodbe na semeniščnem objektu, ki v knjižnici premore tudi vrhunske Quaglieve freske, pa tudi na Plečnikovih arkadah ob Ljubljanici, so se pokazale že med gradnjo Mesarskega mostu.

Takšna vrsta posega se v razviti Evropi danes ne bi mogla zgoditi, vse »primerjave«, ki se skušajo uporabiti za njen zagovor, pa so skoraj povsem neprimerljive z večplastno in kompleksno naravo Vodnikovega trga in deplasirane – tako po lokacijah, bogastvu dediščine, razlogih za poglobitev, tehničnih okoliščinah gradnje, socialni dinamiki v prostor. Dve primerljivi garaži (čeprav v manj občutljivem kontekstu) so pred nekaj leti sicer začeli graditi v Novem Sadu, a sta obe na okoliških objektih povzročili resne razpoke, prodiranje vode itd., pa še končani nista. Medtem politika v mestu, ki je bilo s porušenim nadstreškom in žrtvami jeseni povod za velike študentske proteste v Srbiji, napoveduje še garažo pod osrednjo (Ribjo) tržnico (!?), prebivalci pa so se že povezali v civilno iniciativo, da bi jo ubranili!

Predstavniki stroke, ki tak poseg zagovarjajo, odražajo po eni strani zelo šibko in plitko kulturno zavest, po drugi strani pa naivno prepričanje, da je mogoče v tako občutljivem kontekstu vse natančno predvideti, zadostiti bistvenim lastnostim zgradb in pravilom stroke ter se pri tem še izogniti hujšim posledicam invazivnega posega.

Boljša možnost: garaža pod grajskim hribom

Resni strokovnjaki se zavedamo, da za garažo pod tržnico obstaja nesorazmerno boljša možnost: garaža pod grajskim hribom (primerljiva bi bila s tisto v Salzburgu)! Zasnova zanjo je bila pripravljena in predstavljena že pred nekaj leti, v tekmi primerjalnih kategorij pa tisto pod tržnico prekaša tako rekoč v vseh parametrih, saj:

• ne bi posegla v izjemno kulturno dediščino okoli Vodnikovega trga;
• s klančinami ne bi posegla v odprti prostor za pešce pred Plečnikovimi arkadami (se pravi, v Unescovo dediščino);
• bi tržnica nemoteno (ali le z minimalnimi zastoji v primeru prenove tlakov in drugih potrebnih posegov) delovala še naprej;
• je geologija grajskega griča za poseg ugodna;
• med gradnjo mehanizacija ne bi povzročila hudih težav s hrupom, vibracijami, prašenjem;
• garaža v hribu ne bi posegla v lastniška razmerja;
• bi bistveno bolj celovito in radialno napajala celotno srednjeveško mestno jedro;
• bi ponujala občutno več parkirnih mest in bi bila ekonomsko nesorazmerno cenejša od predlagane, za katero so ocene za parkirno mesto že zrasle v vrtoglave višine!

Ljudje in strokovnjaki jasnega uvida in dobre volje se zaradi vsega napisanega še vedno entuziastično borimo za prave rešitve in za-upamo, da bodo – kot v primerljivi bitki »med Davidom in Goljatom« – navsezadnje zmagale pravica, resnica in lepota!

Preteklo soboto, 14. junija, smo na Osrednji ljubljanski tržnici pod Plečnikovimi arkadami pripravili javno tribuno, na kateri so obiskovalci, branjevke, strokovnjaki in druge uporabnice predstavili svoje izkušnje s tržnico in poglede na prenovo, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana (MOL) in vključuje tudi gradnjo podzemne garažne hiše.

Klara Stanič: »Podrobno sledim, kaj se dogaja. Redno obiskujem tržnico, ker stanujem blizu in ker sem prepričana, da je bolje, da gre denar prodajalcem na tržnici kot trgovskim verigam. Rada bi poudarila, da v medijih doslej še ni bila posebej omenjena finančna konstrukcija prenove tržnice in gradnje garažne hiše, ki naj bi ju plačali davkoplačevalci. Branjevkam, branjevcem naj bi s tem dali parkirna mesta, ampak nihče ne pove, za koliko denarja in kako naj bi se vse skupaj financiralo ter amortiziralo. V zvezi s tem smo zaprosili za informacije javnega značaja, ampak smo z MOL dobili odgovor, da nam teh podatkov ne morejo dati, ker sta prenova in gradnja razporejeni na različne postavke. Že zdaj je treba opozoriti, da bo to ogromen zalogaj. Prejšnji teden smo dobili informacijo, da naj bi celotna investicija znašala 61,3 milijona evrov, vendar ni jasno, na podlagi česa je bil izračunan takšen znesek. Jasno pa je, da bo s tem projektom fizično na tržnici in tudi finančno v proračunu nastala velika luknja. Izvedeti moramo, kako in kdaj bo MOL to luknjo zapolnil.«

Martina Lipnik: »Osrednja ljubljanska tržnica je izjemna kulturna dediščina, ki bi bila po teh načrtih, kot kaže, uničena. Prva stopnja arheoloških raziskav bi lahko trajala leto ali dve, kar pomeni, da bo v tem času vse stalo. Glede na vse nejasnosti bodo gradbeni projekti v tem času obstali v zraku, kljub temu pa se že pridobiva gradbeno dovoljenje. Tudi presoja vplivov na svetovno kulturno dediščino pod varstvom Unesca, kar Plečnikove tržnice so, še ni bila opravljena. MOL je raje pridobila pravno mnenje, da Unescovo varstvo nima veljave pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dokumentacija je tako izjemno pomanjkljiva in drugačna niti ne more biti. Tudi poročilo o vplivih na okolje, na katero se sklicuje soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je pomanjkljivo. Težava bo nastala, če bo gradbeno dovoljenje na ministrstvu za okolje in prostor dejansko izdano, saj tega za nazaj potem ne bo mogoče več spreminjati. Obravnava na ministrstvu je pretekli teden potekala, kot da gre za običajen objekt brez vpliva na okolje, kar je škandalozno. S tem posegom se bo namreč spremenila hidrogeologija območja. Da bi ugotovili morebitne vplive, bi morali namestiti pet pezometrov za meritve zemeljnih in vodnih razmer pod zemljo. Na izsledke bi bilo treba počakati vsaj eno leto, medtem pa se sploh ne bi smelo projektirati.«

Milan Kovač: »Dve tretjini življenja se že ukvarjam z arheološko dediščino. S kolegom Petrom Kerševanom sva se s prenovo tržnice začela ukvarjati že leta 2008 in tudi oblikovala zamisel za prenovo, ki bi vključevala arheološki muzej (Kovačev in Kerševanov idejni projekt podrobneje predstavljamo na tej povezavi). Dediščina na Osrednji ljubljanski tržnici ni izjemna le v slovenskem prostoru, ampak na evropski ravni. Zelo pomembno je, da se ta dediščina ne uniči, tako kot se je kolišče ali Chopinov podhod, ki pričata o simptomatskem uničevanju ljubljanske dediščine. Na mestu tržnice so frančiškani dobili prostor za samostan že za časa življenja Frančiška Asiškega, tri desetletja kasneje je samostan na tem mestu tudi prvič dokumentiran. Tukaj je bilo glavno ljubljansko pokopališče, kjer so frančiškani pokopavali svoje brate, pokopani pa so tudi umrli iz mestnega špitala, saj so že v 12. stoletju frančiškani dobili dovoljenje, da pri cerkvi in samostanu v grobnice pokopljejo tudi laike. Na sredi tržnice je tako 19 grobnic najpomembnejših družin takratne Kranjske – dokumentacija kaže, da je tam pokopanih 280 ljudi. Ti so plačali veliko denarja, da so dobili jamstvo za večno oskrbo svojih duš. Po odhodu frančiškanov je to ostalo nedorečeno vse do danes. V dogovoru z MOL je že bilo uničeno dvojno obzidje pri Mahrovi hiši, kaj vse se bo še uničilo, ostaja nedorečeno. MOL predlaga na primer zagatne stene zunaj varovanega območja, kar pa bo vplivalo tudi na cerkev Marijinega vnebovzetja. Vprašanje je, kako se bodo izkopavanja sploh izvajala, saj je v načrtu, da bodo odstranili drevesa, postavili ploščo, zabili pilote, pod to ploščo pa nato odstranjevali kleti in grobnice samostana. To je skrajno nenavadno, s tem je res vse postavljeno na glavo. Da bi ljudje s približno 100 stojnic pravočasno pripeljali blago iz načrtovane garaže na površino in nazaj, bi potrebovali kar 35 dvigal. To je tudi teoretično popolnoma nemogoče izpeljati, a se v to nihče na MOL ni poglobil. Prav tako ne v to, da garaže sploh niso potrebne. Potrebni so le minimalni posegi. Poseg, ki je zdaj načrtovan, pa bo brez dvoma uničujoč. Kaj pomeni gradnja pod zemeljskim površjem na tržnici, kažejo že Mesarski most in prostori pod njim, kjer v dilatacijo ob vsakem nalivu teče voda, ki povzroča, da se konstrukcija pogreza in nastajajo razpoke. Pa je tam samo ena etaža, v garažni hiši so načrtovane tri.«

Marko Mitja Feguš: »Pozabljamo, da je bila Mahrova hiša za tri milijone evrov že ponujena Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) s skritim namenom, da se cvinger prebije. Že od takrat je jasno, da je pri tržnici za ljubljanskega župana pomemben samo posel, ne prihodnost tržnice in ne ljudje, ki jo uporabljajo in v mestu živijo. To smo takrat preprečili s preselitvijo AGRFT v nekdanje prostore Fakultete za kemijo. Ne bodimo naivni, ne pogovarjamo se o prenovi, gre za posel. Vloga za gradbeno dovoljenje za ta projekt je nedopustna, neustavna in proti vsem normam. Plečnikove arkade so nekoč že bile popravljene, a izkazalo se je, da plošča ne zdrži nadtlaka deževnice, saj je bilo naročilo iz leta 1937 izvedeno popolnoma diletantsko. Če se bo na tem območju spet zgodil kakršenkoli izkop, bo vse vzel hudič – nadtlak bo vrgel v zrak del Plečnikovih tržnic.«

Vito Rus: »Vprašati se moramo, koliko je Ljubljana zadolžena. V Šiški je mestna oblast pod Jankovićevim vodstvom naredila katastrofo. Kakšen Bellevue?! Naj najprej plača za Stožice! A ne smemo biti naivni, ’levi’ in ’desni’ igrajo, da so sprti, vendar delujejo z roko v roki, vsaj, ko gre za posle. Že 33 let doživljamo te katastrofe, odkar so nam ukradli družbeno lastnino.«

Marinka Kurelič: »Ravno na tem mestu smo imeli pred 18 leti in pol prvo tiskovno konferenco iniciative Tržnice ne damo. V teh letih smo veliko naredili, čeprav očitno ne dovolj, pa tržnica še vedno stoji. Edini prostor v središču mesta je, kjer lahko kupujemo domače pridelke: zvečer so na polju, zjutraj že na stojnicah. Tržnica je tudi eden redkih prostorov za spontano srečevanje. Vrvež ob sobotah je prekrasen, to je res doživetje, kar dela ta prostor edinstven na svetu! Vse skupaj dopolnjuje še neprecenljiva dediščina: Plečnikove arkade, prekrasna stavba semenišča z baročno knjižnico in freskami, ki jih ni mogoče restavrirati, ker ni več materialov za to, stolnica, nad vsem tem grad in zraven Ljubljanica! Že ko je Zoran Janković prvič kandidiral, je imel tržnico v svojem programu, in od takrat se organiziramo. Njemu in kapitalski mafiji je v interesu, da se ta prostor uniči. Ni jim mar mnenje neodvisnih strokovnjakov, da je tukaj najslabša zemljina, posebej občutljiv prostor zaradi voda z Grajskega griča, zaradi česar je vsak izkop zelo tvegan. Kjerkoli na tem območju kopljejo, sosednje stavbe razpokajo: Vila Urbana, Kapitelj, Fabianijev most. Odkar na Kongresnem trgu stoji garaža – tudi tam se je organizirala iniciativa proti njej, a žal ni vztrajala – Uršulinska cerkev doživlja degradacijo, pospešeno propadanje, zaradi česar se bo nekega dne samo še sesula. Vse stavbe v okolici garaže so ob dežju poplavljene. Spodnje stavbe ob Ljubljanici – na primer Filharmonija – so že razpokane in lezejo proti Ljubljanici; vsak lahko vidi fuge in dilatacije, postopno visenje. Glede na to, da na Kongresnem trgu zemljina ni tako občutljiva, kot je na tržnici, lahko predvidimo, da bo tukaj škoda še večja. Janković želi izsiliti garažo. Ukinil je promet čez Tromostovje, ne da bi poskrbel za nadomestne poti, zaradi česar reševalna vozila nimajo dostopa do starejših ljudi, manjše trgovinice pa umirajo. Janković uživa v trpinčenju ljudi. Ne smemo dovoliti, da nam uniči kulturne spomenike, ki jih moramo ohraniti za zanamce.«

Knjižničarka iz samostanske knjižnice: »Freska, ki je v semenišču, je posebna zaradi vsebine – znanost, umetnost sta prepleteni z vrednotami vere, ljubezni in resnice. Pomembna je tudi glede na kakovost, ker še ni bila restavrirana, razen razpok po potresu. Nikjer na svetu po našem vedenju ne obstajajo freske iz tega obdobja, ki bi bile tako živih barv. Vsi, ki vstopijo, s turisti vred, ostrmijo. Popolnoma neodgovorno bi bilo to izpostaviti porušenju in podtalnici.«

Aleksander Ostan: »Načrti MOL za prenovo so bili že takrat pred dvema desetletjema zastareli, zdaj pa je to že popolna karikatura. Takšni posegi so se drugod po Evropi delali po drugi svetovni vojni, ko je bila v ospredju ponovna zgraditev porušene Evrope. Redki primeri se še dogajajo, ampak nikjer na taki ravni. Kar je najbolj sporno, pa je odnos do pokojnikov – pieteta. Tudi promet se že tri desetletja drugod po Evropi razvija v smeri trajnostne mobilnosti, s katero se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Popolnoma zgrešeno bi bilo, da bi v staro mestno jedro vabili avtomobilski promet. Posledica bo izjemno velik ogljični odtis. Vseh drugih srednje- in dolgoročnih posledic ob takšnem posegu pa sploh ni mogoče oceniti, vse je lahko zgolj špekulacija. Tudi stroka je tako postala plen pritiskov MOL. Obstaja pa veliko bolj smiselna alternativa garaži pod tržnico, in to že 30 let – garažna hiša pod Grajskim gričem. Če že potrebujemo garažno hišo, kar bi morala biti stvar široke javne razprave, bi z garažno hišo pod gričem pridobili neprimerno več parkirnih mest, tudi tehnološko bi bila veliko lažje izvedljiva. Jasno je, da bo načrt MOL, če bo uresničen, pomenil ustavitev tržnice za zelo dolgo: vse skupaj bi trajalo desetletje, če se ne bi vmes zgodila finančna luknja in bi vse obstalo – kot se je na primer zgodilo s športnim parkom v Stožicah. Za tem projektom očitno stojijo veliko močnejši zasebni interesi, če ga MOL kljub vsem strokovnim in drugim argumentom še vedno potiska naprej.«
(Aleksander Ostan je svoj pogled na prenovo tržnice podrobneje predstavil v članku na tej povezavi.)

Milan Kovač: »Glede projekta podzemne garažne hiše pod gradom sem povprašal občino v Salzburgu: tam je eno parkirno mesto stalo približno 17.500 evrov, kasnejša pa 22.500 evrov. Do zdaj so bili samo za projektiranje garažne hiše pod ljubljansko tržnico in dozidave Mahrove hiše porabljeni štirje milijoni in 300 tisoč evrov – za ta denar bi v Salzburgu postavili 200 parkirnih mest. A nič od tega zaradi županovega agresivnega nastopa ne gre skozi. Na javni razpravi sem bil priča, kako je strahotno nadrl prodajalko, ki si je upala izraziti mnenje, potem pa nikogar več sploh ni pustil k besedi. Prodajalci si zato ne upajo nič reči, saj se bojijo županovega maščevanja. Najti moramo možnost za anonimno izražanje mnenj in glasovanje, ki bi pod resnim nadzorom javnosti predstavilo dejansko mnenje uporabnikov tržnice.«

Sanja Simić: »Zelo smo se trudili na javno tribuno povabiti tudi branjevce in branjevke, a zaradi strahu si ne upajo javno nastopati. Straši jih tudi raven razprave, s katero se vračamo 20 let v preteklost, hočejo predvsem vedeti, kaj naj pričakujejo v prihodnosti. Veseli pa so, da so našli sogovornike. Žal mi je, da si tisti, ki so prišli, niso upali govoriti. A so nam v pogovorih odkrito povedali, da nasprotujejo garaži, da ne potrebujejo hladilnic, da se bojijo, da bo demontaža tržnice trajala dolgo in se ne bodo nikoli vrnili. Potrebujejo nove senčnike, tlake, pitnike, osnovno izboljšanje razmer. Zanje in za nas je tržnica mesto srečevanja – zadnji tak prostor srečevanja v Ljubljani, kjer se združujemo starejši in mlajši. Ljudje večinoma prihajajo peš, s kolesom, javnim prometom.«
(Nekaj pogovorov z branjevci in branjevkami lahko preberete na tej povezavi.)

Sanja Fidler: »Ena največjih vrednosti tržnice je, da je dostopna, ljudska, da lahko pride sem prodajat branjevka s tremi korenčki, če želi. Ne želim si kakršnekoli prenove, tudi garaže ne, ker te prenove tržnice vizualno spreminjajo v pokopališča – večina rešitev po Sloveniji in drugod je neznosna, obupna. Toda največja težava je, da česarkoli se mestna oblast dotakne, kar ’obnavlja’, postane potem manj dostopno za ljudi. Na MOL sem že pisala, kako bodo zagotovili enako dostopnost tudi po prenovi. Dileme ni, da se bo za male kmete uporaba tržnice podražila in da nekateri ne bodo mogli ostati. Naša tržnica je izjemna, ekološka tržnica – evropski dragulj! Njen namen je, da je nekoliko kaotična, živahna, ljudska. Zakaj bi jo spreminjali v črno-bel supermarket na prostem?! Hladilnica že obstaja, a uporabljajo jo preprodajalci, ne proizvajalci. Toda naša izkušnja je, da župan vse, v kar se zagrize, na koncu tudi iztisne. Zato se moramo organizirati, informirati čim več meščanov in meščank ter skupaj to preprečiti.«

Klara Stanič: »Za tržnico ni potrebna neka nova vizija, včasih si je preprosto treba prizadevati za ohranitev tistega, kar imamo. Lahko se polepša, vzdržuje, posodobitev pa ni nujno dobra. Poglejte, kam nas je brezglava modernizacija pripeljala: nekoč je bilo ’centrašev’ 42 tisoč, zdaj jih je le še 24 tisoč. Številna stanovanja se oddajajo na spletnih platformah, stanovanjske hiše se spreminjajo v hotele. Po drugi strani bomo v okolici središča Ljubljane kmalu dobili še več ljudi zaradi Emonike, novih stanovanj, ki bodo zrasla pri Pivovarni Union, in drugih projektov. Kam bodo vsi ti hodili, če bo tržnica zaprta?«

Arne Vehovar: »Projekt gradnje garažne hiše pod tržnico je že zelo daleč, v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja, vsa ostala potrebna soglasja institucij že ima. Ministrstvo za okolje in prostor si zakonodajo razlaga po svoje. Občutek imam, da ljudje na ministrstvu ne želijo dati dovoljenja, a ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, dovoljenje morajo izdati. Ustna obravnava pretekli torek je bila po osmih urah prerekanj prekinjena in se bo nadaljevala jeseni. Pragmatično bi bilo vzpostaviti dialog z ministrstvom in glede na splošno razpoloženje nasprotovanja projektu pomagati oblikovati pravno interpretacijo, ki bi vodila v zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če bi se to zgodilo, projektant ne more začeti pripravljalnih del. Tako pridobimo čas do naslednjih volitev, po katerih glavni investitor mogoče ne bo več na položaju ali pa se bo spremenila sestava mestnega sveta in bo ta uvidel, da je projekt nesmiseln.«

Iva Badar: »Pred leti so mediji na predvolilnem soočenju kandidate za ljubljanskega župana vprašali, kaj počnejo za konec tedna. Le eden je odgovoril, da se sprehodi čez tržnico in po središču mesta, vsi drugi – tudi sedanji župan – so odgovorili, da komaj čakajo na petek, da lahko gredo iz mesta. Na naslednjih volitvah moramo izvoliti človeka, ki bo imel mesto rad.«

Kaja Lipnik Vehovar: »Služba za odnose z javnostmi na MOL ni v službi mesta in ljudi, ampak župana in sedanjega mestnega sveta. Temu se je treba upreti z organiziranim obveščanjem ljudi. MOL je ravno te dni odprla svojo anketo, ki sicer ljudi ne sprašuje po mnenju o gradnji tržnice, a lahko to vnesemo pod okvirček ’drugo’ ter tako izrazimo svoje mnenje. To lahko tudi javno beležimo in zbiramo, da bo postopek bolj transparenten.«
(Prispevek Kaje Lipnik Vehovar o propagandni akciji MOL, ki se nanaša na projekt prenove tržnice, lahko preberete na tej povezavi.)

Martina Lipnik: »Treba je pritisniti, da bo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja postal javen. Ministrstvo moramo zasuti z vprašanji, zakaj se ljudje ne morejo udeležiti javne razprave, in zahtevati snemanje obravnave.«

Marko Mitja Feguš: »Vložiti moramo tudi ovadbi na Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo proti osebi, ki vodi postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in proti županu.«

Foto: Matjaž Rušt

Koalicija sindikatov in delavskih organizacij ostro zavrača predlog pokojninske reforme, ki ga je vlada nedavno poslala v parlamentarno obravnavo. Pri tem je poudarila, da je reforma spisana izrazito v škodo delavcev, še posebej tistih najranljivejših, zato je poslanske skupine maja pozvala k vložitvi treh dopolnil. Ker ne poslanske skupine ne vlada njihovih dopolnil niso pripravljeni sprejeti, se obeta zakonodajni referendum.

Predstavniki in predstavnice delavstva so ob tem prepričani, da v državi ni sindikata, ki ne bi podpiral njihovih zahtev, in da bodo zbrali potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma ter na njem tudi zavrnili škodljivo pokojninsko reformo. Čeprav so bile njihove zahteve po dopolnilih naslovljene na poslanske skupine, jih je na sestanek povabil minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. “Ker po sestanku ocenjujemo, da ne poslanci, ne ministri vladne koalicije niso naredili resnih korakov k odpravi škodljivih delov reforme in poskrbeli za pravičnejšo delitev bremena, bomo pričeli z aktivnostmi za sprožitev zakonodajnega referenduma,” so zapisali v sporočilu za javnost. Ob tem so presenečeni nad pasivno držo poslanskih skupin: “Najmanj nenavadno se nam zdi, da poslanke in poslanci o tako ključni reformi nimajo nobenega samostojnega mnenja, ki bi v čemerkoli odstopalo od vladne linije.” Vladi očitajo, da reforma sploh ni potrebna, saj je pokojninska blagajna stabilna, in da je to le izgovor za varčevanje na plečih delavcev in delavk: »Delodajalci bodo še naprej v sistem vplačevali pol manj kot delavci, država pa ne bo namenila nobenih dodatnih sredstev, pač pa bo z reformo (znova) varčevala.« Kritike letijo tudi način priprave reforme “za zaprtimi vrati”, saj “sindikatom in javnosti ni bilo na voljo tako rekoč nič časa za razpravo in odzivanje”, podprta pa ni bila s projekcijami in izračuni novih pokojnin.

Na očitke, da je reforma izrazito protidelavsko naravnana in da se je sprejemala na izključujoč način, so se odzvali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. “Podpiramo vsakršno prizadevanje za izboljšanje položaja delavcev in širšo javno razpravo o pokojninski reformi, k čemur smo zadnji dve leti tudi aktivno prispevali. Pokojninska reforma je navsezadnje rezultat pogajanj s socialnimi partnerji in pred tem številnih usklajevanj z različnimi deležniki,” so zapisali in dodali: “Članstvo sindikatov, ki v Sloveniji predstavlja delavstvo, je sodelovalo v pol leta trajajočih pogajanjih o prav vseh delih reforme. Pred tem je razprava o reformi potekala od prve predstavitve izhodišč julija 2023. Reforma je bila tudi večkrat v zadnjih dveh letih obravnavana s številnimi upokojenskimi organizacijami in vsemi drugimi zainteresiranimi deležniki. Vlada ni nikogar izločala iz razprav in ničesar ni skrivala. Teza, da sindikalne centrale, ki sodelujejo v socialnem dialogu, ne predstavljajo delavstva, postavlja pod vprašaj celoten socialni dialog med vlado, sindikati in delodajalci.”

Tri poglavitne spremembe pokojninske reforme, ki jih zahteva delavska koalicija, so:

1. Umik zvišanja upokojitvene starosti, ki je eden od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na 62 oziroma 67 let – kot predvideva 17. člen predloga zakona. »Ukrep postavlja na laž predlagateljevo trditev, da je ’40 let dela dovolj’, saj bodo delavci, ki so na primer začeli delati pri 20 letih, morali do izpolnitve pogoja delati 42 let. Splošno zvišanje upokojitvene starosti je diskriminatorno, saj ne upošteva delovnih razmer v različnih poklicih, ki izrazito vplivajo na način staranja in tudi umrljivost delavcev«.

2. Umik podaljševanja referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove s 24 let na 40 (–5) let – kot predvideva 20. člen predloga zakona. »Daljšanje pomeni znižanje pokojninskih prejemkov«, to pa bi med drugimi izrazito prizadelo delavce, ki so bili dlje časa v prekarnih delovnih razmerjih. Zaradi podaljševanja referenčnega obdobja naj bi se pokojninska osnova nekaterim znižala tudi za deset odstotkov in več, v povprečju pa za štiri odstotke. Kar naj bi tudi “izpodbilo učinke predlaganega zvišanja odmernega odstotka”, ukrepa, s katerim ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti utemeljuje svojo trditev, da je reforma prvi v zgodovini, ki v ospredje postavlja “dostojne pokojnine.”

3. Umik novega načina usklajevanja pokojnin z rastjo plač in inflacijo, ki se trenutno izvaja v razmerju 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti cen (inflacija), po novem predlogu pa bi se postopno spremenilo v razmerje 20 odstotkov rasti plač in 80 odstotkov rasti cen. »Ukrep gre izrazito v škodo delavcem, saj so plače v zadnjih 25 letih rasle v povprečju 1,5-krat hitreje kot življenjski stroški. To pomeni, da bo upokojenec ob upokojitvi prejemal 70 odstotkov plače, po 20 letih pa zgolj še 53 odstotkov plače,« je izračunala delavska koalicija in dodala, da bi ta ukrep prizadel tudi že zdaj upokojene ljudi.

Široko delavsko koalicijo trenutno sestavlja 25 sindikatov in drugih delavskih civilnodružbenih organizacij: Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije, Glosa – sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Sindikat državnih organov Slovenije, Zasuk – sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Cedra – Center za družbeno raziskovanje, Študentsko društvo Iskra, Sindikat Mladi Plus, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Konferenca sindikatov zavarovalništva Slovenije, Sindikat delavcev statističnega urada, Sindikat Lidl, Delavska svetovalnica, Ljudska iniciativa Velenje, Zavod Solidar, Sindikat Radia Študent, Sindikat carinikov Slovenije, Sindikat poštnih delavcev Slovenije, Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, Mirovni inštitut, Iniciativa Glas ljudstva, Iniciativa Mestni zbor Maribor in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije.

Novosti glede kampanje in zbiranja podpisov za referendum lahko spremljate na spletni strani koalicije.

LJUDSKA FRONTA – VOJNI KONTRA!

Pridružite se nam na protestu v torek, 24. junija ob 17. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Evropska unija je pred kratkim sprejela proračun, ki za 800 milijard viša izdatke za oboroževanje. S tem se nikakor ne bo gradilo miru in varnosti, temveč zgolj krepilo vojaško gospodarstvo in militarizem, ki postavljata dobičke pred človeška življenja.

V Sloveniji se soočamo z razpadom javnih zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev, javnega šolstva in vrtcev, oskrbe starejših, stanovanjsko krizo, vse slabšimi življenjskimi pogoji za delavstvo in študentstvo ter vse bolj prisotno revščino. Vlada opravičuje višanje vojaških izdatkov in militarizacijo z izgovorom, da se preprosto moramo oborožiti in da nam varnost zagotavlja članstvo v zvezi NATO. To članstvo nas kvečjemu ogroža, istočasno pa nas stane socialne države! Slovenija mora izstopiti iz te morilske zveze.

Frančiškani so prišli v Ljubljano leta 1233, le nekaj let po smrti sv. Frančiška leta 1226. Naselili so se na območju današnje tržnice ob vzhodnem mestnem obzidju, prvič omenjenem leta 1243.

Arheološke ostaline iz srednjega in novega veka na območju vzhodnega mestnega obzidja od Gradu z obrambnim jarkom, Kloštrskimi mestnimi vrati, dvižnim mostom, trdnjavo barbakan in dvojnim obzidjem do Vodnega stolpa ob Ljubljanici ter ostaline cerkve Marijinega vnebovzetja z grobnico Turjaških, pokopališče s kostnico in obokane kleti nekdanjega frančiškanskega samostana, ki jih je občasno uporabljala tudi bolnišnica, so izredno dobro ohranjeni. Iz arhivske dokumentacije pa je razvidno, da je na območju nekdanjega frančiškanskega samostana med drugim še 19 neodkritih grobnic fevdalnih družin in mestnih veljakov z 280 pokopanimi.

Vse to je popisano v sodobnih arhivih mesta Ljubljane in arhivih, ki jih hrani frančiškanski samostan na Prešernovem trgu, dostopno vsem – tudi Mestni občini Ljubljana (MOL) in projektantom garaž pod tržnico. S kolegom Kerševanom sva se zgrozila nad predvideno gradnjo kanalizacije, ki naj bi potekala skozi najpomembnejše arheološko najdišče iz srednjega in novega veka v Ljubljani. Najin idejni projekt prenove osrednje tržnice je nastal z namenom javnosti predstaviti možnost prenove tržnega prostora tako, da se ohrani bogata arheološka zapuščina.

Na podlagi srednjeveške dokumentacije (ki so jo kasnejša arheološka izkopavanja potrdila) sva izdelala idejni projekt zaščite trdnjave – barbakana – in srednjeveškega muzeja z vhodom iz Mahrove hiše. Že 19. decembra 2009 sva ga predstavila MOL, Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), Mestnemu muzeju (MGML) in izbranemu projektantu prenove. Župan Zoran Janković je projekt odobril in predlagal dopolnitev predloga s povezavo z žičnico na grad.

Po predstavitvi idejnega projekta MOL, ZVKDS in Mestnemu muzeju ter po pozitivnem odzivu župana Jankovića sva sledila arheološkim izkopavanjem, prilagajala projekt stanju na terenu in dopolnjevala zasnovo s povezavo z žičnico in gradom. Bila sva presenečena, ko sva v časopisih zasledila, da najin idejni projekt nadaljuje Kombinat arhitekti, d. o. o., še bolj pa po obisku na MOL, kjer sva ugotovila, da gre za plagiat. Na ponovno zahtevo po pregledu dokumentacije nama MOL ogleda ni dovolila, nekaj mesecev kasneje pa sva prejela od civilne pobude Tržnice ne damo nov projekt Kombinata, d. o. o., z nekaterimi spremembami. Srednjeveški muzej je v Kombinatovem projektu dobil novo ime Arheološki center Ljubljane. Od takrat ni nobenih informacij, kaj namerava MOL z arheološko dediščino na Vodnikovem in Krekovem trgu. Zadnji načrti, ki so bili predstavljeni javnosti, arheološke dediščine sploh ne obravnavajo.

Prodajalci garaže ne potrebujejo

Zaradi specifičnosti delovanja tržnice je pred projektiranjem prenove tržnice potrebna podrobna analiza delovanja in potreb pridelovalcev s podeželja, prekupčevalcev s sadjem in zelenjavo ter prišlekov s Ponte Rossa v Trstu, ki širijo svoje dejavnosti na naši tradicionalni tržnici.

Garaže prodajalci ne potrebujejo. Tisti iz bližnje okolice pridelke s kombiji pripeljejo do stojnic, jih razložijo na stojnice in odpeljejo vozila domov, ker jih čez dan potrebujejo doma. Popoldne, ob zaključku prodajnega dneva, se vrnejo s kombiji do stojnice, naložijo neprodane pridelke in odpadke, ki jih uporabijo kot krmo za živali, ter počistijo okolico stojnice. Potrošniki želimo na tržnici sveže pridelke. Prodajalci pripominjajo, da so z dosedanjim načinom zadovoljni, in dodajajo, da za shranjevanje v podzemnih prostorih za številne stojnice, ki bi potrebovale transport sočasno zjutraj in popoldne, število načrtovanih dvigal nikakor ne zadostuje. Opozarjajo tudi, da tržnica obratuje v dopoldanskem času, sočasno kot v aktualnem projektu predvideni administrativni oddelki MOL v Mahrovi hiši, kar bi povzročilo prometni infarkt in nedovoljen vpliv na skupna področja z živilskimi pridelki.

Parkirna mesta za obiskovalce tržnice niso potrebna, saj ti v veliki večini prihajajo peš iz bližnjega okoliša. Redke stranke, ki kupujejo cele platoje paradižnikov, pa se lahko odpeljejo v BTC, kjer je velikokoličinska prodaja sadja in zelenjave cenejša, parkirna mesta pa zagotovljena. Poleg tega je v neposredni bližini tržnice podzemna garaža pod trgovskim centrom Spar, ki ni polno zasedena niti ob sobotah, ko meščani množično prihajajo na tržnico.

Prenova tržnice je potrebna

Prenova tržnice pa je vsekakor potrebna. Potrebni so prenova in dopolnilo hladilnic, prostor za ravnanje z odpadki, skladišča za embalažo, skladišča za demontirane stojnice, grelce in drugo tehnično opremo, prenova sedanjih dvigal in gradnja novih … Vse to je mogoče namestiti v kletnih prostorih Mahrove hiše. V atriju Mahrove hiše pa urediti pokrito tržnico.

Tudi prekupčevalci s sadjem in zelenjavo podzemne garaže ne potrebujejo, potrebujejo pa skladišče in hladilnice ter garderobe.

Prodajalci, ki so se s tržaškega Ponte Rossa preselili na ljubljansko tržnico, ne spadajo na tradicionalno glavno ljubljansko tržnico. Mestne oblasti bi morale najti drugo lokacijo za to vrsto dejavnost.

Sanitarije so že bile zgrajene leta 2010 v sklopu Mesarskega mosta in dopolnjujejo Plečnikovo ureditev ob Zmajskem mostu.

Dozidava Mahrove hiše in uporaba kleti frančiškanskega samostana

Mahrova hiša, zgodovinska znamenitost Ljubljane, ki je delno zgrajena na zasutem obrambnem jarku, se naslanja na obzidje in ni nikoli posegala na prostor onkraj obzidja.

Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) je v kulturnovarstvenih pogojih odredil, da se Mahrova hiša lahko dozida le na območju cvingerja – med obema mestnima obzidjema. Nerazumljivo je, da je ZVKDS na svoj odlok kasneje pozabil in z izdanim pozitivnim mnenjem k projektu dovolil dozidavo Mahrove hiše prek srednjeveškega obzidja, kar bo estetsko in okoljevarstveno negativno vplivalo tudi na Plečnikove arkade na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Marca 2012 so arheologi odkrili nedotaknjene kletne oboke samostanskih prostorov. Po potresu so odstranili ruševine; kletni prostori so ostali nepoškodovani, napolnili so jih le z ostanki potresnih ruševin Liceja. Frančiškani so bili posestniki vinogradov, pričakovati je, da je imel samostan tudi vinske kleti, zato velike obokane kleti ne presenečajo. Po najinem predlogu se očiščene samostanske kleti na omejenem območju lahko vključijo v obnovo tržnice.

Uvoz v podzemlje vpliva na Plečnikovo dediščino

K projektu obnove, ki ga zagovarja MOL, sodi uvoz v garažo med Plečnikovimi arkadami in Mahrovo hišo pri Zmajskem mostu. Varovane Plečnikove arkade bi bile tako estetsko, pa tudi okoljevarstveno ogrožene s tresljaji in z obremenitvami z izpušnimi plini številnih obiskovalcev upravne zgradbe v Mahrovi hiši – če bi bila izpeljana dozidava. Izničen bi bil Plečnikov ambient med arkadami in Mahrovo hišo do Zmajskega mosta. Poleg tega bi bil oviran površinski dostop do stojnic na trgu.

Spomenik solataricam na tržnici

Dejavnost solataric iz predmestij Krakovo in Trnovo, ki so mesto stoletja oskrbovale z zelenjavo, cvetjem in sadjem, tako da so to vsakodnevno s cizami dovažale na tržnico, je zamrla. Že maja 2010 sva MOL predlagala spomenik solataricam ob izlivu Gradaščice. Mestna občina je predlog odobrila, a se do danes ni zgodilo nič. Kot alternativo spomeniku solataricam ob izlivu Gradaščice predlagam lokacijo na prenovljeni tržnici.

Zapisano tudi v imenu Petra Kerševana, soavtorja vse do leta 2023.

Foto: Matjaž Rušt

Ilustracije: Peter Kerševan, Milan Kovač

Objavljamo nekaj pogovorov s prodajalci, branjevkami in njihovimi kupci, ki so se odvili med obiskovanjem Osrednje ljubljanske tržnice v preteklih tednih. Večina na odprti tržnici na Vodnikovem trgu je izrecno proti garaži. V sklopu prenove bi radi videli zgolj obnovo tlakov, več vodnih pip, boljša stranišča in nove senčnike.

Sobota, okrog enajstih:

Nakupovalka (na Vodnikovem trgu kupuje češnje neposredno pri pridelovalcu): Dober dan. Kako ste?

Pridelovalec: Dobro. Pa vi?

Nakupovalka: Dobro, hvala. Vas lahko nekaj vprašam? Kaj si mislite o prenovi tržnice?

Pridelovalec: Kot bi mi iztaknili oko. Tržnica je duša Ljubljane.

Sobota, okrog poldneva:

Prodajalka (v pokriti tržnici): Dober dan.

Nakupovalka: Dober dan. Vas lahko nekaj vprašam? A ste seznanjeni s predvidenimi načrti za prenovo tržnice?

Prodajalka: Ja, so nam predstavili.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o njih?

Prodajalka: Mislim, da bo zame to dobro, ker bo prišlo več ljudi in bom lahko več prodala, saj bodo imeli kje parkirati.

Nakupovalka: Kaj pa če nihče ne bo prišel, ker bodo tisti, ki so proti, blokirali vhod v garažo? A ne mislite, da je škodljivo vleči avtomobilski promet v središče mesta?

Prodajalka: Pa … nisem o tem premišljevala. Mogoče res ne.

Torek, okrog enih:

Nakupovalka (se ustavi pri ljubljanski solatarici, ki dvakrat na teden prinaša svojo robo na tržnico): A ste seznanjeni z načrti za prenovo tržnice?

Solatarica: Sem seznanjena. Proti sem. Mali prodajalci sploh ne potrebujemo garaže, hladilnic, nič od tega. Če se bo to zgodilo, nas ne bo več, ker se nam ne bo izplačalo.

Naslednja sobota, okrog enih:

Dva gospoda kupujeta sir v pokriti tržnici in se pogovarjata. Nakupovalka čaka v vrsti. Eden od gospodov opazi nakupovalko in reče drugemu: “Daj pohiti, gospa čaka”.

Nakupovalka: Nič hudega. Vas lahko nekaj vprašam?

Gospod 1: Ja, ni problema.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o prenovi tržnice?

Gospod 1: S tem se ne obremenjujem.

Gospod 2: Jaz pa sem proti. On nima hrbtenice.

Nakupovalka (se v smehu obrne proti prodajalki): A vidite, da prihajamo tudi zato, da se pogovarjamo, ne samo, da nakupujemo.