Pobuda Maribor proti sežigalnici je včeraj, pred “javno” predstavitvijo projekta Energijska izraba odpadkov – EIOM, organizirala tiskovno konferenco, na kateri je predstavila zdravstvena, okoljska in ekonomska tveganja morebitne sežigalnice odpadkov. Tiskovno konferenco so med drugim obiskali policisti, na predstavitvi sežigalnice pa so varnostniki odstranili povsem miroljubni aktivistki. Politična elita medtem enoglasno vpije, da je sežigalnica rešitev brez primere. 

Na tiskovni konferenci je Katja Sreš iz Ekologov brez meja dejala, da odpadki niso naravni pojav in da nastajajo zaradi odločitev, ki jih sprejemamo pri načrtovanju izdelkov, proizvodnji, potrošnji in ravnanju z viri.  Sežig odpadkov je po njenih besedah priznanje, da ne vemo več, s kakšnimi izdelki imamo opravka, in da se nočemo soočiti z dejstvom, da nekateri med njimi sploh ne bi smeli biti na trgu. 

Namesto da bi odpravljali vzroke, odstranjujemo posledice, stroške tega pa nosi družba. Dejala je, da je sežig najdražji način ravnanja z odpadki in pridobivanja toplote. “Javna sredstva bi morali vlagati v tehnologije, ki bodo relevantne in perspektivne še desetletja, ne pa se za 30 let zavezati k vzdrževanju preteklosti.” Evropske države, ki so najbolj stavile na sežig, se danes soočajo z vprašanjem, kako zmanjšati svojo odvisnost od teh objektov. Hkrati je Evropska unija opustila financiranje sežigalnic, saj prepoznava njihovo neskladnost s cilji krožnega gospodarstva in podnebne nevtralnosti.

Maribor je po kakovosti zraka med 25 odstotki najbolj onesnaženih mest v Evropi. 

Sara Levart, zdravnica iz oddelka za pljučne bolezni UKC Maribor, je opozorila, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 99 % svetovne populacije diha zrak, ki zaradi onesnaženosti presega mejne vrednosti priporočil. “Poleg različnih plinov so z vidika vpliva na dihala problematični delci PM 2,5 in 10 mikronov. Akutno ali kronično vdihavanje PM delcev povzroči okvaro sluznice v dihalnih poteh in pljučih ter pomembno vpliva na razvoj ali poslabšanje respiratornih bolezni. Povečano je tveganje za razvoj astme, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), večje je tudi tveganje za nenadna poslabšanja teh dveh.”

Aktivisti so opozorili, da je nesprejemljivo, da v take razmere dodajamo še sežigalnico. Zraven že naštetih bolezni zaradi onesnaženega zraka zdravstvena stroka pri nas in v tujini opozarja, da prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja.

Ana Lah iz pobude Maribor proti sežigalnici je bila kritična do meritev, ki jih izvajajo pri EIOM-u na kraju, kjer trenutno ne stoji nič. “Vseh okoljsko spornih in nevarnih snovi niti ne poznamo in zanje nimamo mejnih vrednosti. Filtracijski sistemi nikoli ne filtrirajo vsega. V sežigalnicah nastajajo koktejli snovi, ki jih ne moremo predvideti. Veter bo te delce raznosil, pristali pa ne bodo samo na Teznem in Taboru, ampak tudi na Pobrežju, v Brezju in Stražunskem gozdu, v Centru, Magdaleni, Novi vasi, Košakih, Koroških vratih, v Radvanju, Razvanju, na Studencih, v Malečniku, v Pekrah in Limbušu, v Miklavžu, Hočah. Namesto sežigalnice potrebujemo učinkovit mestni sistem, ki bo ločeno reševal problem ogrevanja in odpadkov.”

Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka (izjavo je brala Maja Šušteršič) je spomnila na primer Anhovega. “Anhovo ni edini kraj v Sloveniji, kjer ljudje še danes plačujejo ceno azbesta iz nekdanje industrije. Tudi Maribor sodi med območja z visoko pojavnostjo mezotelioma, najhujše azbestne bolezni. Ideja, da bi v tako ranljivem okolju brez predhodnega posvetovanja s prebivalstvom zagnali še sežigalnico odpadkov, je nevarna, nerazumna in malodane nesočutna.” Mariborčanom in Mariborčankam je sporočila: “Ne postanite tudi glede sežiga tako kot Anhovo še ena kolateralna škoda slovenske sprege politike z gospodarstvom. Udarite po mizi zdaj, čez dvajset let bo udarjati po zvonu prepozno.”

Arne Vehovar iz ljubljanske iniciative Kakšno mesto hočemo je izpostavil, da s sežigalnicami postajamo družba, ki si na deklarativni ravni prizadeva za zmanjševanje količin odpadkov, a je hkrati od njih odvisna. “Namesto da bi ambiciozno in radikalno zastavili sistemske rešitve za zmanjševanje nastajanja odpadkov, smo se raje sprijaznili z dejstvom, da bo količina odpadkov počasi naraščala, mi pa jih bomo kurili in toploto uporabljali za ogrevanje. Če bo zaradi tega vsako leto umrlo nekaj ljudi več in bo več pljučnih in drugih bolezni neposredno povezanih z onesnaženim zrakom, je to pač kolateralna škoda.” Dejal je še, da bi država lahko sprejela zakon o kavcijskem sistemu, ki bi vodil do višje stopnje recikliranja. Uvedli bi lahko sisteme ponovne uporabe ter strožja merila glede količin in oblikovanja materialov za embalažo. “Kot družba se moramo upreti zavajanju, da so sežigalnice edini in optimalen način reševanja problema odpadkov. Izgradnja sežigalnic je dokaz nezmožnosti racionalne samoorganizacije družbe. Sežigalnice so v mnogih pogledih poraz civilizacije.”

Fredi Magdič iz Civilne iniciative Tezno je opozoril, da si gradnjo sežigalnice želijo predvsem lobiji. “V svojih prizadevanjih, da bi javnost prepričali o neoporečnosti objekta, nam slikajo katastrofične scenarije, če se z njimi ne bomo strinjali. Vendar pa so v hlepenju po dobičku pripravljeni žrtvovati zdravje ljudi, tvegati onesnaženje okolja in v zakup vzeti celo prezgodnje smrti. Pritiskajo, da se mora projekt izvesti takoj, ob tem pa zamolčijo, da obstajajo drugačne, okolju prijaznejše rešitve, ki jih v Evropi in svetu že uspešno uporabljajo.” Alternative so preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, izboljšano recikliranje ter uporaba sodobnih tehnologij za preostanek odpadkov z manjšim vplivom na okolje kot sežig. 

Kljub zagotovilom, da si EIOM želi dialoga z vsemi, pa popoldne ni minilo brez represije nad okoljskimi aktivistkami. Začelo se je že na novinarski konferenci, ki so jo, zanimivo, obiskali tudi policisti ter zaslišali dve osebi. Pozneje, na tako imenovani javni predstavitvi projekta so varnostniki odstranili aktivistki, ki sta med županovim govorom dvignili transparenta, ki sta ponazorila nasprotovanje gradnji sežigalnic.

Naj še dodamo, da je bila predstavitev projekta z javno razpravo povsem neuravnotežena. Začelo se je z dobro uro navijaških govorov župana, direktorja EIOM-a ter najverjetneje podkupljenega profesorja iz Reke. V poznejši panelni razpravi so se investitorji med sedmimi sodelujočimi potrudili povabiti zgolj enega nasprotnika sežigalnic, okoljskega aktivista Uroša Macerla. Za vprašanja iz publike so pripravili qr-kodo in na koncu odgovorili zgolj na eno vprašanje potem pa prešaltali nazaj na scenarij. Več o piarovski razpravi polni laži in zavajanj pa kdaj drugič. 

The post SEŽIGALNICE SO PORAZ CIVILIZACIJE first appeared on Rdeča Pesa.

Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO₂ nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.