Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO₂ nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za Bežigradom v Ljubljani, za katerega izgradnjo je katoliško telovadno društvo Orel ustanovilo Zadrugo Stadion, pripravo načrtov za nov objekt pa poverilo arhitektu Jožetu Plečniku. Gradnja je potekala počasi, po fazah. Najprej je bilo postavljeno opečnato obzidje, leta 1926 je bilo ob vzhodni stranici zgrajeno še vhodno prekrito stebrišče in zasajen drevored ob današnji Dunajski cesti. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa je bila 1935. zgrajena še znamenita večnadstropna slavnostna tribuna, Glorieta. Gradnja je bila zaključena šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stadionu urejeno nogometno igrišče, ki ga je kot domači stadion uporabljal Nogometni klub Olimpija. Za najrazličnejše namene je bil stadion v funkciji neprekinjeno okroglih osem desetletij, do leta 2008, ko ga je nov lastnik, družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri ima svoj delež tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), zaprl za javnost. Zaradi megalomanskih načrtov za gradnjo na območju stadiona in na sosednjih parcelah (podzemna garažna hiša, hotel, poslovne stavbe, trgovski in zabaviščni center) družba za svoj projekt ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, kar se ni spremenilo vse do danes.

Vzporedno s prizadevanji za pridobitev gradbenega dovoljenja je na okrožnem sodišču potekala tudi borba za lastništvo parcele ob severnem obzidju Plečnikovega stadiona, kjer so od izgradnje Fondovih blokov urejeni naselju pripadajoči vrtovi. Leta 2022 je sodišče predmetno parcelo dodelilo naselju FOND, MOL, ki je parcelo kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, pa se je na odločbo pritožila. V ponovnem postopku za dodelitev parcele z vrtovi zdaj poteka pridobivanje novega, že tretjega izvedenskega mnenja ter podajanje pripomb nanj (očitno bo MOL naročala izvedenska mnenja toliko časa, da se bo eno skladalo z njenimi željami in pričakovanji).

Naša pričakovanja, da bo Ministrstvo za kulturo pod trenutnim vodstvom uspelo Plečnikov stadion pridobiti v državno last, se žal niso uresničila. Postopki, povezani s stadionom, ostajajo dolgotrajni, odzivnost pristojnih pa nezadostna. Majhen žarek upanja vendarle obstaja. Ministrstvo za kulturo se je po več kot treh letih (!) odzvalo na pritožbo investitorja na Sklep o dovolitvi izvršbe za nujna vzdrževalna dela, ki ga je Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM) izdal aprila 2022. Ta sklep je sledil Odločbi IRSKM o izvršitvi nujnih vzdrževalnih del, izdani že julija 2020. Investitor se je na sklep pritožil na drugi stopnji, Ministrstvo za kulturo pa je o pritožbi odločalo kar 40 mesecev. V svoji odločitvi je pritrdilo Inšpektoratu. Predvidevamo lahko, da se je investitor na odločbo ponovno pritožil in da je zadeva končala na Upravnem sodišču, vendar zanesljivih informacij o tem ni. Medtem je minilo že več kot pet let, o nujnih vzdrževalnih delih se še vedno le odloča in razpravlja, izvedba pa stoji. Očitno državi in podjetju, ki si ga lasti, za stadion, ki sta ga družba in stroka prepoznali kot pomembno vrednoto, v resnici ni prav dosti mar.

Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je edina, ki dosledno spremlja dogajanje na objektu in vse povezane postopke. Tudi v letu 2025 so, tako kot že več let zapored, večkrat podali prijave zaradi nezadostnega vzdrževanja stadiona. S tem so dosegli vsaj redno košnjo trave ter odstranjevanje zaraščene vegetacije.

Mineva že osemnajsto leto, odkar je Plečnikov stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in edinstven športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje, nedostopen javnosti in prepuščen propadanju. Zato smo se v uredništvu odločili, da predstavimo lastno vizijo njegove prihodnje ureditve, ki se je oblikovala v okviru širše debate o prihodnosti mesta.

Sanja Simić:

Zame je Plečnikov stadion samo ena od stvari, zaradi katerih je pomemben, še pomembnejše pa je, da je edina velika zelena površina v tem delu Ljubljane in da bi bila neverjetna izguba, če bi se dovolilo, da se zelenica nadomesti z garažo in umetno travo.

To bi imelo obsežne okoljske posledice. Najpomembneje se mi zdi, da bi bil odprt za vse, se pravi, odprt park, v katerega se ne bi interveniralo, razen z obnovo grajenih elementov, kot jih je zasnoval Plečnik, zelenica pa bi ostala takšna, kot je. Upravljavski model bi moral biti takšen kot pri Tivoliju, torej model javnega parka, ki je upravičen do enake skrbi in ima pri tem status grajenega javnega dobrega, odprtega za vse – brez zapiranja vrat in nadzorovanega dostopa. Zamišljam si, da bodo prebivalci, predvsem Bežigrajčani, na zelenici poležavali in brali, prirejali piknike, igrali badminton in mali nogomet.

Žiga Brdnik:

Še zanimiveje bi bilo, če bi tudi upravljavski model zastavili demokratično in odprto, se pravi, da se ne bi opirali na mestne ali državne strukture, ampak na ljudi, ki bi park uporabljali. To bi bil dejanski korak naprej. Vedno namreč zahtevamo nekaj od občine, da mora poskrbeti za to in ono, in ji s tem dajemo moč.

Navsezadnje sta država in občina stadion že imeli v lasti, pa zanj nista znali ali hoteli poskrbeti. Zato mislim, da moramo meščani in meščanke za nekatere stvari poskrbeti sami, da bomo s tem vzeli moč v svoje roke. Po tem načelu delujejo na primer zapatisti, ki pravijo, da njihova demokracija izrašča iz skupnega dela. Najprej so si morali zagotoviti samozadostnost, da niso več odvisni od mehiške države. To pomeni, da skupna polja, s katerimi se preživljajo, obdelujejo skupaj, potem pa skupaj tudi razpolagajo s presežki. Mislim, da bi lahko bil Bežigrajski stadion tak vzorčni primer, da bi zanj tudi skupaj poskrbeli, ne le poležavali na trati in brali knjige, medtem ko bi za upravljanje skrbela občina. Lahko bi skupaj kosili travo, čistili in vzdrževali infrastrukturo, to bi nas tudi povezalo in združevalo. Tako bi se med nami vzpostavil demokratičen prostor, ker bi se morali najprej dogovoriti, kdo bi to delal in kdo bi delo nadzoroval.

Kaja Lipnik Vehovar:

Krasno bi bilo (moja novoletna želja!), da bi se država končno že odločila in napravila bistveno potezo v smeri ohranitve spomenika državnega pomena, torej za prevzem Plečnikovega stadiona v svojo last.

Sedanji lastnik že od leta 2007 kaže svoje ambicije, ki so – pod pretvezo ‘prenove’ Plečnikovega stadiona – gradnja novega kompleksa Bežigrajski športni park. Zato spomenika ne vzdržuje primerno, stadion pospešeno propada, javnosti pa preprečuje dostop na spomeniško zavarovano območje. Država mora pridobiti stadion v svojo last, z odkupom ali razlastitvijo (zaradi neprimernega vzdrževanja in onemogočanja javnega dostopa do spomenika bi to skladno z zakonodajo lahko izpeljala) in pripraviti vzdržen načrt njegovega upravljanja – kar pa nikakor ne izključuje možnosti, da stadion vodi in vzdržuje lokalna skupnost. Tako bi vendarle izpolnila tudi ustavno zavezo, ki državo oziroma lokalne skupnosti zavezuje k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Dokler je stadion v lasti družbe Bežigrajski športni park (oz. v večinski Pečečnikovi lasti), lahko načrtujemo marsikaj, realno izvedljivo pa ni nič, če ne štejemo skvoterskih akcij.

Žiga Brdnik: Zakaj pa ne bi bili bolj radikalni in bi stadion okupirali, ga vzeli nazaj?! Razkriti moramo vso kuhinjo, ki stoji za prodajo stadiona, njegovim propadanjem, in razveljaviti postopek.

Anže Zadel:

Imamo konkretne primere, kako tak prostor, kot je Bežigrajski stadion, lahko ureja skupnost. Tak primer je nekdanje letališče Tempelhof v Berlinu.

LOM je gostil predstavnike Tempelhofa, ki so pojasnili, kako so v Berlinu nekdanje letališče spremenili v prostor, kjer vrtičkarske skupnosti sobivajo z zagonskimi podjetji in uspešno skupaj upravljajo velik zelen park in objekte sredi mesta. Participativni projekt se imenuje »Mestni četrtni vrt« in ga izvaja civilna družba kot celoletni prostor učenja, združuje hortikulturno pridelavo s socialnim delom in ob pomoči akcijske pedagogike posreduje vsebine izobraževanja za trajnostni razvoj Tempelhofa in širšega mesta. Med področja delovanja sodijo pridelava in predelava zdrave hrane, regenerativne prakse in upravljanje vode. Teme varstva narave, podnebja in skrbi za zavarovane krajine v parku Tempelhof izhajajo iz izkušenj udeležencev. Z vključevanjem in sodelovanjem prebivalcev deluje mesto kot šola. Interdisciplinarno, medoddelčno povezovanje omogoča spreminjanje perspektive ter razvoj in preizkušanje alternativnih možnosti bivanja in dela. Po zgledu Tempelhofa bi lahko Bežigrajski stadion prav tako spremenili v prostor trajnostnega bivanja in učenja v mestnem središču in bi postal zgled, kako lahko skupaj upravljamo mestni javni prostor in skrbimo zanj.

Kaja Lipnik Vehovar: To bi bilo super. Vendar bi bilo treba postaviti veliko varovalk, da se zamisel ne bi izrodila in se nekateri posamezniki kompleksa ne bi polastili in ga sprivatizirali. Ko smo pisali nominacijo stadiona za projekt Europa nostra sedmih najbolj ogroženih spomeniških območij, je bilo treba pripraviti tudi neke vrste projektno nalogo, kakšno rabo spomenika predvidevamo v prihodnosti. Predlagali smo sicer, da država pridobi spomenik v svojo last, potem pa se čim prej pod nadzorom konservatorjev ali v sodelovanju z njimi organizira splošna delovna akcija, pri kateri lahko sodeluje vsa zainteresirana javnost: posamezniki, skupine, šolarji, taborniki … Tako bi se stadion pospravil, počistil, sanirali bi se poškodovani elementi in zaščitili dostopi do nevarnih območij. Potem bi se takoj spet odprl za javnost. Takšna akcija bi vse ljudi, ki bi se angažirali, medsebojno močno povezala in s tem pripomogla k vzpostavitvi skupnosti. Vsak, ki bi z lastnimi rokami in znanjem prispeval k omogočenju ponovne varne javne rabe stadiona, bi s tem angažmajem vzpostavil prav poseben odnos, močno vez s tem prostorom in njegovimi vrednotami – s tem pa tudi odgovornost in pripadnost temu prostoru in skupnosti. To bi bil korak v pravo smer. Medtem bi se pripravljal dolgoročni načrt upravljanja spomenika.