Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO₂ nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski okupator v zadnjih tednih še močneje stiska svoje morilske klešče v Gazi. Palestinke in Palestinci množično umirajo zaradi krogel in bomb sionistične teroristične organizacije imenovane “Izraelske obrambne sile”, vse bolj pa tudi zaradi lakote, ki je neposredna posledica popolne zračne, kopenske in morske blokade tega dela Palestine. Lakota, ki so jo pretekli teden uradno potrdili tudi organi Združenih narodov, je terjala že najmanj 333 življenj Palestink in Palestincev, med njimi najmanj 126 otrok. 

Z namenom prebitja blokade se je danes na morsko pot do Gaze odpravila nova karavana ladij. Če je šlo v prvih dveh poskusih za individualna ladijska plovila, se tokrat na pot odpravlja več kot petdeset ladij! Prve so danes izplule iz pristanišča v Barceloni, mnoge pa se jim bodo pridružile na poti preko Sredozemskega morja. Pred odhodom ladij, ki so del omenjene karavane je včeraj v Genovi potekalo množično zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 40 tisoč ljudi. Pomembno je dodati, da gre pri barcelonskem pristanišču za isto luko, v katero je med špansko državljansko vojno prihajalo na tisoče pripadnikov mednarodnih brigad, ki so se pridružili  borbi proti fašizmu. Danes iz nje plujejo nove borke in borci proti fašizmu, ki v okupirani Palestini kaže svoj krvavi obraz. 

Pot mednarodne flotilje pod imenom “Global Sumud Flotila”, v sestavu katere so prostovoljke in prostovoljci iz več kot štiridesetih držav sveta, bomo na Rdeči pesi podrobno spremljali. Če se želite pridružiti dejavnostim omenjene organizacije, pa lahko to storite preko povezave v komentarju, ki ga objavljamo pod prispevkom. 

Nove etape mednarodnega boja za svobodno Palestino pa se v teh dneh ne bodo odvijale le na Mediteranu. Jutri, v ponedeljek 1. septembra, bosta na dveh koncih Slovenije potekali akciji, kjer lahko vsak izmed nas da svoj prispevek k širjenju in utrjevanju solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim osvobodilnim bojem. 

Na mariborskem Trgu svobode se bo ob 12:00 pričela večdnevna akcija polaganja kamenčkov v spomin na umorjene otroke v Gazi. Cilj je do 5. septembra na trgu zbrati 20.000 kamenčkov – toliko otrok so namreč sionistične sile umorile do sedaj. K sodelovanju v akciji so še posebej vabljeni vrtci, osnovne in srednje šole ter vsi, ki si želijo na ta način izraziti solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Prav tako bo jutri ob 12:00 pred Festivalno dvorano Bled, kjer se pričenja Blejski strateški forum (BSF), potekal protest z naslovom “EU sokriva, krvave roke skriva.” Povezave do obeh dogodkov lahko najdete v komentarjih pod objavo. 

Kljub nezamisljivim zločinom sionističnih okupatorjev in molku svetovnih političnih voditeljev je torej ta veriga solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim bojem dosegla vasi in mesta, center in obrobje, delovni ljudje povsod po svetu pa ponosno vihtijo palestinske zastave in dajejo svoj doprinos skupnemu boju za mir, solidarnost in svobodno Palestino – od reke do morja. Palestina je postala Španija naše generacije – njihov boj proti fašističnim falangam je naš boj proti sionističnim okupatorjem. V tem izkazovanju solidarnosti in boju za svobodno Palestino bomo s skupnimi močmi vztrajali do končne zmage. 

En svet, en boj! 

The post MARIBOR, BLED, SREDOZEMSKO MORJE – VSI ZA SVOBODNO PALESTINO! first appeared on Rdeča Pesa.

Z namenom organiziranja in povezovanja različnih pobud, ki so nastale zaradi nezadovoljstva z mariborskim javnim prevozom, je v ponedeljek v Vetrinjskem dvoru Maribor potekala javna tribuna z naslovom Avtobusi za ljudi, ne za župana. Tribuno smo organizirali v ekosocialistični iniciativi Klas in Rdeči pesi. Gostje so bili občanka Mestne četrti Tezno Marjeta Magdič Križaj, Rene Fras (Mladi za podnebno pravičnost Maribor), Matic Primc (Iniciativa mestni zbor) in Gregor Kašman (Klas – ekosocialistična iniciativa). V razpravo so se kaj hitro vključili tudi preostali ogorčeni prebivalci mesta in okolice. 

V Sloveniji sta upadla tako dostopnost kot tudi uporaba javnega prevoza, je povedal Gregor Kašman iz ekosocialistične iniciative Klas. Leta 1980 z javnim prevozom na delo odhajalo 63 % ljudi, leta 2000 pa zgolj še pičlih 11 %. Vzroke za upad vidi v splošnem krhanju javnih storitev, ki da so bolj tržno naravnane in niso na dovolj visoki ravni, da bi jih ljudje uporabljali. Izpostavil je, kako lahko avtobusi zmanjšajo gnečo na cesti: “Če gre 60 ljudi v osebne avtomobile, to pomeni 100 metrov zasedene štiripasovnice. Če pa bi teh 60 ljudi šlo na avtobus, pa je zaseden samo deset metrov enega od pasov.”

“Ljudje ne morejo niti do bolnice”

Matic Primc iz Iniciative mestni zbor je opozoril na problematiko drobljenja javnega prometa med zasebna podjejta. “Funkcija javnega prometa ni več v tem, da je dostopen ljudem. Danes mnogi v Mariboru ne morejo niti do bolnice! Smo v času podnebne krize, ko bi morali kar se da zmanjšati uporabo avtomobilov in preiti na učinkovita prevozna sredstva.”

“V Sloveniji je zelo razvita avtomobilska kultura. Zaradi tega je pogosto težko prepričati ljudi, da bi šli na avtobus,” je povedal Primc. Največji faktor, da se ljudje odločijo za javni prevoz, je kvaliteta. “Avtobusi morajo biti hitri, v hitrem taktu, da ni potrebno pogosto prestopati. Kot vidimo, pa se uvaja ravno obratno.” Če je javni prevoz zastonj, to ne poveča uporabe, če ni funkcionalen, kažejo izkušnje iz tujine. Glede avtomatsko brezplačnega prevoza je Kašman opozoril na primer mesta Talin v Estoniji. Ni bilo namreč jasno, kdo bi naj plačeval linije, kateri del oblasti, potem pa so se naenkrat ukinjale linije. 

“Avtobusi niso konkurenčni niti pešačenju”

Rene Fras iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je izpostavil spremembe v medkrajevnem prometu. Problematiziral je pa tudi ukinitev linije 8, ki je prej vozila od avtobusne, železniške in do študentskega kampusa. Zgovorno se mu zdi, da občina ni ukinila povezave, ki študentski kampus povezuje z nakupovalnim središčem Europark. Linija G3 je sicer vrnila tisti standard, ki je bil prej, ampak tudi to po njegovih besedah ni zadovoljivo. “Občina govori o trajnostnem razvoju, ampak tega ne bo mogla doseči, dokler bo operirala po logiki, da je minimalno število linij.” 

Mesto potrebovalo več javnih zelenih površin, manj površin za parkirišča, kar pa bi se lahko zgodilo samo, če bi vzpostavili funkcionalni avtobusni promet, pravi Fras. Zelene površine poleti znižujejo temperaturo v mestu. “Javni servis bi moral reševati tudi prevozno revščino in zmanjševal razlike med prebivalci, da bi lahko bili mobilni tudi, če nimajo svojih avtomobilov. Povečati bi morali frekvence avtobusov. Avtobus bi moral biti tak, da prideš na avtobusno postajo, minimalno počakaš in se odpelješ. Ne pa da moraš celi dan planirati pot. Tako kot so zdaj vzpostavljene linije, javni promet ni konkurenčen avtomobilu – in ne samo to – niti pešačenju ni konkurenčen!”

“Upam, da ne bodo čakali na smrtno žrtev”

Občanka iz Mestne četrti Tezno Marjeta Magdič Križaj je povedala, da so včasih bile linije boljše in bolj učinkovite. Prepričana je, da so občinski funkcionarji pri vpeljavi sprememb ignorirali potrebe ljudi.  Kritična je do avtobusnih postajališč, ki da so v slabem stanju – nekatere so brez strehe, nekatere imajo samo klop. “V javne strukture se vedno bolj vpletajo interesi posameznikov namesto da bi gledali na dobro ljudi,” je dejala. 

Primc je kritičen do postajališč pri Europarku, ki sta popolnoma neustrezna za gibalno ovirane. Ljudje morajo zdaj prečkati več cest in vertikalnih ovir. S spremembami, ki jih uvjaja občina, bo še manj ljudi uporabljalo avtobuse. 

Magdič Križaj je spomnila, da sta ti dve postajo pri Europarku nevarni tudi z vidika nesreč. Mladi namreč pogosto nevarno prečkajo štiripasovnico. “Upam, da ne bodo čakali na smrtno žrtev in bodo ugotovili nesmiselnost tega.” Predlagala je, da bi lahko organizirali avtobusni prevoz tudi v času nogometnih tekem ali drugih večjih prireditev kot je na primer Lent. Avtobusi bi lahko ljudi peljali na prizorišče iz oddaljenih parkirišč. S tem bi se zmanjšala gneča v času večjih dogodkov. 

“Zdaj delam zastoj na cesti”

Magdič Križaj je izpostavila, da je Tezno najbolj prizadeto kar se tiče mestnega prometa. “Zbrali smo 1567 podpisov za spremembo proge G1. Težava je, ker avtobus G1 ne pelje več do UKC-ja kot je prej. Zdaj morajo izstopati pri Europarku in se peš sprehoditi do UKC-ja, kar je pa za mnoge obiskovalce bolnice lahko velika težava. Tezenčani in Tezenčanke tako nimajo več dostopa do najpomembnejše infrastrukture. Za tolažbo so vzpostavili linijo T12, ki je pa slaba alternativa, saj vozi na vsako uro. Iz centra mesta do Teznega zadnji avtobus odpelje ob 20. uri. 

O težavah hendikepiranih oseb in uporabi javnega prometa, je spregovoril tudi Franc Žiberna iz mestne četrti Tezno. “23 % populacije je starih na 65 let in prav starejši v večji meri uporabljamo javni prevoz,” je povedal. Razočaran je nad spremembami linije G1, ki ne vozi več do UKC-ja. “Občinski argument je bil, da je avtobus za Tezno delal zastoje, kar je absurdno. Kako je mogoče, da lahko ostali avtobusi in avtomobili normalno vozijo, samo Tezno je problem. Prej sem lahko šel z avtobusom, zdaj pa me mora nekdo peljati ali z osebnim avtomobilom, rešilcem, Prostoferjem ali Majstrom. Vse te možnosti si moram nekaj dni vnaprej organizirati. Pa ne samo to, zdaj dejansko delam dodatni zastoj na cesti!” Težava je tudi, da pred UKC ni ustreznega prostora, kjer bi lahko oseba na invalidskem vozičku varno izstopila.

Primc je pojasnil, da je bila sicer javna razprava glede novih linij. Občina je napovedala neke linije, potem pa jih je svojeglavo spremenila brez dodatne javne razprave. “Po javni razpravi je bila obljubljena linija Tezno po željah občanov, potem pa so jo spremenili po svoje.” Meni, da bi se dalo drugače. Občina bi morala organizirati razpravo s skupnostjo, potem pa bi se morala usklajevati s skupnostjo po vsakem predlogu.

“Javne storitve morajo biti na najvišjem nivoju” 

Kašman je izpostavil, da smo se navadili na skromne javne storitve: “Spremeniti moramo perspektivo. Javne storitve morajo biti na najvišjem nivoju, ne pa luksuzna potrošnja na zasebni ravni. Študije mobilnosti sicer kažejo, da se zviša uporaba javnega prometa, ko je frekventnost primerna.

Fras je že pošiljal predloge direktno Marpromu in Arrivi ter družbi za upravljanje javnega potniškega prometa. Dobil je generični odgovor, kako bodo probali vse upoštevat. Pritožilo pa se je tudi kar nekaj udeleženk javne tribune. Nekateri na ustrezne službe, drugi direktno šoferkam in šoferjam, ki pa so, kot pravijo, prav tako v stiski. Prav oni so namreč tisti, ki prvi poslušajo kritike ogročenih potnikov. 

Kašman je prepričan, da v pripravo novih voznih redov niso bili vključeni delavke in delavci na Marpromu. Ti imajo vsakodnevno stik z uporabniki. “To je družbeni problem, da se urejajo sektorji družbenega življenja brez tistih, ki delajo tam.” Povedal je osebno izkušnjo, ko je delal na Arrivi kot podpora potnikom: “Mi smo bili deležni vsega gneva potnic in potnikov. Upravi tega ni treba poslušati, oni samo dajejo napotke in sedijo v svojih pisarnah.”

“Javne službe ne smejo biti v rokah zasebnikov”

“Javne službe ne smejo ustvarjati profita, ampak lepše in boljše življenje za ljudi. Ne morejo biti v rokah zasebnikov,” je izpostavil eden od obiskovalcev javne tribune.  Predlagal je še, da bi lahko na lokacijah, kjer so avtobusi manj zasedeni, vozili kombiji. Avtobusi bi morali biti prilagojeni delovnikom. Želi si tudi boljšo urejenost glavnega Kolodvora. “Mlade bi bilo treba navaditi na avtobuse, ampak kako, če pa vozi vse naokrog?”

Ljudje so izpostavili probleme z linijo 3 in 12, ki da zdaj vozita samo enkrat na uro, kar je bistveno premalo. Avtobus številka 12 je prej vozil štirikrat na uro. Problem je tudi povezava z Duplekom, saj po novem vozi linija 16 na eno uro, med vikendom pa zgolj na štiri ure. 

 Linije so med seboj zelo slabo usklajene. “Zdaj imamo katastrofalni vozni red. Sprašujem se, kaj bo, ko bo prišel počitniški vozni red,” je dejala udeleženka in sprožila val pomrmravanja. 

Upokojenka iz Ruš je izpostavila, da med vikendom peljejo zgolj trije avtobusi, zato je praktično nemogoče oditi v Maribor na kakšno prireditev. Razočarana pa je tudi prebivalka Zrkovc, ki meni, da je medkrajevni promet še večja težava kot mestni.

Politika je gluha za potrebe ljudi. Javni zavodi ne bi smeli delovati profitno. Tudi če so avtobusi prazni, bi morali še vedno voziti. Šele potem jih bodo ljudje resnično začeli uporabljati, so se strinjali zbrani. 

V naslednjih tednih bodo nezadovoljne prebivalke in prebivalci strnili povedano zbrali ugotovitve v jasne zahteve, ter jih izročili občini. Kot so namreč ugotovili, kot posamezniki zelo težko kaj dosežemo. Uspe pa nam lahko skupaj, če smo vztrajni in ne obupamo. 

The post Z JAVNE TRIBUNE: HOČEMO JAVNI POTNIŠKI PROMET PO MERI LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.